§ 44. državnega zakona z dne 14. maja 1869 1. drž. zak. št. 62 govori prav jasno: »V vsakem šol. okraju mora biti vsaj enkrat na leto učiteljska konferenca pod vodstvom okrajnega šolskega nadzornika«. Ta paragraf in tudi ta zakon je še vedno v veljavi in je toraj še vedno pravomočen, ker do današnjega dne še ni izšel nikak ukaz od države, ki bi ta paragraf ozir. ta zakon preklical, niti po § 14. državnega zakona ni bil preklican. In paragrafi oziroma postave so pa vendar za to tu — vsaj v ustavni državi, da se jih izpolnuje, da se jim zadošča. Pri nas v Avstriji so se pa c. kr. okraj. šol. sveti postavili vsled svetovne vojne na prav komodno stališče: »ker se ne morejo vršiti okraj. učit. konference prvič — in kar je menda glavno — ker je škoda denarja in drugič — ker se okraj. učit. konferenc ne morejo udeležiti tudi vpoklicani učitelji, naj se prezre ta državni zakon«. S tega stališča lahko c. kr. okraj. šol. sveti kratkomalo kar pomedejo ves državni šol. zakon in logično mišljeno — smo lahko nekega dne brez vsakega šol. zakona. Treba je le malo tajnega dogovora. Proti tej nezakonitosti se je po našej vednosti pritožilo edino le učiteljsko društvo na Dunaji »Zentral-Lehrer-Verein« na višje mesto. Radovedni smo, kak bo uspeh. Svoječasno ga sporočimo. Na Dunaju so kot nadomestilo odpadlim okraj. učit. konferencam vpeljali takozvane voditeljske sestanke, kjer se rešujejo najbolj pereča šol. vprašanja. Ako so bile kdaj okrajne učiteljske konference potrebne, so baš sedaj, v tem resnem času, ko trkajo ravno na šolska vrata tako kritična šolska vprašanja — ki jih javnost rešuje že skoro dve leti pod poglavjem »preosnova šolskega pouka« — da jih ravno šolski faktorji ne bi smeli kar tako prezreti, in jih prepustiti v prvi vrsti politični javnosti v konečno rešitev. In mislimo, da je vendar u č i t e 1 jstvo poklicano v prvi vrsti govoriti in svetovati — kako se preosnuj pouk in sploh odgoja naše bodočnosti, ker vendar učiteljstvo najbolje ve in zna, kje je treba zastaviti lopato, da ne bo trud zaman. Koliko sto in sto vprašanj čaka rešitve, čaka temeljite preosnove, čaka konečne aprobacije, take aprobacije, ki bo držala, da ne bo treba leta in Ieta zopet delati raznih eksperimentov v šoli — kterih uspeh bo — kakor smo to žalibog doživeli že tolikokrat ravno na šolskem polju — da bomo slednjič zavrgli to ali ono kot »izborno« nasvetovano preosnovo — med staro, nerabljeno šaro. — »Za otroka!« — Pereče vprašanje! — Deviza, ki je zadobila kot zaščitnico samo našo ljubljeno vladarico. Vsi deželni odbori so že sprejeli to točko v svoj program. In tako n. pr. je kranjski deželni odbor v svoji zadnji seji na Dunaju — ki postane mogoče še politično zgodovinsko važna — daroval v ta namen 100.000 K. — Pa če vprašamo vse te faktorje, ki so prevzeli v svoj dnevni program točko »za otroka«, kaj in kako hočejo rešiti to zadevo, smo *)repričani, da bi težko, težko dobili povoljen odgovor, odgovor v takem smislu, kakor si ga mislimo rešenega mi učitelji. In, ali ni ravno tu učiteljstvo v prvi vrsti poklicano, spregovoriti tehtne besede »pro« ali »contra« v svojem legitimnem zastopu v okrajni učiteljski konferenci? — Zanikaj — kdor raore! »Šolske olajšave in vojna«. — Mislimo in trdimo lahke vesti, da se ni še pri nobeni šolski zadevi toliko in tolikokrat grešilo, kakor ravno tu. — Vsak si razlaga te olajšave po svoje, enotnosti in jasnosti ni menda še nikjer, niti dve sosedni šoli se ne skladati v celoti glede tega vprašanja. In kako vse drugače bi bilo, ko bi se to vprašanje dalo v pretres in konečno rešitev pred naš forum, pred okraj. učit. konferenco. Mogoče bi se zadeva rešila v čisto drugem smislu, kakor se je pa rešila pri zeleni mizi — ker teorija in praksa sta si dve diametralno nasprotni točki. »Patriotizem v šoli" — Vprašanje, ki ga na Slovenskem pač ni treba še na novo reševati. Kajti če pogledamo na vsa bojna polja sedanje svetovne vojne, s ponosom lahko zremo na naše hrabre hrabre slovenske junake, kjer jim ni para, s kakim poguraom gredo na sovražnika in to je sad naše šolske vzgoje, našega smotrenega pouka. Vendar bi pa tudi tu lahko povedali jasno in glasno svoje nazore v gojenju patriotizma v šoli. »P r e o s n o v a b e r i 1«. Tudi tu bi lahko učiteljstvo dalo tehtna navodila, v kakem smislu se naj preosnujejo berila, ki bi imela trajno veljavo in trajno vrednost. »Sp om in na vojno in šola«. Mnogo dobrega, poučnega in trajnega se je že nasvetovalo v tem oziru, a premnogo tudi nerabnega, ne izvršljivega. In ne dvomimo prav nič, da bi ravno učiteljstvo tu lahko zastavilo svojo tehtno besedo, da se ustanovi nekaj tacega. Našemu šolstvu, našemu narodu odgovarjajočega, ki bi še poznim rodovom pričalo — kaj je bil naš narod v tej svetovni vojni. — Je še premnogo šolskih vprašanj, ki pridejo in morajo priti prej ali slej v rešitev, ki jih sedaj lahko še prezremo; a dotakniti se pač moramo le enega vprašanja, ki bi ga lahko in brez vsake škode in boječnosti reševali tudi pri uradnih učiteljskih konferencah in to je vprašanje vitalnega pomena ne le za šolstvo, temveč tudi za učiteljstvo in slednjič najvepjega pomena za vso našo državo. In to je vprašanje: Ali naj se naše Ijudsko šolstvo podržavi ali ne. Če premotrimo le površno te točke, ki smo jih tu navedli in če slednjič primerjamo koristi, ki bi jih imelo šolstvo in učiteljstvo in slednjič tudi država — od okrajnih učiteljskih konferenc, kjer bi se te točke rešile - z ono gmotno škodo, ki bi nastala, če se plača sodelajoče učiteljstvo — se pač še govoriti ne da, kajti slednja bi bila tako minimalna s primero prvi, da niti v poštev ne pride, če pomislimo, da je sedaj ravno oni velikanski čas, k j e r se računa edino le z miljard am i. N e bodimo veliki v majhnih stvareh, in mali v velikih Vpoštevajmo vendar zgo, v i n s k i k 1 i c : Le v pravi izobrazbi je naša bodočnost, naš spas. — a.