Nekaj podatkov k predaranju ravnatelja H. Schreinerja o glnhonemi In slepi Jelici KellerjeTi. Piše: J. A. Ker je bil 3. aprila t. 1. temeljitemu predavanju ravnatelja H. Sehreinerja čas tako pičlo odmerjen, se nisem mogel zglasiti k besedi; zato podajam tem potom oekaj misli o tem čudeznem pojavu, ki ga je gospod predavatelj tako mojstrsko svojim poslušalcem opisal — na poalagi lastne izkušnje. Eo sem se učil pred desetimi leti na dunajskih zavodih gluhoneme poučevati in sem po prebitem špecialnem izpitu v svrho izpopoluitve svojega znanja obiskal več gluhonemnie tja gor do Berlina, so ravno pričeli pisati razni ameriški listi o čudoviti Jelici Kellerje?i. Vsi učitelji gluhonemih — in med temi so bili jako slovp.či strokovnjaki — ki sem z njimi takrat o tem skoro neverjetnem slučaju govoril, so tedaj smatrali ta pojav za nayadno ameriško časopisno raco. Pozneje, ko sem že samostojno poučeval t pryem in drugem šolskem letu na gluhonemnici in vid»l uspehe lastnega truda, je izšla ona knjiga, v kateri Jelica Kellerjeva priobčuje svoj životopis, sem verjel že bolj y možnost tega osamljenega, res čudovitega pojava na dušeslovnem polju. Pripisoval sem razne izraze, ki jih je napisala Jelica Kellerjeva v omenjeni knjigi — kakor opis barv, narave, solnčne luči itd. — le sugestiji, ker je občevala s polnočutno svojo učiteljico in čitala le knjige, ki so jih z istimi izrazi spisali le polnožutni pisat°lji. Da bi slepee tudi potom tipa mogel lofeiti barve in sploh one vtiske, ki nam jih podaje le yid — to je popolnoma izključeno. Vse drugače pa je s akustičnimi pojavi, ki jih sprejemamo potom sluha. Pri teh pridejo tresljaji od njihovega provzročitelja do bobniča, po slušnib. koščicab do labirinta in in slušnega živca ter po tem y oni del možgan, ki te vtiske sprejemajo. To se vrši tako hitro, da pri govorjenju niti posameznih glasov ne slišimo, marveč le glasovne skupine-besede. Enako pot odznotraj Daven napravlja naše mišljenje y zvezi z govorjenjem. Ker sprejema polnočuten človek govor potom sluha — to je tresljaje, ki jih provzročajo naši govorni organi, tvoreč glasnike — tudi y govorjeni besedi misli, in sicer tudi tako hitro, da ne misli tu na posamezne glasnike, ampak le glasovne skupine. Kar hoče človek povedati, najprej mi8li. Iz onega dela možgan, koder se proizyaja misel, se bliskoma po drugem delu možgan ukaie onim živcem, ki so y neposrednji zvezi z mišicami, ki govorne organe in dihala raztezajoin krČijo tako, da tvorijo posamezne glasove in glasovne skupine. Vse to se vrši tako hipno in se od nežne mladosti tako naravnim potom razyija in izpopolnjuje, da odrasten človek na to ne pazi in niti ne misli. Tako pri pclnočutDem človeku. Poglejmo si sedaj dete, ki je slepo rojeno ali je v prvih mesecih, oziroma letih izgubilo vid! Kako se to razvija ? Pray enako kot polnočutno — v posameznih slučajih morda malo počasneje, a veudar istim potom kakor to. Pri8voji si govorjenje in misli, v govorjeni besedi — torej je v tem bistveno enako polnočutnemu človeku. Vse drugače pa je z rojenim glušcem ali zgodaj oglušelim človekom. Ko njegov vidni živec prične sprejeraati to, kar se mu v očesu zreali, sprejema to čisto individualno — po svoje. Nikdar ni čul mile materine govorice, uiti ne pozna ljubkib izrazov negovanja. Ne ve, kaj je pray in ni prav, ker ga ne more nihče poučiti. Poleg tega se še takim nesrečnim otrokom — saj obupanim staršem ni šteti tega v zlo — navadno vse dopušča in tako postane tak otrok poleg tega, da je čisto divji, še neizrečno trmast. Kako pa ti nesrečneži mislijo ? Tako, kakor so vnauje ytiske sprejemali — y podobah. Primerjalo bi se lahko misli gluščeve s kinematografom. Tako se vrste njegove misli — slika za sliko. V tem je torej glušec bistveno popolnoma drugačen žlovek od polnočutnega ali od slepca. Glušce pa delimo v tri glavne skupine. 1.) Popolnoma gluhe, pri katerih je slušni živec totalno uničen. Neraee jim pravi Stocktaube. 2) One glušce, ki pray močen ropot — strel, grom itd. — slišijo. Nemec jih nazivlje Schallhorende. 3.) Prištevamo k njim tudi tiste, ki na uho močno izgovorjene vokale slišijo. Nemec jim pravi Vokalhorende. Glnšci yseh treh vrst se zamorejo uspešno le potom artikulaeije poučevati. Artikulacijo imenujemo pouk, ki prisvoji s pomočjo tipa in vida glušcu glasovno govorjenje. S pomočjo imenovanih čutov se naudi glušca najprej pravilno dihati in govorne organe pravilno postavljati ter končno vibriranja razaih mišic govornih organov, da y zvezi s pravilnim diha njem tvorijo glasove. Da je pri tem trudapolnem delu tip glayni pripomoček, ve le oni, ki je fce 10 mesecey poučeval po 5 do 6 ur na dan ves čas tako, da je objemala ena učenčeva dlan njegovo grlo in podbradek, druga pa isto na učencu samem. Podrobneje se tu ne morem spuščati y opis tega poduka, ker to ni tu moj namen. Toliko se mi je za razumevanje naslednjih mojih trditev zdelo potrebno. Slehruemu je znano, da naša levica ni tako močna ia spretna kot desnica, ker delamo in opravljamo glavno vse le z desDico. Ako si posameznik pokvari, oziroma izgubi desnieo, potem je šele prisiljen rabiti levico, ki se z vajo enako izpopolni in izkrepi kakor desnica. Angleži in Američani že v ljudski šoli vadijo poleg desnice tudi levico, n. pr. pri pisauju, risanju i. t. d. Kakor je z udi človeškega telesa vidao ia samo obsebi umevno, tako se godi z našimi čutili — le bolj prikrito. Oe izgubi človek vid ali sluh ali če se brez teh čutoy rodi mora stopiti y službo in se iotenzivneje razviti drugi čut; pri slepcih sluh in tip — pri glušcih vid in tip — pri obeh torej tip — le inanje yonj in okus. Tip mora torej pomagati ne samo slepcu, arapak tudi glušcu. Tip sledujemu pripomore, da ae mu prisvoji govorjenje, ki ga ni in ne bo nikdar slišal — pa se vendar s polnočutnimi lahko meni in znjimi govori. Ta čut, ki je pravzaprav pomagal glušeu, da se mu je odprl svet ia da je pričel pravilno umevati to, kar je videl — ta čut ga je preobrazil šele v pravega človeka, ki mu je pod do nadaljne izobrazbe odprta. Da je pa ta čut pri glušcih in slepcih bolje razvit kot pri polnočutnih, je popolnoma naravno, zakaj zadnji ga toliko ne rabijo — slepcem in glušcem je pa neobhodno potreben. Pri artikulaciji, kjer je tip glavni pripomoček, da se glasovno govorjenje prisvoji tudi glušcem se tudi le-ta silno razvija in izpopolnjuje. Ne samo, da čuti glušee ritem, ampak tip njegov se tako izpopolni, da loči tudi posamezne tresljaje med seboj. Naj navedem mimogrede dogodek, ki sem ga doživel pred 10 leti na Dunaju ! V predpustnem času je bilo, ko dobim yabilo na ples gluhonemih. Kar debelo sem gledal in mislil najprej, da je to kaka šala ali velikomestna reklama. Ko sem pa razvidel iz vabila, da se vrši ta ples res v onih lokalih, koder se shajajo dunajski gluhonemi, združeni v raznih društvih, sern prav težko pričakoval ouega dne. Ko pridem na plesišže, vidim veselo yrvenje in gibanje, skoro živahneje kot na veselici polnožutnih. Vojaška godba je igrala a silno glasno. Opazil sem, da so v orkestru podvojeni vsi oni instruraenti, ki proizvajajo močne glasove. Kaj pa plesalci? čisto pravilno kretanje, plesanje pravilno — veseli in zadovoljni obrazi plesalk — nisem si mogel misliti, da bi bili to glušci. Povprašam torej navzočega znanca — toyariša iz neke dunajske gluhonemnice — kje so vendar gluhonetni. nNa plesišču — yeč jih je, kot polnočutnih prepričajte se sami!" mi odgovori. Pristopim torej k prvi prosti dami — in po običajnem poklonu zaplešem poskočen dunajski yalček .. . pa plesala je tako pravilno in lahko, da sem mislil: Dobil sem slačajno polnočutno plesalko. Med plesom, ko se človek malo oddahne od vrtenja in čaka na vrzelj, skozi katero bo nadaljeval svoje delo — ogoyorim plesalko. Ne odgovori mi ničesa. Misleč, da me zaradi glasne godbe nirazuraela; ponovim ogovor glasneje. Nič! Sedaj sem pač dvomil, da bi slišala — zato postojim na dobro razsvetljenem prostoru — plesalka me pogleda — jaz pa ponovim počasi in razločno aitikulajoč prejšnje vprašanje, in umela me je. Govorila je precej dobro in razločno, a bila je čisto gluba. Kmalo sem se prepričal, da je večina dam bilo na tej veselici gluhonemih — le ngardeu so se večinoma glasno pomenkovale. Opazoval sem posamezne pare in se prepričal, da glušec z gluško ravno tako dobro in pravilno pleše. V sredi dvorane je stal učitelj plesa in pazil na red. Godba doigra komad — nekateri pari se še sugestivno vrte, da jih hiti učitelj ustavljat. Da so plesali prav v lepem redu kadriljo, ki jo je omenjeni učitelj z basedo in gestami aranžiral, ni bilo yeč tako čudao videti. Zabaval sem se prav imenitno na tem plesu in se mnogo naučil. Prepričan sem bil, da je tip glušcu veliko nadomestilo sluha in se mora jako fino razviti, ter sklenil, povečati pri svojem prihodnjem poklicu največjo pozornost razvitku tega čuta. Na nekaterih avstrijskih zavodih za gluhoneme sem dobil leta 1900 še ostanek takoimenovanih slušnih vaj. V posebni učni sobi so bili bobni, činele, trompete in razni taki instrumenti, ki se z njimi proizvaja močne glasove. V Nemčiji jih nisem našel yeč, a pravili so mi, da so te yaje tudi gojili, končno pa po hudih in viharnih debatah ua nekem zboru učiteljev gluhonemih piišli do zakljužka, da se te vaje, ki poaku nič ne kori stijo, opuste. Kako pa se je prišlo do tehvaj? Pred kakimi 15 do 20 leti je na dunajski medicini neki profesor špecijalist za ušesne bolezni imel pacienta, ki je bil gluh, a se je potom artikulacije naučil govoriti. Profesor je neki dan opazil, daje njegov pacient izgovoril nek samoglasnik, ki se je nahajal y ravnokar poprej od DJpga izgovorjeni besedi, dasi so se DJegova usta nahajala za pacientovo glayo, da jih ni mogel videti. Izgovarjal mu je potem posamezne vokale za tiluikom, in glušec mu jih je pravilno odgovarjal. Tako je delal dlje časa s tem in še z drugimi glušci različne poizkuse in končno sestavil neko navodilo s trditvijo, da se z razaimi slušuimi y»jami, to je proizvajanjem močnih glasov z različnimi instrumeati, glušcem sluh izboljšuje in tako je mogoče jih ua ta način zdraviti. Dovolilo se mu je tudi, da je te svoje vaje in poizkuse redno gojil na nekem duoajskem zavodu za gluhoneme. . Spravil je vso stvar v javnost in svojo trditev s takirai dokazi podprl, da mu je večina učiteljer gluhonemih verjela ia zavod za zavodom je pričel uvajati razne take slušne vaje, ki jih je še izpopolnila fantazija posa- meznikov. Bazni strokovni in drugi listi so v bombastičnih člankih oznanjali svetu: Glušci 86 dajo ozdraviti! — To pa ni trajalo dolgo. Poleg pristašev je imel omenjeni profesor tudi nasprotnike v novoobjavljeni metodi zdravljenja. To so bili oni učitelji gluhoneraih, ki so poučevali mnogo let gluhoneme le potom artikulacije in so končno profesorju in svojim tovarišeru, ki so šli za njim, dokazali, da se je rnožak sila motil. Dotičui pacient glušee oi namreč slišal teh gl?sov, ampak jih je na tilaiku, ker jih je profesor y bližini tega izgovarjal — čutil in razločeval tresljaje, ki jih je provzročil govorni organ pri i2goyarjanju. Tip njegov se je pa pri artikulaciji tako razvil in izpopolnil, da je loeil tresljaje posameznih vokaloy. Tako je bilo z vsemi tedanjimi pacienti, in zavod za zayodom je pričel opuščati ravnokar omenjene slušne yaje, ia menda ni dandaaes več gluhonemnice, ki bi jih še gojila. Ta pojav nam kaže, kako se z artikulacijskim poukom razyije in izpopolni pri glušcih tip. Ko sem v letih 1900 do 1902 poučeval sam gluhoneme in dobil v prvem šolskem letu dvanajstero teh nesrečnežey, sem predelal artikulacijo y osmih ia pol mesecih ia dosegel, da je yseh dvanajst ctrok izgovarjalo vsako besedo in odgledovalo rni od ust ter molilo — mehaničao seveda — ,,Oče naš" — in nCeščena si Marija". Pri artikulacijskem pouku sem opažal, kako se je razvijal glušcem tip. Koneem prvega šoNkega leta, zlasti pa v drugem šolskem letu sem obračal vso pozornost razvitku tega čuta. Prilike in časa sem imel dovolj izyen šolskih ur, ko sem imel vsaki tretji dan nadzorovalno službo ter bil toliko časa pri otrokih, da so legli k počitku. Eazne igre so mi dale že priliko, opažati razvoj in napredek tipa. Igrali so otroci tudi igro slepe miši. Tu je dotični, ki so se mu zavezali oči, izgubil ša vid in bil sedaj podoben Jeliei Kellerjevi. Pa kako spretno je lovil in ko je koga zagrabil, ga je tudi imenoval. Spoznal ga je 8 tipom po obleki in velikosti skoraj tako hitro kot bi ga videl. Delal sera zlasti artikulacijske poizkuse in spoznal, kako se tip razvija in izpopolnjuje. V drugem šol. letu mi je vsak moj učenec že izgovoril glasnike (vokale), ki sem mu jih govoril na tilaik ali v dlan iako, da ni videl mojih ust, ampak čutil iu razložil tresljaje pri izgovarjanju posameznih vokalov. Bolj nadarjeni ined njimi so tudi že občutili tresljaje posameznih krajših glasovnih skupin — krajše besede, pri katerih je vezal 2 vokala le en konzonant, to pa tudi oni, pri katerih je bil alušni žirec popolnoma uničen in ki bi ne slišali niti strela iz topa niti groma. Pri posameznih sem opazil, da so čutili, eno roko na mojem, drugo pa na svojem grlu držeč, tresljaje posameznih vokaloy tako dobro, da seru jih spravil v višino in nižino od 2—3 mtervalov. Kar službujem na Štajerskem, sem poučeval le enega glušca dobrega pol leta. Ta glušec je predelal v prvih dveh šol. letih slovensko artikulacijo v Gorici, pozneje se je pa šolal na graški gluhonemnici večina le pismenim potom in z gestikuiacijo. Govorni organi so mu že odrevenili, in izgovarjal je posamezne besede in besedne skupine jako nerazločno; zatoseje privadil občevanja s polnočutnimi — pismenim potom. Predelal sem žnjim rja novo artikulacijo — sloyensko in nemško abecedo ia glasoyne skupine obeh jezikov. Pryi mesec sya občevala Ie pismeno, ker me on ni uruel, zakaj tudi jako slabo je odgledoval, njega pa jaz nisem umel, ker je jako slabo in nerazločno govoiil. Bilo mu je že 20 let. Kmalo sem pa videl uspeh svojega truda. Po predelani artikulaciji sem pričel z raznimi govornimi vajami in s čitanjem. Cital je lepo glasno in razločno in govoril tako, da je marsikateri njegov znanec mislil, da se mu sluh vrača. Bil je pa in ostal bo vedno popolnoma gluh. Tega glušca sem pripravil, da je prišel pri artikulaciji posameznib. vokalov v višiuo in zopet y nižino do 5 intervalov. Pri čitanju je že pazil na to, da je pri vejici glas povzdignil in pri piki z glasom padel, kakor delamo polnočutni. Oe bi se bil ta glušec y šolski dobi 6 do 8 let pravilno in le potom artikulaoije poučeval, bi bil govoril tako dobro, da bi se skoro ne opazilo, da je gluh. A staro orodje poprayljati — ne napraviš nikdar tako trpežno in dobro, kot bi izdelal novo. Pri glušcih, ki so se potom ročnega ali prstnega alfabeta z gestikulacijo izobraževali, oziroma se še vedno izobražujejo, ne pride tip skoro nič v poštey. Tam postane le vid pozorneji ia se izpopolnjuje. Pri artikulacijskem pouku, t. j. 8 prisvajanjem govorjenja z glasniki in z odgledovanjem od ust govorečim, se pa tip in vid jako izpopolnita in razvijeta. Jelica Kellerjeva pa je izgubila y nežni mladosti vid in sluh. Moral se je torej v tem izrednem slučaju — ki 'ga občuduje vea omikani svet — razvijati tip s podvojeno silo, ker je to zahteval izgubljeni vid in izgubljeni sluh. Da se je pa ravno v tem slučaju tip tako izpopolnil, sraelo trdiro, da je k temu največ pripomogel artikulacijski pouk, t. j. prisvajanje glasov potom govorjenja. Jelica piše sama v knjigi MMoj svet", da je sleb.er.ni njen atom za se vibroskop. 8 temi besedami je dovolj označila, kako fino razvit tip ima. Tudi vonj se ji je — kar je naravno — bolje razvil, kakor se razvije pri polnočutnih, glušcih in slepcih, ker ga ne rabijo toliko. Pri Jelici je pa narava tudi ta čut uporabila. V omenjeni knjigi opisuje Jelica krasno naravo, piše, kako vouja zrak na polju, v gozdu, y sobi i. t. d. Ko jo jp pred dvema letoma obiskal učitelj graške gluhonemnice, G. Pipetz, gotovo strokovno najbolj naobražen učitelj tega zavoda, je priobčil in opisal ta obisk nad vse zanimivo. Med drugim pripoveduje: MKo sva sedela v verandi njene vile, je pričelo deževati, in opozorim jo na to. Smehljaje mi odgovori: BVem, jaz dež vonjam." Zanimiyo je tudi to, da je bila Jelica pri tem obisku tolmač med imenovanim učiteljem in njeno vzgojiteljico Mrs. Sullivan — sedaj poročeno Macy. Ta vzgojiteljica ne zna nemški, on pa le malo angleščine. Učitelj je s pomočjo ročnega alfabeta na roko povedal Jelici stavek nemški, in ona je prav razločno — trdo seye ia monotonno kakor glušci — to povedala z besedo v angleščini in obratno. Eo ji je razlagal, kako poučuje tudi oa nekega učenca, ki je tudi izgubil sluh in vid, s pomočjo lastnega ročaega alfabeta in ji je na roki tipal zuake posameznih glasnikov, ki jib je obenem izgovarjal, je Jelica z drugo roko držeč jo pred njegovimi usti, občutila tresljaje, provzročene pri izgovarjanju posameznih glasuikov, in glasnike tudi izgovarjala. Imenovani učitelj, ki med vsemi dokazi v tem skoro neverjetnem pojavu, kar sem jih do sedaj čital, najbolj verjamem, trdi, da je Jelica Kellerjeva po njegovem prepričanju popolnoma slepa in gluha. One izraze, ki jih rabi vsvojih spisih, ki jih le pol nočutni ljudje morejo pojmiti, pripisuje ta strokovnjak čitanju knjig in spisov polnočutnih pisateljev in pa neizmernemu stremljenju njenemu, da bi bila polnočutnim v izobrazbi kakor le moŽDO enaka. K razvitku in izpopolnitvi tipa pripomore muogo artikulacija, kar se pri pouku glušcev lahko opaža. Ta pouk nam pa še mnogo drugega pokaže in odkrije. Tu se vrši y prvih štirih šol. letih — z veliko težavnostjo in naporora učitelja — ono, kar se polnočuten otrok v prrih letih do vstopa v šolo tako naravnim potom brez truda prisvoji. Za dušeslovje je ravno gluhonemnica, na kateri se izključno glušci potom govorjene besede izobražujejo, bi rekel lahko — nekako najboljše in edino naravno in živo učilo. Zato bi sodila druga deželna gluhonemnica, ki jo y kratkem na Štajerskem ustanove — edinole v Maribor, kjer so kar tri učiteljišca. Tu bi se učiteljiščnike ne samo z metodo tega pouka — kar pa ni tako važno za ljudskošolskega učitelja — seznanilo, marveč bi se jim iz dušeslovja marsikaj na živih modt-Iih pojasnilo, kar se s samo besedo le težko dož-ne. Končno omenjarn še preresnične besede gospoda predavatelja v Celju, da so naša učiteljišča slabo in napačno organizovana.