Cosp. pivlfo, brzo, brzo! Na Dravskem polju ]e bilo. Z lepim avtomobilom se pripelje dT. Žerjavov, kan<lidat profesor dr. Pivk.>. Ljudje ga čakajo. Pivko in hotelir Dolničar si veseljvi mencata roke. Mislila sta: Ej, tu bo mnogo kric-gljic za nacionalni klok! Pivko nastopi. Sladko pozdravi. Hoče govoriti naprej. Tedaj pa stopi pred Pivkota mož velike postave, invalid 3brez ene roke. Nagovcri ga: »Ali me poznate, g. k. u. k. Hauptmann? Bil sem na italijanski fronti. Tam ste poslali jjroti nam itali)anske kroglje. Vaše izdajstvo je krivo, da •je toliko naših fantov in mož stcnla nesrei'ao srart in da smo drngi postali invalidi. G. Pivko, mi te^fa nismj pozafcili. Prosim Vas, da se takoj odstranite in izgip.ete izpred ¦aših oči, ampak brzo, brzo, g. Pivkof Laufmaršl« In g. Pivko ter Doiničar sta jo moralo urniiS !<rač pokrisati, odkoder sta prišla . . .