KOLEDAR
MOHORJEVE DRUŽBE
ZA LETO
1957
CELJE 1956
«v,
II 162^vadno let0 1957
ima 365 dni in se začne s
CfLjo Vi <tnhist.
PREMAKLJIVI PRAZNIKI
Sedemdesetnica 17. II. Angelska nedelja
Pepelnica 6. III.	„ IX" ,
,r	. r-\r	Koznovenska nedelja
Velika noc 21. IV.	^ ^	J
Križev teden 27., 28., Zegnanjska nedelja
29. V.	13. X., 3. XI.
Vnebohod 30. V.	Misijonska nedelja
Binkošti 9. VI.	r 20. X.
t™;;™ ih vi	Kristus Kralj 27. X.
av. trojica lo. VI.	n , ,	J, ,.
o r. v' ■ m .	Zahvalna nedelja sv. Kesnje lelo 3 xi.
20- VI.	1 adventna nedelja
Srce Jezusovo 28. VI. 1. XII.
Nedelj v predpustu je 8, pobinkoštnih 24.
Z zvezdico (*) zaznamovani prazniki (sveč-aica, oznanjenje, velikonočni ponedeljek, bin-koštni ponedeljek, rojstvo Dev. Marije in sv. Štefan) niso več cerkveno zapovedani prazniki.
POSTI IN ZDRŽKI
Postno postavo imamo pri nas tako olajšano, da je strogi post (zdržek mesnih jedi in mesne juhe ter pritrganje v jedi. znamenje ff) samo na pepelnico, na. veliki petek, na dan pred Marijinim vnebovzetjem in na dan pred božičem (v ljublj. škofiji samo do večerje). Vse druge postne dneve je dovoljeno večkrat na dan jesti in uživati mesne jedi. (Morebitne spremembe postne zapovedi bodo oznanjene v cerkvah, v postni postav, za 1. 1957.)
GODOVINSKO ŠTEVILO
Zlato število . . 1 Nedeljska črka Sončni krog . . 6 Rimsko število Epakta . . XXIX
F X
ZAČETEK LETNIH ČASOV
Začetek pomladi dne 20. III. ob 22. uri 17 minut; sonce stopi v znamenje ovna (pomladansko enakonočje).
Začetek poletja dne 21. VI. ob 17. uri 21 minut; sonce na povratniku raka.
Začetek jeseni dne 23. IX. ob 8. uri 27 minut; sonce stopi v znamenje tehtnice (jesensko enakonočje).
Začetek zime dne 22. XII. ob 3. uri 49 minut; sonce na kozorogovem povratniku.
MRKI SONCA IN LUNE
V letu 1957 bosta dva sončna mrka.
1. Dne 29. oziroma 30. aprila (področje vidnosti mrka se razteza ob obeh straneh datumske meje) bo obročasti sončni mrk, ki bo viden iz Kanade, Grenlandije, Sibirije in Kitajske. Pri nas ne bo viden.
torkom in konča s torkom
2. Dne 23. oktobra bo popolni sončni mrk, ki bo viden iz Antarktike, Južne Afrike in Madagaskarja. Pri nas ne bo viden.
V letu 1957 bosta dva lunina mrka.
1.	V noči od 13. na 14. maj bo popolni lunin mrk, ki bo pri nas viden. Posamezne faze mrka se bodo takole vrstile:
Luna stopi v senco dne 13. V. ob 21. uri 45 minut sr. evr. časa; začetek popolnega mrka bo ob 22. uri 52 minut; sredina mrka ob 23. uri 31 minut; konec popolnega mrka bo (dne 14. V.) ob 0. uri 10 minut; luna stopi iz sence ob 1. uri 17 minut.
Luna vzide 13. maja v Ljubljani ob 19. uri 7 minut.
Ob ugodnem vremenu bomo torej videli vse stopnje mrka.
Mrk bodo še videli iz Avstralije, Azije, Indijskega oceana, Antarktike, Južne Amerike, Atlanskega oceana, Afrike in Evrope.
2.	Dne 7. novembra bo popolni lunin mrk, ki ga bodo videli iz Severne Amerike, Pacifiškega oceana, Avstralije, Azije, Indijskega oceana in severovzhodnega dela Afrike. Pri nas je neviden.
V NAŠEM KOLEDARJU
se oziramo na svetnike vseh slovenskih škofij. Za vsak dan smo navedli najprej tiste svetnike, ki jih ta dan Cerkev časti v bogoslužju. Upoštevali smo tudi svetnike, ki jih ljudstvo časti in se jim priporoča. Novorojencem dajemo najrajši imena svetnikov, ki so blizu dneva rojstva. Kadar ne najdemo primernega imena, pojdimo k dušnemu pastirju. Ta nam bo tudi povedal, kako bi se glasilo tuje ime svetnika po slovensko. Nekaj takih imen boste našli tudi v našem koledarju.
VIDLJIVOST NEKATERIH PREMICNIC
Venera je Danica v začetku leta, toda navidezno se naglo približuje soncu in ob koncu marca se izgubi v sončnih žarkih. Sredi januarja vzide ob 6. uri 15 minut, sredi februarja ob 6. uri 30 minut. Dne 14. aprila pride v zgornjo konjunkcijo s soncem. V prvi polovici maja se spet prikaže na večernem nebu. Odslej naprej je Venera Večernica do konca leta. V poletnih mesecih bo krasila večerno nebo, saj zaide junija in julija šele ob 21. uri. Na svoji poti po nebu sreča Urana dne 6. VII., Marsa dne 11. VII., Jupitra dne 22. VIII. in Saturna dne 20. X. Venera se navidezno oddaljuje od sonca do meseca novembra. Dne 18. XI. pride v največjo navidezno razdaljo od sonca, 47 stopinj vzhodno. Navidezna svetilnost Večernice se postopoma zveča in doseže največjo svetilnost dne 24. XII. Tega dne zaide ob 19. uri 40 minut.
Venera sreča Luno: 9. in 29. 1., 28. II., 31. 111., 30. IV., 30. V., 29. VI., 29. VIL, 28. VIII., 26. IX., 26. X., 25. XI. in 24. XII.
Mars bo v ugodni legi za opazovalca v prvi polovici leta. Meseca januarja ga zasledimo visoko nad obzorjem takoj po sončnem zahodu. Giblje se v ozvezdju Rib in zaide pol ure po polnoči, februarja je že v ozvezdju Ovna, naslednjega meseca pa v ozvezdju Bika. Aprila zaide pol ure pred polnočjo. Maja in junija bo še viden v zgodnjih večernih urah v ozvezdju Dvojčkov, in nato v Raku. Meseca julija zaide že pred 21. uro. Planet je nato neviden, saj pride
21.	IX. v konjunkcijo s soncem. Meseca novembra se začenja pojavljati na jutranjem nebu, toda vzide tudi ob koncu leta šele ob 5. uri 15 minut.
Mars sreča Urana dne 29. VI. in Jupitra dne 16. X.
Mars sreča Luno: 9. L, 6. II., 7. III., 5. IV., 3. V., 1. in 29. VI., 28. VIL, 26. VIII, 23. IX.,
22.	X., 20. XI. in 18. XII.
Jupiter se zadržuje vse leto v ozvezdju Device. Ob začetku leta vzide ob 22. uri in 30 minut. Dne 17. januarja je v obstoju in se nato začenja gibati med zvezdami obratno (proti zahodu). Prve dni marca vzide že ob 19. uri in dne 17. III. pride v opozicijo s soncem. Tedaj vzide ob sončnem zahodu in sveti na nebu vso noč. V naslednjih mesecih bo Jupiter viden dobršen del noči: maja zaide ob 2. uri 30 minut, junija nekoliko minut po polnoči, meseca julija pa že pred 22. uro. Meseca septembra se postopoma izgublja v sončnih žarkih in dne 5. X. pride v konjunkcijo s soncem. Novembra se spet pojavlja iz sončnih žarkov na jutranjem nebu. Sredi novembra vzide ob 4. uri 10 minut, sredi decembra ob 2. uri 30 minut.
Jupiter sreča Venero 22. VIII. in Marsa dne 16. X.
Jupiter sreča Luno: 20. L, 17. II., 16. ITI,. 12. IV., 9. V., 6. VI., 3. in 30. VIL, 27. VIII., 24. IX. 22. X. 19. XI. in 16. XII.
Saturn se zadržuje v ozvezdju Škorpijona. V začetku leta vzide po 5. uri in je torej viden le v zgodnjih jutranjih urah. Ob koncu februarja vzide ob 2. uri. 24. marca je v zastoju in se odsihmal giblje obratno med zvezdami (proti zahodu). Tedaj vzhaja okoli polnoči. Sredi aprila vzide nekaj minut pred 23. uro. Dne 1. VI. pa pride v opozicijo s Soncem in sveti tedaj vso noč. Dne 12. avgusta pride zopet v zastoj in se na to giblje napredno. Saturn bo v ugodni legi za opazovalca na Zemlji vse do konca septembra kadar zahaja okoli 20. ure 50 minut, to ie 33 ur in 24 minut za Soncem. Planet se nato izgubi v sončnih žarkih, ker pride 9. XII. v konjunkcijo s Soncem. V tekočem letu vidimo severno plat Saturnovega kolobarja.
Saturn sreča Venero dne 20. X.
Saturn sreča Luno: 25. L. 22. II.. 21. III., 18. TV.. 15. V., 11. VI., 8. VIL, 4. VIII.. 1. in 28. IX., 26. X., 22. XI.. 16. XII.
HERSCHLOV KLJUČ
Učenjaki sicer ne morejo dokazati, da luna vpliva na vreme — podobno kakor vpliva na morsko dno — vendar opazovanja dokazujejo, da je Herschlov vremenski ključ, ki napoveduje vreme iz luninih sprememb, precej zanesljiv vremenski prerok, posebno, če ga uporabljamo z drugimi vremeniki.
Herschlov ključ pravi, če se luna spremeni:
ob liri	bo poleti (15.4,—15. 10.)	bo pozimi (16. 10,—14.4.)
od 24. do 2.	lepo	mrzlo, če ni jugozahodnik
od 2. do 4.	mrzlo in dež	sneg in vihar
od 4. do 6.	dež	sneg in vihar
od 6. do 10.	spremenljivo	dež ob severoza-hodniku, sneg ob vzhodniku
od 10. do 12.	veliko dežja	mrzlo in mrzel veter
od 12. do 14.	veliko dežja	sneg in dež
od 14. do 16.	spremenljivo	lepo in prijetno
od 16. do 18.	lepo •	lepo
od 18. do 22.	lepo ob severu ali zihodniku, dež ob jugu ali jugo-zahodniku	dež in sneg ob jugu ali zahodniku
od 22. do 21.	lepo	lepo
Kratko si zapomnimo ta ključ takole:
1.	Vreme bo tem zanesljiveje lepo, čim bliže polnoči se luna spremeni.
2.	Vreme bo tem bolj trdno grdo, čim bliže poldneva se luna spremeni.
Ako Herschlov ključ napoveduje lepo vreme za določen dan, moramo razumeti tako, da bo približno v tistih dneh lepo.
Naši dedje so zelo verjeli stoti uri po mlaju. Kakor se je vreme tedaj zastavilo, tako je redno do ščipa (polne lune) tudi trajalo. Rimljani so v svojem pregovoru to označevali kar s petim dnevom: Kakršno je po mlaju vreme peti dan. tako do ščipa sleherni dan.
4 Petek
5 Sobota
6 Nedelj«
Angela Folinj- Vigilija razgla- Razglašenje ska, žena; Gre- šenja; Telesfor, Gospodovo, Sv. gorij, šk.;Her- papež, muče- Trije kralji; ines, mučenec nec; Simeon, Melanij, škof spoznavalec
i Torek	2 Sreda 3 Četrtek
Novo leto. Oh- Ime Jezusovo;	Genovefa, dev.;
rezovanje Go- Makarij (Bla-	Anter, papež,
spodovo: Ful- ženko), opat;	mučenec; Pe-
gencij, škof Štefanija, dev.	ter, mučenec
7 Ponedeljek 8 Torek
Lucijan, muče-	Severin, opat;
nec; Julija, mu-	Teofil (Bogo-
čenka; Kanut,	ljub), mučenec mučenec
9 Sreda 10 Četrtek 11 Petek 12 Sobota 13 Nedelja Julijan in Ba- Viljem, škof; Higin, papež; Alfred, opat; po razgl., Sv. zilisa, mučen- Agaton (Dobro- Pavlin Oglej- Tatjana (Ta- družina; Spo-ca; Peter, škof; slav), papež; ski, škof; Teo- nja), muč.; Er- min Jezusove-Vital, mučenec Gregor X., p. dozij, opat nest, škof ga krsta
14 Ponedeljek 15 Torek
Hilarij (Rado-	Pavel Puščav-van), c. učitelj; nik; Maver o.;
Feliks (Srečko)	Habakuk, pre-
Nolanski, sp.	rok
16 Sreda
Marcel, p., m.; Oton, mučenec; Gerard in tov., mučenci
17 Četrtek 18 Petek
Anton (Zvon-	Stol sv. Petra v
ko), pušč.; LVla-	Rimu; Priska,
rijan, m.; Sul-	dev.. mučenica; picij, škof
Marjeta, devica
19 Sobota
Marij in tov., mučenci; Knut, sp.; Pija, muč.
m 20 Nedeiju	21 Ponedeljek
2. po razgl.; Fa-	Neža (Agnes,
bijan in Seba-	Janja), devica,
stijan (Bošt-	mučenka; Epi-
jan), mučenca	fanij, škof
21 22 Torek
Vincencij in Anastazij, m.; Viktor (Zma-goslav), muč.;
23 Sreda 24 Četrtek
Rajmund (Raj- Timotej, škof; ko) Penjafort- Felicijan, škof, ski, sp.; Zaroka muč.; Evgenij, Dev. Marije mučenec
27 Nedelja 3. po razgl.; Janez Krizostoin (Zlatousti) ccr. učitelj
25 Petek
Spreobrnjenje sv. Pavla; A nuni ja, muč.;Do-nat in tov., m.
30 Sreda
28 Ponedeljek 29 Torek
Peter Nolasko, Frančišek	Martina, d., m.;
spozn.; Roger,	(Branko) Sale-	Feliks IV., pa-
Egidij, Odorik,	ški, cerkv. uč.;	pež; Hiacinta,
spoznavalci	Valerij, škof	devica
26 Sobota Polikarp, škof, muč.; Pavla, ž.; Alberik, opat
31 Četrtek
Janez Bosko, sp.; Marcela, ž.; Ludovika, žena
Srce modrega išče pouka, usta	Začnimo z Bogom vsako delo,	Če v prosincu ni snega, ga
nespametnih se pasejo z ne-	do bo dober tek imelo. — Be-	mali traven da. — Prosinec
vednostjo (Preg 15, 14). - Z lač-	dak zna več vprašati, kakor	mrzel, da poka, sadje v jeseni
nim jej svoj kruh (Tob 4, 17).	deset modrijanov odgovoriti.	in moka.
Z APISKI V MESECU JANUARJU
1	Detetu dajo ime Jezus (Lk 2, 21)	...........................................................................................................
........-.............. 18 ...................................................................................................................
2	.................................................................................................................... 19 ..................................................................................................................
3	.....................................................................................................................................20 Prvi čudež v Kani Galilejski (Jan 2, 1—11)
4	.....................................................................0...........................................
5	....................................................................................................................
6	Modri z Vzhoda molijo Jezusa (Mt 2, 1—12) 21 ...............................
..........................................................................22 .......................................................................................................
............................................................................................................................................................23 ..........................................................................................................
7	........................................................................................................................................................................................................................................24 ................................................................................................
8	.............!............................................................................................................................................................................................................25 ........................................................................................................
9	........................................................................................................................................................................................................................................26 ...........................................................................................................
10	......................................................................................................................................................................................................................................2? Jezus ozdravi stotnikovega služabnika
11	...............................................................-.................................................. (Mt 8, 1—13)......................
12	..................................................................................................................
13	Dvanajstletni Jezus v templju (Lk 2. 42—52)	28
....................................................................................................................................................................................................................................29
..............................................................................................................................................................................................................................30
14	..............................................................................................................................................................................................................................31
15	...................................................................................................................
16	..................................................................................................................
Dan Sonce
vzide zaide
Dolžina dneva zaide
Mena
Dan
Sonce
vzide
zaide Dolžina dneva t ,,_ _ vzide Luna zaide Mena
1. 7.45 16.27 8.43
7.39 17.09
• 3.13 17.
7.40 16.44
9.04 18.48 8.00
2.	3	4.	5.	6. 7.		8.	9.	10.	11.	12.	13.	14.	15.	16.
7.45	7.45	7.45	7.44	7.44 7.44	7.44		7.44	7.43	7.43	7.43	7.42	7.42	7.41	7.41
16.28	16.29	16.30	16.31 16.32 16.33		16.34		16.35	16.36	16.37	16.38	16.39	16.40	16.42	16.43
8.43	8.44	8.45	8.47	8.48 8.49	8	.50	8.51	8.53	8.54	8.55	8.57	8.58	9.01	9.02
8.14	8.44	9.12	9.36	9.59 10.23	10.46		11.13	11.43	12.18	13.02	13.55	14.58	16.11	17.28
18.09	19.10	20.10	21.11 22.11 23.12			—	0.15	1.20	2.26	3.33	4.39	5.40	6.34	7.20
							) 8.06						(	©7.21
18	19.	20.	21.	22	23.		24.	25.	26.	27.	28.	29.	30.	31.
7.40	7.39	7.38	7.37	7.36	7.35		7.34	7.33	7.32	7.31	7.30	7.29	7.28	7.27
16.46	16.47	16.48	16.50	16.51 16.53			16.55	16.56	16.58	16.59	17.00	17.02	17.03	17.03
9.06	9.08	9.10	9.13	9.15	9 18		9.21	9.23	9.26	9.28	9.30	9.33	9.35	9.38
20.07	21.25	22.39	23.52	—	1.02		2.08	3.09	4.06	4.55	5.38	6.16	6.47	7.16
8.34	9.05	9.34	10.04	10.35 11.08			11.45	12.27	13.14	14.07	15.03	16.01	17.01	18.02
				g 22.48								® 22.24		
Naročimo semena in gnojila za spomladansko setev. Popravljamo kmetijske stroje in orodje. Krpamo vreče. Beremo strokovne knjige in napravimo načrt za spomladanska dela.
Čistimo sadno drevje. Režemo cepiče. Odbiramo nagnito sadje. Pregledamo vzimljeno zelenjavo in zračimo kleti. Pretakamo vina. Rigolamo vinograde in pripravljamo kolje.
3 Nedelja 3 4. po razgl.; Blaž, škof, m.; Oskar (An-zgar), škof
1 Petek fp)
Ignacij (Ognje-slav) Antiohij-ski, škof, muč.; Brigita, dev.
4 Ponedeljek 5 Torek
Andrej Korsi-	Agata (Doro-
ni, škof; Janez	slava), devica,
de Britto, m.;	muč.; Albuin,
Jožef iz Leo-	šk.; Izidor, m. nise, sp.
2 Sobota
Svečnica. Darovanje Gospodovo*; Kornelij, škof; La- v. vrencij. škof \
7 Četrtek 8 Petek 9 Sobota
Roinuald, opat; Janez iz Mate, Ciril Aleksan-Rihard, spozn.; spozn.; Juven- drijski, šk., c. Julijana, žena cij, škof; Ste- uč.; Apolonija, fan, opat	dev., muč.
il Ponedeljek
Lurška Mati božja; Adolf, šk.; Saturnin, m.; Gregor II., P-
11 12 Torek 13 Sreda
Sedem svetih Albuin (Albin), ustanoviteljev; škof; Katarina i de Ricci, dev.; (
Damijan, Melecij, škof
Julijan, muč
6 Sreda
Tit, škof; Doroteja (Rotija, Dora), dev., m.
g 10 Nedelja io
5. po razgl.; % Sholastika. d.; Sotera. d., m.
15 Petek 16 Sobota
Favstin in Jo- Onezim, škof, vita, m.; Jor- muč.; Julijana, dan, sp.; Geor- dev., muč.; Por-gija, devica firij, muč.
14 Četrtek
Valentin (Zdravko), m.; Vital, m.; Ivana Valois, ž.
19 Torek
16 17 Nedelja 18 Ponedeljek
1. predpostna: Simeon, škof,	Julijan. muč.
Frančišek Clet. muč.; Flavijan,	Konrad, sp.:
m.; Silvin, škof škof; Lucij, m.	Gabin, muč.
20 Sreda
Sadot in tov., m.; Leon, škof; Elevterij, škof, mučenec
21 Četrtek 22 Petek
Feliks (Srečko), Stol sv. Petra šk.; Irena (Mi- v Antioliiji; roslava), dev.; Marjeta (Bi-Saturnin, muč. serka) Korton-ska
24 Nedelja 25 Ponedeljek
2. predpostna; Valburga, dev.; Matija (Bog- Viktorin in to-dan), ap.; Ser- variši, mučen-gij. mučenec ci; Donat, muč.
23 Sobota
Peter Damiani, cerkv. učitelj; Marta, d., muč.
26 Torek 27 Sreda 28 Četrtek
Andrej, škof; Gabrijel 2a- Roman, opat; Viktor, spozn.; lostne Matere Antonija Flo-Nestor, šk., m. božje, sp.; Bal- rentinska, že-domir, spozn. na; Makarij,
mučenec
Potrpežljiv mož je boljši kot	Ni bolj praznega človeka mi-	Svečnica zelena, velika noč
močan in kdor sam sebe brzda,	mo tistega, ki je sain sebe	snežena. — Bol je je volka v
je boljši, kot kdor premaga	poln. — Nevoščljivec bi rad	hlevu imeti, kakor se na soncu
mesta (Peg 15, 22).	blagor drugemu z očmi uničil,	o svečnici greti.
ZAPISKI V MESECU FEBRUARJU
17 O delavcih v vinogradu (Mt 20. 1 —16)
3	Jezus pomiri vihar na morju (Mt 8. 23—2?)
4	..............................................................................................................
5	............................................................;............................................
6	............................................................................................................
?...................................................................................................................
8 ..................................................................................................... ......
9	...............................................................................................................
10	Prilika o pšenici in ljulki (Mt 13. 24—30)
11 12
13
14
15
16
18
19
2') 21 22 23
24 Prilika o sejalcu in semenu (Lk 8. 4—15)
28
25	.....
26
Dan Sonce
Mena
Dan
Sonce
Dolžini
Luna
Mena
	t.	2.	3,	4.	5.	6	7.	8.	9.	II)	II.	12.	1".	14.
vzide	7.26	7.25	7.24	7.23	7.21	7.20	7.19	7.17	7.16	7.14	7.12	7.11	7.09	7.08
zaide	17.06	17.07	17.09	17.11	17.12	17.13	17.15	17.16	17.18	17.20	17.21	17.23	17.24	17.26
t dneva	9.40	9.42	9.45	9.48	9.51	9.53	9.56	9.59	10.02	10.06	10.09	10.12	10.15	10.18
vzide	7.41	8.05	8.28	8.51	9.17	9.45	10.17	10.56	11.42	12.38	13.44	15.57	16.16	17.36
zaide	19.03	20.03	21.04	22.06	23.08	—	0.12	1.17	2.20	3.22	4.18	5.07	5.50	6.27
								> 0.23					fi	Ž> 17.38
	H.	16.	17.	18¡	19,	20.	21.	22.		24	25.	26.	27.	28.
vzide	7.06	7.05	7.03	7.01	7.00	6.58	6.57	6.55	6.54	6.52	6.50	6.48	6.46	6.44
zaide	17.27	17.29	17.30	17.31	17.33	17.34	17.36	17.37	17.39	17.41	r 42	17.43	17.45	17.46
l dneva	10.21	10.24	10.27	10.30	10.33	10.36	10.39	10.42	10.45	10.49	10.52	10.55	10.59	11.02
vzide	18.56	20.15	21.31	22.44	23.54	—	1.00	1.59	2.51	3.37	4.16	4.50	5.19	5.45
zaide	7.00	7.32	8.03	8.34	9.08	9.45	10.26	11.12	12.03	12.58	13.56	14.55	15.55	16.55
						9	; 13.18							
Napravimo načrt za delo na pozeblih posevkih. Nakupimo vrtna semena. Čistimo in razkužu-jemo seme za spomladansko setev. Branamo travnike. Čistimo jarke in popravljamo drenaže.
Konec meseca sejemo jara žita. korenje in črno deteljo, v vrtu pa berivko. peteršilj, korenček. špinačo in grah. Čistimo in škropimo sadno drevje. Začnemo s trsno rez jo.
1 Petek
Albin, šk.; An-tonina, mučen-ka; Feliks III., papež; Leon, mučenec
2 Sobota 3 Nedelja
Pavel, m.; Ne-	3. predpostna:
ža Praška, de-	Kunigunda. ž.:
vica; Milena,	Marin. muc.
zena
4 Ponedeljek 5 Torek
Kazimir, sp.;	Pust; Janez Jo-Lucij, papež, žef od Križa,
mučenec; Ha-	spozn.; Teofil
drijan, muč.	(Bogoljub), šk.
6 Sreda
? Četrtek
8 Petek
**Pepelnica;	Tomaž Akvin- Janez od Boga,
Perpetua in Fe-	ski, cerkv. uči- spozn.; Beata
licita, m.; Fri-	tel j; Gavdioz (Blažena), mu-
dolin, opat	(Veselko), škof čenka
9 Sobota
Frančiška Rimska, vdova; _ Gregor Niški, spozna valeč
10 Nedelja 11 Ponedeljek 12 Torek
1. postna; Šti- Sofronij, škof;	Gregorij Veli-
rideset mučen- Krištof Milan-	ki, papež, cer-
cev; Makarij, ski, spoznava-	kveni učitelj;
spoznavalec lec; Kandid in	Peter, in.; Ber-
tovariši, muč.	nard, škof
13 Sreda
IO
U Četrtek
15 Petek 16 Sobota
Kvatre; Kristi- Matilda, žena; Kvatre; Kle- Kvatre; Hilarij na, dev., muč.; Karel (Drago- men Marija in Tacijan, m.; Teodora (Boži- tin), sp.; Leon, Dvorak, sp.; Herbert, škof dara), muč. škof, mučenec Ludovika Ma-
rillac, devica
18 Ponedeljek 19 Torek Ciril Jeruza- Jožef- ženin lemski, cerkv. Device Marije; učitelj; Salva- Amancij, dia-tor, spozn. kon. Leoncij, škof
17 Nedelja
2. postna, kva-trna; Patricij (Patrik), škof; Jedrt, devica
20 Sreda 21 Četrtek
Feliks, Larg, Benedikt, opat; Dionizij, muč.; Serapion, škof; Klavdija in to- Nikolaj Fliie, variši, mučenci spoznavalec
22 Petek
23 Sobota
24 Nedelja
Lea, žena; Ka- Jožef Oriol, sp.; 3. postna; Ga-tarina Šved- Viktorijan, m.; brijel, nadan-ska, žena; Ka- Pelagija, muč. gel; Simon, tarina Genov-	otrok, muč.
ska, žena
27 Sreda 28 Četrtek
Janez Dama- Janez Kapi-ščan, cerkveni stran, spozn.; učitelj; Ru- Sikst III., pa-pert, škof; Li- pež; Spes, opat dija, mučenka
29 Petek
25 Ponedeljek 26 Torek Oznanjenje Maksima, m.; Device Mari- Emanuel, m.;
Dizma. Tekla, muc.; desni razboj- Teodor, skof nik
30 Sobota
31 Nedelja
Ciril, diakon, Janez Klimak, postna; Mo-mučenec; Ber- sp.; Kvirin, m.; dest Krški, šk.; told, sp.; Pa- Viktor, muč. Benjamin, m. stor, mučenec
Kjer se veliko dela, tam je	Drevo se na drevo naslanja, a Igrajo v sušcu se mušice, v
obilnost, kjer je pa preobilno	človek na človeka. — Kruhova	aprilu vzemi rokavice. — Če
besedi, tam je pogosto rev-	pijanost je najhujša. — Tiha	brezen z rilcem ne rije, pa z
ščina (Preg 12. 23).	voda jezove dere.	repom vije.
1	......................................................................................1............................ 17 Jezus se na gori spremeni (Mt 17, 1—9)
2	..........................................................:......................................................... :..........
• 3 Jezus ozdravi slepca (Lk 18, 31—43) .................... ........................................................................................
.................................................. 18 .................................................................................-............
■ .......................................................i...........................i......;....................... 19 ..............................................................................................
4	.................................................................................................................. 20 ...............................................................................................
5	............................................................................................................... 21 ...............................................................................................
6	..................................................................................................................... 22 ...............................................................................................
7	................................................................................................................... 23 ..............................................................................................
8	............................................................................................................................................................................24 Jezus izžene hudiča (Lk 11, 14—28)
9	..................................................................................................................
10 Hudič trikrat skuša Jezusa (Mt 4, 1—11)
.........................................:............................................. ..	25 .................................ii,.„............................................................
26 ...........................................................;.........................................
H ........................................................................................................................................................................................................................27................................:.........................................................................
12 ..............................................................................................................28 .....................................................................................................
13	............................................:..............................................................................................................29 ............................................................................................................
14	..........................................................,..............................................................................................30 ...........................................................................................................
15	......................................................................................................................................................................................................................................31	Jezus nasiti pet tisoč mož (Jan 6, 1—15)
16	...................................................................................................'............... ....................................................................'..............................
Dan	1.	2.	3.
cn„.. vzide	6.42	6.40	6.38
oonce zaide	17.48	17.49	17.51
Dolžina dneva	11.06	11.09	11.13
Tiinn vzi<le	bl°	6'4	6-»8
zaide	17.55	18.57	19.58 Mena 917.12
20. 21. 6.06 6.04 18.14 18.15 12.08 12.11 23.46 — 8.21 9.07
Silimo rani krompir in krompir, namenjen za pridelovanje semena. Branamo in po potrebi valjamo ozimna žita. Nadaljujemo s setvijo jarih žit in začnemo s setvijo krmnih mešanic.
9.	10.	11.	12.	13.	14.	15;	16.
' 6.28	6.26	6.24	6 23	6.20	6.18	6.16	6.14
17.59	18.00	18.01	18.03	18.04	18.06	18.07	18.08
1 11.31	11.34	11.37	11.41	11.44	11.48	11.51	11.54
i 10.29	11.29	12.36	13.49	15.06	16.25	17.44	19.02
l 1.11	2.07	2.57	3.41	4.20	4.55	5.27	5.58
) 12.50							® 3.22
24.	25.	26.	27.	28.	29.	30.	>1.
5.59	5.57	5.55	5.53	5.51	5.49	5.47	5.45
18.19	18.20	18.22	18 23	18.25	18.26	18.28	18.29
12.20	12.23	12.27	12.30	12.34	12.37	12.41	12.44
2.14	2.50	3.21	3.49	4.13	4.37	5.02	5.27
11.48	12.47	13.47	14.47	15.47	16.48	17.49	18.52
						0 10.19	
Urejamo vrt. Sejemo zgodnjo zelenjavo in presajamo solatne sadike. Nadaljujemo s čiščenjem in škropljenjem sadnega drevja. Dokončujemo trsno rez. Prvič okopi jemo vinograd.
6.	7,	8.
6.33	6.21	6.29
.7.54	17.56	17.57
11.21	11.26	11.28
8.20	8.56	9.39
¡3.08	—	0.10
22.	23 '
6.03	6.01
18.17	18.18
12.14	12.17
0.43	1.32
9.57	10.51
	g .04
4.	5.
6.37	6.35
17.52	17.53
11.15	11.18
7.23	7.50
21.00	22.04
6.	7.
6.33	6.21
17.54	17.56
11.21	11.26
8.20	8.56
23.08	—
Dan	17.	18. 19.
C vzide	6.12	6.10 6.J8
oonLe zaide	18.10	18.11	18.13
Dolžina dneva	11.58	12.61	1\05
Luna Mena
vzide 20.18 21.32 22.42 zaide 6.30 7.03 7.40
4 Četrtek 5 Petek
Izidor Sevilj- Vincencij Fer-ski, cerkv. uč.; reri, sp.; Juli-Benedikt, sp.; jana, d.; Irena, Platon, spozn. mučenica
9 Torek 10 Sreda 11 Četrtek
Marija Kleofo- Apolonij in to- Leon Veliki, va, žena; To- variši, mučen- papež, cerkv. maž Tolentin- ci; Ezekiel, pr.; uč.; Domnij ski in tovariši, Mehtilda, muč. (Dujam), škof, mučenci	m učenec
1 Ponedeljek 2 Torek
Hugon, škof;	Frančišek
Venancij, škof,	(Branko) Pa-
muč.; Teodora,	velski. spozn.;
mučenica	Leopold, spozn.
6 Sobota
Timotej in Dio-
CA 3 Sreda
RJ Rihard, škof; TAS Sikst L, papež, muč.; Irena, d.
gen, m.; Marcelin, m.; Viljem, opat
7 Nedelja	8 Ponedeljek
i. postna, tiha: Albert, šk., m.; Herman Jožef. Dionizij, škof;
spozn.; Donat.	Julija, devica mučenec
12 Petek 13 Sobota
Žalostna Mati	Hermenegild,
božja; Lazar,	muč.; Ida, d.;
tržaški muč.;	Maksim in to-
Julij I., papež	variši, muč.
14 Nedelja 15 Ponedeljek
6. postna, cvet- Anastazija, d.; na; Justin, m.: Peter Gonza-Lambert. škof les, spoznava-
lec; Teodor, m. Labre, spozn.
16 Torek
Bernarda Lur-ška, dev.; Be- , nedikt Jožef
izn. y
\h
18 Četrtek
Veliki četrtek; Antija, mučenec; Apolonij, mučenec
22 Ponedeljek 23 Torek
Velikonočni Vojteh (Adal-ponedeljek*; bert), šk., m.; Soter in Gaj. Gerard, škof; papeža, muč. Egidij, sp.
1? Sreda
Anicet, papež, muč.; Rudolf, muč.; Robert, opat
19 Petek 20 Sobota 21 Nedelja 21
**Veliki petek; Velika sobota;	Velika noč.
Leon IX., pa- Neža Monte-	Vstajenje Go-
pež; Ema, že- pulčanska, de-	spodovo; An-
na; Jurij, škof vica; Sulpicij,	zelm. cerkveni
mučenec	učitelj
24 Sreda 25 Četrtek 26 Petek
Jurij (Georgij, Marko, evan- Mati dobrega Zora), muč.; gelist; Štefan, sveta; Klet in 24 Fidelis Sigma- škof. mučenec; Marcelin, pa-rinški, muč. Ermin, škof pež, muč.; Rihard, sp.
2? Sobota 28 Nedelja 29 Ponedeljek	O
Hozana Kotor- t. povelikonoč- Peter, m.; Ro-	9
ska, d.; Peter na. bela: Pavel bert, opat; Hu-	££
Kanizij, cerkv. od Križa, sp.: gon, opat	^ uč.; Jaroslav Vital. mučenec
29 30 Torek
Katarina Sien-ska, d.; Jožef Kotolengo, sp.
TO
Poslušaj, moj sin. nauke svo-	Bog ima tako dolgo šibo, da z	Ce malega travna grmi. se
jega očeta in nikar ne puščaj	njo vsakogar doseže. — Kdor	slane več bati ni. — Ce sušca
vnemar postav svoje matere	nima v glavi, naj ne tišči na	sneg kazi. malega travna sneg
(Preg 1, 8).	visoko.	gnoji.
i ... 2
3	...
4
17	.........................................................................................
18	.................................................................................................
19	.........................................................................................
20	..........................................................................
21 Jezus vstane «d mrtvih (Mr 16, 1—7)
7 Judje hočejo Jezusa kamnati (Jan 8, 46—59)
23
24
25
26 27
9 ...............................................................................................
10
11 ........................................................................................................
12 .................................................................................. ......................
13	................................................................................................................
14	Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem (Mt 21,
i—9) .............................................................................'.................... 29
................................................................................................................ 30
15	....................................................................................................................
16
28 Jezus se prikaže apostolom (Jau 20. 19—31)
Dan
Luna Mena
Dan Sonce
Luna Mena
	1.	o		4.	5.	6.		8.	9.	10.	11.	12.	13.	14.	15.
vzide	5.43	5.41	5.39	5.37	5.35	5.33	5.31	5.30	5.28	5.26	5.24	5.22	5.20	5.18	5.16
zaide	18.30	18.31	18.33	18.34	18.35	18.36	18 38	18.40	18.41	18.42	18.43	18.45	18.46	18 48	18 49
dneva	12.47	12.50	12.54	12.57	13.00	13.03	13.07	13.10	13.13	13.16	13.19	13.23	13.26	13.30	13.33
vzide	5.53	6.23	7.58	7.39	8.27	9.23	10.26	11.35	12.48	14.03	15.19	16.35	17.51	,19.06	20.19
zaide	19.56	20.59	22.03	23.04	—	0.01	0.52 ) 21.32	1.37	2.17	2,52	3.24	3.55	4.26 d	4.58 Í) 13.09	5.33
	16.	17.	18.	19.	20.	21.	2'	23.	24.	25.	26.	27.	28.	29.	30.
vzide	5.15	5.15	5.11	5.09	5.08	5.06	5.04	5.02	5.01	4.59	4.57	4.55	4.53	4.52	4.50
ziide	18.51	18.52	18.53	18.54	18.56	18.57	18.58	18.59	19.01	19.02	19.03	19.05	19.06	19.08	19.09
.dneva	13.36	13.39	13.42	13.45	13.48	13.51	13.54	13.57	14.00	14.03	14.06	14.10	14.13	14.16	14.19
vzide	21.27	22.29	23.22	—	0.08	0.47	1.20	1.49	2.15	2.40	3.04	3.29	3.55	4.24	5.58
zaide	6.12	6.56	7.46	8.40	9.37	10.37	11.36 g 0.00	12.37	13.37	14.37	15.38	16.41	17.44	18.49 1	19.54 9 0.54
Nadaljujemo s setvijo jarin. Sadimo krompir in sejemo peso. Pripravimo seme za setev koruze. Čistimo semensko ajdo. Živino spuščamo na zrak in pazimo na prehod na zeleno krmo.
V zaprtih gredah presajamo paradižnike in papriko. Na odprte grede sejemo peso, špinačo, grah, redkvico in zelje. Škropimo sadno drevje, ga sadimo. Dokončamo količenje in prvo kop.
4 Sobota
Monika, žena;	. ^ /T
Florijan (Cvet-	hi^J,
ko), mučenec;	' Gotliard, škof
1 Sreda
Jožef, ženin bi. D.M., Delavec; Jeremija, prerok
2 Četrtek
Atanazij, cerkveni uč.; Ev-
3 Petek
Najdenje svetega križa; Ale-
genij, škof, m.; ksander (Saša), Boris, spozn. papež, m., Emilija, devica
5 Nedelja 6 Ponedeljek
2. povelikonoč- Janez Evang. na; Pij V., pa- pred Latinski-pež; Maksim. mi vrati; Bene-škof; Angel, m. dikta, devica
6 7 Torek
Stanislav, škof, muč.; Benedikt II., papež; Du-jam, škof
9 Četrtek 10 Petek 11 Sobota 12 Nedelja 13 Ponedeljek
Gregorij Na- Antonin, škof; Filip (Zdenko) 3. povelikonoč- Servacij, škof;
8 Sreda
Prikazanje	_ _	____________ ____________ _______ ______________________„„„.
nadangela Mi- cianški," škof,	Izidor, krnet;	in Jakob (Ra- na:' Pankracij	Robert"1' Belar-
Peter, cerkv. uč.; Pa-	Janez Avilski,	doslav), ml.	in tov., muč.;	min, škof, cer-
liaela	_______
šk.; Viktor, m. homij, opat spoznavalec
apostola; Sigis- Filip, sp. mund, muč.
kveni uč.
14 Torek
Bonifacij, m.; Justa in Justina, mučenki; Paslial, papež
18 Sobota 19 Nedelja Venancij, m.; povelikonoč-Erik, m.; Ale- na: Peter Ce-ksandra, Klav- lestin, papež: dija, mučenki Ivo. spozn.
23 Četrtek
Janez de Rossi, sp.; Deziderij (Željko), škof, mučenec
27 Ponedeljek 28 Torek
Križev teden;	Križev teden; Beda Častitlji- Bernard Men-
vi, cerkv. uč.;	tonski, sp.; Av-
Janez I., p.	guštin, škof
15 Sreda 16 Četrtek
Zofija (Sonja), Janez Nepo-muč.; Janez de muk. mučenec; la Salle, spozn. Kraljica apostolov; Ubald, škof
20 Ponedeljek
Bernardin Si-
enski, spozn.; Plavtila, žena; Akvila, muč.
24 Petek 25 Sobota
Marija Pomoč- Gregorij VII., niča kristja- papež; Urban
nov; Ivana, ž.;	I., papež, m.;
Suzana, muč.	Leon, sp.
29 Sreda
Križev teden; Maksim, škof, muč.; Marija Magdalena Pariška
16 17 Petek
Pashal Bajlon-ski, sp.; Bru-non, škof; Jošt, opat
21 Torek 22 Sreda
Andrej Bobola,	Emil (Milan),
muč.; Valens,	muč.; Renata,
škof; Feliks,	žena; Julija, d.,
spoznavalec	mučenka
25 26 Nedelja 5. povelikonoč.; Filip (Zdenko) Neri, sp.; Elev-terij, p., muč.
30 Četrtek 3i Petek Vnebohod Go- Marija Devica,
spodov; Ivana Orleanska, devica, mučenka
Kraljica; Marija Srednica; Angela, devica
Kjer vidiš, da je mnogo rok,	Kdor hoče, da ga drugi spo-	Če sta brez dežja Pankrac in
zaklepaj. Vse, kar izdaš, pre-	štujejo, naj sam sebe spoštuje.	Urban, dobre trgatve up je
stej in pretehtaj, prejemke in	—Mirna v.est je najboljše	dan. — Slana v začetku maja
izdatke vse zapisi (Sir 42, ?).	vzglavje.	zoritvi sadja nagaja.
1	.................................................................................................................................................................................................................17	...................................................................................................................
2	..................................................................................................................................................................................................................................18	.................................................................................................................
3	..............................................................................................................................................................................................................................19 Jezus obljubi Svetega Duha (Jan 16. 5—14)
4	.................................................................................
5 Jrzus. dobri pastir (Jan 10. lí—16)
2 i) .................................................................................................... ......
21 ................................................................................................................
6 .............................................................................................................. 22 ...................................................................................................................
? .................................................................................................................. 23 ...............................................................................................................
8	................................................................................................................ 24 ................................................................................................................
9	................................................................................................................ 25 ....................................................................................................................
10	........................................................................................ 26	Jezus uči o moči molitve (Jan 16. 23—30)
11	.............................................................................;....................................
12 Jezus napove svoj odhod (Jan 16. 16—22)
2?	....
.......................................... ........ 28	....
13	.................................................................................. 29	.....
14	.................................................................................................................... 30
15	...............'.................................................................................................... 31	. ...
16	................................................................................................................
Dnu	1.
vzide 4.50
zaide	10.10
Dolžina dneva	14.20 vzide 5.37
zaide	20.57 Mena
Sonce
Luna
Da i
vzide zaide Dolžina dneva vzide zaide Mena
Sonce
Luna
4.48 19.11 14.23
6.23
4.47 19.12 14.25 7.18
4. 4.45 19.13 14.28 8.19
4.44 19.14 14.30 9.27
4.42 19.15 14.33 10.38
4.41 19.17 14.36 11.51
8. 4.39 19.18 14.39 13.04
9. 4.38 19.19 14.41 14.18
21.56 22.50 25.37 — 0.18 0.54 1.26
10. 4.37 19.21 14.44 15.32
ti. 4.35 19.22 14.47 16.46
J 3.29
1.56 2.25 2.56
I". . 4.27 19.30 15.03 22.43 7.24
18.
4.26 19.31 15 05 23.19 8.23
19.
4.25 19.32 15.07 23.50 9.24
20.
21.
4.24 19.33 15.09
4.23 19.34 15.11 — 0.18 10.24 11.24 <£ 18.03
4.23 19.35 15.12 0.43 12.24
4.22 19.36 15.14 1.06 13.25
24. 4:21 19.37 15.16 1.30 14.26
4.20 19.38 15.18 1.56 15.29
26.
4.19 19.39 15.20 2.24 16.33
12. 4.33 19.23 14.50 17.58 3.29
4.18 19.40 15.22 2.55 17.38
13. 4.32 19.24 14.52 19.08 4.06 ¡D 23.34
28. 4.18 19.41 15.23 3.32 18.43
14. 4.31 19.26 14.55 20.12 4.47
29.
4.17 19.42 15.25 4.16 19.46 12.39
15. 4.29 19.27 14.58 21.11 5.34
30. 4.16
19.43 15.27
5.08
20.44
16. 4.28 19.28
15.00
22.01 6.27
31. 4.15 19.44 15.29 6.09 21.34
Sejemo proso, lucerno in travne mešanice. Pripravimo načrt za strniščno setev in setev krmnih rastlin za kisanje. Izdelamo načrt za košnjo, žetev in mlačev. Zatiramo koloradskega hrošča.
Sadimo fižol, buče in kumare. Presajamo paradižnike, papriko, zelje itd. Drugič škropimo v sadovnjaku in prvič v vinogradu. Mandlamo in vežemo vinsko trto. Nadziramo vrenje v kleti.
4 Torek
Kvirin, škof, muč.; Frančišek (Branko) Caracciolo, sp.
Viljem, škof; hod Viktorin, sp. Duha
22 Sobota
Ahacij, muče-nec; Pavlin No-lanski. šk.; Ino-cenc V., papež
1 Sobota 2 Nedelja
Juvencij, muč.;	6. povelikonoč-
Pamfilij in tov.,	na: Marcelin.
in.; Fortunat,	Peter in tov.,
spozn.	mučenci
4 5 Sreda
Bonifacij, škof, muč.; Valerija, m.; Ferdinand, spozn.
6 Četrtek
3 Ponedeljek
Klotilda, žena: Pavla, devica, muč.; Oliva. d.
7 Petek
Norbert, škof;	Robert. opat; Bertrand O g- Ana Carzia, d.:
lejski. škof;	Peter in tov..
Klavdij. škof	mučenci
8 Sobota 9 Nedelja Medard, škof; Binkošti. pn-
Svetega Primož in Felicijan, m.
13 Četrtek
Anton (Zvon-ko) Padovanski, cerkv. uč.; Peregrin, škof, mučenec
18 Torek 19 Sreda
Efrem Sirski, Julijana Falco-
cerkv. učitelj;	nieri, devica;
Marko, muč.;	Gervazij in
Marina, devica	Protazij, muč.
10 Ponedeljek 11 Torek 12 Sreda
Binkoštnipone- Barnaba, apo- Kvatre; Janez deljek*; Mar- stol; Feliks Fakundski, sp.: jeta. žena; Bo- (Srečko), muč.; Leon III., pa-gomil, škof Rembert. škof pež; Antonina,
mučenica
14 Petek 15 Sobota 16 Nedelja	17 Ponedeljek
Kvatre; Bazi- Kvatre; Vid, 1. pobinkoštna. Adolf, škof;
lij (Vasilij) Ve- Modest, Kre- kvatrna; Pre-	Rajnerij, sp.;
liki, cerkveni scencija, muč.; sveta Trojica:	Cirijaka in Mu-
uč.; Elizej, pre- Germana, dev. Frančišek Re-	ska, mučenca rok gis, spozn.
20 Četrtek 21 Petek
Presveto Reš-	Alojzij (Veko-
nje Telo; Silve-	slav, Slavko},
rij __ I., papež,	spozn.; Evze-
muč.; Prakse-	bij, škof, muč. da. devica
23 Nedelja
2. pobinkoštna: Agripina. dev.; muč.; Janez.
inueenec
24 Ponedeljek
Kres: Rojstvo	Viljem, opat;
Janeza Krstni-	Henrik, škof;
ka; Neronovi	Lucija, devica,
mučenci	mučenka
26 Sreda 27 Četrtek 28 Petek 29 Sobota Janez in Pavel, Hema (Ema) Presv. Srce Je- Peter in Pavel, mučenca; Vigi- Krška, ž.; La- zusovo; Irene j, apostola: Mar-
lij, škof, muč.; dislav, spozn. Pelagij, muč.
škof, mučenec; cel. muč.; Ma-Pave) I., p. rija, žena
30 Nedelja
3. pobinkoštna; Spomin apostola Pavla; Lu-cina. žena
Kdor samo na veter gleda, nikdar ne seje, in kdor le na oblake pazi, nikoli ne žanje (Prid 11, 11).
Pametni se pri ognju ogreje, nespametni opeče. — Kogar hoče sreča končati, ga prej razvadi kakor neumna mati.
Kakor vreme na Medarda kane, tako ves mesec rado ostane. — Svetega Vida meglica pride po vince in pšenico.
l ............................................................
2	O pričevanju Svetega Duha (Jan 15. 26 -	17 ..................................................................................................
16. 4) ................................................................................................................................................................18 .................................................................................................
19 .....................................................................................
3	.........................................................................................................................................................................................20 .....................................................................
4	........................................................................................................21
5	....................................................................................................................2n.
(, ............................................................................................................................................................................................................................25 Prilika O veliki večerji (l.k 14. 16—24)
8 .........................................:...................................................
9 O Svetem Duhu in o ljubezni (Jan 14.23—31) 24 ............................................................................................................
25 .................................................................................................
............... 26 .............................................................................................
10 ............ 27 ...............................................................................
11 ..................................................................... 28
12 ......................................................................................j»
13	30 Prilika o izgubljeni ovci in denarju (l.k 15.
14	1-10)
15 .......................................................................................................
16 Jezus razpošlje apostole (Mt 28, 18—20) .......
I
D;H
Sonce
vzide	4.15
zaide	19.45
Dolžina dneva	15.50
t „ vzide	7.16
Luna zaide	22.18 Mena
Dan	16.
Sonce
vzide 4.09
zaide 19.55 Dolžina dneva 15.46 vzide 22.19 zaide 8.11
4.14
19.46 15.32
8.27 22.56
17
4.09 19.56
15.47 22.45
9.12
4.14
19 47 15.33 9.41
23.29
18.
4.09 19.56 15.47 23.10 10.12
4.13 19.48 15.35 10.55
19.
4.10 19.57 15.47 23.34 11.12
4.13 19.49 15.36 12.08 0.00 J> 8.10 20.
4.10
19.57 15.47
23.58 12.12
[ 11.22
6.
4.12 19.50 15.38 13.21 0.29
4.10 19.57 15.47
13.14
Luna Mena
Kosimo seno, žanjemo oljno repico in ozimni ječmen. Poskrbimo za seme ajde in repe za strniščno setev. Krompir škropimo zoper plesen in koloradskega hrošča.
4.11 19.50 15.39 14.53 0.59
4.10 19.57 15.47 0.24 14.17
4.11 19.51 15.40 15.44 1.30
4.10 19.57 15.47 0.53 15.20
9.
4.11
19.52 15.41
16.53 2.04
J4.
4.11 19.58 15.47 1.27 16.26
10. 4.11 19.53 15.42 17.59 2.42
4.11
19.58 15.47 2.07 17.29
II.
4.10 19.53 15.43 18.59
3.26
S
26.
4.11 19.58 15.47
2.55 18.29
12. 4.10 19.54 15.44 19.53 4.16 11.02
4.12
19.58 15.46 3.53 19.24 ® 21.55
4.10 19.54 15.44 20.38
5.11
4.12 19.58 15.46 5.58 20.13
14. 4.10 19.55
15.45 21.17
6.10
29. 4.12 19.58
15.46 6.10
20.55
15. 4.09 19.55 15.46 21.50 7.11
V). 4.13 19.57 15.44 7.25 21.30
Okopavamo, plevemo in zalivamo v vrtu. Spet škropimo zoper listne uši. jabolčnega zavijača in zoper škrlup. V vinogradu končamo cepljenje na zeleno, drugič škropimo in nrvič žveplamo.
1 Ponedeljek
Presv. Rešnja Kri; Teobald (Bogoslav), sp.
4 Četrtek 5 Petek
Urh (Ulrik), Ciril in Metod, škof; Berta, ž.; slovanska ap.; Prokop, opat; Anton Zaccari-Ozej in Agej, ja, spozn. preroka
8 Ponedeljek 9 Torek 10 Sreda
Elizabeta (Jeli- Gorkumskimu-	Sedem bratov
sava, Spela), ž.; čenči; Kraljica	muč.; Amalija
Hadrijan III., miru; Brikcij,	(Ljubica), dev.;
papež	škof; Ciril, šk.	Rufina, dev.
6 Sobota
Tomaž Moore, muč.; Izaija, pr.; Bogomila, ž.; Dominika, mučenica
2 Torek	3 Sreda
Obiskov, blaž.	Leon II., papež;
Device Marije;	Heliodor, šk.;
Oton, šk.; Sim-	Trifun in tov.,
foroza in t., m.	mučenci
7 Nedelja
i. pobinkoštna; Vilibald, škof; Benedikt XI., p.; Klavdij, m.
11 Četrtek 12 Petek
Pij I., papež, Mohor in For-muč.; Olga, ž.; tunat, m.; Na-Janez, muč.; bor in Feliks, Marcijan, m. mučenca
13 Sobota
Anaklet, papež, muč.; Joel in Ezdra, preroka; Evgen, mučenec
14 Nedelja	15 Ponedeljek 16
5. pobinkoštna;	Vladimir, spo-
Bonaventura,	znavalec; Hen-
cerkv. učitelj;	rik T spozn.;
I rancisek So-	Justa> muč. lan, sp.
16 Torek
Karmelska Mali božja; Ev-stahij, spozn.; Favst, muč.
1? Sreda 18 Četrtek 19 Petek
Aleš (Aleksij), Kamil Lelijski,	Vincencij Pa-
spozn.; Donata spozn.; Simfo-	velski, sp.; Av-
in tov., muč.; roza, žena; Mi-	rea (Zlata), de-
Marcelina, dev. roslav, škof	vica; Justa, m.
22 Ponedeljek 23 Torek 24 Sreda
Marija Magda- Apolinarij, šk.,	Kristina, dev.,
lena, spokorni-	muč.; Liborij,	muč.; Vincen-
ca; Lavrencij,	škof; Romula,	cij, muč.; Vik-
spoznavalec	devica	tor (Zmago), m.
26 Petek 27 Sobota 28 Nedelja	29 Ponedeljek	30 Torek
Ana, mati Dev. Pantaleon, m.; pobinkoštna;	Marta, devica;	Abdon in Se-
Marije; Valens, Sergij, muč.; Viktor (Zma- Urban n	nenj m . juIitai
škof; Hiacint, Natalija (Bože- goslav) I„ pa-	pež. Qlaf, m.;	m.; Maksima,
mucenec na), mučenica pez, m.; Naza-	Feliks, muč.	mučenka
rij, mucenec
20 Sobota 21 Nedelja
Ilieronim Emi-	6. pobinkoštna*
liani, sp.; Mar-	Prakseda, d.;
jeta, dev., in.;	Daniel (Dani-
Elija, prerok	lo), prerok
25 Četrtek
Jakob (Rado), st„ ap.; Krištof, muč.; Pavel, mučenec
31 Sreda
Ignacij (Ognje-slav) Lojolski, spozn.; Fabij, mučenec
Ne hvali moža zaradi njegove lepote in ne zaničuj človeka zaradi njegovega obraza (Sir 10, 31).
Človek se mora po ljudeh ravnati, ne ljudje po človeku. — Dober glas gre v deveto vas, slab pa v deveto deželo.
Jakobova ajda in Ožbaltova repa je malokdaj lepa. — Če na dan svete Marjete deži, orehov pričakovati ni.
ZAPIS KI V M ESECU JULIJU
1	■	.............................................................17 ............................................................................................
r	•
2	18...... ........................................
3	..................19	.................................................................
4	............................................................................................................................................................................20 ..........................................................................................................
5	21 Jezus nasiti štiri tisoč mož (Mr 8, 1—9)
6	.............................................................................................................. ...................................................................................................
7 Čudežni ribji lov (Lk 5, 1—11)
...............................	22	.......................................................................
......................................................................................................................................................................................................................................23	...........................................................................................
8	24	..................................
9	....................................................................................................................................................................................25	........................................................................................
10	26
11	..	.................27	.......................
12	28	O lažnivih prerokih (Mt 7. 15—21)
13	..........................................................................................................................................................................................................
14	Jezus obsoja farizeje (Mt 5, 20—24) ................
................................................................................................................ 29
.................................................................................................................. 30
15	...................................................................................................... 31
16	............................................................................................ ......
Dan Sonce
1
vzide 4.13
zaide 19.57 Dolžina dneva 15.44
Snnpp Vzide 8'42 bonee zaide 22 03 Mena
Luna
Dan
vzide ZMide Dolžina dneva
L"- zaide Mena
2. 4.14 19.57 15.43
9.57
3. 4.15 19.57 15.42 11.11
4. 4.15 19.57 15.42 12.24
22.34 23.03 23.34 > 13.09
5. 4.16 19.56 15.40 13.35
6. 4.17 19.56 15.39 14.44
7. 4.17 19.55 15.38 15.50
4.18 19.55 15.37 16.52
9. 4.19 19.54 15.35 17.47
10. 4.20 19.53 15.33 18.35
11. 4.21 19.53 15.32 19.16
12. 4.22 19.52 15.30 19.51
13. 4.23 19.52 15.29
) 23.50
17. 4.26 19.49 15.23 22.02 10.01
18. 4.27 19.48 15.21 22.27 11.02
19. 4.28 19.47 15.19 22.54 12.03
20. 4.29 19.46 15.17 23.25 13.05 I 3.17
21. 4.30 19.45 15.15
14.08
22 4.31 19.45 15.14 0.01 15.11
23 4.32 19.44 15.12 0.44 16.12
24. 4.34 19.43
15.09 1.36
17.10
25. 4.35 19.42 15.07 2.37 18.02
26 4.36 19.40 15.04 3.46 18.47
27 4.37 19.39 15.02 5.01 19.26 O 5.28
28. 4.38 19.38 15.00 6.19 20.02
14. 4.24 19.51 15.27
— 0.06 0.42 1.24 2.11 3.03 4.00 5.00 6.00
20.22 20.49
7.01
29. 4.39 19.37 14.58 7.37 20.35
15.
4.25 19.50 15.25 21.14
8.01
30.
4.40 19.36 14.56
8.55 21.05
16.
4.26 19.50 15.24 21.38
9.01
31.
4.41 19.34 14.53 10.10 21.37
Zanjemo žita. Takoj po žetvi orjemo in sejemo ajdo, repo in koruzo za kisanje. Očistimo in razkužimo žitne shrambe. Spet škropimo zoper krompirjevo plesen in koloradskega hrošča.
V vrtu okopavamo in zalivamo. Sadimo zimsko endivijo, rdeče zelje, pozno evetačo in sejemo motovileč. Kopljemo rani krompir. V vinogradu škropimo, vežemo in tretjič okopavamo.
3 Sobota
Najdenje svetega Štefana; Lidija, ž.; Ju-lijan Peter Ey-mard, sp.
8 Četrtek
Ciriak, Larg, Smaragd, m.; Marin, muč.; Miron, škof
1 Četrtek
Vezi sv. Petra; Makabejski bratje; Fides (Vera) in tov., mučenci
4 Nedelja 5 Ponedeljek 6 Torek
8. pobinkoštna: Marija Snežna; Spremenjenje Dominik (Via- Ožbalt (Os- Gospodovo; dimil), spozn.: vald), spozn.; Sikst II., p., m.; Perpetua	Kasijan. škof Agapit (Ljubo),
mučenec
2 Petek
Porcijunkula; Alfonz Ligvo-rij, cerkv. uč.; Štefan I., papež
7 Sreda
Kajetan, spo-znavalec.; Albert, sp.; Peter in Julijan, m.
9 Petek i^TL] Janez Vianney, spozn.; Roman, m.; Peter Fa-ber, spozn.
10 Sobota 11 Nedelja
Lavrencij (Lo-	9. pobinkoštna:
vro), mučenec;	Tibureij in Su-
Pavla, devica,	zana, muč.; Fi-
muč.; Deusde-	lomena. d., m. dit, sp.
12 Ponedeljek 13 Torek
Klara (Jasna), Janez Berh-dev.; Hilarija, mans, spozn.; žena; Herku- Hipolit in tov., lan, škof	muč.; Helena,
mučenica
U Sreda	15 Četrtek
**Evzebij, sp.;	Vnebovzetje
Kalist, šk„ m.;	Device Marije;
Demetrij (Mit-	Tarzicij, muč. ja)
\1
16 Petek
Joahim, oče D. Marije; Rok, spozn.; Serena (Jasna), žena
17 Sobota
Hiacint, spozn.; Pavel in Juli-jana, m.; Miron, mučenec
18 Nedelja 10. pobinkoštna; Helena (Jelena, Alenka), žena; Agapit, mučenec
19 Ponedeljek
Janez Eudes, sp.; Marijan, spozn.; Ludo-vik, škof
20 Torek 21 Sreda	22 Četrtek 23 Petek	24 Sobota 25 Nedelja
Bernard, cer- Ivana Franci-	Brezmadežno Filip Benicij,	Jernej, apostol;	11. pobinkošt-
kveni uč.; Sa- ška Santalska,	Srce Marijino; spozn.; Valeri-	Avrea (Zlata),	na; Ludovik
muel, prerok; žena; Fidelis,	Timotej, muč.; jan, muč.; Vik-	mučenka; Ro-	IX., spozn.; Lu-
Lucij, muč. m.; Anastazij,	Hipolit, škof tor (Zmago), šk.	rnan. škof	cila, devica mučfenec
26 Ponedeljek 27 Torek 28 Sreda
Ceferin, papež, Jožef Kalasan-	Avguštin, škof,
m.; Rufin, šk., cij, sp.; Ruf,	cerkv. uč.; Pe-
spozn.; Viktor, škof, mučenec;	lagij, m.; Ale-
mučenec	Marjeta, žena	ksander, škof
29 Četrtek 30 Petek 31 Sobota
Obgl. Janeza Roza (Roža) Li- Rajmund (Raj Krstnika; Sa- manska, dev.; ko), Nonat, sp. bina, m.; Ma- Feliks, muč.; Pavlin, škof rija, zdravje Gavdencija, d., Aristid, sp. bolnikov	mučenica
Bolje je srečati medvedko, ki so ji bili mladiči vzeti, kakor bedaka, ki se na svojo neumnost zanaša (Preg 1?, 12).
Kdor s tujim denarjem hišo zida, kamenje na svoj grob nosi. — Za siromakom vsak pes laja. — Kri ni \oda.
Po vremenu svetega Jerneja se rada vsa jesen nareja. — Če vreme srpana z vedri, vreme še dolgo trpi.
1	......................................-.........................-................................................................................................17 ................................................................................................................
2	..................................................................................................................................................................................................................................18 Prilika o farizeju in cestninarju (Lk 18,
3	..................................t............................................................................... 9—14) ............
4	O krivičnem oskrbniku (Lk 16, 1—9) ............ .............................................................................................................>;.
19	.......................................................................................................
20	................................................................................................................
5	..............................................................................................................................................................................................................................21 ........................................................................................................,.........
6	......................................................................................................................................................................................................................................22 ............................................................................................................
7	..............................:...............................................................................23 ..........................................................................................................
8	............................................................................................................................................................................................24 ....................................................................................:
9	......................................................................................................................................................................................................................................25	Jezus ozdravi gluhonemega (Mr 7, 31—37)
10 ....................................
11	Jezus joka nad Jeruzalemom (Lk 19, 41—47)	............;.......................................................................................
....................................................................................................................................................................................................26 ..................................................................................................................
......................................................................................................................................................................................................................................27 ...................................................................................................................
12	.....................................................................................................28 ..............................................................................................
13	....................................................................................29 ..............................................................................................................
14	........................................................................................................................................................................................30 ..................................................................................................................
15	31 ...........................................................................................
16	....................................................................... .................................................................................................................
4.47	4.49	4.50
19.27	19.26	19.25
14.40	14.37	14.35
15.42	16.32	17.15
0.10	1.00	1.54
20.	21.	22
5.06	5.08	5.09
19.04	19.02	19.00
13.58	13.54	13.51
—	0.20	1.23
14.55	15.48	16.36
Orjemo strnišča in dokončujemo setev strniščnih posevkov. Sejemo ozimno oljno repico in inkarnatko. Kopljemo krompir. Kosimo semensko deteljo in otavo. Obiramo hmelj.
S. 9. 10
4.51	4.52	4.53 19.23	19.22	19.20 14.32 14.30	14.27 17.52 18.24	18.53
2.52	3.52	4.54
© 14.08
24.	25.	26.	27.	2Í.	29.	m.	31.
5.11	5.12	5.14	5.15	5.16	5.17	5.18	5.20
18.57	18.55	18.54	18.52	18.50	18.48	18.46	18.44
13.46	13.43	13.40	13.37	13.34	13.31	13.28	13.24
3.50	5.09	6.28	7.47	9.04	10.19	11.30	12.36
17.56	18.30	19.04	19.36	20.09	20.45	21.24	22.08
	# 12.32						
Sejemo zimsko solato, špinačo. radič in motovileč. Pospravimo čebulo in česen. Obiramo zgodnje sadje. Škropimo in žveplamo vinsko trto, vršičkamo in prikrajšujemo zalistnike.
Dan	1.
c „	vzide 4.43
Sonce	zaide	19.33
Dolžina dneva	14.50
T „	vzide	11.24
Luna	zaide	22.10 Mena
2. 3.	4.
4.44 4.45	4.46
19.31	19.30	19.29
14.47	14.45 14.43
12.35	13.42 14.43
22.46	23.25	— 19.55
23. 5.10 18.59 13.49 2.34 17.19
Dan		17.	18.	19.
Sonce	vzide	5.03	5.04	5.05
	zaide	19.09	19.07	19.05
Do'žina dneva		14.06	14.03	14.00
Luna	vzide	22.00	22.39	23.25
	zaide	11.55	12.57	13.57
Mena		G 17.16		
II.	12
4.55	4.56
19.19	19.17
14.24	14.21
19.19	19.43
5.53	6.33
15.	14.
4.57	4.58
19.16	19.14
14.19	14.16
20.07	20.31
7.53	8.52
15.	16.
4.59	5.01
19.13	19.11
14.14	14.10 20.57	21.26 9.53	10.54
«
4 Sreda
Rozalija, dev.; Mojzes, prerok; Ida, žena: Kan-dida. muč.
5 Četrtek 6 Petek 7 Sobota
Lavrencij Ju-	Zaharija, pre-	Marko Križev-
stiniani, škof;	rok; Onezifor, čan, Štefan
Viktorin, škof,	muč.; Petronij,	Pongrac, Mel-
muč.; Gentilij,	škof	hior Grodetski,
mučenec	mučenci
8 Nedelja 9 Ponedeljek 13. pobinkošt- Aleksander in na; Rojstvo D. Tiburcij. muč.; Marije; Peter Gorgonij, m. Klaver
10 Torek 11 Sreda
Nikolaj Tolen- Prot in Hia-tinski, spozn.; cint, m.; Ern-Pulherija, d.; truda (Erna), Viktor, muč. dev.; Vincen-cij, mučenec
1 Nedelja 12. pobinkošt-na, angelska; Egidij (Tilen), opat; Verena, devica
2 Ponedeljek
Štefan, spozn.; Maksima, m.; Antonin, muč.
3 Torek
Pij X., papež; Simeon, spozn.; Evfemija, Doroteja in tov., muč.
12 Četrtek
Ime Marijino; Gvido, spozn.; Silvin, šk.: Ma-cedonij, škof
13 Petek 14 Sobota 15 Nedelja Notburga, dev.; Povišanje sv. 14. pobinkošt-Filip (Zdenko), križa; Krescen- na; Žalostna muč.; Mavrilij, cij, muč.; Ro- Mati božja; Ni-škof	zula, mučenka komed, muč.
16 Ponedeljek 17 Torek 18 Sreda
Ljudmila, ž.;	Rane sv. Fran-	Kvatre; Jožef
Kornelij,^ pa-	čiška; Lambert,	Kupertinski,
pež, muč.; Ci-	škof, mučenec;	sp.; Irena in
prijan, škof	Hildegarda, d.	Zofija, muč.
19 Četrtek 20 Petek
Januarij in to-	Kvatre; Evsta-
variši mučenci;	h i j in tov., m.;
Suzana, devica,	Dionizij, muč. mučenka
21 Sobota
Kvatre; Matej, ap. in evangelist; Jona, prerok
26 Četrtek 27 Petek
22 Nedelja 23 Ponedeljek 24 Torek 25 Sreda
15. pobinkošt- Lin, papež, m.; Marija Devica, Pacifik, spozn.; na, kvatrna; Tekla, devica, Rešiteljica jet- Kleofa, muč.; romaz Vila- mučenka; An- nikov; Rupert, Avrelija, dev. novski, skof; drej in tov., m. škof Mavricij, muč.
28 Sobota
Ciprijan, muč.; Kozma in Da- Venčeslav, m.; Justina, devica, mijan, muč.; Lioba (Ljuba), muč.; Kanad- Hiltruda, dev.; devica; Silvin, ski mučenci Fidencij, muč. škof
29 Nedelja 30 Ponedeljek
16. pobinkošt- Hieronim (Jer-na; Mihael, ko), cerkv. uč.; nadangel; Ev- Zofij ž Ro_ tih.j tova- noriJj škof risi, mucenci	J
Kdor da revežu, ne bo v potrebi, kdor pa zaničuje prosilca, bo trpel pomanjkanje (Preg 29, 5),
Kdor devet rokodelstev obenem opravlja, ne zna nobenega. — Noben dan ni tako dolg, da bi ne bilo večera.
Če se zgodaj selijo ptiči, bo huda zima o božiči. — Kdor po mali maši kosi, za pečjo suši. — Til meglen, grda jesen.
1	Prilika o usmiljenem Sainarijanu (Lk 10.
23—37) ............................................................................................... 18 ...............................................................................................................
19 ...............................................................................................
2	................................................................................................ 20 ..........................................................................................................
3	................................................................................................ 21 ........................................................................................
4	22 Jezus obudi mladeniča iz Naima (Lk 7,
5	..................................................................................................... 11—16) .............................................................................................
6	..............................................................................................................................................................................................................................
7	....................................................................................... 23 ..................................................................
8	Jezus ozdravi deset gobavih (Lk 17, 11—19) 24 ....................................................................................
.................................................................................................................. 25 .................................................................................................................
................................................................................................................... 26 ..............................................................................................................
9	........................................................ 27 ................................................
10 ......................................................................... 28 ..................................................................................................................
11	................29 Jezus ozdravi vodeničnega, uči o ponižnosti
12	.................................:...................................................................... (Lk 14, 1—11).....................
13	..............................................................................................
44 ................................................................................................................. 30	................................ .
15 Jezus uči o božji previdnosti (Mr 6, 24—33) ...................................................................................................................
........................................................................................................................................................................................................................................i...........................................................-.........i.....rv.............................
16 ........................................................................................................... .................................................................................................................
Dan	1.	2	3.	4.	5.	6.	7.	8.	9.	10.	11. 12.	13. 14.	15.
s	vzide 5.21	5.23	5.24 5.25	5.26	5.28	5.29	5.30	5.31	5.32	5.34 5.35	5.36 5.37	5.38
Bonce	zaide 18.42	18.40	18.38	18.36	16.34	18.32	18.30	18.28	18.27	18.25	18.23	18.21	18.19	18.17	18.15
Dolžina dneva 13.21	13.17	13.14	13.11	13.08	13.04	13.01	12.58	12.56	12.53 12.49	12.46 12.43	12.40	12.37
T	vzide 13.36	14.29	15.14	15.52	16.2o	16.56	17.23	17.48	18.12	18.37	19.03	19.31	20.02	20.38	21.21
1,una	zaide 22.57	23.51	—	0.48	1.46	2.46	3.46	4.46	5.45	6.45 7.46 8.47 9.47	10.48 11.4S
Mena	J» 5.34	© 5.55
24. 25. 26 27. 28. 29. 30. 5.51 5.52 5.53 5.54 5.55 5.56 5.58 17.58 17.56 17.54 17.52 17.50 17.48 17.46 12.07 12.04 12.01 11.58 11.55 11.52 11.48 6.36 7.54 9.09 10.20 11.24 12.21 13.10 18.04 18.40 19.19 20.02 20.51 21.44 22.41
1 18.49
Izkopavamo krompir, pospravljamo fižol, proso, Obiramo in sušimo sadje. Stiskamo sadjevec in koruzo in ajdo. Čistimo in razkužujemo semena. kuhamo žganje. Pripravimo se za trgatev. Se-Seiemo ozimni ječmen, nato rž in pšenico. Pred stavimo načrt za krmljenje živine. V kisalnice vskladiščenjem pridelkov očistimo shrambe. spravljamo pitnik in druge krmne rastline.
Dan		16.	17	18	19	20.	21.	22.	23.
Sonce	vzide	5.40	5.42	5.43	5.44	5.45	5.47	5.48	5.49
	zaide	18.13	18.12	18.10	18.08	18.05	18.03	18.01	17.59
Dolžina dneva 12.33			12.30	12.27	12.24	12.20	12.16	12.13	12.10
Luna	vzide	22.11	23.09	—	0.14	1.25	2.14	3.58	5.17
	zaide	12.45	13.39	14.27	15.10	15.49	16.25	16.58	17.30
Mena			e 5.02					C	S 20.18
1 Torek
2 Sreda
4 Petek
Frančišek (Branko) Asi-ški, sp.; Avrea (Zlata), devica
8 Torek 9 Sreda
Brigita, ž.; Si- Posvečenje meon, starček; cerkva (v ljub-Demetrij (Mit- ljanskiškofiji); ja), mučenec Janez Leonard, spozna valeč
Remigij, škof;	Angeli varuhi; Maksima in Ju- Teofil (Bogo-
lija, mučenki;	ljub), sp,; Elev-
Domnin, muč.	terij, mučenec
5 Sobota	6 Nedelja	7 Ponedeljek
Placid in tov.,	i?, pobinkošt-	Rožnovenska
m.; Marcelin,	na, rožnoven-	Mati božja;
šk.; Flavijana,	ska; Bruno. sp.	Marko, papež;
devica	Sergij, muč.
\ 3 Četrtek
K? | Terezija Dete-| ta Jezusa, dev.; Kandid, muč.
10 Četrtek 11 Petek
Frančišek Bor- Materinstvo D. gia, sp.; Hugo- Marije; Emili-lin, mučenec; jan (Milan), sp. Pavlin, škof
12 Sobota
Maksimilijan Celjski, škof, muč.; Serafin, sp.; Salvin, šk.
13 Nedelja 14 Ponedeljek 15 Torek 16 Sreda	1? Četrtek
18. pobinkošt- Kalist 1., papež,	Terezija Avil-	Hedviga (Jad-	Marjeta Marina zegnanjska muč.; Just, šk.;	ska, d.; Avre-	viga), ž.; Gal,	ja Alakok, d-,V- ljUby-., j Gavdencij, šk.,	lija, d.; Tekla,	opat; Gerard	Viktor in tov tiji; fcdvard. mucenec	devica	Majella, sp.	mučenci spoznavalec
18 Petek
Luka, evange-list; Julijan, s spozn.; Janez, V,] mučenec
22 Torek 23 Sreda
Ven delin, opat; Posvečen je cer-Marija Salome, kva (v gor. žena; Kordula, šk.); Ignacij, dev., mučenka škof; Teodor, mučenec
19 Sobota 20 Nedelja Peter Alkan- 19. pobinkošl-tarski, sp.; Et- na. misijonska: bin, opat; Lu- Janez Kentski. cij, mučenec spozn.; Irena.
mučenka
24 24 Četrtek 25 Petek
¥Rafael, nadan- Krizant in Da-"/J 1 gel; Kristina, rija, mučenca; \/d.; Feliks, muč. Krispin, muč.;
Gavdencij, šk.
21 Ponedeljek
Uršula in tov., dev., mučenke; Ililarion, opat; Jakob, škof
26 Sobota
Evarist, papež, muč.; Lucijan, muč.; Gavdioz, škof
2? Nedelja 20. pobinkoštna. Kristus Kralj; # Frumencij, šk.
2J 28 Ponedeljek 29 Torek 30 Sreda 31 Četrtek
^^ Simon in Juda, Posvečen je cer- Marcel in Ka-	Alfonz Rodri-t-H-. apostola; Ciri- kva (v lavant. sijan. mučenca;	guez, sp.; Vol-ja, dev.j Fide- šk.); Narcis, Klavdij in tov.	benk, šk.; Kriliš, mučenec šk.; Ida. devica muč.; German,	štof, mučenec
škof
Nikar ne zaničuj pravičnega	Pomisli, preden kaj rečeš: tudi	Sveti Gal deževen ali suh je
človeka, ako je ubog, in ne	beseda človeka ubije. — V pre-	prihodnjega poletja ogleduh.
povišuj pregrešnega bogatina	mislekih bodi podoben polžu.	— Ce se nerado listje obleti,
(bir 10, 25).	v dejanjih ptici.	vsak naj zime se boji.
i .........................................................................................................
2 ..........................................................................................................
3	.........................................................................................................
4	.......................................................................................................
5	......................................................................................................
6	O največji zapovedi (Mt 22, 35—46)
8 9 tO
17	.....................................................................................................
18	..........................................................................'................
19	..............................................................................................
20	Prilika o kraljevi svatbi (Mt 22. 1 — 14)
21 22
23
24
25
26
11	27 O božjem kraljestvu (Jan 18. 33—37)
12	...............................................................................................
13	Jezus ozdravi mrtvoudnega (Mt 9. 1—8) ........ ,..............................................................
......................................................................,......................................... 28 ...........................................................................................
29 ........................................................
14	.......................................................................................................... 30 .............................................................................................
15	........................................................................... 31 ......................• ..............................................
16	............................................................................................................. ....................................................................L....................
Dan	1.
vzide	5.59
zaide	17.44
Dolžina dneva	11.45
vzide	13.51
zaide	23.40 Mena
Sonce
Luna
Dan
o	vzide
SoUCe	znide Dolžina dneva
T	vzide
Luna	zaide Mena
6.00 17.42 11.42 14.27
17. 6.21 17.14 10.55
15.46
6.02 17.40 11.38 14.59 0.39
4. 6.05 17.38 11.35 15.27 1.40
6.05 17.36 11.31 15.52 2.39
6. 6.06 17.54 11.28 16.16 3.58
6.07 17.32 11.25 16.41 4.38
18. 6.22 17.15 10.51 0.21 14.21
19. 6.23 17.11 10.48 1.35 14.54
20. 6.25 17.09 10.44 2.51 15.26
6.26 17.07 10.41 4.07 15.58
22. 6.28 17.05 10.37 5.24 16.32
8. 6.09 17.30 11.21 17.07 5.58 £) 22.42
23.
9. 6.10 17.29 11.19 17.34 6.39
24.
10. 6.11 17.27 11.16 18.05 7.40
6.29 1~.03 10.34 6.41 17.10
0 5.45
6.30 17.02 10.32 7.55 17.52
6.52 17.01 10.29 9.05 18.59
11. 6.13 17.25 11.15 18.40 8.41
26. 6.33 16.58 10.25 10.0? 19.32
12. 6.14 17.23 11.09 19.21 9.42
6.35 16.57 10.22 11.01 20.29
15. 6.15 17.21 11.06 20.08 10.40
2N.
6.56 16.55 10.19 11.47 21.28
14. 6.16 17.19 11.03 21.02 11.34
29. 6.38 16.54 10.16 12.25 22.29
15.
6.17 17.18 11.01
22.03 12.22
<3
311. 6.39 16.52 10.15 12.59 25.30 11.48
16. 6.19 17.16 10.57
23.10 13.06 14.44
31. 6.40 16.51
10.11 13.28
Nadaljujemo s setvijo ozimnih žit. Spravljamo peso, korenje, repo in pozno zelje. Izbiramo semenice pese. korenja in repe. Gnojimo njive s hlevskim gnojem. Pripravljamo kompost.
Obiramo zimsko sadje in trgamo grozdje. Stiskamo in sušimo sadje. Sadimo sadno drevje. Pripravimo zasipnice za vzimljenje repe, pese in endivije. Sadimo zimski česen. Kisamo krmo.
1 Petek
Vsi sveti; Severin, spozn.; Marija, devica, ^ mučenka	'
2 Sobota 3 Nedelja
, Spomin vernih	21.pobinkoštna,
fl Slusi Vlktorm>	zahvalna, žeg-
In. skof, mucenec	nanjska v la-
Just, mučenec	vant. šk.
4 Ponedeljek ij
Karel Boro-mejski, škof; Vital, m.; Mo desta, devica
5 Torek	6 Sreda
Zaharija in Eli-	Leonard (Le-zabeta; Svete	nart),opat; Fe-moči (relikvi-	liks, muč.; Seje) ; Emerik,	ver, škof, m. spoznavalec
7 Četrtek
Engelbert, šk.; Vilibrord, škof; Herkulan, m.
8 Petek 9 Sobota
Bogomir (Bogo, Posveč. bazili-Božo),šk.; Stir- ke presv. Od-je kronani mu- rešenika; Teo-čenci; Maver, dor (Božidar), škof	mučenec
10 Nedelja 11 22. pobinkišt-na; Andrej Avelinski, sp.; Demetrij (Mitja), škof
11 Ponedeljek 12 Torek
Martin (Davo-	Martin, papež,
. rin), škof; Me-	m.; Kuno, šk.;
* nas, muč.; Va-	Avrelij, muč. lentin, muč.
13 Sreda
Stanislav Kostka, sp.; Didak, spozn.; Nikolaj I., papež
14 Četrtek 15 Petek
Nikolaj Tave-	Albert Veliki,
lič, muč.; Joža-	cerkv. učitelj;
fat Kunčevič,	Leopold, sp.;
škof, mučenec	Feliks, muč.
16 Sobota
Jedrt, devica; Otmar, opat; Edmund, škof; Marko, muč.
17 Nedelja 18 Ponedeljek
23.pobinkoštna; p0Sv. bazilik C.iegorij Čudo- sv. Petra in delnik; spozn.: Pavla; Roman, Hugon, škof muč.; Odon, opat
19 Torek 20 Sreda
Elizabeta (Spe-	Feliks Valois,
la, Jela), žena;	sp.; Edmund,
Mehtilda, dev.;	muč.; Simpli-
Abdija, pr.	cij, škof
21 Četrtek 22 Petek
Darovanje D. Cecilija, dev., Marije; Ko- muč.; Filemon, lumban, opat; m.; Maver, m. Albert, šk., m.
23 Sobota 24 Nedelja 25 Ponedeljek Klemen (Mili- 24. pobinkošt- Katarina, dev. voj) I., papež, na; Janez od mug.; Erazem! muč.; Felicita, Križa, cerkv.	Jukunda
m učenka	uč.: Krizogon, devica
mučenec
26 Torek 27 Sreda 28 Četrtek 29 Petek
Silvester, opat; Virgil!j, apo- Gregorij III.,	Saturnin, muč.;
Konrad skof; stol Koroške; papež; Ruf in	Gelazij, papež;
Leonard Por- \alerijan ogl. tov., muč.; Ja-	Iluminata, dev. tomavriski, sp. skof; Cudodel- kob, spozn. na svetinja
30 Sobota
Andrej (Hra-broslav), apostol; Justina, dev. mučenka
Kdor tare revnega, tia bi po-	Hišni prag je najvišja planina. Sveti Martin naj bo suh, da
množil svoje premoženje, ga	— Med pravico in krivico ni	pozimi raste kruh. — Sneg na
bo sam dal bogatejšemu in	srede. — Sestradan volk še	svetega Andreja poliu ni kai
stradal (Preg 22, 16).	komarje požira.	prida odeja.
1	............................................ .........	1? Jezus obudi Jairovo hčer (Mt 9, 18—26)
2	................................................................................................................ ................................................................................................
3 Prilika o neusmiljenem hlapcu (Mt 18,
23—35) ....................................18 ..............................................................................................................
19 ..................................................................................................
i 20 ...................................................................................'..........
5	21 ...................................................................................................................
6	................................................................................................................ 22 ..................................................................................................................
7	........................................................................................................ 23 ....................................................................................................................
8	24 O razdejanju Jeruzalema (Mt 24, 15—35)
9	................................................................................................................ ..................................................................................................................'
10 O davčnem denarju (Mt 22, 15—21) ...............
.............................................«.................................................................. 25
........................................................................................................................................................................................................................................26
11	............................................................................................................................27
12	.....................................................................................................................28
13	..................................................................................................................................................................29
14	......................................................................................................................30
15	...................................................................................................................
16 ...
Dan	1.
vzide	6.42
zaide	16.49
Dolžina dneva	10.08
vzide	13.55
zaide	0.29 Mena
Sonce
Luna
Dan
16
Sonce
vzide	7.03
zaide	16.30 Dolžina dneva 9.27
vzide	0.34
zaide	13.26
Luna
Mena
6.43 16.48 10.05 14.19 1.29
17
7.04
16.29 9.25 1.4S 13.56
6.45 16.47 10.02 14.44 2.29
18.
7.06 16.28 9.22 3.03 14.28
4. 6.46 16.45 9.59 15.09 3.28
19.
7.07 16.27 , 9.20 4.17 15.03
3.
6.48 16.44 9.56 15.36 4.29
20l
7.09 16.26 9.17 5.31 15.43
6. 6.49 16.42 9.53 16.06 5.31
«
21.
7.10 16.25 9.15 6.42 16.27
• 17.19
6.50 16.40 9.50 16.40 6.32 15.32 22.
7.11
16.24 9.13 7.48 17.17
6.52 16.39 9.47 17.19 7.34
23.
7.13 16.23 9.10 8.47 18.12
9.
6.53 16.38 9.45 18.05 8.34
24.
7.14 16.22 9.08 9.39 19.12
10.
6.55 16.37 9.42 18.58 9.30
25.
7.16 16.22 9.06 10.21 20.14
11.
6.56 16.35
9.39 19.57 10.21
26.
7.17 16.21
9.04 10.57 21.15
12.
6.57 16.34
9.37 21.02 11.06
27.
7.18 16.20
9.02 11.29 22.17
13.
14.
6.59 16.33 9.34 22.11 11.47
7.00 16.32 9.32
23.22
12.23 ® 22.59
2S. 29.
7.20 16.20 9.00 11.57 23.1
7.21 16.19
8.58 12.22
Ï 7.57
15.
7.02 16.31 9.29
12.55
30.
7.22 16.19 8.57 12.47 0.16
Preoravamo in gnojimo zemljišča. Spravljamo pozne vrtnine in jih vzimujemo v kleteh ali zasipnicah. Pospravimo in uničimo ostanke vrtnin, da ne raznašamo bolezni in zajedavcev.
V zabojčke presadimo peteršilj in zeleno za zimsko uporabo. Dokončamo trgatev, opravimo zimsko kop in rigolamo. Nakupimo trse za obnovo. matičnjakov in vinogradov.
1 Nedelja	2 Ponedeljek
1. adventna;	Bibijana, dev.,
Marijan in to-	muč.; Pavlina,
variši, m.; Na-	muč.; Blanka,
talija (Bože-	žena na), žena
3 3 Torek
Frančišek (Branko) Ksa-verij, sp.; So-fonija, prerok
4 Sreda
Peter Krizolog, cerkveni uč.; Barbara, dev. muč.; Bernard, škof
5 Četrtek
Saba (Savo), opat; Dalma-cij, škof, muč.; Julijan, muč.
6 Petek 7 Sobota
Nikolaj (Mi-	Ambrozij, šk.,
klavž), škof;	cerkv. učitelj;
Apolinarij, m.;	Aeraton, muč.;
Leon ti ja, muč.	Martin, opat
6
g 8 Nedelja 9 Ponedeljek 10 Torek
2. adventna; Peter Fourier, Melkiad, pa-Brezinadežno sp.; Valerija, pež, m.; Loret-> spočetje Devi- m.; Ciprijan, ska Mati bož-ce Marije opat
ja; Evlalija, d. mučenka
11 Sreda
Damaz, papež; Evtihij, muč.; Sabin, šk.; Danijel, spozn.
12 Četrtek
Aleksander (Saša), m.; Ma-ksencij in tov., mučenci
13 Petek 14 Sobota 15 Nedelja 16 Ponedeljek
Lucija, d., m.; Spiridion (Du- 3. adventna; Evzebij, škof, Otilija, devica; šan), šk.; just, Anton in tov., muč.; Albina! Orest, muč. muč.; Nikazij, muč.; Kristina, devica; Adon[ mučenec	dev.; Konrad, škof
spoznavalec
17 Torek 18 Sreda 19 Četrtek 20 Petek
Lazar, šk.; Vi- Kvatre; Graci- Urban V., pa-	Kvatre; Evge- A
vina, d.; Olim- jan, škof; Teo- pež; Tea, muč.;	nij in Makarii, W
pija, ž.; Igna- tim in Bazili- Favsta, ž.; Da-	muč.; julij, m.;
cij, škof	jan, mučenca rij, muč.	Amon in tov.
21 21 Sobota
Kvatre; Tomaž (Tomislav), ap.; Severin, škof; 1 Glicerij, muč.
22 Nedelja 23 Ponedeljek 24 Torek
•t. adventna, Viktorija (Zma-	**Sveti večer
kvatrna; De- goslava) dev.,	Adam in Eva
inetrij in tov., muč.; Serval,	Hermina, dev.
muč.; Franci- spoznavalec	Tarzila, dev. ška Cabrini
25 Sreda 26 Četrtek
Božič, rojstvo	Štefan, prvi
Gospodovo;	mučenec*; Ma-
Anastazija. m.;	rin, mučenec;
Evgenija, dev.,	Arhelaj, škof mučenka
27 Petek
28 Sobota 29 Nedelja 30 Ponedeljek
Janez Evange- Nedolžni otro- Nedelja vosmi- Evgenij, škof; vp, list ap.; ra- ci; Kastor in „j božiča; To- Liberij, škof- < : biola, z.; Ma- tov.; v	-	"
ksim, škof
mučenci; maž Becket, Rajnerij, škof; \( c, Cezarij, muč. škof, mučenec; Anizija, muč. David, kralj
31 Torek
Silvester, papež; Melanija, žena; Katarina Laboure, dev.
Sladek je počitek delavcu, naj	Boljša je domača gruda ko na	Dež in veter pred božičem
je malo ali veliko, ako je pa	tujem zlata ruda.— Na sedem	koplje jamo rad mrličem. —
bogatin sit, ne more spati	let vse prav pride. — Veselo	Božični dež vzame rž. — Ze-
(Prid 5, 13).	srce kodeljo prede.	len božič — bela velika noč.
1	O poslednji sodbi (Lk 21. 25—33)	17 .................................................................................................................
18 ...................................................................................................................
2	.................................................................................................................... 19 ..................................................................................................................
3	................................................................................................................ 20 ....................................................................................................... ........
4	................................................................................................................... 21 ..................................................................................................'
5	..................................................................................................................................................................................................................................22 Janez Krstnik pripravlja Jezusu pot (Lk 3,
6	.........:................................................................................................................................................................................................................1—6)
8 Janez' Krstnik pošlje svoja učenca k Je- 23
zusu (Mt 11, 2—10)
9 10 11
24
25
26
27
28
12	..................................................................................................................................................................................................29 Simeon in Ana oznanjata Gospoda (Lk 2.
13	................................................................................................................. 33—40) .....................................................................................
14	............................................................................................................................................................................................................................
15	Janez Krstnik pričuje o Kristusu (Jan 1. 30 .................................................................................................................
19—28)	31 ....................................................................................................................
16
Dan	1.		3.	4.		6.	7.	8:	9.	10.	11.	12.	13.	14.	15.	16.
c vzide bonce -i zaide	7.23	7.24	7.25	7.26	7.28	7.29	7.30	7.31	7.32	7.33	7.34	7.34	7.35	7.36	7.37	7.38
	16.18	16.18	16.18	16.17	16.17	16.17	16.17	16.16	16.16	16.16	16.16	16.16	16.16	16.17	16.17	16.17
Dolžina dneva	8.55	8.54	3.53	8.51	8.49	8.48	8.47	8.45	8.44	8.43	8.42	8.42	8.41	8,41	8.40	8.39
t vzide Luna zaide	13.11	13.38	14.06	14.37	15.14	15.58	16.49	17.48	18.53	20.02	21.13	22.25	23.38	—	0.51	2.03
	1.16	2.17	3.17	4.19	5.21	6.22	7.21	8.16	9.04	9.47	10.25	10.59	11.30	12.00	12.31	13.03
Mena						<	g 7.16							e 6.4;		
Dan	17.	IS.	19.	20.	21.	22.		24.	25.	26.		2t>.	29.	30.	51.
c. vzide bonce zaide	7.38	7.39	7.40	7.40	7.41	7.41	7.42	7.42	7.43	7.43	7.43	7.44	7.44	7.44	7.44
	16.17	16.18	16.18	16.18	16.19	16.19	16.20	16.20	16.21	16.22	16.22	16.23	16.24	16.25	16.26
Dolžina dneva	8.39	8.39	8.38	8.38	8.38	8.38	8.38	8.38	8.38	8.39	8.39	8.39	8.40	8.41	8.42
T vzide Luna ■ i zaide	3.15	4.25	5.33	6.34	7.28	8.15	8.54	9.28	9.58	10.25	10.49	11.14	11.39	12.06	12.36
	13.39	14.19	15.05	15.58	16.56	17.57	18.59	20.01	21.03	22.03	23.03	—	0.02	1.02	2.03
Mena
O 7.12
Pregledamo zaloge hrane, krme in semen. Krompir in druge okopavine zavarujemo pred zimo. Travnike in pašnike gnojimo s kompostom in gnojili. Popravljamo kmetijske stroje in orodje.
J» 5.52
Čistimo sadno drevje in odstranjujemo suhe veje. Ob suhem in toplem vremenu škropimo sadno drevje s karbolinejskimi pripravki. Ri-golamo za nove nasade in apniino zemljišča.
Združeni narodi
Vsako leto na dan 24. oktobra praznujemo Dan Združenih narcdov. Na ta dan je leta 1945 začela veljati Ustanovna listina Združenih narodov, »eden najpomembnejših zgodovinskih dokumentov humanega in naprednega prizadevanja človeštva, da bi uporaba sile prenehala biti sredstvo za obravnavanje problemov v mednarodnih odnosih.« (Edvard Kar-delj.)
Organizacija združenih narodov je nastala ob koncu druge svetovne vojne, v trenutku, ko se je vsemu svetu zdelo, da se odpira pred njim obdobje trajnega miru. 2e 26. junija 1945 je v slavnostno okrašeni dvorani bivših bojevnikov v San Franciscu za okroglo belo mizo, obkroženo od zastav petdesetih sodelu jočih držav, zastopnik Kitajske Wellington Koo prvi podpisal po abecednem redu Ustanovno listino Organizacije združenih narodov (OZN), za njim pa vsi ostali, med njimi tudi zastopnik Jugoslavije.
Organizacija združenih narodov, ki je dobivala svoje prve obrise v Londonski deklaraciji leta 1941, v Churchillov! in Rooseveltovi Atlantski listini I. 1941, v Washingtonski deklaraciji oseminšiti-ridesetih držav že leta 1942, na moskovski in teheranski konferenci velikih sil leta 1943 ter na konferenci v Dumbarton Oaxu leta 1944, je bila zdaj končno ustanovljena. Predsednik Združenih držav Amerike Harry Truman je nagovoril prvo zbrano skupščino OZN z besedami: »Ustanovna listina OZN, ki ste jo pravkar podpisali, je trden temelj, na katerem bomo lahko gradili boljši svet. Zgodovina vam bo to štela v veliko čast. Med zmago v Evropi in končno splošno zmago ste v najstrašnejši vojni vseh časov izbojevali zmago proti vojni sami. S to listino svet lahko pričakuje prihodnost, ko bodo vsa poštena človeška bitja imela pravico, da živijo v spoštovanju kot svobodni ljudje.«
24. oktobra je petdeset držav podpisnic Ustanovne listine to tudi ratificiralo. S tem je listina dobila veljavo. Začelo se je obdobje Združenih narodov, obdobje, ko je organizacija začela delovati
na raznih področjih, predvsem v obrambi miru, in kjer je v vseh letih svojega obstoja ohranila svojo mednarodno vlogo in ugled.
V svojem dosedanjem delu je Organizacija združenih narodov dosegla velike uspehe, postala je trden temelj mednarodnega zaupanja, postala je najvažnejši činitelj v prizadevanjih za po-mirjenje na svetu.
OZN je posredovala v mnogih sporih med državami in utrla pot mirnim rešitvam, tako na primer med Indonezijo in Nizozemsko, ki se je končal s priznanjem Indonezije kot neodvisne države in je danes članica Združenih narodov. OZN je posredovala v Palestini, Izrael je postal nova država, ki je danes članica Združenih narodov. Posredovanje Združenih narodov je prispevalo k pomiritvi na severnih mejah Grčije, preprečilo je nadaljnje boje v. Kašmiru, doseglo ukinitev sovjetske blokade Berlina, utrlo pot miru na Koreji in v Indo-kini itd. Sedanja prizadevanja k sporazumu o razorožitvi in uporabi atomske energije v miroljubne namene prepričljivo potrjujejo, da je Organizacija združenih narodov tista ustanova, preko katere je mogoče reševati najtežje mednarodne probleme.
Toda OZN ni omejevala svoje dejavnosti samo na delo Varnostnega sveta in na neposredno ohranjevanje miru, ampak je v vsem dosedanjem obdobju svojega obstoja opravljala veliko delo tudi na gospodarskem, kulturnem in socialnem področju. Združeni narodi se borijo za nadaljnje razvijanje spoštovanja osnovnih človečanskih pravic. Razglasili so splošno deklaracijo človečanskih pravic kot skupno osnovo za vsa ljudstva in vse narode. Na dan 10. decembra proslavljamo vsako leto (od leta 1948 dalje) Dan človečanskih pravic. V deklaraciji o človečanskih pravicah so zagotovljene vsakemu človeku ne glede na narodnost, raso, pripadnost državi itd.: pravica do življenja, svobode in osebne varnosti, pravica do izobraževanja in enakopravnosti pred zakonom, pravica do svo-
Maršal Josip Broz-Tito
hodnega kretanja, vere, združevanja in obveščanja, pravica do državljanstva, pravica do dela z enakim zaslužkom za enako delo, pravica do zakona in ustanovitve družine.
Januarja 1951 je dobila veljavo med-narodno-pravna prepoved genocida. ZN nudijo pomoč in zaščito beguncem, ki jih je okoli 2,000.000 na svetu. Avgusta leta 1954 je bila sprejeta konvencija, ki izboljšuje položaj žena na svetu. Združeni narodi na široki osnovi nadzorujejo trgovanje z nevarnimi drogaini in mamili. S pomočjo uprave za tehnično pomoč, specializiranih agencij UN1CEF in zdravstvene mreže nudijo gospodarsko, prehrambno in zdravstveno pomoč. Združeni narodi so dosegli, da narodi Evrope, Azije, daljnega Vzhoda in Južne Amerike sodelujejo v reševanju gospodarskih težav preko svojih posebnih komisij. Združeni narodi posebej skrbe za napredek milijonov ljudi v odvisnih deželah. Blizu 19,000.000 ljudi živi v raznih deželah sveta, katerih uprava je pod mednarodnim Skrbniškim svetom. Med njimi je Somalija pod italijansko upravo, ki pa naj bi postala leta 1960 že sposobna, da postane neodvisna. Nadaljnjih 150,000.000 ljudi živi v nesamoupravnih deželah; o njihovih gospodarskih, družbenih in prosvetnih zadevah pa morajo redno poročati države članice OZN, ki so odgovorne za njihovo upravo. Po odločbi Združenih narodov je Libija postala neodvisna država, Eritreja pa je kot samostojna enota prešla v federacijo z Abesinijo.
Lahko bi našteli še celo vrsto uspehov z omenjenih in drugih področij dela Organizacije združenih narodov in njenih agencij, a že omenjeni opravičujejo upanje, ki so ga imeli narodi vsega sveta ob njeni ustanovitvi in ki ga imajo po dosedanjih uspehih in izkušnjah v prihodnosti.
OZN je s svojim sedanjim delom pokazala in dokazala vedno večje razumevanje človeške skupnosti našega sveta in razumevanje skupne usode vseh narodov na njem.
OZN je sestavljena iz šestih osnovnih organov: Generalne skupščine, Varnostnega sveta. Gospodarskega in socialnega
sveta, Skrbniškega sveta. Mednarodnega razsodišča in Sekretariata.
Generalna skupščina. Sestavljajo jo vse države, ki so članice OZN. Generalna skupščina se sestaja enkrat na leto. Sestane se pa lahko tudi na izredno sejo, če to terja večina članov ali Varnostni svet. Generalna skupščina sprejema važne odločitve z dvetretjinsko večino, druga vprašanja pa z navadno večino; v skupščini so vsi glasovi enaki, pravica veta ne obstoji.
Naloga Generalne skupščine je, da razpravlja o vseh vprašanjih, ki jih predvideva Ustanovna listina, in daje o njih svoja priporočila. Vendar Generalna skupščina ne more dajati priporočil o vprašanjih miru, o katerih razpravlja Varnostni svet, razen če je za to ne pooblasti Varnostni svet.
Ce zaradi uporabljene pravice veta Varnostni svet ne bi mogel opravljati svojih funkcij v primeru ogrožanja miru. Generalna skupščina lahko priporoči svojim članom kolektivne ukrepe, potrebne za ohranitev in okrepitev miru.
Iz obsežnega dela, ki ga opravlja Generalna skupščina, lahko že iz dnevnega tiska razberemo njene naloge: v mednarodnem sodelovanju, v ohranitvi miru in varnosti, v prizadevanjih za razorožitev, v razvoju mednarodnega prava, v uresničevanju narodnih pravic, v mednarodnem sodelovanju na gospodarskem, socialnem, kulturnem, prosvetnem in zdravstvenem področju itd.
Generalna skupščina ima razne pomožne organe, komisije, komiteje in podobno.
Varnostni svet. Varnostni svet je se-sestavljen iz enajstih članov OZN. V njem je pet stalnih članov, in sicer: Kitajska, Francija, ZSSR, Velika Britanija in ZDA. Ostalih šest, nestalnih članic izvoli Generalna skupščina za dve leti. Med nestalnimi članicami je bila leta 1956 izvoljena tudi Jugoslavija.
Naloga Varnostnega sveta je ohraniti mir; svet nastopa v imenu vseh članic. Varnostni svet preiskuje mednarodne spore, priporoča metode za poravnavo sporov, ureja vprašanja oborožitve, ugotavlja ogroževalca miru, napad in daje navodila, po katerih se je treba ravnati
* ob primerih napada, ogrožanja miru in podobno. Varnostni svet prevzema tudi vojaške ukrepe proti napadalcem.
Ce Varnostni svet priporoča kake ukrepe za mirno poravnavo nekega spora, član, ki je v spor vpleten, izgubi pravico do glasovanja.
Varnostni svet je organiziran tako, da lahko nenehno opravlja svoje delo.
Gospodarski in socialni svet. Gospodarski in socialni svet je sestavljen iz osemnajstih članic OZN, ki jih izvoli Generalna skupščina za tri leta. Vsako leto preneha članstvo šestih držav, ki pa jih lahko neposredno izvolijo iznovu Gospodarski in socialni svet nima pravice veta; o vseh vprašanjih se sklepa z navadno večino.
Gospodarski in socialni svet pomaga Generalni skupščini v njenih prizadevanjih izboljšati življenjske pogoje prebivalstva na svetu in zagotoviti spoštovanje človeških pravic. Svet dela preko raznih komisij in posebnih medvladnih organizacij. Komisije: za promet, za statistiko, za prebivalstvo, za človeške pravice, za status žena, za droge in mamila, za mednarodno trgovino s sužnji in socialna komisija.
Dalje obstajajo tri ekonomske komisije, in sicer ža Evropo, za Azijo in daljni Vzhod ter za Latinsko Ameriko.
UNICEF je otroški fond Združenih narodov za pomoč otrokom.
Z Organizacijo združenih narodov sodeluje deset posebnih medvladnih organizacij, imenovanih Specialne agencije: Mednarodna agencija za delo (ILO), Organizacija za prehrano in kmetijstvo (FAO), Organizacija za vzgojo, znanost in kulturo (UNESCO), Organizacija za mednarodno civilno letalstvo (ICAO), Mednarodna banka za obnovo in gospodarski razvoj, Mednarodni monetarni fond, Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), Svetovna poštna zveza (UPU), Mednarodna zveza telekomunikacij (ITU) in Svetovna meteorološka organizacija (WMO). V načrtu je ustanovitev posvetovalne organizacije za pomorsko plovbo in mednarodne trgovske zveze.
Urad za tehnično pomoč vsklaja dejavnost OZN in specialnih agencij, ki sodelujejo v programu tehnične pomoči.
Ta pomoč ima namen pomagati manj razvitim deželam na gospodarskem in socialnem področju.
Skrbniški svet. Skrbniški svet pomaga Generalni skupščini nadzirati razvoj področij pod skrbstvom. Ta svet sestavljajo države članice, ki jim je poverjena uprava področij pod skrbstvom, dalje stalne članice Varnostnega sveta, ki ne upravljajo področij pod skrbstvom in toliko drugih članic, ki jih za tri leta izvoli Generalna skupščina, kolikor jih je treba, da se skupno število članov Skrbniškega sveta porazdeli enakomerno med tiste članice ZN, ki področja pod skrbništvom upravljajo, in članice, ki takih področij ne upravljajo.
Ozemlja pod skrbništvom so tista, ki so pod mednarodno skrbniško upravo in niso avtonomna. Dežele, ki jih upravljajo, izvajajo svoje funkcije po posebnih določbah, ki jih je odobrila Generalna skupščina ali pa Varnostni svet, kadar gre za »strateške cone«.
Namen skrbništva je zagotoviti blaginjo prebivalstva teh ozemelj in pospešiti njihov razvoj, dokler ne bodo sposobna, da se upravljajo sama.
Sedaj obstoji deset takih ozemelj: Ruanda-Urundi (Belgija), Francoski Kamenin (Francija), Francoski J ogo (Francija), Britanski Kamerun (Britanija), Britanski Togo (Britanija), Tanganjika (Britanija), Nauru (Avstralija), Nova Gvineja (Avstralija), Zahodna Samoa (Nova Zelandija), Pacifiški otoki (ZDA) in Somalija (Italija). — Imena dežel, ki ta ozemlja upravljajo, so v oklepajih.
Po besedah Ustanovne listine lahko države članice označijo kot strateško cono tisto skrbniško ozemlje, ki mu pripisujejo strateški pomen, l akih področij ne nadzira Generalna skupščina, ampak Varnostni svet. Države, ki te cone upravljajo, lahko iz varnostnih razlogov prepovedo dostop na posamezne dele teh con.
Kot strateška cona je označeno skrbniško področje otokov v Pacifiku, in sicer Maršalski otoki. Mariani in Karo-lini.
Države, ki ta področja upravljajo, morajo poslati o tem vsako leto poročilo Organizaciji združenih narodov. Ta pa
pošlje tja tudi posebno komisijo, ki na kraju samem ugotavlja stanje teh področij. Prebivalstvo skrbniških področij lahko pošlje Skrbniškemu svetu razne prošnje o teh ali onih vprašanjih ozemlja. Svet je doslej proučil že številne take prošnje.
Člani organizacij, ki opravljajo še ne popolnoma samostojna ozemlja, pošljejo vsako leto generalnemu sekretarju poročilo o gospodarskih, socialnih in prosvetnih razmerah na svojem področju. Ko sekretariat ta priporočila prouči, jih pregleda še poseben odbor, ki ga je ustanovila Generalna skupščina. Skrbniški svet se s temi ozemlji ne ukvarja.
Mednarodno razsodišče je sestavljeno iz petnajstih članov iz raznih držav. Izvolita jih Varnostni svet in Generalna skupščina, in siicer ločeno, a hkrati. Sedež razsodišča je v Haagu na Nizozemskem.
Naloga razsodišča je reševati vse v poštev prihajajoče spore in Generalni skupščini. Varnostnemu svetu in drugim organom dajati na njihovo zahtevo kon-zultatiivne predloge.
Sekretariat. Naloga Sekretariata je opravljati vse upravne posle OZN v zvezi s potrebno dokumentacijo. Sekretariat deluje stalno, pomaga drugim organom Združenih narodov in uresničuje programe in splošno politiko, ki jo začrtajo. Osebni sestav Sekretariata je sestavljen iz članov večjega števila raznih dežel. Člani sekretariata, ki jih izbirajo na osnovi dobrega dela, zmožnosti in poštenosti ter na kolikor mogoče najširši .geografski osnovi, ne predstavljajo svojih dežel, marveč opravljajo svoje naloge pod vodstvom generalnega sekretariata kot neodvisni funkcionarji.
Sekretariat vodi generalni sekretar, ki ga imenuje Generalna skupščina po priporočilu Varnostnega sveta. Razen upravnih funkcij mu daje Ustanovna listina tudi nekatere obveznosti političnega značaja. Prvi generalni sekretar je bil Trygve Lie (Norveška), in sicer najprej za dobo od 1. februarja 19-46 za pet let. nakar mu je bila 1. novembra 1950 podaljšana služba še za tri leta. 10. no-
vembra 1952 je dal ostavko in 10. aprila leta 1953 je prišel na njegovo mesto Šved Dag Hammarskjoeld.
Leopold Stanek:
Ob slovenskem morju
Malo med nami jih ve, da imamo svoje morje.
Rad bi povabil orača z ravnine, gozdarja s planine, rudarja iz globine:
lezi na našo obalo — slani veter ujel boš v svoje nozdrvi, pa boš jadra na vrvi svojih mišic razpel!
Morje zdrobilo je skalo! S svobodnimi pljuči zadihaj, oklep več te ne muči. Dvigni sidro srca, roka naj v svet. zavesla!
Tvoje boso stopalo naj voda obliva, plime vaba igriva naj ga razdraži, izzove,
da boš vstal in meril valove «
ne s sanjami Lepe Vide, ki sonce ji nikdar ne vzide, ne z verigami sužnja galjota, ki kolne mater in morska pota.
le s koraki Jože Istrana, le z vesli Jože Velikana, ki jaše hrbet morja, da s plenom globin in daljin oceana srečo zgradi si doma!
Tina Cundrč:
Bled
Jezero ... Odprta, školjka ...
Bregovi so dlani,
ki jo držijo ...
Valovi... ptice,
ki na nasprotni breg letijo ...
Zvečer pa je nad jezerom vse tuje. Odprta školjka z mrakom se zapre, vanjo zvezda z neba se ospe. V valovih se jesenski veter togotuje.
Gospodarski in kulturni razvoj Makedonije
Ljudsko republiko Makedonijo tvorijo kraji, ki so bili v bivši Jugoslaviji v veliki meri zanemarjeni, čeprav so drugače imeli ugodne pogoje za velik gospodarski razmah. Velesrbski kapital je štel Makedonijo, ki jo je imenoval Južno Srbijo, za neke vrste svojo kolonijo in je težil samo za izkoriščanjem njenega bogastva in njenih ljudi, ne pa za smotrnim razvijanjem njenih gospodarskih možnosti.
Od osvoboditve naprej pa so se razmere temeljito spremenile. Ljudska republika Makedonija je pohitela z ogromnimi koraki naprej in se je uspešno spopadla s svojo gospodarsko zaostalostjo. Ta prizadevanja se vidijo v elektrifikaciji in industrializaciji Makedonije, ki temeljita na ugodnih pogojih.
Sedaj (marca 1955) šteje Ljudska republika Makedonija že 1,400.000 prebivalcev. Pri prvem ljudskem štetju v bivši Jugoslaviji (leta 1921) je štela 797.841 prebivalcev, ob drugem (1. 1931) 937.643, ob prvem štetju v novi Jugoslaviji pa (1. 1948) 1,152.966, pri drugem
(1. 1953) 1,303.906. Makedonija je edina ljudska republika v Jugoslaviji, kjer je žensk manj kot moških (po zadnjem štetju 1. 1953 pride na 1000 moških 976 žensk, medtem ko znaša povprečje za vso Jugoslavijo 1061). Nadalje izkazuje Makedonija poleg Bosne in Hercegovine največje relativno število rojstev: na 1000 prebivalcev je bilo živorojemh leta 1953 v Makedoniji 37,9 (v Bosni in Hercegovini 38,6), v vsej državi pa 28,4. Z druge strani je pa tudi umrljivost v Makedoniji najvišja v vsej državi: 1. 1953 je prišlo na 1000 prebivalcev 14,7 umrlih, v Bosni in Hercegovini 14,4, v vsej državi 12,4. Prav tako je tudi otroška umrljivost daleč nad vsedržavnim povprečjem: leta 1953 je znašala na 1000 novorojenih 138, v Bosni in Hercegovini 143,1, v vse-državnem povprečju pa 112,6. Kljub temu izkazuje Makedonija najvišji naravni prirastek prebivalstva v državi. Toda to pomeni vsako leto nad 30.000 novih ljudi, ki jih je treba hraniti, oblačiti, sploh skrbeti zanje in ko dorastejo, zaposliti. To nalaga gospodarski politiki
Ohridski ribiči
3 Koledar
33
Rezbarska umetnina predstavlja beg Marije in Jožefa v cerkvi Sv. Spasa v Skoplju
posebno skrb v vseh takih deželah, da se ne bi zaradi prehitro naraščajočega prebivalstva zmanjšala njegova življenjska raven.
Po gostoti prebivalstva (na 1 km2) zaostaja Makedonija za vsedržavnim povprečjem, saj je znašala gostota, če vzamemo številke za 1953 in površino, kolikor je znašala tedaj, samo 50,7, med-
drugih jugoslovanskih narodov žive največ v Makedoniji Srbi, Slovencev pa je tudi čez 1000. Narodnostni in verski sestav prebivalstva ima velik pomen tudi za narodno gospodarstvo ne samo glede potrošnje, temveč tudi glede na proizvodnjo itd.
Gospodarski ustroj Makedonije se je v povojnem razmahu bistveno spremenil.
tem ko je znašala v Srbiji 79,8, v Sloveniji pa 73,2; Makedonija po gostoti le malo zaostaja za Bosno in Hercegovino, prekaša pa Črno goro z njenimi 30,4 prebivalca na 1 km2.
Zaradi velikega naravnega prirastka nam kaže pogled v bodočnost, da bo po številu prebivalstva Makedonija kmalu prekosila Slovenijo. Še leta 1948 je imela Slovenija 233.000 prebivalcev več kot Makedonija, toda po računih za leto 1969 bo razlika komaj 9000 prebivalcev v prid Slovenije in bosta obe republiki po številu prebivalstva skoro izenačeni. Ta račun velja seveda, kolikor ne bo izseljevanje iz Makedonije večje kot iz Slovenije.
Makedonija je narodnostno kaj različno sestavljena. Po popisu leta 1953 je bilo naj več Makedoncev: 864.000, slede Turki z 200.000, nato Siptarji s I6t.000, nadalje je okoli 20.000 ciganov. Izmed
Pred vojno skoro izključno kmetijska dežela je začela izkoriščati svoja rudna bogastva ter razvijati industrializacijo. Čeprav je še pretežna večina prebivalstva zaposlena v kmetijstvu (po popisu leta 1953 je bilo v kmetijstvu nad 67 °/o vsega prebivalstva), je vendar od vsega narodnega dohodka, ustvarjenega v istem letu, odpadlo na kmetijstvo le 40%, medtem ko je delež industrije znašal 30 °/o.
Makedonija ima zelo ugodno lego, saj leži v subtropskem pasu in ima tudi primerno podnebje. Zato uspevajo tam rastline, ki ne uspevajo drugje v državi, nadalje dozorevajo številni sadeži veliko prej kot v drugih delih države. V tem pogledu bi se kvečjemu dala primerjati Makedonija z Dalmacijo oziroma s kraji ob Jadranskem morju. Proti severu, vzhodu in zahodu jo varujejo gore, odprta pa je proti jugu, proti Egejskemu morju kot delu Sredozemskega morja.
Zato je lahko postala Makedonija središče subtropskih kultur in s tem važnih pridelkov za našo industrijo. Poleg tega je makedonska zemlja tudi razmeroma zelo plodna, pa tudi razmeroma dovolj je je. Seveda pa bo mogoče z izsuševa-njem in namakanjem pridobiti še nove površine zemlje.
V naslednjem navajamo najvažnejše pridelke Makedonije, pri katerih je njihov delež odločilen za vso državo. To so po podatkih za 1954:
pridelek
v tonah
odstotni delež v primeri z vso FLRJ
riž	22.000	80 °/o
bombaž	4.800 90 °/o
mak	374 35 °/o
tobak	13.500 45 %
dinje in lubenice 79.000 40%
Makedonija ima precej pisan sestav prebivalstva; na sliki: dva Turka v pogovoru pred hišo
V makedonski vasi Vevčani je razvita domača obrt, žcue tega kraja izdelujejo krasne preproge
Poleg tega uspevajo tudi druge sub-tropske kulture, vendar so pridelki sedaj še majhni. Mogoče pa je uvesti tudi še nove kulture. Vsekakor bi lahko Makedonija dajala mnogo predmetov, ki jih moramo danes še uvažati, s povečano proizvodnjo drugih pa bi lahko krila večino naših potreb n. pr. v bombažu. Poleg tega pa Makedonija prispeva precej tudi k izvozu s tobakom in makom.
Ce pogledamo industrijski razvoj Makedonije, vidimo, da je poleg Črne gore industrijska proizvodnja najbolj napredovala v Makedoniji. Ce vzamemo industrijsko proizvodnjo leta 1939 za 100, vidimo, da je v letu 1955 znašala v Makedoniji 532, to je petkrat več kot pred vojno. Edino Črna gora ima višji indeks s 707, medtem ko je povprečje za vso državo 242. V primerjavi z letom 1939 kot 100 dobimo naslednjo sliko razvoja najvažnejših strok makedonske industrije:
industrija usnja in obutve	2.255
elektroenergija	1.236
pridobivanje nekovin	1.017
industrija gradb. materiala	565
lesna industrija	420
skupni indeks	345
V
35
To nam kaže, da se je razvila nova industrija pretežno v usnju in obutvi, vendar je ta stroka razmeroma majhna v primeri s celotno industrijo. Zato pa je tem važnejše veliko povečanje proizvodnje električne energije. Leta 1939 so dale vse makedonske elektrarne komaj 7,7 milijona kilovatnih ur, leta 1955 pa je proizvodnja narasla na 127 milijonov ur, od česar so dale hidrocentrale 79,8 milijona kilovatnih ur, kalorične centrale pa 47,2 milijona kilovatnih ur.
Ta veliki napredek v proizvodnji električne energije je predvsem posledica zgraditve velike hidrocentrale v Mavrovem. Na Mavrovskem polju, ki leži 1200 metrov nad morsko gladino, je zajezena Mavrovska reka pri Mavrovih hanih. S pomočjo Mavrovske reke prihaja v Mavrovski bazen tudi reka Ra-dika, ki se tako preliva v Vardar, medtem ko je prej tekla v Jadransko morje. Toda tudi druge makedonske reke bi lahko dajale več vodne energije za proizvodnjo električnega toka kot do sedaj in se že grade nadaljnje nove centrale.
Siromašnejša pa je Makedonija s premogom, saj pridobiva samo nekaj tisoč ton lignita na leto. Toda na drugi strani ima Makedonija ogromna bogastva takih rud, ki jih drugje v držav ni ali vsaj ne v tolikih količinah. Popolnoma nedotaknjeni so še zakladi že lezove rude, ki je je na milijone ton in zaradi tega grade v Skoplju veliko železarno, ki bo izkoriščala ta ležišča rude.
Najvažnejša ruda, s katero razpolaga Makedonija, je kromova ruda. Krom je redka in nujno potrebna kovina za proizvodnjo visokovrednega jekla, kromove soli pa so potrebne v kemični in tekstilni industriji. Jugoslavija je glede proizvodnje kromove rude prva v Evropi, Makedonija pa daje največji del jugoslovanske proizvodnje kromove rude. Pred vojno je znašala proizvodnja kromove rude v Makedoniji komaj 34.000 ton, do leta 1954 pa je narasla na 107.000 ton; pripominjamo, da je dala istega leta vsa jugoslovanska proizvodnja 124 tisoč ton. Prav znatna je tudi proizvodnja kromovih koncentratov. Drugo veliko rudno bogastvo Makedonije je svinčevo-cinkova ruda. Proizvodnja svinčevo-cin-
kove rude je narasla od predvojnih 6000 na 186.000 ton leta 1954 in je tako dala Makedonija 12 % vse te rude v državi. Pred vojno iz te rude niso dobivali koncentratov, leta 1954 pa je bilo produci-ranih že skoro 2000 ton cinkovih koncentratov in nad 20.000 ton svinčevih koncentratov.
Leta 1952 so začeli v Makedoniji kopati tudi azbestno rudo, ki služi za pridobivanje azbesta. Azbest je negorljiv material in služi mnogo v industriji gradbenega materiala. Lani je dosegla proizvodnja azbestne rude v Makedoniji že 64.000 ton, proizvodnja azbestnega vlakna pa 800 ton, to je četrtino vse proizvodnje v naši državi.
Nadalje pridobivajo v Makedoniji tudi manganovo rudo (proizvodnja leta 1955 je dala 6.535 ton) in mnogo kamenja za gradbeništvo in industrijo gradbenega materiala, med njim tudi mnoa-n zelo dobrih vrst, marmor itd. Na novo so p letu 1948 začeli proizvajati proizvode iz cementa.
Zelo velik napredek je napravila tekstilna industrija. Poleg že omenjenih surovin za tekstilno industrijo dobivajo tudi svilene kokone. Zgrajena je bila velika predilnica bombaža v Stipu, ki je začela obratovati leta 1952 in je leta 1955 dala 4530 ton bombažne preje, to je skoro 12% vse jugoslovanske proizvodnje. Razvila se je tudi proizvodnja volnene preje, ki je je bilo leta 1955 pro-ducirano 820 ton, to je skoro 8 odstotkov proizvodnje v vsej državi. Proizvodnja bombažnih tkanin je narasla od 0.8 milijona kvadratnih metrov leta 1939 na 3,06 milijona kvadratnih metrov v letu 1955. Nova je proizvodnja konfekcije.
Ena najvažnejših makedonskih industrij je tobačna industrija, ki temelji na domačem tobaku prvovrstne kakovosti. Proizvodnja domačega tobaka je v Makedoniji narasla od 7926 ton v letu 1939 na 14.241 ton v letu 1955 (gre za fer-mentiran tobak). Na domačem tobaku zgrajena tobačna industrija je dala lani 1280 ton cigaret in drugih tobačnih izdelkov, medtem ko pred vojno te industrije ni bilo.
Nič manjši od gospodarskega napredka ni kulturni razvoj Makedonije. Ob
desetletnici razglasitve Jugoslavije je predsednik LR Makedonije, tov. Lazar Koliševski dejal tole: »Ljudska republika Makedonija je v desetih letih svojega svobodnega razvoja dosegla zgodovinsko odločilne uspehe za svoj nadaljnji napredek, na gospodarskem, splošnem, družbenem in posebej še na kulturnem in prosvetnem področju. Ti uspehi so tu na te'm delu naše skupne domovine naj-
vidnejši in najizrazitejši. To je pa tudi povsem razumljivo. Noben naš narod, pa tudi ne nobeden izmed ostalih na Balkanu, v svoji minulosti ni bil v takšnem položaju, da bi se v svoji stoletni zgodovini tako dolgo in s tolikšnimi težavami boril za svojo narodno osvoboditev, kakor se je boril makedonski narod. Narodnoosvobodilna borba makedonskega naroda jc bila razen tega tesno povezana tudi z bojem za pravico do življenja in enakopravnosti njegovega jezika ter njegovega svobodnega kulturnega razvoja.«
Makedonski narod je s svojo pridnostjo in prirodno nadarjenostjo v povojnih letih prav na kulturnem in prosvetnem področju izredno napredoval.
Že v prvih povojnih letih se je naučilo brati in pisati nad 250.000 ljudi in so danes le še redki med prebivalci, ki se niso naučili brati in pisati. Makedonija je dobila celo vrsto najvišjih znanstvenih in prosvetnih zavodov in ustanov med njimi univerzo s petimi fakultetami, na katerih študira nad 7000 študentov, dobila je na desetine znanstveno raziskovalnih inštitutov. Zgrajenih je bilo
kakih 700 šolskih poslopij za osnovne, srednje in strokovne šole. V vseh šolah je danes nad 5300 učiteljev in predavateljev ter 190.000 učencev in dijakov. V makedonščini, ki je bila tudi v stari Jugoslaviji zapostavljena in nepriznana kot samostojen jezik, je v letih po vojni izšlo blizu 4 milijone izvodov raznih uč- • benikov. Z vsem tem delom je bila ustvarjena trdna podlaga za nadaljnji razvoj prosvete, kulture in znanstvenega dela.
Uveljavil se je že mladi rod pisateljev, pesnikov, kritikov in znanstvenih delavcev na raznih področjih. Upodabljajoči umetniki iz Makedonije so prvič v zgodovini imeli priložnost sodelovanja na raznih razstavah doma in v tujini,
V Makedoniji pridelujejo mnogo opija; žene iz zadruge v vasi Grdošaci trgajo zrele makove
glavice
kjer so razstavljali skupno s slikarji in kiparji iz drugih bratskih republik. Makedonci so dobili po vojni svoje osrednje Narodno gledališče v Skopju, svoje revije — leposlovne, znanstvene, poljudnoznanstvene in strokovne, svoje časopise, radio itd. Vse našteto pa v celoti ne zajame vsega, kar je bilo storjenega v razmeroma kratkem povojnem razdobju za kulturno in prosvetno delo v šolah in zunaj šol in kar je dalo makedon-
skemu narodu možnost, da prek različnih oblik postane čimbolj dejaven v ustvarjanju in bogatenju svoje kulture. Cim bogatejše pa je uveljavljanje makedonske narodne kulture, tem večji je njen prispevek v obogatitvi naših celotnih kulturnih prizadevanj, ki jih lahko ocenjujemo z vidika skupnega, splošnega kulturnega ustvarjanja jugoslovanskih narodov.
D. P.
O najstarejših stavbah na Slovenskem
Ko sem zbiral gradivo za študij naših najstarejših ohranjenih stavbarskih spomenikov, sem na teh svojih poteh po Sloveniji včasih povprašal kako staro ženico, ki mi je prišla odpirat, vaško podružnico, kaj misli o njeni starosti. Najbrž je pozabila na svoja leta, da se ji je dve sto let, kolikor jih je v odgovoru na moje vprašanje prisodila stavbi, zdela že dovolj častitljiva starost za domačo hišo božjo. Hoteč jo narediti za nekaj izrednega, česar v sosednji fari gotovo nimajo, pa mi je spet drugod možakar s cerkvenimi ključi in pipo v ustih hitel dopovedovati, da ni tisoč let nič v primerjavi s starostjo njihove cerkve. Malokdo mi je verjel, ko sem mu povedal svoje mnenje o njeni starosti. »Boš ti, mestni škric, ki niti dolgih hlač ne premoreš, nam pamet solil«, so si gotovo mislili. Povprašal sem jih še po letini in po vremenu, popil kozarec tolkovca ali mleka, jim segel v roko in zaklical: zbogom! Lepe spomine imam s teh potovanj in mnogih srečanj z našimi dobrimi ljudmi. Popotne beležke sem si ^ napolnil, napravil vrsto fotografij in zdaj bi še vam rad povedal, koliko so stare naše najstarejše še ohranjene stavbe in kakšne so bile.
Da se bomo razumeli, naj kar takoj povem, da naše domače kmečke bajte še zdaleka ne segajo tako daleč nazaj in bi celo malokatera vedela kaj o Turkih povedati, kako so divjali in požigali tod okoli. Pa tudi mestne hiše in palače so vse dosti mlajše od časov, ki jih imam
v mislih. Takrat so naša najstarejša mesta komaj pričela nastajati in vse hiše v njih so bile še lesene, po deželi pa seveda prav tako. Razumljivo je torej, da se nam nič tega ni ohranilo v naše dni. Les je slabo odporen, izpostavljen požarom, ki so bili včasih zaradi preproste svečave še bolj pogosti kot dandanes. Dolga stoletja zdržita v snegu in moči in žgočem soncu edinole kamen in opeka. In prav iz teh dveh, pa ziasti še iz kamna, so zgrajene naše najstarejše stavbe, naše prve zidane cerkve in na višinah postavljeni gradovi. 1 ako doživljajo prav v naših časih nekatere med njimi že svojo 800-letnico, večina le-teh, ki bi vam jih rad opisal, pa je preživela vsaj sedem sivih stoletij. Precej nad sto sem jih naštel še na Slovenskem, ki jim pošteno lahko prisodim tako starost. Seveda se vse niso ohranile nespremenjene. Strehe je bilo treba po strelah in požarih, pa tudi zaradi starosti, ki je tudi pri stavbah najhujša bolezen, že ponovno izmenjati in tudi prvotne lesene poslikane stropove so že večinoma nadomestili z menda odličnejšimi oboki. Prebili so nova okna in stara zazidali — stene pa so ostale in z njihovo zidavo, obliko sedaj odkritih starih zazidanih oken in vrat, pa po sledovih prvotnih stropov, ki se najbolje pokažejo na podstrešju, se je dalo marsikatero na videz nepomembno in od vsega sveta zapuščeno stavbo spoznati za tako staro, da se je dala uvrstiti med one iz časa tako imenovanega romanskega sloga, ki je
določal naši likovni umetnosti in stavbarstvu oblike in izraz v 12. in 13. stoletju. Cerkev se je na splošno manj spreminjala kot stanovanjska hiša, ki je podvržena spremenjenemu načinu življenja in se mora prilagajati njegovim potrebam, če naj se človek v njej počuti doma. Cerkvene stavbe pa se v svoji funkciji bistveno vsa stoletja niso spreminjale in zato se jih je razmeroma precej ohranilo iz starih časov. Ne tako gradovi, ki so se morali ravnati po obrambnih potrebah. V romanski dobi, o kateri govorimo, so bili pri nas v primeri s poznejšimi stoletji razmeroma mirni časi. Turški vpadi in kmečki upori pa so prisilili lastnike gradov k večjim prezidavam zaradi obrambnih potreb, kar pa je zabrisalo njihovo prvotno podobo. Od vseh več desetin gradov, kolikor se jih v tem času omenja v zgodovinskih virih na naših tleh, sem mogel le še pri redkih ugotoviti ostanke prvega gradbenega stanja. Pri mnogih, včasih mogočnih gradovih, pa je to delo za vedno zamujeno, ker so jih stolet ja spremenila v že popolnoma brezoblične ruševine, ki tudi izurjenemu očesu ne vedo več dosti povedati o svoji mladosti.
Tako bi se na kratko torej glasil odgovor na prvo postavljeno vprašanje, da so naše najstarejše ohranjene stavbe stare povprečno 700 do 800 let. Le dvema od njih bi po posebnosti njune gradnje upali prisoditi še za kako stoletje več,jo starost. To sta kapeli sv. Jurija in Martina na Svetih gorah nad Sotlo. najstarejši od doslej poznanih zidanih stavb na Slovenskem, če seveda ne upoštevamo Slovenske Koroške izven jugoslovanskih meja, kjer se je ohranilo romanskih spomenikov mnogo več in jih je nekaj celo še starejših. Po pisanih virih pa vemo tudi za naše kraje, da so ponekod že v prvem tisočletju stale cerkve in slučajno ohranjeni kosi njihove opreme dokazujejo, da so bile poleg svetogor-skih kapel tudi pri nas že zelo zgodaj pozidane cerkve tudi v Slivnici pri Mariboru in v Batujah na Vipavskem.
Kakšne pa so bile te najstarejše stavbe pri nas? Poglejmo najprej cerkve, ki so ne samo številnejše, temveč s stališča stavbarstva tudi razvojno zgodo-
vinsko pomembnejše od gradov. 2e ohranjeni spomeniki pričajo, da so bile tudi v romanskem obdobju posamezne stavbe kaj različne med seboj, pa čeprav so vse govorile isto stilno govorico, ki pa se je delila, recimo, na posamezna narečja. Najmogočnejše so bile samostanske cerkve, ki so jih večinoma gradili tuji mojstri in so jim dali tudi oblike, kakor so bile takrat v njihovih deželah v navadi. Najpomembnejša med njimi je samostanska bazilika v Stični, ki je pod baročno obleko še domala v celoti ohranjena. Sredi 12. stoletja jo je pozidal neki francoski stavbenik in ustvaril z njo prvo monumentalno stavbo pri nas, katere pomen sega v luči redovnih posebnosti te arhitekture celo preko meja naše ožje domovine. Spet s svojimi posebnostmi se ji pridružujejo prve redovne cerkve v štajerskem žičkem samostanu in v Jurkloštru, prvo gornje-grajsko cerkev pa je zamenjala v 18. stoletju sedanja baročna. Bolj enotnih oblik so bile mestne in župne cerkve,
k
Selo v Prekmurju, primer okrogle cerkve iz sredine 13. stoletja
pozidane v obliki triladijskili stavb z ravnimi lesenimi stropi. Taka je bila prvotna ljubljanska stolnica in v jedru so še danes ohranjene v Mariboru, Ptuju, v Mošnjah na Gorenjskem, v Starem trgu pri Ložu in v Šmarju pri Ljubljani. Seveda so bile v stoletjih že ponovno
prezidane, največ v času dveh razcvetov likovne umetnosti pri nas, v dobi gotike in baroka, to je v glavnem v 15. in v 18. stoletju. Prvotne ravne lesene strope so zamenjavali z oboki in skromni pol-krožni zaključki posameznih ladij so se umaknili novim oblikam oltarnih prostorov, ki so bolje ustrezali okusu in potrebam novih časov. Posebno vedno bolj uveljavljajoče se meščanstvo je bilo zelo zahtevno in je hotelo imeti v novih prezbiterijih dovolj prostora za namestitev svojih stalnih sedežev.
Nekako najbliže pa so naši zemlji in njenemu obrazu, zato pa tudi za domačo umetnostnozgodovinsko znanost najvažnejše tiste male bele cerkvice, ki v soncu mežikajo med vaškim drevjem in
so se uvrščale med kmečke hiše kot sebi enake vse dotlej, ko jim je šele novejši čas večinoma v zadnjih dveh stoletjih dodal bahave zvonike, s katerimi se razgledujejo po okolici. Te vaške podružnice pa je v tradiciji svojih očetov gradil naš človek, kakor je pač vedel in znal. Vse imajo ravno krito pravokotno ladjo kot prostor za vernike, katera se po prostornem občutju ne razlikuje mnogo od domače sobe, le večja je od nje. Razsvetljujejo jo majhna, strelnim linam podobna okenca visoko pod stropom. Prostor za oltar pa je lahko različno oblikovan. Z manjšo polkrožno odprtino je ločen od ladijskega in je lahko pol-krožen ali pa kvadratičen. V prvem primeru ga imenujemo polkrožna apsida,
Zanigrad v Slovenski Istri. Preprosta stavba je odraz kamnite stavbarske kulture našega
Primorja
Zgornja Draga pri Stični je dobro ohranjen primer naše male romarske podružnice iz konca
12. stoletja	<Fot° M. Zadnikar)
ki je obokana s polkupolo, medtem ko je kvadratni prezbiterij lahko ravno krit ali pa obokan. Po obliki tega oboka lahko podrobneje določimo starost vse stavbe, saj napovedujejo s križnimi oprogami opremljeni oboki že prehod v naslednje stilno obdobje, v gotiko, ki je nekako od 14. stoletja dalje skoraj štiri sto let krojila izraz naše podeželske umetnosti. Dobri primeri prvega tipa teh malih romanskih cerkvic so zlasti Zgornja Draga
pri Stični, Draga pri Beli cerkvi, Glinek pri Polšniku, Sv. Vid nad Brežicami, Jakovica pri Planini, Turnišče in Do-manjševci v Prekmurju in poleg drugih še Boršt in Glem na Koprskem. Zanimivo je, da se omejujejo v glavnem na južnejše slovenske pokrajine in prepuščajo Štajersko bolj območju kvadratnih prez-biterijev. Med temi pa naj omenim Loko pri Zidanem mostu, Dravinjski vrh pri Ptuju, Šoštanj in Magdaleno na Brdah
na zahodnih obronkih Pohorja. Tak prez-biterij pa se včasih veže z zvonikom, postavljenim nad njim, v poseben tip cerkva z »vzhodnimi zvoniki«, ker stoje pri pravilno postavljeni stavbi nad vzhodnim delom cerkve. Srečamo jih še danes v Dravogradu, v Vuzenici, na Legnu, pri Sv. Mohorju nad Doličem in v Laškem, imeli pa sta ga tudi sedaj že podrti cerkvi v Zidanem mostu in v bližnjih Radečah na kranjski strani. 2e tako značilna zemljepisna razširjenost nazadnje omenjenih primerov dokazuje, da so bile vzporedno z življenjem tudi umetnostne zveze med zahodno štajersko pokrajino in sosednjo Koroško izredno živahne, saj so spomeniki to in onstran sedanjih državnih meja niti v osnovnem tipu niti v izrazih zunanjščin, pokritih s strmimi skrilastimi strehami, s katerimi se zraščajo s pokrajino, ne razlikujejo med seboj. Zato pa je istočasna podeželska cerkev v Slovenski Istri in sploh v Primorju docela drugačna. Njena prostornina je uklenjena v enotni tlorisni pravokotnik, v katerem je le znotraj z nizkim obokom naznačen oltarni del. Zunanjščina, zidana iz neome-tanega domačega kamna, se z nizko streho, pokrito z debelimi kamnitimi ploščami, tesno veže s kamnitim značajem skopih tal, ki dajejo pokrajini svojevrsten izraz, tako različen od zelene Štajerske ali mehke Dolenjske. Skromni Zanigrad nad dolino Rižane, Vitovlje na Vipavskem ter Goljevica in Krstenica v Soški dolini so primeri tega ljudskega tipa primorske romanske arhitekture.
Vse doslej opisane vrste se družijo v zaključne skupine, poleg katerih pa imamo še nekaj izrednih primerov. Mednje sodi v prvi vrsti edinstvena arhitektura cerkve v Hrastovljah v Slovenski Istri, ki je zlasti poznana po bogatih gotskih slikarijah v notranjščini, nadalje okrogle cerkvice na Sp. Muti v Dravski dolini in v Selu v Prekmurju (slednja je ena redkih, ki je zaradi značaja tal zidana iz opeke), pa še S. Elio v Kopru in ob tamkajšnji stolnici stoječa kapela, namenjena za krstilnico. Čudno je, da so prav okrogle stavbe v svoji v sebi zaključeni obliki namenjene človekovemu rojstvu in smrti. Okroglo obliko
imajo namreč poleg krstilnic v romanski dobi tudi kostnice ali karnerji, na pokopališčih postavljene kapele, katerih zgornji prostor služi za kapelo, v spodnjem pa so shranjevali kosti, ki so prišle na dan ob prekopu grobov. Od mnogih dokumentiranih so se do danes ohranile le v Libeličah na Koroškem, v Jarenini na Štajerskem in pri Sv. Petru na Gorenjem Mokronogu. Edino te so ušle škofovemu dekretu, ki jih je zlasti v ljubljanski škofiji ukazal kot neprimerne novemu času že v 17. stoletju porušiti.
Ostanki gradov iz romanske dobe pa so v primerjavi s cerkvami dosti bolj skromni. Gradovi so imeli v tem času še ponajveč obliko stolpa, razdeljenega znotraj v več nadstropij in še brez onega stanovanjskega udobja, kot si ga v prebivališčih gospode pozneje upravičeno predstavljamo. Obliko stolpa so imela pri nas jedra pozneje prezidanih in povečanih stavb Starega gradu pri Novem mestu, Pišec, Klevevža, Žužemberka in Creteža. Še najbolj v prvotni obliki se je ohranil »zgornji« stolp na Kranclju nad Škofjo Loko, katerega temelje in spodnje dele sten so izkopali v zadnjih letih. Za naprednejše grajske zasnove z večjim stanovanjskim udobjem pa govore ruševine gradu Planina nad Sevnico in nekateri še ohranjeni deli stavb na Cmureku nad Mariborom iz 12. stoletja in na notranjskem Premu iz začetka naslednjih sto let.
Takole sem vam prav na kratko hotel povedati, kakšne so bile prve zidane stavbe na naših tleh po času. ko so jih poselili naši slovenski predniki. Sedem ali osem sivih stoletij je že šlo mimo njih. videle so solze in smeh naših ljudi, vendar o vsem tem molče in pričajo le o sebi kot o davnih spomenikih naše zgodovine.
Leopold Stanek
Vrh
»Umrla bi,« Brez mej šepečeš,	trepeči,
ko v sli	brez mej
trepečeš. šepeči!
Na Vipavskem je saldu lepu
Na Velikem robu Trnovske planote. Nenadoma nas je bežeči korak zaustavil, zdrznil se je pred velikanskim prepadom, ki je zazijal globoko pod nami. Dih je zastal, beseda je onemela, oči so se stemnile pred to grozečo podobo. Med Trnovskim in Krasom je zazevala ogromna praznina, kakor da nima dna in zdelo se nam je, da se zdaj zdaj pogreznemo van jo. Razprl i smo peruti, kot orli smo zaplovili v sinjine velike Doline in z ostrimi pogledi motrili vse, kar se tam spodaj dogaja.
Za Robom, po traticah, ob hladnem bukovju se belijo narcisi, modrijo svišči, rumenijo avrikelji v skalah, zelenijo hoste po obsežnih samotah, v tihih smrekovih dragah. Tam spodaj se Dolina giblje, šumi življenje.
Med Trnovskim in Krasom zori, plodi — Vipavska dolina!
Pokrepčani v planinskem opoju smo nagnili še vipavske kapljice, da nam je zagorel cvet v licu, da se je naša domišljija razživela in se je Vipavsko pogrez-nilo še niže, niže... Kaj bomo zadremali, molčali? Ej, tovariš Vipavski, dovolj si se navdahnil, na Gori smo, povej pridigo na Gori, taku ku ti znaš, govori, šrajaj!
»Buh te štrafaj, pej, kej me budiš«, vstal je tovariš Vipavski, razprostrl roke in začel: Prelubi perjatli! Z Roba dol gledamo na tu našu Dolinu — kaku je lejpa inu velika! Bejle cejste jo preplej-tejo dol z Gorice guor pod Nanos. Na nji su čedne vasice s cerkucami inu hiš-cami, koker bi ble napravlene s kartuna, taku su mičkene inu zložene koker bi uotroci igračke dejlali. Inu pogledte, kaku su njivce pisane koker žive na-malone u vseh vrst farbah — ku tepihi! O, kaku radi bi odletejli dol k nji, jo
pobuožali inu tu zemlju kušnili. Prav rejs, mi muormo zahvalt Gaspuda Buga, da nas je ustvaru inu dau živt u taku lejpi deželci. Kir rase dobru vinu, su aldje tud dobri, žlahtni Jepavci inu veseli jepavski furmani. Lejp je ta svejt! Na Jepavskem je šaldu iepu! (Se od-kašlja in zmoči grlo.) — Vejste, prelubi perjatli, bo treba kar jet duol! Ste vidli kaku je zablijsnilo na Predmeji inu je zagrmejlo tam za Votelco! Le podvizej-mo! Poprej pa nabermo jurjevke inu žveniklje inu encijane, da ponesemo ta pravi pušelc jepavski nevejsti. Najbolj bu, da vsi sfrlimo naglih duol na jepav-sku klejt inu da tam zapojamo te luštne jepavske, da bojo z nami zapojali še kusi, Šinkovci, inu šrajale srake, šoje, najbolj pej slauci skuz cejlu nouč. An ta Gaspud Bug nam bo dau še jenu dobru lejtu, tuočo pa bo poslau tistim Bri-cem, ki Gaspuda Buga streljaj s fuže-tami. Zatu mu mormo obljubt, da bomo ubogal, molil belj ku Brici pa menj plesal ku Brici inu da Gaspudu Bogu ponesemo, kakur je reku prejdgar Janez Svetokriški, jen faconetelj samih dobrih dejl, grivenge inu pokure. Taku prelubi perjatli, zdej pej kar sfrlimo ...
Skozi Vrata — Porta litoralis
Hočemo v goriški vrt, a moramo, da se prerijemo skozi »Primorska vrata«, prečiščeni v postojnsko-notranjski hla-dovini, da tam, kjer se svet razdre pri Razdrtem pri razvodju iz črnomor-skega v jadransko porečje in se prevali pri Prevali v južni svet, prestopimo v nova obzorja, iz mrkosti k svetlobi, iz meglenosti v vedrino, iz zime v pomlad. Podnebje že skoraj pod italijanskim soncem se zbistri, trta se opleta spodnjih pobočij, pod Nanosom se nam odkrije primorsko obeležje v prirodi, v ljudeh, v naseljih.
Skozi vipavska Vrata je v odprto Vipavsko dolino šlo preseljevanje vzhodnih narodov, ljudstvo barbarov proti zapadu, Gotov, Markomanov, Japodov, Ilirov, Keltov, Langobardov, Slovenov, so drle tolpe Avarov, Hunov, Madžarov, Turkov, so šle vojske Avstrijcev, Benečanov, Francozov, Italijanov ... Kdo zna
našteti vse te narode, ljudstva, barbare, vse vojskujoče se sile, pohode, vuore?
Skozi »Primorska vrata«, kakor skozi slavolok zmage, je po 1300 in še več letih, odkar so Sloveni posedli to zemljo, prvikrat v zgodovini vkorakala partizanska — jugoslovanska vojska pod svobodno goriško nebo.
Zletela radost je na dlan
Luč sije v luč in v tok se zlat razliva, opit lepote vriska mladi dan. Iz čaše si ljubezni vse napiva, zletela radost je na dlan.
(Fr. Zgur)
Iz Prévale smo zdrknili navzdol po Rebrnicah, res po rebrastih, zdaj asfaltiranih vijugah, ko se nam je odprl že prvi krajec Vipavskega in smo kakor spremenjeni v tej svetlobi pristali vzra-doščeni na ravnem svetu v Podnanosu V goriškem mozaiku, v katerem se bleščijo Brda, Gore, Kras, je četrti dopolnilni člen — Vipavska dolina. Ni ta dolina furlanska ravnina, gladka, enolična, ne, vzvalovljena je, nagubana in razčlenjena v samostojnem gričevju, razgibana v brežuljkih, hribih, slemenih, navdahnjena v sončnih spevih. Vipavsko sestavljajo peščenci, laporji, eocenski fliši, konglomerati in geologi imenujejo dolino gričevnato kadunjo, ki jo je izoblikovalo gubanje. Zdaj pa imamo radost na dlani, gremo iskat gubanje Vi-1 pavcev, gubanje njih radosti in bolečine.
Že v Podnanosu, v nekdanjem Št. Vidu pri Vipavi, nas je objel sončnogoriški pejsaž: trdne hiše, krite s korci, ozke gase, nad njimi kolone, ob hišah portali, čez vodo mostiči v loku, zagoreli ljudje, ženske s facoli, ki jih nazaj vežejo, perice ob potoku Pasjega repa, živahna govorica, iznad streh zgodovinski zvonik iz leta 1471, cerkev z znamenito renesančno fasado, najlepšo na Goriškem, v cerkvi zanimiv rebrasti prezbi-terij, freske. Vsa primorska tipičnost je tu zbrana, arhitektonska in narodopisna, toda vsa preteklost, zbrana v listinah in pergamentih v župnijskem arhivu svetega Vida — je kranjska. So cerkvene
Janez Krhné, ljudski pesnik
listine od 1481 do 1699, so pergamenti s pečati in podpisi avstrijskih cesarjev in nadvojvod o tedenskih, splošnih, živinskih trgih, o kramarjih, od 1592 do 1839, o mestnih pravicah, ko je St. Vid dobil naslov trga »oppidum S. Viti« iz leta 1642. Pergament iz 1730 prične: »Karel der Sechste von Gottesgnaden Verwählter Römischer Kaiser« (Karel Sesti po božji milosti Rimski cesar).
Danes razgrnemo osvobodilni perga-ment iz leta 1943, ki ga je s krvjó napisal narodni heroj Janko Premrl-Vojko, podnanoški fant, obiščemo njegov grob in gredoe še njegove starše v vasi.
Na hiši blizu zvonika preberemo napis na plošči, da so jo »gospodu Matiji Vertovcu, župniku Šentviškemu, umrlemu 1851, kateri se je prvi trudil za povzdigo vipavskega vinstva, postavili njegovi častilci«. Ta učeni mož je govoril sedem jezikov in spisal nekaj debelih knjig, med drugimi »Občno povestico«, »Vino-vejo za Slovence« iz leta 1844 »Buh dej sreču! — Buh dej, Buh dej! Kam pa grejste, pej ne na Nanos?«
V Lozice, tja pod Rebrnice pogledamo, kod je šla stara vipavska cejsta na Razdrto. Vidite, tu v vašem Šentvidu pri pošti je tista velika hiša, nekdaj gostilna, kjer so se ob tej cejsti ustavljali
znameniti popotniki, postiljoni, furmani, zraven je bil štalon, hlev za konje, da so zmenjali vprege. Na oglede v Lozice nas je potegnila še druga posebnost, nr samo cejsta, ki je bila do 1866 glavna, cesarska. Pri Perhavčevih, pri Zvanuto-vih štev. 33 smo na široko posedli za masivno, štirioglato orehovo mizo, z vložki, lahko raztegljivo za 12 oseb, s spoštlji-vostjo do zgodovine, da so pri tej mizi večerjali oče Radetzky, avstrijski vojskovodja od Kustoce 1849 in z njim njegov mladi 18-letni cesar Fri.uc Jožef I. Perhavčevka nam je znala povedati, da so oče Radetzky precej luckali in cuk-nili vipavca, najbrž verduca, da se mu je po uniformi kar cedilo, zraven da je kadil fajfo in, no ja, da ga je imel pod generalskim klobukom (takrat so nosili napoleonske klobuke). Cesarja je vzel s seboj, da ga je gleštal in da so lahko rekli: še pri Kustoci smrti bal se ni, zrl ji v oči Perhavčeva hiša je stara že 300 lejt, gostilna cejlih 193 lejt, dokler ji ni italijanska uprava vzela licence. Tod mimo torej je peljal svojo vojsko tudi Napoleon, morda se je ustavil in tud: on cuknil, saj v bližini so bile francoske šance. In tod mimo je vozil papež Pij VI. Pri Perhavčevih je bila glavna postaja, imeli so 12 konj, v treh hlevih pa so sosedje vzdrževali po 70 parov konj, gotovo ne samo za zamenjavo vprege.
France Žgur, ljudski pesniK
Perhavčeva miza je danes Radetzky-jeva v goriškem muzeju, Radetzkyjeva fajfa pa v muzejski zbirki pokojnega nad učitelj a Edm. Cibeja v Slokarjih pri Ajdovščini. Oboje moramo verjeti, ker ju muzej hrani in tako trdijo muzejci.
Zavabi nas zložna pot na Nanos in v njegove obsežne samote, da bi se izgubili, kjer je Vojko, po najhujši bitki (18. IV. 1942) prebil s svojim vodom italijanski obroč ali kjer bi se srečali z notranjskim medvedom. Vedno zapeljiva Podraga pa je preblizu in se k njej naslonimo po mehko položnih vinogradih in v tihih dragah, razprostrtih v sončni melodiji do Manč, do Goč, Slapa, Vipave. V tem okviru se zrcali podraški Franc Zgur, pevec Vipavskega, tu je ubral prve strune Stanko Premrl, glasbenik, skladatelj, se poglablja med tolikimi knjigami sedanji podraški gospod in na naših tleh doživlja svojega Reimmichla, veselega tirolskega pripovednika, ki ga v posrečenih prevodih presaja na vipavske njive. Med Podnanosom in Podrago nismo prezrli poznogotske cerkvice iz 1502 v Podbrju, da smo si ogledali veliki zlati oltar iz leta 1637 in dva stranska tudi »zlata«, le da črv gloje že v lesu.
Slavčki nas spremljajo ob živih mejah, utihnejo, ko se ustavimo pri znamenju v Mančah, iz leta 1684, malem kam-natem stebriču z reliefi na križišču cest, se vzdignemo na Goče, ob potu se zamaknemo v lepo kamnoseško delo štirih oltarjev, štirih reliefnih postaj, pri katerih se ustavi Telova procesija. V trdno zidani vasi so patriarhalne hiše, tu sta bila doma skladatelj Franc Ferjančič in Ivan Mercina, profesor petja, glasnik »Slovenskega pritrkovalca«.
Iz Goč nas še dvigne razgledni vrh Erzelj (424 m) s cerkvijo in starim taborom. Bistvena značilnost Vipavskega so njegovi tabori, utrdbe na razglednih vrheh s pogledom na širšo okolico do-' line. V 13. stoletju so Turki vpadali proti Gorici in v Posočje ali so se bežeči vračali nazaj čez Razdrto; v 16. in 17. stoletju so nadlegovali Benečani, ljudstvo se je zateklo v svoje utrjene tabore. Na ¡odpornejši je bil tabor na Erzelj u — Castrum Montis S. Mihaelis. Po štirih stoletjih je slovenska ljudska vstaja na
Vipavskem dobila močno obrambo ravno na Erzelju. V bližnjih Štjaških hribih je vse polno taborov, kolikor cerkvic toliko taborov, kakor sploh po celem Vipavskem.
Iz Erzelja pademo v Slap, v naselje trdnih hiš kakor na Gočah, zajame nas občutje, da smo v gradišču: masivne hiše, dvorci z močnimi portali, ua njih napisi, tudi latinski, cerkev, odporna zgradba iz leta 1272, neomajni viteški stolp, vse razodeva, da je vladala tu močna roka, malteški vitezi — in še se najdejo njih znamenja. Slap je pospeševal kmetijstvo in vinarstvo. Na portalu bivše graščine (Lanthierjeve) na spominski plošči izvemo, da se Kranjska dežela zahvaljuje, da je bila v tej hiši kmetijsko-vinarska šola, ki se je preselila na Grm pri Novem mestu. (Plošča iz I. 1873.) In glejte, kako se zavrti kolo časa: danes, nedaleč od Slapa, stoji četverostolpni Loški grad (Leutenburg), v katerem je nameščena kmetijska (vinarsko-sadjarska) šola. Ta grad je nekoč imel grof Filip Kobencelj, bivši poslanik pri ruskem carju, ponašal se je z bogato zbirko umetnin. Sedanji grad je bil sezidan okoli l. 1600, pozneje so ga prevzeli grofje Rabatta. grofje Co-ronini. končno I. 1797 je prišel v slovenske roke graščaka inž. Evgena Maierja. v narodni državi pa k ljudski imovini.
Hitimo k Vipavi
»Zaganja se veter v mlado pšenico, zaganja njivi bujni se v obok, poljublja ga kol fant-junak devico, objeta od njenih sladkih belih rok.«
(F. Žgur)
Hitimo k Vipavi, ob mlinih čez Mo-čilnik, k materni rodni Vipavi, kranjski, goriški. O, vsa goriška je danes v toplem južnem objemu, kranjska je le v avstrijskih grbih, urbarjih, spisih, slikah! Samo še navihani Nanos j i pošil ja poleti kranjske strele, pozimi kranjske snežinke. Tudi Simon Butar je napisal, da pri-rodno in zemljepisno spada v goriško nižino. Ni važno, le da je naša.
Za graščino pod skalo so vzkipeli trije vrelci in rodili lepo Vipavo, ki se
je naglo pognala, vzradoščena, da je zagledala beli dan in pri Slapu sprejela Močilnik, prvega hudournega fanta, in je tu presekala mejo med Gornjim in Srednjim Vipavskim. In Vipava je utemeljila Vipavo trg.
Nad trgom štrleča razvalina gornjega, starega vipavskega gradu iz 13. stoletja, prva utrdba iz leta 1000, pod njim stari trg — s> A11 VVibach«, pri izviru ostaline dveh gradov (spodnjih), od lurkov zrušenih 1478, prej »Castra« — Tabor, ob njem štirikotni stolp, imenovan Baum-kirchnerjev (slavni vojskovod ja-zarot-nik, ki mu je rabelj glavo odsekal 1. 1471), sredi trga novi grad grofov Lanthierijev (benečanska arhitektura, začasna zasedba po Benečanih 1308), graščina baronov Maasburg. stari napisi — je siva preteklost stare Vipave.
Preporod goriških Slovencev, narodni ljudski tabori 1870, ljudska vstaja, zadružni kulturni dom, spomenik padlim borcem, velika občina, zadružna podjetja, bolnica, nižja gimnazija, malo semenišče, obnovljena gostišča, prometne zveze z Ljubljano, Gorico, Koproin, Trstom, razvoj kmetijstva (vinarstvo, sadjarstvo), gradnja manjših stanovanjskih hiš — četvorčkov, posadka jugoslovanske vojske — je svetla sedanjost nove Vipave.
Od upodabljajoče umetnosti si ogledamo v farni cerkvi (iz leta 1615) baročne freske Fr. Jelovška iz leta 1725 in najboljše slike Janeza Wolfa iz 1. 1877 z obrazi starih Vipavcev. V glavni ulici preberemo z grenkim spominom napis na tržni hiši, kjer je preživel svoja mlada leta umetnosti zgodovinar Fran
Stari Vipavski grad. Vipava ob izviru 47
Mesesnel, rojen 25. novembra 1894, umrl 4. maja 1955 (žrtev fašističnega zločina).
Vipavska klejt — dokaze hrani
Kdor na srcu je bolan
in si leka išče v sili,
naj z menoj gre v vinski hram,
tam izginejo bacili.
(Janez Krhne)
Vinski hram, to se pravi, da bi šli v Vinsko zadrugo, nekdaj smo rekli v Kmetijsko društvo, še iz 1. 1894 ali na kratko v Vipavsko klet. Ni važno, le tja je treba priti.
Vipavskokraški borjač (dvor)
No, Janez Krhne, ti ljudski pevec po milosti pojoče Vipave, ki znaš vse svoje verze iz glave in nam jih na pamet stresaš, sladke in kisle, ravne in krivuljaste, ti poet domačih njiv, popelji nas, svoje mile goste, takole, na vinsko pokušnjo.
»Kej pej —kar za mano. Ja vejste, da nas lepu sprejmejo.« »Kam nas pelješ, Janez, v Vinsko zadrugo ali v Vipavsko klet?« »Kej zadruga — u klejt! Saperlot, je pa ta vipavska klejt kar moderna ra-tala, odkar je nismo več lejt videli od znotraj. Moderne sodobne naprave: ma-ščilnice, stiskalnice, filtri, precejalniki, hidravlične črpalke, sesalke, kadi, ampak sodi, sodi, batoni v cementu, v steklu, parafirani do 350 hI ali več, vsi zanosno zravnani in so nam delali špalir na obeh straneh. Kletarji so po lojtercah splezali do gornjih pip, kakor fant do okenca k
dekletu, da jo sladko kušne, mi pa da pokušnemo sladke kapljice. Katerega bomo? Verduc, najvišji, najžlahtnejši vipavec nas je ustavil. Meglice razpršite se, kozarčki napolnite se ...
Ej, ti naš potni maršal, spregovori, zahvali se!
Prelubi Vepavci, kaj bi govorili, kaj bi šrajali, dejstva dokazujejo, narod naš dokaze hrani! Velečislani enologi, vino-rejci, kletarji, nadzorniki, te kapljice zalivajo najboljše čestitke, kujejo zlate medalje, razodevajo resnico, porajajo fantazijo, rodijo pesnike, razbistrijo duhove, te kapljice prinesejo diplome in na koncu morda še dobre kupčije!
Kaj pravi zgodovina, kaj pravi Valvasor že leta 1689 v svoji »Slavi«? Kaj pravi v svoji »Krajnočasti«, četrta knjiga, sedmo poglavje, deveta vrsta? Povzdignil je Vipavsko: blagoslovljen je ta četrti del dežele, ki je povsod dobro znan po belem in rdečem vinu v Pasjem repu, na Vrheh v Vrhpolju, v Podragi, Slapu. — O, Valvasor je slastno srkal solze vipavskih vinogradov ... Dalje, ali nimate tu predhodnika, pobudnika vinarstva, ki je napisal toliko bukev in še o Vinoreji: Matija Vertovz, Fajmoshter v Shent Vidu nad Ipavo in tovarsh z. k. kmetijske drushbe — več kot pred stu lejti, 1844? in je napisal o zhislanju tert-nih plemenov, ki jih Ipavzi doli do Sozhe, Breshaoii (Kraševci) in Brizi rede. In je ta častiti fajmoshter in tovarsh naštel vsa shlahtna plemena, vse sorte tert in vin: gergenija, malvashija, rebela, mu-shkateljka, zhedajc, sipa, ovzhji rebic in toliko drugih. Še danes, ali ne vohate, kako dišijo grganjevka, klarenca, pi-njola, penela, kraljevina, polšikeca, verduc, zelenika, pikulit? Umni ip&vski vi-noredniki, bres narmanjši samere, terte sadite, jih skerbno oberajte, tudi gaspoj-ske terte, tokajco, rizling. Vinorejo moz-hno mnoshite! Le kuhajte rdeče grosdje še na tropinah, imajo v sebi vezh gren-kosagoltnosti, zabelo pa zmastite tropine kakor u Berdah, prosim pa, bres narmanjši samere, vejste.
Spoštovani vipavski tovarši, kulturniki, na teh vinorodniških tleh je že zgodaj začela slovenjščina poganjati dišeče cvetlice in se slovenska besedica
natisnila in svetu oznanila, saj »po Ipavi bolj od mnogib drusih krajev zhisto slo-venshino govore«. Ali niso bili sloviti Vipavci luterantski pisatelj Boštjan Krelj iz 16. stoletja, učeni profesor Štefan Kocijančič, ki je govoril in pisal 24 jezikov, potem pripovedniki Josip Kostanjevec, Radivoj Rehar? Dalje ima Vipavska ostrega prešernoslovca, kritika Avgusta Zigona iz Ajdovščine, dalje pripovednika Velikega punta, Pokošene brajde in drugih del, Alojzija Remca iz Oseka pri Sempasu, vrsto politikov in piscev iz ro-dovine Brecljev iz Sturij, ljudskega pesnika poljskega cvetja, žitnega klasja, škrjančkove židane volje Franca Žgura iz Podrage, ki je povil pisan šopek Po-mladančkov. Za temi prihaja literarni naraščaj, brsteči pesnik Marijan Brecelj iz Ajdovščine, in kaj bi še več našteval? Da, tu je še akademski slikar Veno Pilon iz Ajdovščine, ki je upodobil mnogo krajinskih motivov in vtisnil znamenja svoje rodne domačije. In skoraj bi pozabil — ali nimamo še tu Svetokri-škega prejdgarja, baročno zaokroženega na take viže prav za naš foljk? In tu v Vipavi se je 1486 rodil Žiga grof Her-berstein, ki je bil cesarski poslanik pri ruskemu carju Ivanu Groznem in ki je popisal »Moshkovitarske zgodbe«, izdane v prevodu leta 1951 kot »Moskovski zapiski«, v priredbi Modesta Golie. Kaj hočete več?
No, Janez Krhne, zdaj prideš še ti zraven v vipavsko literaturo. Kaj, če bi nam slovesno deklamiral eno tistih od sodov? In Janez je pokazal s prstom:
Iz hrasta je ta sod stesan,
v njem vino je samo za maše.
Če tega pije grešnik prav skesan,
nikdar hudič ga ne pobaše.
In če je sod iz akacije, iz kostanja stesan? Je pa vino drugačno, je za ženske, je za bolnike, za kislovce. Pej saj vejste, da je štiri mesece bival v Vipavi tisti slavni Carlo Goldoni, italijanski ko-mediograf, lejta 1726, v graščini pri grofu Lanthieriju je uganjal marionete, zdraven pa cukal rujnega vipavca, ki »sinove rodi«.
Perlubi Vipavci, napisano z veliko z Janezom Krhnetom na čelu — perlubi
vipavci, napisano z malo, z verducem na čelu — posdravljeni, posdravljene ter-tice mile, posdravljeni vinoredniki vseh tertnih plemen! Lejta 1875 je blu tolko vina da bi lahko žehtali v njem. Tudi mi, ne rečem, smo se ga nažehtali lejta 1956 — Častitljive kapljicel Jepava naša dokaze hrani. Vlili ste nam shlaht-nega, zdraviga in mozhnega duha — Po-sdravljena Jepava, da bi še veliko, veliko sarodila!
Taku je — so potrdili enologi, kletarji, nadzorniki — zahvalimo se za obisk, ali vejste umno kletarstvo je umejtnost, kletarit pa znamo beljš ku Brici, ni lahka rejč tipizirati vina. In pride še burja, toča! Enkrat je blu, da je trta rodila kar po gmajnah, da niso niti škropili in na ejni trti, ki je rastla v živi meji, je bil po en kvinč vina! Kej bi tu? Pej, živijo vsi!
Preden vstopimo v današnje središče Vipavskega, se poklonimo še v Logu, pod tremi zvoniki (največji iz 1. 1619) v mo-numentalni zgradbi, baziliki iz 17. stol., z devetimi kapelami in s freskami Gol-densteina iz 1. 1844. Ob velikem in malem šmarnu se shajajo tu romarji z Vipavskega in Trnovskega, da zapojajo na stare viže. Skoraj tik cerkve ob potu še spominja okrnjena plošča, da je tu 3. oktobra 1836 madžarski huzar Pavel Rostas dolgo zadrževal prehod francoske čete, dokler ga ni podrlo 30 krogel. — V Logu, glejte, se prikazuje vesel, razigran, v družbi na trati se smejoči profesor Lipe Grivški iz Sturij doma, pripovednik vipavskih »Voznikov«, vzgojitelj, »Za domačim ognjiščem«, ljudsko-prosvetni se-javec po vsem Goriškem, ki nam prepeva
»Le poglejte vinske gričke! Cerkvice na njih so v krogu, bele cerkvice, ovčice čuva mati v Logu.«
Haidovium — ajdovski tabor
Se mlada Vipava se kmalu za Slapom doli pri Ustju nenadoma upogne v ostro koleno in se umirjena obrne proti zahodu. Ob tem kolenu, na mostišču hudournikov Hublja in Lokavščka, na prometnem križišču cest, ki se iz Postojne,
t Koledar
49
Hubelj ob izviru
iz Trnovskega gozda, iz Idrije, s Tržaškega krasa in Gorice stekajo v zapre-deno vozlišče, je moralo zrasti večje naselje. Na Mircah, ob rimskem vojaškem taboru (Castra) je nastajal Haido-vium. Današnja Ajdovščina je postavljena vsa še znotraj taborskega obzidja. Mo gočni tabor Castra z 12 ali celo 14 trdnjavskimi stolpi (od teh eden še stoji, preko 15 m visok), v dolžini 152 m stranskega obzidja, v izmeri 23.000 m2 notranje površine, je v točni četverokotni zgradbi moral predstavljati ogromno trdnjavo.
Ob tem vojaškem taboru se je razvilo tudi civilno naselje na Mircah (od latinskega murus — zidovje), ravno v tem delu so odkrili največ starin, okrušene opeke, rimske novce. Ajdovski zbiralci jih imajo lepe zbirke. Pri prekopavanju polja še danes zadevajo kopači ob bronaste okrasne predmete, na sulice, lončeno posodje (žare). Pri Gradišču ali na Gradicah v ajdovski okolici so ob kopanju prišli na sled starim, morila ilirskim, slovanskim grobiščem, ravno-tako so ob kopanju novega župnišča v Ajdovščini odkrili po vsej verjetnosti rimska grobišča in bronasta nakitja. Rimska cesta naj bi vodila od Gmajnice ob Soči, na Sovodnje, Volčjo drago, Vo-gersko, Batuje, Selo, na Ajdovščino, od tod na Hrušico, Logatec, Vrhniko, Ljubljano ... Gotovo so Sloveni, ko so obrnili kopja proti zahodu, prodirali tudi skozi logaške pragozde po istih rimskih cestah in se naselili po toplih vipavskih ravnicah in bregeh.
Po dolgih stoletjih vretja, vojskovanja med narodi, se je tu ustalila Avstrija. Ni pridobila Ajdovščina mestnih pravic kot jih je bližnji Sv. Križ Vipavski (leta 1632), vendar se je ob Hublju razvil promet, industrija je prisilila kriško mesto, da se je trgu moralo umakniti. Ravnotako ni mogel vipavski trg tekmovati z ajdovskim sosedom.
Hubelj žene industrijo
Kratki, deroči, mrzli Hubelj (Frigi-dus), ki je nekoč ločil dve pokrajini, Goriško od Kranjskega (lani so ta most podrli in so zgradili drugega, lepšega), je dal vso svojo energijo in pognal motorje in kolesa. Ob njem so nastale fužine, delavnice, izdelovali so bakrene plošče, kotle, železnino. Okoli leta 1900 so fužine prenehale. V bližini je obra-
Stolp v »Castru« — Ajdovščina
Ajdovščina v Čavnom
tovala stara papirnica, obnovljena leta 1767. Les so dovažali iz trnovskega gozda. Pozneje je pričela konkurirati papirnica v Podgori pri Gorici. V Opa-lah se je pojavila še pivovarna. Vipavski furmani so bili žejni, ko so vozili les in tudi steklenice (temne) za pivo iz tedanjih glažut Mojske drage pod Poi-danovcem v Trnovskem gozdu ali ko so vince peljali na Kranjsko. Ob Hublju so postavili tudi prvo domačo elektrarno v starem fužinskem poslopju, toda se je morala umakniti napredujoči tehniki.
Vsa ta podjetja, ki so delala čast naprednim Ajdovcem, so danes zapuščeni zidovi, stare podrtije. Hubelj, večno mlad, briše stare spomine in poraja nove načrte. Novejša industrija je položila nove temelje in zgradila sodobnejše naprave.
Na južnem koncu Ajdovščine, ob Hublju, je nastala predilnica — Spinnerei — Rothgarnfärberei z barvarnico,
velika zgradba z več objekti, ki so še danes na istem mestu. Predli so bombaž v niti in ga izvažali na Bližnji vzhod. Predilnica se je ustavila ob drugi vojni. Staremu mlinu je sledil valjčni mlin na vodo in na paro, ob Hublju »pri mostu dveh dežel« je pa začel že po prvi vojni propadati. Med Hubljem in Lokavšče-kom se je razmahnila lesna industrija. Pele so žage »venecijanke« v Lokavcu, Slokarjih, Ajdovščini, Šturijah, Pod-krajci, Lokavčeni, Colani so prevažali les tja do prvih let sedanjega stoletja, ko so se pojavili prvi kamioni. Razvoj je šel svojo naravno pot, a se je dvakrat ustavil, ob prvi in drugi vojni.
Politika, kultura, postiljon, železnica, sejmi
K ajdovskem okraju je v avstrijskih časih spadalo 13 okoliških občin, 14.6S5 Slovencev, 15 Nemcev in 9 Italijanov, od
4*
51
teh je bilo v ajdovski občini okrog 1100 prebivalcev po ljudskem štetju iz leta 1910. Bili so tu občinski, davkarski in drugi uradi. Ajdovščina, napredna, slovensko!j udska, socialno-demokratska, je imela 3 politične stranke, organizirane po ljubljanskem in tržaškem vzorcu, ki so s tolerantno bojevitostjo tekmovale med seboj. Tudi socialno-demokratska je stopila na politično pozorišče, a samo v trgih, narodno-napredna je tu prednja-čila, slovenskoljudska pa na deželi. Pri vseh teh tekmah je bilo pa le življenje, razgibanost.
Ljudska knjižnica, dramski krožek, Pevski zbor Hubelj, Čitalnica, Bralno društvo »Enotnost«, Telovadni klub, Lovski klub, podružnica Slov. planinskega društva, Izobraževalno društvo, Kolesarski odsek Balkan, Sokol, Orel, Ciril-Me-todove podružnice, Narodna delavska organizacija, Mizarska zadruga itd., so dajale trgu in bližnjim Šturjam politične, kulturne pobude in so vtisnile trobarvna znamenja treh borbenih strank. V Ajdovščini se je zlasti boril za narodne pravice odvetnik dr. Karel Lavrič od napredne stranke, glavni organizator Čitalnic, notar Logar in drugi. V slovenski ljudski stranki se je uveljavljal novo-strujar dr. Anton Brecelj. Uvajali so uradni slovenski jezik pri okrajnem sodišču in davkariji, tudi so izpodrinili tujerodne trgovce in obrtnike. Mnogo so prispevali za povzdigo šolstva. Prva državna osnovna šola izhaja iz leta 1825.
V tistih časih, ko je še vozil postiljon, ni bilo še vipavskega vlaka, pošto je vozila črnožolta poštna kočija, zaprta kot »goriški brum« ali kot tako imenovani »Landauer«. Poštno podjetje je imel v zakupu vedno domačin, dolgo let Bol-ko Leopold iz Črnič, Mayer Karlo, gra-ščak z Loškega gradu, vozil je pošto in potnike. Štiri, pet potnikov je postiljon stlačil v »brum«, k sebi na kozla pa še kakšnega prijatelja, še raje prijateljico. Pošta je vozila med Gorico in Postojno. Ko je žvižgala vipavska burja, so voz zadržali z vrvmi, na vsaki strani se je krepak mož upiral z močno vrvjo, da se kočija ni prevrgla. V trgu so se ustavili pred najboljšo gostilno in so izmenjali
konje. Potniki so se pokrepčali. Poštni konji so se kar sami ustavili, kjer so zagledali »putrihovo« znamenje, (venec z oblanjem) ali visečo vejo. V Ajdovščini so bili patentirani oštirji: Vidrih, Hrovat, Šapla. V belem predpasniku na »dva aržeta«, se je pojavil dobrodušni oštir na pragu, z rokami se je potrepil po svojem debelem »predsodku«, kjer so mu viseli ključi in zadovoljno rožljal s srebrnimi kronami v aržetih. Kdo so pa bili potniki? Poleg domačinov, glejte, še tuji, učeni znanstveniki, Angleži, recimo Humpry Davy, naravoslovec svetovnega slovesa leta 1819, ko je potoval čez Ljubljano, v Postojno in Vipavo. Ves navdušen nad ribjim plenom v vipavskih prvih vrelcih, je zapisal: »To je najboljša ribolovna voda, ki jo poznam na celini«. In še mnogi drugi raziskovalci so bili prvi turisti skozi Vipavsko O, romantična Vipavska dolina, v soncu in burji, v dežju in snegu!
Potem pa je 1. oktobra leta 1902 stekla vipavska železnica od Gorice do Ajdovščine (rekli so ji tudi vipavski pol/:, no ja, kaj, če se je včasih dlje ustavila in počakala na pivce iz bližnje krčme, še strojevodja in kurjač sta poskočila, ga potegnila in obrisala mustače, da je potem vipavski lukamatija žvižgal v nedeljsko noč). Ajdovščina je pridobila. Vipavsko železnico je upravljala privatna delniška družba »Wippachthalerbahn« s sedežem na Dunaju, z obratovodstvom v Ajdovščini.
Trški sejmi so pritegnili dolince in gorjane. »Benj, pejmo na semenj«, so rekli mužanci, ženice, pubje, dekline in otroci. Za svetga Jevana so glasni prihajali v Ajdovščino, za oktobrsko Terezijo v Šturje. Kmetje so nakupili kose, srpe, drvarji sekire, žage, pile, ženske pa faconetelje, otroci godalce. Za jesenski sejem so gorjani pricokljali zadnjič v dolino, ko so že pridelke pospravili, da so si pred prezimovanjem oskrbeli vse potrebščine, zlasti prašičke, ki so jih noseč na hrbtu ali na vozovih spravili v hribe. Putrihi so se majali nad gostilniškimi vrati, debeli oštir se je majal ni pragu, veseli kmetje so se majali do trgu. Benj pejmo ...
Prevrat je vse preobrnil in začel na novo graditi
Glavno politično gospodarsko besedo je imel tuji kapital. Domačin ni imel vodstva v svojih rokah, priseljeni mojstri in direktorji (Nemci, nemški Cehi, Italijani) so izkoriščali zemljo in delovno silo. Fašistična uprava je izrabljala vodne energije in gospodarske pozicije največ v politične interese, doseljevala je svoje uradništvo in delavstvo, domačine pa je sprejemala le kot podrejeno, hlapčevsko l judstvo brez udeležbe pri podjetjih, ustanovah in v uradih.
Narodna osvoboditev je zrušila fašistično stavbo do temel jev. Ljudska oblast je ocenila položaj in pomen Ajdovščine, ter je prav v tem mestu razglasila prvo slovensko vlado 5. maja 1945. Po naravnem procesu je vzklil močan dvig Ajdovščine, ki je še danes največje gospo-darsko-industrijsko središče goriškega okraja.
Najboljša tkalka v tekstilni tovarni v Ajdovščini
Spomenik borcem v Ajdovščini
Lesno industrijsko podjetje LIP izhaja iz notranjskih-goriških gozdu.h gospodarstev, ki so se leta 1947 preuredila v samostojne lesne obrate v Ajdovščini, v Postojni in Cerknici. Po žagah in delavnicah brnijo venecijanke, odmevajo delavski klici, vrvi in poje delovno življenje. Skladi desk in hlodovja napolnjujejo širne prostornine. Izvažajo les in razne izdelke (stole, ležalne stole, sobno pohištvo, zaboje) v Anglijo, Turčijo, Nemčijo, Izrael, Severno Afriko, Grčijo, komaj za temi prihaja Italija.
Splošno gradbeno podjetje »Primorje« je velikopotezno, širšega obsega, da so njegove gradnje zajele vso Primorsko in še tja na Notranjsko in na Gorenjsko. Po uničevalni vojni se je morala razmahniti gradbena dejavnost, ki popravlja, gradi objekte, mostove, žičnice, viadukte, stanovanjske bloke (v Ajdovščini si je zgradilo vse lastne obrate). Graditi — ta poziv prihaja iz Ajdovščine!
Nov valjčni mlin je od leta 1951 docela prenovljen industrijski obrat z modernimi, valjčnimi, čistilnimi stroji, pridobil je na svoji veliki zmogljivosti, izpolnjuje vsa naročila, melje vsa žita in domačo koruzo, njegova kapaciteta znaša 3 do 4 vagone dnevno, mešano okrog 500 ton moke in 120 ton otrobov, oddaja moko v maloprodajo in v grosi-stične mreže, otrobe kmetovalcem za živinsko hrano.
Tekstilna tovarna zavzema v vrsti industrijskih podjetij odlično mesto. Prve tkalske statve so začele teči komaj leta 1949, danes jih obratuje že več sto v
dveh izmenah. Barvarna je opremljena z najmodernejšimi aparati. Tkalke so dosegle velike delovne uspehe. Tovarna zalaga s svojimi proizvodi domači trg, jih pa razpošilja tudi v inozemstvo. Poleg tkalnice je še predilnica s 15.000 vreteni ali še več? Delavci pojejo v zboru »Lipa«.
Tovarna likerjev in sadnih izdelkov
je blizu tkalnice. Sladko-prijeten vonj nas zapelje v »Flores« sadnolikerski kombinat. Hidravlične stiskalnice, parni kotli, vacuum kotli, predestilacija, filtri, analiza, etikete nam zaznamujejo marmelado, mezge, pelinkovec, rum, punch, brandy, ananas, mentó, oranžado ... Nismo pokusili vseh 150 in še več vrst, dasi bi radi.
Sem in tja po trga in okolici
Omamljeni od bučanja strojev, mlinskih stop, brnenja žag, statev, še bolj pa od vseh mešanih vrst sladkogrenkih likerjev smo po Ajdovščini iskali kulturo, šolstvo, znanost, umetnost. Gimnazija se je le razvila v polno realno gimnazijo, ki se je lani prvikrat izpopolnila z osmini razredom. Leta 1956 je bila tu velika matura. Vseh dijakov je nad 400. In je še slišati, da je pevski zbor zavoda (pod vodstvom prof. Matičiča) med mladinskimi najboljši na Slovenskem. Ra-dujemo se ob porastu mladega inteligenčnega naraščaja, ki oplaja nov zarod in z znanjem in pesmijo stopa v prerojen svet. Dijaški dom prehranjuje nad 70 dijakov. Intimna občutenost se v nas prelije, ko se v tihoti farne cerkve zagledamo v freske baročnega slikarja Antona Cebeja, ajdovskega rojaka — (delo iz 17.—18. stol.) in v Langusovo sliko sv. Jurija v šturski cerkvi. Na glavnem trgu si sledijo avtobusi v Gorico, Postojno, Ljubljano, Koper, Idrijo, Tolmin, Predmejo, vipavski vlak brlizga nekje tam doli in naklada les, avtomobili inozemskih znamk švignejo mimo, v hotelih poiščemo daljne potnike — znance, v kmetskih gostilnah proučimo vipavske tipe, na radijski postaji oddamo reportažo, na ajdovskih festivalih pojemo himno svobodi.
Trnovski gozd je blizu, burja nam zanaša z gore vonj po smrekah, jelkah, borih, radi bi zleteli, kar z vozniki, pojoči, da »na svetu lepših fantov ni — kot so vipavski furmani«, bi se skozi Mačji kot in predore povzpeli na Go-lake, na Caven ali bi pogledali skozi Onko na Otlico, ali bi se obesili na Ravenski Školj? (Hudič je hotel navaliti kamenja na vipavsko polje, pa se mu je pas utrgal in je skala obtičala pod Cav-nom kot Školj.) Preledeno piha »pihalo« pod Cavnom. Pomirimo se v vipavskem zavetju pri Slokarjih. Izredno privlačna je postaja pri Slokarjih, pri Cibejevih, v hiši znamenitega Čibeja Edmunda, nadučitelja, lovca, planinca, prvega goriškega smučarja, rezbarskega umetnika, raziskovalca — muzejca, pisatelja lovskih zelenih bratovščin, fužinarstva ob Hublju, lokovške kronike, pripovedovalca. V mali muzejski zbirki je zbral mineralije (razne rude, kristale, laporje, apnenec, kapnike, kremen, marmore, krede), okamenine (školjke in polže vseh vrst — vse najdene v bližnjem okolišu) tudi meteor, ki je padel 1868 na Fužinah pri Ajdovščini in rdeči sneg — pesek iz Sahare, ki je padal 2. marca 1900 na Dolu v Trnovskem gozdu in je takrat po Vipavskem rdeče deževalo. Stene krasijo rogovja srnjakov, jelena iz Trnovskega gozda, razne druge lovske trofeje in še lastnoročne rezbarije. Ko je leta 1888 vodil bradate gozdarje na smučeh po temnih trnovskih šumah, so se ljudje križali in bežali pred »črnimi hudiči«. V 92. letu častitljive starosti je Edmund Cibej pred nami potrdil sadove svojih del, za tem se je 9. januarja 1954 od nas mirno poslovil. Danes nas sprejema nečakinja Pavla Cibejeva, ki nas v svoji gostilnici pogosti in razkaže stričevo zapuščino. Pokrepčani v duhu velikega pokojnika in v dobrinah Pavline gostil-nice zletimo lahkih nog v dolino, mimogrede nas v Lokavcu napade mala ne-volja, dobrosrčnost hudega gospoda Henrika, ker mu spomeniško varstvo še ne more ugoditi restavriranje umetnin v stari opuščeni cerkvi. Na eni sliki je podpisan M. Cussa, najbrže lokavški rojak, ker tam za staro cerkvijo je naselje Kuše in pri eni izmed hiš še pravijo pri
Trnovski gozd — Lokve
Kuševih (danes so Crnigojevi). Cussa zasledimo tudi v ajdovski cerkvi. Naj bo, kakor hoče, mi pa smo le dobre volje in smo se kmalu znašli na svetokriškem hribu, v Vipavskem Križu.
Samostojna vzpetina (183 m). Otok sredi dobrav, na njem trdnjavski stolp hiš, okrog staro obzidje s portalom, na vsakem koncu zvonik — stražar, gradišče, podobno betlehemskemu mestu, kakor si ga predstavljajo Goričani — je še današnji Vipavski Križ, ki z eno roko kaže proti vzhodu, z drugo proti zahodu, kakor da se ravno tu konča Gornje in prične Spodnje Vipavsko. Pod tem gradiščem so krščanske čete leodozija porazile poganske legije cesarja Evgenija (leta 394). Grad so utrdili grofje Thurni proti turškim vpadom (1482), ki jim je bil podeljen svetokriški fevd z vsemi pravicami. Sveti Križ je zadobil mestne pravice (1532) s tedenskimi in letnimi sejmi. Thurni so prodali fevd grofom Attemsom (1605), ki so obnovili grad. Za francoske okupacije 1803 je bil Sv. Križ mesto kantona in sta mu bila podrejena Vipava in Ajdovščina. Grofje Attemsi so počasi propadli, zlasti s preurejeno avstrijsko upravo. Ko so leta 1842 prenesli urade (sodne, katastrske, davka rske) v Ajdovščino, je propadlo mesto in njegov grad. Danes hodimo skozi portal, se izgubljamo po ozkih prehodih, rišemo tipe hiš, ognjišč. Pokažejo nam stare rekvizite, slike svetokriške garde, umetniške
cerkvene relikvije, svetniške kvadre v samostanu očetov kapucinov, samostansko knjižnico in arhiv iz 1. 1643, v samostanski cerkvi veliko sliko »Nebesa« iz 1. 1668 in še mnoge posebnosti, vendar ni več mestnega arhiva, zastonj iščemo za pergamenti mestnih pravic, ni več svetokriške slave. Le sloveči pridigar ka-pucin Janez Svetokriški še živi v petih debelih knjigah, v pridigah mehkega vipavskega narečja, ki jih je leta 1691 do 1707 izdelal v Benetkah in v Ljubljani, v zgovorni govorici s tolikimi figurami, emblemi bogatega baročnega stila.
Na Cejsti ob glavni cesti med Križem in Lokavcem smo po vojni žalostno zrli na razvaline vasi. Nemci so se znesli nadnjo. Danes je Cejsta vsa nova pod streho, v svitu rdečih korcev. Tu je bil doma pokojni Stanko Stanič, zgodovinar lokalnih kronik, z zadnjim službenim mestom župnik v Štandrežu pri Gorici. Dober pridigar-šmarničar je Goričanom podaril kar tri šmarniške zbirke in je poleg mnogih spisov izdal »Dobe in podobe cerkvene zgodovine«. Onkraj Križa se dvignemo na višje hrbtišče (284m), na Planino (cerkev iz 13. stol.) in strmeči v širno obzorje zaplavamo s svetlimi pogledi po Gornjem in Spodnjem Vipavskem, poglabljamo se v čudovito stvar-
Prvačina; v ozadju Trnovski gozd
Pod kolono v Batujah
stvo, ki se je v toliki barvitosti razodelo v tej podalpski pokrajini. Spet stopamo nizdol in se prepletamo po bolmih in livadah, na katerih počivajo ljubko raztresene Dobravlje, s ceste se je v zeleno valovanje dobrav sramežljivo umaknila podružnica sv. Petra iz 1. 1611, sanjajoča v svoji topli arhitekturi, v notranjosti vsa zatopljena v baročne freske na stenah in v slike na oltarju, na križevem potu, hvaleč svojega mojstra Antona Ci-beja, ajdovskega domačina. V Dobrav-ljah se boljše vipavske glavice bistrijo na nižji gimnaziji, višjo nadaljujejo v Ajdovščini, pa že danes vedo, kaj je pri-rodoznanstvo, favna in flora, mineralogija, kaj je predjamski medved, saj so prinesli del njegovih čeljusti, najdene v bližnjem kamnolomu in zraven še kapnike, mramor iz iste jame. Iz mikavnih Dobrovelj — še kam?
Batuje, Lipovž, Juventus Fervida
Na zelenosivi, vzvišeni ravnici, na prečnem prehodu od severnega predela Vipavske doline, koder teče glavna avto-linija, do južnega predela, koder teče reka Vipava in ob njej železnica, se sončijo in vedrijo samozavestne Batuje, ki povzdigujejo svoj zvonik s čebulasto rdečo konico, čuvajo stare hiše s kolonami in samostojne domačije z borjači, trdna vas med njivami, vinogradi, pregradami, kakor da v nji še diha zavest nekdanjega slovesa.
Batuje — Bajtulje; Bajtovje, Batuia — imajo svojo pisano kroniko in zgodovino, tiskano iz 1. 1882, da je tod mimo šla rimska cesta, na Rodnah in na gmajni še kažejo njeno sled, da je bilo tu že starejše politično-upravno središče, župa Batuje-Gojače-Selo in so nekateri kmetje dajali županu po 2 kupni meri pšenice, ovsa, 7 jajc in 8 soldov, da so bili Batujci dolžni voziti seno v grad (goriški), zato jim je dal glavar orno vina in 47 soldov (šilingov), da so imeli biriča in ga plačevali, da so nekaj zemlje obdelovali tudi za nadvojvodo, kneza in rožaški samostan, v ostalem so bili še samostojni občani in niso plačevali davkov; če je bila pojezda, je župan pogostil upravnika in sodnika..., da, vse to in še marsikaj je zapisano v goriškem urbarju.
Batujska kronika govori predvsem o znamenitem rojaku Boštjanu Lipovžu, ki je bil okrog 1. 1669 rojen v Batujah, se šolal v Gorici, nakar je po zvezah z visokimi krogi postal 1. 1689 dvorni sekretar pri knezu Eggenbergu, vojvodi v Krumericah na Češkem in 1. 1693 po-vzdignjen v plemiški stan z naslovom »von Liebenhaus«, umrl 1. 1724 ravno tam; zapustil je izredno denarno premoženje in je v svoji oporoki postal ustanovnik velikih beneficij za batujsko cerkev, duhovnike v rodovini, batujsko šolo, za učitelje, ubožnejše šolarje, tako, da se je stara cerkev sv. Ane podrla in so 1. 1726 zgradili novo in so njegove rodne Batuje bile vsestransko deležne njegovega patronata. Veliki glavar Sebastion von Liebenhaus — ne, Boštjan Lipovž iz Batuj se je tudi v oporoki zavedel svo-
jega rodu in svojega lipovega imena ter dal na sredi vasi zasaditi lipo za okras.
In kronika nadaljuje, da je tu pasti-roval Filip Jakob Kofol, slavni pridigar, saj je izdal celi dve knjigi pridig in drugih spisov in je bil še deželni poslanec v goriškem zboru, umrl 1. 1864, poprej pa je še dosegel, da se je leta 1857 še Selo združilo z Batujami, ki so postale fara, kakor je še današnja župnija.
V Selu je bil rojen 1595 prvi goriški slovenski zgodovinar Martin Bauzer (Baučar), umrl kot kanonik v Gorici leta 1668. Napisal je leta 1663 zgodovino »Historia rerum noricarum et forojulion-sium« v zvezi s primorskimi deželami. Prof. Jelinič Zdravko iz Gorice je pripravil slovenski prevod, ki še ni v tisku. Prvotna najstarejša cerkev je bila »pri sv. Juriju«, od katere imamo ohranjena dva oltarna spominka — dva odlomka kamnite, tako imenovane pleteninaste or-namentike, značilne za čas od 1. 800 do 1100 kmalu po pokristjanjenju Slovencev — vzidana v gotski zakristiji sedanje cerkve, kjer so shranjene v varstvu še freske (1480), slike iz 17. stoletja, svetopisemske knjige iz 1. 1593, cerkvene tkanine iz 1. 1650, kipi, plastike, listine. Za malo muzejsko zbirko.
Kaj bi se poglabljali samo v preteklo kroniko, ali ni tudi sedanja zgovorna? Zdaj ti govori, modri gospod Alojzij, vredni naslednik Lipovžev, Filipa Jakoba Kofola, Ignacija Lebana, starosta iz treh držav, goreči pastir s palico, grmeči govornik, svetovni botanik, resni šaljivec, planinski mladostnik — Juven-tus Fervida! Kje si v zaprtem ognjišču, poskočimo čez zid? Razgrni nam svoje herbarije, izprazni botanično torbo, od-vij znanstveno zgovorni jezik v slovenskih, latinskih, nemških, italijanskih imenovanjih! Ves cvet, vsa rast primorske zemlje je razprostrta pred nami! Tvoj prijatelj Pospichal je v svoji dragoceni knjigi o primorski flori pripomnil, da je Vipavska dolina v flori zastopnica severa in juga in da je pobočje od Vel. Žabelj do Vrabč pravi rožni vrt. No, in ves ta vrt si ti, modri Alojzij, zajel tu v skladovnici nagrmadenih herbarskih listov. Zapri mrtvi muzejček, odpri živi
vipavski vrelček! Juventus Fervida! Slišiš?
Modri gospod Alojzij je vzel popotno palico (to se pravi — pojdimo) in nas spremljal »en kos«, da nam je pokazal sled rimske ceste in bližnjice v Crniče. Servus! Tale tabor nad Crničami na Ravnah, ki, daleč viden, čepi na golem parobku obzidja kot jata preplašenih ptic, nas privlači, da še in še pogledamo skozi njegov portal (iz 1. 1431) v notra-n i ost ut rdbe, v kateri so danes prizidane hiše za nekaj družin, hlevi, seniki, dvorišča, pod njimi skriti rovi. Kdaj zlezemo vanje?
Povezan s črniškim taborom po posebnem hodniku — rovu, je bil Tabor sv. Pavla nad Vrtovinom. pod Kucljem, pod katerim se še v starih grobiščih najdejo okostja in izkopane žare gotovo še pred turškimi vpadi.
Kmečka hiša v Batujah
Mimo taborov in gradišč
Ne razmišljajmo preveč, kar za nami onstran k Vipavi (ne več skozi Batuje), po stezah, koder hodi vigred po zeleni trati. In — spet drugi, Dornberški tabor, slikovit v sredi podkraškega gričevja, ki ga v polkrogu objema Vipava, sklop hiš ob pobočjih, stisnjenih k stolpu — »k turnu«, vhod je skozi portal, imenovan »na koloni«, na najvišji točki je stal grad grofov Dornbergov iz 1. 1902, po njih ime spodnje vasi, ki so jo nesmiselno preimenovali v Zali hrib, potem v Vinodol, a je spet Dornberk lepo se razvijajoč v snažnih ulicah, v tem pravi tekmec Ajdovščine, ima tudi nižjo gimnazijo. Pod zvonikom zaznamujemo gla-golski napis iz 1. 1510, v cerkvi Tomin-čeve slike. O slovesu Dornberka pa danes poje njegov odlični moški pevski zbor, najboljši na Goriškem! Ko so nastopili na koncertu v Ljubljani, so se menili meščani, kaj da bodo ti delavci, kmetje? »Ma, ko so zapojali, je kritika benj navdušeno ploskala.«
Drzno lep je prehod iz Prevalja v Podnanos (Pospichal označuje Prevalje kot energično zarezo v gorsko formacijo), podoben, veličasten, še hitrejši preval je s Kraške planote v Vipavsko dolino, s Štanjela v Branik (prej Rihemberk) ali v vijugastem spustu po cesti, sklesani v skalo ali v visečih viaduktih po železnici. Komaj ujamemo pogled na Rihemberški grad v soteski ob cesti v Komen na Krasu. Zgradili so ga bavarski Riefen-bergi v 13, stol., postal je fevd goriških grofov, končno so ga 1. 1649 odkupili vipavski plemiči Lanthieriji, ki so ga obdržali do prve svetovne vojne. V njem je bila nastanjena avstrijska vojna bolnica in tedaj je bil bogat grajski arhiv uničen in izgubljen. Grad je med osvobodilno borbo služil kot obramba sovražnim postojankam, vendar so ga vipavski borci zavzeli, da se je v notranjosti zrušil in je danes znamenit po svojem okroglem, še ohranjenem stolpu. Ce se krog njega vi jej o viteške balade, se pa opletajo sladke romance ob .Bra-nici, Branikovi nevesti, na mehko sklonjenih pobočjih s cerkvijo na Britofu in prijaznimi naselji na Brjah, z ostro si-
vimi kulisami trnovskih gozdov v ozadju. A kaj, ko je v to plastično lepoto kanila rdeča kri, grenka solza v tragediji preizkušenega ljudstva. Dne 15. februarja leta 1944 so nemško-italijanske fašistične tolpe navalile na tedanji Rihemberk in ga z ognjem in mečem spremenile v pepel ter vse prebivalstvo odpeljale v nemška taborišča na Bavarskem — in to le za maščevanje, da so bili od njihovih prejšnji dan mnogi ubiti iz zasede. Takrat je gorel tudi rihemberški grad. Gorel je Grad v Rihemberku, vstal je Zadružni kulturni dom v Braniku!
Branica, največji pritok Vipave, bi nas rada pritegnila navzgor v svoje soteske in stranske dolinice, da bi videli, kako črpajo vodo za železniško postajo Štanjel, da bi morda v Gor. Branici rešili zakopan spomenik Andreja Ceho-vina, avstrijskega junaka-Slovenca, ali bi v Šmarjah, v Gabrijah oživili partizanske zbore in da bi morda zašli še do Raše, v Štjaške hribe iskat starih gradišč in taborov? Ogledamo si v župni cerkvi na Britofu freske iz 15. stoletja in se zunaj pred porušeno kaplanijo poklonimo spominu Simona Gregorčiča, ki je tu bival nad osem let od 9. rožnika 1873 do 21. grudna 1881 in vzel milo »Slovo od Rifenberga«. Tako je povedala spominska plošča na kaplani j i, v fašističnih letih skrita, delno okrnjena, pa zopet zložena in postavljena dne 29. IX. 1932 na pročelju Zadružnega doma v Braniku. V spodnjem zaselku nam predvojni spomin zariše še dve podobi, dveh bratov bogoslovnih profesorjev dr. Josipa Pavlice, sociologa in zmernega politika in dr. Andreja Pavlice, ustanovitelja Slovenskega sirotišča v Gorici. Oba zavzemata odlično mesto v goriški hierarhiji.
Na križišču štirih cest: iz Gorice, s Krasa skozi Železna vrata iz Branika, iz Batuj-Sel, šele poznamo pomen Dornberka, kjer se stekata tudi dve železnici, bohinjska in vipavska. Dne 19. julija 1956 je minilo 50 let, ko je speljala po lepem slovenskem svetu bohinjska železnica Jcsenice—Trst, od Alp do morja. V sredini pa bije srce Primorske — prelestno Vipavsko. Kras je blizu, ob plodnih brajdah, ob polnih vinogradih, skozi Železna vrata v šumeče bore, v kraške kamnje dojemamo nagle
spremembe, na Trstelju (641 m), v čudovitem obzorju zremo na Triglav in na Jadran, v Julijce in Istro, v Sv. Goro in v Oglej, a se kmalu nagnemo spet k Vipavi in se dvignemo na Gradišče, nad Prvačino, ki z dobrim očesom gleda na vzhodno in zapadno vipavsko stran, saj se mu pozna, da je bil nekoč oglednik s taborom. Dve imeni sta nam na Gradišču pri srcu: Simon Gregorčič in Josip Tominc, dva umetnika. Sredi vasi nam že govori plošča na hiši, da je tukaj pod trto bival v deželi rajsko mili, goriški slavček in da jo je svojemu ustanovitelju postavilo Pevsko in bralno društvo na Gradišču dne 23. junija 1912. Pri odkritju smo takratni goriški študentje ponosno pozdravljali navzočega Ivana Cankarja. Med prvo svetovno vojno je granata treščila v hišo in ploščo delno razbila, a jo je po vrnitvi iz begunstva rešila iz ruševin hvalevredna Kerševan Alojzija, jo za časa fašistov imela skrito v kleti, da so jo potem lahko Gradiščani spet postavili leta 1945 na isto pročelje. Na vaškem pokopališču pa sameva med pušpanom in osati nagrobni kamen Jo-
sipa Tominca, največjega goriškega sli-karja-portretista. Hodil je k bratom, ki so imeli svoj dom za Gradom (danes grad v razvalinah), umrl je 22. aprila 1866, ima danes svojo galerijo slik v Gorici in Trstu, marsikatero njegovih del zasledimo po bližnjih cerkvah (štiri kvadri na Gradišču, dve sliki v Dornberku). Zunaj na »Hribu« je bil pesnikov Par-nas, postavil si je leta 1886 svoj domek, enonadstropni, s korci krit, obdan okrog in okrog z vencem vinogradov, tu je sprejemal Ivana Hribarja in druge prijatelje, marsikateri nezapisani verzi so se tu sprostili. Po letu 1903 je šla hiša iz rok v roke, tudi italijanske, do narodne imovine. V Gradišču je pokopan Jožef Kerševan, ena prvih žrtev fašistov, ki so ga iz zasede ubili, ko se je vozil domov s kolesom. Bil je starosta Sokola. Z Gradišča nam je Prvačina tik pod nami kakor ptica s pisanim perjem, ki je od nekod priletela in se na grič usedla z razprostrtimi perutmi. Ponosna vas je vedno prvačila, daleč je segel sloves o prvačkovski zgodbi, o telovadcih, češnje prvačence so tudi prve zorele. Prvačkovci
so se postavljali: tam okrog sta prepevala tudi dva kmeta — pevca Vinko Gregorčič v Prvačini in Andrej Batič v Crničah. List »Domovina« je 10. A. 1867 napisal: »Ce ima narod tako kmetsko inteligenco za seboj, vse premoremo«. Batič je zložil prisrčno odo vinski trti. Sirom znani Pepi s Prvačne, vaški smešnopametni šaljivec, tovariš s kaneto,
Vitovlje
je hodil z muziko okrog, zabaval in zabavljal. Oj, ta Pepi s Prvačne!
Ožarjeni se poslavljamo
Treba bo vzeti slovo z Vipavskega, skoraj se nam milo stri. V poslovilni dan poromamo na vzljubljene Vitovlje, danes tako hudo ranjene. Iz Šempasa po jelševih lokah se naglo povzpnemo na visok, samostojen strmi Storžič (605 m) trnovski zob, na Tabor, ki je kakor prilepljen v steno trnovske gmote. V utrdbi postanemo žalostni: plemenita umetnost v gotskem prezbiteriju iz 15. stoletja in ladji se je skrušila, rešena je plastična skupina Marijinega kronanja iz okrog 1. 1525 in rešeni so znameniti zvonovi, sedaj shranjeni v podružnici sv. Petra, ki so povzročili že hud spor, ko so jih hoteli odnesti nekam v drugo faro. Ta edinstveni spomenik na Goriškem so sestrelili Nemci. Na Vitovljah so partizani 12. avgusta 1942 ustanovili bataljon Simona Gregorčiča. Zato so Vitovlje postale žrtev. Tod mimo je šla Napoleonova cesta, zdaj gre planinska, po njej gredo zdaj hribolazci na Krnico, na Kucelj, na
Mrzovec. Na Kuclju si utrgajo nežnih očnic — planik, v Lijaku pri Ajševici svetlih listov vedno zelenega hrasta. Da, tu se srečata sever in jug.
V zapadno sonce zamaknjeni se zlek-nemo po bohotnem zelenju med razva-ljenimi sivimi zidinami, ostanki štukalur, konsol, marmornih plošč. Tabor na Vitovljah se je izenačil z ostalimi tabori in s svojo razvalino je prešel v zgodovino. Bili smo priča razdejanju. Strmimo v sedanjost in borimo se s preteklostjo. Gotika, barok, impresionizem črpajo vipavski profil. Na tem Vipavskem tu spodaj je še za Avstrije plulo življenje v silnem političnem, gospodarskem in kulturnem boju: v čitalnicah, izobraževalnih, pevskih, bralnih, telovadnih, godbe-nih, tamburaških društvih, v hranilnicah, posojilnicah, zadrugah. »Vinograd«, »Ca-ven«, »Hubelj«, »Sivi grad«, »Balkan«, «Edinost«, Sokol, Orel... so bili njih in koliko drugih naslovi. Odpor pod tujimi vladavinami je močnejši, tekmovanje resnejše? Toda iz zamrlega semena klije nova kal, raste nov zarod, poje svobodna pesem. Spodaj v Gojačah pri Crničah šc odkrivamo stara, morda slovenska grobišča, izkopavanja bomo nadaljevali. V Malovšah počastimo spomin izrednega ljubitelja mladine, duhovnega vzgojitelja Leopolda Cigoja, na njegovem rojstnem domu pri bratu velikega pokojnika. V bližnjem Oseku še osvetlimo nepozabno podobo Alojzija Remca, toplega pripovednika goriške in tolminske zemlje, ki je tu izžareval svoje mladostne dni, a je za večno klonil v Ptuju kot njegov župan. Tam na obzorju je Krom-berški grad, prvotni iz 13. stoletja, ki so si ga postavili plemiški gospodje iz Dorn-berga, v 17. stoletju ga prodali grofom Corenini-Kromberg in so ga ti obdržali do zadnje vojne. Po njih plemiškem pridevku se je prvotna slovenska naselbina, imenovana Stran, 1. 1609 preimenovala v Kromberk. Ko so se Vipavci odpravljali na Sv. Goro, so se spraševali: Kodi poj-demo, ali po cesti, ali po Straneh? V zadnji vojni je bil Grad močno poškodovan, uničena je bila dragocena knjižnica (debele bukve so bile pritrjene na verige) in zbirka slik, danes shranjuje v obnovljenih prostorih goriški muzej kra-
jevne rekvizite v svojem spomeniškem varstvu. Pod Gradom pa se razvija sodobno kmetijstvo na državnem posestvu in pojejo žage in stroji v Tovarni pohištva, ki je v zvezi z Evropo, Azijo in Afriko, in tu je ubiral strune sončnih goriških melodij največji ljudski skladatelj Vinko Vodopivec, kromberški župnik, a mu je sedaj lira utihnila na grobu pri Sv. Trojici. Tam v daljavi se pod Krasom črta Mirenski grad, nedavno zavetišče očetov lazaristov, danes razvalina, a pod njim se preraja industrija, mirenska čevljarska zadruga, Tovarna usnja, povezana po širnem svetu. V Ren-čah, v metropoli goriških zidarjev, v sloveči partizanski utrdbi na polotoku ob Vipavi, v eni najlepših slovenskih vasi, se podirajo stari, a rastejo novi mlini. Na idiličnem Vogerskem so sledovi starega tabornega gradišča, pod njim pa je leta 1953 taborila mogočna Okroglica v navzočnosti maršala Tita. Leta 1869 narodni tabor v Šempasu, leta 1948 narodni osvobodilni v Ajdoševici, leta 1953 na Okroglici — mejniki v povestnici.
Vipavsko se je usedlo na mehke dobrave, v zoreče vinograde, v hrastove loke pod Trnovsko planoto, v borove loge pod Krasom. V soncu božamo dolino po deviškem licu, v njeni ostri sapi pa jo h valimo v topli izbi, pri odprtem ognjišču, pri pol litru vipavca, v dišeči kleti, kakor nekdaj. Tako bo vekomaj ostalo. Sonce tone za Gorico, za Brda. Ožarjeni se poslavljamo ...
Še to, potem gremo
Radovedneži se ustavljamo po vaseh, ko se šegavi Vipavci zbirajo po sejmih, shodih, šagrah in se ponekod zavrtijo po xbrjarjih« — na lesenem podu na prostem, ki ga pobje zložijo iz zbitih desk. Pej zdaj bi radi še videli kaku so en bot (nekoč) balo peljali; na skalirju (lojtrskem vozu) kosem (omara), špam-pet, na špampetu kožuhovlja (koruzni slamnik), skrinja, v skrinji vošpeteljni, krila židanke, na rhu kolovrat, cibo ali kokuoš; pej bi radi videli vipavsko svatbo, nevejsto s tabinastim krilom, s tabi-nastim predpasnikom, z belim vencem in trakovi do pasu, z renčinami (uhani),
z devetimi katulini, visokimi čižmi in belimi nogavicami iz domače preje inu bi radi videli ženina s kratkimi irhasti-mi hlačami, s škrlatastim žametastim lajbkom in srebrnimi gumbi, z židano ruto okrog vratu, z belo srajco, z visokimi škornji na škripce in s širokokraj-nim klobukom, včasih tudi z majhno renčino v levem ušesu! Muzika, šagra, ohcet! Pej, prisedimo, trčimo! — Za slovo, tisto bomo zapojali:
Nagrobni spomenik skladatelju Vinku Vodopivcu
Vi moški glih taku radi vince pijete sladku. Cel teden se nagrebljete, zvečer žene pretepljete. O, j a — zatu.
Vi fantje glih taku radi vince pijete sladku.
Kar v tedni si prislužite, v nedelje vse zalumpate. O, ja — zatu.
Vi punce glih taku rade vince pijete sladku. Se z lepimi gvanti gvantate, de fantom belj dopadete. O, ja — zatu.
France Zgur je bistro opazoval mlade mešane zbore pri brjarjih in se je od srca nasmejal:
Kakšna je le ta navada, vse se druži j>ar na par, deklica bi fanta rada, fant pa dve bi vzel si kar.
In mi, zatu al' ne zatu, radi vince pijemo sladku! Kako se omehčamo v sladki vipavščini! Naš veliki jezikoslovec Ramovš je postavil vipavsko narečje v tretjo kraševsko skupino slovenskih dialektov. Navihane Vipavke podražijo, da Brici gvaroj (govorijo), spoj (spijo), graj (gredo) gor ven in dol ven in da pobje hodijo se ženit čez hrebč in da ponoči nosijo loč'ce (lučke). Ej, \ipavke, Vipav-
čice — v Brdih zorijo črešnje vipavke, zrele in rdeče! Glejte, ne vidite? Vitov-lje gorijo v zarji večerni, na Vipavskem med Krasom in Trnovskim se preliva zlato! Svetijo se vasi s pozlačenimi strehami, se gledajo hiše z gorečimi okenci, vtkejo prameni mavrične preproge, pojejo fantje ... Vipavska simfonija — ob slovesu!
Pej, radi bi... Nič več! Ne pej, ne kej! Mudi se nam. Zatu al' ne zatu — domu!
Lepu je blu, šaldu lepu!
Pej, grejste že domu? Anti ja ostanete še tle, sej v klejti bejčk je povhen še. —
Je prevč, je prevč tih le dobruot, pej pridmo še jen drugi bot!
Kej pej, ni Buh,
pej pijte, vzeinte dol, še vzemte — če je taku — se dobro jemte! Strejšenca — ceh bo odpelju, velju, velju!
Ludvik Zorzut
Plečnikova cerkev v Bogojini
Prekmurje, pokrajina med Muro in in Rabo, ki je bila nad 1000 let ločena od drugih slovenskih pokrajin in je zategadelj njen zgodovinski razvoj v tem razdobju potekal povsem drugače kot v drugih naših pokrajinah, je dobilo po prvi svetovni vojni zlasti mnogo religioznih umetnostnih spomenikov. Med te se uvršča na najbolj vidno mesto cerkev v Bogojini po načrtih profesorja Plečnika. Pobudo za njeno graditev in za nekatere druge spomenike je dal budi-telj prekmurskih Slovencev pokojni bo-gojinski župnik Ivan Baša. Med prvo in drugo svetovno vojno so postavili Prek-mnrci po Plečnikovih načrtih tri spomenike: nagrobnike narodopiscu Štefanu Kuharju v Bratoncih (1932), martjan-skemu župniku Jožefu Horvatu v Mar-tjancih (1933) in dr. Francu Ivanociju, preporoditelju in branitelju prekmur-
skega ljudstva. Po Plečnikovem načrtu je bil izdelan tudi novi oltar župne cerkve v Martjancih.
Najpomembnejše Plečnikovo delo v Prekmurju je vsekakor cerkev v Bogojini. Bogojinska župnija se uvršča med najlepše v Prekmurju, v Bogojini nikoli v preteklosti ni prevladal vpliv tujcev, slovenska beseda na njenih tleh je bila zmerom trdna.
Pri Bogojini se začne svet dvigati, prav pri cerkvi se začno dvigati iz žito-rodne ravnine griči, ki valovijo dal^č na sever proti Rabi. Po gričih so nanizane koče in zidanice, ki se svetijo med vinogradi. Pogled na ta del slovenske zemlje je vesel, svetal in vabljiv. Del tega vabljivega sveta nam razkazuje Bogo-jina s svojo cerkvijo in z okroglim stolpom, s katerega je lep razgled daleč po slovenski zemlji. Bogojina je lepa in
Obnovljena Plečnikova cerkev v Bogojini
čista, hiše se skrivajo med sadovnjaki in je vas od daleč videti kakor urejen vrtni nasad.
Sedanja cerkev v Bogojini je dolga 33 m, široka 17 in visoka 10 m. Zidana je bila v leiih 1923 do 1927. Znana je zlasti zaradi svoje nenavadne zunanje oblike, predvsem zaradi zvonika, ki je hkrati razgledni stolp. V notranjščini je arhitekt Plečnik popolnoma ohranil njeno staro župno cerkev, ki je v svojem za-padnem delu značilen spomenik prekmurske gotike XIV. stoletja in služi sedaj za podkorno lopo in kor. Nova cerkev je enoladijski prostor pravokotne oblike s pravokotnim prezbiterijem, pokrita z ravnim stropom in okrašena z domačo prekmursko keramiko. Prostor poživljajo štirje, na močan steber oprti loki, na katerih sloni stropovje. Na zahodni strani je z vrsto stebrov oddeljen / od lega prostora ozek hodnik, ki vodi od vzhodne lope pod zvonikom k zakristiji. Tej vrsti stebrov ustreza na vzhodni strani druga in ima na videz
preprosti prostor toliko slikovitosti, da ga smemo po motiviki prištevati med najbogatejša in najzanimivejša dela naše arhitekture.
Tudi v letih po osvoboditvi je Plečnik še nadaljeval s svojimi načrti in preureditvami notranjščine. Cerkev je dobila leta 1946 nov glavni oltar, nov križev pot in glavno oltarno sliko, delo slikarja Janeza Mežana iz Ptuja. L. 1934 je bila cerkev posvečena. Ko bo cerkev v Bogojini dobila vso opremo, kot jo je zasnoval arhitekt Plečnik, bo eden naših najlepših kulturnozgodovinskih spomenikov.	(-ac.)
Olje iz grozdnih pečk
Rafinerija olja Unilever na Dunaju izdeluje dobro jedilno olje iz grozdnih pečk. Strokovnjaki pravijo, da se to olje po kakovosti ne razlikuje od jedilnega olja, ki ga pridobivajo iz drugih oljnih rastlin.
Govorica koroških Slovencev
Slovenci smo se v preteklosti malo poznali. Malo smo vedeli na primer o istrskih Slovencih, pa tudi o Slovencih na Koroškem smo bili slabo poučeni. Mnogo smešnih predsodkov ravno o Koroški je bilo razširjenih med nekoro-škimi Slovenci. Ce je kdo zašel na Koroško, je zatem govoril in pisal, kot da je prišel v popolnoma neznano deželo.
In vendar smo en narod, ena narodna družina, ki bi se morala poznati med seboj, morali bi poznati posamezne pokrajine in njene ljudi. Kako naj skrbimo za naše brate onstran meja, če jih ne poznamo, če ne poznamo njihove zemlje, njihovih navad, njihovih posebnosti? Nemec pravi: Was ich nicht weiss, macht mich nicht heiss. Po naše bi rekli: česar ne poznam, za tisto mi nič mar! V preteklosti smo imeli razna narodno obrambna društva, katerih naloga naj bi bila reševati obmejno slovenstvo. Prva naloga teh društev bi morala biti, da bi Slovence v Jugoslaviji seznanjala s Slovenci onstran mej a, z njihovo deželo, z razmerami, v katerih so živeli in podobno.
Da bi se danes bolj spoznali, poglejmo na primer kakšen jezik govore koroški Slovenci. Slovenskega seveda, toda v različnih narečjih!
Od Pliberka do Brda pri Smohorju v Ziljski dolini je zračnfe črte nekoliko več kot 100 kilometrov. Jasno je torej, da koroški Slovenci v okolici Pliberka govore drugače kot oni v Ziljski dolini. Narečja, ki so si krajevno bližja, so si seveda tudi podobnejša. V Ljubljani je svoj čas izšel zemljevid slovenskih narečij, na katerem so bila slovenska koroška narečja označena vsa z enako barvo, torej kot enotno narečje. Pa temu ni tako. Slovenska koroška narečja so precej različna. Koroško podjunsko narečje je mnogo bolj podobno sosednjemu štajerskemu narečju, ki ga govore na Pohorju, kakor rožanskemu ali ziljskemu narečju. Podjunsko slovensko narečje govore med Karavankami in Svinjo planino (2081 m). Najpomembnejša
gora v tem delu Karavank je Peca (2126 metrov), gora kralja Matjaža.
V glavnem govore na Koroškem tri slovenska narečja: podjunsko, rožansko in ziljsko. Ziljsko narečje govore v dolini reke Žile in gori pod Dobračem (2166 m). Zadnja slovenska župnija in občina v Ziljski dolini je Brdo pri Smohorju. Rožansko narečje se govori od Apač pod Obirjem pa gori do Baškega jezera pod Jepo (Gorenjci ji pravijo Kepa). Zanimivo je, da sta Obir in Jepa skoro popolnoma enako visoka: Obir dosega višino 2142 m, Jepa pa 2143 m.
Slovensko narečje, ki se govori v Št. Lenartu pri Sedmih studencih v Ziljski dolini, je zelo podobno narečju, ki ga govore prebivalci v Radečah; Podkorenu in Kranjski gori. V Kranjski gori na Gorenjskem pravijo krompirju: čompe, prav tako pa tudi slovenski Ziljani.
L rane Uršič, pokojni železniški uradnik v Ljubljani, doma v Stebnu — Ma-loščah pri Beljaku, je nekoč šel iz Št. Lenarta pri Sedmih studencih čez Korensko sedlo na Gorenjsko. Ko pride na Gorenjsko in naplete pogovor s prvo žensko, ki jo sreča, ji reče koj po prvih besedah: »Oho, vi ste pa Korošica; saj govorite kakor v St. Lenartu pri Sedmih studencih!« 2ena mu pa odgovori: »Naka, Gorenjka sem, tukaj sem doma, tu pri nas tako govorimo!« Na obeh straneh Korenskega sedla govore ljudje enako narečje.
Nekaj posebnega v rožanskem in zilj-skein slovenskem narečju je izgovarjava črke k in h pred samoglasnikoma i in e. Tako pravijo v Rožu in na Žili: čihati, čidati, činkati, čila, čita, č'peti. Podjun-čan pa izgovarja kakor v pismeni slovenščini: kihati, kidati, kinkati, kila, kita, kipeti. Tudi ponekod na Gorenjskem črko k pred i in e izgovarjajo kot č. Rožan pravi: vsoče šiše, muše, oreš, s'še drve. Podjunčan v vseh teh primerih izgovarja črko h kot h in ne kot š, torej: vsoke hiše, muhe, orehi, suhe druve.
S'še drve — suhe druve. Tu imamo že drugo bistveno razliko med podjunskim ter rožansko-ziljskim narečjem, in sicer
v naglasu. Podjunčan naglaša podobno kot štajerski Slovenci, Rožan in Ziljan pa kakor sosednji Gorenjci. Podjunčan pravi: dober večer, oko, ime, zöbi, drüve, srebro, zlato, ötava ali vätava, Bogu hvala, ljubezen do Boga, noje (= noge), koze, roje, ovce, r'ke itd. Rožan in Ziljan v vseh teh primerih naglašujeta na zadnjem zlogu (podobno kot Gorenjec). Rožan pravi: večir, koze, ovce, zobi itd.
Posebnost podjunskega narečja je izgovarjava samoglasnikov a in e. Samoglasnik a se pogosto spreminja v o, e pa v a. Na primer: svomo trasem (= slamo tresem); gvaj, gvaj (= glej, glej); kam pa gvadaš (= kam pa gledaš); kam pa graš (= kam pa greš); diž gra (= dež gre); datela (= detelja); svat (= svet); jaz'k kozat (= jezik kazati); žgoje (nosni o = žganje); pa jutr doš še anega (= pa jutri daš še enega); dävat (= delati); a čeinaš kej drujga davat (= ali nimaš kaj drugega delati); prekvat (= preklet); štu je vada (= tukaj je voda); moti (=: mati); vsok, vsöka (= vsak, vsaka); zakoj (= zakaj); v nebesa vzav (= v nebesa vzel); smejol (= smejali). — Rožan in Ziljan izgovarjata v vseh teh primerih črki a in e kakor Gorenjec.
Podjunščina ima podobno kakor poljščina nosnik. Skozi nos se izgovarja črka o v besedah: žgoje (= žganje), Krčoje (Krčanje; župnija na pobočju Svinje planine). Podjunčan pravi: venč (= več; poljsko vienc); pajenk (= pajek).
Rožanska pesem poje:
V Celovcu na Lenti tri pavče pojo,
te nove žovnirje muštrati učo.
Lent ali Lend je prekop, ki veže Celovec z Vrbskim jezerom. Pavče (= pavke) ; žovnire (= vojake, iz nemškega Söldner). Rožan in Ziljan rabita kratke oblike: učo, pojo, cveto. Podjunčan teh oblik ne pozna, marveč pravi: učijo, pojejo, cvetijo.
Rožan in Ziljan govorita (kakor Gorenjec): n'č, d'm, n't, m'š, k'rh, spov'd. Podjunčan v vseh teh primerih samoglasnik jasno izgovarja, torej: nič, dim, nit, miš, kruh, spoved.
Rožan in Ziljan pravita kakor Gorenjec: bom šu, pršu. Podjunčan pravi: bom šov, pršov.
Podjunčan govori: ujc in ujcej; torba; jaz, druč; štu; — Rožan in Ziljan: stric, mavha, jes, spet, tle.
Iz vsega tega je razvidno tole: koroška slovenska narečja so prava in pristna slovenska narečja. Koroški Slovenci so pristni Slovenci, ne pa Vindi-šarji, za kakršne bi jih še danes radi nekateri označili. Nemci so prejšnje čase vse Slovence imenovali: die VVindischen, slovenski jezik pa: windisch. Slovensko krajino na Kranjskem so imenovali: die windische Mark; Slovenj Gradcu so rekli: Windischgraz, Slovenski Bistrici: Windischfeistritz itd. V novejšem času pa bi radi samo iz koroških Slovencev napravili Vindišarje, podobno kot so v prejšnjih časih Madžari imenovali prekmurske Slovence: Vendi. Za prenapetega Hitlerjevega nacizma so potuhtali celo tako bedasto trditev, da je »vvindisch« — pri čemer so mislili koroško slovensko narečje — nemško narečje!
Vzlic temu, da v zadnjih desetletjih koroški Slovenci pod vplivom nemške šole — okoli leta 1870 vsiljene nemške šole — privzemajo prenekatero nemško besedo, toda kljub vsemu je in ostane koroška slovenska govorica pristna slovenska govorica. Značilno je, da zlasti starejši ljudje, ki niso hodili v šolo, govorijo zares lepo slovenščino, krasno slovensko narečje.
Narečja poznajo vsi jeziki, tudi nemški jezik jih ima. Nemška narečja se celo mnogo bolj razlikujejo med seboj kot slovenska. Nemški profesor bogoslovja v Celovcu dr. Ludvik Reinprecht, ki je dobro znal slovenski in je poznal tudi hrvaščino, je trdil, da se nemška narečja mnogo bolj razlikujejo med se-bolj kot slovenščina in hrvaščina. Vsak narod se mora naučiti svojega knjižnega jezika v šoli. Koroški Slovenci se v nemški šoli seveda niso mogli naučiti knjižne slovenščine, a so kljub temu ohranili svoj materin jezik.
Korotanec
5 Koledar
65
Mohorjeve knjige v letih 1945 - 1955
i.
Ko so se po končanih strahotah druge svetovne vojne iz izgnanstva, z bojišč in iz taborišč raznih delov sveta vrnili Slovenci v svoje kraje in domove, so z velikim zadoščenjem sprejeli glas, daje po posredovanju pisatelja Prežihovega Vo-ranca vlada LRS v Ljubljani (predsednik Boris Kidrič) potrdila Mohorjevo družbo in odobrila njeno nadaljnje delovanje. Z veseljem so sprejeli tudi družbine knjige za leto 1946, ki so jih vsi težko pričakovali. Nič zato, če so prišle z veliko zamudo: Koledar in Ve-černice v aprilu 1946, I. zv., Pod svobodnim soncem pa šele v juniju. Vedeli smo, da je bila MD leta 1941 od okupatorja izropana in pregnana iz Celja in da je med okupacijo životarila v Ljubljani; zato smo tudi blagohotno upoštevali njene začetne težave v 1. 1945/1946.
Odbor MD pa se je po osvoboditvi zopet z vso vnemo in ljubeznijo lotil dela ter zbral svoje nekdanje sodelavce, kolikor je bilo mogoče, pa tudi nekaj novih se je pridružilo. Zato lahko priznamo, da je v prvem desetlet ju po osvoboditvi MD po svojih najboljših močeh izpolnila dvoje važnih nalog: ostala je zvesta svojemu stoletnemu kulturnemu izročilu med slovenskim narodom, obenem pa je pokazala modro razumevanje za potrebe novega časa in svoje poslanstvo v njem. To odseva tudi v njenih knjigah tega razdob ja, pa naj bodo redne ali izredne, leposlovne ali znanstvene knjige.
Ko je dr. J. Sket leta 1892 priobčil bibliografijo MD za leta 1852—1892, je v uvodu zapisal: »Brez dvombe bode tedaj vsakega, za razvoj naše družbe vnetega rodoljuba, zlasti pa družbine poverjenike in pisatelje slovenske zanimalo, ako zvedo, ktere knjige in sestavke je družba priobčila v preteklih štiridesetih letih, in kakšne da so vsebine in kolikega obsežka.« (SV 46 zv., str. 4). Z enako upravičenostjo moremo pričakovati, da bo mohorjane tudi sedaj zanimal pregled knjig, katere je MD izdala v pre-
važnem razdobju 1945—1955, ko je poslala med Slovence 83 različnih knjig. Med rednimi izdajami je izšlo: 10 Koledarjev, 9 zvezkov Slovenskih večernic (štev. 97—105), 11 zvezkov poljudno znanstvenih knjig in 10 zvezkov Mohorjeve knjižnice (MK štev. 123—132); 'le zadnji trije zvezki (130. 131 in 132) niso izšli med rednimi publikacijami. Kot doplačilne knjige pa so izšle: Družinski molitvenik (1946), Katoliški katekizem (1946), molitvenik dr. J. Oražma Bog s teboj (1948), Sv. pismo nove zaveze (l-II 1948), St. Cajnkarja Križnarjevi (1952) in Ks. Meška Izbrano delo I (1954). Poleg tega je v zbirki Zadružna knjižna izdaja (ZKI), ki pa je med mohorjani malo znana, izšlo 41 knjig in knjižic. Posebej sta izšli pri MD še dr. A. Trstenjaka Pastoralna psihologija (1949) in R. Puclja »220 receptov« (gospodinjski priročnik).
Pri tolikem številu knjig je pač razumljivo, da vseh ni mogoče enako izčrpno obdelati; to bi tudi preseglo namen in obseg pričujočega članka, v katerem bom muzikalije, ki jih je izdala MD, sploh izpustil. Nekoliko več besed bom posvetil leposlovju in spominom na trpljenje in boje našega naroda za osvoboditev v pretekli vojni. Kdor pa se bo hotel s posameznimi deli natančneje seznaniti, dobi njih popis v veliki Modrovi Bibliografiji, nekatere pa so opisane tudi v obširnem Knjižnem oglasu na koncu Mohorjevega Koledarja za leto 1947.
II.
Žrtvam, ki jih je v boju zoper okupatorjevo nasilje in za lastno osvoboditev
v pretekli vojni dal naš narod, se jeMD dostojno oddolžila. Spominu na trpljenje po raznih taboriščih in bojiščih je posvečenih celib 20 knjig, za nekaj knjig člankov in črtic z enako snovjo pa je raztresenih po raznih Koledarjih in Ve-černicah. Ivan Vouk je pretresljivo opisal grozote Dachaua (Dachau, ZKI 1946), Lojze Avsenak strahote, ki so se godile nad našimi ljudmi v celjskih zaporih
(Iz Starega piskra, MK 132, 1954), Ma-nica Komanova taborišče na Rabu (Rab. ZKI 1946), Radoslav Tomažič morišče Mauthausen (Težki časi, ZKI 1948). Kar so drugi povedali v prozi, to je Fran Roš izrazil v verzih, katere je posvetil materi (Pesmi iz ječe in pregnanstva, ZKI 1947). Ena boljših pesmi je posvečena Ks. Mešku. Človeku se lasje ježijo že ob samem branju teh strašnih orgij, ki jih je uganjala nečloveška hudobija in krutost. Vouk pravi, da še tako strašne sanje ne morejo prekositi grozotne resničnosti, ki se je dogajala po taboriščih. V vsej dosedanji zgodovini se človečan-stvo še ni tako teptalo kakor v zadnji vojni, ko so po taboriščih sto in sto tisoči umirali najstrašnejše smrti. Vsak opis je pomanjkljiv. Človeško pero je preslabo, da bi moglo pravilno opisati časovno in prostorno raztegnjeno trpljenje, kakršno je bilo trpljenje po nemških taboriščih. Spričo resničnosti obledi vsak opis, slovar nima besede, ki bi mogla izraziti to, kar bi ustrezalo pojmu pobesnelega »nadčloveka«. (Vouk, Dachau 149—153.) In podobna zverstva podivjanih in sadističnih tolovajev so se godila v Oswie-cyrnu, Lublinu, Ravensbriicku, Buchen-waldu, Sachsenhausenu in drugod. Tega človeštvo ne sme pozabiti! Zato je treba na to neprenehoma opozarjati in storiti vse, da se kaj podobnega nikdar več ne bo moglo ponoviti.
Uvod v tista dela, ki govorijo o vsem, kar se je med zadnjo vojno dogajalo na slovenskih tleh, lahko imenujemo Remčevo Opustošeno brajdo (SV 98, 1946). To je poleg Magde brez dvoma najboljše Remčevo delo, v katerem je orisal prve mesece po vdoru nemške vojske leta 1941 v našo državo ter odlično podal razmere in razpoloženje na Štajerskem. Isto snov je obdelal Al. Remec tudi v drami Volkodlaki, njegova enodejanka Talci v Kraljevu pa pretresljivo slika zadnje trenutke Slovencev, ki so jih oktobra 1941 pokosile nemške strojnice (1947). Tudi Ivan Drev je napisal Talce, dramsko kroniko v 5. dejanjih (1948). Razvoj dogodkov med okupacijo, oblikovanje ljudi in njihovega mišljenja, rast parti-zanstva in narodnega odpora, zlasti na Gorenjskem, je najobširneje opisala Mi-
rni Konič-Malenšek (V življenje, I. del 1948, II. del 1949). Umetniško najmočnejše pa so črtice, zbrane v knjigi Iz bojev za osvoboditev (MK 126, 1949). Osem avtorjev (Jože Udovič, Edvard Kocbek, Franc Filipič, Bogomir Magaj-na, Ivan Potrč. Miško Kranjec, Ciril Kosmač in Prežihov Voranc) podaja vsak na svoj način kak značilen doživljaj iz zadnje vojne, ko nasilje ni ogrožalo samo življenja posameznega človeka, ampak je bil ogrožen obstoj vsega slovenskega naroda. Kakšna peklenska mora je ležala tedaj nad vsemi in koliko so pretrpeli borci po gozdovih, pa tudi možje in žene, starčki in otroci, ki so sodelovali v boju proti okupatorju (Očka Orel, Stara jablana)! Prežihov Voranc je prispeval knjigo črtic, v katerih nazorno opisuje ljubezen slovenskega človeka do lastne zemlje in njegove boje za to, da bi o svoji zemlji in o svojem življenju mogel sam odločati (Naši mejniki, 1946). V 101. zvezku Slovenskih Ve-černic (1950) so sodelovali Ks. Meško (Po Jurčičevih stopinjah), St. Cajnkar (Od spomladi do zime 1941), M. Malenšek-Konič (Citre), G. Hafner (V vinogradih gospoda Rugginija), Fr. Borko (Silva je verjela), J. Moder (Ježki). Knjiga pa ima naslov po uspeli reportaži Požgana Radovna, v kateri je Tilen Pavček opisal akcije borcev v Radovni pod Triglavom in strašno maščevanje hitlerjev-ske soldateske, ki je v onemogli jezi požgala okrog trideset hiš z ljudmi in živino vred. Jože Kroflič slika nečloveško gorje po taboriščih in zagrizen boj našega naroda proti okupatorju in njegovim privržencem (Skozi smrt v življenje, 1947; Na razpotju, 1948, Težki časi). Vladimir Cvetko je podal devet slik iz bojev v Bosanski Krajini (Po gozdovih in gorah, 1948, Težki časi). Drama St. Cajnkarja Za svobodo (1946) se godi na Krasu poleti 1942. Pisatelj v njej raz-členja upravičenost našega oboroženega odpora zoper okupatorjevo nasilje in poudarja, da se mora (leta 1942!) vsakdo odločiti za svoj narod in biti pri njem z vsem srcem. Podobna pereča vprašanja, kakšne sadove rodi zvestoba narodu ali pa koristolovstvo, odpadništvo in izdajstvo, je v dramski obliki obdelal Zoran
5*
67
Hudales, ki je napisal Zeleno vrvico (1946) in Korak s poti (1948), kateri se dogaja na Dolenjskem pozimi 1943—1944, ter Tri enodejanke (Politika, Sestanek, Vrnitev, 1946). O življenju, trpljenju in borbenem prizadevanju primorskih in-ternirancev in vojakov v Italiji v letih osvobodilnega boja pa pripoveduje Janez Kocmur v knjižici Primorski borci v tujini za svobodo domovine (1946).
III.
V poglavju o izvirnem leposlovju, ki ga je MD vedno podpirala, moramo na prvem mestu spregovoriti o F. S. Finž-garju, ki je bil koi urednik in pisatelj dolga leta osrednja osebnost MD. Tudi v desetletju po drugi svetovni vojni se med mohorjevimi knjigami še vedno krepko čuti njegova navzočnost. Najprej je v dveh knjigah izšel ponatis njegove povesti Pod svobodnim soncem (MK 124-125, 1946—47). To je še vedno naša najboljša zgodovinska povest in eno najbolj branih slovenskih leposlovnih del. MD je zelo dobro zadela, ko je svojim udom oskrbela to povest naših pogumnih in ponosnih dedov, katera ima visoko umetniško vrednost in tudi priznan narodno vzgojni pomen. Za Finžgarjevo osemdesetletnico je MD izdala njegovo idilično pesnitev Triglav (MK 128, 1950). Tu je v pesniški besedi podano življenje pastirjev in lovcev po gorenjskih planinah sredi preteklega stoletja. Tragičen konec pesnitve kaže, da ljubezen nikomur ne prizanaša ter seje srečo in gorje tako po planinah kakor po dolinah. Triglav je izšel prvič v Domu in svetu leta 1892. Toda Finžgar je v tem času kljub svojim osmim križem napisal tudi dve novi povesti, s katerima se približuje onemu izhodišču, kjer je kot pisatelj začel pred dobrimi šestdesetimi leti, in tako sklepa krog svojega umetniškega ustvarjanja; zato se tudi ti dve povesti dostojno uvrščata ob njegova dosedanja dela. Finžgar je vedno obdeloval pereča vprašanja slovenskega človeka in mu kazal pot k pravi sreči. Kakor v prejšnjih delih ob tem ni trpela umetniška stran njegovega pripovedova-
nja, tako je tudi sedaj v prepričljivi umetniški podobi podal dragocene sadove svojih bogatih življenjskih izkušenj in spoznanj. V Mirnih potih (SV 103, 1952) je ob zgledu Slakove in Strgarjeve družine ter Mare Sončeve z ¡zbrušenim peresom opisal nekaj »za čuda mirnih, pravičnih in plemenitih src, močnih pod bremenom nesreče, v družinah povezanih z zvestobo ljubezni« (str. 5). Pisatelj jih postavlja za zgled današnjemu nemirnemu človeku, ki ima premalo smisla za žrtev in odpoved, obenem pa opozarja na resnobo življenja, katero je skrivnostno lepa in vzvišena, a za vsakogar tudi težka in odgovorna naloga. Medtem ko se dejanje v Mirnih potih godi okrog prve svetovne vojne in po njej, nas povest Gostač Matevž (SV 105, 1954) zopet popelje v sredo 19. stoletja in se tako dopolnjuje z idilo Triglav. Vzoren fant Matevž in njegova siromašna mati Jera, gruntarska hči Vida, župan Lazar, stara Maruša in budalasta kole-štra Komarjev Jur so najvidnejši predstavniki tega gorenjskega življenja, ki je bilo še urejeno po stoletnih izročilih in navadah. Te nekdanje preproste lepote ni več, pisateljeva zasluga pa je, da je to življenje podal kot nazorno sliko z naših tal in jo za vselej ohranil v lepi knjigi. Poleg teh del prispeva Finžgar še vsako leto kakšno črtico ali članek za Koledar. Omenim naj zlasti Zgodbo o dekletu (1953), ki vsebuje ele-mentfe, iz katerih bi se dala napisati močna psihološka novela ali celo roman (Lukeževo gledanje na Zalko).
Tudi Ksaverju Mešku, ki prav tako že nad petdeset let sodeluje pri MD, je Družba izdala pet knjig: Novele (1946), Romance in povesti (1948) in V koroških gorah (1950). Prva knjiga prinaša sedem novel, druga devet, tretja pa štirinajst črtic in novel. Romance in povesti so najbolj enotno ubrane in sodijo med najboljše Meškove knjige. Poleg tega je izšel peti zvezek Mladim srcem (MK 129, 1951), ki prinaša pet povesti in zgodb za mladino. Ta zvezek je po obliki sicer manjši od prvih štirih zvezkov iste zbirke, po kakovosti pa ne zaostaja za njimi. Dobre ilustracije je izdelal Riko Debenjak. Ob Meškovi osemdesetletnici
pa je izšla prva knjiga njegovega Izbranega dela (1954). S tem, ko se je MD odločila za izdajo Meškovega Izbranega dela, ki je preračunano na štiri knjige, je storila hvale vredno kulturno dejanje, ki bo obogatilo tudi naš knjižni trg; saj so ravno Meškove zbirke črtic vedno tako hitro razgrabljene. Po zaslugi MD pa bomo sedaj dobili zaokrožen izbor enega naših najboljših in najbolj priljubljenih pisateljev, ki je poleg Ivana Cankarja mojster slovenske psihološke novele. Prva knjiga vsebuje povesti in črtice s kmečkimi motivi. Prof. Viktor Smolej, ki Meškovo Izbrano delo urejuje, je k povestim in črticam napisal izvrstne opombe, ki pojasnjujejo nastanek in snov posameznega dela.
France Bevk, ki se ga kot odličnega pripovednika mohorjani spominjajo po toliko napetih povestih iz Slovenskih Večernic, je izdal pri MD tri knjige: Železna kača (1946), Novele (1947), Mati (1949). V Železni kači opisuje delo za novo železniško progo v začetku našega stoletja. To delo je prineslo v samotne primorske grape nemir in sprožilo plaz temnih strasti. Denar in tuji ljudje so se zlili v nekoč tiho dolino in zasejali nove razvade. Pisatelj z ostrimi potezami in z močnimi barvami riše, kako zadržane strasti in grozeči nagoni butajo na dan, pohlep po denarju in zemlji, po pijači in ženski povzroči zlo in nesrečo. Toda Bevk ne zna samo dobro zapletati in razpletati zgodbo ter pripovedovati zunanje dogodke, ampak prav tako dosledno razčlenja duševna doživetja svojih junakov in pred bralcem odpira strani mojstrsko napisane in prave duše-slovne študije. Lahko bi jih naslovili tudi: Štiri »žalostne« ali »grenke« novele. Bevk nam kaže, da je v človeku neutešljivo hrepenenje po sreči, po »življenju«, želja, da bi od življenja kaj imel — doživlja pa največkrat le bridka razočaranja in poraze. Za takšnimi upi se lovita zgarana Menče in njen nebogljeni ženin Drejc, bajtar Mihale se udaja lepim sanjani, iz mračne in tesne vsakdanjosti hočeta ubežati Modesta in Tilda (Mati) — a se jim vse sproti podira. Nad vsem dogajanjem Bevkovih ljudi je razprostrto neko baladno, tragično živ-
ljenjsko občutje. »Ce bi si kdo sto let izmišljal, bi ne mogel iztuhtati kaj tako bridkega, kar prinese življenje v enem samem trenutku« (Novele 59). Ljudje brez volje, ki so jim v krvi slabosti, strasti in bolezni, povzročajo drugim prevare in gorje, sebi pa bridka ponižanja in očitanja. Zato so njegovi spisi pretresljive socialne podobe in ostra obtožba brezvestnih sebičnežev ter neurejenih razmer (Mati).
Stanko Cajnkar se je kot svojevrsten pisatelj in esejist uveljavil že pred zadnjo vojno. MD mu je tedaj izdala povest
V	planinah (1940) in dve knjigi religioznih esejev: Luč sveti v temi (1937) in Očenaš (Razlaga Gospodove molitve za naš čas, 1940). Po vojni je Cajnkar za Finžgarjem prevzel uredništvo mohorje-vih knjig, obenem pa tudi neprenehoma pisal za Družbo, ki mu je izdala od leta 1945 kar štiri knjige: Za svobodo (1946), Po vrnitvi (SV 99, 1947), Križnarjevi (1952) in Sloven iz Petovije (SV 106, 1955). O drami Za svobodo sem že zgoraj na kratko spregovoril, zgodovinska povest Sloven iz Petovije pa kot redna knjiga za leto 1956 ne spada v okvir pričujočega članka. Tako nam ostaneta le še povesti Po vrnitvi in Križnarjevi.
V	prvi nam pisatelj ob Majdičevem Tonetu, ki se je leta 1945 čmeren in duševno strt vrnil iz nemškega taborišča, podaja sliko življenja in ljudi v slovenski vasi prve mesece po osvoboditvi. Med ljudmi je še mnogo napak in žalostnih ostankov iz nedavne preteklosti: malomeščansko miselnost zastopa Ljubljančanka Milena Toinanova, staro in okorno kmečko naravo kaže Majdičev oče, površno pojmovanje življenja pa razodeva točajka Hanca. Tone, bivši visokošolec, je doživel najtežjo krizo, a jo ob dobrih in modrih Staničevih dekletih tudi srečno prebolel. »Po vrnitvi« se Tone odloči za svoj kmečki dom in zemljo ter se pogumno loti urejanja najprej v domači hiši, potem pa še v vasi in v širši okolici. Tako postane pisatelju nosilec novega pojmovanja življenja, ki naj bo postavljeno na temelje pravice in ljubezni, poštenja in dela. »Ne bo boljših časov, če ljudje ne bodo dobri« (153). Povest Križnarjevi, ki jo pisatelj sam imenuje
»kroniko preproste slovenske družine«, se godi v prvih treh desetletjih našega stoletja. Pred nami se razgrinja življenje mnogoštevilne štajerske kmečke družine (11 otrok), kjer so kljub trdemu delu in skromnim razmeram srečno živeli. Bog je prva in zadnja modrost, tisto sonce, ki sije na Križnarjevo družino ter daje očetu Andreju in materi Katarini pa tudi sinovom in hčeram moči za tisočere žrtve. Dobrota jim je največja dolžnost, ljubezen do zemlje in do dela pa podlaga vsakdanje sreče. Eden izmed Križnarjevih sinov, Vladko, postane duhovnik. V knjigi je lepo podana njegova telesna in duhovna rast, njegovi vzori in boji, dokler ni dosegel cilja. Cajnkar pravi nekje, da je pri nas Slovencih pisanje vse bolj stvar srca in vesti kakor pa drugod (Za svobodo 45). To velja tudi za vse Cajnkarjevo pisateljsko delo in ob Vladku ni mogoče zatajiti, da je pisatelj vanj položil marsikatero lastno doživetje, kakor imajo brez dvoma tudi druge osebe v povesti mnogo potez iz pisateljevega rojstnega doma in kraja. To seveda le dviga vrednost Križnarjevih, v katerih imamo lepo sliko dobre slovenske družine in prav tako lepo sliko duhovnika, ki ves živi za svoj poklic in je zavzet za človeka. Tudi v tej povesti je močno poudarjeno, kakšen pomen za srečo človeštva ima dobrota: »Dober človek je nekaj velikega, je čudež. Spričo njega je vse drugo malenkost« (228).
Alojzij Remec je razen Opustošene brajde, Volkodlakov in Talcev v Kra-ljevu napisal tudi povest Veliki punt (SV 104, 1953). To je že tretji natis te »bridke kmečke zgodbe iz 18. stoletja«, v kateri govori pisatelj o ponesrečenem uporu kmetov okrog Gorice leta 1713 in o krvavem maščevanju graščakov nad uporniki. Povest je namenjena tistim, ki imajo še smisel za našo grudo in njeno zgodovino. Poleg Ivana Gradnika in drugih kmečkih značajev je pisatelj lepo upodobil tudi sivolasega duhovnika, ki je pokopal padlega Gradnika in upornikom očetovsko stal ob strani. Lep članek o pisatelju Remcu je napisal Janko Moder.
Kot 102. zv. Slovenskih Večernic je leta 1951 izšla Miklova Zala, napeta povest iz dobe turških vpadov na slovenska tla konec 15. stoletja. To delo dr. Jakoba Sketa, ki je prvič izšlo leta 1884 kot 38. zv. SV, je bilo doslej že sedemkrat ponatisnjeno in trikrat dramatizirano. Spretno zasnovana in ganljiva zgodba o zvestobi lepe Zale in njenega moža Mirka se je priljubila bralcem zaradi svoje vsebine, četudi je napisana brez umetniškega žara. Na začetku knjige je izčrpen članek dr. Kotnika o dr. Sketu, na koncu pa dr. Malov članek o Turkih in evropskem jugovzhodu.
Julija Bračič je poleg črtic v Koledarju napisala tudi dve večerniški povesti: Zaprta vrata (SV 97, 1945) in Graščinski stradarji (SV 100, 1950). V obeh povestih je pokazala čut za pereča družbena vprašanja. V Zaprtih vratih riše bridkosti neporočene tete Lucije, ki osamljena in zagrenjena roma skozi življenje, katero ima zanjo samo dolžnosti, a nič pravic. Najprej pomaga vzgajati bratove otroke, potem pa še otroke svoje nečakinje, lastnega gnezda pa si ne more splesti, ker zanjo nihče nima srca in so pred njo vedno in povsod »zaprta vrata«. Medtem ko je v prvi knjigi poudarek na hrepenenju po osebni sreči, je v drugi obširneje opisan boj množice za pravico do zemlje in kruha. »Graščinski stradarji« so bajtarji pod Pohorjem, med Bočem in Slovensko Bistrico, kjer se godi povest ob koncu prejšnjega stoletja. Tam so kupi otrok in malo kruha, zato se ljudje otepajo z revščino in prepirajo z bistriško graščino za pravico do dela in poštenega zaslužka.
Janko Glazer, pesnik našega Pohorja, je pri MD izdal pesmi Ob jesenskem ekvinokciju (ZKI 1946). Trideset pesmi, ki izražajo otožna jesenska občutja in razpoloženja ter razmišljanja zrelega moža o minljivosti vsega na svetu. Nekaj pesmi je posvečenih tudi spominu na trpljenje in umiranje naših izgnancev med vojno v tujini.
Fran Roš je razen Pesmi iz ječe in pregnanstva napisal komedijo Mokro-dolci (ZKI 1946), ki se godi med obema vojnama v podeželskem trgu in je satira
na korupcijo in politične metode v pred-aprilski Jugoslaviji.
Pisatelj Anton Ingolič je za MD napisal igro Mlatilnica in veselo enodejan-ko Lovorjev venec (ZKI 1948). Prva se godi pred drugo svetovno vojno in je drastična podoba strasti in izrabljanja na vasi, ki vidi rešitev v zadružništvu.
Hinko Vilfan v reportaži Ob trdem kruhu pripoveduje o težkem, enoličnem in skromnem življenju prebivalcev na otoku Pagu, kjer je več kamenja kot zemlje (Skozi trpljenje v lepše življenje, 1947).
Iz tujih slovstev nam je v tem času dala MD samo dve starejši deli. Ivan Vouk je iz ruščine prevedel V. Korolenka Slepega muzikanta (ZKI, nastal 1886). Pisatelj opisuje gorje sleporojenega dečka in njegovo težavno pot do prvega velikega uspeha v življenju. Na drobno razčlenja, kako slepota porazno vpliva na oblikovanje človeške duševnosti. Posebno prikupno je podan stric Maksim, invalid-garibaldinec in razborit posebnež, ki spominja na podobne postave drugih ruskih pisateljev. Anton Bajec pa je odlično poslovenil Ch. Dickensa Cvrček na ognjišču (MK 131, 1952). Ta drobna knjižica, ena izmed mnogih Di-ckensovih božičnih povesti, ima vse dobre lastnosti velikega angleškega pripovednika in je prelepa pesem o ljubem domku Pike Peerbinglove in njenega dobrodušnega Johna, ki sta lajšala tegobe življenja tudi drugim. V knjigi je nekaj imenitnih ilustracij, ki so posnete po angleških izvirnikih.
In za konec poglavja še beseda o mohorjevem Koledarju, ki je dobil že svojo ustaljeno zunanjo obliko. Da se kakovost mohorjeve knjige še vedno dviga, nam najbolje dokazuje ravno vsakoletni Družbin Koledar, po katerem naročniki najprej sežejo in ga tudi pozneje največkrat vzamejo v roke. Koledar je zadnja leta po navadi najobsežnejša knjiga, dragocen zbornik, prava ljudska čitanka. Poleg krajših povesti, črtic in pesmi, ki naj služijo razvedrilu, prinaša vrsto poučnih prispevkov naj-raznovrstnejše in nadvse aktualne vsebine. Pred nami se razgrinja sedanjost in preteklost, življenje doma in v širnem
svetu, boji in težave, napori in uspehi, ki jih doživlja naša domovina in človeštvo okoli nas. Mnogo člankov je izpod peresa priznanih strokovnjakov na posameznih področjih omike, zato bodo ohranili trajno vrednost.
IV.
Tudi znanstveno in poljudno znanstveno knjigo MD goji od svojega začetka. V letih 1945—1955 je izdala nad dvajset knjig te vrste, od katerih vsaka na svoj način širi in poglablja izobrazbo med narodom. Prof. dr. Anton Trstenjak, dušeslovec mednarodnega slovesa, je izdal Pastoralno psihologijo (1946), ki je namenjena predvsem duhovnikom. Še bolj specializirana je njegova psihološka razprava Zlivanje in ločevanje barvnih vtisov (1949). Za vzgojo duha in srca najširših slojev pa je napisal dragoceno delo Med ljudmi (1954), ki je bilo povsod hvaležno sprejeto. Slovstveni zgodovinar dr. Fr. Koblar je izdal dva zvezka Stritarja: leta 1946 izbor Stritarjevih pripovednih spisov, leta 1949 pa Stritarjeve izbrane pesmi (I). Obe knjigi je opremil z opombami in z odličnim uvodom, v katerem je razložil nastanek, vodilne misli in pomen posameznih del. Prva stoletja slovenske zgodovine osvetljuje knjiga vseuč. prof. dr. J. Korošca Starosloven-ska grobišča v severni Sloveniji (1947). Obdelane so važne najdbe v grobovih, ki so bili odkriti na ptujskem gradu, na Hajdini, v Središču, v Starem trgu pri Slovenjem Gradcu, v Laški vasi pri Celju in Veržeju. Vinko Modcrndorfer, ki je nabral in priobčil že obilo narodopisnega gradiva, je objavil dve obsežni knjigi pod naslovom Verovanja, uvere in običaji Slovencev, in sicer leta 1946: Borba za pridobivanje vsakdanjega kruha, leta 1948 pa Prazniki. Kolikor je na koncu opremljena z opombami, spada semkaj tudi njegova knjiga Koroške narodne pripovedke (1946), ki je sicer bolj mladinska knjiga. Pomembna sta tudi dva snopiča, v katerih je Janko Moder opisal zgodovino MD in njeno vlogo v našem kulturno-političnem življenju zadnjih sto let (Iz zdravih korenin močno
drevo, 1952-53). Lep prispevek k zgodovini Slovencev na Koroškem pa so Spomini J. M. Trunka (1950). Vseuč. prof. dr. B. Grafenauer je napisal knjigi uvod, v katerem je kot strokovnjak podal okvir dogodkom, o katerih govori Trunk, zlasti o Koroškem plebiscitu 10. oktobra 1920. Poleg tega je dr. Grafenauer Truu-kovo pripovedovanje dopolnil in smiselno razložil, nekatere napačne sodbe in izhodišča pa popravil. Zanimivosti Celja in njega bližnje in daljne okolice je opisal zgodovinar Janko Orožen (Celje z zaledjem, 1948). Oskar Hudales nas v obsežni knjigi Sovjetska Zveza (1947) seznanja z zgodovino in ureditvijo SZ, z njenim gospodarskim in kulturnim življenjem. Znamenito delo sociologa Wilhelma Hohoffa Temelji krščanskega gospodarskega nauka (1950) je prevedel ter uvod in dostavke napisal Franc Šmou. Obširen Kovinarski priročnik (1949) je sestavil Alojzij Napret. Knjigo zasnov o lepši bodočnosti slovenske vasi je napisal ing. arch. Marijan Mušič (Obnova slovenske vasi, 1947). Dr. Andrej Arn-šek je sestavil zdravstveni priročnik Domači zdravnik (1954). Zanimivi in poučni sta knjigi Antona Fakina iz življenja rastlin (1951) in Ivana Tomca Tajne našega sonca (1947). Pouku v kmetijskih in gospodinjskih vprašanjih so namenjene knjige: Josip Strekelj, Vrtnarstvo (1947), inž. Viktor Repanšek, Gojimo krompir (1948), Jože Klemenčič, Sadjarstvo (1949), Franjo Janežič — V. Repanšek — Primož Simonič, Za boljši pridelek (1952), Ela Presinger, Gospodinjski nasveti (1953).
Mladini je v letih 1945 — 1955 MD oskrbela osem knjig. Sonja Sever je napisala Zveste tovariše (1949) in Kamenček sreče (MK 132, 1952). Prva povest riše življenjske boje in navade Eskimov, Kamenček sreče pa so moderne basni, ki ob zgledu iz živalskega sveta podajajo mladini zdrave nauke. Prav tako je Oskar Hudales izdal dve zanimivi knjigi: v prvi (Med vulkani in atoli, 1946) nas v čolnu vodi po Tihem oceanu, v drugi (Ubežnik, 1946) pa nam pripoveduje, kako je sam sebi prepuščen deček po hudi življenjski šoli postal pošten človek. Trgovina sredi sveta in druge
zgodbe (ZKI 1946) so svojevrstne storije, v katerih se prepleta pravljični svet z resničnostjo; napisal jih je Venčeslav Winkler. Ker smo 5. zv. Mladim srcem Ks. Meška in Moderndorferjeve Koroške narodne pripovedke že omenili, nam kot zadnja ostane Moderndorferjeva knjižica Koroške uganke in popevke (1946).
Za opremo svojih publikacij je MD mnogo žrtvovala. Poleg Ivana Pengova, ki je opremil največ knjig, so sodelovali pri MD še naslednji umetniki: arhitekt Josip Plečnik in slikarji G. Birola, B. Jakac, R. Debenjak, Fr. Stiplovšek, A. Maurovič, J. Vidic, J. Kos in J. Vokač.
2e iz tega kratkega pregleda smo videli, koliko duhovnega bogastva in lepote je zbrala MD v prvih desetih letih po osvoboditvi. S svojim književnim delom, ki ga je prispevala v zakladnico slovenske omike, je opravila pomembno delo med našim narodom. Želimo, da bi v prihodnjih desetih letih dosegla vsaj takšne ali pa še lepše uspehe.
Jože Gregorič
Leopold Stanek
Mrtvemu pesniku
Kako si ljubil svet, v dežju opran! Lapuh, trpotec, slednji cvet in kal dramili v tebi luči so naval, da travi sleherni si nudil dlan.
Se smrt ti je pognala lami cvet: krog tebe zbrane ljubljene zeli, krog tebe v zublju vsaka živ cveti, glej, še na nebu je odsev razpet!
Vihar povsod je tvoj pepel razvel in vsaka bilka, združena s teboj, je prahu grob postlala za pokoj.
A neizpetih pesmi tvojih vir miru ne more najti si nikjer — iz mladih src nenehno vre odmev!
Leopold Stanek
Tišina
»Srečna sem. Si ti?« sprašuješ, ko nocoj v mesečine soj uprl sem oči.
V opojnosti omam je združen najin dih. Drug ob drugem tih. Drug ob drugem sam.
Zanimive literarne obletnice v letu 1957
Leto 1957 je silno zanimivo in hkrati poučno glede na veliko število pomembnih literarnih obletnic. Res da ne gre samo za izredne jubileje, kakor so, postavim, tisočletnice, petstoletnice, stoletnice in podobno, pa vendar so med njimi dogodki, katerih se po pravici spominjamo. Pogled v našo književno preteklost nam pove, da bo to leto minilo
tisoč sto trideset let, odkar se je v začetku leta 827 — morda tudi že pod konec prejšnjega leta —- v grškem mestu Solunu rodil sveti Ciril (Konstantin), ki je sestavil glagolico in s starejšim bratom Metodom vred postal začetnik starocerkvenoslovanskega pismenstva, a to je bilo bolj ali manj temelj razvoju skoraj vseh slovanskih književnosti. Tisoč devetdeset let pa bo že, odkar sta Ciril in Metod prvič šla v Rim (1. 867), da bi se zagovarjala pred očitki nemških škofov. Med potjo sta se ustavila pri slovenskem knezu Koclju v Panoniji, a v Rimu je papež Hadrijan 11. potrdil slovanske bogoslužne knjige ter posvetil Metoda in nekaj učencev v duhovnike. Konstantin pa je stopil v samostan in dobil ime Ciril. Natanko tisoč let poteka od časa, ko je bil 1. 957 izvoljen in posvečen Abraham, škof v Freisingu na Bavarskem, ki se je posebno zanimal za slovenske kraje v področju te škofije. Verjetno je za njegovega življenja nastal zbornik, v katerem so pozneje našli brižinske spomenike, najstarejše ohranjene zapiske slovenskega jezika.
Štiri sto šestdeset let pa bo minilo, odkar je notar Joliannes, čakavec z otoka Krka, v slovenščino prevedel vse dotedanje latinske zapiske v beneško slovenskem ali čedadskem rokopisu (1497); v njem so zaznamenovane ustanovne maše Marijine bratovščine v Gorenji Crneji (med terskimi Slovenci vzhodno od Cente). Prav tako bo preteklo že štiri sto deset let, odkar se je okoli 1.1547 v Krškem rodil Jurij Dalmatin, eden najpomembnejših pisateljev naše reformacije, ki je poslovenil Biblijo, tu je, vse svetu pismu (1584), knjigo, ki je postala temelj naše književnosti; natanko
štiri sto let pa, odkar je Primož Trubar začel to veliko delo s tem, da je 1. 1557 izdal Ta pervi dejl tiga Noviga Testamenta, kateremu je dodal še celo vrsto postranskih tekstov (Ta slovenski koledar, postila itd.).
Leta 1567, torej pred tri sto devetdesetimi leti, je bil Trubar zadnjič v domovini. Tega leta je izdal kar štiri knjige: šolsko knjigo Ta celi kate-hismus, Svetiga Pavla listuve, pesmarico z znano velikonočno pesmijo Jezus ta je od smrti vstal in še drobno knjižico z naslovom Ena duhovska pejsen zuper Turke. Istega leta, ravno na božični dan, je v Ljubljani umrl star komaj devetindvajset let najbolj izobraženi protestantski pisatelj in Trubarjev naslednik Sebastijan Krelj, čigar Postila slovenska (razlaga nedeljskih in prazničnih evangelijev) je izšla malo pred njegovo smrtjo (1567). To leto bo minilo tri sto osemdeset let, kar je Trubar končal svoje življenjsko delo, prevod Noviga Testamenta puslednji dejl, in tri sto sedemdeset let od smrti varaždin-skega župnika Antona Vramca, pisca kaj-kavske Kratke kronike, natisnjene v Mandelčevi tiskarni v Ljubljani. Nadalje bomo to leto obhajali 350-letnico, odkar je izšla v laškem Vidmu drobna slovenska knjižica Vocabolario Italiano e Schiavo, ki jo je izdal 1. 1607 devinski opat fra Gregorio Alasia da Sommaripa, hoteč koristiti slovenskemu narodu »v stvari, ki se njega tiče«. Ta italijansko-slovenski besednjak je po neohranjenem Pacherneckerjevem katekizmu prva slovenska katoliška knjiga. Tri sto štirideset let pa bo že, odkar so 1. 1617 na veliki petek ponoči jezuitje v Ljubljani pričeli prirejati pasijonske sprevode, iz katerih so se pozneje razvile verske igre v slovenskem jeziku. Istega leta je prešla stanovska knjižnica v Ljubljani, kateri je temelj položil P. Trubar, v last jezuitov. Žal je ta prva javna študijska knjižnica šla pozlu ob požaru jezuitskega kolegija 1. 1774. Pred tri sto desetimi leti se je pri Sv. Križu v Vipavski dolini rodil najimenit-
nejši pisatelj in znameniti pridigar baročne dobe, Janez Svetokriški. Njegovi cerkveni govori živahno in neposredno kažejo tedanje življenje. Pomemben jubilej je pač tristoletnica prve slovenske igre Raj, ki so jo leta 1657 uprizorili dijaki ljubljanske jezuitske gimnazije. V nji je nastopal v vlogi hudiča ižanski kmet, ki je hotel spreobrniti svojo pijančevanju vdano ženo.
Tudi v drugi polovici 17. in v prvi polovici 18. stoletja najdemo več takih dogodkov, ki se jih kaže spomniti. Tako je preteklo dve sto devetdeset let, odkar se je v Ljubljani rodil Mihael Kramer, kot redovnik Rogerij znan po svojih pridigah. Istega leta (1667) je jezuit Andrej Jankovič, prvi prevajalec Tomaža Kempčana Hoje za Kristusom, dovršil Pridige na Nedele in Praznike (v rokopisu). Pred dve sto petdesetimi leti se je s petim zvezkom zaključila izdaja pridig J. Svetokriškoga z naslovom Sveti priročnik (1707), a pred dve sto tridesetimi leti — 1. 1727 — se je v Grabštajnu na Koroškem rodil Ožbalt Gutsman, duhovnik, pisec nabožnih knjig (Kristjanske resnice) in jezikoslovec, ki si je prizadeval za skupni književni jezik za vse Slovence. Bil je naš prvi pomembni koroški pisatelj. Prav tako je minilo dve sto deset let, odkar se je v Trstu rodil baron Žiga Zois, mentor (učitelj) in mecen (podpornik) slovenske književnosti, posebno V. Vodnika in A. T. Linharta. Istega leta (1747) je župnik Franc Miha Paglovec prevedel Scuolijevo Sveto vojsko, to je: svetu podučenje, koku ima ta človik čez sovražnike te duše se štritat; knjigo je leta 1914 izdala Družba sv. Mohorja v Finžgarjevem prevodu. Prekmurski pisatelj Mihael Sever pa je tega leta izdal Red zveličanstva, to je zbirko verskih naukov, molitev in pesmi. Omeniti je treba tudi 200-letnico, odkar so izšle Romarske bukvice, pesmarica, ki jo je 1. 1757 za božjepotnike na Križni gori dal natisniti Filip Jakob Repež, organist v Ložu na Notranjskem.
Sto osemdeset let je preteklo od izida Gutsmanove nemško pisane Slovenske slovnice (Windische Sprachlehre), ki je izšla 1. 1777 v Celovcu. Knjiga ima
znamenit prerodni uvod, sicer pa pomeni v primeri s Pohlinovo slovnico precejšen korak naprej. Istega leta so izšle njegove Opombe k slovenskemu in kranjskemu pravopisu. Prav tako je bil tisto leto rojen Ivan Narat, duhovnik in član štajerske preroditeljske organizacije; prizadeval si je, da bi se vzhodni Štajerci kolikor moč približali osrednjemu knjižnemu jeziku.
Pred sto sedemdesetimi leti — 1787 — se je v Gornji Radgoni rodil Peter Dajnko, jezikoslovec in nabožen pisatelj, ki je zljudil mnogo hrupa s svojo pisavo, tako imenovano dajnčico. V Ljubljani pa je istega leta umrl škof Karel Janez Herberstein, ki je podpiral janzenistične duhovnike, a dal tudi pobudo za novi prevod sv. pisma, ki je znano kot Japljevo Sveto pismo.
Pomembna obletnica je 1 6 0 - 1 e t -niča, odkar je prenehala izhajati Vodnikova Velika Pratika, v kateri je bila tisto leto natisnjena pesem Zadovoljni Kranjec. Posebno važna pa je ta obletnica zato, ker so takrat začele izhajati Ljubljanske Novice, prvi slovenski časnik. V njem je bila prvič objavljena tudi Vodnikova pesem Predgovor Lublanskih Novic v novo leto 1797. Hkrati pa se spominjamo rojstva dveh znamenitih slovenskih mož. Dne 26. januarja tega leta se je namreč v Žirovnici na Gorenjskem rodil Matija Čop, Prešernov prijatelj in učitelj in naš »velikan učenosti«, dne 29. junija pa na gradiču Mala vas pri Dobrniču na Dolenjskem Irenej Friderik Baraga, slovenski misijonar (»apostol Indijancev«), o čigar življenju in delu je izdala Mohorjeva družba obsežno delo.
Leta 1807, torej natanko pred sto petdesetimi leti, je izšlo že omenjeno Japljevo Sveto pismo. Istega leta je bila v Mariboru tiskana Hvala kme-tiškega stana, pesem Ljutomerčana Leopolda Volkmerja, ki se je med ljudstvom zelo udomačila, čeprav hvali v njej staro fevdalno razmerje med gospodo in pod-ložniki. Posebno imenitna pa je ta obletnica zaradi tega, ker so takrat v Miin-chenu, kamor so ga bili štiri leta prej prenesli iz bavarskega mesta Freising, odkrili v pergamentnem rokopisnem
zborniku tri slovenske tekste, ki jih imenujemo zato brižinske spomenike. Ti spomeniki, ki vsebujejo dva zapiska očitne spovedi in pridigo o grehu in pokori, niso le najstarejši zapiski slovenskega jezika, marveč tudi najstarejši slovanski zapiski v latinici.
Prav tako je pomembna obletnica 140-1 etnica, odkar je bila leta 1817 v Ljubljani na liceju ustanovljena sto-lica za slovenski jezik; zanjo sta si prizadevala Kopitar in Ravnikar, za učitelja pa je bil imenovan Franc Metelko. Le-ta je tedaj oznanil že tudi abecedo, ki naj bi ustrezala Kopitarjevi želji po novem črkopisu; priobčil pa jo je šele leta 1825 v svoji slovnici. Tega leta se je v Kraljevcih pri Sv. Juriju ob Ščav-nici rodil Davorin Trstenjak, pesnik in novelist, ki pa je napisal tudi številne spise s področja slovanskega bajeslovja, arheologije, etimologije in stare zgodovine, a brez znanstvene metode.
Pred sto tridesetimi leti je Prešeren prvič literarno nastopil: 12. januarja 1827 je v Ilirskem listu objavil pesem Dekelcam v slovenskem izvirniku in nemškem prevodu (An die Madchen). Istega leta je radgonski kaplan Dajnko izdal Posvetne pesmi med slovenskim narodom na Štajerskem, Blaž Potočnik, župnik v Št. Vidu nad Ljubljano, pa zbirko Svete pesmi (v metelčici), ki je doživela več izdaj. Pri Sv. Miklavžu pri Ormožu pa je to leto umrl narodni bu-ditelj in pesnik Štefan Modrinjak. Istega leta se je v Kamni gorici rodil politik in pesnik Lovro Toman. Njegovi Glasi domorodni so značilen primer tako imenovane politične lirike iz srede preteklega stoletja.
V Svečah v Rožu je tega leta zagledal luč sveta mohorski pisatelj Lambert Ferčnik, pri Sv. Tomažu nad Ormožem pa je bil rojen Božidar Raič, narodni budite!} in zvest podpornik Mohorjeve družbe.
Leta 1837 so se rodili: v Repnjah pod Šmarno goro pisatelj in »oče slovenskih taborov« Valentin Zamik, v Kranju pripovednik in prevajalec Goethejevega Fausta ter pobudnik vajevcev Valentin Mandelc, v Kaplji vasi pri Št. Pavlu pri Preboldu nad Celjem pa Janko Pajk,
sourednik mariborske Zore in eden prvih kritikov, ki so Gregorčiču očitali črno-gledje. Od njihovega rojstva je tedaj preteklo že sto dvajset let. Prav toliko let je minilo od tedaj, ko je Prešeren objavil v Ilirskem listu sonet »Odprlo bo nebo ...« v slovenskem izvirniku in nemškem prevodu ter se sešel s sošolcem Slomškom v ljubljanskem gledališču. Istega leta je prišel v Ljubljano poljski interniranec Emil Korytko. Prešeren in Korytko sta se kmalu sprijate-Ijila, se sestajala, delala izlete v ljubljansko okolico in se medsebojno poučevala v slovenščini in poljščini. Plod tega skupnega delovanja je bil poleg zanimanja za narodno pesem Prešernov prevod Mickiewiczevega soneta Resigna-cija, ki ga je v marcu tistega leta priobčil Ilirski list. To leto je bilo odločilno tudi v življenju Stanka Vraza. Le-ta je tedaj ne le mislil na štajersko-slovenski almanah Metuljček, ampak je še zmeraj pošiljal Kastelcu pesmi za Cbelico in prosil Prešerna, s katerim se je meseca julija v Ljubljani pobratil, da bi katero spravil v Ilirski list. Ko pa mu to ni uspelo, je »dal Sloveniji slovo« in prešel končno k ilircem.
Sto deset let nas loči od rojstva enega naših prvih književnih zgodovinarjev, Julija Kleinmayerja (r. 9. V. 1847 v Višnji gori), in prav toliko od smrti pesnika Valentina Staniča (umrl v Gorici) in narodnega buditelja Mihaela Jaklina (umrl v Ljutomeru). Poleg nemškega prevoda Izgubljene vere, ki ga je napravila Luiza Pesjakova, kateri je svoj čas napisal pesem An eine j unge Dich-terin, je najpomembnejši dogodek tega leta izid Poezij dr. Franceta Prešerna, ki so šle — z letnico 1847 — v svet sicer že 15. decembra prejšnjega leta. S tem v zvezi je omembe vreden članek Slovensko pesništvo, ki ga je v Novicah priobčil njihov kritik France Malavašič; v njem je poleg Kranjske Čbelice podal tudi oceno Prešernovih poezij, kjer pa je po krivici poveličeval Koseskega nad Prešernom. Isti avtor je tedaj napisal pesem »V spomin ... barona Žige Cojza«.
Stoletni jubilej resda ne slavi pomembnejših datumov, vendar se spominjamo literarnih začetkov Frana Erjav-
ca, ki je 1. 1857 v Novicah objavil črtico Na veliki petek, medtem ko je v Slovenski koledi za leto 1858, ki je prišla na svetlo novembra 1857, izšel njegov prvi prirodoslovni spis, klasična Mravlja. "V isti koledi — to je mohorskem koledarju, ki ga je urejeval Janežič, je to leto priobčil nekaj pesmi Simon Jenko.
Več slovstveno važnih dogodkov je bilo pred devetdesetimi leti. L. 1867 so se rodili pisateljica Marica Bartol-Nadlišek (v Trstu), pesnik, pripovednik, dramatik in kritik Etbin Kristan (v Ljubljani) ter humoristični in mladinski pisatelj Fran Milčinski (v Ložu na Notranjskem); umrli pa so Koloman Kvas, profesor slovenskega jezika v Gradcu, Peter Hicinger, zgodovinar (zlasti cerkveni) noviške dobe, Mihael Piki, sode-la vec Slomškovih Drobtinic, ter Matija Debeljak, rodoljub in mecen Mohorjeve družbe in drugih kulturnih ustanov Istega leta je nastalo ali izšlo več literarno pomembnih del. Tako je na primer Josip Jurčič tedaj začel pisati roman Cvet in sad ter povest Sin kinetskega cesarja. Isti pisatelj je to leto objavil v Koledarčku MD povest Dva brata, Nemškega valpta in Kozlovsko sodbo v Višnji gori pa v Slovenskem Glasniku. Ravno tam je začel Josip Stritar priobčevati znamenita Kritična pisma, ko ga je prav tisto leto urednik Janežič privzel k uredništvu. Konec istega leta je v tem časopisu izšel Koseskega prevod Byronovega Mazeppe, zaradi katerega se je naslednje leto bil z Novicami hud boj za svobodo kritike, tako da je moral list nazadnje celo prenehati. Plodovito je bilo delovanje Frana Levstika, saj je 1. 1867 poleg drugega napisal Bučelstvo, dalje kritiko Pennove tragedije Ilija Gregorič, poslovenil prvi del Nauka o telovadbi ter prevzel ureditev Vodnikovih spisov za izdajo Slovenske Matice. Nadalje moramo omeniti romantični ep Zora in sonce, ki ga je Matija Valjavec skušal ustvariti na podlagi narodnih pesmi, in prav tako Frana Celestina prevod VI. speva lliade, ki je izšel v Slovenskem Glasniku. Tam je izšlo tudi več Gregorčičevih pesmi, na primer Moje gosli. Jakob Aleševec pa je to leto v Ljubljani izdal svojo prvo slovensko knjižico: Kustoca in Vis. Mohor-
jeva družba pa je to leto izdala slovečo Weismanovo povest Fabiolo. Nadalje je tega leta zaradi nemškega strahovanja prenehal izhajati Einspielerjev Slovenec, prav tako pa tudi janežičevo Cvetje iz domačih in tujih logov, v katerem so osem let izhajale zbirke slovenskih pesnikov, poskusi slovenskih epov, prvi slovenski roman in prvi dobri prevodi obsežnejših del svetovne literature. Leta 1867 se je na Levstikovo pobudo ustanovilo v Ljubljani Dramatično društvo, ki naj bi gojilo slovenske predstave, pripravljalo repertoar, zbiralo igralce in snovalo stalno slovensko gledališče. Neumorni Levstik je tedaj sestavil tudi program za politično glasilo z naslovom Slovenski jug, namesto katerega je prihodnje leto začel v Mariboru izhajati Slovenski Narod.
Pred osemdesetimi leti se je zlasti rodila cela vrsta slovenskih pisateljev in znanstvenikov. To so leposlovci Alojz Kraigher iz Postojne, Ivo Šorli iz Podmelca pri Tolminu, Pavel Perko iz Poljan nad Škof j o Loko, literarni zgodovinar dr. Avgust Žigon iz Ajdovščine ter jezikoslovec dr. Rajko Nahtigal iz Novega mesta. Nekateri od njih so bili tudi sodelavci Mohorjeve družbe. Tu naj omenim le, da je v njeni založbi izšlo monumentalno Žigonovo delo o Prešernu v dveh knjigah (Prešernova čitanka s komentarjem in France Prešeren, poet in umetnik). Smrt pa je tedaj ugrabila vajevca in prirodoslovnega pisatelja Ivana Tuška iz Selc na Gorenjskem, ki je leta 1877 umrl v Ljubljani. S poljudnoznanstvenimi članki je sodeloval tudi pri Mohorjevi. Precejšnjo literarno dejavnost sta tega leta pokazala Simon Gregorčič in Fran Erjavec. Prvi je poleg mnogo drugih pesmi — Moč ljubezni, Ujetega ptiča tožba, Lastovkam — priobčil v Zvonu Človeka nikar, ki je potem doživela toliko nerazumevanja in napadov. Drugi pa je razen narodopisnega orisa Sveti večer na Kranjskem, ki je izšel v goriški Soči, objavil v Zvonu Rastlinske svatbe in Na kraški zemlji, idiličen opis čitalniške prireditve na kmetih za časa narodnega prebujanja, začel pa — pod psevdonimom Fr. Polja-nec — že tudi priobčevati Spomine s
pota, ki so nato izhajali dve leti z naslovom Med Savo in Dravo. Tudi Jurčič je to leto dokončal roman Cvet in sad, ki ga je prinesla Slovenska knjižnica, medtem ko je bila v Zvonu natisnjena povest Lepa Vida. Istega leta so izšli še Stritarjeva romantična novela Rosana, Tavčarjeva noveleta Valovi življenja (obe v Zvonu) ter Ženska pisma prijatelju Pavline Paj-kove.
Leto 1887 je bilo za slovensko slovstvo usodno, saj je tedaj izgubilo dva odlična predstavnika. Takoj v začetku leta, 12. januarja, je v Gorici izdihnil Fran Erjavec, potem ko je Koledar Mohorjeve družbe za leto 1887 prinesel njegov najboljši pripovedni spis Ni vse zlato, kar se sveti. Kmalu nato je Erjavcu v spomin izšla v Slovanu Gregorčičeva Lovorika na grob inožu. Istega leta je Fran Leveč priobčil v Ljubljanskem Zvonu obširno biografijo o pisatelju. Proti koncu leta, 16. novembra, pa je po hudi bolezni v Ljubljani umrl Fran Levstik. Na sveti večer je v Zabnicah umrl Lam-bert Ferčnik, ki je za Slovenske večer-nice napisal življenjepis o družbinem tajniku Antonu Janežiču. Luč sveta pa je zagledala tisto leto — torej pred sedemdesetimi leti — cela vrsta poznejših pesnikov in pisateljev, ki so se uveljavili šele v našem stoletju: pesnik Pavel Golia v Trebnjem na Dolenjskem, dramatik Rudolf Golouh v Kopru, pesnik, kritik in prevajalec Anton Debeljak v Šegovi vasi v Loškem potoku na Notranjskem, pesnik, dramatik in pripovednik Anton Novačan v Zadobrovi blizu Trno-velj pri Celju, Ivan Matičič v lvanjem selu pri Rakeku, mladinski pisatelj Gustav Strniša v Kranju in delavski pesnik Anton Tanc-Čulkovski v Modricu blizu Laškega. V Gorici pa se je rodil literarni zgodovinar dr. Avgust Pirjevec, čigar Slovenski možje ter Knjižnice in knjižničarsko delo je izdala Mohorjeva družba. To leto so začeli izhajati Stritarjevi Zbrani spisi, v Ljubljanskem Zvonu pa so izšli Kersnikova kmečka povest Testament, Aškerčeva balada Mejnik in Iz popotnega dnevnika. Anton Klodič-Sa-bladoski, pesnikov svak, pa je izdal prvi zvezek Poezij Josipa Pagliaruzzija-Kri-lana (Slovanska knjižnica). Tedaj je iz-
šel tudi prvi slovenski prevod ruskega pisatelja Gogolja, čigar Mrtve duše je prvič poslovenil Podgoriški. Končno se je to leto, potem ko sta 1886-87 po vrsti prenehala izhajati Kres in Slovan, rodil načrt za izdajanje Doma in sveta, s katerim je Frančišek Lampe pripravil ugodna tla za razvoj slovenske katoliške književnosti. Prva številka je izšla 20. januarja naslednjega leta.
Sestdesetletnico slovenske moderne smo sicer praznovali že v letu 1955, vendar bi jo prav tako lahko letos, saj je bila beseda o »moderni« prvikrat (javno) izrečena šele leta 1897 (Cankar). Istega leta je Josip Murn-Aleksandrov stopil med pesnike Ljubljanskega Zvona, medtem ko je Ivan Cankar tedaj že prodal rokopis svoje prve zbirke, Erotike. Dalje je izšlo tedaj več zanimivih literarnih del: v Ljubljanskem Zvonu prvi Meškov roman Kam plovemo, pri Slovenski Matici pa najzrelejše Detelovo delo, roman Trojka, ki ga je pozneje znova izdala Mohorjeva družba, ter znamenita Mencingerjeva Moja hoja na Triglav, dasi je le-ta zaradi zamude Matiči-nih knjig prišla na svetlo šele januarja 1898. leta. Njim se je pridružila Gan-glova pesniška zbirka Iz luči in teme, predvsem pa Poezije Ivana Trinka-Za-mejskega, pesnika in voditelja beneških Slovencev. Tudi smrt je kosila tisto leto. Najprej je 2. februarja umrl v Ljubljani, kjer si je s strelom končal življenje, mladi filozof s Šmarjetne gore pri Kranju Ivan Bernik, eden naših prvih modernih estetikov. Kmalu nato, sredi marca, je v Zagrebu umrl pesnik in jezikoslovec ter eden prvih sodelavcev Mohorjeve družbe Matija Valjavec-Kračmanov, 28. julija pa je na poti iz zdravilišča Gleichenberga na Štajerskem proti domu v Ljubljani umrl Janko Kersnik, eden najvidnejših pripovednikov mladosloven-ske dobe, ki je napisal tudi več ljudskih povesti za Mohorjevo družbo; med njimi slovi posebno Znojilčevega Marka božja pot.
Petdesetletnico praznuje pesnik in literarni zgodovinar Anton Ocvirk, ki se je rodil 1907 na Zagi pri Bovcu. Prav toliko let je minilo od smrti Josipa Stareta, pripovednika in pisatelja Mohor-
jeve Občne zgodovine. Med pomembnejšimi leposlovnimi deli tega leta so zlasti tri Cankarjeve knjige: slovstvena satira Krpanova kobila, socialna povest Hlapec Jernej in njegova pravica ter Aleš iz Razora, kjer pisatelj razkrinkava sveto-hlinstvo, hkrati pa riše lepoto vrhniške pokrajine. Istega leta je F. S. Finžgar v Domu in svetu dokončal roman Pod svobodnim soncem, Franc Ksaver Meško izdal pri Slovenski Matici svoj najboljši roman Na Poljani, posvečen »Domovini, s sladkostjo in bridkostjo ljubljeni«, Anton Aškerc svoje Junake, kjer opeva ustoličenje koroških vojvod, upor Lju-devita Posavskega, Kralja Matjaža in druge podobe slavne preteklosti, Rado Murriik zbirko humorističnih in resnih novel z naslovom Znanci, Etbin Kristan Ljubislavo, igro v verzih iz dobe pokri-stranjevanja, in alegorično epsko pesnitev Vitez Ivan, ki naj prikaže pot preko Bogastva, Dela, Ljubezni in Smrti v deželo Svobode. V Gorici je izšel Pregljev nemški prevod Gregorčičevih pesmi z naslovom Adria-KIiinge. Omeniti je treba še Josipa Kostanjevca Življenja trnjevo pot (Slovenske večernice), 2. izdajo Kettejevih Poezij, in sicer boljšo z ilustracijami ter tako imenovano ljudsko, in prav tako slovito »Išče se Uršo Plut« Milčinskega. Pomembna je nadalje razprava Ivana Prijatelja Istorija najnovije slovenačke književnosti v Letopisu Matice Srpske (knjiga 243—6). Dolgoletni predsednik Slovenske Matice Fran Leveč je to leto odložil mesto društvenega predsednika in obenem izstopil iz društvenega odbora, v katerem je poslej zavladal duh tako imenovanega, novega »ilirstva«. Za Slovence je bila važna ustanovitev gledališča v Trstu, ki je obstajalo do 1920, ko so fašisti v Trstu požgali slovenski Narodni dom. To gledališče so Slovenci obnovili po osvoboditvi 1945. Tretji katoliški shod v Ljubljani (1906) je dal pobudo, da jo tedan ja Katoliška bukvama razvila znatno založniško delo z ustanovitvijo Leposlovne in Ljudske knjižnice (1907).
Predvsem leto pomembnih literarnih del je bilo leto 1917, ko so izšle Podobe iz sanj Ivana Cankarja kot eno prvih del tedaj ustanovljene založbe naprednih
katoliških izobražencev (Nova založba). Istega leta se je ustanovila tudi Tiskovna zadruga, ki pa je s svojim obširnim založniškim načrtom začela delovati šele po vojni. Pomembnejše knjige tistega leta so bile še Deveta dežela, pesniška zbirka Jož a Lovrenčiča, ki je izšla v Trstu, dalje Mysteria dolorosa (Žalostne skrivnosti) Frana Albrehta in vzgojno-poučni Ptički brez gnezda Frana Milčinskega, izšli v Slovenskih večernicah, ter zbirka pravljic istega pisatelja z naslovom Tolovaj Mataj. Pa tudi po revijah je tisto leto izhajalo dosti vrednih stvari: Prerokbe zore in Kronika gospoda Urbana F. S. Finžgarja, Balade ter Idile in groteske Ivana Preglja, Legende o sv. Frančišku Ksaverja Meška, Nova metoda in igra Dobrodelnost Frana De-tele — vse v Domu in svetu. Ljubljanski Zvon pa je prinašal Tavčarjevo Cvetje v jeseni, Kraigherjevo Mlado ljubezen in Murnikovo idilično novelo Na Bledu. V tej reviji, ki ji je bil tudi urednik, je to leto Oton Zupančič prvič objavil znamenito Levstikovo oceno o Jurčičevem Desetem bratu. Umrli so to leto Janez Evangelist Krek (v Št. Janžu na Dolenjskem), čigar literarno delo je sicer manj znano in mu je tudi bilo le bolj pripomoček pri izvrševanju socialnega in političnega dela, dalje Rajko Perušek (na Dunaju), prvi prevajalec Njegoševega Gorskega venca v slovenščino, Anton Trstenjak (v Ljubljani), pisatelj knjige »Slovensko gledališče«, ter Ernestina Jelovšek (v Ljubljani), Prešernova hči, katere Spomini na Prešerna so izšli v Ljubljani leta 1903. Pripovednik in prevajalec Janez Gradišnik, ki se je rodil 1917 v Stražišču pri Prevaljah, bo tedaj dosegel štirideseto leto življenja.
Trideset let pa je minilo, odkar je sedež Mohorjeve družbe v Celju, kamor se je leta 1927 preselila iz Prevalj. Poleg Mohorjeve družbe se je tedaj ustanovila v Ljubljani še Vodnikova družba ter Mladinska Matica. Med vidnejšimi leposlovnimi spisi tega leta je treba omeniti Finžgar jeve Strice, ki so izšli v Slovenskih večernicah in predstavljajo delo monumentalnega kmečkega realizma, dalje knjiga črtic Zofke Kveder-Demetrovič z naslovom Vladka
in Mitka, izšla že po njeni smrti, Krizo Rudolfa Golouha, dramo s socialno revolucionarno vsebino, in prav tako dve povesti Franceta Bevka: Kresno noč in Krvave jezdece, prvi del trilogije Znamenja na nebu. Obe deli sta izšli v Trstu. Tem proznim spisom se pridružujeta dve zbirki tedanjega mladega rodu: prva izdaja Pesmi prezgodaj umrlega Srečka Kosovela, čigar zapuščina takrat še ni bila v celoti znana (zbirko je uredil Alfonz Gspan), in prva pesniška zbirka sedaj že tudi pokojnega Mirana .Jarca z naslovom Človek in noč. Istega leta je izšla tudi pesniška zbirka Cvetka Golar-ja Njiva zori ter premišljevanja m. Elizabete Kremžarjeve z naslovom Srčni rubini sv. Terezije Deteta Jezusa. V revijah tega leta sta bila v;dnejša zgodovinski roman Publius in Hispala, ki ga je v Ljubljanskem Zvonu priobčeval Joža Lovrenčič, in socialna drama Antona Le-skovca z naslovom Jurij Plevnar, ki je izhajala v Domu in svetu. Med poučnimi oziroma znanstvenimi deli je treba v tej zvezi omeniti Vodnike in preroke Ivana Laha ter Bibliografijo Franceta Kidriča. Pred tridesetimi leti ie umrla tudi Frani a Košir jeva-Malenškooa iz Tacna pod Šmarno goro. kateri veljajo Levstikove Fran ime pesmi, te pretresi i i ve priče pesnikove ljubezenske tragedije.
Samo dvajset let pa nas loči od smrti dveh dominsvetovskih pripovednikov, Frana J akliča-Podgor^čana, znanega zlasti po zgodovinskih povestih Zadnja na grmadi, V graščinskem jarmu in Peklena svoboda (Slovenske večernice), ter Notranjca Ido Trošta. Istega leta sta umrla slovstveni in kulturni zgodovinar dr. Ivan Prijatelj in prešernoslovec dr. Josip Piintnr. Pomemben dogodek tega leta je bila kriza Doma in sveta, zaradi katere je prišlo do preloma med naprednimi, demokratično ucmerienimi katoliki in tradicionalnim katoliškim političnim in kulturnim ta-boTom ter do ustanovitve krščanskoso-eialistične revije Deianje. Med najvažnejša književne izdale spadajo nedvomno Brižinski spomeniki, ki sta jih priredila in znanstveno razložila profesoria Fran Ramovš in Milko Kos, in prav tako Breznikov Slovenski pravopis. Razen te-
ga je pomembna prva večja psihološka študija o Ivanu Cankarju, ki jo je napisal Božo Vodušek. Med leposlovnimi spisi pa je treba poleg Pesmi pričakovanja Toneta Seliškarja omeniti roman Miška Kranjca Prostor na soncu, Žive izvire Ivana Matičiča, povest Sin, s katero je stopil v našo književnost Ivo Potrč, Izgnane menihe, zadnji del tetralogije Ivana Zorca z naslovom Beli menihi (Slovenske večernice), dalje Juša Kozaka satirično pravljico Spiridion, mladinsko povest Ovčar Bruno Angela Cerkvenika ter istega avtorja socialno dramo Roka pravice.
Nazadnje naj se ob desetletnici spomnimo še nekaterih dogodkov iz najnovejše dobe. Leta 1947 je umrl v Mariboru delavski pesnik in pisaielj Anton Tanc-Čulkovski, v Ljubljani pa pesnica Ljudmila Prunk-Utva ter pripovednik Jan Plestenjak. Ta dva, posebno zadnji, sta sodelovala tudi pri Mohorjevi družbi (Bajtarji, Lovrač, Mlinar Bogataj). Tudi to leto je izšlo več pomembnih književnih del. Slovenska Matica je v zbirki Vezana beseda izdala Koroške pesmi nedavno umrlega Frana Ellerja, Alojz Gradnik je prevedel Prešernove nemške poezije in — za stoletnico — Gorski venec P. P. Njegoša. Poleg Slodnjakovega življenjepisnega romana o Franu Levstiku z naslovom Pogine naj pes je to leto izšlo več knjig Miška Kranjca (Pomlad, Majhne so te stvari, Fara sv. Ivana, Samotni otok), Lesena žlica Juša Kozaka (1. del), povest Stanka Cajnkarja Po- vrnitvi (izdala Mohorjeva družba) ter drami Talci Ivana Mraka in Kreflova kmetija Ivana Potrča, kot prvi del dramske trilogije. Vrsta pesnikov, med katerimi so nekateri šele stopili v književnost, je izdala pesniške zbirke. Večinoma so to knjige, pesmi s partizanskimi motivi: V naročju domovine Antona Seliškarja, Knjiga lirike BogomVa Faturja, S poti Iva Minattija in Pesmi Vide Brestove. Slovenska Matica je izdala v uredništvu Franceta Koblarja izbor pesmi in proze Toneta Šifrerja z naslovom Kmet in stvari. Omeniti je treba tudi izbor proze Iz partizanskih let, ki ga je uredil Josip Vidmar. Državna založba v Ljubljani je to leto v zbirki Zbrana dela
slovenskih pesnikov in pisateljev izdala prvi zvezek zbranih del Simona Gregorčiča in prvi zvezek zbranih del Josipa Jurčiča. V novo ustanovljenem Klasju
pa je izšlo sedem zvezkov s spisi Ivana Tavčarja, Josipa Jurčiča, Janka Kersnika, Ivana Cankarja in Janeza Trdine.
France Vodnik
Spominu Vale
Dne 29. marca 1956 je v celovškem sanatoriju umrl, zadet od možganske kapi, msgr. Valentin Podgorc, prelat in stolni kanonik v Celovcu. Koroški Slovenci, ki so ga v velikem številu spremljali na njegovi zadnji poti, so izgubili
z njim zaslužnega rojaka, zavednega Slovenca in odličnega zadružnega delavca. Pokojni Valentin Podgorc pa ima velike zasluge tudi za Mohorjevo družbo, kateri je bil dolga leta tajnik.
Pokojni je bil rojen dne 14. februarja 1867 pri Sv. Neži pri Velikovcu. V Velikovec je hodil v nemško ljudsko šolo, gimnazijo in bogoslovje pa je študiral v Celovcu. Po končanem bogoslovnem študiju leta 1891 je šel v Nemčijo, kamor ga je vleklo zanimanje za socialna vprašanja, in je tam študiral ustroj in delo raznih socialnih ustanov,
itina Podgorca
zlasti kmečkega zadružništva. Za svojega osemmesečnega bivanja v Nemčiji je postal vnet pristaš razširjevalca ljudske higiene in naravnega zdravljenja župnika Kneippa.
Po vrnitvi na Koroško je bil nekaj časa kaplan v Pliberku in na Višarjah, zatem prefekt v Marijanišču v Celovcu (od 1893 do 1907), nato tajnik Mohorjeve družbe in profesor verouka na ženskem učiteljišču pri uršulinkah, od leta 1920 do 1929 slovenski pridigar pri Sv. Duhu v Celovcu, od leta 1929 dalje pa do svoje smrti stolni kanonik.
Kot duhovnik je spisal več molitve-nikov in sestavil tudi mnogo drugih verskih spisov: Sv. maša, vedna daritev nove zaveze (izšlo v Celovcu leta 1909), Sveta spoved (po p. Frukt. Hocken-mayerju, Cel. 1910), Molitvenik za šolsko mladino (Celovec 1911); priredil in izdal je Razlaganje cerkvenega leta ali slovenski Goffine (Celovec 1910) in Evan-geljsko zakladnico (Celovec 1912). V nemščini je spisal razlago katekizma in verskega pouka v šoli po naukih sv. Tomaža Akvinca. Pred dobrimi 30 leti je začel izdajati verski list »Nedelja«.
Velikega pomena je Podgorčevo delo, ki ga je opravil kot dolgoletni tajnik Mohorjeve družbe v Celovcu (od 1907 do 1920), kjer je odločal o mnogih rokopisih velikih ustvarjalcev slovenske besede in misli. V njegovem času so objavljali v koledarju in večernicah svoje prispevke Ivan Cankar, Fr. S. Finžgar, Fr. Ks. Meško, Simon Gregorčič, Anton Aškerc, Dragotin Kette, Ivan Pregelj in drugi.
V Mohorjevi družbi je izdal Podgorc knjigo »Domači zdravnik«, ki jo je sestavil po naukih in izkušnjah župnika Kneippa. Knjiga je po prvi izdaji 1. 1892 doživela še pet nadaljnjih izdaj. Pod-
gorčevo delo je knjiga, ki jo je 1. 1937 brez pisateljevega imena izdala koroška Prosvetna zveza kot poziv avstrijskim sodržavljanom, naj priznajo Slovencem narodnostne in državljanske pravice, ki jim gredo: Die Kärntner Slowenen in Vergangenheit und Gegenwart (Koroški Slovenci v preteklosti in sedanjosti).
Podgorec je že mlad opazoval pa tudi izkusil na sebi in sošolcih zapostavljanje slovenskega jezika na Koroškem, krivice, ki so jih koroški Slovenci morali trpeti zaradi svojega narodnostnega prepričanja in zavednosti. Zato se je vsa leta svojega delovanja med svojimi rojaki zanimal in zavzemal za njihove narodnostne pravice in še zlasti za pravičnejšo ureditev slovenskega šolstva. Neštetokrat je govoril na raznih zborovanjih, pisal v slovenske in nemške časopise in ob vsaki priložnosti zagovarjal pravice Slovencev.
Veliko delo je opravil Valentin Pod-gorc kot organizator slovenskega zadružništva na Koroškem. Študij zadružništva, opazovanja in izkušnje, ki jih je videl drugod, so mu dale pobudo za ustanovitev prve blagovne zadruge na Koroškem, pod imenom »Gospodarska zadruga v Sinčivesi, registrovana zadruga z omejeno zavezo«. Zadruga je bila ustanovljena leta 1899 in Podgorc jo je z velikim uspehom vodil dobrih dvajset let. Zadruga si je postavila za tedanje razmere moderno in prostorno blagovno skladišče, vnovčevala kmečke pridelke v bližnjem Velikovcu in tako rešila neizkušene in neorganizirane kmete pred izkoriščevanjem trgovskih oderuhov. Tako je postala zadruga v Sinčivesi dolga leta močna gospodarska podpora podjunskim kmetom, hkrati pa velika in koristna pobuda za ustanavljanje podobnih zadrug po drugih krajih na Koroškem. Podgorc je bil pobudnik ustanovitve Zveze slovenskih zadrug v Celovcu ter do svoje smrti aktiven predsednik Hranilnice in posojilnice v Celovcu.
Leta 1921 je Valentin Podgorc kljub pritisku oblasti skušal z ustanovitvijo posebne »Zadruge najemnikov v Št. Petru na Višnjah« braniti pravico malih kmečkih najemnikov proti grofu Helldorfu,
ki jim je protizakonito odpovedal, ker so glasovali za slovenske narodne pravice.
»Zaslužni sin našega ljudstva« imenuje Podgorca »Slovenski vestnik«, ki mu je po smrti objavil lep spominski članek (7. aprila 1956) in katerega zaključuje z besedami: »Osebno trden, odkrit in neustrašen v svojem nastopu, ni molčal, ko so se delale krivice našemu ljudstvu, četudi zaradi tega ni bil deležen pohvale svojih sobratov in duhovniških predstojnikov. Svojo sodbo in oceno je izrekal po delu in koristnosti, nikdar pa po namigih in priporočilih. Zaverovan je bil v pravičnost borbe našega ljudstva, v njegovo pridnost in poštenost. Skromen in zahteven do sebe je tudi pri svojem delu bil za pomoč pridnemu in sposobnemu, odklanjal pa je razdeljevanje splošnih miloščin brez gospodarskih ozirov. Čakal je, da bo zasluge njegovega devetdesetletnega življenja priznalo njegovo ljudstvo, kateremu je bil bližji kakor dostojanstveniki okrog njega.
Naše ljudstvo bo znalo ceniti velike zasluge svojega sina.«
Kresnice
Palko Dolinec
Večer je mehak in zrak dehti po cvetočih kostanjih. Kresnice prepletajo mrak, kot lepi, daljni spomini. Nekje za vasjo turobno drhti piščal.
Kam potujete misli? Stojte! Srcu je hudo.
Nekoč — to je že davno, davno — so mi gorele tvoje oči. Niso bile to kresnice v poletni noči? Vsak večer je bil zlat, noči opojne in v mojih rokah si bila prečudežen cvet.
Iz srca je pesem zadonela.
Nekoč — kako je še to blizu — so mi ugasnile tvoje oči — moje kresnice — in pesem je onemela.
Deklica, zakaj so tako mračne zdaj moje noči?
Daj, pošlji v moj mrak drobne kresnice!
6 Koledar
81
Kropa in njeni žebljarji
Otonu Župančiču se je ob obisku v Kropi, »kjer je videl mnogo napora, veliko vztrajnosti in ljubezni do dela, a tudi mnogo trpljenja, muke in žalosti«, kakor jim je sam pisal leta 1945 ob petdesetletnici zadruge »Plamen« — ob užigajočem petju kladiv rodila pesem kakor odmev. njihovega težkega trpl jenja. Res, povest Krope in njenih ljudi je združena z vztrajnim delom »od štirih do ene, do osmih od treh ...«
Pesem kladiv kroparskih kovinarjev pod Jelovico odmeva že dolga stoletja. Kroparski rudarji so kopali rudo in oglarji kuhali oglje na Jelovici. Svoje izdelke — največ žeblje, katerih so izdelovali čez sto vrst, so v lesenih sodčkih tovorili na konjih preko Jamnika v Že-
leznike in dalje ob Sori in čez Baško sedlo v Furlanijo in v Trst. Pozneje so pošiljali in tovorili svoje izdelke tudi na Hrvaško, v Slavonijo, na Ogrsko in v Romunijo.
Leta 1550 je cesarski rudnik v Kropi in Kamni gorici prejel svoj rudarski red. »Mi, Ferdinand, po božji milosti cesar rimski, kralj ogrski in češki, infant španski etc. etc.... dajemo in upostav-ljamo v korist svoje komore ter fužinar-jev in podložnikov v Kropi in Kamni gorici naslednji rudarski red in svoboščine. ...«
Kroparske in kamnogoriške fužine so imele svojega posebnega rudarskega sodnika, ki je upravljal občino, obenem
tmniar^eivSK^
& C
CROPP
Kropa v Valvasorjevi dobi
Pogled na Kropo
pa sodil v vseh civilnih in kazenskih zadevah. Rudarji, ogljarji in fužinarji ter vsi drugi, ki so kakorkoli imeli opraviti z rudniki, plavži in fužinami, so bili oproščeni vojaške službe; ta privilegij so ohranili skoraj do napoleonskih dob.
Žeblje so kovali v vigenjcih, kakih deset metrov dolgih lesenih kolibah, kritih s škodljami ali z navadnimi deskami.
Ob vigenjcu je tekla voda, ki je gnala kolo, to pa je premikalo vzvode, ki so vrteli velikanski valj sem ter tja. To je bil »samopih«, meh, ki je pošiljal zračne puhe po lesenih in železnih ceveh in razpihoval ogenj v ješah, v katere so kovači potiskali dolge železne palice — čajne so jih imenovali, iz katerih so kovali žeblje.
6*
83
Kakih 2t)0 let je v Kropi lepo cvetela železarska obrt, potem pa je jela pešati. Med Kroparji je še danes živ spomin na stare čase. Vsa Jelovica je razrita in prevrtana, še so vidna kopišča ogljarjev, ki so kuhali oglje za fužine in vigence.
Sredi 18. stoletja je jelo fužinarstvo propadati. Ko proizvodnja kroparskih plavžev ni več zadostovala, so dovažali skraja rudo od drugod, potem pa surovo železo iz Save in s Koroškega. Preureditev plavžarstva do porabe oglja na koks in izpopolnjena proizvodnja drugod po svetu ter iznajdba strojev, s katerimi so začeli množično proizvajati žeblje in žičnike, se je železarska obrt v Kropi, Kamni gorici in drugod pri nas (razen na Jesenicah, kjer je prešla v industrijsko obliko) preživela. Fužine v Kropi so obstale v letih 1880 do 1895. Toda železarska tradicija je bila močnejša od krize in kroparski žebljarji so ustanovili z
Joža Bertoncelj, Kovana plastika
zadnjimi svojimi prihranki 29. januarja 1895 »Prvo zadrugo za žebljarsko obrt in druge izdelke iz železa«. Iz skromnih začetkov so Kroparji preusmerili svojo proizvodnjo po potrebah novih izdelkov in zahtevah tržišča. Zadružno podjetje se je razvilo v tovarniški obrat. Zadrugi »Plamen« se je po vojni pridružila še tovarna ur v Lipnici.
Kropa je imela že pred vojno svojo vajensko šolo, ki so jo po vojni obnovili v industrijsko šolo, ki pa danes ne obstaja več, pač pa ima še delavnico za
umetno kovaštvo in bo postala samostojno podjetje.
Kroparji imajo svoj kovaški muzej, v katerem skrbno hranijo redke ostanke stare železarske obrti. Nekaj veselih zgodb, svojevrstnih običajev pa nam je ohranil Joža Bertoncelj in je prav, da nekatere teh objavimo tudi v našem koledarju, saj so zanimiv kos naše preteklosti.
TRDO ŽIVLJENJE RUDARJEV
Kroparski rudarski revir je bil dokaj obširen. Obsegal je vse stene kropar-skega kotla, prehajal do vasic Brezovice in Cešnjice in segpl daleč v Jamniško goro in še naprej proti središču Jelovice. Pripovedujejo, da je bila središče rudarskega naselja, še preden so stekle fužine ob vodi, planina Vodice na robu Jelovice, ki je nekako sredi grebenov, ki obkrožajo kotlino. Jelovški hrbet se potem nadaljuje od Vodic proti mejam Kamne gorice in Dobrave v smeri Mi-klavžovca. Planina Vodice ima tekočo vodo. Sredi nje raste velika starodavna lipa. Pred sto leti so Kroparji poslali prošnjo cesarju, naj jim vrne planino Vodice, da bo_ spet njihova, kakor je že nekdaj bila. Danes je vsa planina last okoliških kmetov. Toda nekdaj je bilo po vsej verjetnosti tam živo rudarsko življenje. To je bilo, še preden je bistra Preprovka gnala lopate vodnih koles fužinam in vigenjcem. Takrat so še talili rudo v pečeh na veter. Kdaj se je to začelo in kakšen jezik so govorili ljudje, ki so prvi delali rove v kamnita nedra Jelovice? Kdo bi to vedel?
Vse to rudarsko področje je še danes zaznamovano s številnimi jamami in plazovi skal ter s kupi jalovine. V ta rudarski okoliš sta spadali tudi vasici Jam-nik in Podblica. Toda danes zasipa rove listje in dračje, kakor je že davno zemlja zasula jame kroparskih kovačev.
Samo dva sem poznal, Tinetovega Jurija in Murnovega Matevža. Matevž je bil doma s Podblice. Ko pa se je oženil, je prosil, da bi mu dali kroparsko občanstvo. Matevž je bil korenjak, oba z ženo pa pridna, da so dejali občinski
možje, kakor mi je pravil Jurčkov oče, naj le postaneta kvoparska občana. Zdrav rod bosta imela in občini ne bosta v breme. Žena pa je rodila samo deklico, a sta obe kmalu umrli in Matevž je ostal sam. Pozneje je kopal in pomagal Pibrovcu, ko je raziskoval kroparski okoliš. Po izročilu starih je ohranjena zgodba o rudarju Štajselnu. Delala sta skupaj z ženo, on v jami, žena je pa vlačila nakopano rudo v dolino. Delo ju je upognilo in postaralo, in zgodilo se je, da je rudarju žena nenadoma zbolela in umrla. Tedaj je tudi Štajsel zapustil jamo in sporočil v fužino, da ne bo več kopal, ker je konja izgubil, poginil da mu je. Trde in surove besede, toda izpo-vedane z veliko bolečino, ki ni prenesla več navzočnosti in samote kraja, kjer sta toliko let družno delala in se potila.
Eden teh poslednjih je bil tudi rudar Prijatelj. Njegove so bile jame Nad lazi. Pripovedujejo, da je nazadnje kopal v
Črnem vrhu nad Zidano skalo. Le prav poredkoma je prihajal v dolino. Ko je zapadel prvi sneg, je kupil poleg koruze in slanine še nekaj jajc, da bi se prebil, če bi ga sneg za dalj časa odrezal od ljudi. Živel in umrl je v gori. V njegovi rudarski bajti so ga dobili mrtvega, obrnjenega z obrazom proti jami.
Najdišča rude so bila že stoletja pred ugašanjem plavžev izčrpana, zato so iskali rudo tudi drugje. Jaka Jerala je kopal celo v Stajnerju pod Debelo pečjo pri Triglavu.
Spomladi zgodaj ozeleni regrat in kmalu požene cvet. Včasih so kroparski otroci iz njegovih stebel delali verige, kakor so jih njihovi očetje v kovačnicah kovali iz železa. Cvet kmalu dozori in veter raztrosi njegovo seme na vse strani. Tako je to železarsko gnezdo trosilo v svet svoje rudarje, fužinarje in žebljar-je. Danes jih je v Kropi le še malo, ki se spominjajo starih rudarskih časov.
Značilna kroparska hiša z nageljni na oknih in s kovano svetilko
Stari Groga iz Dražgoš, ki je pribežal v Kropo, ko so Nemci požgali Dražgoše, še ve povedati, kako je vozil rudo iz Jelovice v Železnike.
Vsi, ki so se ukvarjali z železom, rudarji in fužinarji, ogljarji in tovorniki so živeli trdo in bedno življenje. Za vse je pa veljal rek: »Veselo srce ne scaga, če nima, pa strada.«
KOLEDNIKI
Jutro je jasno in strupeno mrzlo. Pocu se zdi, da ne zaležeta ne debeli jopič ne cofana, potegnjena čez ušesa. Zebe ga in malo po malo raste jeza v njem, da je vstal tako zgodaj. Tako se mora zdaj sam ukvarjati z ognjem, ki mu noče goreti, in s kolesom, ki mu je zamrznilo. Godrnjaje tipa po kabrnelu za sekiro in kobali skozi majhna vrata h kolesu. Led se drobi pod sekiro in
drobci mu frče v obraz. Toda kolo se ne premakne, kot da je pribito. Zdaj se pri-maje po mostičku prek žleba stara Crnula, zavita v debel pled in obvezana z rutami, da ji ne vidiš drugega ko ši-lasti nos.
Hvala Bogu, luč ima! je odleglo Pocu. »Žlezi no gor na veho, da mi boš svetila!« Naposled kolo le zaškriplje in se premakne. Poc odskoči, a mu na zlede-nelem tramu spodrsne in naenkrat se znajde do kolen v vodi.
»Ješ, Marija iz Kapelice!« vrešči Crnula na vehi. »Ali si se kaj udaril?« Pocu se usipajo kletvice izpod visečih brk. Togotno useka s sekiro po lopatah kolesa. »Na, frdamanc!«
Cez malo časa zagori ogenj na ješi in Poc suši coklje in nogavice ter zmerja Crnulo, ki nosi iz kota strohnele deske in jih nalaga na ogenj.
Od nekod prisveti še druga svetilka. Kovač Žontovec se jima je pridružil. Po
kratkem prerekanju vzame tudi on sekiro in odide h kolesu. Crnula potrpežljivo sveti. Nič. Kolo se ne premakne. Sedaj sede vsi trije na ješi in družno zabavljajo čez tovariše, ki jih še ni, čez mraz, ki noče popustiti, in čez slabe čase, ki jim ni videti konca.
»Poglejta,« jame pripovedovati Poc, ki se mu vzdiguje iz mokrih hlač para, »kako noro sem koval zadnji račun pred božičem. Dvanajst tisoč konjakov sem vlekel Štritku. Ce bi bilo prav, bi dobil za to trpljenje šest borih goldinarjev. Ker sem pa imel za dva goldinarja in osemintrideset krajcarjev ven vzetega, mi je porinil še dobre tri goldinarje, pa je bilo med nama poravnano. Kaj sem mogel s tem denarjem med štirimi prazniki, si lahko mislita. Kar imam las na glavi, mi je žal. da spomladi nisem odšel z drugimi na Oberpav. Za praznike mi je pisal naš Tone, da bo imel delo še vso zimo in da ga pred pomladjo ne bo. Še sedaj zasluži po sedemdeset krajcarjev na dan, čeprav dela komaj deset ur. Ko bo tam podelano, bodo šli še naprej na Pontabel. Ko bi človek vedel!«
»Ko bi bil človek vedež, bi ne bil revež!« pristavi Crnula in vpraša: »Le kje so danes drugi? Od zgornje ješe ni še nikogar. Bodo mar potegnili praznike? Čakaj no, zdaj sem se spomnila, da jih je Ceferin nagovarjal še pred prazniki, da bi šli po božiču okrog ,ta hrušove' koledovat. Prav gotovo bodo danes šli.«
Pogovor zastane in Crnuli začno lesti oči skupaj. Poc gleda v mokre hlače, ki se počasi suše, Žontovec pa tiplje za dolgim cajnom in prek ješe podreza z njim Crnulo: »Ti, ali si slišala letošnjo novo božično? Levičnikova je in lepa je. Seveda, Sivec jo zna tudi tako zaorglati, da se človeku zdi, da je v nebesih.«
Crnula se takoj zdrami. Stara korna pevka je, pa da je ne bi slišala in še znala povrh. Privzdigne ruto, ki jo je imela privezano prek ust, da ji ne bi sapa zmrzovala, in poskusi. Žontovec tudi pomaga. Pri drugi kitici se potolaži že Poc in pritegne z debelim basom. Namesto kladiv se oglasi v vigenjcu božična pesem.
Ko pa obsije sonce vrh Sv. Sobote, hite mimo znamenja trije novi koledniki.
Z Jamnika so jo ubrali k Sv. Mohorju in po bližnjicah v Selca. V Selcih niso bili preveč zadovoljni. Kako neki, ko pa je pred njimi že obiral Ceferin s svojo ko-ledniško druščino. Ce bodo hodili za njim, ne bo prida za v malho. Kam? Posvetujejo se in Pocu uhaja pogled na prijazno cerkvico sv. Miklavža. Tam zadaj je Ojstri vrh, so bogate Rovte, pa bodo pogledali ali proti Martinj vrhu ali pa proti Javorjem.
»Poc ima prav,« pravi Zontovec in krenejo po bližnjici proti Golici. Pot navkreber jih je pošteno ogrela in ko se ustavijo pred prvo hišo, se opogumi Crnula: »Začnimo v božjem imenu!«
Vstopijo in iz nizke veže se kmalu začuje vesela koledniška:
Kroparski žebljar
»Nocoj smo mi prišli do vas, da bi kaj poznali nas .. «
Med vrati se gnetejo in prerivajo otroci. Začudeni poslušajo in ogledujejo
Joža Bertoncelj, Opirača za knjige
nenavadne goste. Ko odpojo, pride gospodinja, jih povabi v hišo k topli peči, gospodar pa iz omarice v steni vzame polno zelenko domačega sadjevca in na-toči. To pogreje in prijetno popraska po grlu, da se kar samo poje. Tokrat lepo, pobožno:
»Mesijas je rojen, Zveličar sveta, On nas bo rešil večnega pekla.«
Gospodinja prinese vsakemu še nekaj za popotnico, koledniki pa za slovo tudi radi še zapojo. Žontovec, ki ga je dolg požirek iz zelenke ogrel in opogumil, jo je kar solo povzel:
»Poglejmo v samoto, tam štalca stoji, v štalci na slamci en pubeč leži...« Pa poprimeta še Crnula in Poc: »To stri milost Očeta za grehe celiga sveta, je božji Sin iz nebes poslan ...«
Ko zapustijo zadnjo hišo v Golici, so koledniki že kar dobre volje. V lepe kraje in med dobre ljudi jih pelje pot.
Tam na levi je Sv. Lenart kakor pri nas in Sv. Bric nad Ceteno ravnjo in Sv. Volbenk pod njo, pa Malenski vrh, Javorje in nad vsemi Blegaš. Hribčki, dolinice in vasice kakor pri jaslicah. Tu in tam pripelje pot do samotne kmetije, z veliko belo hišo in s še večjim hlevom. Ljudje so prijazni in veseli kolednikov.
Poc pozna že po snegu pred hišo, ali je kmet klal ali ne. Ce je že, ga zlepa ni spraviti od hiše. Ce prva kolednica ne vžge, zapojo drugo, po tretji se pa gotovo omehča vsaka gospodinja in obdari kolednike s kolinami. Poc je star kolednik in ni nikoli v zadregi, katero
bi zapel; na pretek jih pozna, na primer tisto o zadnji večerji:
»Na miz'ci, na miz'ci en kelih stoji,
pa ta kelih je zlat
in je Jezusov brat...«
In ono o treh rožicah, ki rasto na polju:
»Trta, pšenica in Marija devica.«
Pa se je primerilo, da so v neki kmečki hiši naleteli na pražnje oblečene ljudi, ki so sedeli za pogrnjeno mizo. Ali ni Poc takoj uganil, da je korenjaški fant s krivci za klobukom prišel z očetom pobarat za domačo hčer, ki je ravnokar vsa zardela od zadrege nalivala kozarce. Samo pomignil je Crnuli in 2on-tovcu in že so jo urezali o »Kan' galilejski ohceti«. In da bi bilo manj zadrege in veselejše razpoloženje, so ubrali najprej hudomušno podoknico, nato pa še svatovsko. Udarili so na prave strune in se jim je tudi izplačalo.
Da, da, lepi so ti kraji in dobri ljudje žive tod.
Joža Bertoncelj, Namizna svetilka
Tri dni je trajalo koledovanje. Sedaj sede pri Pocu utrujeni in hripavi, pa vendar na vso moč dobre volje.
Vse dobrote so si pošteno razdelili in Pocu kar naprej uhajajo oči k oknom, kjer med stekli leže lepo zložene krvavice, pečenice in kremplji, na železni kljuki pa se veselo guga cela prašičeva glava.
Jera, Pocova zakonska družica jim naliva iz steklenice dišečega sadjevca, ki ga res drugače ne morejo razdeliti, in tudi sama ga malo srkne. Strme posluša Crnulo in Žontovca, ki pripovedujeta na dolgo in široko, kje povsod so hodili, kakšne kraje so videli, kako dobre ljudi so srečali in kako imenitno so se imeli.
»Pa smo jo tudi zapeli,« raste Žonto-vec in se odkašljuje, kot da bo ta hip ubral veselo kolednico, »da so ljudje kar zijali. Tako smo se pa tudi vzeli skupaj, da nas je bilo res veselje poslušati. Trije pevci pa smo jo zapeli kakor kvartet. Mar ni res, Peter? Tako smo jo pa zapeli kakor kapeliški zvonovi, ki imajo
v sebi mernik stopljenih srebrnih dvaj-setic.«
»Ješta, ješta, kdo jih je pa dal toliko?« se začudi Crnula in napravi krepak požirek, da bi se ji skoraj zaletelo.
»Kdo jih je dal? Naši stari že ne, ki niso imeli drugega kakor žuljave roke. Stari Frajman pa je imel najboljšo jamo v celi Jelovici. Tistikrat, ko so potegnili zvonove v lino, je sede v trojiškem borštu in z dromljo preizkušal glas novih zvonov. Ker mu niso bili všeč, jih je dal preliti in med bron so vlili še mernik srebra in dvajsetic in starih tolarjev. Toda Peter, zdi se mi, da je tega božjega v steklenici zmanjkalo, treba bo pogledati domov. Prihodnje leto, če Bog da in če je ne usekava na spomlad na Koroško, pa gremo spet. Lahko noč obema.«
Čeprav je bil Poc truden, mirnega spanja tisto noč ni imel. Kar naprej se mu je sanjalo o strahovih. Ko teh ni bilo več, se je pričkal s Cefereinom in žan-darji so mu grozili. Zdaj je zaslišal čisto razločno, da je zašklepetalo okno in dolga roka je segla med klobase in sne-
Joža Bertoncelj, Cerkveni lestenec v Kamni gorici
maki glavo s kljuke. Kar zviška ga je vrglo s postelje. »Kje je palica in sveča?« Po vsem životu se je tresel, ko je sveti ob oknih in štel. »Zahvaljen bodi Bog! Nič ne manjka. Samo sanjalo se mi je, da nekdo krade.« Občutek velike sreče
!
I |
Joža Bertoncelj, Poročni svečnik
ga prevzame, da v sami srajci s svečo in palico v roki poskoči sredi sobe in na ves glas zakoleduje:
»Popadem brž pal'co, sem mislu, da
je tat,
da j'pršou ponoči mojo živin'co
jemat.«
TOVORNIKOM ZVONI
V linah malega stolpa pri Kapelici visi mrtvaški zvon —■ navček. Oglasi se redno ob smrti slehernega Kroparja, pa naj umre doma ali na tujem. Nekoč pa je ta zvon zvonil tudi vsaki tovorniški karavani, ki je šla na kupčijsko pot preko sedla Barigle, pod Dražgoško goro, dalje skozi Železnike ter naprej po dolini Bače pa v Udine in še dalje v Italijo.
Drobno cinglja navček pri Kapelici. Komaj slišno prodira njegov tanki glas v zgodnje jutro, trka na okna že dolgo prebujenega trga, presune srce zalega dekleta, ki si ob odprtem oknu svoje dekliške kamre spleta črne kite.
Komaj pred nekaj minutami jo je bil dvignil iz postelje prešerni vrisk njenega Gašperja, ki je poganjal mimo hiše troje težko natovorjenih konj v klanec proti Jamniku. Dekle posluša navček in razmišlja. Pa Gašper je s svojimi konji in žeblji že tolikokrat šel to negotovo pot daleč v tuje kraje in se zmerom srečno vrnil. Cez tri ali štiri tedne bo spet doma in potem —? Med njo in Gašperjem je sklenjeno. Pa tudi očeta vesta in sta zadovoljna. Dekle se predaja sva-tovskim mislim, čeprav klenka v linah še vedno mrtvaški navček.
Tudi veseli tovornik, Fabijanov Gašper čuje zvon, ki poje njemu v opomin. Pa kdo le bi zdaj mislil na smrt, ko bo po vrnitvi s poti poroka in bo pripeljal na dom lepo Piavčevo Mino.
Konji se krepko vzpenjajo čez sedlo Bariglo proti Jamniku, Gašper pa žvižga veselo tovorniško pesem. Navček je umolknil.
Na vrhu pri Sv. Soboti se konji za hip oddahnejo, nato pa začno urneje stopati po zložni poti. Goli vrh, Jamnik, Železniki ... kje daleč je še Italija?
V dnu klanca pod Šmelovo lopo, na mali planoti nad cesto je včasih stala samotna gostilna »Pri Karlovcu«. Cez dan skoraj ni bilo gosta in šele z nočjo je postalo živahno. Tu so se shajali fantje, ki so hodili na pretepe v sosednje vasi, pa so si v gostilni prej nabrali ko-rajže; kotrobantarji, prekupčevalci in drugi sumljivi pohajkovači so našli tu varno zavetje.
Tisti dan, ko je odhajal s svojim tovorom Fabijanov Gašper, sta proti večeru sedela v gostilni samo dva moška: gospodar, močan, krivogled dedec, ki je natakal žganje, in gost, nič prida potepuh, potuhnjenega pogleda in z brazgotino na čelu.
»Vražje močno žganje imaš. Si ga sam kuhal? Peče kakor ogenj, če ga piješ na prazno.« Zvrnil je frakelj in velel še na-točiti. Gospodar je krivo pogledal gosta
in zagodrnjal, ker ni bil vajen, da bi mu kdo veleval.
»Mislim,« nadaljuje gost, »da je že ves cvenk, kar ga je na svetu, zašel v vreče takihle taberniških nepotrebnežev, kakor si ti! Vsaj kar se tiče mojega cvenka, bi tako sodil. Ali veš za kak pošten posel, kjer bi si urno zaslužil kak božjak?«
»Hm, posel, kakšen posel? Ali ti je sploh mar posel?« je godrnjal gostilničar bolj zase kot gostu.
»Udinjaj se pri fužini, tam zmerom koga potrebujejo. Tudi plača ni slaba. Prijeti je pa treba pošteno, ti pa tega nisi vajen. Posla in zaslužka je dovolj, a le za pridne. Poglej Fabijana tamle iz spodnje fužine! Se pred nekaj leti je bil levež, priden pa je bil, priden, in se je kmalu nalezel cvenka. Danes zjutraj je njegov sin Gašper tovoril v Italijo. Cez nekaj tednov se bo vrnil z nabitim pasom srebra, pa še vina bo prinesel, svile in marsikaj, česar tukaj ni. Viš, to je posel, kdor ga seveda ume,« zaključi gospodar dvoumno in pomežikne gostu.
»Preklemano!« zakol ne gost. »Ko bi srečal tega tovornika danes nad Lajšam i, ko sem krivoritil proti Kropi. Praviš, da je gonil troje težko otovorjenih konj. Kdaj misliš, da se utegne vrniti?«
Gospodar pomenljivo zakašlja, zakaj ta hip se odpro duri in v hišterno stopi širokopleči kroparski birič Matajec.
»O glej, glej! Fužinska oblast prihaja. Ali naj prineseni maseljc vipavca ali frakelj češnjevca?«
Biriču prav po biriško švigajo oči po kotih, mimogrede oplazijo gosta, ki za mizo brezbrižno pokuša žganje in gleda skozi okno.
»Ničesar ne nosi,« odgovarja gostilničarju. »Prihajam samo na ukaz sodnika Sona, ki mi je zabičal, da moram često pogledati, kakšne goste imaš. Dvakrat že je opozorila radovljiška oblast sodnika in celo iz vicedomske pisarne v Ljubljani je prišlo pisanje, da se v okoliš kroparskega rudniškega sodstva često zatekajo različni nevarni postopači, ki se zaradi privilegijev čutijo pri nas popolnoma varne. Mislim, da je tvoja gostilna kot nalašč za take tiče. Radovljiški biriči trdijo, da sledovi zadnjih
dveh ubojev na Dobravskem mostu in pri znamenju v Gobovcih drže proti Kropi.«
»Poslušaj, Matajec!« Gospodar skuša govoriti mirno, a se mu od jeze trese glas. »Kdor pride v mojo gostilno in naroči, pa pošteno plača, je zame človek v redu. Kdo je in kakšen je njegov posel, mi nič mar in tudi nimam pravice, da bi to vpraševal. To povej sodniku, če vpraša ali če kako drugače naplete pogovor na gostilno ,Pri Karlovcu'. Prepričaj se pa sam in poglej, kdo zahaja k meni, ali pa pripelji svojo radovljiško biriško žlahto, naj pregledajo še oni,« se je razvnel gospodar.
»Prav, Karlovec, jaz sem za danes opravil. Opozoril sem te samo, pa si bil piker. Rečeni ti vnovič: pazi se, ker se utegne zgoditi, da ne boš odgovarjal samo rudniškemu sodniku, ki je blaga duša, marveč — krvavi rihti! Ker sem pa že tu in ker mi postava nalaga, bom te-mule možaku, ki sedi za mizo, zastavil nekaj vprašanj.« Birič je stopil k mizi, za katero je sedel gost, se razkoračil, povesil helebardo in začel:
»V imenu kroparske sodne oblasti, kdo in od kod si?«
Gost se krčevito oprime roba mize, brazgotina na čelu mu postane krvavo-rdeča, ne zine pa nobene. Krčmar mu za biričevim hrbtom s kretnjami dopoveduje, naj odgovori.
»Vprašam drugič,« ponovi birič prejšnje vprašanje. Sele čez nekaj časa se zamolklo izdavi gostu iz grla:
»Lovrenc Smid iz Trbiža. Nazadnje sem delal pri fužini v Železnikih, nekaj časa v jami, potem pri plavžu. Zdaj sem na poti v Bohinj, da tam vprašam pri fužini za delo.«
»Ali nisi pred leti delal že pri kroparski fužini?« vprašuje birič.
Tudi v Kropi da je že delal, mu je odgovoril.
»Viš ga, pravi tič si. Dva dni po tvojem odhodu je bilo vlomljeno v Mazzo-lijevo skladišče. Ali veš to?«
»K vragu! Kaj mi to mar! Jaz že nisem bil zraven. V Kropi so že prej kradli in danes tudi še znajo,« zraste Smid.
trn
Kovana okenska mreža
»Opozarjam te, da govoriš z oblastjo kot se spodobi«, zviša glas tudi birič, »sicer bova navila druge strune. Poznam take tiče. Le nikar ne tipaj za štibalo. Tisti tvoj krivi pipec bom že jaz potegnil iz nje, če me pripraviš do tega. Vem, da ga nosijo vsi obešenjaki tvoje sorte. Za danes bom verjel, kar si mi prej povedal. Ce te pa še dobim v svojem okolišu, ti povem, da ti ne uide graščinski par-žon1 in še pred rihtarja2 prideš. Tudi ti, Karlovac, veš sedaj svoje in upam, da bo zaleglo.«
Birič se odpravlja, gospodar pa brez besede biti streči dvema voznikoma, ki sta ravno vstopila in naročila merico vina.
Nad dolino šumljajoče Sore se spušča mrak. Na nebu so zagorele zvezde. Cesta se samotno vije ob vodi. V senožetih pojo črički in trave diše. S hribov veje hladen veter. Jezdec, ki jaše med dvema natovorjenima konjema, seže z roko po kamižolo. Z besedo spodbuja utrujene konje. V daljavi zagleda prve luči ob-
1	paržon = zapor
2	rihtar — sodnik
vodnih vigenjcev in uho ujame glas fužinskega kladiva.
»No, kar kmalu bom v Železnikih. Ce bo prav, do dveh v jutro bom doma. Sicer pa pol ure prej ali pozneje. V Železnikih ga popijem merico in tudi konjem bo treba dati zobanja. Plavčevih ne bom budil,« modruje jezdec, Fabija-nov Gašper, ki se vrača z dolge kupčij-ske poti. Cez most pod plavžem v Železnikih odmevajo kopita konj. Gašper jezdi mimo žarečega plavža, pozdravi s konja fužinarje ob plavžu. Se malo in Gašper sedi v gostilni za mizo pri poliču in prigrizku. Tedaj se iz kota izmota potuhnjen brazgotinast obraz in utone v temo. Tudi Gašper se kmalu odpravi. Cez dobro uro se poganja skozi Rudno v klanec proti Dražgošam. Ko pride iz vasi, zleze s konja in ga pusti, da uravna korak po svoje. Natovorjena konja s polnimi bariglami vina mu sledita. Vrli hriba spet zajaha. Gašper se prepusti sanjarjenju. Kupčija je bila dobra. Čedno vsoto srebrnih kovancev ima v pasu. Vino pa, ki ga nosita konja v ba-riglah, bo za svatbeno pojedino. Takega v Kropi ne pijejo. Iz razmišljanja ga prebudi prskanje konja, ki se je ustavil. Cez pot so ležale veje. Gašper skoči s konja, da odstrani oviro. Pa ta hip zraste iz grmovja črna senca, gluho zahresti težak kol nad Gašperjevo glavo in konjem pred noge se zakotali težko truplo njihovega gospodarja.
V stolpiču pri Kapelici zopet poje navček. V jutro so dražgoški rudarji pripeljali staremu Fabijanu ubitega in oropanega sina. Tam v beli kamri pa neutolažljivo joka za mrtvim ženinom zala Plavčeva Mina. Navček zvoni tudi njeni ubiti sreči.
Cas beži tudi prek železarske doline. Pomlad razcvita Jelovico, Dražgoše se belijo v cvetočih češnjah. Ptičji zbor gostoli in sonce ogreva prebujeno zemljo. Ob dražgoškem znamenju počiva utrujen popotnik, star berač. Siva, skuštrana brada mu visi na prsi. Pogreznjen vase, mrk ne vidi lepega pomladnega dne, ne v soncu se smejočih Dražgoš, zelene Jelovice, sivega Ratitovca in zasneženega vrha Triglava, ki raste pod sinje nebo kot bel nagelj.
Po kratkem počitku berač trudoma dvigne sklonjeno glavo, si z rokami počeše lase, ki mu silijo na brazgotinasto čelo. Vstane, si oprta malho in se z majavim korakom napoti proti Lajšam. Nenadoma mu zastane noga. Ob poti stoji križ. Do potankosti je beraču ta slika znana. Kolovoz, na eni strani leskov grm, na drugi dve smreki in z mahom poraščena skala. Sto in stokrat je že šel tod mimo in vsakikrat je v mislih videl ležati na kolovozni poti negibno truplo. Vsakikrat je pospešil korak, tokrat pa so se mu kolena začela tresti, noge so težke in mukoma jih prestavlja. Rad bi zbežal, da bi bil čimprej za ovinkom, a noge so težke ko svinec in občutek ima, da ne hodi po kolovozni poti, marveč brodi po ilovnati zemlji, ki ga hoče potegniti vase.
Zvečer je pridrsal po stopnicah v plavž zgornje fužine v Kropi. Ustavil se je pri Basovcu, ki je metal rudo in oglje v žrelo. »Mrzlo je, čeprav je že pomlad. Ali bi se lahko pogrel pri tebi in tu prenočil?« Da bi se prikupil, je potegnil iz malhe stekleničko. »Daj ga, Basovec, daj, dober je, lanski borovničevec.« Basovec je krepko potegnil, da se je beraču na-kremžil obraz, ko je videl, kakšna praznina je nastala v steklenici. Beraču je pokazal kup oglja, mu vrgel nekaj oglar-skih c j oh1 za pod vzglavje, zatem pa šel pomagat tovarišem spodaj. Cez čas je poklical tovariša, da gresta znova nasuti v plavž rude in oglja. Ko pa je stopil na vrhnjo stopnico, mu je zledenela kri. S kupa oglja se je pravkar zakotalila črna gmota naravnost v plavževo žrelo. Basovec je kriknil na pomoč in planil s tovarišem k žrelu. Pa za Lovrencom Smidom ni ostalo drugega ko ožgan škorenj. Spomin na to nezgodo je kmalu ugasnil, med plavžarji pa so se jele širiti govorice, da v pozni noči štorklja po odrih plavža in po fužini ožgan škorenj zgorelega berača. In še dolgo potem, ko je plavž za vedno ugasnil, si otroci zvečer nismo upali hoditi mimo kabernelov2, ker smo se bali, da nas ne zgrabi škor-njica.
1	cjoha = vreča
2	skladišče oglja
Tudi krčme »Pri Karlovcu« že davno ni več. Neko noč jo je zajel plamen in ogenj je s hišo vred požrl tudi gospodarja, ki bi rad iz ognja rešil nekaj svojega bogastva. Danes ni sledu od nje. Le samotnemu potniku, ki pozno v noči zaide tod mimo, se zdi, kot da sliši vpitje, trušč in razgrajanje družbe, ki je včasih na tem kraju slavila uspelo hudodelstvo. Včasih leži preko ceste stegnjen konj in ne pusti popotnemu mimo ali pa slišiš za seboj glasove in korake nevidne osebe. Ljudje ne hodijo radi ponoči tam mimo. Staro Lepkovico, ki se je neke noči vračala s semnja, je strašilo, da je komaj živa prišla domov. Pa tega je že davno. Ona je tam ob cesti dala postaviti znamenje, ki se je ohranilo do današnjih dni.
UMETNO KOVA5TVO
Kakor Kropa sama, tudi njeno delo sega daleč v preteklost. Verjetno je, da gredo tudi prvi začetki našega umetnega kovaštva v sklop ranega našega železarstva. Ljudje so takrat še zavarovali okna svojih hiš s kovanimi mrežami. To omenja tudi Valvazor v svoji knjigi »Slava voj-vodine Kranjske«, ko opisuje Kropo in njeno delo. Škoda, da imamo iz starih dni pokazati le malo umetnih kovaških
Stara okenska mreža
izdelkov. Vzrok je največ stiska in revščina, ki sta zajeli Kropo potem, ko je propadlo njeno železarstvo. Spominjam se, da je prvi avtomobil, ki se je pripeljal v Kropo, odpeljal mnogo dragocenih stvari. Prišleci so jih pokupili za slepo ceno, domačini pa prodajali kot ceneno starino. Takrat so šle stare slike na platno, kipi, rezbarij e, cinasto posod je, obleka in drugo. Samo židanih rut je šlo na stotine. Umetna kovaška dela so za nekaj krajcarjev prodajali za staro železo.
Od starih del naj omenim okenske mreže, ki jih ima nekaj v svoji zbirki naš kovaški muzej, nekaj jih je pa še na hišah. Lepe so mreže na stari Natovi hiši; imajo to posebnost, da so pritrjene pred oknom. Take mreže so pri nas zelo redke. Tem podobno ima tudi naš muzej in je bila nekoč na hiši Poldeta Kordeža na Golem brdu. Po podobnosti izdelave spada k tem mrežam tudi nagrobni križ, ki se prav tako nahaja v naši muzejski
Joža Bertoncelj, Skropilček. Študija za nagrobnik (1 kos)
zbirki. Verjetno so vsi ti izdelki iz roke enega mojstra. Lep primer kovaškega dela v utopah (kalupnjakih) kaže ograja pri hiši A. Smrekarja v Kotlu. Zal, da je ostalo samo še nekaj palic, ki pa bodo tudi kmalu izginile. Omeniti je dalje tudi okovje za skrinje. Tudi tega imamo po nekoliko primerkov s starih kropar-skih skrinj. Okovje je pocinjeno in izrezi v njem so bili kaj pogosto podloženi z rdečini suknom. Imamo še nekaj trkale za vrata, to je pa tudi vse, kar Kropa premore iz starih časov svoje umetne obrti.
Poizvedoval sem pri starem umetnem kovaču B. Šolarju. O delu starih mi je pripovedoval tole: Že njegov oče je izdeloval okenske mreže. Njegovo deio so bile mreže v cerkvi v Dražgošah in mreže, ki so še danes ohranjene na oknih cerkve na Jamniku. Lepe nagrobne križe je izdeloval Andrej Mertel. Njegovo ime je zapisano na spominski sliki v cerkvi pri Kapelici v vrsti imen drugih šestih dečkov, ki so v zvezi z nastankom te cerkve. Iz poznejših časov je znano ime Janeza Praprotnika, po domače Vodla. Vrata na pokopališču in mreža v Pibrovčevi kapeli so njegovo delo. Nekateri mu pripisujejo tudi ograjo in okenske mreže na nekdanji pisarni zadruge »Plamen«, kar pa ni točno. Ta ograja in mreže so bile napravljene po letu 1908 in jih je izdelal mojster Šolar s sodelovanjem Hiacinta Pibrovca. Tudi delo samo kaže druge roke. Praprotnik je bil zelo zmožen mehanik ter se je lotil izdelave naprave perpetuum mobile, večnega dvigatelja, meha, ki bi sam pihal. Pripovedujejo, da je delal z nekim pomočnikom Švelcem iz Dobrave na skrivaj po cele noči vzlic temu, da so ga domačini zaradi tega dela zasmehovali. Pred dobrimi petdesetimi leti je takratna žebljarska zadruga poslala na Dunaj na tečaj za umetno kovaštvo našega mojstra Šolarja. Njemu sta sledila še dva mlajša, Janez Zupan in pokojni Ignac Blaznik. Prišel je v Kropo tudi neki učitelj umetnega kovaštva s Češkega. Kakor mi je pripovedoval takratni ravnatelj zadruge Franc Šolar, je bil zelo dober umetni kovač. Njegovi sorodniki imajo iz rok tega mojstra še dva
izdelka, svečnik in pepelnik v takrat priljubljenem upodabljanju vrtnice in listja.
Kljub dobri strokovni pripravi delo ni zazivelo. .Prav takrat so dobili od nekod različne rozete, konice in druge izdelke, napravljene s stroji, seveda tako poceni, da jnn je upadel pogum, da bi se jim to delo izplačalo. Mislim pa, da je bil glavni vzrok tudi ta, da med sicer nadarjenimi kovači ni bilo nobenega dobrega risarja, lako tudi iz te dobe razen nekoliko poizkusov ni ostalo nič pomembnega. .Nekoliko spominov hrani še mojster Šolar, nekaj malega ima naša muzejska zbirka, precej je pa izginilo med zadnjo vojno. Leta ly37 so vnovič poizkusili z umetnim kovaštvom. Pri »Plamenu« so ustanovili kovacnico, ki je imela mojstra, risarja in nekoliko vajencev. V kratkem se je delo uveljavilo. Za nekaj mesecev je prišel z Dunaja mojster Aleksander Nehr, ki je poučeval na tamkajšnji umetni obrtni šoii. Njegov oče je skoval železnega viteza, ki stoji na dunajskem rotovžu. ludi sam je vodil tečaje po raznih deželah. Kazal je svetinje in odlikovanja, ki mu jih je podaril Kemal paša, ko je vodil tečaj v Ankari. Iz teh začetnih dni je omeniti delo za nekdanji dvorec na Pokljuki. Ob zaključku so bili kovači povabljeni na likof. Skupino je vodil naš France Mo-horič, ki je predstavil Kroparje takole: »Nekaj nas je ta viših, drugi so pa delavci.« Večje naročilo so napravili tudi za takratnega ministrskega predsednika Cvetkoviča za njegovo vilo v Niški banji. Nekaj krati je prišel sam v Kropo po izdelke. Pripovedujejo, da ga je ob izbruhu vojne v tej vili zajel odred nemških oklepnikov in je poveljnik odreda poslal takoj enega svojih častnikov z avtom v Kropo, da zbere zanj, kar je vrednega. Kmalu je prišel tudi sam, položil na mizo zavitek okupacijskih mark in odnesel, kar mu je bilo všeč. Takoj za njim so kar navalili kupci iz Celovca, z Dunaja in od drugod. Naročil je bilo več kot možnosti izdelave. Kovačnici je moral priti v pomoč še dobršen del orodjarne, pa še ni zadostovalo. Pa so vpregli še stroje in je šlo »umetno kovaštvo« kakor na tekoči trak. Toda tega je bilo
Joža Bertoncelj, Kovana rozeta
kmalu konec. Mlade kovače je klicala dolžnost drugam, ljubezen do domovine, do svobode jih je zvabila v gozdove, v boje, iz katerih se jih je le malo vrnilo.
... in z žeblji, kapljami svojega srca,
svoje ime preko gorskih steza in belih
cest
ponesli tja do daljnih tujih mest.
Tako je zapisal o Kropi njen dobri prijatelj, zdaj že pokojni Joža Lovren-čič. .Po vojni je zrasla nova kovačnica. Njeni izdelki so šli po vsem svetu. V Nemčijo, Avstrijo, Anglijo, Sirijo, Ameriko, Holandijo itd. Jaz sem iz poslednjega rodu, ki ga je dal vigenjc. V prvo zarjo moje mladosti utripajo iskre vigenjcev in odmeva žvenk kladiv. V žaru železa raste iz mraka očetova senca, urno se giblje v ritmu dela, prestane in se utrne kmalu za vedno v mrak. Na nasprotni strani ognjišča udarja mati, ona ne sme in ne more odnehati, da se obdrži ogenj na ješi, kakor na žrtveniku božiče Veste.
Tako dobi tudi sin svojo dediščino — kladivo, ki pada na uporno in trdo gmoto, jo zvija in stiska kakor trdo in živo življenje človeka. Iz ognja, kladiva, trpljenja in bolečine pa vzraste nova čista lepota.
NEHAVANJE
Strma grapa pod Jelovico se pogreza v mrak in pozabljenje. Ognjeni žar plavžev in vigenjcev je ugasnil. Sproščeno in veselo šumi Preprovka mimo starih hiš, nič več ne padajo njeni curki na lopate vodnih koles. Rudarji so že davno odšli za vedno iz svojih jam v druge. Se pred njimi so se porazgubili tovorniki s svojimi konji in bariglami. Potem so šli gospodje, fužinarji in trgovci z »ogomoštri«, plajerji, basovci, bosa-gebri, štrekarji in cajnarji. Nato so utihnile v Jelovici sekire ogljarjev in
Spomenik francoskim žrtvam na Ljubelju. Po načrtu inženirja arh. Kobeta izdelal Joža Bertoncelj
ugasnile njih kope. Z ogljarji so šle tudi »romance«, sključene od tovorov oglja. Še nekaj žebljarjev čaka na ukaz neizprosnega »avfarja«, da napove nehava-nje in ustavi kolo. Tedaj bo zbrana vsa ta pisana železarska druščina na ozkem obzidanem prostoru »pod borštom«, vsa mirna in spokojna. Vsako leto na spomlad bo zazelenela tista uboga ruša, ki poravna vse in z enako odejo pokriva vse trudne in žulj a ve ter one, ki so grabili in stiskali iz prvih kupe premoženja. Tam ob zidu leži prevrnjen kamen, ki posreduje s toplo prisrčnostjo med obema: »Luki Tavčarju v spomin zvestobe od njegovega gospodarja.« Še malo naprej bereš v težko litino vrezane besede, da »resnična ljubezen seže čez smrt«.
Ta ozka dolina s strmimi hribi pozna malo sonca. Od nekdaj je bilo tu življenje trdo in neizprosno. Mislim pa, da je malokdo zaradi tega klonil. Življenje, kakršno je bilo, se jim je zdelo po naravi nujno. V dobi, ko so bile fužine in vigenjci v največjem obratovanju, so po štiri družine uporabljale izmenoma eno sobo. Vsak teden je imela sobo ena družina, druge pa so se stiskale na podstrešju poleti in pozimi. Toda v to trdo življenje je včasih le posijalo sonce, lep trenutek se je utrnil, duhovita šala in pesem sta ljudem za kratek čas spremenili trdo vsakdanjost v veselje. Mislim, da nihče izmed njih ni pričakoval, da bi se jim utegnilo kdaj v življenju goditi bolje in lepše. In ko je za vsakega prišel njegov čas, ko se mu je steklo, kot so stari imeli navado reči, je vdano odložil kladivo in mirno odšel. Vsak dan tik pred zaključkom dela v vi-genjcu je napovedal starešina ješe ali pa »avfar«: »Dol' gori!« To je pomenilo, naj nihče več ne nalaga oglja na ogenj, da pogori samo še to, kar je že na ognju, potem se pa delo konča.
S temi besedami je napovedal svoj konec tudi žebljar Francen svoji materi dan poprej, preden je ugasnil: »Mati, dol' gori!«
Ko sva se z materjo razhajala za vedno, mi je bilo strašno hudo. Mati je to opazila in me začela tolažiti:
»Slovo mora priti...«
Spočetje, rojstvo in smrt, vse je bilo tem preprostim, pridnim ljudem revno, rekel bi, človeško malo pomembno. Toda življenje jim je bil dar, za katerega se je vredno boriti. In samo trdo delo ga
požlahtni in daje človeku pravico, da živi. Človek brez dela je nesrečen, kakor da je brez cilja. Naši ljudje so se tega zavedali in kljub revščini živeli svoje notranje lepo življenje.
Joža Bertoncelj
Svet je dovolj bogat
Zadnja leta je izšlo v raznih deželah, zlasti pa v Ameriki in Angliji nenavadno mnogo knjig in razprav, ki obravnavajo pereče vprašanje prihodnjih let: Ali bo za naraščajoče število ljudi dovolj hrane? Ali je Zemlja preobljudena? Svetu grozi lakota. Na svetu bo kmalu več ljudi, kot jih bo mogoče prehraniti. Narodi brez prostora... itd. Strokovnjaki, ki obravnavajo ta vprašanja, s svojimi trditvami nočejo vzbujati strahu med narodi, saj pišejo resno, svoje trditve utemeljujejo s pametnimi dokazi, s številkami, s prepričujočimi računi, ki razodevajo resnično skrb za prihodnost človeštva. Kako resno je to vprašanje, nam potrjuje tudi prizadevanje organizacije Združenih narodov, ki je naročila skupini strokovnjakov, naj prouči te probleme.
Angleški znanstvenik Julian Huxley, ki je o teh vprašanjih mnogo razmišljal in pisal, pravi nekje, da se človeški rod nikoli v zgodovini ni tako zamislil nad svojim lastnim položajem, nad svojo usodo, nad svojo prihodnostjo kakor v zadnjih desetletjih. Ugotavlja pa, da se spričo trdih dejstev, ki jih pokaže nekakšna svetovna inventura, popis materialnih zemeljskih dobrin — živeža, surovin, virov energije — premalo zavedamo vseh teh vprašanj, da so nam v svoji daljnosežnosti premalo jasna.
Še pred nekaj desetletji se je dogajalo, da je v Indiji, na Kitajskem ali kje v Afriki na desettisoče in celo stotisoče ljudi pomrlo od lakote. Pa tudi v naših starih kronikah iz prejšnjih stoletij beremo o ujmah, ki so prizadele deželo, da je pomrlo na stotine ljudi od lakote. Takrat niso poznali mednarodnih organizacij, kot jih poznamo danes (n. pr.
UNO, UNRRA, FAO itd, ki delajo v organizaciji Združenih narodov). Zavest človečanske skupnosti je pa danes že tako močna, da svet ne more biti ravnodušen nasproti stradaj očim narodom. Skrb za človekov vsakdanji kruh je postala občečloveška, svetovna skrb. Naj bodo nagibi zanjo taki ali drugačni, postali so zadeva mednarodnega reda, mednarodnih odnosov, zlasti še po drugi svetovni vojni, ko je to skrb sprožilo vprašanje preobljudenosti zemlje in potreba tesnejšega sodelovanja med vsemi narodi in ljudstvi sveta.
Človek se zgrozi ob ugotovitvi, ki so jo zapisali nekateri strokovnjaki, da v nekaj stoletjih dobesedno ne bo več prostora na Zemlji, če se bo prebivalstvo tako množilo, kot se množi v zadnjih desetletjih. Spet drugi sodijo o takih trditvah, da so črnoglede, in govore o neizčrpnih možnostih prehrane in naselitve. Kaj pa govore dejstva?
Izreden napredek tehnike, zdravstva, izboljšani delovni pogoji, učinkovito pobijanje nalezljivih bolezni, izboljšana prehrana, vse to je pomagalo dvigniti splošno življenjsko raven in omogočilo, da se je življenjska doba pri nekaterih narodih danes podaljšala skoraj za 100 odstotkov. Čeprav je druga svetovna vojna terjala okrog 30 milijonov človeških žrtev in je normalni prirastek v letih vojne in prva leta po vojni v mnogih deželah padel, je prebivalstvo na Zemlji v zadnjih 25 letih naraslo za skoraj 700 milijonov ali za 37 odstotkov: od 1825 milijonov v letu 1929 na okoli 2500 milijonov v letu 1955 (po podatkih Združenih narodov za leto 1956 celo na 2700 milijonov). Izmed 35 dežel, za katere so na razpolago točni podatki o številu roj-
? Koledar
97
stev, odpade po podatkih za leto 1952 največji prirastek na Venezuelo (35 na 1000 prebivalcev), Meksiko (29), Egipt in Izrael (po 25). Velike dežele, kot so Združene države Amerike (15), Kanada (19), Japonska (16), Sovjetska zveza (15) in Kitajska (okoli 10), so nekako v sredini tabele, medtem ko so evropske dežele v glavnem na zadnjem mestu. Celo Francija in Avstrija, ki sta bili dolgo zaznamovani kot deželi »z izumirajočim narodom«, imata prirastek, in sicer Francija 7 na 1000 prebivalcev, Avstrija pa 3.
Od začetka našega stoletja do danes je naraslo prebivalstvo Egipta od 12 na 22 milijonov, prebivalstvo Japonske od 44 na 87 milijonov, Združenih držav Amerike od 76 na 160 milijonov, Kitajske od 350 na 582 milijonov itd. Če bo šel razvoj tako naprej, se bo število prebivalcev v prihodnjih 25 letih pomnožilo za 1 milijardo; torej bo leta 1980 okoii 3,5 milijarde ljudi, okoli leta 2000 pa že okoli 5 milijard — še enkrat več kot danes.
Glede na hitro rast svetovnega prebivalstva je že Anglež Malthus leta 1798 postavil svojo teorijo, da prehrambne možnosti na Zemlji ne bodo več zadostovale za potrebe naraščajočega prebivalstva. Po njegovem pojmovanju se ljudje množe v geometrični postopici: 1—2—4— 8—16—32 itd., pridobivanje hrane pa se veča le v aritmetični postopici: 1—2— 3—4—5—6 itd. Malthus se je bal pre-obljudenosti, katero bodo mogle zadrževati samo lakota, kužne bolezni in vojne. Zato je oznanjal zakonsko zdržnost. Zgodovinski razvoj je pokazal, da se Malt-husove napovedi niso uresničile. Ce bi se prebivalstvo množilo po njegovi domnevi, bi se podvojilo vsakih 25 let in bi bilo torej danes na Zemlji namesto 2,5 milijarde ljudi že kakih 55 do 60 milijard ljudi.
Vsekakor nam zgoraj navedene številke govore, da se je v zadnjih desetletjih prebivalstvo po vsem svetu zelo pomnožilo vzlic temu, da smo doživeli dve veliki vojni, več revolucij, državljanskih vojn in podobno. Ta porastek je nujno sprožil nove probleme in skrbi, na katere odločujoči krogi, politiki in državniki, gospodarstveniki, vojaški po-
veljniki itd. gledajo vsak drugače. Mesta so prenaseljena, njihova preskrbo-valna zaledja se ožijo in nastajajo zmerom težji problemi prehrane, prometa in podobno. Gospodarstveniki ugotavljajo meje proizvodnih možnosti, ki jih ima ta ali ona dežela za tako in tako število prebivalcev. Vojaški strokovnjaki smatrajo porast prebivalstva v nekaterih deželah za povečanje bioloiko-vojaške moči, ki prej ali slej utegne postati eksplozivna. Iz nedavne preteklosti vemo, kako so Nemci utemeljevali svojo ekspanzijsko politiko, svoje skomine po vzhodni Evropi in Balkanu, ki so dejansko privedle do druge svetovne vojne. Podobno so se hoteli razširiti tudi Japonci, ki jih je mikala razsežna in bogata Avstralija in otočja na Pacifiku. V Angliji so pred nekaj leti ustanovili »Izseljeniški svet« (Migration Council), ki se ukvarja s problemom prenaseljenosti angleškega otoka in s problemom preselitve velikega števila prebivalcev v manj naseljene kolonije. Blizu devet milijonov ljudi ima danes Anglija preveč. V podobnem položaju je Italija, Japonska, katere prebivalstvo se je že v letih po drugi svetovni vojni pomnožilo za deset milijonov od 72 na 82 milijonov. V naslednjih desetih letih se bo pomnožilo skoraj za nadaljnjih 15 milijonov. Zanimiv primer nam kaže Francija. Še pred dobrimi desetimi leti so Francozi sami s strahom govorili in pisali o »dekadenci« svojega naroda, o padanju rojstev, ki utegne postati usodno za Francijo. Zadnja leta govore o francoskem »čudežu«, o nenavadno velikem številu rojstev.
Spričo teh številk ni čudno, če strokovnjaki, filozofi, gospodarstveniki in drugi tako resno obravnavajo vprašanje preobljudenosti zemlje v naslednjih desetletjih. Poglejmo dejstva, izmed katerih je najvažnejše tisto, ki potrjuje stalno rast prebivalstva na zemlji. Od prvih začetkov civilizacije pred približno 6000 leti se je prebivalstvo na svetu stalno množilo. Z gotovostjo to lahko trdimo, kot pravi Julian Huxley, tudi že za preteklih 10.000 let, ko so bili naši predniki še lovci. Ta rast se stalno nadaljuje. Res je, da včasih zastane v po-
sameznih pokrajinah, da jo zavro naravne katastrofe (poplave, potresi, kužne bolezni, lakota in podobno), kar nekateri označujejo za »biološko regulacijo«, toda to so le majhne prekinitve.
Drži, da za cela razdobja nimamo zanesljivih podatkov, niti za eno zemeljsko celino. Opiramo se lahko na približne cenitve ali, če hočemo seči še dlje v preteklost, na domneve. Pred odkrit-
Kmetijski strokovnjaki FAO so v večini azijskih držav prispevali velik delež za večjo proizvodnjo riža. Na sliki: z novo vrsto riža so tudi na Koreji dosegli velike uspehe; strokovnjak FAO Mark Williamson (z naočniki) pregleduje nove riževe nasade na Koreji
7*
99
jem Amerike je bilo v vzhodnem delu Severne Amerike približno milijon prebivalcev indijanskega rodu, ki so se vsi ukvarjali izključno samo z lovom. Ustrezno tej ugotovitvi bi ocenili za čas malo pred prehodom od lova k poljedelstvu in živinoreji — okoli leta 5500 pred Ivr. — da je bilo na vsej zemlji okoli 10 milijonov prebivalcev. Najnižja številka, ki bi jo lahko navedli, bi bila 5 milijonov, najvišja pa 20 milijonov prebivalcev.
Do približno 5500 let pred Kr., ko so jela nastajati prva mesta, ko so ljudje iznašli pisavo 111 so že znali tudi računati, ko so odkrili prve kovine in se je tako rekoč začela doba civilizacije, je po dveh tisočletjih poljedelstva in živinoreje prebivalstvo na svetu že precej naraslo in bi ga z gotovostjo lahko ocenili na kakih 20 milijonov, morda več, nikakor pa ni preseglo meje 40 milijonov.
Po tej dobi se zmerom bolj razvija poljedelstvo, trgovina, obrt in število prebivalstva se naglo dviga. Človeštvo je doseglo med razdobjem od 1000 do 500 let pred Kr. mejo 100 milijonov in v pozni dobi rimskega imperija mejo 200 milijonov.
Od sedemnajstega stoletja dalje imamo že zanesljivejše podatke o svetovnem prebivalstvu. Okoli leta 1650 je bilo na svetu okoli 545 milijonov prebivalcev. Meja napake utegne biti največ 20 odstotkov. V prvi četrtini devetnajstega stoletja je bila prekoračena meja 1 milijarde prebivalcev na svetu, meja druge milijarde pa v prvi tretjini dvajsetega stoletja in če ne bo kake nepredvidene katastrofe, bo v prvem desetletju enaindvajsetega stoletja, da, po vsej verjetnosti že pred koncem dvajsetega stoletja prekoračilo mejo 3 milijard.
V zadnjih letih znaša letni prirastek prebivalstva na svetu približno 0,9 odstotkov; zaradi preprostejšega računa lahko rečemo 1 odstotek. V celem je na svetu danes več kot dve in pol milijarde prebivalcev. Nekateri navajajo številko 2,2 milijarde, manj pa vsekakor ne. Strokovnjaki pri Organizaciji združenih narodov navajajo najnovejše cenitve: 2,7 milijarde in napovedujejo, da bo že 1. 1980
število prebivalstva pri sedanjem porastu naraslo na 3628 milijonov. Prvi podatki (2,2 milijarde) se nanašajo na nekatere starejše statistike in na pomanjkljiva ljudska štetja. Sedanja razdelitev po celinah kaže naslednjo razporeditev: Več kot polovico vsega prebivalstva na svetu živi v Aziji, ena petina v Evropi, ena osmina v Ameriki in ena dvanaj-stina v Afriki. V mnogih državah že nekaj desetletij ni bilo ljudskega štetja. V nekaterih pokrajinah niti ni mogoče izvršiti ljudskega štetja v evropskem smislu. Koliko prebivalcev živi v pragozdovih Afrike in Brazilije, še danes ne vemo. Neznani so tudi natančnejši podatki za Azijo. Vendar skušajo z ljudskimi štetji doseči v zadnjem času kolikor mogoče točne podatke za Azijo, za Afriko in Južno Ameriko. Po zadnjem popisu prebivalstva na Kitajskem (leta 1955) so našteli 601,903.000 prebivalcev, pri čemer so všteti vsi Kitajci, tudi oni, ki žive v drugih deželah in na Formozi. Na tisoč Kitajcev odpade 37 porodov letno, umre pa jih na enako število samo 17. Letni prirastek znaša torej kakih 12 milijonov. Ne le za Kitajsko, za vso Azijo je ta prirastek velik problem prihodnjih desetletij. Novejše podatke navajamo tudi za prebivalstvo Združenih držav Amerike. V zadnjih petih letih je naraslo za 6,3 odstotke. Če računamo tudi vojsko, imajo ZDA po podatkih iz leta 1955 zdaj 162,414.000 prebivalcev. Samo prirastek v Ameriki in na Kitajskem je v zadnjih letih precej večji kot 1 odstotek. Enako velik prirastek je v mnogih drugih deželah, v nekaterih drugih, zlasti v deželah Latinske Amerike znatno večji, prav tako v Kanadi, v Egiptu, na Japonskem. Tako povsem upravičeno lahko vzamemo za osnovo letnega prirastka 1 odstotek. In če je danes na svetu 2,5 milijarde ljudi, pomeni 1 odstotek letnega prirastka 25 milijonov ljudi. Julian Huxley gre pri navajanju številk v še večje podrobnosti: vsakih štiriindvajset ur se rodi 70.000 ljudi (nekateri navajajo že za leto 1956 povprečno številko: 80.000 rojstev dnevno) — to je število prebivalstva srednje velikega mesta. Predstavljajte si: 365 novih mest vsako leto. A to število ni število roj-
stev, ampak število prirastka. Pri takem številu prirastka bo na svetu leta 20i0 nič manj kot 4,6 milijarde ljudi, leta 2090 že 9,2 milijarde in leta 2160 že 18,4 milijarde ljudi. Na osnovi teh številk opozarja Huxley, da utegne svetu groziti katastrofalna lakota. Poleg navedenih številk prirastka prebivalstva na svetu je treba pripomniti, da se je spričo velikega napredka medicine zelo podaljšala človekova življenjska doba, kar se nanaša sedaj šele na razvite dežele, z naglim razvojem še nedavno kolonialnih dežel pa se ta napredek hitro širi. Po podatkih za leto 1955 znaša povprečna življenjska doba pri posameznih narodih: Indija — 29 let, Egipt — 39 let, Chile — 39 let, Finska — 59 let, Japonska — 58 let, Nemčija — 62 let, Francija — 67 let, Avstralija — 68 let, Združene države Amerike — 70 let, Anglija — 70 let, Nizozemska — 71 let.
To so računi in dejstva, ki jih ni mogoče zanikati in ki že danes navdajajo s skrbjo državnike, gospodarstvenike in strokovnjake raznih strok, ki se ukvarjajo s temi problemi. Ob teh dejstvih se nam nujno vsiljuje vprašanje: Ali je človeštvo pred katastrofo? Ali pa bo Zemlja lahko prehranila milijarde ljudi, ki bodo, recimo po letu 2000 živeli na njej. Strokovnjaki za ta vprašanja pri organizaciji Združenih narodov, ki so ugotovili, da bo leta 1980 na svetu že 3628 milijonov ljudi, se že ob tem številu vprašujejo: Ali bo tedaj dovolj hrane za vse te ljudi? Saj sta že danes dve tretjini prebivalcev nedohranjeni in bi že sedaj morali dvigniti proizvodnjo hrane za 25 °/o, če bi hoteli odpraviti ta primanjkljaj. Spričo naraščajočega števila prebivalstva pa bi se morala proizvodnja vsako nadaljnje leto zvišati za l,3i odstotka. Mednarodna organizacija FAO pri Združenih narodih, ki se ukvarja s problemi prehrane na svetu, je v svojem poročilu o stanju poljedelstva in prehrane na svetu (za leto 1955) objavila pregled povojnega razvoja nekaterih prehranskih panog, poljedelstva, gozdarstva in ribištva in obenem razpravlja o razvoju v prihodnosti. Po teh poročilih navajamo nekatere ugotovitve. Vojna je precej zavrla kmetijsko proizvod-
njo, ki je bila v celem v letih 1946/47 za 5 odstotkov manjša kakor v letih 1934/38. V Evropi, Sovjetski zvezi in Severni Afriki je proizvodnja padla od ene četrtine do ene tretjine, v deželah Daljnega vzhoda je padla skoraj več kot za 10 odstotkov, vtem ko je v Severni Ameriki porasla za eno tretjino. Drugod po svetu ni bilo večjih sprememb.
Povojne težave so bile večje zaradi stalnega porastka prebivalstvu, ki ga je bilo že v letih 1946/47 za kakih 10 odstotkov več kot v letih 1934 do 1938.
Čeprav se je celotna kmetijska proizvodnja zmanjšala za približno 5 odstotkov, se proizvodnja na enega prebivalca ni zmanjšala za več kot 15 odstotkov. Z druge strani pa nam številke za leto 1955 pokažejo dvig proizvodnje nekaterih prehranitvenih in industrijskih proizvodov: proizvodnja riža, mleka in bombaža je za okoli 20 odstotkov večja kot je bila pred drugo svetovno
Skoraj dve tretjini prebivalstva na svetu je podhranjenega. Organizacija UNICEF si prizadeva, da bi zlasti otroci imeli dovolj mleka
vojno, proizvodnja pšenice, masti in mesa je za 30 odstotkov večja od predvojne, proizvodnja sladkorja za 50 odstotkov večja in proizvodnja gumija za 80 odstotkov. Toda ta povečana proizvodnja se nanaša največ na viške s tako imenovanega dolarskega področja. Po-
vprečen svetovni pridelek pšenice na 1 hektaru znašla še zmerom le eno tretjino pridelka v najbolj žitorodnih deželah in spet manj kot petino pridelka najboljših kmetijskih posestev teh najbolj žitorodnih dežel.
Kakšne so možnosti oskrbovanja celotnega prebivalstva s hrano, surovinami in energijo? Društvo za izdelovanje političnih in ekonomskih načrtov v Londonu je lani izdalo posebno poročilo, v katerem je precej optimistično glede surovin in energije vsaj za bližnja desetletja spričo razvoja tehnike in uporabe atomske energije, manj pa glede virov prehrane. Povečanje proizvodnje hrane je edini izhod. Vendar poročilo navaja, da so možnosti povečanja proizvodnje hrane v bližnji prihodnosti zagotovljene v razvitih deželah, ne pa tam, kjer bi bilo to najbolj potrebno, in ugotavlja, da bodo razlike v gostoti prebivalstva, v zdravju in blaginji, v prehrani in v množini razpoložljivih surovin verjetno čez 30 let večje, kakor so danes, če se ne bo omejilo naraščanje prebivalstva v preobljudenih deželah. Strokovnjaki predlagajo potrebno kontrolo rojstev. Taka kontrola ima seveda lahko različne namene. Francija in Sovjetska zveza sta izdali ukrepe za povečanje števila rojstev. Tako je na primer v Sovjetski zvezi prepoved splavov v dveh letih povišala število rojstev od 28,6 na 38,7 na tisoč prebivalcev. Švedi in Angleži stremijo za tem, da ohranijo sedanje število prebivalcev. V Indiji in na Japonskem si prizadevajo, da bi omejili število rojstev. Tako so na Japonskem leta 1948 s posebnim zakonom dovolili splav. S tem se je število rojstev znižalo od 33,7 na 19,4 na tisoč prebivalcev. Samo leta 1953 je bilo na Japonskem registriranih nad 1 milijon splavov. Trenutno pa se ukvarjajo tudi z načrti, da bi odpravili vse davčne olajšave in otroške podpore, s katerimi se podpirajo družine z več otroki. V zadnjem času tudi Kitajska hoče omejiti tako imenovano ekspanzionistično rojstveno politiko, ki jo je uvedla po zgledu Sovjetske zveze. To so pereča vprašanja, ki ne zadevajo samo posameznih narodov, ampak s širšega vidika celotno človeštvo.
Spričo naraščajočega števila prebivalstva je torej nujno, da se zviša proizvodnja hrane. Kakšne so možnosti tu? Strokovnjaki sodijo, da so še neizčrpne možnosti za povečano proizvodnjo hrane. Po statističnih ugotovitvah strokovnjakov pri FAO bi lahko podvojili proizvodnjo mleka, mesa, zelenjave. Z namakanjem bi lahko močno dvignili plodnost celih pokrajin in povečali pridelek krme; z uporabo modernih metod zatiranja plevela, mrčesa, rastlinskih bolezni in živinske kuge bi povzročeno škodo lahko zmanjšali za polovico. Z novimi metodami sejanja in z umetnim oplojevanjem bi lahko precej pripomogli k izboljšanju kakovosti vseh vrst žita in domačih živali. Naposled nam je napredek tehnike omogočil pridobivanje cele vrste novih sintetičnih hranil; neizčrpne zaloge beljakovin bi lahko pridobivaii iz številnih, sicer neužitnih rastlin in iz rastlinskih planktonov svetovnih morij. Pomemben uspeh sta dosegla na tem področju japonska zakonca 11. Tamiya, ki jima je uspelo iz alg (tako imenovana chlorella alga) pridobivati razna hranila: kruh, rezance, juhe in celo jajčne jedi. Ameriški znanstvenik Harold W. Milner, član rastlinskobiološkega oddelka na Carnegievem zavodu v VVashingtonu, eden izmed pionirjev farm za alge, je ugotovil, da bi s kultiviranjem alg vrste chlorella pridobili letno na 1 hektaru do 100.000 kg suhe substance, ki bi imela 50 odstotkov beljakovin in 7 odstotkov maščob, to se pravi, da bi na 1 hektaru lahko pridelali letno 50 ton beljakovin in 7 ton maščob. To so po Milnerjevem mnenju naravnost »astronomske vrednosti« v primeri s sedanjim pridobivanjem teh dragocenih hranil v kmetijstvu.
Organizacija Združenih narodov je s poskusi sanirala 1/1000 indijske zemlje v tako imenovanih malarijskih pokrajinah. Neposredne posledice tega so bile: pridobili so 40.000 hektarov obdelovalne zemlje in dvignili donos žetve na drugih področjih skoraj za 35 odstotkov. V Indiji bi lahko podvojili donos zemlje, če bi se ljudje otresli verskih predsodkov, iz katerih ne smejo uporabljati govejega blata za gnojilo. Ze to bi preprečilo lakoto v Indiji. Kakšne uspehe so dosegli
z novim načinom pridelovanja riža, nam govori prispevek na drugem mestu v tem koledarju: Riževa revolucija v Indiji. Z racionalnim obdelovanjem in s tehni-zacijo pa bi v Indiji in še v mnogih drugih deželah lahko povečali donosnost zemlje za šestnajstkrat več, kot prinaša danes. V Braziliji sta obdelana samo dva odstotka zemlje. Na Kitajskem bi lahko povečali dosedanje površine obdelovalne zemlje od 90 na 300 milijonov hektarov, v Indiji od 130 na 200 milijonov hektarov. Po podatkih Boyd Orra je danes na Zemlji 3,25 milijard hektarov neobdelane zemlje, 4,8 milijarde hektarov pa puščave in puščavi podobne stepe, ki bi jo bilo mogoče spremeniti v plodna tla. Ogromne površine tropskih gozdov še čakajo na strojno obdelavo.
Američani delajo v velikem obsegu poizkuse, kako čim bolj izkoristiti ogromne količine živil v oceanih; predvsem pa skušajo uvesti nove načine ribolova. Deloma so to že dosegli z novimi napravami, ki zaznamujejo ribje jate in določijo njihovo približevanje. Te naprave vodijo ribiče in jim omogočijo bogat ribolov. Toda ta novost je le del velikih načrtov in priprav. V bodoče nameravajo zgraditi velike postaje za usmerje-vanje ribjih jat. Postaje bi imele posebne velike črpalke, ki bi segale daleč na odprto morje, celo do 200 km od obale in bi vsrkavale ribe in druge morske produkte, predvsem minerale in rastline, ki bi jih uporabljali za hrano živalim ali kot umetno gnojilo. Del rib bi prepeljali v velika mesta v zmrznjenem stanju, deloma pa bi jih posušili ali kon-servirali po najmodernejših metodah z ultravioletnimi in infrardečimi žarki. Tako bi dobivali iz morja ogromne količine hrane, ki bi zadoščale za prehrano milijonov ljudi, poleg tega pa še druge snovi.
Z vsemi temi vprašanji, z neštetimi možnostmi, kako izkoristiti vse vire hrane, poiskati nove, kako izboljšati kmetijstvo, gozdarstvo, ribištvo, živinorejo, kako urediti razdelitev svetovnih zalog hrane, izboljšati in povečati splošno proizvodnjo hrane, obvarovati naravna bogastva itd., z vsem tem se že deset let ukvarja FAO, organizacija za prehrano
in kmetijstvo v sklopu organizacije Združenih narodov. Zakaj samo ob sodelovanju take organizacije, ki vključuje narode vsega sveta, se morejo uspešno reševati taka vprašanja.
Spričo naglega porasta prebivalstva na svetu je nujno, da je problem prehrane v sedanjosti in za bodoče postal eden glavnih mednarodnih problemov, ena glavnih skrbi organizacije Združenih narodov. Ob ugotovitvi, da bi sedanje število prebivalstva na svetu — 2500 milijonov — pri letnem porastu 1 odstotka naraslo v štiri sto letih na 135.000 milijonov — seveda, če bi ne bilo vojska ali velikih naravnih katastrof, bo v prihodnosti vprašanje prehrane in naselitve tolikšnega števila prebivalstva na Zemlji naravnost nerešljivo. Kakor je preračunano, za koliko se bo človeštvo v gotovem razdobju pomnožilo, tako so tudi natanko preračunane možnosti pridobivanja hrane na svetu. Pri vsem tem je treba misliti, da bo spričo velikega napredka civilizacije človek imel tudi zmerom večje potrebe, da problem prehrane naraščajočega prebivalstva ni samo v tem, da damo človeku najbolj nujno količino kalorij, da se obdrži, ampak da je treba v dobi izrednega napredka tehnike, civilizacije, prometa itd. dati človeku nekaj več kot samo potrebno hrano. Ob tem nam ves problem postaja še zamotanejši in globlji. Zakaj človek potrebuje več kakor samo hrano, njegove duševne potrebe niso nič manjše od njegovih telesnih potreb. Pri tem ne gre samo za človekove individualne potrebe, za njegovo delo, za njegovo izobrazbo, za oddih, zabavo, šport, knjige, glasbo, slike itd. Kaj pa družina, šola, izobrazba (strokovna ali poklicna in splošna), družba, država, narod, skupnost v ožjem in širšem pomenu besede? In naposled so spet tu velike razlike, ki jih ustvarja različno delo, poklic. Kmet ljubi drugačne oblike zabave, razvedrila kakor obrtnik, delavec, umetnik, znanstvenik. In te oblike so v dobi napredka tudi drugačne kot nekoč. Stvar je jasna v naslednjem: naraščanje prebivalstva zahteva zmerom več materialnih dobrin, pa tudi človekovi cilji so zmerom večji, njegove želje zmerom bolj raznovrstne.
Cim razvitejše je človekovo življenje, čim popolnejše so njegove duševne sposobnosti, čim širša njegova obzorja, čim globlje njegovo spoznavanje, tem močnejše je njegovo hotenje za velikimi cilji. Cim več možnosti urejenega, lepega življenja si je človek ustvaril, tem več jih tudi želi. Cim več novega človeški duh odkrije, tem bolj se širijo področja njegovega umskega dela. Cim bolj gre v širino, čim bolj se mu odpira svet, tem bolj izginjajo predsodki bodisi nacionalnega, verskega, svetovnonazorskega, družbenega, rasnega itd. značaja. V tem velikanskem boju za obstanek človeštva, za njegov razvoj in napredek, za njegovo blaginjo bodo nujno morale izginjati meje med narodi, državami in celinami. Vse človeštvo bo nujno moralo težiti za tem, da izkoristi vsa sredstva za dosego svojega cilja, da ostane fizično zdravo, da si zagotovi možnosti duhovnega razvoja, da ustvari take socialne in politične, kulturne in gospodarske pogoje, ki so potrebni za njegov. obstoj in napredek.
Kitajski pregovor pravi: mir je hrana za vse. Njihova beseda za mir je ho-ping, kar pomeni dobesedno: hrana za vse. V tem pregovoru je velika modrost. Mnogo svetovnih problemov bi rešili, odpravili mnoge spore med državami in narodi in preprečili vojne, če bi bilo na svetu pravično urejeno vprašanje prehrane.
»Čeprav je grozeča lakota sovražnik nas vseh,« ugotavlja Boy Orr, prvi generalni direktor svetovne organizacije za prehrano (FAO) in Nobelov nagrajenec za mir (1949) v svoji knjigi ,Ali naj bodo samo bogati siti?' »se zdi, da je malo upanja, da bi glede te stvari zaupali v enotnost narodov. Upamo pa, da se začenja vendarle uveljavljati spoznanje: če se ne bo izravnalo razmerje med bogatimi in revnimi, bodo bogati narodi poginili zaradi lakote ubogih. In če že ne moremo povsod uveljaviti etičnih in socialnih nagibov, bo to treba storiti iz političnih in gospodarskih razlogov. Tudi del izdatkov za vojne proračune vseh držav bi lahko dali v te namene. Morda le ni tako utopično upanje, da bo potem manj ,vojaških namenov' ali pa jih sploh več ne bo.«
Bolj kot kdajkoli v preteklosti je po drugi svetovni vojni postal svet celota, velikanska tovarišija narodov in skupin z istim ciljem, da se ohrani, da si izboljšuje življenjske pogoje in z vsemi telesnimi in umskimi silami teži za napredkom in mirom. Tu se odpirajo človeštvu nove perspektive in ob nastajanju novih odnosov med ljudmi, narodi, državami in celinami, ob skupnih prizadevanjih, ki izvirajo iz spoznanja, da usode človeštva ni mogoče deliti, izginja velika skrb za njegovo usodo v nadaljnjih stoletjih.
Jože Dolenc
Stana Vinšek:
Letonska balada
Ko venček spletala je pastirica iz žita. zlatega in poljskih rož, so živo ji rdela mlada lica in srečna šepetala je gredoč:
»Nocoj bom videla, če sem ti draga, četudi mi ne rečeš to na glas; da spremiš le do hišnega me praga in tvoja roka mi objema pas.
Potem poročni venec bom nosila iz rožmarina in rdečih rož, iz te pšenice kruh bom zamesila, ko tvoja žena bom in ti moj mož.«
Popoldne, ko je rajala mladina, se venček zibal v zlatih je laseh; zvečer, ko se je vračala Marina, je venček poteptan ležal na tleh.
Stana Vinšek:
Rože in pelin
Kaj se jočeš, Micica, kaj si vedno žalostna? Kaj so mati umrli ti, ali bratje v vojsko šli?
»Niso mati umrli mi, niso bratje v vojsko šli. Sel pa dragi v drug je kraj in ne pride več nazaj.
Dala zvesto sem srce, dala mu tri rožice, nageljček in rožmarin — on pa meni sam pelin.
Zdaj je žalostno srce, za veselje več ne ve. Žalovala bom za njim, dokler v grobu ne zaspim.«
Novi Egipt
Ko je perzijski kralj Kambudžija, Kambiz grških zgodovinarjev, leta 525 pred n. št. pri Peluziju premagal egiptovskega kralja Psametiha 111. in si podvrgel njegovo državo, Egipčani pač niso slutili, da se je s perzijsko vlado začela malone neprekinjena okupacija, ki je nato trajala do naših dni, torej dalj kot 2400 let. Za Perzijci so gospodovali Egiptu Grki, Rimljani, Bizantinci, Arabci, Turki... »Veliki paša«, brezobzirni Mohamed Ali, je deželo v prvi polovici 19. stoletja sicer osvobodil turške nadvlade, tako da je bil letni davek, ki ga je Egipt tja do prve svetovne vojne plačeval Carigradu, le še zunanje znamenje njegove pripadnosti Turčiji, toda že tretji Mohamedov naslednik, zapravljivi Izmail, je spravil deželo na rob propada. Zašel je v tolikšne dolgove, da je moral prodati tudi večino delnic Sueškega prekopa, ki so ga bili zgradili Francozi, in s tem izročil za mednarodno plovbo tako važno morsko pot Angležem. Ko je leta 1882
pod njegovim sinom Tevfikom zaradi zavoženega gospodarstva in finančnega poloma vzpiamtela vojaška vstaja in je med nemiri v Aleksandriji bilo ubitih več Evropejcev, so Angleži deželo, ki so jo finančno že imeli v rokah, zasedli tudi kot politični gospodarji.
»Ostali bomo tu, dokler ne zavladata mir in red,« so izjavljali, vendar se jim z odhodom ni kar nič mudilo. Sicer so pustili Egiptu domačega vladarja in pod vplivom egiptovskega nacionalizma, ki se je razvijal že pred prvo svetovno vojno, a se po njej še stopnjeval, 1. 1922 celo razglasili neodvisnost dežele ter priznali Izmailovega sina Puada pašo za kralja, vendar uprave in gospodarstva nikakor niso spustili iz rok. Priznati jim moramo, da so za Egipt storili veliko, saj so pod njihovim vodstvom nastali veliki jezovi na Nilu, zlasti Asuanski jez, ki je omogočil načrtno preplavlja -nje nilske doline in s tem dva- in celo trikratno žetev. Za angleške vladavine
Gonjač kamel pri piramidah
je Egipt postal drugi proizvajalec bombaža na svetu, rodovitna zemlja se je pod vplivom namakalnih naprav podvojila, vrednost zunanje trgovine celo po-trojila. Jasno je seveda, da so Angleži s tem služili tudi svoji lastni imperialistični politiki, saj je napredek dežele koristil ne le domačinom, temveč tudi njim samim.
Toda Egipčani so že bili prebujeni. Prej so enako kakor drugi orientalski narodi poznali le čustva verske pripadnosti. Odločalo je vprašanje, ali si musliman ali kristjan, koptske ali židovske vere. Pod vplivom evropeizacije in zlasti prve svetovne vojne, ki so jo v Evropi, na morjih in v kolonijah vodili v znamenju narodnostnih nasprotij, pa je narodna zavednost tudi v Egiptu zajemala vse širše ljudske množice in kmalu je ob Nilu završal klic: »Egipt Egipčanom!« Najuspešnejši glasnik tega nacionalizma je bil Saed Zaglul (umrl 1927), ki je že ob koncu prve svetovne vojne zahteval popolno svobodo Egipta in odhod Angležev iz dežele, z bregov Sueškega prekopa in iz Sudana. Bilo je značilno, da je njegova stranka, Wafd, pri volitvah v državni zbor leta 1926 dobila 206 mandatov,
medtem ko se je morala vladna, Angležem prijazna stranka zadovoljiti s samo štirimi poslanci! Toda šele deset let pozneje so Angleži in Egipčani podpisali londonsko pogodbo, ki je obljubljala Egiptu popolno samostojnost in parlamentarno vlado. Vojaška okupacija dežele naj bi prenehala, le ob Sueškem prekopu naj bi ostalo največ 10.000 britanskih vojakov in 400 letalcev. Ale-ksandrija in Port Said naj bi bila Angležem še nadalje na voljo kot pomorski oporišči. Sueški prekop naj bi leta 1969, sto let po otvoritvi, postal izključno egiptovska last, kakor je to bila določila že leta 1888 neka konferenca v Carigradu.
Se v istem letu 1936 je umrl kralj Fuad in prestol je zasedel njegov sin Faruk. V drugi svetovni vojni je bil Egipt nevtralen, dasi je vojna vihra zašla tudi na egiptovska tla in kljub temu, da so bili nekateri vplivni Egipčani, med njimi tudi člani dvora, prijazni Nemcem. Šele v februarju 1945 so Egipčani napovedali Nemcem in Japoncem vojno. Po vojni je Egipt po pogodbi iz leta 1936
Egipčanka
Stopničasta piramida kralja Djesera
zahteval odhod britanskih čet in spremembo pogodbe, vrh tega pa še izročitev Sudana, ki je bil dotlej pod angloegip-tovsko upravo. Angleži so sicer odtegnili svoje čete iz Kaira in Aleksandrije, a se sicer obotavljali in zavlačevali zlasti su-dansko vprašanje. Leta 1947 je egiptovska vlada to vprašanje predložila Združenim narodom, Varnostni svet pa glede tega ni prišel do odločitve. Kralj Faruk se je leta 1951 celo razglasil za »kralja Egipta in Sudana«, vendar je bil to le naslov brez vsebine. (Od leta 1955 je Sudan samostojen).
Medtem je egiptovski nacionalizem, ki je imel prvotno bolj egiptovski značaj, prehajal vedno močneje v vsearab-sko smer, saj je bil Egipt že 1. 1945 med soustanovitelji zveze arabskih držav, tako imenovane Arabske lige. Ta liga je nastala predvsem v zvezi z arabsko borbo proti cionizmu v Palestini, židovskemu gibanju, ki si je postavilo za cilj obnovitev izraelske države. Ko so leta 1948 v Tel Avivu res razglasili Izraelsko re-
publiko, so čete Arabske lige takoj vdrle v Palestino, da odstranijo novo državo, ker imajo Arabci to ozemlje za arabsko. Izraelci pa so jih odbili. Od takrat so spopadi ob mejah med Izraelom in njegovimi arabskimi sosedi na dnevnem redu in zavzemajo v zadnjem času kljub pomirjevalnim poskusom Združenih narodov kar ostre in za svetovni mir nevarne oblike.
Poraz v vojnem pohodu proti Izraelu je z žarko lučjo posvetil v notranje razmere navidezno urejene egiptovske države. Kakor v vseh arabskih deželah je tlela tudi v Egiptu socialna nezadovoljnost. Razlike med ljudstvom, ki je živelo v največji revščini in pomanjkanju, pa maloštevilnim, a bogatim vrhnjim slojem, ki je deloma neegiptovskega, predvsem turškega in grškega izvora, so bile ogromne. Življenjska raven egiptovske vasi je bila ob prehodu v drugo polovico 20. stoletja nižja kot v katerikoli drugi deželi civiliziranega sveta. Povprečni dohodek Egipčana je znašal komaj 30 egiptovskih
funtov na leto, vendar pa bi bila ta številka še mnogo nižja, če bi v računu upoštevali le egiptovsko podeželje. 85% vsega prebivalstva je bilo brez zemljiške posesti, medtem ko je 2000 bogatih paš, ki tvorijo le pol odstotka prebivalstva, posedovalo 486.000 ha, to je 36% vse rodovitne zemlje. Samogoltnost teh paš ni poznala nobenih meja, podkupovanje se je zmerom bolj širilo. Brezvestni vojni dobičkarji v Kairu so četam, ki so se borile na palestinski fronti, dobavljali ničvredno orožje in strelivo, s čimer so zaslužili ogromne vsote. Korupcija je zajela tudi dvor sam. Kraljeva hiša že tako ni bila priljubljena, ker je bila albansko-turškega, torej neegiptov-skega izvora; člani kraljeve družine so med seboj govorili turški. Že Fuada je ljudstvo splošno imenovalo »hadem el-inglizi«, hlapca Angležev, še mnogo slabši pa je bil Faruk, ki je z lahkoživostjo, razsipnostjo in trgovskimi špekulacijami kaj hitro zapravil spoštovanje svojih
Mošeja v Kairu
podložnikov. Zelo so mu zamerili tudi ločitev od priljubljene kraljice Faride in njegovo ponovno ženitev. Vsemu temu so se pridružile še gnile strankarske razmere. Wafd, ki je bil po prvi svetovni vojni začel svoje delovanje kot mnogo obetajoča očiščevalna struja, je bil tudi zašel v močvirje korupcije. Poleg tega se je v Egiptu od leta 1929 naprej uveljavljala še »muslimanska bratovščina«, tajna organizacija, ki je skušala doseči svoj cilj, upostavitev neke vrste teokratske (to je versko vladane) države na osnovi korana, tudi s političnimi umori. Zahtevala je prepoved zahodne kulture in sploh vsakega zahodnega vpliva. Tako naj bi se n. pr. zaprli vsi kinematografi, ženske naj bi zopet zagrinjale obraz in se vrnile v tišino haremov, obnovila naj bi se tudi prepoved jemanja obresti, kakor jo postavlja koran. Vpliv te bratovščine je bil silen in cela vrsta naprednih egiptovskih politikov je postala žrtev od nje organiziranih atentatov.
Ni čudno, da je v to soparno vzdušje končno udarila strela. Polkovnik Gamal Abdel Naser, o katerem pravi J.Gunther, eden najboljših poznavalcev današnje Afrike, da spada med najpomembnejše revolucionarje naše dobe, je kmalu po porazu v Palestini organiziral »Odbor svobodnih oficirjev«, ki mu je pripadalo kakih 400 mladih, podjetnih častnikov. Na čelu jim je bila skupina devet ali deset najožjih Naserjevih sodelavcev, tako imenovanih »binbašijev« (binbaši turški = major). Naser je pripravil državni udar, še prej pa pridobi! zanj generala Mohameda Nagiba, obče spoštovano osebnost, ki naj bi dala podjetju potreben ugled. V jutranjih urah 23. julija 1952 so oficirji udarili. Nagib je prisilil kralja, da je čez tri dni odstopil in zapustil deželo. Po medvladju regent-skega sveta, ki je zastopal le 6 mesecev starega Fuada II., so v juniju 1953 odpravili monarhijo in brž nato je Nagib postal državni predsednik. To ni bilo dolgo, ker je kmalu prišlo do nesoglasij med njim in revolucijskim odborom. Gospodar Egipta je danes Gamal Abdel Naser, ki skuša izvršiti veliki program,
ki si ga je njegova skupina postavila že v začetku, da namreč zlomi moč vseh štirih činiteljev, ki so se prej borili za oblast v deželi: Angležev, dvora, Wafda in muslimanskih bratov, in da z daljnosežnimi gospodarskimi ukrepi odpravi siromaštvo in zaostalost milijonov Egipčanov.
Te naloge nikakor niso majhne. Egipt meri nekaj čez 1 milijon kvadratnih kilometrov in je potemtakem skoraj štirikrat večji od Jugoslavije, vendar je 96,5 odstotkov te površine puščavske. Obljudeno ozemlje se omejuje na ozek pas nilske doline, na nilsko delto in nekaj raztresenih zelenic, ter obsega največ 36 tisoč kvadratnih kilometrov, torej nekaj manj kakor 2 Sloveniji. Medtem ko pa biva v Sloveniji na 20.226 kvadratnih kilometrih 1,500.000 ljudi, jih je v Egiptu 22,500.000, na enem kvadratnem kilometru torej 625 ljudi. Gostota prebivalstva je tu verjetno največja na svetu. Poleg tega naraste prebivalstvo vsako leto za 200.000 ljudi. Naraščalo bi še bolj, če v
Egiptu ne bi razsajale razne kužne bolezni, predvsem tako imenovana bilhar-ziosis, za katero boleha skoraj polovica vseh prebivalcev. Povzroča jo neki drobni črv zajedavec, ki živi v nilski vodi, a je tako gibčen in nasilen, da prodre skozi človeško kožo, tudi če ta ni ranjena. V jetrih, mehurju in drugih organih nastane dolgotrajno vnetje, ki človeka silno oslabi. Mnogo je v Egiptu tudi slepcev, okoli 150.000, nad 3,500.000 ljudi pa boleha za egiptovsko očesno boleznijo, trahomom. Tudi umrljivost dojenčkov je zelo velika, saj znaša še sedaj 12,9 °/o, kar je še enkrat toliko kot na primer pri nas v Sloveniji.
Te slabe zdravstvene razmere imajo svoj vzrok ne le v vročem egiptovskem podnebju, temveč predvsem v nevednosti in zaostalosti ljudstva, ki so ga vsi dosedanji gospodarji le izkoriščali, medtem ko jim je bila skrb za higieno in kulturo deveta briga. Verjetno je več kot tri četrtine prebivalstva nepismenega, kar je seveda velika ovira za na-
Vrtovi ob spodnjem Nilu
daljnji gospodarski in kulturni razvoj dežele.
Da pomaga ljudstvu, se je Naserjeva vlada brž lotila prav šolstva, ki naj po-bije nepismenost. Leta 1922 so bile v vsej deželi samo 3 višje šole, danes jib
HSWTEPSANEfcll SEA
«ser SMO ¡46«* TOOAD
Sueški prekop
je že 765. Ta razvoj je po mnenju nekaterih skoraj prenagel, ker utegne ustvariti množico napol izobraženih ljudi. Toda brez odprave anafalbetizma skoraj ni mogoče misliti na industrializacijo dežele. Ta je vsekakor potrebna, ker namerava Naser postaviti egiptovsko gospodarstvo na širše osnove, kot jih je imelo doslej. V Egiptu so Angleži gojili malone samo bombaž, ki tu tudi res uspeva bolje kot kjerkoli na svetu. Na enem hektaru pridelajo povprečno 493 kilogramov, medtem ko znaša na primer pridelek v ZDA samo 381 kg na hektar. Ce pa bombaž kdaj odpove, ima to za gospodarstvo porazne posledice. Zato stikajo Egipčani na svojem ozemlju za novimi gospodarskimi in energetskimi
viri, na primer za petrolejem... Predvsem pa je važno, da izkoristijo čim bolj bogastvo, ki jim ga nndi njihov glavni življenjski vir, večni Nil. 2e Asuanski jez, ki sem ga omenil uvodoma, in ki zapira nilsko dolino v dolžini 2 km, puščajoč nilsko vodo po potrebi skozi 180 zapornic, vzbuja spoštovanje. Toda Naser gre še dalje. Zgraditi namerava južno od Asuana še višji jez (Sudd el Ali), ki bo stal okoli 200 milijonov egiptovskih funtov. Zajezili bodo z njim ogromne množine vode, s katerimi bodo povečali obdelovalno površino Egipta za eno tretjino, tako da se bo gospodarska proizvodnja dežele dvignila za 155 milijonov egiptovskih funtov na leto. Nove množine vode naj bi tudi povečale sajenje riža v nilski delti. 3000 ljudi dela na njej noč in dan. Dala bo potrebno pogonsko silo za veliko tovarno umetnih gnojil, za katere predvidevajo letno proizvodnjo 375.000 ton. Drugi načrti se ba-vijo s pripravami za izgradnjo železarske in papirne industrije, Egipt pa naj dobi tudi tovarne avtomobilskih delov, sladkorja, jute itd.
Ta silni načrt, ki se naj bi uresničil v desetih letih, so najprej mislili izpeljati s pomočjo tujega kapitala in so se Američani, a tudi Rusi že resno potegovali za to. Toda sredi julija 1956 so Američani, kakor se zdi, iz političnih razlogov, odklonili pomoč za gradnjo jezu, nakar je Gamal Abdel Naser, ki so ga bili Egipčani v juniju izvolili za predsednika egiptovske republike, odgovoril z odločbo o nacionalizaciji Sueškega prekopa (27. julija). »Asuanski jez bo zgrajen kljub vsemu,« je izjavil, »dohodki družbe Sueškega prekopa, ki dosegajo 100 milijonov dolarjev na leto, bodo uporabljeni v ta namen.« Ta Naser-jeva odločitev je silno razburila Zahod, zlasti Francoze, ki se boje vplivov naglega egiptovskega razvoja na svojo posest v Severni Afriki, in Angleže, ki je bil njih zadnji vojak konec junija zapustil Sueški prekop. Velika Britanija, Francija in ZDA se seveda zanimajo za prekop tudi in morda predvsem zaradi tega, ker predstavlja prevoz nafte iz bližnjega Vzhoda dve tretjini vsega ladijskega prometa skozi prekop od juga na sever.
Zahod je že rožljal z orožjem, jasne izjave egiptovskega predsednika, du bo prekop kot doslej odprt svobodni plovbi vseh narodov v miru in vojni, pa so vsaj začasno pomirile duhove. Sklicali so konferenco 18 držav v Londonu, ki je vztrajala na zahtevi po mednarodni kontroli prekopa, vendar je Egipt to zahtevo odklonil, ker jo ima za kršitev svojih suverenih pravic. Za prvo konferenco bodo verjetno sledile še druge, dokler se sueško vprašanje ne razčisti. S starimi kolonialnimi metodami Zahod tu vsekakor ne bo prišel do cilja.
Drugo važno podjetje je dograditev velike električne centrale, ki jo že sedaj postavlja pri Asuanu neka švicarska družba. Dokončana naj bo v osmih letih.
Zelo važen ukrep, ki sta ga začela izvajati Naser in Nagib takoj od začetka, je bila agrarna reforma. Doslej je bila, kakor smo videli že zgoraj, večina egiptovskih felahov, to je kmetov, ali brez zemlje ali pa so je imeli manj kot en fedan (0,4 ha). Doslej so razdelili že velik del veleposestev, toda tudi v najboljšem primeru bo dobilo le kakih 100.000 felahov po 2 ha zemlje, če ostane Egipt pri dosedanji obdelovalni površini. Prav zato je graditev novega nilskega jezu tako važna, ker bo z na novo namočeno zemljo dobilo zemljo toliko več ljudi, poleg tega pa menijo, da bo Egipt mnogo pridobil z umetnim dežjem, ki bi se lahko uporabljal tudi po gričevnati soseščini nilske doline, kamor vode ni mogoče dovesti po prekopih.
To so le nekateri problemi, ki jih proučuje egiptovska vlada. Za njihovo rešitev je Naserju potreben predvsem čas in miren politični razvoj. »Že sedaj je,« tako sodi Gunther, »v nekaj letih napravil za Egipt več, kot kraljeva družina v stoletju in pol.« Važno je poudariti, da je Egipt 16. januarja 1956 dobil novo demokratično ustavo, kakor je bil to Naser obljubil tri leta prej.
Z našo državo je novi Egipt v najboljših odnošajih. To je dokazal tudi desetdnevni obisk (od 28. XII. 1955 do 6. I. 1956), ki ga je predsednik Tito na povratku s svojega pomembnega potovanja v Etiopijo napravil Gamal Abdel Naserju in njegovi deželi in lanski Naser-
jev obisk v Jugoslaviji. Razen enakih pogledov na mednarodni položaj sta državnika v svojih razgovorih ugotovila široke možnosti za razvoj vzajemnega sodelovanja Egipta in Jugoslavije zlasti na gospodarskem in kulturnem polju, ter sklenila, da se to sodelovanje vsestransko poglobi. V času od 12. do 19. julija 1956, tik pred izbruhom sueške krize, je Gamal Abdel Naser našemu predsedniku vrnil obisk. Zaključili so ga na Brionih, kamor je prišel tudi indijski premier Džavaharlal Nehru, s trojno deklaracijo, ki je nadaljnji pomemben prispevek h graditvi in utrjevanju svetovnega miru.
(Zaključeno v septembru 1956.)
Dr. Valter Bohinec
Sfinga pri Gizeh
Pred odhodom vlaka
Žena (možu, ki odhajaj kadar se boš vračal, sedi da boš prej doma!«
: »... pa ves, v prvi vagon,
Odprave na Antarktiko
Na tisoče znanstvenikov iz 36 dežel bo sodelovalo v »geofizikalnem letu 1957/58«, ki bo posvečeno raziskovanju Sonca in njegovih planetov, med katere sodi tudi Zemlja. Znanstveno delo bo trajalo od julija 1957 do decembra 1958, priprave pa so se začele že leta 1955.
Pri delovanju geofizikalnih sil (geofizika je nauk o fizikalnih lastnostih Zemlje) ima važno vlogo Sonce s svojimi planeti. Od Sonca je neposredno odvisno naše podnebje. Sonce vpliva na morske tokove in od njega so odvisne tudi gornje zračne plasti. Sonce je važno za vse živalstvo in rastlinstvo na Zemlji.
Cas od 1957 do 1958 so izbrali za mednarodno geofizikalno leto zato, ker bo v tam času Sonce posebno dejavno, se pravi, da bo močno izločalo elektrizirane delce iz svoje mase. Nad tisoč znanstvenikov bo delalo na posebnih postajah po vsem svetu, zapisovali bodo vse podatke o temperaturah, vetrovih in odstotku vlage v ozračju, o zemeljskem magnetizmu, o jonosferi, o številu in naravi kozmičnih žarkov, ki prihajajo k nam iz vesoljstva, o premikanju ledenikov, o morski gladini in potresih itd. S tem obširnim znanstvenim delom se bodo ukvarjali v Arktiki in Antarktiki, ob ekvatorju in na mnogih drugih krajih.
Najpomembnejši dogodek v geofizikalnem letu 1957/58 pa je odhod stotine znanstvenikov iz 13 dežel na področje Antarktike, kjer se bodo udeležili znanstvenih raziskav. Prve polarne ladje te največje odprave v zgodovini človeštva, pri kateri sodelujejo Združene države Amerike, Sovjetska zveza, Anglija, Francija, Belgija, Norveška, Argentina, Cile, Avstralija, Južnoafriška unija in Japonska, so odplule na antarktično področje že novembra in decembra 1955. To so nekakšne predhodnice, ki so uredile oporišča in postaje na robovih in v zaledju antarktične celine za glavne odprave.
Cilj vseh teh odprav je raziskati področje Antarktike in Južnega tečaja, pred katerim so morali kloniti že mnogi «drzni raziskovalci, pomorščaki in letalci,
vojaki in znanstveniki, ki so se borili z večnim ledom in snegom. Za to področje, ki meri 15 milijonov km2, se zanima človeštvo že od 16. stoletja dalje. Ta svet, na katerem so do 4.500 m visoke gore in vulkani ter široke planote, pokrite z debelo ledeno skorjo, je skoraj neznan in neraziskan. Znanstveniki proučujejo in raziskujejo meteorološke razmere, vprašanje plovbe na splošno in upostavitev novih plovnih poti, možnosti letenja nad antarktičnim področjem in pristajanje velikih letal, delovanje magnetskega polja, sestavo celine, premikanje ledu, izvor vulkanov. Namen teh raziskav pa je vsekakor tudi gospodarski in političen. Gospodarski pomen Antarktike je bil doslej predvsem v lovu na kite, ki vrže na leto blizu 100 milijonov dolarjev in katerega se udeleži v vsaki sezoni kakih 20 odprav. Antarktično področje pa po domnevah strokovnjakov krije v sebi tudi velika naravna bogastva, zlasti premog, srebro, uran in zlato. Gre pa tudi za lastništvo tega ogromnega ozemlja. Večina tega področja pripada Avstralcem. Avstralci so ga prevzeli od Angležev, potem ko so v prejšnjih desetletjih angleške, avstralske in novozelandske odprave napravile na njem najvažnejše kartografske posnetke. Nova Zelandija zahteva zase 160.000 kvadratnih milj področja ob Rossovem morju. Pod Južno Ameriko ležeča področja zahtevata Cile in Argentina. To področje pravzaprav še nima gospodarja. Svoj del zahtevajo tudi Anglija, Združene države Amerike, Sovjetska zveza in Japonska. Mnoge od imenovanih držav se že sedaj zelo zanimajo za položaj Antarktike kot možnega področja za letalska in pomorska oporišča, s katerih bi lahko nadzorovali južne dele ameriške in afriške celine, azijske vode (Tihi in Indijski ocean), Avstralijo in Novo Zelandijo. Tako vidimo, da se ob velikih odpravah, ki imajo namen raziskati Antarktiko, odpirajo razni vidiki: znanstveni, gospodarski, politični in strateški. Široko zasnovano raziskovanje Antarktike s sodobnimi tehničnimi napravami — področje večnega ledu raz-
iskujejo s pomočjo pasjih vpreg, posebnih traktorjev, letal in helikopterjev — je velikega pomena. Antarktika bo dobila svoje lastnike in svoje meje. Na njej bodo zavihrale zastave raznih narodov in držav, postala bo prizorišče mednarodnega znanstvenega sodelovanja. Zakaj, udeleženci so poleti 1955 v Parizu dosegli sporazum, da bodo drug drugemu nudili informacije o svojih odkritjih in drug drugemu v nesreči pomagali. Antarktika utegne postati primer obsež-
nega in pomembnega mednarodnega znanstvenega, gospodarskega in političnega sodelovanja.
Kakor beremo po časopisih, so posamezne odprave že skraja naletele na velike težave: ladje se bore z ledom, napredovanje gre počasi; posamezne skupine s pasjimi vpregami zadevajo na široke in globoke razpoke v ledu, do marca 1956 je bilo treba urediti oporišča in predhodnice so imele zelo kratko odmerjen čas.
8 Koledar
113
Američani so se odpravili na Južni tečaj dne 14. novembra 1955 s skupino ladij, ki je odplula iz Norfolka v državi Virginiji. Skupino vodi znani raziskovalec Byrd. Byrd bo ostal na Antarktiki, dokler ne bo odprava končala dela.
Že pred skupino, ki jo vodi Byrd, je odplul 7. januarja 1955 iz Wellingtona na Novi Zelandiji ledolomilec ameriške mornarice »Atka« s skupino znanstvenikov in mornariških strokovnjakov. Njihova naloga je bila ugotoviti, kje bi lahko zgradili opazovalne postaje. Ko je priplul ledolomilec do pacifiške obale Antarktike, je posadka kmalu spoznala, da se je rob kontinentalne ledene skorje od zadnjega obiska ameriškega ledolomilca leta 1948 zelo spremenil. Zaliv, ki so ga prejšnje odprave uporabljale za orientacijo, je izginil. Na tistem mestu se je pomaknila obala za dobrih 16 km nazaj. Ledolomilec se je obrnil in odplul vzdolž obale proti Kitovemu zalivu, kjer so prejšnje odprave zgradile oporišče ¿Mala Amerika«. Ta zaliv je bil v zadnjih sto letih obalno oporišče petih odprav. Že v zadnjih letih je bil zmerom ožji, zdaj je pa posadka ugotovila, da je povsem izginil. Tri taborišča prejšnjih odprav »Male Amerike« so pokrili snežni zameti. Večina taborišča IV., ki ga je postavila mornariška odprava leta 1947, se je pogreznila v morje, ker je led počil po sredini taborišča. Izginile so velike količine hrane in velik del tehnične opreme, med drugim šest letal, ki bi jih bila uporabila sedanja odprava. Pod snežno odejo so našli iz pločevine zgrajeno barako taborišča »Mala Amerika« 111. Poslopje je bilo znotraj nespremenjeno, takšno, kakor ga je zapustila odprava leta 1949.
Ledolomilec »Atka« je ostal nekaj dni v »Mali Ameriki«, da je posadka opravila raziskovalno delo. V dolžini 140 km je posadka kartografsko posnela rob ledene skorje tudi z radarjem. V zalivu Kainan so ugotovili primerno mesto za pristajanje ladij. Po odhodu iz zaliva Kainan je posadka ledolomilca raziskala še obalne vode okrog polovice antarktičnega kontinenta, od Pacifiškega do Atlantskega oceana. Znanstveno delo te predhodne odprave je obsegalo večino
programa mednarodnega geofizikalnega leta. Nanašalo se je na meteorologijo, oceanografijo, proučavanje ledenikov, potresov, zemeljskega magnetizma, koz-mičnih žarkov in fizikalne jonosfere. Z baloni so merili temperaturo in vlago v stratosferi, vsako uro so izmerili temperaturo na ledu in stanje barometra. Zarisali so vremenske napovedi v Antarktiki. Najvažnejše znanstveno delo posadke ameriškega ledolomilca pa je bilo proučevanje kozmičnih žarkov. Merjenja kozmičnih žarkov ameriški znanstveniki še niso do kraja proučili.
Po teh pripravljalnih delih posadke ameriškega ledolomilca in prve skupine znanstvenikov na njegovem krovu se je 14. novembra 1955 odpravila na Antarktiko nova odprava pod vodstvom znanega polarnega raziskovalca admirala Byrda. Ameriška vojna mornarica ji je dala na razpolago sedem ladij, med njimi tri ledolomilce. Na ladjah je kakih 2000 znanstvenikov in članov posadke. To je doslej največja znanstvena odprava, kar se jih je kdaj udeležil Byrd. Med znanstveniki so meteorologi, geodeti, geologi ter strokovnjaki za proučevanje kozmičnih žarkov in zemeljskega magnetizma. Za vse te strokovnjake se je geofizikalno leto že zdavnaj zače!o in leta 1958 tudi še ne bo končano. Takrat se bo odprava šele vrnila, znanstveniki bodo zbrano gradivo morali šele obdelati, primerjati in pripraviti za tisk.
Vodja odprave Byrd se je že petič v svojem življenju odpravil na veliko raziskovanje. Byrd je že v prejšnjih odpravah raziskal obalno področje Antarktike ob Rossovem morju, južno od Nove Zelandije. Tudi druge odprave na Antarktiko so prodirale po tej poti. Tokrat pa se je Byrd odločil za prodiranje iz druge smeri. Njegov cilj je namreč povsem neraziskano področje med Weddellovim morjem onkraj južnega dela Afrike in Južnim tečajem. Posadka ledolomilca »Atka« je na tej poti opravila že važne priprave za novo odpravo. Kar vemo danes o antarktičnem področju z njegovimi velikanskimi pogorji, ledeniki in ledenimi pustinjami, je večinoma delo Byrdovih raziskavanj. Sest milijonov
kvadratnih kilometrov Antarktike je pa še popolnoma neraziskane.
Kaj pravi Byrd o tej največji odpravi? Pred odhodom je v ameriškem tedniku »The American Weekly« objavil članek »Južni pol nas zopet kliče«, v katerem opisuje namen odprave.
»Enaintrideset let je tega, ko sem se odpravil na prvo raziskovalno pot, in zdaj se odpravljam petič proti veliki in skrivnostni beli deželi na skrajnem koncu sveta, ki jo imenujemo Antarktika. Nova odprava na Južni tečaj se bo posvetila večletnemu delu raziskavanja te ogromne šeste celine in jo bo proučevala z znanstveno temeljitostjo.
V nasprotju s Severnim tečajem Antarktika ni s skladi ledu pokrito morje, ampak okoli 15 milijonov kvadratnih kilometrov velika celina -— zemljina, ki je skoraj tako velika kakor Evropa in Združene države Amerike skupaj. Večina te ogromne površine leži pod skladi ledu; samo gore, izmed katerih so nekatere visoke 4500 m, se dvigajo nad ledeniki.
Ob boku ene izmed takih gora — v masivu kraljice Maud. 333 km oddaljenem od tečaja — smo odkrili ogromno plast premoga, s katerim bi si lahko opomogla preskrba s premogom na vsem svetu. Drugi raziskovalci so odkrili kakor jaz, da so pod prastarimi skladi ledu na celini še drugi dragoceni zemeljski zakladi, ki čakajo, da jih izkopljejo. Z Antarktike sem se še zmeraj vrnil v prepričanju, da je na videz nekoristna ledena puščava v resnici zakladnica pravljičnega bogastva.
Naša odprava, ki so ji pri nas nadeli ime »Podjetje hladilnica«, je dolžna hvalo za svoje ime posebnim klimatskim razmeram Antarktike. Povprečne temperature so 22 stopinj nižje od temperatur na Arktiki (območje okoli severnega tečaja); primera z ogromno hladilno napravo je tu očitna. Neusmiljen, strupen mraz, zaradi katerega ni mogoče prebivati na tej beli celini, ji po drugi strani daje čistost, ki je zemlja ne pozna. Podoba je, kakor da se je čas na Južnem tečaju ustavil. Tu ni gnitja, ne rje, ne plesni, da, kolikor vemo, niti bakterij.
Na to presenetljivo dejstvo sem nekega dne na poti po ledu postal posebno pozoren. Ljudje iz moje odprave so nenadoma naleteli na taborišče, ki ga je bila pred dobrimi tridesetimi leti zapustila neka prejšnja odprava. Lesene stene koče so bile kakor nove. Žeblji so se svetili — nobene sledi rje ni bilo videti. Nedaleč od koče je stal pes v snegu. Videti je bil tako čil in živahen kakcr naši eskimski psi — bil pa je že več let mrtev. Pobrali smo vrv, ki so jo bili uporabljali naši predhodniki; bila je tako napeta in močna, da smo z njo lahko privezali helikopter.
Učinek ohranjenja (konserviranja), ki ga ima mraz na Južnem tečaju, se bo nekega dne pokazal kot največja prednost antarktične celine. Pokvarljiva živila, da, celo presežke žetev bomo lahko shranili tu v največji naravni hladilnici. Morda se bo tako ustvarila mednarodna shramba, iz katere bodo dajali hrano vsem deželam, ki jih bodo prizadele lakota in naravne nesreče.
Naša nova odprava bo v zvezi z načrti mednarodnega fizikalnega leta 1937-1958 — skupno podjetje raziskovalnih skupin iz 39 dežel, ki bodo na vsej zemeljski obli hkrati opazovale in zapisovale naravne pojave, kot so nastajanje vremena, zemeljski magnetizem, severni in južni sij, delovanje jonosfere, koz-mično izžarevanje, potresi, premikanje ledenikov in drugi zemeljski fizikalni pojavi.
Odprava se deli v dva dela: oddelek mornarice pod vodstvom admirala Geor-gea Dufeka, starega raziskovalca Južnega tečaja, ki je prevzel tehnično vodstvo; drugi del pa sestavlja skupina znanstvenikov, ki jo vodi znani fizik dr. Josef Kaplan.
Na svoji prvi odpravi na Južni tečaj v letih 1928 do 1930 sem s svojimi sodelavci ustanovil »Malo Ameriko«, prvo ameriško oporišče na antarktični celini. S svojimi letali kot letečimi opazovalnimi postajami smo zelo prekašali vse prejšnje raziskovalce. Z našimi fotografskimi aparati smo iz zraka lahko v več mesecev trajajočem delu fotografirali ogromne površine neraziskane zemlje — v celem večjo površino kot pred nami vse
8'
115
odprave na Južni tečaj. In 28. novembra 1929 sem se udeležil prvega poleta nad Južnim tečajem, ki leži v območju, katero je mnogo bolj nedostopno in varljivo kakor območje okoli Severnega tečaja.
Po svoji prvi odpravi sem vedel, da se bom spet in spet vračal na Južni tečaj, ker sem vedel, da nas tam še čakajo naloge, ki jim moramo biti kos. Tu je bilo najplodovitejše področje raziskavanja, ki ga zemlja še nudi. Naša druga odprava je trajala od 1933 do 1935. Nadaljevali smo z raziskavanji in odkrivanji, pred nami so se odpirale razsežne pokrajine, ki smo jih bili že prej odkrili, in nove.
Eden izmed ciljev te odprave je bila postavitev meteorološke postaje v notranjosti celine, da bi najprej začeli točne poizvedbe o celinskem podnebju ob ledeni dobi. Začeli smo tudi natančneje opazovati južni sij. Na tako oddaljenem mestu od zaledja nismo mogli naložiti več hrane kakor za enega moža in tako se je primerilo, da sem vso dolgo polarno noč na tej postaji prebil sam. Bila je oddaljena 198 km od »Male Amerike« v smeri proti tečaju. Moja koča je stala na 245 m debelem ledenem skladu. Temperatura je včasih padla na več kakor 60 stopinj pod ničlo. Ta pustolovščina bi me skoraj stala življenje.
Čeprav so se takrat že zbirali grozeči oblaki vojne, je leta 1939 predsednik Roosevelt poskrbel za novo odpravo Združenih držav in mi ponudil vodstvo. Jeseni istega leta smo se odpravili na pot; naselili smo se tretjič v »Mali Ameriki« in si postavili tretjo naselbino.
Raziskavanja v Antarktiki pa smo zaradi druge svetovne vojne leta 1941 morali opustiti; po končani vojni je mornarica opremila novo odpravo, tako imenovano »Podjetje visoki skok«, in vodstvo so zaupali meni. Imeli smo štiri helikopterje in devetnajst drugih letal, izmed katerih so bila nekatera opremljena s sanmi, in nad trinajst ladij, med temi podmornico in veliko letalonosilko najnovejše gradnje. Skupaj se je odprave udeležilo 4200 mož, izmed katerih so nekateri ostali več mesecev v
»Mali Ameriki«. To je bila doslej največja odprava v polarne kraje.
Šele sedaj smo dobili nekakšno pravo podobo o celini. Še zmerom pa je bilo onstran tečaja področje, veliko kot Združene države Amerike, ki je bilo še popolnoma neznano in neizmerjeno.
»Podjetju visoki skok« so sledile tri manjše mornariške odprave pod vodstvom kapitana fregate Geralda L. Ket-chama, nedavno umrlega Lineolna Ells-wortha in kapitana Finna Ronnea. Ta raziskovalna potovanja so izpopolnila in razširila naše znanje.
Za najnovejšo odpravo se je osebno zelo zavzel predsednik Eisenhower.
Dežele, ki se udeležujejo mednarodnega geofizikalnega leta, bodo svoje raziskovalne postaje tako uredile, da bodo tvorile tri verige, ki se bodo razprostirale okoli ekvatorja in od Severnega do Južnega tečaja. Da bi v Antarktiki uredili kolikor mogoče gosto mrežo takih postaj, bo devet narodov (Združene države Amerike, Avstralija, Nova Zelandija, Anglija, Francija, Norveška, Argentina, Cile in Južnoafriška unija) oskrbelo z moštvom na celini ali okoli nje več kot dvajset postaj. Poleg številnih obalnih postaj bodo zgradile Francija, Avstralija, Norveška in Združene države Amerike majhna oporišča v notranjosti celine.
Najdrznejši teh načrtov, če ga. bo sploh mogoče izvrsti, predvideva postavitev take postaje na Južnem tečaju samem; postaja bi imela petdeset mož. Ta načrt vodi dr. Paul Siple, ki me je spremljal na vseh naših odpravah na Južni tečaj. Zgraditev tega oporišča in naloga ohraniti te može žive bo trdo preizkusila našo iznajdljivost in naše tehnično znanje.
Tečaj leži 3000 metrov nad morsko gladino na visoki planoti. Ce hočemo priti tja, morajo naša letala preleteti 4600 m visoko pogorje. V dolgih polarnih nočeh bo padla temperatura, kakor je pričakovati, na 73 stopinj pod ničlo. Oporišče na Južnem tečaju bi bilo izrednega pomena, ker bi tvorilo vozel: tam bi se stekale tri verige znanstvenih oporišč, ki obkrožajo zemeljsko oblo. Poleg tega zahtevajo gotova važna opa-
zovanja dolgo dobo popolne teme, ki se javlja samo na tisti abstraktni točki, ki jo imenujemo Južni tečaj.
Antarktika je naravni laboratorij, poln razburljivih možnosti za pospeševanje znanosti in s tem našega poznavanja sveta. Tudi političnega in strateškega pomena bele celine in tamkaj se naha-jajočih naravnih bogastev ne gre prezreti. Zaloge premoga in rudnin, ki so tam, utegnejo nekoč koristiti gospodarstvu vsega sveta.
Vsekakor je mogoče, da se naša vrnitev v Antarktiko tokrat spremeni v trajnejšo naselitev. Anglija, Čile, Argentina in Avstralija so že postavile oporišča, ki so mišljena bolj ali manj kot stalne naprave. Prepričan sem, da ta in druga oporišča v prihodnosti naposled pripravljajo pot za stalno naselitev, za majhno, a važno naselbino v brezmejnem kraljestvu Antarktike, ki človeku obljublja ravno toliko, kolikor terja od njega.«
Iz tega kratkega in strnjenega pripovedovanja največjega raziskovalca sedanje dobe, Richarda Byrda, spoznamo velik pomen odprav na Antarktiko in njihovega raziskovalnega dela.
Še nekaj zanimivosti o angleških, ruskih in avstralskih pripravah!
Prvi del angleške odprave na Antarktiko se je odpravil na pot sredi novembra 1955 na kanadski ladji »Theron«. Nova Zelandija, Avstralija in Južna Afrika so prispevale sredstva za angleško odpravo, katere pokroviteljstvo je prevzela angleška kraljica. Vodja celotne angleške odprave je znani profesor geologije na vseučilišču v Cambridgeu, doktor Vivian Fuchs. Pri odpravi sodeluje tudi Novozelandec Edmund Hillary, zmagovalec najvišjega gorskega vrha na svetu — Mount Everesta. Angleška odprava prodira prek antarktičnega področja od Weddellovega do Piossovega morja čez Južni tečaj. To je blizu 3200 metrov dolga pot in samo kakih 80 km te poti je doslej prehodila človeška noga. V tem večnem ledu je Robert Scott 1. 1912 izgubil življenje. Seveda so se od takrat do danes neznansko spremenile tehnične možnosti, ki sedanji odpravi zagotavljajo vsekakor večji uspeh. Tudi delo angleške odprave bo trajalo dve leti i i
pol. Ob koncu leta 1955 je bil prvi del odprave že na področju Weddellovega morja. Nekateri člani odprave so preživeli zimo na ledu v zalivu Vhsel, kjer znaša v juliju in avgustu temperatura do —63 stopinj, snežni viharji pa divjajo s hitrostjo do 200 km na uro.
Glavna odprava je šla na pot pozneje. Njen namen je prodreti 500 km daleč na antarktično področje in tam postaviti glavno taborišče. V njem bo preživela zimo 1957. Prodiranje prek Južnega tečaja se bo začelo novembra 1957. Udeležilo se ga bo 15 članov z dr. Fuchsom na čelu. Z druge strani bodo prodirali proti Južnemu tečaju Novozelandci, ki jih bo vodil Edmund Hillary. Nekje med Weddeliovim in Rossovim morjem se bosta srečala oba dela odprave, nato pa se bosta skupno vračala proti Rossovemu morju. Metereologi bodo raziskali vremenske razmere, geologi bodo skušali prodreti v zemeljske plasti pod večnim ledom, fiziologi bodo proučevali življenje na področju večnega leda, radijski tehniki pa bodo delali poskuse s kratkimi valovi.
Vzporedno s to odpravo so poslali Angleži posebno znanstveno odpravo na Grahamovo zemljo, t. j. polotok antarktičnega kontineta. Odprava je šla na pot oktobra 1955 na 9000-tonski ladji »OJuf Sven«. Ladjo so preuredili za pristajanje helikopterjev in za znanstveno delo članov odprave, katero v glavnem sestavljajo strokovnjaki geodeti. Drugi del odprave na Grahamovo zemljo je odplul z dvema ladjama iz Kanade. Odprava ima svoje oporišče na otoku Deception. Geodete prevažajo s helikopterji na posamezne kraje in helikopterji letijo po nekaj dneh zopet ponje. Geodeti uporabljajo za ugotovitev svojega položaja metodo »Astro«, kar pomeni, da delajo ponoči in se orientirajo po zvezdah. Ker so pa noči zelo hladne, raziskovalci ne morejo prebiti več noči daleč od ladje, zato jih s helikopterji prevažajo »na delo in z dela«.
Na antarktično področje so poslali svojo odpravo tudi Rusi. Prva ladja »Ob« je že odplula konec novembra 1955 iz Kaliningrada (biv. Konigsberga). Ladja je plula po Severnem morju, Rokavskem
prelivu in okrog Afrike do južnega dela Antarktike. iN a ciij je prišla januarja 19^6, ko je v teh krajih začetek polarnega poletja. Ladja je prevozita 14.000 kilometrov dolgo pot. Pozneje je odplula še ladja »Lena«, ki je prav tako kot »Oh« opremljena za polarno plovbo. Vsaka ladja ima helikopter, po eno letalo s smučmi 111 nekaj manjših letal. Letalski del odprave vodi znani sovjetski poiarni pilot 1. Cerevicin. Odprava ima na razpolago kakih 30 traktorjev in avtomobilov, izdelanih posebej za vožnjo po snegu in ledu. Odpravo spremlja posebna skupina gradbenikov, katere naloga je postavljati barake, katerih sestavne dele je vzela odprava s seboj. Barake so zgrajene tako, da kljubujejo najhujšim viharjem in je v njih toplo tudi, če pritiska še tak hud mraz.
Sovjetska polarua odprava je za svoja raziskavanja na Antarktiki zgradila oporišča med 80. in 105. stopinjo vzhodne dojžine. Na tem področju je še neraziskani pas zemeljskega magnetizma. Del odprave se ukvarja z oceanografskimi raziska vanji, drugi del pa proučuje celino. Ob obali so zgradili oporišče »Mirni« (imenovano po ladji ruske odprave, ki se je od leta 1819 do 1922 mudila na področju Juinega tečaja pod poveljstvom Bellinhausena in Lazareva). Okrog astronomske opazovalnice so zgradili pravo znanstveno mestece, v zaledju celine, kakih 1200 km od obale pa so postavili dve znanstveni postaji »Istok« in »Sovjetskaja«. Odpravo vodi izkušeni polarni raziskovalec M. M. Somov, ki je raziskaval že področje okoli Severnega tečaja, njegov pomočnik pa je oceano-graf dr. Kort.
Znanstveniki sovjetske odprave se nameravajo posvetiti predvsem proučevanju oceanov okoli Južnega tečaja. Zanimajo jih tokovi v Južnem ledenem morju, izmenjava voda in njihova toplota, še posebej pa oceansko dno na področju Antarktike. Pri sovjetski odpravi sodelujejo tudi strokovnjaki za lov na kite, ki se posebej zanimajo za pogoje sodobnega lova.
Vsaka omenjenih odprav ima s seboj celo vrsto strokovnjakov za posamezna področja, posebej za metereologijo, za
zemeljski magnetizem, za jonosfero in kozmične žarke, za potrese, za gibanje ledu itd. Važna ne bodo samo odkritja, katera bodo izsledili posamezni strokovnjaki ali njihove skupine. Člani odprave same bodo tudi zanimiv predmet proučevanja, s katerimi se bavijo fiziologi. Kakšen vpliv ima arktična pokrajina na človeka, na njegov krvni obtok, na dihalne organe, na prebavo itd. Posamezn : odprave nameravajo med drugim zbrati popolno zbirko vseh živali in rastlin, ki uspevajo na Antarktiki.
Prve avstralske odprave v zvezi z geofizičnim letom 1957/58 so se tudi odpravile v Antarktiko že leta 1955. S problemi Antarktike se Avstralci ukvarjajo že dolgo, saj imajo v zunanjem ministrstvu poseben oddelek, imenovan »Antarktični oddelek«, ki ga vodi dr. Phillip Law. Dr. Law je že leta 1954 in potem spet 1955 vodil posebne odprave v Maw-sonland, kjer je proučeval življenjske pogoje v teh pokrajinah večnega ledu, in kjer imajo Avstralci že dolgo svojo opazovalno postajo. Avstralce zanima posebej možnost življenja na Antarktiki. »Ce naj antarktično celino civiliziramo«, pravi dr. Law, »je to možno samo tako, da ustvarimo možnosti civilizacije in življenja na njej. Kako to, ko je vendar življenje pod naravnimi pogoji nemogoče v antarktični zimi, kjer pade temperatura do šestdeset in sedemdeset stopinj pod ničlo, kjer dan za dnem divjajo viharji s hitrostjo dvesto kilometrov na uro, kjer je osem mesecev polarna noč in ogromna pokrajina ni drugega kakor neizmerna ledena puščava? Ustvariti moramo pogoje — možnosti za to imamo, da zgradimo v Antarktiki podzemeljsko mesto, v katerem bo življenje manj nevarno, prijetnejše in bolj zdravo kakor kjerkoli na svetu, mesto brez hrupa, brez prahu in umazanije, brez bakterij, brez kašljanja in kihanja. To bi bilo idealno mesto, mesto bodočnosti, ki bi bilo popolnoma elektrificirano, namesto sonca in lune bi prebivalcem takega mesta »sijal« sistem fluorescentnih svetlobnih teles, promet v takem mestu bi bil hiter in neslišen in vsa industrija na atomski pogon. To mesto bi bilo globoko pod zemljo, ali bolje povedano, globoko
pod debelimi skladi ledu.« Ta zamisel se	kot so premog, baker, cin, žlahtne kovi-
zdi marsikomu utopistična, toda dr. Law	ne in predvsem uran, za načrte politikov
računa z realnimi možnostmi in pravi,	in gospodarstvenikov, gre tudi za mož-
da jo bo mogoče uresničiti čez sto let	nosti življenja v kraj.h na skrajnem
ali pa še prej. Spričo velikanskega na-	sevefu ali jugu. Japonska odprava na
predka tehnike v zadnjih desetletjih se	Anlarktiko ima predvsem ta namen, da
nam noben tak načrt ne zdi več neures-	ugotovi možnosti naselitve na doslej ne-
ničljiv.	obljudenem kontinentu, zakaj njena de-
Geofiziki, geologi in drugi znanstve-	žela je premajhna za hitro naraščajoče
niki, ki v tolikem številu raziskujejo	prebivalstvo.
antarktično celino, sodijo, da Antarktika Ves svet upira danes pogled na Ant-
skriva mnogo skrivnosti. Ne gre samo za	arktiko, kjer na tisoče znanstvenikov
znanstvena odkritja in proučevanja, ne	skuša odkriti njene skrivnosti, samo za odkrivanje naravnih zakladov, A. Dolinar
Dežela tri tisoč otokov
Kje je in kakšna
Neki nemški zemljepisec je imenoval Dalmacijo »deželo tisoč otokov«. Ce štejemo tudi najmanjše otočke in skalne čeri, je ob naši obali res čez tisoč otokov, čeprav jih je obljudenih samo 60. Največje otočje na Zemlji pa se razprostira na obeh straneh ekvatorja med Azijo in Avstralijo; med temi več kot 3000 otoki spadajo nekateri k največjim na Zemlji, celotna površina otočja pa je 2 milijona kvadratnih kilometrov, to je toliko kot peti del Evrope ali pa 8 Jugoslavij.
To otočje se imenuje Indonezija, to je Indijsko otočje (grška beseda nezos pomeni otok). Razdelimo ga lahko v tri dele. Zahodni trije veliki otoki, Sumatra, Java in Borneo so tako kot bližnja Azija obdani od plitvega morja, ki ni nikjer več kot 200 m globoko; drže se tako rekoč azijske celine. Podobno se Nova Gvineja in otočje Moluki na vzhodu drže pod morjem Avstralije. Srednja skupina, v kateri je poleg čudno oblikovanega Celebesa vse polno manjših otokov, je pa ločena od drugih po velikih morskih globinah, ki segajo tudi čez 7000 m globoko.
Vse to kaže, da je Indonezija nastala tako, da se je nekdanja kopna zemlja med Azijo in Avstralijo razbila in deloma pogreznila v morje. Pri tem so nastali vulkanski izbruhi, ki se še vedno nadaljujejo. Nikjer na svetu ni tako
blizu skupaj toliko vulkanov; vseh je okoli 300, od tega 50 živih, ki povzročajo včasih strahovite izbruhe. Samo otok Java ima 100 vulkanov in od teh je 28 živih. Ker so vulkani zmeraj v zvezi s potresi, je Indonezija najbolj nemirni del zemeljske površine.
Najsilovitejši vulkanski izbruh, ki ga pomni človeštvo, se je zgodil leta 1883 na otočku Krakatau v ožini med Javo in Sumatro. Dve tretjini otočka je vrglo v zrak in drobci tega kamenja so zašli visoko v ozračje, kjer so jih zračni tokovi raznesli okrog in okrog Zemlje. Grmenje pri tem izbruhu so slišali celo v 2000 km oddaljeni Avstraliji. Morje je tako strašno vzvalovalo, da je daleč pre-pljusknilo sosednje obale in je pri tem potonilo 36.000 ljudi. Naslednji hujši izbruh na istem mestu je bil leta 1927, pri čemer je nastal nov otok, ki mu pravijo domačini Anah Krakatau, to je »sin Kra-kataua«.
Veliko prirodno bogastvo
Kot vse na svetu, imajo tudi ognjeniki in njihovi izbruhi svojo dobro stran. Prebivalcem Indonezije so sicer prinesli mnogo nesreč in gorja, na otoke so pa nanesli polno vulkanskih kamenin in pepela, iz katerih je nastala najbolj rodovitna zemlja, ki je ni treba nikoli gnojiti; zato so ravno vulkanska območja Indonezije najbolj gosto naseljena. K
Indonezija ima staro tradicijo domače obrti Domačinka tke preprogo
temu je pripomoglo seveda tudi ugodno tropsko podnebje. Skoraj vse leto je na otokih enako toplo; povprečno kaže toplomer 26—27°, le visoko v gorah je primerno hladneje. Večje razlike se kažejo v razdelitvi dežja. Na velikih zahodnih otokih ga pade na leto povprečno 4000 milimetrov (v Ljubljani pade na leto 1400mm padavin); naprej proti vzhodu je dežja vedno manj, vendar ga dobi največji del Indonezije vsaj 2000 nun na leto, tako da je ta dežela ena najbolj namočenih na zemlji.
Tako podnebje s trajno veliko gor-koto in vlago omogoča bujno rastlinstvo in pridelovanje raznih kultur skozi vse leto. Zahodni otoki, ki dobe več dežja in so bližji Aziji, imajo bolj bogato in raznovrstno rastlinstvo in tudi živalstvo kot vzhodni. Vzhodno od Bornea pojema število raznih vrst rastlin in živali in vse postaja bolj in bolj podobno življenju v Avstraliji. Indonezija je nekak most, po katerem so prehajali ljudje, živali in rastline z azijske celine na avstralsko in še naprej tja do Nove Ze-
landije in Havajskih otokov. Dobri dve tretjini površine pokrivajo na zahodnih otokih tropski gozdovi, ostalo tretjino je človek skrčil in obdelal. Razne vrste palm mu nudijo olje, hrano in pijačo. Na bolj suhih vzhodnih otokih se pa širijo planjave z visoko travo, vmes pa stoje posamezna drevesa.
Veliko je rudno bogastvo Indonezije; ima sicer le malo vrst rud, toda te v ogromnih količinah. Bogate so zaloge kositra na otokih Banka in Biliton blizu Jave, niklja na Celebesu, boksita za pridobivanje aluminija na Javi; danes so še posebno pomembne zaloge nafte na Sumatri in Borneu, kajti na vsem ogromnem prostoru od Irana do Kalifornije ni večjih.
Raznoliko prebivalstvo
Razen manjšega severnega dela Bornea, vzhodnega dela Timorja in Nove Gvineje zavzema to otočje danes Republika Indonezija, ki ima čez 80 milijonov ljudi, tako da nikjer drugod v tropskem pasu ne živi toliko ljudi skupaj. Vendar so prebivalci zelo neenakomerno porazdeljeni. Na Javi in bližnjem majhnem otoku Maduri živita skoraj 2/3 vseh prebivalcev, čeprav sta oba otoka po površini le deseti del vse države. Zato pride ■ na Javi na 1 km2 povprečno 400
J udi lončarska obrt ima staro tradicijo v Indoneziji
ljudi, na Sumatri .25, na Borneu pa samo 5. Java spada med najgosteje obljudene dežele na svetu in je že danes prenaseljena, zato si vlada prizadeva, da bi se čim več prebivalcev preselilo na druge otoke.
Prebivalstvo Indonezije je zelo raznoliko. Na vsem otočju govorijo okoli 250 jezikov, kar je seveda velika ovira za enotnost države. Uradni jezik je ma-lajščina, imenovana »behasa lndonesia« (indonezijski jezik), izobraženci pa uporabljajo še vedno v glavnem holand-ščino.
Vodilno vlogo v državi imajo namreč Malajci, čeprav so šele kasnejši priseljenci iz Azije. Večina jih živi na Javi, a tudi drugod so v obmorskih pokrajinah in se bavijo z naprednejšim poljedelstvom, ribištvom pa tudi s trgovino in plovbo. Prvotni prebivalci so se ohranili še v notranjosti otokov in so preprosti poljedelci in lovci. Med njimi so še plemena s prav nizko omiko, kot na primer Dajaki na Borneu, ki so bili včasih znani kot strašni »lovci na glave«.
Malajci so že zgodaj prišli pod vpliv Indijcev, ki so se že pred Krist. roj.
tu naseljevali in ustanovili velike države z visoko omiko. V 13. stoletju je prišel od zahoda naval Arabcev, ki so prinesli islam in ta si je v dobrih dve sto letih osvojil vse otočje tja do južtiih Filipinov, kjer so ga z mečem zaustavili Španci. Tako pripada danes pet šestin prebivalstva mohamedanski veri in v Indoneziji živi ena petina vseh mohame-dancev na svetu. Naslednji priseljenski val je bil kitajski in ta prihaja še vedno. 2e stoletja se priseljujejo Kitajci kot mornarji in trgovci ali pa kot skromni ročni delavci, ki se pa s pridnostjo hitro povzpnejo med obrtnike ali trgovce. Večina »prišlekov« (priseljencev) se je stopila z Malajci, Kitajci pa skoraj nič, zato izkazuje danes statistika skoraj dva milijona Kitajcev poleg 70.000 Arabcev. V kitajskih rokah je skoraj vsa trgovina in obrt, pa tudi mnoge tovarne in banke. Ker bodo Kitajci zaradi svoje pridnosti in zmožnosti še dolgo nenadomestljivi, povzročajo indonezijski vladi tihe skrbi, da ne bi kdaj s pomočjo svoje mogočne domovine še ogrožali indonezijske neodvisnosti.
Evropejcev, skoraj samo Holandcev, je v Indoneziji okoli četrt milijona; to je razmeroma veliko, ker se Evropejci v tropskih deželah sicer niso za trajno naseljevali. Mnogo Holandcev je prišlo sem iz domovine z družinami vred, drugi pa so se tudi ženili z domačinkami, tako da je med Holandci skoraj dve tretjini me-šancev.
Pod holandskim jarmom
»V začetku so bile dišave,« tako začenja avstrijski pisatelj Zweig svojo knjigo o Magellanu, ki je prvi objadral Zemljo. Pravzaprav je namreč hotel le od druge strani priti do znamenitih indijskih dišav, enako kot pred njim Kolumb, ki je pri tem nevede in nehote odkril Ameriko, ali pa Vasco da Gama, ki je našel pot okoli Afrike v Indijo. Takratna hrana Evropejcev je bila pusta, malo okusna in enolična; še dolgo niso poznali krompirja, koruze in paradižnika, kaj šele kave in čaja. Zrnce popra, posušen muškatov cvet, ščepec ingverja ali cimeta pa je napravil tudi
najbolj preprosto jed slastno in okusno. Bogatini so se tako razvadili s temi začimbami, da so jih dajali celo v pivo in vino. Druge vrste dišav so bile potrebne ženski nečimrnosti, enako kot razni dragi kamni in tkanine iz jugovzhodne Azije. Kupčija s takim blagom je prinašala silne dobičke; zato so imeli prvi odkri-telji Španci in Portugalci stalne boje za posest in izkoriščanje indonezijsk.h otokov, posebno še Molukov ali Dišavskih otokov, kjer so pridelovali največ dragih začimb. Konec 16. stoletja si je Španija pridružila v Evropi Portugalsko, Holandci pa so se uspešno uprli nasilni španski vladi in napadali tudi španske in portugalske posesti v jugovzhodni Aziji.
S svojim močnim brodovjem (Holandci so imeli takrat polovico vseh ladij v Evropi!) in s svojo junaško vztrajnostjo so Holandci od leta 1395 dalje osvojili večino indonezijskih otokov. Pri tem so morali premagati hud odpor domačinov, pa tudi nasprotovanje Angležev, ki so bili ravno tako v vojni s Španci in se skušali polastiti njihovih kolonij. Leta 1619 so Holandci zasedli Javo in ustanovili poleg stare Džakarte mesto Batavijo (Batavci so bili v starem veku prebivalci današnje Holandske). Batavija je postala močno utrjena prestolnica Vzhodnoindijske kompanije; tako se je imenovala trgovska družba, ki je gospodarila v teh holandskih kolonijah vse do leta 1814, ko je prepustila oblast holandski državi.
Med vojno z Napoleonom, ki mu je bila tudi Holandska podložna, so se polastili Indonezije Angleži. Ko je bil pa Napoleon premagan, je dobila leta 1814 Holandska Indonezijo nazaj, vendar jo je upravljala sedaj država sama in ne več Vzhodnoindijska družba. Holandci so še nadaljevali z osvajanji novih otokov in Sumatra je bila dokončno pokorjena šele v začetku 20. stoletja.
Kot vsi kolonizatorji, so tudi Holandci pri upravljanju Indonezije mislili na svoj dobiček, ne pa na potrebe domačinov. Pridelovali so za izvoz in menjavali sadeže glede na povpraševanje na svetovnem trgu. V začetku so bile na prvem mestu dišave, ko se je v 18. sto-
Dolina reke Ngari na Sumatri
letju z iznajdbo strojev začela v Evropi tekstilna industrija, so zrasle na Javi tudi plantaže indiga. V prvi polovici 19. stoletja je prišla na prvo mesto kava; ko so pa začeli kavo ceneje pridelovati v Braziliji, je prišel konec 19. stoletja do pretežne veljave sladkorni trs, za njim je rastoča motorizacija v svetu dvignila na prvo mesto kavčuk in nafto.
Razumljivo je, da so se Indonezijci brezobzirnemu izkoriščanju holandskih trgovcev in uradnikov ponovno uprli. Posebno hud upor je izbruhnil na Javi leta 1835; šele po petih letih je bil z ve-
likimi žrtvami zadušen, pri čemer je poginilo četrt milijona Javancev, a tudi Holandci so izgubili 15.000 ljudi. Z napredkom splošne izobrazbe so v začetku tega stoletja tudi Indonezijci dobili domačo inteligenco, ki je začela organizirati ljudstvo, in ga voditi v boju za osvoboditev. Med prvimi je nastala leta 1908 družba »Visoki cilj«, nekaj let kasneje »Zveza islama« in leta 1920 je bila ustanovljena tudi komunistična stranka, ki pa je mogla le podtalno delovati. Vse to je dovedlo leta 1926 do velikega upora na Javi, ki je bil sicer
Značilna indonezijska »potujoča« restavracija
naslednje leto potlačen, a miru ni bilo več. Svetovna gospodarska kriza je prinesla hude posledice tudi za Indonezijo, vrstile so se delavske stavke in nemiri, katerim so se leta 1938 pridružili celc mornarji neke holandske vojne ladje. V takem upornem razpoloženju je zatekla Indonezijo druga svetovna vojna in japonska okupacija.
Osvoboditev
V začetku decembra 1941 so Japonci z nenadnim napadom na ameriško bro-dovje stopili v vojno in se začeli izkrca-vati na Filipinih in na Malaji. Februarja 1942 so napadli že Sumatro in kmalu nato zasedli tudi Javo in večino drugih otokov. Čeprav so se izdajali za osvoboditelje od evropske oblasti in klicali »Azija Azijcem!«, niso dobili veliko pristašev in kmalu se je začel oborožen odpor proti okupatorjem, ki jim ni pustil, da bi se kaj prida okoristili s pri-rodnim bogastvom Indonezije. Osvobodilni boj proti Japoncem je ustvaril na otokih Java, Madura in Sumatra revolucionarno nacionalistično vlado, ki je 17. avgusta 1943 razglasila Indonezijsko republiko pod predsedstvom dr. Ahmeda Sukarna. Holandci je dolgo niso hoteli priznati; skupaj z Angleži in Američani
so se borili proti njej in šele po štirih letih bojev in blokade, pogajanj in konferenc so konec leta 1949 slovesno priznali neodvisnost »Združenih držav Indonezije«, ki naj bi bile poleg Holandske v Evropi in Holandskih Antilj (otočje v Srednji Ameriki) član »Holandsko-lndo-nezijske unije«. Ze poleti 1950 so opustili naziv Združene države in Indonezija je postala enotna republika.
Unija je bila pa mrtvorojeno dete, kajti Indonezijci se boje tudi vsake sence odvisnosti od nekdanjih osovraženih gospodarjev. Zaradi tihega indonezijskega upora Unija sploh ni začela delovati, odpovedali so jo in v začetku leta 1956 je indonezijski parlament odpoved potrdil. Holandci pravijo, da enostranska odpoved pogodbe ne velja in se ji upirajo, kar jim pa seveda ne bo nič pomagalo.
Da se Holandci težko ločijo od Indonezije, je razumljivo, če pomislimo, da imajo tam investiranih 4 milijarde goldinarjev (to je približno štirikrat toliko dolarjev!) in da so z izgubo te kolonije izgubili eno petino državnih dohodkov. V Indoneziji živi tudi še okoli 80.000" Holandcev; veliko se jih je moralo vrniti domov, dasi bi nova država potrebovala strokovnjakov vseh vrst. V tem oziru je zanimiva razlika med Indonezijo in Indijo, kjer so novi gospodarji ostali v
Indonezijski ribič popravlja mreže za lov
Predsednik indonezijske republike Sukarno z ženo 111 otrokoma
prijateljstvu z Angleži in jih obdržali tudi na najvišjih mestih. Holandci so postali osovraženi, ker so v svojem pohlepu drugače kot Angleži zadrževali vsak napredek domačinov, ki bi utegnil ogrožati njihovo izkoriščanje. Značilno je, da so po 300 letih svojega vladanja v Indoneziji pustili tam 90 °/o nepismenih, med 80 milijoni prebivalcev je bilo le 70 inženirjev in okoli 200 drugih akademskih izobražencev, pomorskega kapitana pa niti enega, čeprav so Indone-zijci stari in izkušeni pomorščaki.
Resnici na ljubo je pa treba tudi povedati, da so zgradili Holandci v Indoneziji precej dobrih cest in železnic, in da so razen riža prinesli tja vse kulturne rastline (sladkor, kavo, kakao, čaj, tobak, kinin, kavčuk). V zaslugo jim je
treba tudi šteti, da niso pustili tujcem nakupovati zemlje; dejstvo, da je zemlja v rokah domačinov, čeprav tudi veleposestnikov, bo novi vladi zelo olajšalo izvedbo pravične agrarne reforme.
Nova država
Nova Indonezijska republika se ima kratko in malo za naslednico prejšnje Holandske Indije in zahteva zase oblast nad vsem otočjem, zlasti tudi nad zahodnim delom Nove Gvineje. Pri ogromnih razdaljah Indonezijskega otočja in različnosti prebivalcev ni čudno, da se temu marsikje upirajo. Nekateri deli so si znali več let ohraniti svojo samostojnost, posebno hrabro se je upiral poldrug milijon prebivalcev Republike Južnih Mo~
lukov, tako da so v statutu Unije morali priznati njeno neodvisnost. V sami Indonezijski republiki se bori med seboj cela vrsta političnih strank, vendar je priljubljeni predsednik Sukarno doslej srečno vodil državno ladjo skozi neštete čeri. Ugled nove države se je zlasti utrdil po znameniti konferenci azijskih in afriških držav 1. 1955 v Bandungu na Javi. ki ji je predsedoval predsednik indonezijske vlade Sastroamidžojo.
Velike vrednosti za Indonezijo je bogastvo njene zemlje; več kot dve tretjini prebivalcev živi od poljedelstva in pridela dovolj živeža za vse, tako da ga ni treba skoraj nič uvažati. Moderno urejene plantaže pošiljajo velike množine pridelkov na svetovni trg in čeprav so še v rokah tujega kapitala, dobi danes država tudi od njih primerne dohodke, ki bodo omogočili zgraditev domače industrije. Med drugo svetovno vojno je kmetijstvo veliko trpelo; plantaže so bile opuščene, živina uničena in kljub skrbni obnovi predvojna proizvodnja še ni povsod dosežena. Leta 1939 je bila Indonezija v
Indonezijski keramični izdelki slove po slikovitosti in kakovosti
svetovni proizvodnji palmovega olja na prvem mestu, v proizvodnji kavčuka in popra na drugem, trsnega sladkorja in kave na tretjem, riža in čaja na četrtem, medtem ko je imela monopol v proiz-
vodnji kinina (zoper malarijo), ki ga je pridelala 90 °/o svetovne proizvodnje.
Industrializacija Indonezije je še skromna. Največ je bombažnih tovarn, ki delajo blago za domačo uporabo. Potrebna pa bo že zaradi naglega naraščanja prebivalstva, saj so izračunali, da bo leta 2000 imela Indonezija že 115 milijonov ljudi, gospodarska proizvodnja pa napreduje dosti bolj počasi. Kot druge gospodarsko zaostale države, ki so se šele nedavno otresle kolonialnega jarma, je tudi Indonezija potrebna predvsem notranjega miru in poštenih voditeljev, potem pa take pomoči strokovnjakov in kapitala od zunaj, ki ne bo ogrožala njene komaj priborjene neodvisnosti. Predsednik Indonezijske republike Sukarno in ministrski predsednik Sastroamidžojo sta se kot voditelja ze dobro izkazala, naloga Združenih narodov pa bo, da nudijo mladi državi nesebično pomoč.
Predsednik Indonezijske republike je na svoji drugi veliki turneji obiskal septembra lani tudi Jugoslavijo. Na svoji prvi turneji je obiskal ZDA, Kanado in nekatere dežele Zahodne Evrope, na drugi turneji pa se je mudil v Sovjetski zvezi, na Češkoslovaškem, v Avstriji, Jugoslaviji in na Kitajskem. Glavni cilj teh Sukarnovih potovanj je bila njegova težnja, da vodilne može omenjenih držav obvesti o prizadevanjih in poteh razvoja mlade, neodvisne azijske republike, zlasti pa, kot je sam izjavil, da »podpre in ohrani mir ter okrepi sodelovanje med narodi«. Obisk predsednika Sukarna v naši državi je še posebej prispeval k okrepitvi prijateljskih vezi med obema deželama.	Silvo Kranjec
Leopold Stanek
Ob reki
Le bežite, sinji vali, da bo laže duši žali.
Le bežite — solza kane, vitki topol se ne gane.
Le nosite	Le hitite —
breme čolna,	korenine
z njim gre moja	ne puste me
duša bolna.	iz domovine.
Rakete, sateliti in pot v vsemirje
Stara je človekova želja po potovanju v vsemirje; utopistični romani nam to potrjujejo. V zadnjih desetletjih se je utopija začela približevati stvarnosti, saj bo po izjavi nemškega strokovnjaka za raketno tehniko, Wernherja von Brauna Zemlja v 10—15 letih dobila satelita ali umetno luno, ki bo zgrajena iz večjih delov, prinešenih v vsemirje s pomočjo raket. Ta umetni satelit naj bi krožil po dvournem tiru v višini 1720 km. Narava bi mu dala gibalno energijo; ravnotežje med njegovo brzino in gravitacijsko privlačnostjo bo držalo satelita na njegovem tiru, kot držita luno na njenem tiru prav ta dva faktorja. Brzina tega umetnega satelita, ki bo meril v premeru čez 70 m, bo morala znašati blizu 7 km na sekundo ali 25.340 km na uro, to je dvajsetkratna brzina zvoka. Iz te vse-mirske ploščadi pa do pota v vsemirje bo preostal samo še en korak. Umetni satelit na tej višini bo imel to prednost, da se bo izogibal zemljine atmosfere, ki bi zavirala njegovo gibanje, bo pa še dovolj blizu, da postane izvrstna opazovalnica za Zemljo in vsemirje. Enakomerno vrtenje satelita okoli Zemlje bo dalo priložnost za vsestransko opazovanje Zemlje in neba, ki bo olajšano z modernimi teleskopi, radarskimi napravami in snemalnimi kamerami. Iz te višine bo s pomočjo sodobnih pripomočkov mogoče razločiti predmete na Zemlji tako dobro, kot lahko opazujemo dandanes Zemljino površino s prostim očesom z višine 1300 m. Umetni satelit bo v enem dnevu dvanajstkrat obkrožil Zemljo. Imel bo poleg ogromnih prednosti za znanstveno delo tudi veliko strateško važnost, saj bo v dveh urah pregledana ena dvanajstina Zemljinega površja.
Dne 14. septembra 1944 je nemška "V-2 raketa, spuščena z nekega otočka v Baltiškem morju, dosegla višino 175 km. Pozneje so Amerikanci (leta 1946) dosegli že višino 182 km z istimi zaplenjenimi nemškimi raketami. To jc več kot petkratna največja višina, ki jo dandanes dosežejo meteorološki sondažni baloni. Pozneje so Amerikanci prešli na drugo
tehniko. Pričeli so graditi dvostopenjske rakete. Princip sestoji v tem, da se iz rakete-matere v trenutku, ko ima ta največjo brzino, izstreli raketa-hčerka, ki s svojim pogonskim gorivom nadaljuje pot v višino. V februarju 1949 je taka dvostopenjska raketa, imenovana WAC Corporal, dosegla višino čez 400 kilometrov, kar pomeni v horizontalni smeri približno zračno razdaljo od Ljubljane do Mostarja. Ker vodi pot v med-planetarni prostor le preko raket, si j i Ji najprej na kratko oglejmo. Te rakete delujejo vse po istem principu, katerega fizikalno razlago je dal že Izaac Newton v svojem tretjem zakonu gibanja, ki pravi, da vsaki akciji odgovarja reakcija iste velikosti, vendar nasprotna po smeri. Kot primer lahko navedemo sledeče: če bi imeli na tračnicah lahek voziček, na katerega bi pritrdili strojno puško in z njo streljali vzdolž tračnic, bi se voziček pričel gibati v nasprotno smer, kakor letijo izstreljene krogle. Z vsako izstreljeno kroglo iz strojne puške bi voziček pridobil na brzini, in to tako dolgo, dokler se strelivo ne bi izčrpalo. Seveda si pri tem zamišljamo gibanje brez trenja. Prav neverjetno zveni, da doseže in preseže zelo lahek voziček z dovolj streliva pri tem poizkusu celo brzino krogel, saj krogle zapuščajo puškino cev s stalno brzino, brzina vozička, ki nosi puško, pa stalno raste. Lahko se pokaže, da tak pogonski način ne zavisi od zraka — seveda bi pa bila v primeru brezzračnega prostora brzina krogel, pa tudi vozička, večja.
Pod raketo si podobno lahko zamišljamo tak voziček. Strelivo pri njej nadomeščajo pogonske snovi, krogle pa užarjeni plini, ki z veliko brzino teko skozi izpušno šobo rakete. Raketa je preskrbljena z vsem, kar ji je potrebno za let v ozračju, ali pa v brezzračnem prostoru vsemirja. V tem se razlikuje od reaktivnega letala, kateremu je potreben zrak oziroma kisik za izgorevanje pogonskega sredstva v reaktivnem motorju. Rakete lahko delimo v take, ki izkoriščajo pritisk plinov, v atomske in
fotonske rakete. Plinske rakete ločimo po tem, kakšno gorivo uporabljajo, v rakete s trdim in tekočim gorivom ter v termične atomske rakete. Slednje se nahajajo seveda šele v projektnem stadiju, medtem ko so čiste atomske in fotonske rakete še hipotetične, da ne rečemo uto-
Fotografija iz rakete V-2. Posnetek je iz leta 1947, na višini 160 km White Sands Prooving Ground. New Mexico. Temna proga v ozadju je Kalifornijski zaliv. Zakrivljenost zemlje se z višine dobro vidi
pija. Termične atomske rakete so dandanes še tako zamotane, da ni misliti na njihovo realizacijo, predvsem še, ker bi že po teoretičnih podatkih lahko dosegle le slabše rezultate kot že obstoječe moderne rakete. Pokazalo se je, da imajo rakete s tekočinskim pogonom znatne prednosti pred temi, ki izkoriščajo trdno pogonsko sredstvo. Rakete s trdnim pogonskim sredstvom imajo za gorivo navadno smodnik, to je zmes, ki vsebuje gorivo in kisik, pomešana v sami tva-rini, ki izgoreva. Njihova zgodovina sega prav v 13. stoletje, ko so jih Kitajci zamenjali za ognjene puščice. Pozneje so
se Angleži leta 1799 — v svoje veliko iznenadenje — srečali v bitki pri Serin-gapatamu z indijskimi vojnimi raketami. William Congreve je nato uvedel smod-niško raketo v angleško armado, toda nagel razvoj topništva v 19. stoletju jo je kaj kmalu izpodrinil. Po daljšem zatišju v prejšnjem stoletju smo dobili prvo klasično delo, ki obravnava astronavtiko z znanstvenega stališča. Napisal ga je Rus Ciolkovski leta 1903. Sledili so mnogi drugi, kot Američan Goddard — 16 let pozneje Nemec Oberth, Francoza Esnault in Pelterie, pozneje pa še Avstrijec Saen-ger in drugi. Y tem obdobju je deloval tudi upokojeni avstrijski kapetan slovenskega rodu Potočnik, ki je leta 1928 objavil pod psevdonimom Hermann Noor-dung zelo zanimive ideje in predloge za konstrukcijo umetnega satelita — vse-mirske ladje. Z razvojem tehnike v tej smeri, k čemur so v mnogočem prispevale — na žalost — prav vojne, se je pokazalo, da so rakete s trdnim pogonskim gorivom neuporabljive za cilje astronavtike. Vzroki so predvsem zelo težka proizvodnja dobrega homogenega goriva, nevarnost eksplozij, neenakomerno gorenje in pa dejstvo, da ni načina, kako bi se to gorenje zaustavilo. Prešli so na tekoča goriva, ki se s pridom uporabljajo še dandanes. V raketi se iz ločenih posod, ki vsebujejo gorivo (navadno hidrazin) in kot oksidator dušikovo kislino, črpa oboje v komoro za izgorevanje, to je v raketni motor. Obstaja seveda velika izbira pogonskih sredstev, vendar se je hidrazin doslej najbolje obnesel. Nekateri astronavti si raketo za polete v vsemirje zamišljajo zgrajeno iz treh stopenj, izmed katerih je prva ali, kot jo imenujejo, raketa-babica, najmočnejša, ker mora premagovati velik zračni pritisk v nižjih plasteh atmosfere, obenem pa še nositi raketo-mater in raketo-hčer. Višina celotne rakete naj bi bila blizu 80 m, njena teža okoli 7000 ton. Ogromno večino te teže tvorijo pogonska goriva, samo prva stopnja porabi v času, ko deluje, to je blizu 84 sekund, s svojimi 51 motorji, blizu 5250 ton goriva. Medtem ko zapusti raketa posebno zgrajeno vzletišče navpično v zrak, se čez nekaj časa s pomočjo po-
možnih raketnih motorjev nagne, doseže višino 40 km, k jer odvrže svojo prvo stopnjo (raketo-babico), ki je porabila gorivo in ni več potrebna za nadaljnje potovanje; ostali dve stopnji pa letita z brzino, ki se je približala 8400 km na uro, naprej. Pri tem delujejo seveda samo motorji rakete-matere. Celoten postopek se ponovi, raketa-mati odpade, tretja stopnja raketa-hčerka pa nadaljuje pot in uravnava svojo brzino z lastnimi manjšimi raketnimi motorji tako, da ostane na predpisanem dvournem krožnem tiru. V primeru, da ima tretja stopnja manjšo brzino na tej višini, bi se raketa ne obdržala na določenem tiru, temveč bi nihala okoli zemlje po eliptičnem tiru, dokler ne bi zaradi trenja z zrakom izgubila brzine in padla na
zemljo. Tretja stopnja rakete nosi posadko in je opremljena z instrumenti za kontrolo leta, zvezo z zemljo, zaščitnimi napravami za posadko, ker mora ta prenašati znatne pospeške, ki delujejo na organizem pri vzletu in pristanku. Obenem pa seveda nosi v tovoru dele umetnega satelita, ki ga bodo zgradili v tej višini. Raketa-hčerka ima tudi krila, ki bi naj omogočila njen pristanek na zemlji. Prvi dve stopnji se obvarujeta pred večjimi poškodbami pri padcu na zemljo s posebnimi padali, napravljenimi iz fine jeklene mrežice in pa s pomočjo smodni-ških raket, ki tik ob zemlji zmanjšajo hitrost padca. Priporočljivo je tudi, da obe stopnji padeta po možnosti v morje in je zaradi tega potrebno izstreliti raketo s kakega osamljenega otoka,
Človek v »vsemirski obleki« opremljen s kisikom, radijskim oddajnikom in sprejemnikom. Obleka je napolnjena z zrakom pod pritiskom in je bele barve, da bi bolj odbijala sončne žarke. j>Vsemirski človek« ima okrog pasu vrvico; če jo potegne, ga dvigne proti umetnemu satelitu, majhna, gibljiva raketa pa, ki jo drži v rokah, mu omogoča gibanje v vse tri
razsežnosti
9 Koledar
129
oddaljenega več sto kilometrov od celine. Posebne ladje, ki bi z radarjem zasledovale rakete, bi laliko takoj odhitele na mesto, kjer sta padla oba dela rakete in rešile dragocene motorje, ki se v njih nahajajo. Tretja stopnja rakete se giblje z ugašenimi motorji po svojem tiru
Tir umetnega satelita, ki kroži okoli Zemlje. Satelit obkroži Zenilin v dveh urnli. Tako veliko, kot je na sliki, bi videli Zemljo z razdalje 40.000 km. Dan je na desni polovici Zemlje
tako, kot se bo gibal umetni satelit, sestavljen iz delov, ki jih nosi. Sila Zemljine teže zdaj ne prihaja do izraza. V tem brezzračnem prostoru bi se gibalo z isto končno brzino vsako drugo telo, pa naj si bo to kocka iz železa ali nit pajčevine. Brzine rakete njeni prebivalci sploh ne bi čutili, saj je znano, da človeški organizem reagira samo na spremembe brzine. V posebnih zaščitnih oblekah bi lahko zapustili raketo in privezani nanjo plavali prosto v ozračju, pri tem pa sestavljali dele umetnega satelita izven rakete ter se gibali s pomočjo majhnih, prenosnih raket. Da bi zgradili umetni satelit s posadko, bi bilo potrebno najmanj dvanajst poletov trostopenjskih raket. Seveda bi bil tak umetni sateiit opremljen z vsemi sredstvi moderne tehnike. Imel bi lastno astronomsko in meteorološko opazovalnico. Iz njega bi lahko odkrivali nove svetove mnogo bolje. kot je to mogoče dandanes s pomočjo največjih teleskopov na zemlji; posebej
še, ker bi lahko služil kot postaja vse-mirskih raket, ki bi letale na Luno ali Mars. Prebivalci satelita bi lahko opazovali stanje vremena na vsej Zemiji in dajali točne vremenske prognoze. Nobena država ne bi mogla skrivati svojih oborožitvenih del in v primeru vojne bi imel tak satelit ogromno strateško važnost, saj bi iz njega lahko bombardirali poljubno mesto na Zemlji z veliko točnostjo. Energijo za pogon mnogih motorjev na satelitu bi lahko dobavili od sonca s pomočjo posebnih živosrebrnih grelcev. Satelit obročkaste oblike bi se lahko vrtel okoli lastne osi in s tem s centrifugalno silo ustvaril sintetično težnost, ker bi drugače človekova dejavnost na satelitu bila silno ovirana, če že ne onemogočena. Zanimive odgovore damo lahko na vprašanje, kako daleč je še do realizacije projekta umetnega satelita. Poglejmo najprej tehnično plat projekta. Vprašanje pogona in pogonskih sredstev ni več pred nerešljivimi problemi. Drugačna je stvar glede na konstruktivne podrobnosti pri gradnji rakete. Med poletom skozi gosto ozračje Zemlje bi se raketa zaradi trenja z zrakom segrela do rdeče užarjene barve. Zato so pri njeni konstrukciji potrebne kovine, odporne proti visokim temperaturam. Predvideti bo treba posebne naprave za ohlajevanje posadke in aparatov, ki so občutljivi za visoke temperature. Za orientacijo in krmarjenje rakete bi bili potrebni zelo komplicirani mehanizmi, saj se bodo prebivalci rakete lahko zanesli samo na položaje zvezd, torej uporabljali astronomsko navigacijo, z ozirom na to pa tudi uravnavali prostorni položaj rakete in poznejšega umetnega satelita v vsenrrju. Nič manj zamotane ne bi bile številne elektronske naprave, servomehanizmi in avtomati. Napaka v eni teh naprav ne bo smela imeti hudih posled ic za raketo ali satelit. Ce vzamemo podatke o ameriških raketah, ki so se uporabljale za raziskovanje visoke atmosfere. in vidimo, da jih je zelo veliko odpovedalo prav zaradi teh napak, se naš dvom v uresničitev tega veličastnega projekta le še poveča. To bi bila, recimo, tehnična zapreka. Znatno večjo vlogo pa bo nedvomno igrala tako imenovana fi-
ziološka zapreka. Pospešek, to je spreminjanje brzine, ki nastane ob poletu ali pristanku, lahko znaša do 100m/sek2, kar je desetkrat več kot pospešek sile Zemljine teže. Tako velikega pospeška človeško telo ne more prenesti, tudi če traja nekaj sekund. Dalje obstaja nevarnost pomanjkanja kisika, hipna odsotnost atmosferskega pritiska v primeru kake nezgode pa lahko povzroči, da človeku zavre kri. Ultravijolično žarčenje je tukaj tako močno, da v trenulku uniči nezaščiteni človeški organizem. Obstajajo še druge nevarnosti, kot kozmič-no žarčenje in izguba čuta za orientacijo, saj tam preneha pojem gori in doli. Raketa ali satelit sta podvržena pro-jektilom-meteorjem, ki z brzino več desetin kilometrov v sekundi lete skozi prostor. Popolne varnosti pred temi delci ni. Tu igra veliko vlogo slučaj. Verjetnost katastrofe se seveda poveča ob času posameznih meteorskih rojev. Obstaja pa še ena slaba stran tega projekia: njegova cena. Stal bi namreč blizu štiri milijarde dolarjev, kar je ogromno, toda le en del od vsote, ki jo ZDA zmečejo letno za svoje oboroževanje. Kljub vsemu kaže, da ta projekt ni več daleč od uresničenja. S pomočjo modernih tehnoloških procesov je že uspelo dobiti zlitine, ki so odporne proti visokim temperaturam. Ustvarjeni so prototipi zaščitnih naprav za bivanje človeka pod temi okoliščinami, prav posebno temeljito pa v nekaterih državah proučujejo zmogljivosti človeškega telesa, podvrženega visokim pospeškom kakor tudi drug m vplivom, ki bodo nanj delovali v vse-mirju. Raketni projektili dosegajo d.ui-danes že prav fantastične brzine, vendar so podrobni podatki še vedno skrivnost držav, ki delajo z njimi poizkuse. Ves svet je presenetila novica, da bodo v ZDA in SSSR v mednarodnem geofizikalnem letu (1957/1958) izstrelili nekaj umetnih satelitov, ki pa bodo opremljeni samo z instrumenti brez posadke. V tem primeru bo po projektu dr. Singerja raketa hčerka sam satelit, ki bo pa tehtal nekaj čez 50 kg in bo krožil v višini 570 kilometrov. Na tej višini igra atmosfera že majhno vlogo in bo zato satelit po izteku gotovega časovnega razdobja pa-
del spet na zemljo. To je seveda le skromen začetek ideje, ki smo jo poprej razložili. Ta satelit bo nosil instrumente za merjenje jakosti sončnega sevanja, kozmičnega žarčenja in drugih fizikalnih posebnosti visoke atmosfere, med ostalim bo pa tudi delal posnetke Zemljine površine. Ti podatki se bodo večinoma po brezžični poti prenašali na zemljo, kjer jih bodo sprejemali avtomatski sprejemniki. Posebne radarske naprave pa bodo spremljale satelita na njegovi krožni poti okoli našega planeta.
Dandanes je v svetu že lepo število organizacij, ki se bavijo s tehniko med-planetarnih poletov. Na VI. mednarodnem kongresu astronavtov v Kopenha-genu v septembru 1955 je bilo zastopanih že 21 držav z mnogimi vidnimi znanstveniki. Pripomniti je treba še, da je tudi Jugoslavija članica Mednarodne astro-navt;čne federacije in da so v nekaterih krajih naše države na tem področju znanosti dokaj aktivni.
Vladimir Ribaric
RDEČA ROŽA
Palko Dolinec
Potoček je kakor razigran otrok. Prestopil je bregove in umazani valovi se lovijo med obrežnim grmovjem. Vrba se trese od sunkov valov, ožoltelo jesensko listje odpada s tankih vej in potoček ga odnaša neznano kam.
Cesta je razjedena od dežja. Sonce se zrcali v blatnih lužah in veter se igra s tvojimi lasmi. Tvoja roka je mehka in topla. Na grudih ti sije rdeči cvet in jaz sem žalosten, ker mi odmikaš vesele oii.
Nič ni boljšega na svetu, kakor je most, ki veže bregove. Valovi butajo v njegove stebre, on pa stoji trdno in se ne gane. Ko stopava po njem, se ne upam skloniti preko ograje. Bojim se videti v vodi svoj bledi obraz.
Tvoje lice pa je jasno in tvoj smeh je podoben slavčkovi pesmi. Držim te za roko in sem v skrbeh zate, kajti cesta, po kateri odhajaš od mene, je razmočena od dežja. Molčim in gledam v razdivjani potoček. Mislim na rdečo rožo, ki si jo vrgla v besneče valove.
9*
131
Rak, bolezen naših dni
UVOD
Od več bi bilo poudarjati dejstvo, da je vprašanje raka najbolj nujno vprašanje današnje medicine in naravoslovja.
Po statistiki umre v Sloveniji največ ljudi za srčnimi boleznimi. Drugi najbolj pogosten vzrok, zaradi katerega umira pri nas letno največ ljudi, je rak. Šele na tretjem mestu je umrljivost za tuberkulozo. Ta bežen pogled v statistiko nas opozarja na zelo važno dejstvo, kako velik socialen problem je za nas problem raka. Malo je namreč bolezni, ki bi tako globoko segle v življenje posameznika in skupnosti kakor rak. Ne smemo namreč pozabiti, da je ogromen odstotek ljudi, ki umro letno za rakom, v najboljših letih, v letih, v katerih bi naši družbeni skupnosti največ koristili. Rak napada namreč človeka na višku njegove osebne in družbene dejavnosti. Problem raka je torej tudi važen družbeni in družbeno gospodarski problem.
Rak je bil pogosten že od nekdaj. V tem stoletju pa število za rakom bolnih stalno raste. Trenutno umre vsak šesti človek na svetu za rakom. Leta 1950 in 1951 je umrl v Sloveniji za rakom vsak deseti moški in vsaka sedma ženska v starosti nad 40 let. Kar so bile v srednjem veku kužne bolezni, kot na primer kuga, kolera, koze, pegavica itd., ki so kakor velikanski smrtni plazovi zasuli in uničili cele dežele, to je v naših dneh rak.
Napredek znanosti in tehnike je omogočil zatreti in iztrebiti te grozotne kužne bolezni. Čeprav se zdi na videz še tako nesmiselna trditev, vendar le obstaja neka zveza med takratnim zatiranjem kužnih bolezni in današnjim rakom. S tem namreč, da so zatrli kužne bolezni in zmanjšali umrljivost za kužnimi boleznimi, se je podaljšala povprečna življenjska doba od 53 let v srednjem veku na 65 let v današnjih dneh. Tako smo dosegli tisto starostno razdobje, v katerem se rak najpogosteje
pojavlja. S podaljšanjem povprečne življenjske dobe je ustvarjen eden osnovnih pogojev- za porast raka sploh.
Napredek znanosti in tehnike pa ima za človekovo zdravje tudi drugo, senčno stran. Znanost in tehnika sta s svojim razvojem pripravila nehote in nevede našemu organizmu različne mehanične in kemične okvare, ki pospešujejo raka. Imamo žalostne primere in mnogo dokazov, ki pričajo, da z rakom plačujemo davek na znatno podaljšanje življenja, da pomeni rak škodljive posledice naše civilizacije.
Zdi se, da je rak pri belcih zmernih klimatičnili pasov vendar najčešči. Mogoče le navidezno, zaradi boljše poučenosti prebivalstva o tej bolezni in po-gostnejših zdravniških spoznav.
Ce pa pomislimo na to, da je od 100 milijonov danes živečih ljudi tako imenovane zapadne civilizacije šestnajst in pol milijona ljudi zapisanih smrti za rakom, se porodi v nas ena sama velika želja, da bi znanost čimprej odkrila skrivnost raka. Nihče ne ve, kako daleč smo še od tega. Eno pa je gotovo: znanost je v zadnjih 40 letih, kar se tiče raka, spoznala več, kakor pa je prej odkrila medicina v 4000 letih.
Na posameznih, v epruvetah gojenih celicah pa uganke raka ne bomo rešili, ampak na organizmu, ki je zbolel za rakom. Osnovna znanja o raku so namreč zdrav ii iške izkušnje, pridobljene ob bolniški postelji rakavih bolnikov. Znanstvena raziskava-n j a, četudi so še tako važna, ne smejo odvračati od bolniške postelje zdravnikov, ki se borijo z rakom, ki vse svoje delo, tako rekoč vse svoje življenje posvečajo temu boju v službi za človekovo zdravje. Vedno znova nam stopa pred oči, da je merilo vsega, tudi pri razisko-ranju raka, človek, ki je zbolel za rakom. V tem silnem naravnem poizkusu nastajanja raka je človek glavni poizkusili predmet, bolj kakor vse živali laboratorijskega raziskavanja, čeprav gre namreč to število v milijone.
Največji napredki v raziskovanju raka, da, celo odločilni, so se začeli prav pri bolniški postelji. Pa še danes je bolniška postelja zadnji preizkusni kamen za nove pridobitve raziskovanj, poskusni kamen prav tako za nove teorije kakor za nove spoznavne metode raka. Bolniška postelja je kraj, kjer se končno vsa raziskavanja raka spremenijo v edino odrešujoče dejstvo — v pobijanje in zdravljenje raka. Vse drugo je samo sredstvo, ki naj pripelje do tega cilja. Rakav bolnik je začetek in končni cilj vseh vprašanj, ki se nanašajo na raka.
Kaj je rak?
Anatom in fiziolog Schwann (1810 do 1882) je odkril, da so rastline, živali in človek sestavljeni iz celic, ki predstavljajo zadnje oblikovne sestavne dele, kakor tudi osnovne delovne enote.
Naše telo je torej sestavljeno iz ogromnega števila celic, ki so tako majhne, da jih s prostim očesom sploh ne vidimo. Velike so od 10—50 tisočink milimetra. Pokaže nam jih šele mikroskop. Vse te celice nastanejo iz ene same celice, to je iz oplojene jajčne celice. Ta nastane tako, da se združita moška in ženska spolna celica, to je jajčece in seme. Iz oplojene jajčne celice raste naše telo tako, da se jajčna celica deli najprej na dve celici; vsaka izmed teh zopet na dve itd. Prvotno so vse celice enake. Sčasoma pa postanejo različne. Ločijo se po delovanju, videzu in zgradbi. Celice, ki imajo enako opravilo, so tudi enako zgrajene. Skupine takih celic sestavljajo posamezno tkivo, na primer kožno tkivo, kostno tkivo itd., ali pa posamezne organe, na primer pljuča, jetra, ledvice itd. Ko človek dorašča, se hitrost delitve oziroma razmnoževanja celic polagoma manjša. Zmožnost razmnoževanja pa celice obdrže še naprej. To vidimo pri tako imenovani obnovi. Obrabljene celice nadomestijo nove celice. Pri tem postopku opažamo, da odmrle celice nadomestijo vedno enake celice. Zdi se. da vodi in uravnava to zamenjavo neki neznani činitelj. Ta zavira v zdravem organizmu razmnoževanje celic tako, da se razmnožujejo le toliko, kolikor je
potrebno za pravilno delovanje organov. V zdravem organizmu opažamo čudovito ubranost in smotrno skladnost. Vsaka celica vrši svojo posebno nalogo v skladnosti z vsemi ostalimi celicami. Iz tega ali onega vzroka pa se zgodi, da na kakšnem delu telesa ena ali več celic zmoti to skladnost. Z drugimi besedami bi rekli, da celica ne opravlja več svoje naloge, skladno z drugimi celicami. Ne uboga več zgoraj omenjenega zavirujo-čega činitelja. Začne se brez vsake mere in meje razmnoževati. Pravimo, da celica brsti. Iz tega brstenja se napravi kepica celic, ki predirajo zdravo tkivo, ga preraščajo in uničujejo. To brstenje lahko kmalu opazimo, če se pokaže na takem mestu, da ga lahko vidimo in otip-ljemo. Je to trda bulica, ki se pozneje spremeni v ranico ali razjedo. Temu pravimo rak.
Prvič je posvetila luč znanosti v temo rakave bolezni takrat, ko je Johannes Miiller z mikroskopom dokazal, da so tudi rakave bule sestavljene iz celic.
Kakor je celica \ začetku vsega življenja sploh, tako je \ začetku vsakega razvoja raka prarakava celica, to je rakava celica. Ta celica je izhodišče, osnovna enota in nosilec bistva rakave bule. Prva celica kot izhodišče vsake rakave bule — izhaja iz zdrave celice v telesu, ki je njena materina celica. Prehod zadnje telesne celice v prvo rakavo celico predstavlja jedro problema, uganko, ki ji pravimo rak.
Rak je novotvoba človeškega in živalskega tkiva, ki zaradi nebrzdane rasti vedno obsežneje uničuje tkivo in organe, s tem pa povzroča vedno težje bolezenske pojave in vodi končno posa me z n i k a vedno v neizbežno s m it, če ga ne zdravimo.
Iz tega torej vidimo in zaključimo, da rak ni zajedavec, ki razjeda organizem svojega hranitelja, kakor to večina ljudi navadno misli. Pod mikroskopom navadno vidimo, da so rakave celice lahko na videz še podobne celicam tkiva ali organa, iz katerega so izšle. V večini primerov pa izgube to podobnost.
z mikroskopom težko povemo, od kod so izšle.
Po vsem tem se nam nehote vsiljuje vprašanje, ali je torej že vsaka bula, ki nastane v telesu zaradi nebrzdane rasti celic že tudi zločesta, maligna? N i potrebno, da bi bila, lahko je tudi nedolžna — benigna. Kakšna pa je torej razlika med zločesto in nedolžno novotvorbo, saj nastaneta obe na podoben način? Celice be-nignih novotvorb so zelo podobne celicam, iz katerih so izšle. Lahko se zelo močno razmnožujejo, da so take bule lahko zelo velike, vendar pa ne povzročajo nobene škode sosednjim tkivom in organom. V te namreč ne prodirajo in jih ne uničujejo. Navadno so te novotvorbe obdane z ovojnico, ki jih ostro loči od okolice. Čeprav same po sebi te bule niso nevarne, pa postanejo lahko nadležne zaradi velikosti ali teže, ki pritiska na okolico in povzroča bolečine. Zgodi se pa lahko, da se nedolžna novotvorba sprevrže v raka.
Splošne lastnosti raka
Ena izmed bistvenih lastnosti raka je, da njegove celice prodirajo v okolno tkivo in ga uničujejo. Temu pojavu pravimo infiltrativna rast raka. Rakave celice nekako prepoje sosednje zdravo tkivo in uničujejo zdrave celice s pritiskom ali pa s svojimi strupenimi proizvodi, ki nastajajo pri presnavljanju v rakavih celicah.
Rak na peti, ki se je razvil iz maternega znamenja
Dejstvo je, da zaradi hitre, neza-držane ter prodorne rasti težko določimo tudi v zgodnji razvojni dobi raka, kje je ineja med njim in zdravim tkivom. Ce torej pri operaciji izrežemo, kar smo spoznali za raka, se lahko zgodi, da ostanejo na mestu operacije še majhne skupine rakavih celic, ki jih s prostim očesom ne vidimo. Iz teh celic se razvije potem znova rak. Temu pojavu pravimo povratek raka ali recidiv.
Tretja izmed bistvenih lastnosti raka je pojav zasevkov ali metastaz. Okoli novotvorbe in skozi njo potekajo mezgovnice in krvne žile. Rakave celice vderejo prej ali slej v to ožilje. Po mezgovnicah potujejo rakave celice do najbližjih bezgavk in jih napadajo. Vname se boj med rakavimi celicami in celicami bezgavk. V tej borbi zmagajo navadno rakave celice in se naselijo v bezgavkah. Tako nastane novo, drugotno — sekundarno koti-šče raka, ki mu pravimo zasevek ali metastaza. Zasevki nastajajo podobno kot prvoten, primarni karcinom. Celice se bohotno razmnožujejo in preraščajo vso bezgavko. Skozi njeno ovojnico pre-dro v njeno okolico in se razrastejo v njej. Po mezgovnicah pa se širijo, pro-• dirajo in osvajajo vedno nove skupine bezgavk. Značilno za bezgavke, v katerih se je pojavil rak, je to, da so povečane, trde in ne bolijo, če jih otipavamo. Rak pa se lahko tudi širi po krvnih žilah. Krvni obtok zanese rakave celice lahko v najrazličnejše organe, zlasti v jetra, pljuča in kosti. Tako nastanejo zopet nove tvorbe, ki jim pravimo oddaljeni zasevki ali periferne metastaze.
Četrta značilna lastnost raka pa je njegov vpliv na rednikov organizem. Sam po sebi je rak že smrten, če vzraste v življenjsko važnem organu, ki ga sčasoma tako uniči, da ne more opravljati več svoje naloge. Prav tako so nevarni zasevki v takih organih (pljuča, srce, jetra, možgani itd.). Zelo nevarne so krvavitve iz razjedenih bul, kadar rak nažre večje žile, kar je pogosto pri raku jezika, žrela, požiralnika. želodca in maternice. Nič manj nevarne niso krvavitve, ki se pogosto po-
Rak na nosu pred zdravljenjem
Isti bolnik po ozdravljenju
navijajo in povzročajo slabokrvnost. Strupene snovi, ki nastanejo pri razpadanju uničenih celic in razpadanju bul, okvarijo kostni mozeg, kar povzroči zopet slabokrvnost. Nevarne so pogostne okužbe bul. Vnetje se širi v neposredno okolico ali pa tudi po krvi, kar povzroča splošno zastrupitev bolnika. Predori stene votlih organov so pogostni in navadno tudi smrtni. Zaradi raka v grlu in žrelu se more pacient zadušiti, zaradi raka v požiralniku umre zavoljo stradanja. Vseh posrednih posledic je .toliko, da jih ni mogoče prešteti.
Ce opazujemo razvoj rakavega bolnika, vidimo, kako vedno bolj hujša, bledi in propada. Temu pojavu pravimo kaheksija. Snovi, ki se pojavljajo pri presnovi rakavih celic in razpadle snovi teh celic zastrupljajo namreč bolnikov organizem. 2e samo to zastruplje-nje ali kaheksija povzroči lahko bolnikovo smrt.
Ce rak zavzame več skupin bezgavk in več drugih organov, postane rak
splošen ali kakor pravimo gene-raliziran. Do tega stanja pa je navadno dolga razvojna doba več mesecev ali celo več let. Kakor se telo upira vsem drugim škodljivostim, ki ga napadajo, prav tako vzbudi vse svoje obrambne sile za boj proti raku. Navadno pa je, na žalost, organizem v tej zagrizeni dolgotrajni borbi premagan.
Vrste raka
Raka imenujemo najbolj pogosto kar-cinom ali kancer; prvo ime izhaja iz grščine, drugo iz latinščine. Odtod tudi beseda kancerologija, to je nauk o raku. Pogosto slišite tudi besedo maligni tumor, to je zločesta bula, ali maligna neoplaz-ma, to je zločesta novotvorba. Grško se imenuje bula onkos. Znanosti o bulah pravimo onkologija; zavodu pa, kjer se zdravijo bolniki z bulami, onkološki inštitut. V glavnem razlikujemo dve vrsti raka.
1.	K a r c i u o m ali rak v ožjem smislu besede. Ta nastane iz celic tako imenovanega epitela ali povrhnjice, ki pokriva telesne zunanje in notranje površine, n. pr. koža in sluznica. Nastane pa lahko tudi iz celic, ki opravljajo posebne naloge; v posameznih organih, na primer iz jeter, ledvic, ščitne žleze.
2.	Druga glavna vrsta pa je sar-k o m , (iz grške besede sarks, to je meso. Po barvi je podoben ribjemu mesu.) To je rak, ki se razvije iz celic vezivnega, opornega in krvotvornega tkiva, to je iz mišic, hrustanca, kosti, kostnega mozga in bezgavk. Karcinom se pojavlja navadno pri starejših ljudeh, sarkom pa napade mlajše ljudi. Pojavljata se pa oba pri obeh spolih.
To razdelitev zločestih bul v karci-nome in sarkome so sprejeli vsi' narodi v svoje jezike, kar dokazuje, da ni to samo dober izraz, ampak vsebuje tudi vso bridko resnico.
Rak na spodnji ustnici
Iz teh pripomb nam je jasno, da je rak čisto svojevrstna bolezen, katere ne moremo primerjati z nobeno drugo boleznijo. Najbolj jasno nam je to, če ga primerjamo z nalezljivimi boleznimi. Okuženje je celični dvoboj med celicami organizma in celicami bakterij. Podoben dvoboj vidimo pri raku. Imenovali bi ga lahko sestrski dvoboj. Celice organizma se namreč bore proti lastnim, izmaličenim sestrskim ce licam. Pri infekciji zmagujejo ene ali druge celice, le redko nastane premirje sožitja — simbioze. Pri raku pa gre ta boj do uničenja nasprotnika ali pa do samomora. Rakavim celicam namreč nič ne koristi zmaga nad sestrskimi celicami. Fa zmaga pomeni zanje pogin.
Nazori o nastanku raka
Zdaj torej vemo, kaj je rak. Ali pa moremo odgovoriti na drugo, nič manj važno vprašanje, kateri je tisti činitelj, ki povzroči, da se normalna, zdrava celica sprevrže v rakavo celico? Kaj povzroči, da začne ena ali več celic v organizmu nenadoma nenehno divje brsteti in se razmnoževati? Kljub ogromnemu preiskovalnemu in poskusnemu delu znanstvenikov vsega sveta za razjasnitev tega vprašanja, pravega vzroka danes še ne poznamo. Nešteti poskusi in raziskavanja so samo pojasnila najugodnejših pogojev za nastanek raka in nič več.
V uvodu smo poudarili, da je končni cilj vseh raziskavanj o vprašanju raka človek, ki je zbolel za rakom. Pot, po kateri naj iščemo vzrok raka, so pokazala in jo še kažejo opazovanja in izkušnje zdravnikov ob bolniški postelji. Ta opazovanja in izkušnje so izoblikovale v glavnem troje značilnih nazorov — teorij, s katerimi si danes poskušamo razlagati nastanek raka.
Prva, ki je za nestrokovnjaka najbolj razumi j iva, je teorija o dražljajih ali tako imenovana i r i t a -cijska teorija. To naziranje pravi, da povzroča raka, to je, da sproste nenadno nebrzdano rast celic stalni dražljaji, ki so lahko mehanske, toplotne, kemijske ali pa žarkovne narave.
Opažamo, da se rak pogosto pojavlja na jeziku pri ljudeh, ki imajo škrb.naste zobe. Ob teh se jezik neprestano ranjuje, to povzroči sčasoma brstenje celic raka. Znan je rak spodnje ustnice pri kadilcih pipe na mestu, ki ga viseča p.pa trajno drgne in pritiska.
Kot dokaz kvarnega vpliva toplote poznamo dejstvo, da je pri domačini! kašmirskih planin v Aziji zelo pogosten rak kože na trebuhu, tako imenovani kangri-rak, ki je sicer na tem delu kože redek. Vzrok temu je hud mraz, proti kateremu se ondotni domačini zavarujejo tako, da si grejejo trebuh s posodami, v katerih je žerjavica ali žareče oglje.
Mislimo, da tudi niso brez pomena vroče jedi in pijače za nastanek raka v ustni votlini, požiralniku Tn želodcu.
Kmetje in mornarji, ki so veliko na soncu, dobijo pogosto raka na nepokritih delih kože, zlasti na obrazu in rokah. Rak je pogostnejši na koži pri plavo-lascih kot pri rjavo- in črnolascih, ki imajo več varovalnega pigmenta v svoji koži. le pojave pripisujemo kaneeroge-nemu vplivu sončnih žarkov. V zvezi s tem bi omenili dejstvo, da mnogi znan kankrologi svarijo pred današnjim pretiranim, pa tako modernim praženjem na soncu.
Za kvarni vpliv rentgenskih in radi-umskih žarkov so nam dokaz zdravniki-radiologi. Ce namreč ti delajo dolgo časa slabo zavarovani v območju rentgenskih ali rad i umskih žarkov, sc pri njih pojavi rak na koži rok. Prav tako je znano, da rudarji v uranovih rudni-nikih zaradi radiumskih žarkov zbole-vajo pogosteje za rakom na pljučih, kakor drugi ljudje v tistih krajih.
Znano dejstvo je pojav raka v kroničnih vnetiščih. Tako se kronična želodčna razjeda večkrat spremeni v raka. pravimo, da maligno degenerira. Rak se rad razvije iz tuberkuloznega kožnega obolenja; prav tako iz kronične razjede na krači in iz brazgotin po opeklinah. Rak se dalje pogosto razvije iz bradavic, ki jih obrezujemo ali žgemo. Bolje je. da pustimo take bradavice in znamenja na miru ali pa se obrnemo na strokovnjaka. da nam jih odstrani.
Rak na licu
Poznamo številne, značilne primere raka, ki ga povzroča ponovno ali trajno delovanje določenih kemičnih tvarin. Za te snovi rabimo tudi izraz koncerogene ali blastogene substance, to so snovi, ki povzročajo raka. Danes jih po/namo že preko 200. Rak nastane lahko na samem mestu, na katerega snov najprej deluje, ali pa na oddaljenem mestu zaradi izločanja kvarne snovi iz organizma.
Delavci v tovarnah parafina dobijo pogosto raka na koži. Rak na koži nastane dalje pri delavcih v industriji mineralnih olj. Pri tkalcih bombaža je pogosten rak na modniku, ker je ta del telesa stalno izpostavljen brizganju olja. Delavci pri plinskih generatorjih zbole-vajo pogosto za rakom na pljučih, ket stalno vdihavajo paro. nasičeno s produkti. ki nastajajo pri destilaciji premoga.
Kakor že rečeno, nastane rak lahko tudi na mestu, kjer se izloči škodljiva
kemična snov iz telesa. Značilen primer takega raka najdemo pri delavcih v tovarnah anilina. Pri teh nastane rak zlasti v scalnem mehurju, zaradi škodljivega vpliva snovi, ki se izločajo skozi ledvice.
Poznamo pa tudi primere, kjer delujejo mehanični in kemični dražljaji obenem. Rak na modniku je značilen za dimnikarje. Razvije se zaradi trenja obleke in saj ob modnik. Ribiči, ki vlečejo vrv, namazano s katranom skozi zobe, dobijo pogosto raka na ustnicah.
Omenimo naj še primer tako imenovanega terapevtskega raka, ki nastane na koži pri ljudeh, ki so dolgo jemali arzen v obliki zdravila. Pretirano uživanje alkohola povzroči lahko raka v požiralniku ali želodcu, pretirano kajenje pa verjetno raka na pljučih.
Iz navedenih dejstev lahko razberemo, da so ljudje v posameznih poklicih posebno izpostavljeni raku, pravimo poklicni rak. Poklic je za razvoj raka važen v toliko, ker omogoča daljši in večji vpliv činitelja, ki povzroča raka, in morda zmanjšuje prirojene in pridobljene odpornosti telesa ter s tem ustvarja ugodno stanje za nastanek raka.
Druga teorija, s katero si poskušamo pojasniti vzrok raka, je parazitska ali virusna teorija. Ta teorija je vznikla v zvezi z razvojem bakteriolo-gije. V začetku bakteriološke dobe so iskali žive povzročitelje za vse mogoče bolezni, tako tudi za raka. Navedel bi samo primer želodčnega raka pri podganah, za katerega je menil Fibiger, da ga povzroča neki zajedalec. Ce je namreč hranil podgane z ličinkami tega za-jedalca, se je pojavil rak pri podganah na želodcu. Za vse take in podobne primere pa se je izkazalo, da ta domneva ne drži. Zajedavec sam je bil nepomemben, pomembno pa je bilo dolgotrajno vnetje, ki ga je zajedavec povzročil. Ker si torej tako niso znali razložiti, so začeli iskati povzročitelja raka v nekem virusu. (Virusi so povzročitelji nekaterih bolezni pri ljudeh, živalih in rastlinah. So pa dosti manjši od bakterij, tako da jih z navadnim mikroskopom ne moremo videti.) Skoraj ne mine nobeno leto, da ne bi bil ta ali oni našel »pravega« povzročitelja raka, kar pa se je do sedaj
še vedno izkazalo za napačno. Tako je mikrobna teorija izgubila svoj pomen. Vendar pa ima ta domneva še vedno svoje prepričane zagovornike.
Tretja izmed najbolj navajanih teorij pa je mutacijska teorija (mu-tatio = sprememba). Ta pravi, da je vzrok za nastanek raka v hitri spremembi sestava celice v tem smislu, da nadvlada lastnost razmnoževanja celice vse druge njene lastnosti.
Vsa ta opazovanja pri človeku in vse te domneve, ki so vznikle iz izkušenj, dobljenih pri bolniških posteljah, so znanstveniki preizkusili s tisoči in tisoči poizkusov na živalih. Iz tega je nastala posebna znanstvena stroka — eksperimentalna onkologija. Dognali so, da je mogoče povzročiti raka pri poskusnih živalih z mazanjem ali vbrizganjem določenih kemičnih snovi. Raziskovalcem je uspelo, da so povzročili raka z dolgotrajnimi mehaničnimi in toplotnimi draženji, ultravioletnimi, rentgenskimi in radiumskimi žarki. Pri nekaterih živalih so ga izzvali z zajedalci in virusi. Dognali so dalje, da imajo nekateri hormoni, zlasti ženski spolni hormoni, nekateri vitamini, poseben sestav hrane in njena količina določen vpliv na razvoj raka. Mislili so tudi na vpliv dednosti pri raku. S parjenjem določenih miši istega rodu so dobili rodove, kjer se pojavlja rak v 100 odstotkih, pa tudi take, kjer se rak ne pojavi nikoli. Dalje so dognali, da miške, ki so nagnjene k obolevanju za rakom na dojki, posredujejo z mlekom svojemu potomstvu neki činitelj, podoben virusu, tako imenovani mlečni faktor, ki izzove raka na dojki.
Iz vseh teh poizkusov in dognanj moremo danes zaključiti tole: Zdi se, da nastopajo pri nastanku raka vsaj trije č i n i t e 1 j i. Prvič, neki notranji ali zunanji činitelj, ki je lahko različne narave in ki sproži nebrzdano rast celic na določenem delu telesa. Drugič, starost oziroma razvojna doba organizma, njegovo hormonsko stanje in stanje njegovega obrambnega sistema. Tretjič, nagnjenje (dispozicija), ki se verjetno podeduje. Zdi se, da morajo vedno delovati vsi trije činitelji; en sam brez drugih dveh ne zadostuje.
Iz izkušenj z ljudmi pa moramo povedati tole:
Vsi ti podatki, ki nam jih nudi znanost, nam v praksi koristijo kaj malo več kot naše izkušnje same. Podčrtati pa moramo tole: Rak ni nalezljiv in se ne podeduje neposredno. Podeduje se morda le nagnjenje. Pomen dednosti vi-
Rak na desni dojki
dimo v dejstvu, da je rak v nekaterih sorodstvih pogostnejši, kot pri drugih prebivalcih istega kraja sploh. Pogosto res najdemo raka pri dveh. včasih še pri več članih iste družine. Statistike pa nam kažejo, da se pri otrocih in poznejših potomcih rakavih bolnikov rak nič pogosteje ne pojavlja, kakor pri tistih, pri katerih ni bilo v družini nobenega primera raka. Bolj nas zanima kopičenje raka v družini, če moramo upoštevati iste okvare, ki pospešujejo raka pri več članih družine.
Nič točnega še ne vemo, če se rak pri posameznih človeških rasah pogosteje pojavlja in zakaj bi se na primer pri eni pogosteje pojavljal kakor pri drugi. Različne rase žive v različnih življenjskih pogojih, ki vplivajo na to, da ta ali ona rasa pogosteje oboleva za rakom. Da bi to določili, bi morali delati poizkuse z raznimi človeškimi rasami. Sele ti poizkusi bi pokazali, koliko je kriva pri tem nagnjenost posamezne rase, koliko pa pogoji v katerih živi. Poizkusi s človeškimi rasami pa seveda nikakor niso mogoči.
Kako spoznamo raka?
Ce se poglobimo v vprašanje raka, vidimo, da nam vsa pridnost in prizadevnost znanstvenikov, ki se ukvarjajo s te«i vprašanjem, in vse tolikokrat nava-jane stotine za rakom obolelih poskusnih živali ne nudijo v resnici zadovoljujo-čega odgovora, kako bi mogli zavreti razvoj raka. Zdravnik pa mora ukrepati, četudi znanost še šepa. Bolnik zahteva zdravljenje tudi tam, kjer znanost še ni našla ključa, da bi nam odprla vrata.
Zdravljenje za rakom bolnega človeka se začne s spoznavanjem raka. Prav v tem pa je tisto najhujše zlo raka, ker ga v začetku navadno ne moremo spoznati.
Velika umrljivost za rakom raste prav iz pičlih, skromnih, neznatnih simptonov začetka bolezni. Kar pa moram še prav posebno poudariti, je dejstvo, da rak od začetka skoraj nikoli ne povzroča bolečin. Ce bi temu ne bilo tako, bi umrl za rakom le majhen odstotek onih, ki zbolijo za njim. Bolečine bi jih namreč pravi čas napotile k zdravniku, ki bi mogel raka zgodaj spoznati in tudi zgodaj strokovno zdraviti. Znakov, ki bi bili skupni vsem rakavim obolenjem, — ni! Znaki se menjavajo z mestom, katere napada bolezen, in z organi, katere prizadene.
L V • •	- X*
i
4
Rak na levi dojki
Splošno bi pa lahko rekli, da je vsem rakavim obolenjem vendarle en znak skupen, to je tumor — bula, in sicer v pravem pomenu besede. Kot primer za to bi navedel tipljive, pozneje tudi vidne
bule iili zatrdline \ dojki, na jeziku, rokah, nogah itd. V trebušni votlini, v medenici pa se odtegujejo tumorji našim očem, opazimo jih šele takrat, kadar na primer pritiskajo na sosednje organe ali pa povzročajo zaporo črevesja. V lobanji, prsni votlini in hrbteničnem kanalu pa tumorjev ne moremo niti videti, niti tipati.
Lahko rečemo, da so simptoni raku v večini primerov že simptoni njegovih komplikacij. I ako nas začne želodčni rak opozarjati šele, ko začne zapirati vhod ali izhod iz želodca. Na raka v sapniku postanemo pozorni šele. ko začne zapirati sapnikove veje. Ledvičnega raka pa spoznamo navadno šele, ko že vdere v ledvične mehove in se pojavijo krvavitve iz sečnih izvodil. Pogosta komplikacija raka je pojav razjed. Razjede, ki se nočejo pozdraviti, na primer zunaj na koži, na jeziku, ustnicah, v žrelu, požiralniku, grlu, v mehurju, na materničnem ustju itd., so zelo pogosten znak raka.
Skrbno prikriti rak se pogosto izdaja s krvavitvami. Tako se pojavlja krvavitev v 98 odstotkih primerov pri želodčnem raku, ki jo pa moremo samo kemično dokazati v blatu. To so tako imenovane jjjcrite, ali kakor pravimo, okultne krvavitve. Pri raku na materničnem vratu so najpogosteje neredne krvavitve tisto, kar nam oznanja raka. Pred vsem pa velja to za tumorje sečnih izvodil. I ii nas kri opozori, da mislimo na raka. Rekli bi lahko, da je pogosto sreča za obolelega za rakom, čc ima zdravnik krvavitev, ki jo opazi pri takem bolniku, za resno zadevo.
Zelo pogosto povzroča rak zaporo •votlin oziroma svetlin. Rak v požiraln.ku se pogosto izda s tem. da povzroia bolniku težave pri požiranju. Pri raku na želodcu se pojavi bljuvanje, ker rak zapre izhod iz želodca. V črevesju pa povzroča rakovo obolenje zaporo črevesja. Blato zastaja, vetrovi ne odhajajo.
Rak pa povzroči lahko tudi pomanj-šanje organa, v katerem se je pojavil. Ta pojav opažamo pogosto pri raku na dojki. Zaradi razvoja vezivnega tkiva, ki vleče dojko skupaj, se dojka zmanjša in dvigne, bradavica pa se vgrezne.
Posamezne vrste raka pa opozarjajo nase s tem. da odrivajo sosednje organe. To velja zlasti za možganske tumorje. Posledica tega je dviganje pritiska v lobanji z vsemi njegovimi posledicami. Tumorji hrbtnega mozga potiskajo mozeg proti steni kanala in ga stiskajo. To se nam kaže v obliki draženja ali omrtvičenja tega dela hrbtnega mozga in dela telesa, ki ga ta del hrbtnega mozga oživ-čuje. Zopet druge vrste raka vdirajo v sosednje organe in jih razdirajo. Rak želodca vdere lahko v prečno črevo, kar se pojavlja v obliki krčev v tem predelu, rak požiralnika predre v sapnik in povzroča krčevit kašelj, pljučnice, krvavitve itd.
Poleg nebrzdane rasti rakavih celic, uničevanje tkiva in organov je najvažnejši simpton raka zasevek.
Zdravnik spozna raka deloma po znakih, ki jih pacienti navajajo v opisu bolezni, deloma pa si pomaga s preizkušeno zdravniško preiskavo, z g I e d an j e 111 in tipanje m. To pa seveda le v primerih, če se rak nahaja na vidnem ali pa tipanju dostopnem mestu. Najzanesljivejša je seveda m i k r o s k o p s k a preiskava izrezanega koščka sumljivega tkiva. Pri spoznavanju raka na nekaterih notranjih organih nam pa rentgen odlično pomaga.
Stanje, v katerem smo, nam razloži vsa davna prizadevanja, da bi našli splošno spoznavno sredstvo, ki bi na primer v krvi odkrilo pojav posebnih snovi, ki bi bile odraz delovanja rakavih celic-že v samem začetku vzrasti raka. Vsa prizadevanja v tej smeri, četudi so v posameznih primerili odkrila važna dejstva, so doslej spodletela. Take splošne reakcije, ki bi bila res značilna za raka, žal n i m a m o.
Vse te znake, ki sem jih opisal, nestrokovnjak težko prav vrednoti, četudi jih opazi oziroma občuti sam. Imamo pa jasne, vidne in otipljive začetne znake, ki nas opozarjajo, da nastaja rak. Vsak poučen človek si jih more in mora prav razložiti.
Na koži opažamo pogosto majhne bulice. ki se večajo, ali pa ranice in razjede, ki se nikakor nočejo zaceliti.
Skoro lie najdemo človeka, ki ne bi imel enega ali pa še celo več materinih znamenj. Tudi iz teh znamenj se razvije rak, zlasti če so izpostavljena stalnim dražljajem, na primer drgnjenju obleke, britju itd. Te vrste raka so najhujše, ker so večinoma neozdravljive. Brž ko se začne znamenje večati, spreminjati barvo, srbeti ali se solziti, je to znak, da nam grozi nevarnost.
Vse ranice in razjede na ustnem rde-čilu, sluznice ustne dupline in jezika, ki se ne zacelijo v 14 dneh, so sumljive za raka.
Posebno pazljivi moramo biti na vse neboleče zatrdine in bule v dojkah, ker je dojka eden izmed ženskih organov, ki najpogosteje oboleva za rakom.
Pri pogostih, dolgotrajnih krvavitvah iz črevesja, zlasti danke, se ne smemo tolažiti s tem, da gre morda samo za zlato žilo. Pri starosti nad 35 let moramo misliti na raka.
Dolgotrajne prebavne motnje, menjajoče se driske z zapeko nas opozarjajo na raka v črevesju.
Splošno slabo počutje, hujšanje, za katerega ne vemo od kod, sta pogosta spremljevalca raka.
Neredne krvavitve iz maternice, krvav kast, umazan, zaudarjajoč iztok, zlasti po meni, so navadno znanilci raka.
Zdravljenje raka
Zadnje vprašanje, ki pa je brez dvoma eno izmed najvažnejših vprašanj v zvezi z rakom, je vprašanje zdravljenja raka. Kako torej zdravimo raka?
Tri poti so danes, ki vodijo do več ali manj uspešnega zdravljenja raka: kirurško zdravljenje, to je zdravljenje z operacijo; radiološko z d r a v 1 j e n j e , to je obsevanje z rentgenskimi in radiumskimi žarki. Tretja metoda — radio-kir urško zdravljenja, je smotrno vskladenje kirurškega in obsevalnega zdravljenja.
Pri kirurškem zdravljenju z ostrim ali pa vse pogosteje z električnim nožem izrežemo samo bulo, ali pa od-
Obsevanje raka z rentgenskimi žarki v Onkološkem inštitutu v Ljubljani (t-'oto Hubad, CH7.)
stranimo ves organ, kjer se nahaja rak, na primer odstranitev — amputacija noge, roke, dojke itd. Električni nož ima to prednost, da hkrati zaustavlja kri, preprečuje infekcijo in uničuje rakave celice, da jih z nožem ne moremo prenesti na drugo, zdravo mesto, kar se pri navadnem nožu lahko zgodi. Kirurško zdravljenje je v mnogih primerih, zlasti pri raku na notranjih organih, dokler je operacija še možna, edino uspešno. Ce pa rak sega že v sosedna tkiva ali organe, ne moremo bolnega v celoti več odstraniti. Iz preostalih celic se rak razvija naprej. Danes prihaja še vedno 50 odstotkov ljudi v taki razvojni dobi raka na zdravljenje, da korenita, radikalna operacija ni več mogoča.
Druga vrsta zdravljenja raka je obsevanje rakavih celic z rentgenskimi in r a d i u 111 s k i m i žarki, ki jjh ustvarjamo z rentgenskim aparatom, ali pa jih izžareva kovina radium. S temi žarki rakave celice močno poškodujemo ali pa jih popolnoma uničimo. Z dovolj veliko količino, ali kakor pravimo, dozo žarkov, uničimo ali okvarimo pa lahko tudi zdrave celice. Vendar pa so rakave celice bolj občutljive za žarke kot normalne celice. Zato lahko z obsevanjem popolnoma uničimo rakavo tkivo, zdrave celice v okolici pa ostanejo nepoškodovane ali le malo prizadete. Zdravnik-radiolog mora biti vešč in spreten. da najde za vsak primer raka najboljši način, kako naj obseva in kolikšna naj bo doza žarkov, da bo raka uničil, zdravo tkivo pa obvaroval.
Zdravilna lastnost rentgenskih in ra-diumskih žarkov je z ene strani v neposrednem učinku, to je v uničevanju rakavic celic, z druge strani pa v tem, da z dozami, ki zdravemu tkivu niso škodljive, vzbudimo obrambne sile organizma za boj proti raku.
Za obsevanje z rentgenskimi žarki imamo posebne aparate. V tako imenovanih ceveh teh aparatov nastajajo žarki, ki jih usmerjamo s pomočjo teh cevi na prizadeta mesta na površini ali v globini telesa, kjer se je pojavil rak.
Radiumske žarke nam daje srebrno-bela sol kovine radiuma, ki se nahaja v tubah-cevkah iz zlata ali platine, dolgih
1—3 cm, ali pa ga devamo v igle. Tube polagamo na površino tumorja na telesu ali pa jih vlagamo v votline (ustna votlina, črevesna votlina, maternica itd.). Igle pa zabadamo v rakavo tkivo. Tube in igle pustimo na prizadetih mestih toliko časa, da radiumski žarki uničijo raka.
Tretja metoda pa je kombinacija kirurške in radiološke terapije. V teh primerih bolnika operiramo in obsevamo. Možni so različni postopki. Pacienta obsevamo pred operacijo ali po operaciji. Obsevanje pred operacijo ima predvsem ta namen, da z njim uničimo ali pa vsaj ohromimo rakave celice. Okoli rakavih celic se napravi ograja iz trdega vezivnega tkiva, ki kakor okop ščiti pred prodiranjem rakavih celic v zdravo okolico. Z obsevanjem se tumor manjša. Nevarnost, da bi med operacijo z instrumenti zanesli rakave celice na druga, zdrava mesta, je tako veliko manjša. Proti tej nevarnosti se zavarujemo tudi tako, kar smo že omenili, da operiramo čim več z električnim nožem, ki sproti uničuje rakave celice. Obsevanje po operaciji pa ima ta namen, da z njim uničimo še preostale rakave celice.
Vsako izmed naštetih metod uporabljamo v določenem primeru. V vsakem primeru se kirurg in radiolog posvetujeta, katera metoda bi bila v gotovem primeru najboljša in najbolj primerna. Zato ne smemo misliti, da vsakega raka v začetku razvoja samo operiramo, že razvitejšega ali razvitega pa obsevamo. Povedati moramo, da niso vse vrste rakavih celic enako občutljive za žarke. V takih primerih, kjer celice niso občutljive za žarke, — pravimo, da so radio-rezistentne — operiramo, če je operacija možna. Prav tako operiramo tudi v primerih, kjer bi bilo za uničenje raka treba velikih množin žarkov, da bi z njimi težko poškodovali zdravo tkivo v okolici raka. Operacije pa se skulamo izogniti in jo polnovredno nadomestimo v primerih, kjer je obsevanje za pacienta bolj ugodno in ga ne iznakazi, pa doseže prav isti učinek kot operacija. Najboljši kažipot za ravnanje pri zdravljenju so pač dolgoletne izkušnje, ki nas učijo, kdaj je na mestu nož, kdaj obsevanje in kdaj oboje. Z izpopolnjevanjem tehnike
zdravljenja pa se naše ravnanje tudi spreminja. Pri nekaterih vrstah raka (rak na koži, na vratu maternice itd.) je obsevanje že skoro popolnoma izpodrinilo n<Jž.
Danes poznamo že tudi pomožna sredstva, s katerimi skušamo podpreti kirurško in radiološko zdravljenje. V to vrsto spadajo predvsem spolni hormoni, razni mitozni strupi (sredstva, ki zavirajo delitev celic) in nekatera krepilna sredstva za okrepitev in poživitev splošnega telesnega stanja. Najbolj znani med temi so ženski spolni hormoni, ki jih uporabljamo pri zdravljenju raka na dojki. S temi hormoni prvotnega tumorja sicer ne moremo zdraviti, pač pa uničujemo in zaviramo z njimi zasevke in lajšamo bolečine.
Naša želja pa je, da bi našli tako sredstvo, s katerim bi povsem zanesljivo uničevali rakave celice, zdravo tkivo in prav tako ves ostali organizem pa bi ostal neprizadet. Temu se, žal, z današnjim ravnanjem pri zdravljenju ne moremo izogniti.
Številke nam govorijo
Iz našega dosedanjega razglabljanja moremo čisto jasno povzeti: Ni res, da rak ne bi bil ozdravljiv! Zapomniti si moramo, da je rak ozdravljiv, če izpolnimo dva osnovna pogoja: Raka moramo zgodaj spoznati in ga strokovno zdraviti.
Navedem naj nekaj številk, ki so povzete iz naših izkušenj in iz največjih inozemskih statistik. Številke so sicer suhoparne, vendar pa nam zgovorno pričajo o sodobnih uspehih zdravljenja najpogostnejših primerov raka, če jih znamo prav brati in vrednotiti. Za statistično merilo vzamemo zdravstveno stanje bolnikov po petih letih od začetka zdravljenja. Bolnike, ki so po petih letih brez znakov raka, to je brez ostanka prvotnega raka, brez povratov in zasev-kov, smatramo za ozdravele. Pri bolnikih, pri katerih zdravljenje ni uspelo, se pokaže to navadno že v prvih treh letih. Naj govore številke same.
Pri raku na koži imamo povprečno 95 odstotkov ozdravelih;
pri raku na ustnicah, v začetnem stanju 90 odstotkov ozdravelih;
v poznejšem stanju, ko se je rak razširil v okolno tkivo ali napravil zasevke v bližnjih bezgavkah, 40 odstotkov ozdravelih;
pri raku na jeziku povprečno 25 odstotkov ozdravelih;
pri raku na želodcu povprečno 10 odstotkov ozdravelih.
(Pripominjam, da pride pri raku na želodcu skoraj 70 odstotkov bolnikov prvič k zdravniku, ko raka ne moremo več operirati.)
Pri raku na danki imamo povprečno 45 odstotkov ozdravelih.
Posebno zgovorno pa nam pričata primera raka na dojki in vratu maternice, kako važno je za zdravljenje, če raka zgodaj spoznamo in ga zgodaj pravilno zdravimo.
Pri raku maternice v prvem stanju razvoja, ko je rak še omejen samo na vrat maternice, imamo 80 odstotkov ozdravelih;
v drugem stanju, ko se je rak razširil že v najbližje okolišno tkivo, imamo 60 odstotkov ozdravelih;
v tretjem stanju, ko je rak dosegel že steno maternice, imamo 30 odstotkov ozdravelih;
v četrtem stanju, ko je rak zajel že organe medenice, na primer mehur ali danko ali pa se je razsejal po bezgavkah, pa le 8 odstotkov ozdravelih.
Pri raku na dojki v prvem stanju razvoja, ko je rak omejen samo na dojko 80 odstotkov ozdravelih;
v drugem stanju, ko je rak zajel že bezgavke v pazduhi, ni pa prodrl še skozi njegovo ovojnico, imamo 50 odstotkov ozdravelih;
v tretjem stanju, ko je rak zajel tudi že bezgavke nad ključnico, imamo 25 odstotkov ozdravelih;
v četrtem stanju, ko se je rak že za-sejal v druge organe, nimamo nič ozdravelih.
Od teh zadnjih pa vendar živi še 8 odstotkov 5 let in več.
V prvem in drugem stanju raka na dojki je operacija še možna. To možnost pa zamudi danes še vedno 50 odstotkov žensk.
Kirurgija, radiologija in interna medicina so stebri-nosilci današnje terapije raka. Vse tri stroke gredo po različnih poteh za istim ciljem. Ne morejo druga
dr ugo sicer v vseh primerih uspešno zamenjavati, vendar pa morejo s skladnim posegom pomagati uspešno zdraviti bolne za rakom.	Dr. Jože Žitnik
Kmet in sosedje
Pred vojno smo večkrat slišali o to-žarjenju med sosedi. Za ped zemlje so tekle pravde tudi po več let. Koristi je imel samo advokat, med kmeti sosedi se je pa večalo sovraštvo, namesto da bi drug drugemu pomagali in lajšali trdo življenje. Danes teh pravd ni več, ali jih je vsaj mnogo manj, vendar se mi zdi, da še vse premalo mislimo na to, kako močno smo navezani drug na drugega in kako koristno bi bilo, če bi reševali gospodarske in druge probleme vsi kmečki prebivalci enega naselja ali celo več naselij skupaj. K temu nas silijo tudi nova odkritja v kmetijski znanosti, velik napredek v kmetijskem strojništvu in še mnogo drugih okolnosti, ki jih včasih nismo poznali, sedaj jih pa moramo upoštevati, če hočemo v plemenitem tekmovanju z drugimi narodi živeti bolje, kot so živeli naši predniki.
Poglejmo sedaj nekaj teh okolnosti, ki nas silijo k skupnemu reševanju življenjskih problemov!
Zdi se mi, da ni potrebno pisati o naravnih lepotah naše slovenske domovine, ki je bila že tolikokrat opevana v pesmi naših pesnikov in pisateljev. Kaj ni naša dolžnost, da te naravne lepote ohranjamo in tako lepšamo življenje sebi in tistim, ki prihajajo k nam, ker se bodo dobro počutili pri nas in nam dali tudi zaslužiti. Ali smo pa že kdaj pomislili, da z gnojnico, ki se pretaka po vaških cestah, z zamočvirjenimi zemljišči, z ne-•oskrbovanimi vaškimi potmi izgubljamo velike gospodarske vrednote, ki nam jih -narava ponuja, ogrožamo lastno zdravje, kvarimo lepoto pokrajine, odbijamo tuje goste ter tako sami sebi zmanjšujemo možnosti zaslužka.
Zemljišče moremo osušiti le, če so voljni to storiti vsi lastniki zemljišč, ki •so zamočvirjena. Dobra volja posamez-
nega kmetovalca nič ne koristi, če sosedje niso pripravljeni pomagati.
Premalo pomislimo, koliko trpe ljudje, živina in vozovi, ko dan za dnem hodijo in vozijo po slabih poteh. Složno delo vseh vaščanov, morda samo nekaj zimskih dni, ko ni drugod večjega dela, bi jih rešilo vseh teh težav.
Zadnja desetletja se z veliko naglico razvija industrija kmetijskih strojev. To, kar so naši očetje opravljali skoraj izključno z rokami, lahko danes naredimo mnogo hitreje in največkrat tudi mnogo bolje s stroji. Stroji so pa seveda precej dragi, zato si jih posameznik ne more nabaviti. Bilo bi pa tudi zelo negospodarno, če bi vsak kmetovalec kupil, na primer sam mlatilnico, ki jo naša povprečna kmetija potrebuje največ nekoliko dni na leto. Prav tako je z motorno žago za žaganje drv, s čistilnikom za žito, z razkuževalcem za žito, s sejal-nim strojem, z motorno škropi I n ;co s traktorjem in s še mnogimi kmetijskimi stroji. Teh naj bo le ioliko, da o pravem času narede vsa potrebna dela. Cim bolj so izkoriščeni stroji, tem manj stroškov odpade na en dan ali na eno uro rabe in tem ceneje bodo lahko opravljali delo. Tudi tukaj je pametno skupno gospodarjenje najbolj na mestu.
Je pa še mnogo drugih skupnih del. Uspešnega zatiranja rastlinskih bolezni in škodljivcev si brez sodelovanja slehernega kmetovalca sploh misliti ne moremo. Škodljivci in bolezni ne poznajo lastninskih pravic in se neomejeno gibljejo z ene njive na drugo, z enega sadovnjaka na drugega. Ce jih posameznik še tako pridno zatira, se v kratkem prikradejo od brezbrižnega soseda k nam. Podobno je s plevelom. Veter plevelno seme raznaša z zanemarjenih njiv in vrtov, zato se jih nikoli ne moremo popol-
noma iznebiti, če imamo zanikrne sosede. O rastlinskih boleznih in škodljivcih imamo že zakon, ki nas sili k njihovemu zatiranju. Premisliti pa moramo, kako bomo delo organizirali in opravljali, da bo resnično učinkovito in kar najbolj poceni.
Vsa poljska dela i ji zatiralne ukrepe bi pa mnogo laže opravljali s stroji, če bi zemljišča ne bila tako močno razkosana. En kmetovalec ima po dvajset in več parcel i j i ni redko, da posamezno rastlino seje isto leto na dveh, treh, štirih in več parcelah, ki so tudi po več kilometrov- narazen. Skoraj polovico časa zgubimo včasih samo s hojo od doma do njiv in nazaj. Ker sta komasacija in arondacija parcel zelo zamudni in zahtevata pomoč geometrov in drugega osebja, ki ga še vedno močno primanjkuje, jc uvedba vaškega kolobarja trenutno še morda najboljša in najhitrejša rešitev. Vaški kolobar priporočamo zlasti za ravninska področja s kolikor toliko izenačeno zemljo. Če imamo vaški kolobar, se lastninske pravice prav nič ne spremene, le da vsi kmetovalci ene vasi ali enega naselja sejejo vsa žita na njivah, ki leže druga poleg druge, krompir zopet skupaj, detelje skupaj, jarine skupaj itd. Seveda je potrebno napraviti več kolobarskih enot, če zemljišča niso izenačena, vendar bomo imeli vsaj po deset ali tudi več hektarov ene same vrste rastlin skupaj in bo delo s stroji laže in hitreje potekalo, prihranili pa bomo tudi mnogo časa. ki ga sicer izgubimo na poteh z iskanjem posameznih parcelic. Žal na tem mestu ni mogoče pisati kaj več o tem tako koristnem ukrepu za olajšanje in zboljšanje dela.
Nadaljnje zelo važno delo, ki ga v današnjem času lahko uspešno opravimo le z medsebojno pomočjo, je nabava potrebščin in prodaja pridelkov. Ko posameznik nabavlja potrebščine za kmetovanje in dom, se mu pogosto zgodi, da napačno kupi in da ga nakup v morda oddaljenem mestu mnogo stane. Koliko časa in denarja porabimo za razne nakupe ali prodaje včasih zelo majhnih količin potrebščin, skoraj nikoli ne pomislimo. Če zaprežemo konja in peljemo v mesto 20 litrov mleka ali kaj
podobnega, smo izgubili morda polovic» dne. Človek, konj in voz bi v tem času zaslužila najmanj 1000 in morda tudi več dinarjev. Če bi bilo mleko zastonj, bi morali dobiti zanj še vedno po 50 din za I liter, sicer imamo izgubo. Prav tako je z nakupi. Danes še posebej, ko na marsikateri kmetiji že primanjkuje delavcev in vprežne živine, ni pametno, da ta dela opravljamo sami. Nakup in prodajo moramo tako organizirati, da z eno potjo opravimo čim več dela, da tako prevoz oziroma nabavni ali prodajni stroški enega kilograma kupljenega ali prodanega blaga čim manj stanejo. Če kupuje tisti, ki blago dobro pozna, tudi ni nevarnosti, da bi napačno kupil in bi imeli zaradi tega kakšno škodo.
Naj končam z naštevanjem del, ki bi jih bilo najgospodarneje opravljati skupno. Še in še bi lahko našteval. Ni moj namen našteti vsa dela, ki zahtevajo skupno reševanje vseh prizadetih, pač pa želim s temi primeri potrditi dejstvo, ki se ga še vse premalo zavedamo, da smo kot posamezniki slabiči in da smo močno navezani drug na drugega. Razvoj doma in v svetu nas sili, da pogumno pogledamo čez sosedov plot in da pričnemo gospodariti tako, kot da bi bili solastniki vse zemlje in vseh gospodarskih naprav ter strojev v domači vasi ali občini.
Na srečo imamo že gospodarske organizacije, v katerih lahko uspešno rešujemo vse naloge, ki smo jih omenili. I o so naše kmetijske zadruge. Moramo se pa seveda zavedati, da bodo naše zadružne organizacije le tedaj dobro in uspešno delale, kadar bo vsak posamezni zadružnik dober in bo prav tako skrbel za uspeh zadruge, kakor je doslej dan in noč mislil na svoj doni in na svoje gospodarstvo.	Inž. Viktor Repanšek
Nehvaležnež
Žena (strupeno): »Sram te bodi, ker kar naprej pogrevaš, da nisem nič imela! Kdo ti je pa toliko pridobil, odkar sva poročena, če ne jaz!... Kdo te je odvadil kaditi, kdo te je odvadil piti. kdo le je odvadil kvartati, a?
10 Koledur
145
Naše kmetijsko zadružništvo
Osnovna organizacijska oblika našega
kmetijskega zadružništva so splošne kmetijske zadruge
V primerjavi z drugimi republikami je za ¡Slovenijo že nekaj let značilno, da nimamo posebnih živinorejskih, sadjarskih, mlekarskih in drugih specializiranih zadrug kmetijskega značaja. Osnova našemu kmetijskemu zadružništvu so splošne kmetijske zadruge, ki povezujejo vse panoge kmetijske proizvodnje.
Kmet-zadružnik vplača delež le pri eni zadrugi, jamči le za obveznosti ene zadruge, sodeluje pa lahko v številnih pospeševalnih odborih, kijih ima splošna kmetijska zadruga. Ta zadruga ima poleg kmetijskih pospeševalnih nalog tudi odkup kmetijskih proizvodov, trgovino za preskrbo svojih članov z industrijskim potrošnim blagom, zlasti pa še s potrebščinami, ki jih potrebuje kmet kot proizvajalec. Mnoge zadruge imajo različne obrtne delavnice, skoro vse kmetijske strojne odseke, ki se vedno bolj krepe, nekatere zadruge pa imajo tudi svoja zadružna posestva ali zadružne ekonomije.
Se največjo samostojnost imajo zadružne hranilnice, ki imajo svoj odbor s precejšnjimi pooblastili, svoje prostore, svoje knjigovodstvo in so tudi neposredno povezane z okrajnimi zadružnimi hranilnicami in posojilnicami. Vendar so pa tudi te zadružne hranilnice, ki nastajajo v zadnjem času iz dosedanjih hranilnih in kreditnih odsekov, pravno sestavni del splošne kmetijske zadruge. Niso torej posebne, samostojne zadruge, nimajo posebnega članstva; občni zbor, upravni in nadzorni odbor splošne kmetijske zadruge so tudi organi zadružne hranilnice.
Ta tip splošne zadruge je tudi drugod v svetu močno razširjen in prevladuje celo nad specializiranimi zadrugami kmetijskega značaja.
Splošna kmetijska zadruga združuje vse veje kmetijskega gospodarstva, prav tako kot naš kmet, ki ni samo poljedelec ali živinorejec, sadjar, vinogradnik in podobno.
Splošne kmetijske zadruge so nastale v letu 1948. V glavnem so se razvile iz takratnih kmetijskih nabavnih in prodajnih zadrug, deloma so se pa na novo ustanovile. Ob koncu leta 1948 smo imeli v Sloveniji 1147 splošnih kmetijskih zadrug; v vsakem takratnem krajevnem ljudskem odboru je obstajala najmanj po ena splošna kmetijska zadruga, To število pa se je polagoma zmanjševalo in smo imeli ob koncu leta 1954 le še 781 splošnih kmetijskih zadrug, ob koncu 1. 1955 pa 715 teh zadrug. Število splošnih kmetijskih zadrug se je zmanjševalo največ zaradi združevanja manjših, gospodarsko šibkejših zadrug z gospodarsko močnejšimi zadrugami. Marsikje se je namreč pokazalo, da obstoječa splošna kmetijska zadruga nima pogojev za svoj gospodarski razvoj, ker je področje njenega poslovanja preozko. Vendar pa je šlo to združevanje marsikje predaleč, ker se je preveč zrahljala zveza med zadrugo in njenimi člani. V bodoče bo nujno, da se marsikje splošna kmetijska zadruga ponovno ustanovi.
V letih 1946, 1947 in 1948 so obstajale poleg splošnih kmetijskih zadrug še specializirane zadruge kmetijskega značaja: vinarsko-sadjarske zadruge, živinorejske, kmetijsko-strojne, lesno-produktiv-ne mlekarske in druge zadruge. Po letu 1948 pa so se v glavnem vse te zadruge pridružile splošnim kmetijskim zadrugam. V letu 1955 smo imeli v Sloveniji poleg 713 splošnih kmetijskih zadrug še 1 vinarsko-sadjarsko zadrugo, 3 živinorejske in 4 druge zadruge kmetijskega značaja.
Gospodarsko poslovanje in stanje splošnih kmetijskih zadrug
Značilno za razvoj kmetijskega zadružništva v zadnjih letih je, da se stalno krepi gospodarska moč kmetijskih zadrug. Zadruge imajo danes 142 zadružnih ekonomij, 141 plemenilnih postaj (preko 70 odstotkov plemenjakov je zadružnih), 340 manjših obratov za predelavo kmetijskih proizvodov, 302 obrtni
delavnici, 1687 obratov za odkup kmetijskih proizvodov in promet z industrijskim blagom ter 739 različnih drugih obratov.
Predvsem so imele zadruge v zadnjem času veliko vlogo v blagovni izmenjavi med mestom in vasjo. Povečal se je promet z industrijskim blagom, predvsem pa odkup kmetijskih proizvodov.
V	letu 1954 so odkupile zadruge za 9,1 milijarde dinarjev kmetijskih proizvodov ali več kot 60 odstotkov vseh tržnih viškov. Po podatkih za leto 1955 pa so splošne kmetijske zadruge odkupile za okrog 75 odstotkov vseh tržnih viškov. Do tega stanja je prišlo v Sloveniji še pred izdajo zakonskih predpisov, po katerih so v glavnem le kmetijske zadruge upravičene, da odkupujejo v svojem okolišu kmetijske proizvode neposredno od kmeta-proizvajalca. V prihodnje bodo tudi že sami predpisi pripomogli, da se bo odkup kmetijskih proizvodov preko kmetijskih zadrug še povečal. Iz odkupa imajo zadruge tudi pretežni del svojega dobička.
Res je, da je še marsikaj pomanjkljivega, zlasti nimajo mnoge zadruge primernih skladišč, prevoznih sredstev, kader je marsikje še premalo usposobljen, ponekod so zadruge še premalo aktivne in imajo premajhen vpliv na povečanje tržnosti kmetijske proizvodnje itd. Vendar pa vse te pomanjkljivosti polagoma izginjajo. S kolektivnimi pogodbami so uslužbenci kmetijskih zadrug tudi primerno nagrajeni, da obstoje vsi pogoji za povečanje in izboljšanje odkupa preko kmetijskih zadrug.
Močno področje dejavnosti kmetijskih zadrug je tudi mehanizacija kmetijstva. Večina zadrug razpolaga že danes z različnimi kmetijskimi stroji, traktorji, mlatilnicami, motornimi škropilnicami in z drugimi manjšimi stroji in kmetijskimi napravami. Vzrok, da mehanizacija ni še bolj napredovala, je visoka nabavna cena strojev, ki vpliva tudi na ceno uslug, ki jih opravljajo zadruge za svoje člane.
V	zadnjih letih je bila organizirana tudi mreža agroservisnih delavnic po vsej Sloveniji. Te delavnice lahko pravočasno poskrbe za popravilo kmetijskih
strojev, poleg tega pa tudi same proizvajajo nekatere stroje in naprave za kmetijstvo. Agroservisna podjetja so-deiujejo s strokovnimi referenti okrajnih zadružnih zvez pri vzgoji strojnikov in traktoristov v zadrugah.
Zlasti v letu 1955 so posvetile zadruge veliko pozornost razvoju hranilno kreditnega poslovanja, tako v zadrugah samih, pa tudi ustanavljanju okrajnih zadružnih hranilnic in posojilnic. Kot že omenjeno, se razvijajo pri splošnih kmetijskih zadrugah iz dosedanjih hranilnih in kreditnih odsekov zadružne hranilnice, ki imajo večjo samostojnost kot prejšnji odseki, čeprav so še vedno sestavni del splošne kmetijske zadruge. Dokaz, kako se je dvignilo zaupanje zadružnikov in drugih vlagateljev v te zadružne hranilnice, je dejstvo, da znašajo hranilne vloge pri hranilnih in kreditnih odsekih oziroma pri zadružnih hranilnicah sedaj že preko 600 milijonov dinarjev.
V Sloveniji obstaja že tudi 12 okrajnih zadružnih hranilnic in posojilnic. Te hranilnice in posojilnice so organizirane kot samostojne zadruge oziroma zadružne zveze. V vsakem okraju (v novomeškem obstajata zadružni hranilnici in posojilnici v Novem mestu in v Črnomlju) so ustanovile kmetijske zadruge preko svojih hranilnih in kreditnih odsekov oziroma svojih zadružnih hranilnic okrajno zadružno hranilnico, ki uravnava in upravlja hranilno in kreditno službo v celotnem okraju za zadružni sektor. Vse okrajne zadružne hranilnice in posojilnice so ustanovile tudi svojo Zvezo zadružnih hranilnic in posojilnic v Ljubljani, ki ima značaj zadružne kmetijske banke za vso Slovenijo. Okrajne zadružne hranilnice in posojilnice uspešno poslujejo in so prevzele poleg hranilnih in kreditnih poslov tudi dodeljevanje obratnih kreditov zadrugam, prevzele so njihove tekoče račune, predvsem pa skrbe za krepitev hranilne in kreditne službe v zadrugah samih.
Znano je, da opravljajo kmetijski pospeševalni odseki preko svojih odborov važno vlogo pri pospeševanju kmetijske proizvodnje. Danes obstoji že
10'
147
preko 2900 različnih kmetijskih odborov, ki pridno poslujejo. Zlasti so živinorejski odbori že mnogo pripomogli k dvigu živinoreje v Sloveniji. Odbori v zadrugah so povezani s strokovnimi odbori kmetijske pospeševalne službe pri okrajnih zadružnih zvezah.
V celotnem zadružnem sektorju je zaposlenih danes okrog 170 kmetijskih strokovnjakov. To število nikakor ne zadostuje, zlasti ne v zadrugah, ki si žele več kmetijskih strokovnjakov. Kmetijske zadruge so v letu 1955, zlasti pa v letu 1956 prešle na načrtno sprejemanje kmetijskih gospodarskih načrtov v zadrugah. Smisel teh načrtov je predvsem v tem, kako bi zadruge čim bolje uporabile svoje dohodke in svoja sredstva za okrepitev proizvodnih sredstev v zadrugah in kako bi dosegle čim večji vpliv na zvišanje kmetijske proizvodnje. V zvezi s temi načrti razpravljajo zadruge o proizvodnji in uporabi kakovostnih semen, o čiščenju semen, o različnih gnojilih in sortnih poskusih, o škropljenju, o manjših melioracijah, o obnovi vinogradov in sadovnjakov, o spremembi pasme v živinoreji, o selekciji, o zgraditvi gnojišč in silosov, o uvajanju novih krmnih rastlin, o različnih zootehničnih ukrepih, o ureditvi pašnikov, o pogozdovanju in o drugih najrazličnejših ukrepih za povečanje kmetijske proizvodnje. Pri vsem tem delu pa so zadruge nujno navezane na kmetijske strokovnjake.
Delež, ki so ga zadružniki vplačali, znaša sedaj povprečno 660 din. Ta znesek sicer ni visok in pomeni predvsem dobro voljo zadružnikov, da se vključijo v zadrugo. Vendar pa so si zadruge ustvarile že za preko 5,9 milijarde dinarjev celotnih lastnih sredstev. V poslednjih treh letih so dosegle za 3,9 milijarde dinarjev dobička, ki so ga skoraj v celoti uporabile za lastne investicije. Le malo zadrug je poslovalo z izgubo. Nekaj je bilo primerov, da so prešle zadruge v prisilno likvidacijo. Sicer pa upravljajo zadruge danes že s premoženjem, ki znaša 17,5 milijarde dinarjev.
Ko govorimo o finančnem in gospodarskem stanju v splošnih kmetijskih zadrugah, moramo omeniti vplivno vlogo
revizijske službe. Načrtna revizija je mnogo pripomogla k zmanjšanju gospodarskega kriminala in različnih nered-nosti in primanjkljajev v zadrugah. Danes je že možna letna revizija v vsaki zadrugi; to bo omogočilo izboljšano rešitev notranje organizacije poslovnega reda.
K okrepitvi zadrug je pripomogel tudi dober sistem nagrajevanja zadružnih uslužbencev, ki je vpeljan s kolektivnimi pogodbami po istih načelih kot veljajo za tarifne pravilnike v gospodarskih podjetjih.
Povezava zadrug
Kmetijske zadruge so članice okrajnih zadružnih zvez. V skladu z novo upravno-teritorialno razdelitvijo Slovenije se je število okrajnih zadružnih zvez znižalo na 11 in se prilagodilo področjem novih okrajev.
Vse okrajne zadružne zveze so članice Glavne zadružne zveze LR Slovenije.
V okraj ne zadružne zveze so včlanjene v glavnem le splošne kmetijske zadruge, maloštevilne druge zadruge kmetijskega značaja in kmečke delovne zadruge, katerih imamo v Sloveniji še okrog 15. Druge zadruge, kot obrtniške, stanovanjske itd., nimajo pri nas svoje lastne višje zadružne organizacije. Obrtniške zadruge (obrtniške proizvajalne in obrtniške nabavno-prodajne) so članice okr. obrtnih zbornic, druge vrste zadruge pa še niso nikjer včlanjene.
Zadružne zveze so po obstoječih predpisih posebne vrste družbene organizacije, ki skrbijo za organizacijsko in in-struktorsko službo in za pravilen razvoj ter usmerjanje kmetijskih zadrug. Glavna zadružna zveza LRS pa ima poleg tega še revizijsko službo. Zadružne zveze se po obstoječih predpisih ne morejo ukvarjati neposredno z gospodarsko dejavnostjo. Pripravlja pa se sprememba uredbe o kmetijskih zadrugah in se bodo tudi zadružne zveze verjetno v bodoče lahko neposredno bavile z gospodarskim poslovanjem.
Tako se bodo ustanovile zadružne poslovne zveze v okrajnem in republi-
škem merilu. Te zveze bodo posebne vrste gospodarske organizacije, ki se bodo ukvarjale z gospodarskim poslovanjem in z vsemi tistimi pospeševalnimi dejavnostmi, ki so s tem poslovanjem v zvezi.
Predvideva se, da se bodo ustanavljale v Sloveniji splošne zadružne poslovne zveze, zveze torej, ki bodo združevale vse panoge kmetijske proizvodnje in ne poslovne zveze po posameznih panogah (specializirane poslovne zveze). V okrajih se bodo pa ustanavljale tudi poslovne zveze za posamezna področja, ki bodo združevale kmetijske zadruge v določenem, gospodarsko zaokroženem okolišu.
Ustanoviteljice poslovnih zvez bodo kmetijske zadruge, ustanoviteljice republiških poslovnih zvez pa okrajne ali področne poslovne zveze. Obstoječa zadružna podjetja se bodo povečini vključila v poslovne zveze.
Poslovne zveze ne bodo imele delavskega, temveč družbeno upravljanje. Njihovi organi bodo občni zbor, upravni in nadzorni odbor. Občni zbor bodo sestavljali zastopniki včlanjenih kmetijskih zadrug oziroma pri republiških poslovnih zvezah zastopniki včlanjenih poslovnih zvez, poleg tega pa tudi zastopniki delovnih kolektivov v poslovne zveze vključenih obratnih in poslovnih enot. Prav tako bo tudi upravni odbor sestavljen od zastopnikov zadrug oziroma poslovnih zvez in predstavnikov delovnih kolektivov.
Značilno za poslovne zveze bo tudi njihovo poslovanje. Te zveze bodo poslovale s svojimi članicami praviloma na komisijski način, tako da bodo torej razliko med nabavno in prodajno ceno vračale zadrugam, sebi pa zadržale le potrebne stroške in sredstva za lastne sklade. Kolikor bodo pa potrebne večje investicije, ki bodo presegale okvir posamezne zadruge, bodo pa zainteresirane zadruge odstopile poslovni zvezi potrebna sredstva, da bo ta v njihovem imenu zgradila določen" objekt ali nabavila večje stroje in podobno.
Danes pa se ukvarjajo z gospodarsko dejavnostjo poleg kmetijskih zadrug v
zadružnem sektorju še zadružna podjetja, ki imajo delavsko tipravljanje in so tudi sicer organizirana kot vsa druga gospodarska podjetja.
Posamezne kmetijske zadruge so ustanovile razmeroma malo podjetij in je pretežno vse gospodarsko poslovan je pod neposrednim vodstvom zadrug samih. Pač pa imajo okrajne zadružne zveze in Glavna zadružna zveza LRS številna in močna zadružna podjetja, ki se ba-vijo zlasti s trgovino s kmetijskimi proizvodi, z izvozom kmetijskih in gozdnih proizvodov, z uvozom kmetijskih proizvajalnih sredstev (umetnih gnojil, kmetijskih strojev in naprav itd.), s predelavo kmetijskih proizvodov, številna so nslužnostna podjetja itd.
Razmerja med zadružnimi podjetji in njihovimi ustanovitelji (zadrugami in zadružnimi zvezami) so urejena s pogodbami. Podjetje opravlja tiste gospodarske dejavnosti, ki mu jih je določila zadruga oziroma zveza kot ustanovitelj in mora delati za koristi kmetijskih zadrug, čeprav ima samostojno upravljanje. Podjetje odplačuje ustanovitelju sredstva, ki 11111 jih je ta dal ob ustanovitvi.
Odnos kmetijskih zadrug do ljudskih odborov
Ustanovitev novih občinskih ljudskih in okrajnih ljudskih odborov v 1. 1955 je imela močan vpliv tudi na organizacijo kmetijskega zadružništva. Že v maju 1955 so se do takrat obstoječe okrajne zadružne zveze združile z okrajnimi zadružnimi zvezami, ki so obstajale v okrajih. Tako se je število okrajnih zadružnih zvez, kot smo že omenili, znižalo na II.
Področja posameznih kmetijskih zadrug se pa z ozirom na formiranje novih občin niso spremenila. Tudi v prihodnje bomo imeli na področju ene občine več kmetijskih zadrug glede na zaokrožena gospodarska področja. Nekatere težave so nastale zaradi tega, ker se razteza ponekod kmetijska zadruga na področje dveh občin. Verjetno bo potrebno, da se v takih primerih okoliš kmetijske zadruge prilagodi področju občine.
Pač pa se je odnos kmetijske zadruge do nove občine bistveno spremenil. Po novem splošnem zakonu o ureditvi občin in okrajev je občina temeljna politično-teritorialna organizacija samouprave delovnega ljudstva in temeljna družbenoekonomska skupnost prebivalcev na njenem območju. Na tej osnovi je zvezni zakon o pristojnosti občinskih in okrajnih ljudskih odborov določil, da so občinski ljudski odbori, bodisi kot celota ali pa njihovi sveti in upravni organi od 1. IX. 1953 dalje skoraj v celoti pristojni za kmetijske zadruge.
Tako je sedaj občinski ljudski odbor pristojen za potrditev ustanovitve zadruge, njenih pravil in sprememb pravil, ki jih je sprejel občni zbor, občinski ljudski odbor potrdi pogoje, ki jih mora izpolnjevati upravnik kmetijske zadruge, potrjuje sklepe občnih zborov kmetijskih zadrug o združitvi itd. V bodoče opravlja občinski ljudski odbor nadzorstvo nad zakonitostjo dela kmetijskih zadrug preko svojih inšpekcij in drugih upravnih organov, lahko pa tudi z revizijo. Občinski ljudski odbor lahko razveljavi sklepe zadružnih organov, če niso v skladu s predpisi ali z zadružnimi pravili, v izjemnih primerih pa celo Irhko razpusti zadružni svet in upravni odbor ter odredi nove volitve. Isti orgnn izda lahko tudi odločbo o prenehanju zadruge, če spozna, da njeno poslovanje ni v skladu z zakonom, zadruga pa v roku ni prilagodila svojega poslovanja zakonskim predpisom.
Poleg teh odnosov, ki izvirajo iz razmerja občine kot oblastnega in upravnega organa do kmetijske zadruge, obstoji tudi razmerje občine kot družbenoekonomske skupnosti prebivalcev na določenem področju do kmetijske zadruge.
Občine so se lotile izboljšanja kmetijske proizvodnje. Začele so pripravljati perspektivne programe za razvoj kmetijstva. Ti programi naj ugotove, kje so na področju občine rezerve v kmetijstvu in kakšne so možnosti za razvoj kmetijstva. Pravilno pripravljeni perspektivni programi občin, pa tudi programi za krajše obdobje, bodo imeli močan vpliv na razvoj kmetijstva in bodo v veliko
pomoč zadrugam, da bodo lahko pravilno usmerile tudi svoje programe. Perspektivni program občine obravnava probleme kmetijstva (pospeševanje, predelavo, transport itd.) s širokega vidika občine in omogoča, da se vskladijo gospodarski programi posameznih kmetijskih zadrug na področju občine. Tak program usmerja organe občine kmetijskih zadrug k načrtnemu delu, usmerja njihova sredstva ter kaže delo in uspehe v določenem razdobju.
Nekatere občine dajejo zadrugam pogodbeno že določene naloge pri upravljanju kmečkih gozdov in sorazmerno tem nalogam tudi ustrezna sredstva iz gozdnih skladov.
V mnogih primerih so občine pomagale zadrugam, da so si preskrbele dobre upravnike in druge uslužbence. Važna pa je tudi pomoč, ki jo dajejo polit čne organizacije v občini kmetijskim zadrugam pri izbiri kandidatov v njihove upravne in nadzorne odbore.
Občine tudi iz revizijskih poročil lahko poznajo pomanjkljivosti kmetijskih zadrug in izvajajo potrebne ukrepe za red v zadrugah.	Inž. A. B.
Krmna vrednost lesne melase
Ameriški znanstveniki so odkrili, da vsebuje lesna melasa precejšnjo hranilno vrednost. En funt lesne melase, pridobljene iz lesa s hidrolizo, ima enako hranilno vrednost kot pol funta žita. Poskusi so pokazali, da krave mlekarice zelo dobro izrabijo lesno melaso in da bo to važen dodatek k njihovi prehrani.
POPRAVEK
V Koledarju za leto 1956 naj se v članku L. Udeta »Slovenski pouk na koroških šolah v zgodovini in danes« glasi: na strani 73, prva kol., II. odst., 5. vrsta zgoraj »ali« namesto »do«; na str. 75 in 76. druga kol., 5 oz. 15 vrsta zgoraj »10S« namesto »109«; na str. 78, druga kol., III. odst., 2 vrsta zgoraj »1953« namesto »1955« in na str. 80, druga kol., 3 vrsta zgoraj »angleščina« namesto »slovenščina«.
Zanimivosti iz kmetijstva
Jedrska energija v kmetijstvu
Strokovnjaki Organizacije Združenih narodov se že dlje časa ukvarjajo z vprašanjem jedrske energije v kmetijstvu. S temi vprašanji se ukvarjajo tudi učenjaki v posameznih državah in so zlasti v Ameriki in Sovjetski zvezi izvedli že precej poskusov glede uporabe jedrske energije v kmetijstvu. Tako so ugotovili, da je z žarčenjein semena s tako imenovanimi gama žarki mogoče povečati pridelek posameznih kultur tudi za 50 odstotkov. Prav tako je mogoče uporabiti jedrsko žarčenje za konservi-ranje pridelkov, zlasti za konserviranje sadja in grozdja, da bi se ohranilo sveže za neomejen čas, medtem ko ga sedaj mnogo propade. Na Norveškem so že dosegli lepe uspehe s poskusi, da z jedrskim žarčenjem konservirajo povrtnino. Švedi proučujejo vpliv žarčenja na povečano proizvodnjo žita, Nemci raziskujejo, kako bi jedrsko energijo izkoriščali za konserviranje mesa. Na.uporabo jedrske energije v kmetijstvu so začeli misliti tudi pri nas in so strokovnjaki že o tem razpravljali ter dali pobudo za ustanovitev posebnega agrobiološkega oddelka v inštitutu za atomsko energijo v Vinči.
Sovjetski načrti za namakanje
Zadnja leta so v Sovjetski zvezi opravili velikansko delo, da bi doslej neobdelano zemljo spremenili v rodovitne pokrajine. Izvrtali so na stotine vodnjakov in tako zagotovili številnim kmetijskim gospodarstvom in strojnim postajam potrebno vodo. V nekaterih pokrajinah pa nameravajo zgraditi velike vodovodne naprave, ki se bodo raztezale čez Kazakstan, Pavlodar, Akmolinsk in druga področja ter dovajale vodo iz Ir-tiša. Vodovod iz Irtiša bo eden največjih v deželi in bo dolg več kot tisoč kilometrov. Začel se bo na dveh krajih; na vsakem bo po ena cev, ki se bosta potem združili, po njima pa bo tekla voda na doslej nerodovitna področja. Kmetijska posestva bodo dobivala vse leto vodo po
ceveh, ki bodo dva in pol metra globoko v zemlji.
Mehanizacija v Angliji
Na angleških posestvih opravlja glavna dela traktor, saj pride eden na vsakih 24 ha njiv. Konj pa izgublja kot vprežna živina svoj nekdanji pomen. Iz leta v leto se veča število traktorjev in traktorskih strojev. Tako se je v Angliji od leta 1948 do lani povečalo število traktorjev od 205.000 na 366.000, traktorskih plugov od 214.000 na 329.000. Proces mehanizacije kmetijstva v Angliji se iz leta v leto veča in izpopolnjuje in kmetijstvo dobiva zmerom več novih strojev.
Mehanizacija v perutninarstvu
Z uvedbo avtomatskih naprav v sodobnih kurnikih oskrbuje v Ameriki en človek 20.000 piščancev, pri čemer se zamudi na dan le tri ure. Z uvedbo sodobnih metod pa so tudi skrajšali čas reje piščancev od 13 tednov na 9 tednov. Množična uporaba teh izkustev seje zelo obnesla, saj razpolaga Amerika sedaj vsako leto z 900 milijoni piščancev, medtem ko so jih še pred 20 leti priredili komaj 40 milijonov.
Novo sredstvo proti gosenicam
Dvema znanstvenikoma s kmetijskega inštituta pri univerzi v Cambridgeu je uspelo odkriti virus, ki uničuje gosenice metulja belina. Ko sta proučevala beline, sta ugotovila, da nekatere gosenice ne žro več in poginjajo, pri čemer se spreminjajo v zdrizasto tekočino. Elektronski mikroskop jima je pokazal virus, ki povzroča bolezen. Ugotovila sta tudi, da je bolezen nalezljiva, njen bacil pa strupen in napadalen. Kapljice okužene tekočine iz gosenic polzijo med dežjem po mokrem listju in okužijo vse gosenice, ki žro liste te rastline. Pri nadaljnjih poskusih v inštitutu jima je uspelo iz
namerno okuženih bub dobiti virus, ki ga v razredčenem stanju uporabljajo za zatiranje gosenic kapusovega belina. Sredstvo uporabljajo kot škropivo in uničujejo z njim gosenice po zeljnikih. — V omenjenem inštitutu so odkrili še nekaj virusov, ki uničujejo razne druge rastlinske škodljivce, in virus, ki ubija ličinke molja.
fosforne kisline in kalija, pač pa precej žveplene kisline. Zato je najbolje, če presojani premogov pepel najprej kompostiramo, da se škodljiva žveplena kislina razkroji. Boljše gnojilo kot pepel pa so saje, ki vsebujejo kakih 60 do 70 odstotkov organskih snovi. Kot gnojilo jih trosimo jeseni, v maju in juniju pa gnojimo z njimi zelenjavo.
Ptičji gnoj izvažajo
Država Peru v Južni Ameriki zasluži ogromno z izvozom ptičjega gnoja. Ptičji gnoj guano ga imenujejo domačini je namreč odlično naravno gnojilo. Izločajo ga neštete jate pelikanov, pingvinov in morskih krokarjev, ki grade svoja gnezda na majhnih otokih ob peruanski obali, le ptice se hranijo z ribami, ki jih v ogromnih količinah zanaša k tem otokom hladni tok. tako imenovani polarni Humboldtov tok s Tihega oceana. Vrednost gnoja ocenimo najbolje iz naslednje primerjave: na bombažnih plantažah v Peruju pridelajo na 1 hektaru 2000 kg bombaža, ker gno je zeml jo s ptičjim gnojem, medtem ko znaša pridelek v Združenih državah Amerike samo 300 do 400 kg. Da bi peruansk i vlada zagotovila čim večje količine tega gnoja, je izdala stroge zakone za zaščito ptic. V bližini otokov, kjer gnezdijo ptice, sirene na ladjah ne smejo tuliti in letala morajo letati čez otoke zelo visoko. Peruanci so z izvozom ptičjega gnoja zaslužili toliko, da so z izkupičkom industrializirali deželo. Mnogo gnoja porabijo sami za gnojenje nasadov bom baža in sladkornega trsa.
Pepel je dobro gnojilo
Pepel je ostanek izgorelih rastlin, dreves ali iz rastlin nastalih goriv, zato se njegova vrednost ravna po izgoreli snovi. Na splošno je pepel dobro gnojilo, ker vsebuje fosforno kislino, kalij in precej apna. Lesni pepel — pepel listavcev in iglavcev — ne vsebuje dušika, kar je treba pri gnojenju jemati v po-štev. V premogovem pepelu pa je malo
Kaj je heterozna koruza
Heterozna koruza je koruza iz semena križanih rastlin. S križanjem (he-terozo) se povečajo pridelki za 3Lt odstotkov. S setvijo hibridnega (križanega) semena koruze bi lahko v naši državi zvišali današnji pridelek približno za polovico, če bi hkrati pravilno in obilno gnojili. Koruza se razmnožuje s samo-oplodnjo, torej s tem, da pade cvetni prah z metlice na ženski cvet, to je na lase storža rastline. Ako koruzi pore-ženio moške cvete, to je metlico, bo sosedna koruza, ki ima metlico, oplodila tudi koruzo brez metlice. Seme, ki ga da rastlina brez metlice, torej križano seme, oplojeno z moškim prahom druge koruze, ima povečano rodnost. Ako želimo dobiti heterozno seme koruze, moramo križati dve popolnoma različni sorti. V razširjanju heterozne koruze so tudi naši strokovnjaki že dosegli precejšnje uspehe.
Najvišja drevesa
Evkaliptus je drevo, ki zelo hitro raste in doseže največjo višino. Najvišji evkaliptus je zrasel 156 m visoko, njegov obseg pa je znašal 30 metrov. Po svetu je več različnih vrst evkaliptusov. Najbolj so ta drevesa razširjena v Tasma-niji, po Avstraliji, Polineziji, v Severni Afriki, v Severni Ameriki, na Gvineji, na Celebesu in v Keniji. V novejši dobi se je razširil tudi po drugih delih sveta. Organizacija FAO, ki ima na skrbi razvoj kmetijstva in gozdarstva po svetu, si prizadeva tudi za razširjenje evkalip-tusa, ker hitro raste in daje izvrsten les. tudi pri nas so začeli z večjimi nasadi tega drevesa, in sicer v toplih krajih ob
morju: v Ulcinju, Baru, Bud vi, Herceg-novem, v Dubrovniku, Trstenu, Metko-vicu, na Reki in v Opatiji. V Hercegnovem je preizkusno področje za evkaliptus.
Kdaj in kje so našli prvi krompir
Leta 1537 je neki španski osvajalec iskal s svojim odredom po naseljih Inkov na pogorju Andov zlato. Na pohodu je odredu zmanjkalo hrane. Od prebivalstva je ni mogel dobiti, ker je bežalo pred njim v težko dostopne kraje in jemalo hrano s seboj. Lačni vojaki pa so imeli srečo: v neki kolibi so našli majhne gomolje vijoličastordeče barve. Skuhali so jih in pojedli, kar jih je rešilo gladu. O gomoljih so pripovedovali, da so zelo dobrega okusa. To so bili krompirjevi gomolji. Pomorščaki so jih ob vrnitvi v Evropo pripeljali nekaj s seboj in tako je začel krompir svojo pot po svetu. Skraja se ni mogel udomačiti kot živilo. Gojili so ga le zaradi cvetja. Pozneje je postal poslastica plemiških družin, v drugi polovici 18. stoletja pa se je razširil po velikem delu Evrope kot ljudsko živilo. Krompir in koruza, katere domovina je tudi Amerika, sta se kot kulturni rastlini udomačili po vsem svetu in sta ponekod sestavni del vsakdanje prehrane.
Ali poznate riček
Riček je oljnica, ki jo mnogo sejejo na Poljskem, v Rusiji, v Belgiji in na Nizozemskem. Tudi pri nas ga tu in tam sejejo med peso in krompir za krmo. Nekoč so ga v Sloveniji pridelovali mnogo več." Ričkovo olje so imenovali nemško sezamovo olje. Pozneje so ga izpodrinile donosnejše oljne rastline. Na slabši zemlji bi bila njegova setev morda tudi zdaj upravičena. Iz njegovega drobnega semena je moč dobiti okrog 20 odstotkov olja, ki je rumenkasto, močnega duha in ostrega okusa, ki ga pa izgubi, če dalj časa stoji. Ričkovo seme je dobra ptičja krma, slama pa je uporabna za metle. Njegove pleve so dobra krma za ovce, tropine so pa enakovredne ogršči-nim.
Koristnost graha
Grah so gojili že tisoč let pred Kristusom. Njegova domovina so vzhodne dežele ob Sredozemskim morju. Sveži, zlasti mladi grah je lahko prebavljiv, zato ga priporočajo otrokom in bolnikom. Vsebuje zlasti mnogo ogljikovih hidratov (hidrati so kemične spojine z vodikom), beljakovin in maščob. Suhi grah po hranilni vrednosti ne zaostaja za govedino, ki vsebuje 21 odstotkov beljakovin in 2 odstotka maščob. Grah vsebuje tudi mnogo vitaminov B in C ter železa, apna in fosfora. Mladi grahovi stroki vsebujejo tudi precej sladkorja, zlasti sorte sladkornega graha, ki ga pridelujejo pri nas na Koprskem in Goriškem.
Moč kalečega semena
Skoraj vsa semena so drobna in zato ni moč slutiti, kakšna moč je v njih, ko začno kaliti. V semenih je novo življenje in ko se to zbudi, ko seme začne kaliti, je tako močno, da ocliine sedem-desetkratno težo nad seboj. Zato se ni čuditi, če kaleči grah v steklenici lahko utre steklo. Moč kalečega semena so poznali že stari narodi in so to moč uporabljali v kamnolomih. V razpoke so natlačili seme žira in ko je začelo kaliti, je njegova moč razgnala skalo, se pravi, povečala razpoko, da so jo nato lahko-razdrobili z drugimi pripomočki.
Leopold Stanek
Dar srca
V vsaki pesmi zgolj srce — rad očita marsikdo. Ko bi vedno res bilo! Da me hvali, sam ne ve.
Srečam žuljave roke — rad srce jim svoje dam, nič skrbi me ne more, kaj imel bom končno sam.
Kakor kruh ga rad delim duši lačni, ki trpi. Dajem dar. Saj meni z njim vračajo se vse slasti.
Pomladni
requiem
/
Sestrica ti moja, mar nikoli več ne bova gledala zelenih gričev onkraj zlate reke, ki lahno jih ziblje, veter med oblake nosi
z višnjevimi krili?
Kako se ti oči svetlijo!
Mar se spominjaš modrih studencev, ki pod zvezdami iz dna žarijo, brenkljajo, zvonkljajo, avemarijo zvonijo — kot da budijo mrtvi dih cvetlic nevidnih,
ki niso še pognale, vse rahle, vse zale, iz tale prsti--
O srebrno vrenje iz globin! O svetloba, o spomin na drhtenje tvoje iz daljin!
II
Tvoj glas
šepet je ali vzdih?
Kdo hodi po vrtovih tih, pretih z zelenimi očmi, ki se v njih pomlad od biserov iskri?
Mlade vode so od luči svetleje vznemirjene kakor gazelam oči.
Kot zlati, gosti dež blešči daljava--
A sleherni dan se senca menjava, je globlja in daljša. Voda je vedno čistejša in slajša --
Ko se bomo prebudili kot otroci v mokri travi, v dlaneh nam bo žarel okrogli, rdeči sad--
Murni bodo peli, peli: Bog je zlat--
III
Pod cvetočo brajdo te je smrt , kot tiha sapica iskala, da bi zadnjo zarjo kot zaveso v tempelj s svetlo roko odgrnila, da s teboj bi pokleknila na meglico presijano pod ognjeni svod--
Nenadoma večer oblake zlate potemni, vode, topole, griče... Ko njihov sij zbledi, val me posrebri tišine.
Ko te kličem skoz temine, v neznanem vetru zabrni kristalni, daljni gong — iz najgloblje črne sence mesec sine--
IV
Skozi ogenj škrlatnega dneva, ki te kakor pastirico s sončno haljico odeva, po najbolj skriti poti hitiš mi naproti — da neko noč brez zvezd temno mi boš srce kot plamen presojila.
In me boš vodila skozi lunino stebrišče, ki ga sanja je dahnila, k vrbam šumečim na loke, ki tvoja senca mila vsako jih pomlad obišče in se kakor romarica žejno
nagne nad potoke --
Ko boš črni, mrzli zid samotne moje ječe z meseci in sonci živo pozlatila — me boš, nevidni svit, poslednjič poljubila.
Kakor ločja šum tvoj glas temni, sestrica, v meni.
O, tvoje nemo spanje biserno je valovanje brez struge in obal medleče, dolge sanje, kakor da ognjene ptice iz prozornih gnezd iskrijo se, blestijo iz sinjine v sinjino — nad kristalno globočino, nad srebrnimi vrhovi.
Kristus se je
Sodobna
Eden od vlakov, ki vsakodnevno prihajajo od zahoda, v pol dneva prevozijo Padsko nižino, v nekaj minutah prere-žejo obmorski Kras in se nato dolgi in zamolkli potopijo v mestu na dnu...
Gledamo nekaj trenutkov za njim, potem ko je kmalu nad Iržičem zavozil skozi skalnate useke na planoto, med g robi je in brinje. Povsem navaden vlak je: pospešen vlak z dolgimi zleknjenimi vagoni, ki nosijo na tablah imena daljnih mest in ki se složno, brez trenja zvrstijo drug za drugim v ovinek pod Nabrežino, kakor jih pelje lokomoior. Zdaj se je spet približal črti zaliva in stekel previsno nad morjem, ki je zasijalo tam v globini v neki vijoličasti, zimski svetlobi.
December je opustošil barve na obali. Edino zelenje v bregu — gruče zakrnelih borovcev, ki ukopani v strmino raz-vešajo svoje krone v prazno. In zgoraj, nad progo, na odprtem gmajnatem zbruu osamela oljka, ki daje iz vlaka vtis za-homotane, naprej sklonjene romarice. Skladovje navpičnih belih skal pod Kon-tovelom žari v zatonu kakor goreča trdnjava. Kras je tukaj že dal slovo Sredozemlju: zemlja je odslej brez kamna, obala postaja mehkejša, čedalje več zelenega je v zavetnih zemljatih zatokih, lovor raste med paštni, ki se vsi negovani zvrščajo drug za drugim tja dol do vode. Vlak tone v prvo medlo decembr-
O čisti mesec, zmeraj novi, kakor sidro
v vsako brezno se spusti...
Kako žare vesoljstva tihega
otoki daljni, zlati! A ti kot blesk drhtiš, svetlo hitiš naprej — kakor da bi cvet-sijaj odletel v vetru z vej — do svojih zadnjih zvezdnih mej--
Anton Vodnik
rodil v Trstu
legenda
sko temo, med pritlikavo južno grmičje in čedalje gostejše gosposke vile, ko se na dnu zaliva čedalje bolj veča nejasna belkasta gmota, veliko mesto v lučih.
Vlak je zgrmel čez kratki barkov-Ijanski viadukt, v kupejih se prižigajo žarnice, potniki vstajajo. Ob progi se hiše čedalje bolj gostijo, dokler vlak ne za vozi vzdolž ulice, zaslonjene s tolst.mi palačami, kjer v soju neonskih luči mrgoli vozil. Vlak se je skozi mrežo tiri-šča s hruščem prebil na svoj tir, tiho stekel še malo naprej, se upočasnil, ustavil. Sprevodnik je skočil na peron:
»Trieste!«
V kupeju tretjega razreda se je pripeljal moški okrog petintridesetih let, opravljen v praznično, a skromno obleko iz polvolne. Žena, ki ga je spremljala, je bila še čisto mlada, skoraj deklica in je bila vso pot spala, zaupno naslonjena na njegovo ramo. Rahlo ji je privzdignil glavo, s skoraj očetovsko kretnjo, kakor zaskrbljen, da je ne prestraši.
»Pripravi se, Marija, prihajava!«
Deklica je vztrepetala, začudeno je odprla oči kakor prebujajoč se otrok, nato si je z roko odstranila šop las, ki ji je med spanjem zastiral nežno plav-kasto žilo nad obrvjo.
►Kje sva?« je dahnila.
Mož je vstal, da seže po kovčku.
»V Trstu,« je rekel.
Peron pod oknom je ves žarel v žarki električni svetlobi, z veliko reklamno desko za Chlorodont na steni. Nekaj mož s kapo s ščitnikom se je prehitevalo, vsak s svojim vozičkom. Zvočnik je oglušujoče najavil zamudo. Šele tedaj se je Marija do kraja ovedla.
Vstala je in poiskala svoje reči.
Jožef si je medtem dajal opravka s svojim malim kovčkom iz lepenke, ki mu je pri zapiranju počila žabica. Za sedaj se je pač moral vdati v to, da ga na tistem kraju preveže z vrvico.
»Lepo to ni,« je rekla Marija.
»Pa ne gre drugače.«
»Saj.«
»In naposled, — kdo pa naju pozna?«
Jožef je potežkal kovček, če bo vzdržal. Nato je segel po dežnem plašču. Skrbno se je ozrl po kupeju in se okre-nil proti izhodu.
»Pa dežnik,« je rekla Marija.
Saj, na dežnik se morda res ne bi bil spomnil! Pretaknil ga je vrh kovčka pod vrvico. Še enkrat je ošinil kupe. Nato je pogledal Marijo. Imela je oboje, culico in ročno torbico.
»Daj si ruto, ker bo zunaj gotovo mraz.«
Ugodila mu je.
»Zdaj pa lahko greva, v imenu božjem,« je rekel.
»Saj mislim, da nisva ničesar pustila.«
»Pa tudi če bi kaj, ni nič takega, da bi se kdo lahko polakomnil.«
»No ja, svojo culico pa bi le težko pogrešala,« je rekla Marija.
»Glavno je, da sva le srečno prišla. Pa tudi snega 11! videti tam zunaj. Morda le ni tako mraz. Zdaj pa se me drži, da se v gneči ne izgubiva.«
V avli je gruča ljudi čakala na prihajajoče, slišali so se veseli vzkliki snidenja, neka ženska je planila neki drugi v objem, spet druga se je glasno poljubljala z nekom. Na vogalu je izvošček glasno izgovarjal ime nekega hotela. Na ulici je čakala vrsta taksijev z odprtimi vratci. Celo osameli postarni fijakar je čakal visoko na svojem kozlu, z vajeti v rokah. Bilo je, kakor da se je del mesta zgrnil na postajo, da sprejme prihajajoče.
Toda njiju kdo ju je poznal?
Marija je nekaj časa gledala v taksi, kamor je zdaj gosposka zakonska dvojica tovorila troje zabuhlih, rumenih kovčkov. Nato sta zakonca sedla še sama, šofer je skočil za volan in taksi je izginil v gneči luči. Na kaj podobnega seveda ni bilo misliti, to je sama vedela. Morda ni bilo prav niti to, če bi si skušala še tako malo olajšati trpljenje, ki ji je bilo zapisano. A vendar — kdo ve, če bo zmogla nocoj ta napor, da bi vsa prezebla in zmučena pešačila kdo ve kam po tem mestu . ..
Zbegano je pogledala Jožefa.
»Kaj. če bi stopila na tramvaj?« je rekla.
Jožefa je zabolelo v srce, ko jo je pogledal. Tako vsa majhna se mu je zazdela, tako nebogljena v tisti otroški ruti, tako trpeča. V srce se mu je zasmilila v tej zadnji uri svojega pričakovanja. Toda čemu bi ji lagal?
»Pet sto lir, to je vse, kar še imava. Marija. Res, pri ljudeh, kamor sva namenjena, nama ne bo ničesar manjkalo, toda brez lire v žepu tudi ne sineva ostati v tem neznanem mestu. Človek nikoli ne ve, kaj ga še čaka. Glej, ali se ti ne zdi bolj pametno, da se na račun tiste tramvajske voznine malo okrepčaš?«
»Saj,« je rekla Marija.
»Počakaj malo, dokler ne gredo vozila mimo, zdaj je nevarno hoditi čez.«
Izpred postaje so se drug za drugim odlepili taksiji s potniki z vlaka. Nato se je grme odkotalil mimo kamion s prikolico. oba z ogromnim tovorom božičnih smreke. Za njim spet motoscooterji. Tri-cikel. Šele zdaj sta imela prosto pot.
»Pa kaj misliš, koliko stane vožnja s taksijem?« je vprašala Marija, ko sta prišla čez cesto.
»Bogve, to bo velik denar,« ie menit Jožef.
Tesno drug ob drugem, kakor dva otroka, vsa negotova sta krenila čez postajno ploščad, kjer se je pod ogolelimi platanami gostila strupenkasta zimska megla. Toda ko sta prišla na ulico Ghega. je bilo na pločniku spet svetlo kot podnevi. Gruča delavcev se je vračala z dela na vlak, v zamaščenih ol jnatih oblekah. Eden od njih, vajenec s Krasa, je
prav pripravno pokazal Jožefu do najbližje okrepčevalnice.
»Ta m le, pri Maletu,« je rekel.
»In cene, če bi smel vprašati?«
»No ja, kakor povsod. Za silo že gre. Ce je kakšna lira, gremo tudi mi k Maletu,« je rekel in pokazal na tovariše. »Pa sta iz Jugoslavije, da govorita po sloVensko?«
»Prihajava od drugod,« se je nasmehnil Jožef. »A kadar prideva kam, navadno govoriva jezik zapostavljenih.«
Mladeniču to ni bilo čisto jasno. Pozdravil je in se priključil gruči.
V okrepčevalnici se je trlo ljudi. Videti je bilo, da je večer pred praznikom. Tudi vzdolž točilne mize se je naslanjala vrsta ljudi, ki so čakali na postrežbo. Marija se je pač morala vdati v to, da použije nekaj stoje. Le s težavo se je Jožef prerinil do blagajničarja. da ji je naročil toplo malico.
»Sedemdeset lir,« je vrgel mož za blagajno.
Jožef je oddal bankovec za pet sto.
»Osemdeset, devetdeset, sto,« je suho odštel mož za blagajno.
In ostalih štiri sto lir? Jožef je pogledal Marijo, tudi ona je vrnila zaprepaden pogled. Že ga je neki gospod zrinil od blagajne, ko se je opogumil:
»Oprostite, kolikor se spominjam, sem vam dal pet sto lir.«
Blagajničar, debeluh z obrazom kakor iz testenine, s koncem svetločrnili brčic pod podplutim nosom, se je udaril po čelu, kakor da pomiluje sam sebe. Prekleta raztresenost!
»Oprostite, če sem spregledal. je rekel.
In je naprej drezal s palcem v bleščeči računski stroj pred sabo, glasno izgovarjal cene, stvarno kasiral in odšteval, ko da mu ni kdo ve kaj do tiste raztresenosti. A Jožefa je kar zazeblo pri srcu. Tudi Marija je pohitela z malico, kakor da se tudi nji mudi, da čimprej izgine iz lokala. Naposled s svojo skromno obleko in še posebej s tistim prevezanim kovčkom nista kdo ve kaj spadala v občinstvo, ki se je gnetlo okoli njiju — med tiste lepo oblečene, mrzle gospode s kravatami.
Oba sta si oddahnila, ko sta bila spet na ulici.
Božični večer je bil tako rekoč v zraku: izložbe s pravljično okrašenimi jaslicami, kjer so se pastirčki iz porcelana v svetlobi neonske žarnice gnetli proti hlevčku z veliko repatico nad streho, nato spet druge izložbe, natrpane s tolstimi rumenimi gnjatmi. prevezanimi z lovorovim listjem, nato spet jaslice, cela pokrajina v izložbi, z umetnimi mostovi in rekami, vse obkroženo z miniaturno električno železnico, vse skupaj za deset tisoč lir.
Počasi sta šla drug ob drugem.
»Pojdi, Jožef!«
Kar nerad se je Jožef odtrgal od tega pogleda — oblici, rezkalniki, električne žage, vse za lesno obrt. Skoraj ne bi imel kaj izbirati v tej izložbi, saj je bilo za mizarja vse neobhodno, zato je bilo najbolje, da je šel kar naprej. Marija se za to seveda ni mogla kdo ve kako zanimati, zato pa se je dalj časa pomudila ob izložbi v ulici Carducci. Razstavljeno blago jo je tako pritegnilo, da je moral Jožef kar tam na pločniku odložiti kovček, da jo počaka. Tako je moral biti zdaj prav on tisti, ki je podvizal.
»Saj grem,« je rekla Marija. »Ampak — tele garniturice v modrem in roza! Tista odejica z uvezeno gosko na sredi! lil kapice! Kakor sanja je to!«
»Saj ne rečem, da ni. Samo pohiteti morava.«
»Ampak cene, cene,« je zavzdihnila.
Z grenkobo v srcu je poležkala svojo culico. Vsa njena ljubezen je bila tam, brezmejna ljubezen matere, ki je pripravila vse za svojega prvorojenčka — toda kvaliteta?
»Ne ženi si tega k srcu, Marija. Na vsem tem božjem svetu nisva uboga samo midva. Tudi jaz bi prav tako rad elektrificiral svoj obrat, toda čemu bi se grizel, če moram ostati pri kladivu in obliču. Zdaj bodi vesela, ko pa bova vsak čas tam, kjer se boš lahko odpočila in okrepčala. Končno tudi ni vsakomur dano. da ga priporočijo tako visokemu gostitelju.«
»In tako se veselim tistih dobrih ljudi!«
»No, še nekaj malega, pa bova tam.«
»Ne boš koga vprašal, kod prideva do tistega naslova?«
Na ulici ni manjkalo ljudi, ki bi ju lahko poučili. Tako se je Jožef obrnil na prvega, ki je šel mimo, na mlajšega gosposko oblečenega človeka v tesno opii-jetih hlačah, z namazanimi vranjeennmi lasmi.
Toda njegova slovenščina mu je naredila kaj slabo uslugo.
»Boste že kdaj nehali s tem umazanim jezikom!«' ga je odbil gospod, siknil pljunek skozi zobe in šel naprej.
Trgovec, ki je na vratih trgovine videl prizor, jima je dal razumeti, da slovenščine sicer ne govori, posebno ne tako glasno pred svojo trgovino, a da je vseeno razumel, kaj hočeta. Pokazal jima je naprej, proti Korzu.
»Potemtakem bo kar blizu?« je rekel Jožef.
»Prva ulica na desno,« je rekel trgovec.
»Hvala vam lepa.«
»Na kakšen naslov pa sta namenjena?«
Ko je Jožef povedal neko ime, je trgovec nenadoma stresel z glavo, ko da se brani nečesa nerazumljivega. In kakor da je kaj zasumil, se je umaknil v trgovino. Raje se ni nikamor mešal.
»Je dobil morda slab vtis o naju?« je rekla Marija.
»Bogve zakaj je napravil tak obraz, ko sem mu omenil tisto ime?«
Bogve kaj bi si mislila o tem mestu, o njegovih ljudeh, o gospodu, ki ju je tako grobo zavrnil, da se nista v nekaj minutah znašla pred hišno številko, ki jo je imel Jožef napisano v listnici. Ali nista bila zdaj poplačana za ves trud? Jožefu se je v resnici zasmejalo srce, ko sta stopila v vežo palače, opažene z rjavim marmorom, kjer je debela rdeča preproga tekla do visokega pozlačenega ogledala na dnu. V obraz jima je dahnila prijetna toplota centralne kurjave. Dvoje dvigal je s tihim brnenjem švigalo gor in dol. In glej, tamle na emajlirani tablici je bilo ime, ki ga je iskal.
»Grand. Uff. Comm. Dr. Eusebio Fi-ghetti. Vodja krist janov, IV. nadstropje.«
Dvigalo je pristalo, avtomatična zapora je škrtnila in izstopilo je troje dam
v krznih, z valom dišave okrog sebe. Zadnja, ki si je natikala rokavice na tolste, krempljaste roke z lakiranimi nohti, se je v prezirljivem loku izognila Jože-fovemu kovčku.
Jožef in Marija sta se zbegano spogledala, ali naj vstopita v dvigalo. Tako tuje je bilo to okolje njunemu uboltvu!
»Kaj pa, če to le ni pravi naslov?«, je šepnila Marija.
Jožef je še enkrat razvil listič iz listnice. Zdaj se je lahko tudi Marija prepričala, da se nista mogla zmotiti. Za isto ime je šlo, ki sta ga prebrala v veži na tablici. Cemu bi se torej obotavljala?
Jožef je ponesel svoj kovček v dvigalo in Marija mu je sledila. S tesnobo v srcu sta prisluhnila žužnjanju dvigala, ki ju je naglo neslo navzgor. A ko sta izstopila, sta se na mah pomirila. Ko sta obstala pred vrati z napisom »Grand Uff. Comm. Dr. Eusebio Fighetti«, jima je bilo, ko da se jima je nasmehnil v pozdrav dober obraz. Končno sta torej poplačana za vso svojo dolgo pot. Ce ni ta gostitelj celo za njiju previsok. Ce ne bi bilo bolje, da bi dobila kakšen skromnejši naslov.
Marija si je celo pomišljala, da bi Jožef pozvonil.
»S pet sto lirami v žepu? Nič drugega nama ne preostane, Marija.«
»Pa vendar ...«
Moral je zastaviti vso svojo moško odločnost, drugače je tvegal, da ostaneta na ulici. Pozvonil je in odprla je služkinja v belem predpasniku.
Skoraj nazaj jo je vrglo, ko jo je Jožef ogovoril slovensko. A ko je pokazal listek z naslovom, je malo pomislila.
»H gospodu Fighettiju vendar ne moreta priti kar tako, ne da bi se najavila. Morala bi vsaj telefonirati. No, pokličem gospo.«
Jožef je sramežljivo primaknil kovček k zidu. Telefonirati bi bil seveda moral. Toda saj je končno šlo za človeka, ki so ga označili za njunega največjega prijatelja.
»Se ti ne zdi, Marija?«
»Pa bi bil vseeno potelefoniral...«
A takoj ji je postalo žal teh besed, saJ Je Jožef napravil zanjo, kar je mo-
gel, tako nežno ji je stal ob strani vso pot in še zdaj je hotel priti do tega gospoda samo zaradi nje, ne zaradi sebe. Da bi se spočila po takšni poti, da bi brez skrbi čakala na trenutek, ki ga je sanjala...
Tedaj je po hodniku zašumelo, na vrata je priveslala gospa, visoka, mladostna, mrzla dama v večerni obleki iz atlasa. Jožef ji je s kar se da ljubeznivim izrazom dopovedal, da sta namenjena prav k njim. Ce že ni zadostoval naslov, je imel tukaj tipkano potrdilo s pečatom.
»To je nemogoče! To je vendar nemogoče! To je vsekakor nemogoče! Kakšna predrznost! Človek bi kar znorel!« se je stresla, vzela v roke rob atlasa in jeznorito odšumela, da pokliče moža.
»Kar vstopi za mano, Marija, to je nesporazum,« je rekel Jožef in ponesel noter svoj kovček. Marija je stopila za njim, a le toliko, da je videla dol po razsvetljenem hodniku, pokritem s škrlatno preprogo v vencu ogledal. Naprej si ni upala. Srce ji je utripalo, da ga je čutila v grlu. Iz pol odprtega salona je prihajalo sproščeno smejanje. Za vrati se je zabliščal kos smreke, posute z umetnim snegom, ovešene s pomarančami in s kupom daril ob vznožju. V zraku se je lovil vonj po cimetu.
»Kakšna štorija pa je to!« se je zaslišal glas iz salona.
Nato se je prikazal na hodniku gospodar, preklast, predčasno belolas človek nekam rafinirane, kavnorjave polti, z zgoščenimi, zadirčnimi potezami, z jokavo nabuhlimi mešički pod očmi. Bil je brez jopiča, kravata mu je plahutala čez belo svileno srajco, v roki je tiščal ser-vieto, s katero si je z izbrano kretnjo otrl usta.
Jožef je ves prevzet stopil za korak naprej. 2e se je bal, kako bi zadelo Marijo, ko bi morala nazaj. Naposled je bil njun gostitelj tu! Človek, predstavnik vere, ki vidi v vsakem človeku brata! Kaj šele v ubožcih, kakršna sta onadva!
Z vzgibom otroškega navdušenja mu je pomolil roko.
»Vesela sva, gospod dr. Fighetti, da se vam lahko predstaviva, ko sva z lahkoto prenesla vse težave potovanja ob
misli, pri kakšnem človeku se bova lahko ustavila.«
Toda njegova roka je obvisela v praznem. Dr. Fighetti si je samo še enkrat šel s servieto čez ustnice.
»Kako?« je rekel.
Jožef je pripravno pomolil potrdilo s pečatom.
»Spremno pismo imava, če blagovolite ...«
»Me ne zanima.«
Jožef je napravil pol koraka nazaj, zaprepaden. Ah, ta nesporazum! Moral je naravnost na dan z imeni.
»Jožef Tesar in Marija, moja žena, namenjena k vam, da naju sprejmete in nama pomagate, ko sva brez sredstev, brez državljanstva, brez rezidence ...«
Dr. Fighettiju je zadirčno planila spodnja ustnica navzgor.
»Ampak kakšen jezik je to, ki v njem govorite?«
»Jezik zapostavljenih. Kamor prideva, govoriva njihov jezik. Slovenščina, gospod.«
Dr. Fighettiju sta sedaj obe ustnici skočili skupaj, ko da se bosta zgrizli. Zacepetal je kakor obseden, žena je pritekla za njim in gostje so se zgrnili na vrata salona.
»Da bosta vidva mene nagovarjala v tem jeziku? V tem svetem zraku mojega stanovanja, kjer se je slišala zmerom samo italijanščina? Da bosta vidva skru-nila ta prostor? Da si sploh predrzneta kaj takega? Ven, ščava ...«
In dr. Fighetti je ves obnemogel, s slino na ustih, ves objokan od besa, omahnil v ženino naročje.
Zginiti čimprej — to jima je še ostajalo — Jožefu in Mariji. In sta zginila skozi vrata, ki so sovražno, kakor klofuta tlesknila za njunim hrbtom. Zginiti, steči čimprej iz te hiše, potopiti svoj sram v brezimni množici na ulici...
Ali ni bilo kakor beg iz odurne sanje? Tule, v mrazu na pločniku, jima je bilo bolje. Nihče ju ni zmerjal, množica se je valila mimo, brezbrižna. A kam sedaj?
»Kam?« je zaihtela Marija.
Naslonila se je ob steno palače in glasno zajokala.
»Potolaži se, Marija, vsi naju gledajo, bova že našla kam.«
Jožef jo je nežno potegnil za sabo. Moral se je delati pogumnega, ko mu je bilo, da bi mu počilo srce.
»Kaj pa je?« se je vtaknil nekdo. Naredila se je mala gruča. Jožef je moral odgovarjati na vprašanja, ko bi se najraje udri v zemljo. »Ce ji je slabo, telefonirajte na Rdeči križ!« je menil drugi. A tretji, ki mu je bilo na mah dovolj Jožefove slovenščine, je rezko vrgel: »Apolidi naj gredo \ carnpo ali naj se poberejo ...« »Kakšno pasje srce,« je odbila ženska iz ljudstva, ki se je prerinila do Marije. »Je ne vidite?« »Vsak naj se briga zase in naj gre svojo pot,« je odločil policist, ki je pristopil. »Al i pa mislite zadelati pločnik?«
Marija si je obrisala oči in si preve-zala ruto. Nobene pomoči ni hotela. Bila je samo trenutna slabost. In je z rahlim nasmeškom povrnila ženski njeno dobrosrčnost.
■»Ubožica,« je rekla ženska. »Pa tako mlada.« Pobrskala je po torbi. »Kaj pa ve oni pasji sin, kaj se pravi biti v takem stanju.« Dala je Mariji pomarančo. »Pet sem jih imela. Dva sta padla v hribih, eden mi je šel v Avstralijo. Ker ni mogel živeti. Zaradi prasic, ki gnezdijo po teh palačah.«
»Ne tako, dobra gospa,« je dahnila Marija.
»Hvala vam lepa,« je rekel Jožef, ki je hotel presekati prizor. Pa nikar se ne razburjajte.«
»Njega bi poslala \ campo, škrita. je rekla gospa.
»No,« je vzkliknil svarilno policisi.
»Kar je res. V campe in v Avstralijo bi pošiljali. Imam prav?«
»Imejte ga,« je rekel policist, »samo da mi ne delate špetirja tukaj na pločniku. Niste še nikoli videli človeka, ki ga je obšla slabost?« se je zadri nad zijali naokrog. »Dajmo!«
»Steklenko melise ji kupite, če ji bo še slabo,« je ženska opomnila Jožefa. »Tisto je dobra reč.« Še enkrat se je materinsko ozrla po Mariji, rekla »Be-nedeta.« in šla.
»Potolaži se, Marija. Končno imava še drug naslov, kamor sc lahko obrneva
Zelo bogat človek je, če ne sploh najbogatejši v mestu, podpredsednik zveze kristjanov, njegovo ime se končuje na -ič, on gotovo ne bo imel predsodkov ...«
Ura je šla proti deveti, ko sta po dolgi hoji skozi mesto vsa šibka in onemogla prilezla po strmi katranirani uličici pred majhna železna vrata na Štorklji. V tem vilskem delu mesta je bilo vse tiho, posamezne tršate vile so tonile v temi vrtov, globoko spodaj pod njima je gorelo mesto v lučeh. Marija je le tiho stokala, govoriti ni mogla več. Tudi Jožef je bil pri kraju z močmi. V temi je potipal kamnitni podpornik. Pozvonil je.
Zaslišal se je škrget in vrata so se sama od sebe odprla na dolgo spodsuto stezo. Tam daleč, ugreznjena med krošnjami smrek, se je dvigala vila z razsvetljenim pritličjem. Od vile se je utrgala senca, služkinja je hitela, da zadrži psa, ki je obsedeno lajal.
»Z gospodom dr. Grassichem l)i rada govorila, če bi bilo mogoče...«
Služkinja je ošinila Jožefa, Marijo, mali kovček s pretaknjenim dežnikom. Nato je potegnila glavo nazaj iz pol odprtih vratc. Zdolgočaseno jih je porinila pred sabo, da so zatleskala.
»Pismo imava zanj,« je rekel Jožef, z odtenkom joka v naglasu.
Služkinja se je spet vrnila k vratom.
»No, če imata kaj napisanega, mu izročim.«
Lahko sta počakala pred vrati. Zdaj je tudi pes utihnil, luč na stezi je ugasnila za služkinjo, v tisti tišini sta lahko slišala lastno onemoglo dihanje. Vendar pa jima ni bilo treba kdo ve koliko čakati, saj se je kmalu zatem dr. Grassich prikazal na teraso, majhen in debel, s prečo na stran, s kravato do trebuha.
Toda Jožefa je tu čakalo še večje razočaranje. Ne da bi kaj dosti dal na njegovo razlaganje, je dr. Grassich rekel s terase hladno »Kakšne šale pa so to,<> stopil v vilo in zavrtel telefon. Nato se je vrnil na teraso in pritisnil na gumb. da ugotovi, če drži zapora v vratih. Jožefu vsa stvar še ni bila jasna, a vendar je hotel poseči po zadnjem argumentu.
»Računala sva na vašo gostoljubnost, ker ste velik kristjan in se vase cenjeno ime končuje na -ič___«
»Samo kakšno minuto počakaj ta, da nekaj uredim, pa pridem.«
V resnici je bil kmalu za tem tam policijski avto. Takrat se je dr. Grassich spet pojavil na terasi, da je lahko nekaj časa sledil z očmi njegovim oddal j ujočim se lučim. Natančno je ugotovil, kdaj je glas motorja zamrl doli na ulici. Tako je bila potegavščina pri kraju!
A za Jožefa in Marijo se je šele začenjalo.
Kakor da sanjata, tako jima je bilo, ko so ju iztovorili pred ogromno palačo v liktorskem slogu, z namigom, naj vstopita. In kar je sledilo, je bilo kakor film iz sanj: osameli hodnik v marmoru, kjer jima je na vsakem vogalu policist pokazal naprej: in na koncu hodnika soba, z eno samo mizo tia sredi: zaslišanje.
»Vaše ime?«
»Jožef Tesar.«
»I o bi bilo Falegnatni, ampak pustimo.«
Dežurni policist, postaven moški treznega obraza, s pogrkavajočim glasom, je že v načinu, kako je zapisal podatek, dal razumeti, kako mu je vsako zasliševanje nocoj odveč. Pisal je, kakor da se poigrava z vsako črko posebej, vmes pa metal izmenoma na Jožefa in Marijo pomembne poglede.
»Lahko gresta,« je rekel policistoma, ki sta ju pripeljala.
Tako so ostali v treh.
Zasliševalec si je prižgal cigareto.
»Narodnost?« je vprašal.
»Brez narodnosti.«
»Državljanstvo?«
»Brez državljanstva.«
»Torej, apolida?«
»Da.«
»Ampak kakšne dokumente pa vendar imata?«
»Imava potrdilo, da lahko iščeva pomoči pri ljudeh, ki so veliki kristjani ...«
»Pa pozneje o tem. Najprej genera-lije. Kaj ste delali doslej?«
»Mizar.«
»In gospa?«
»Hišna.«
»Ud kod prihajata?«
»Iz Izraela.«
Bil je podatek, ki je policista za tre-nutek zamamil iz njegove zdolgočasene uradnosti.
* To mora biti vroče tam. s tistimi Artibci, kaj?«
Zakinkal je z glavo nad neko svojo mislijo.
»No, in kaj sta pravzaprav iskala nocoj pri dr. Grassichu?«
»Nič hudega nisva hotela, samo obiskati sva ga hotela na priporočilo.«
Policist je s povprečnim zanimanjem preletel list, ki mu ga je Jožef pomolil.
»Tukaj vidim napisane o vaju same pozitivne podatke. Da sta ga hotela samo obiskati? No, potem mu ni bilo treba ravno telefonirati sem. Ce vaju ni hotel sprejeti, bi vama lahko bil zaloputnil vrata v obraz in konec.«
Položil je ogorek cigarete na pepelnik in si z roko podrgnil oko.
»Nocoj je namreč sveti večer, pa ne saiuo za gospoda Grassicha. 1 udi kak*« u policist bi si zaželel počitka. No, po napisanem in tudi sicer imam vtis, da nista ravno najnevarnejša elementa. Toda formalnosti so formalnosti. Povejte, kakino valuto imata s sabo.«
»Samo pet sto lir.« »Nič več?«
»Saj zato sva ravno hotela obiskan gospode...«
»Dolarjev?«
»Nič.«
»Dinarjev?«
»Nič.«
»Drugih valut?«
»Nobenih.«
Policist je vrgel svoja široka pleča nazaj na naslon.
»Vidva sta torej prišla v Trst na obisk? In gospod, ki bi vaju moral sprejeti, je vmešal nas. Sta torej brez narodnosti, brez državljanstva in brez rezidence. Apolida, torej. Denarja nimata razen pet sto lir ...«
»Pravzaprav štiri sto trideset,« je pripomnil Jožef, »ker sem kupil malico.«
»To je malenkost. Je brezpomembno. Slo bi predvsem za tuje valute. In v kovčku?«
11 Koledar
161
»Nekaj posteljnine in nekaj pribora za potovanje.«
»Kar pokaži gospodu, Jožef,« je rekla Marija.	'
Policist je trudno zmignil z obrvmi.
»Pustimo,« je rekel.
Iz škatlice, ki je ležala na mizi na preganjenem športnem dnevniku, je počasi izpulil cigareto in ji začel tolči konec ob mizo.
»Še kakšno malenkost,« je rekel.
Pogledal je Jožefa, nato konico svojega svinčnika.
»Vaše službovanje med vojno.«
»Vršil sem svojo obrt.«
»Hotel sem reči, kje ste služili vojake, koliko časa, v kateri edinici.«
»Nobeni.«
»Sploh niste bili vojak?« »Ne.«
»Blagor vam.«
Policist se je pomudil na njem z očmi.
»Partizan?« »Nič.«
»Kakšna beneška četa?« »Ne.«
Policist je vstal in se odstranil. V bližnji sobi je bilo slišati pridušen razgovor. Po glasu sodeč je šlo za debato med dvema, ki sta se v bistvu strinjala v nečem, precej nevažnem. Eden je rekel glasneje: »Kaj bi se zafrkaval!«
Policist se je vrnil, a ni sedel. Primaknil je stol k mizi, kakor v znamenje, da lahko tudi onadva vstaneta.
»Tako. Zapisnik je gotov. Ker je vajin primer tak, da lahko smatramo poseg organov javne varnosti vsaj za problematičen, vaju za sedaj odpustim. A najpozneje v oseminštiridesetih urah si dobita dovoljenje za bivanje in se potem s tistim dovoljenjem oglasita pri meni.«
Film iz sanje se je odvijal naprej.
In novo prizorišče je bilo ulica, tesnoba, noč.
Kakor dva izgubljena otroka sta zdaj korakala navzdol po pol prazni ulici Carducci. Ista ulica, po kateri sta se po prihodu napotila v veselem upanju, da bo v topli gostoljubni hiši konec njune poti! Moralo je biti že precej pozno, zakaj promet se je bil polegel, večina izložb je bila v temi, le tam spodaj je sam samcat čakal tramvaj. Bog ve kam
pelje, vsekakor ven iz mesta, malo ven iz obupa ...
Brez besede, kakor da ju je oba obšla ista misel, sta vstopila in sedla drug ob drugem. Potnikov je bilo malo, v glavnem vojaki, ki so se vračali iz kina. Dvoje mladeničev je v zavzetem pogovoru glasno kritiziralo neko nogometno tekmo. Nasproti jima je sedel mlad koščen duhovnik v talarju do tal in razgrnil pred sabo časopis Difesa Adriatica.
»Bi nam lahko povedali, kam pelje ta tramvaj?« je vprašal Jožef.
Duhovnik je le na pol odtrgal oči iznad časopisa.
»Non capisoo,« je rekel mrzlo.
Pnevmatične zapore so se sklopile in tramvaj se je pomaknil naprej, nekje se mu je za zadek prilepila naprava s kabino, ki ga je poganjala v hrib, iz čedalje večje strmine se je pred njima razgrinjalo mesto v lučeh, proti zahodu se je odprla široka temna ploskev morja, tramvaj je stekel po položnejšem, med paštni in grmovjem, se spet vzpenjal proti borovemu gozdiču, nad katerim je viselo nekaj mrzlih zimskih zvezd, se nato v zadnjem vzponu prebil na planoto in nato spolzel navzdol med tihimi, spečimi gmajnami.
Izstopila sta v soju neonske luči. Bilo je pred barom, ki je bil ob tej uri skoraj prazen. Pogledala sta, kam so šli ostali potniki. Prišla sta na ulico z manjšimi hišami. Nekaj lokalov je bilo razsvetljenih, a sicer je bilo vse tiho, nedaleč na dnu ulice se je dvigala črta gričevja, rezek gorski zrak jima je stresel ude.
Jožef je postal.
»Tukaj prebivajo Slovenci, pa bova začela po italijansko,« je menil.
Napravil je tako. Ogovoril je mimoidočega. Takoj mu je postalo jasno, da ne bo z italijanščino žalil nikogar. Tisti človek mu je povsem naravno odgovoril na vprašanje.
»Lahko se obrneta marsikam ...«
»Želela bi h kakšnemu človeku, ki je dober kristjan.«
»Potem kar pozvonita tamle, pri tisti trgovini s poljedelskimi stroji. Gospodar je bogat, pa še kristjan povrhu.«
Na dnu vlažnega parka, poraslega z borovci, se je oglašala božična pesem.
Ognila sta se dolgemu črnemu avtomobilu, ki je stal na vhodu, šla drug ob drugem po ovinkasti peščeni stezi in potrkala na vrata dvonadstropne vile, ki ji je dvoje stebrov s teraso zaslanjalo vežo.
»Želite?«
Jožef se je kar oddahnil. Trgovcu, staremu gospodu z zlato obrobljenimi naočniki, italijanščina sploh ni bila na poti, če mu ni celo izvabila neko uslužno priljudnost. Bil jima je na razpolago, če sta hotela kakšno informacijo. O, prenočišče bi se že dalo dobiti, kajpak. Pet minnt je do hotela, do prav primernega hotela. Kako, če bi on lahko odstopil sobo?
»Uboga sva, brez sredstev, in žena pričakuje otroka...«
Trgovec se je za pol kroga obrnil. Ustnice so se mu na mah stisnile, se kakor izuničile v tenko, grabežljivo črto.
»Veste, o tem zdajle ne bi razprav-ljal. ..«
»Kot krščanski človek se naju usmilite.«
»O tem primeru sploh ne bi razprav-ljal...«
»Za vas to ne bo težko.«
»Danes ljudje nasploh mislijo, da nam ni težko. Toda gospodarska kriza žre najbolj nas. Vidite, pa tudi s sobo ni kar tako. Amerikanec mi je zanjo plačeval na noč dva tisoč. Ker gre že za dva krščanska človeka, mi povejte številko, ki bi jo ...«
»Zal tega ne moreva, ker sva brez sredstev.«
»Potem mi je žal.«
»Samo za eno noč.«
»Zelo mi je žal.«
Toda Jožef ni bil docela brez upa Nasprotno, hotel je prihraniti prav za na konec argument, na katerega je največ dal. Obrnil je na slovenščino. Toda trgovec kakor da je to preslišal. Črta ust mu je ostala grabežljivo negibna. Kaj bi s slovenščino! Številk je čakal!
»Zelo mi je žal.« je dokončno ponovil in prijel za vrata, da zapre za njima.
Zaslišala sta ključ, ki je zaškrtal. Vlažni premraženi park, visoka noč nad njim! Usoda ubogih, ki hodijo prosit po spodsutih stezah! A vendar je bilo treba
naprej. In čeprav nista več čutila svojih nog, sta šla.
Zavila sta z glavne ceste in ubrala neki temni prehod med starinskimi kamnitimi hišami. Tod so bili doma še kmetje, tamle je bilo napajališče za živino, v zraku je zadišalo po senu. Razdrapana hiša s skrilasto streho je razkazovala svoje razvaline v mesečini. Nato spet nizka tršata hiša z zunanjim stopniščem, z razsvetljenim kuhinjskim oknom.
Vstopila sta.
Stara ženska v ruti je sedela ob knjigi.
»Ne bodite hudi na naju, če prosiva za kotiček, kjer bi se lahko odpočila. Od daleč prihajava, mnogo sva iskala, usmiljenja nisva našla nikjer. Dovolj bi bilo malo prostora v skednju...«
Starka si je živahno snela naočnike, bila je prisebna in zgovorna starka, prav nič se ni začudila, takoj je razumela stvar, kar sama se je razklepetala:
»Prostor v skednju vama seveda dam, dala bi vama tudi posteljo, pa ne morem, ker je prišel Milan s svojo ženo domov, drugače bi vama dala tudi tisto posteljo. Pa je toplo tam in tudi umazano ni, o ne, je snažno, kar dobro smo počistili pod, da bi lahko človek na njem jedel, potem pa novega listja nasuli. In blizu je živina, tako da je toplo, da ni mraz. Pa tudi odej vama lahko dam, kolikor jih hočete, odeje še imam, hvala Bogu, od takrat, ko so bili tukaj Nemci. Odeje vedno prav pridejo in sem jih vzela. Kaj čete, zdaj morate malo potrpeti, da vama pripravim, sama sem doma, mladi so šli k maši, mene pa pustili za varuha doma, stare puščajo tako doma, kakor puste. Čete malo kafeta?«
Skedenj, temen prostor z listjem, z domačim vzduhoin po živini onkraj pre-graje, to je bila zdaj zadnja postaja njune poti. Jožef je globoko zavzdihnil. Odložil je kovček z dežnikom, rastlal listje in razgrnil čezenj odejo. Potem je prišla Marija z žensko, ki je nosila celo naročje odej.
»Da vaju ne bo zeblo,« je rekla.
In se je ozrla naokrog po skednju, ali je vse na mestu. Vol in krava sta prežvekovala, negibna, s priprtimi očmi. Nato je prikimala Jožefovemu delu.

»Samo še malo listja bom dala, bo bolj toplo.«
Nabrala je v naročje sveženj listja, ga spustila na kup in ga razstlala z rokami. Bilo je suho hrastovo listje, ki je prinašalo sem vonj po jesenskem gozdu. In po vseh mukah bi se onadva končno spočila, pod to hišo s skrilasto streho, v prisotnosti dobre živine, v tem vonju zamirajočega gozda ...
»Sta še kaj lačna?« je rekla starka.
Ne, zdaj sta lahko legla k počiiku okrepčana.
»Potem pa lahko noč.«
Vrnila se je na vrata.
»Saj vi, mladenič, nimate morda s sabo kakšnih žveplenk?«
»Nič takega nimam.«
»Ker se najdejo tudi kadilci, ki ponoči kadijo, in je potem nevarno za seno ...«
Noč je šla v polnoč, se vsa mrzla in svetla vzbočila nad planoto, nad žametnimi borovimi gaji, nad ogolelo gmajno, nad spečimi kamenitimi hišami. A ko je
prešla v novo svetlobo, v mrzlosrebrni soj božičnega jutra, so zazvonili vsi zvonovi vzdolž obale, dan se je odel v g,o-rijo, vse mesto doli v zalivu je vstalo na noge ob prečudežni vesti, da se je v hlevu na planoti rodil Kristus, Pričakovani. Radijska postaja je prekinila svoj program, da je oddajala samo podrob-nosli o dogodku. Časnikarji so se zgrinjali od vseh strani. Na poštni urad kraške vasice so začele deževati pozdravne brzojavke mogočnikov tega sveta. Ljudje so trumoma na kolesih, na niolorjih in peš drveli na mesto čudeža. Proti poldnevu pa se je začela iz mesta odvijati proti planoti neskončna vrsta avtomobilov z zastopniki vseh oblasti na čelu z dolgim, zleknjenim. črnim Cadil-lacom, kjer se je oblečen v fraku, s cilindrom na glavi, s solzami v očeh peljal dr. Eusebio Fighetti, da navdušeno pozdravi v imenu celotnega mesta sveto Dele, ki si je izvolilo ta poslednji košček latinske in krščan-ike zemlje, da še enkr it odreši ta pregrešni svet.
Alojz Rebula
Štekljača?
Ko sem bila še majhno dekletce, mi je ded nekega spomladanskega dne rekel:
»Danes je sveti Jurij. Pripravi se, greva na Tabor.«
Kar vrglo me je s peči, kjer sem se ravno igrala z mačko, da sem si preganjala dolgčas. 1 renutek pozneje sem si že nestrpno zavezovala čevlje in cepetala, ko mi je babica česala lase. Tabor, romarska cerkvica še iz turških časov, je bil zame obljubljena dežela. Prvo, česar sem se domislila, so bile stojnice, s katerih se je smejalo vse polno dobrot. Tudi pomarančarji so me mikali, stali so zraven svojih jerbasov, okoli njih so se pa gnetli fantje in sekali pomaranče. Nekateri so si jih nabrali polne žepe. Pa tudi brez teh mikavnosti je bil Tabor mnogo bolj zanimiv kot stara farna cerkev. Moja mlada domišljija je okoli cerkvice splela niz legend. Pogosto sem si predstavljala, kako so nekoč Turki
oblegali Tabor. Vsi so nosili strašansko široke rdeče hlače, bili so brkati in kri-žcuigledi, da jih je bilo strašno pogledali. oboroženi pa s širokimi, krivimi sabljami, natanko taki, kakršne sem videla v Grudnovi Zgodovini, ki je bi^a lisle čase, ko sem se ravno naučila brati, zame knjiga vseh knjig. Za obzidjem so se branili vaščani, valili so kamenje v dolino in trdovratne turške butice tako dolgo polivali z vrelim kropom in raztopljeno smolo, dokler niso Turki uvideli, da Taboru ne morejo do živega in so spet oddrveli naprej. Predstavljala sem si, kako bi bilo, če bi bila jaz takrat na Taboru. To bi ga, Turka grdega, kar z vrelim kropom bi ga poparila! — Pa tudi cerkvica sama mi je bila zelo všeč. Ugajala mi je sveta Ana na stranskem ollarju, ki je držala na kolenih abecednik in učila Marijo branja. Tudi sveta Lucija z očmi na krožniku je bila
zame živ čudež, svetemu Miklavžu sem se zmeraj priporočala, naj me lie pozabi, in svetega Jurija v bleščeči viteški opravi, ki je porinil zmaju sulico v žrelo, se kar nagledati nisem mogla. Najbolj pa so me mikale podobe, ki so jih darovali ljudje v zahvalo za zopet pridobljeno zdravje, in dva para lesenih bergel, ki so visele za oltarjem. Zato je bil zame zmeraj velik praznik, kadar sem smola na Tabor.
Nič čudnega ni bilo, da sem zelo nestrpno priganjala deda na pot. Toda dedu se ni mudilo tako kot meni, mirno me je zavrnil:
»Dovolj zgodnja bova. Ti le pazi, da mi spotoma ne omagaš.«
Končno sva se le odpravila. Babica je dedu naročila pred odhodom:
»Ne kupuj otroku sladkarij, saj ima že tako dovolj piškave zobe.«
Naročilo je bilo pravzaprav odveč, ded mi nikoli tli kupoval sladkarij. Zato pa mi je rad privoščil kopico povil h štrukljev in tudi za pomarančo ali dve se mu ni zdelo žal denarja.
Šla sva in v dobri pol uri sva bila na Taboru. Bilo je vse tako in še lepše, kot sem si predstavljala. Pod obzidjem so stale tri stojnice, obložene z dobrotami, o kakršnih sem mogla samo sanjati, dražgoška potovka je prinesla koš »malega kruhka«, vipavska Luca je ponujala limone, fige, rožiče in lovor. Tudi po-marančar ji so imeli dobro kupčijo, fantje so sekali pomaranče kakor za stavo, kdor je zgrešil, je plačal. Na Kalvariji se je gnetlo ljudi in še so prihajali od vseh strani: Kvirčani, Kovorjani, Dup-ljanci in hostarji z onkraj Save. V stolpu je zvonilo, jasen zvok brona je plaval nad polji. Prisluhnila sem zvonjenju, zvonovi so bili novi šele preteklo leto, prejšnje je pobrala vojna, natanko sem se še spominjala, kako so jih vlekli v zvonik in se je pri tem utrgala vrv. Ded je pred cerkvijo pozdravljal znance iz okoliških vasi in potem sva šla k maši.
Peljal me je na kor in me posadil na zidano ograjo, da sem mogla videti po vsej cerkvi. Bilo je imenitno, naravnost čudovito, sedeti tako visoko, prav od blizu slišati orgle, opazovati mežnarje-vega fanta, kako pritiska meh, zraven
pa še videti vse ljudi po cerkvi. Toda kmalu sem se naveličala opazovati vse to, ker me je zamikala slika, ki je visela čisto blizu, skoro v dosegu roke. Bila je podoba slovitega misijonarja in sadjarja Pirca, o katerem mi je ded večkrat pripovedoval. Ko je bil še mlad, gaje nekoč celo videl, misijonar se je takrat vrnil za nekaj časa v domovino in v cerkvi je govoril o Indijancih, ljudje so pa glasno jokali. Prosili so ga, naj bi ostal v domačih krajih, toda kljub njihovim prošnjam se je vrnil nazaj med ameriške Indijance. Sliko gospoda Pirca sem že večkrat ogledovala, nikoli je pa še nisem videla tako od blizu. Bila sem nekoliko razočarana, od blizu ni bila tako lepa kakor od daleč. Misijonarjev obraz je bil ves razpokan, kakor star, slabo ometan zid, ki se kruši. Prišlo mi je na misel, da bi bilo dobro poskusiti, ali se barva morebiti lušči. Nekaj časa sem premagovala skušnjavo, v cerkvi se vendar ne smeš dotikati slik! Previdno sem se ozrla na deda, stal je za menoj in bil čisto zatopljen v svoj molitvenik, on že ne bo opazil, če se je dotaknem! Pevci tudi ne, preveč pozorno so gledali orga-nista, ki je orglal, pel in dirigiral, vse hkrati. Nihče ne bo opazil, lahko bi poskusila, kako je pravzaprav z barvo.
Počasi sem se začela pomikati po zidcu, vedno bliže k sliki. Potem sem se sklonila, previdno, počasi, iztegnila sem roko, skoro bi jo dosegla, samo malo še... Oh! Preden sem se je dotaknila, sem izgubila ravnotežje, od strahu se mi je zameglilo pred očmi, padla bi bila s kora, če bi me dedova trda roka zadnji hip ne ujela za rob krila! Ded je bil videti jezen in hkrati prestrašen, potegnil me je z ograje in me porini! v kot. Pevci so se pritajeno smejali, celo orga-nist se je ozrl name in zmajal z glavo. Jaz sem drhtela od strahu in sramu in do konca maše nisem upala nikogar več pogledati.
Po maši me je ded najprej pošteno oštel in mi zagrozil, da me nikoli več ne bo vzel s seboj, ne na Tabor, pa tudi drugam ne, ker povsod uganem kaj takšnega, da ni za nikamor. Stala sem pred njim kot skesan grešnik, smrkala in si z rokavom brisala solze, zraven pa
skušala dopovedati, da sem se hotela dotakniti slike samo malo, čisto majčkeno, ker se mi je barva zdela tako nenavadna. Menda sem se mu zasmilila, ker mi je končno s svojim velikim robcem obrisal obraz, vzdihnil, kakšen križ je z menoj, in mi kupil pomarančo.
Ljudje so se počasi začeli razhajati, midva z dedom pa sva šla okoli obzidja. Lupila sem dišečo pomarančo in že na pol pozabila nezgodo v cerkvi. Ded je pogledal na cerkveno uro in rekel:
»Tako. Pa smo opravili mašo za šte-kljačarja.«
Beseda mi je bila nova in sem radovedno vprašala: »Kaj pa je to — šteklja-čar?«
»Ne veš?« »Ne.«
»To je rokovnjač,« me je poučil ded. Izkazalo se je, da tudi o rokovnjačih ne vem dosti. Zato je ded sedel na obzidje, da bi mi kaj povedal o njih. Jaz sem se stisnila k njemu, nikoli nisem bila bolj srečna kot takrat, kadar je ded začel pripovedovati. Vedel je toliko, da sem se včasih kar čudila, kako more vse to obdržati v spominu. Jaz mu v tem menda nisem bila kaj podobna, tako vsaj sva dognala, ko me je pred vstopom v šolo učil šest božjih resnic in sem zamenjala drugo s šesto in tretjo s prvo. Takrat je ded odločno povedal svoje mnenje, da se me koristni in dobri nauki zlepa ne primejo, da pa imam zelo dober spomin za vsakršne neumnosti.
Jedla sem pomarančo in ga pričakujoče gledala, on pa mi je začel pripovedovati:
»V starih časih je bilo na Gorenjskem pa tudi drugod prav dosti štekljačarjev. Ljudje so se jih bali bolj kot vojske in bolezni. Kar je štekljačar zahteval, vse mu je morala gospodinja dati brez ugovora. K moji rajni teti v Kovorju je nekoč prišel tak štekljačar, udaril s štekljačo po tleh — to so bile nakovane palice, veš — in rekel: ,Daj svinjsko pleče!' ,Nimam,' je odvrnila teta. ,Potem daj gnjat, ali pa ti bo še nocoj sedel rdeči petelin na gredo!' je ukazal štekljačar. Teta je vedela, kaj to pomeni, bala se je, da bi ji razbojnik ponoči ne zažgal hiše in mu je dala gnjat. Štekljačar jo
je vtaknil v malho, se ob slovesu zarežal in rekel: ,Plečeta nisi hotela dati, si pa morala dati gnjat. In pomni: ko pridem drugič, ne bom več dvakrat potrkal s palico, kakor sem danes! Ce ne boš dala na prvo trkanje, si bom vzel sam!' — Tako so štekljačarji strahovali ljudi.«
»Zakaj pa jih niso vtaknili v zapor?«
»Oh, saj so jih, samo če so jih dobili! Dobiti jih je bilo pa tiste čase težko, ker še ni bilo toliko orožnikov kakor dandanes. Pa tudi skrivati so se znali.« Ded je stegnil roko in mi pokazal široko podtaborsko gmajno, ki se razprostira med Podbrezjami in Zvirčami, čez Bistrico pa se veže z Udnim borštom. »Skozi to hosto si je malokdo upal iti ponoči. Štekljačarji so ga napadli in oropali, če se je branil, so ga pa celo ubili. Ej, to so bili čudni časi!«
Nisem mogla razumeti, zakaj smo bili pri maši za takega štekljačarja, ki tega prav gotovo ni zaslužil. »Ali je ta, ki smo zanj molili, tudi ropal in ubijal?« sem vprašala in kar srh mi je šel po hrbtu.
»Ta je bil med najhujšimi,« je rekel ded. »Ker vidim, da o teh rečeh nič ne veš, ti bom pa povedal, kakor so mi pravili rajna mati.«
Okoli naju je sijalo toplo spomladansko sonce. Pod obzidjem je vrel vrvež živahnih ljudi, pri stojnicah so ženske kupovale »štruce« za otroke. Moji vrstniki so si ogledovali razstavljene sladkarije in ugibali, kaj bi kupili za drobiž, ki so ga izmoledovali doma. Vmes sem videla sosedove otroke, toda ni se mi dalo mednje, vse bolj me je zanimalo, kaj mi bo povedal ded.
»Štekljačar, ki smo danes zanj opravili mašo, je bil zelo bogat,« je pripovedoval ded. »Jurij mu je bilo ime, zato je tudi o svetem Juriju zanj vsako leto maša. To je ustanovna maša, veš.«
»Kaj pa je to — ustanovna maša?«
»Poslušaj, ali pa ne bom več pripovedoval,« se je razhudil ded. »Ustanovna maša, to je hm...« Zdelo se mi je, da tudi ded ne ve prav dobro, kaj je ustanovna maša, ali pa ne zna povedati. Končno mi je le nekako pojasnil: »Cerkvi je zapustil mnogo denarja z volilom,
da mora vsako leto na god njegovega patrona opraviti mašo zanj, to je.«
»Potemtakem je bil pa res bogat!«
»O, bogat, zelo bogat je bil! Ampak pusti me vendar, da ti povem, ali pa greva naravnost domov! — Torej tale Jurij je bil bogat gruntar. Vedeti moraš, da niso vsi rokovnjači beračili. Beračili so samo vojaški skrivači ali po odsluženi vojaki, ki so se navadili lenariti in se jim delo ni več prijelo rok. Ti so kradli na drobno in debelo, kakor jim je bolje kazalo. Drugi pa so živeli lepo na svojih domačijah in samo včasih šli na rop. Ti se niso menili za majhen plen. Le kadar so izvedeli, da bo prišel po cesti petičen tujec, ali da se bo vračal s sejma kmet, ki je prodal živino, so ga pričakali in napadli. Ob tržiški cesti so pa posebno prežali na poštni voz in bilo je nekaj čudnega, kako so mogli izvedeti, kdaj bo poštar peljal denar. Menda so bili celo s poštarjem samim zmenjeni, ali kako, jaz tega ne vem. Drži pa, da jih je oblast le redko izsledila. Ta Jurij Kosem je bil med tistimi...
Moja rajna mati so bili doma v Križah, na velikem gruntu. Pa kakor se že rado narobe obrne v hiši, kjer dobijo prevzetno mlado, tako seje zgodilo tudi moji materi. Mlada je bila preveč oblastna in mati so morali v tujo službo. Nesreča je hotela, da jih je zaneslo ravno k temu Kosmu, ki je potreboval gospodinjo. Bil je samski, ne več mlad, pa precej vase zaprt človek. Ljudje so trdili, da je od-ljuden in se niso radi menili z njim, drugega pa mu nihče ni očital. Menda jim je ponudil nekaj več plače kot drugod in všeč jim je bilo, da bodo gospodinjili. Tiste čase, veš, se poslom ni ravno dobro godilo, posebno če so naleteli na skopuškega gospodarja. Menda je med posli nastal pregovor, da je najboljša služba devetkrat s kačo opasana. No, pri moji materi se je izkazalo, da je ta pregovor le prerad resničen.
Komaj so prišli k hiši, so že spoznali, da služba ne bo prijetna. Ne da bi jih gospodar preveč gonil k delu. saj je komaj kdaj kaj ukazal. Toda bil je tako vase zaprt, da po ves dan ni spregovoril besede. Hodil je okrog, kakor bi bil neprestano nekaj težkega premišljeval in
celo kadar je govoril, ni pogledal človeku v oči. Mati so se ga kar bali kaj vprašati. Spočetka so ga hodili spraševat, kaj naj skuhajo in kako naj opravijo to in ono, on jim je nekajkrat odgovoril, nazadnje jim je pa rekel: ,Delaj, kakor je navada drugod, če ne znaš, si pa preberi službo.' O, kako je bilo materi pozneje žal, da si niso takrat v resnici prebrali službe! Menda jih je zadržalo to, da si ni bilo lahko prebrati službe sredi leta. Posli so se menjavali o svetem Juriju in kdor je stopil v službo, se je navadno pogodil z gospodarjem za leto dni. Ce je posel prej zapustil gospodarja, je težko dobil drugega. Zato so si moja mati mislili: ,Nočem take sramote, da bi sredi leta zapustila službo, ki sem jo komaj dobila. Do svetega Jurija bom že vzdržala, ko bi tudi drva sekali na meni.' — Sicer pa jim ni bilo prav nič hudega, samo hiša je bila tako prazna, da jih je včasih postalo kar strah. Delali so lahko po svoje, ker se gospodar tudi za kmetijo ni menil več kot toliko, kolikor se je moral. Hlev je stal na pol prazen, zemlja je bila slabo obdelana, kljub temu pa mu nikoli ni zmanjkalo denarja. Za košnjo in žetev si je najel ta-berharje, sicer pa je imel pri hiši le hlapca, prav tako potuhnjenega, kakor je bil sam. Seveda, ni se maral mučiti z zemljo, ko mu je cesta bolje nesla. Toda tega moja mati dolgo niso vedeli.
Nekega dne so vardevali živini. Navadno je to delo opravljal hlapec, tokrat pa je šel ravno z doma. Materi se je zdelo, da je v hlevu vse zelo zanemarjeno, vzeli so vile in začeli spravljati izpod jasli nesnago, ki se je nabirala morebiti že več let. Rinejo z vilami pod jasli, pa je nekaj zazvenčalo. Sunejo še enkrat in se je prikazal glinast lonec. Potegnili so ga ven, in glej, lonec je bil poln tolarjev!«
»Srebrnikov?«
»Srebrnikov in tudi zlatniki so bili vmes. Mati niso ne prej ne pozneje videli toliko denarja, pa ni bilo nič čudnega, da so kar ostrmeli. Klečali so zraven lonca in ogledovali najdeni zaklad. Kar se potegne od vrat senca in preden so se prav utegnili ozreti, jih je gospodar zgrabil za vrat in jih začel daviti.
Bil je bled ko stena, samo oči so mu gorele, tiščal je mater za vrat in pridušeno sikal:
,Si kradla? Koliko si vzela? 2e dolgo veš, kje je denar skrit?'
Mati so kar otrpnili od strahu, niti odgovoriti mu niso mogli, mislili so tudi, da jih bo zadavil. Toda naposled jih je sunil od sebe in zapretil:
Gorje ti, če zineš živi duši o tem denarju!'
Pobral je lonec in ga odnesel drugam. Pozneje nikoli več ni omenil tistega dogodka, mojo mater pa je skrbelo, kako je lonec prišel v hlev in zakaj Kosem skriva-svoj denar pod jaslimi. Slutili so, da s tem denarjem ni vse prav, toda tako so se bali gospodarja, da nikoli niso upali ziniti o stvari.
Tako je spet preteklo nekaj časa, ne da bi se zgodilo kaj nenavadnega. Potem pa je gospodar nekega dne naročil:
,Lenka, danes pripravi dobro večerjo. Prišli bodo neki kupci. Morebiti se bodo zakasnili, zato postavi vse. skupaj na mizo, jim bom že sam stregel. Ce jih ponoči slišiš, ti zaradi njih ni treba vstajati.'
To je povedal s takim glasom, da so mati zaslutili, da morajo biti tisti kupci prav posebne vrste. Skuhali so mesa in nekaj ocvrli, kakor jim je naročil, potem so šli spat. Ponoči so jih zbudili tujci, toda vstali niso, ker jim je bilo tako naročeno. Slišali so, da so kupci z gospodarjem sedeli v hiši, zamudili so se precej dolgo. Potem so se odpravljali in gospodar je bil namenjen z njimi. Mati so mislili, da so morebiti možje iz Hrvaškega, takrat so gospodarji mnogo kupčevali s Hrvati in bolj podjetni so tudi sami hodili na Hrvaško kupovat živino, posebno prašiče. Tujci so stali pred hišo in mater je zmogla radovednost, da so skrivaj pogledali skozi okno. Kar ustrašili so se, ko so videli, da imajo vsi narobe obrnjene kožuhe, po obrazih pa so namazani s sajami. V mesečini so morali biti res neznanski! Pri tem so ujeli tudi nekaj besed v čudnem jeziku, kakršnega ni razumel noben posten človek, samo štekljačarji so se menili v njem. Zaslutili so, da služijo pri štekljačarju.
Gospodar in hlapec, ki sta odšla s tujci, se več dni nista vrnila. V tem času so se mati odločili, da bodo zapustili nevarno službo, pa naj si kdo misli, kar hoče. Hudo žal jim je bilo, ker so zapustili domačo hišo. Bolje bi bilo potrpeti z mlado, čeprav je bila ostrega jezika, kot služiti štekljačarju.
Ko sta se Kosem in hlapec vrnila, so bili mati še bolj prepričani, da sta šla s štekljačarji na rop, ker nista pripeljala nobene živine in ne drugega blaga, pač pa se je gospodar zaprl v hišo in prešteval denar. Ko je prišel ven, so stopili predenj in mu odločno rekli, da bodo zapustili hišo.
Kosem jih je ostro gledal in nekaj premišljeval. Naposled je segel v žep. vrgel materi tolar in dejal:
,Tole vzemi in si kupi židano ruto, službe si pa ne boš prebirala. Ti si zdaj hiše že vajena in jaz si ne bom iskal druge dekle.'
To je povedal tako grozeče, da so se mati pri priči spomnili zagrebenega lonca in kako jih je davil in jim grozil. Spoznali so, da jih noče pustiti od hiše, ker se boji, da bi komu povedali, kar so videli in slišali v hiši. Vzeli so tolar, pozneje so pravili, da jih je kar pekel na dlani, rute si pa zanj niso kupili, raje so ga dali na Brezjah v cerkveno puščico.
Lahko si misliš, kako nesrečni so bili moja uboga mati, ker so morali služiti štekljačarju. Pozneje so večkrat rekli, da so se ga tako bali, da si niti pri spovedi niso upali povedati, kaj jih teži. Kadar so se namenili, da bodo s kom spregovorili o tem, vselej so se spomnili, kako jih je gospodar davil in jim grozil, pa jim je kar grlo zadrgnilo. Imel je baje tudi zelo hud pogled, tak, da je človeka kar uročil. Tako zelo so se ga bali. da si ves ta čas niti domov niso upali.
Služili so v prekleti hiši že dve leti. V tem času se je mnogokrat zgodilo, da je gospodar odhajal po .kupčiji', kakor je pravil svojim razbojniškim potem, včasih je šel sam, včasih s hlapcem. Štekljačarje je še enkrat ali dvakrat pripeljal v hišo, sicer pa je menda raje videl, da jih ni bilo blizu. V hiši je bilo tako pusto in strašno kakor v mrtvašnici.
Včasih po več dni nihče ni spregovoril besede. Moja mati so ležali v kamrici pod streho in dostikrat od strahu vso noč niso upali zatisniti očesa. Pri tem so se spominjali vsega, kar so kdaj slišali o štekljačarjih. Ljudje so pa o njih vedeli sila dosti povedati. iN aj strašne j še orožje štekljačarjev je bila roka nerojenega otroka. JNa vsak prst so pritrdili konec sveče in kadar so prišli v hišo ropat, so prižgali vseh pet sveč. Dokler so sveče gorele, so vsi v hiši tako trdno spali, da so štekljačarj i lahko izpraznili vse shrambe in predale, pa se nihče ni prebudil. Zato so jim pravili tudi roko vnjači.«
»Ali — je to čisto res?« sem vprašala prestrašeno.
»Hm, morebiti je res, morebiti so ljudje tudi kaj dodali, tega ne vem,« je negotovo odvrnil ded. »Gotovo je, da so bili to strašni ljudje, ki se jih je vse balo. Imeli so tudi svoje poglavarje, najbolj znana sta bila Groga in pa Kljukec, ki se je držal v Udnem borštu. Toda o tem ti bom povedal kdaj drugič. Gotovo je, da so se moja mati pogosto tresli od strahu in vendar se niso upali upreti gospodarju in zapustiti hiše.
Potem pa se je nekaj zgodilo, kar jih je le pognalo tia pot. Ko so bili nekako dve leti pri Kosmu, sta se hlapec in gospodar sprla. Prepir med njima se je začel, ko sta se vrnila z dolge poti, na kateri sta bila več dni. Zaprla sta se v hišo in kričala v svojem rokovnjaškem jeziku, ki ga mati niso razumeli. Dolgo sta se prerekala, nazadnje se je pa hlapec spozabil, ali kaj, in je zavpil po domače:
,Povem ti, Jur, če mi ne daš, kar mi gre, ti bom tako zagodel, da me boš pomnil! Vsega sem že sit! Kupil si bom kajžo in bom šel od tod.'
,Dal sem ti toliko in še več, kot ti gre,' ga je zavrnil gospodar.
,Ne,' je ugovarjal hlapec. ,Zahtevam svoje in če mi ne daš, boš nazadnje še visel!'
Kosem se je grozno zasmejal in rekel:
,Boš ti z menoj vred visel!'
Nato sta začela govoriti po rokovnjaško. Nazadnje sta se pa menda pobotala Gospodar je prišel ven, vzel v shrambi
steklenico žganja in potem sta pila. Ponoči sta šla spet na pot...
Za mojo mater je bila tista noč še bolj strašna kot prejšnje. Jokali so in si želeli, da bi se nekako rešili od tam. Zaspali so šele proti jutru, pa komaj so dobro zaspali, jih je zbudilo škripanje natege pri vodnjaku. Mislili so, da so zaležali in so hitro vstali in se namenili v hlev. Pri vodnjaku so videli gospodarja, ki je v koritu pral — krvavo srajco...
Obstali so kakor okameneli, potem pa so se mislili umakniti v hišo, toda gospodar jih je že opazil. Prišel je v vežo, stopil pred ognjišče — srajco je držal v roki — in ukazal:
,Z menoj pojdi!'
Peljal je mater v hišo, brez besede snel križ iz kota, ga položil na mizo, zgrabil mater za zapestje, pritisnil roko na križ in rekel:
,Prisezi, da do smrti ne boš nikomur povedala, kar si videla!'
Mati so bili od groze kakor brez uma, skušali so se mu iztrgati, hoteli so klicati na pomoč. Toda, koga naj bi priklicali, ko pa je hiša stala na samoti! Stekljačar jih ni izpustil, kar naprej je držal roko na križu, gledal jih je s krvavo podplutimi očmi in zahteval:
,Prisezi, ali pa ne prideš živa iz hiše!'
Tedaj so mati prisegli, kakor je hotel ...
Stekljačar je obesil križ nazaj, materi pa rekel:
,Ne pozabi, da si prisegla! Ce komu izdaš, te bom našel, in če te ne najdem jaz, te bodo našli drugi. Ne boš se skrila tako daleč, da bi te ne dosegli!'
Mati so dobro vedeli, da štekljačar ne grozi tjavdan, toda vsega hudega je bilo že toliko, da so sklenili zapustiti hišo, pa naj se potem zgodi, kar se hoče. Ce bi morali še dalje živeti pod isto streho z morilcem, bi skoprneli od strahu. Čakali so samo prilike, kdaj bo gospodar spet šel na pot, da bodo pobegnili. Toda gospodar se dolgo ni nikamor odpravil. Zato so moja mati ušli nekega dne, ko je šel Kosem na polje. Niti obleke niso vzeli s seboj. Brat jo je šel čez nekaj časa iskat. Kosem mu jo je izročil, ob slovesu pa mu je rekel:
,Lenki reci, naj ne raznaša, če ji v hiši ni bilo vse prav.'
Kmalu po tistem so se moja mati orno-žili. Toda dokler je Kosem živel, niso upali nikoli govoriti, kaj so doživeli v njegovi hiši. Šele po njegovi smrti so nam včasih pripovedovali. Tistega, kako so našli gospodarja, ko je pral krvavo srajco, pa vse do smrti niso povedali.«
»Kako si pa potem izvedel?« sem vprašala deda.
»Tik pred smrtjo so razodeli. Tega je že dokaj let, več kot petdeset. Jaz sem bil še mlad, ko so umrli. Zmeraj so bili šibkega zdravja, vedno zamišljeni. Le redko sem jih videl veselo, skoro nikoli se niso smejali. Pozneje sem si večkrat mislil, da jim je življenje v Kosmovi hiši izpodkopalo zdravje in vzelo vse veselje. Človek ne more gledati takih reči in pri tem ostati vesel in zdrav. Spominjam se časov, ko sem bil še otrok. Mati so me včasih pogladili po glavi in rekli: ,Glej, da boš zmeraj pošteno živel! Nobena dota ni toliko vredna kot poštenje.' Vem še tudi, kako so strahovali brata Andreja, ki je bil nekoliko razposajen. Kadar so bili najbolj jezni, so zavpili nad njim: ,Tak si, kakor pravi štekljačar!" Mislim, da tiste službe nikoli niso mogli pozabiti.
A kaj sem že hotel povedati? Da, ko so mati obležali in jim nobeno zdravilo ni več pomagalo, sem bil jaz ravno na Koroškem, kjer sem .delal pri svojem stricu, ki je bil tudi čevljar, prav kakor moj oče. Dobil sem sporočilo, kako slabi so mati in naj pridem domov, če jih želim še videti, in takoj sem šel čez Ljubelj na Kranjsko. Mater sem res našel na smrtni postelji. Mučili so se že več dni, domači so vsako uro čakali -smrti, mati pa, kakor da ne morejo umreti. Nekaj jih je težilo in zahtevali so spovednika. Bili so že pripravljeni na smrt in vsem se je čudno zdelo, zakaj se hočejo še enkrat spovedati, kakor bi jih težil nespovedan greh, ko so bili vendar vse življenje tako dobri. Seveda smo jim ustregli in še enkrat so se spo-vedali. Po spovedi so povedali tudi nam, kaj jih je mučilo. Težila jih je tista prisega, ki so jo dali Kosmu, da do zadnje ure ne bodo nikomur izdali, kako so ga
videli prati krvavo srajco. Takrat je namreč Kosem ubil svojega hlapca, s katerim sta se sprla zaradi denarja. Hlapec mu je zrasel čez glavo, pa se ga je znebil. Ljudem je rekel, da si je hlapec nekje kupil kajžo in se odselil.
Tisti večer po spovedi so mati umrli. Bili so tako lepi na mrtvaškem odru, na smeh so se držali...«
Ded je utihnil in zamišljeno gledal predse. Spominjal se je svoje nesrečne matere. Tudi meni je bilo tesno pri srcu, nikoli doslej še nisem slišala te strašne zgodbe, ki je bila tako tesno povezana s preteklostjo našega rodu. Toda radovednost je bila močnejša kot strah in sem vprašala:
»Kaj pa je bilo s štekljačarjem?« Ded se je zdramil iz zamišljenosti. »S štekljačarjem? Mislim, da je moral opustiti svoje grdo rokodelstvo. Oblast je začela vedno bolj zasledovati razbojnike in jih je vediio strože kaznovala. Ko so zgradili gorenjsko železnico, tudi ni bilo več prave priložnosti za rop po cestah. Tržiška cesta je omrtvela. Jurij Kosem je zadnja leta preživel zelo samotno. Visoke starosti tudi ni učakal, kmalu ga je podrla bolezen. Preden je umrl, je poklical k sebi podbreškega kaplana. Kaplan ga je ves teden hodil spo-vedovat. Mlad, prijazen človek je bil, jaz sem ga sam poznal, pozneje je umrl za sušico. Pravili so, da je po Kosmovi smrti rekel:
,Nikoli nisem držal cepca v rokah, tega dela nisem vajen, toda raje bi vse leto mlatil, kot pa še enkrat spovedoval štekljačar ja.'
Ne vem, če je res tako rekel, ljudje radi marsikaj povedo po svoje. Toliko je pa gotovo, da je Kosem zapustil sila dosti denarja sorodnikom, ki jim pa menda naropani denar ni dosti hasnil. Tudi dve znamenji je dal postaviti in cerkvi je volil za ustanovno mašo, pri kateri sva bila tudi midva.«
Ko sva zapustila cerkev, so se ljudje že razšli. Cerkovnik je pravkar zaklepal vrata, samo mala kapelica na Kalvariji je bila še odprta. Rada bi bila pogledala noter, nekoč poprej mi je ded pokazal Marijine čeveljce, bili so iz vijoličastega žameta, ki jih je naredil še njegov oče.
Toda ded se tokrat ni spomnil kapelice. Počasi sva zapuščala Kalvarijo. Levi razbojnik na križu, ki se mi je zmerom zdel odvraten, je hipoma dobil še neki nov pomen zame: tako sem si predstavljala štekljačarja Kosma.
Iz vasi je bilo slišati veselo petje, ljudje so se ustavili v gostilni in praznovali. Zadnja kramarica, brezjanska Ma-rička, je pospravljala stojnico. Pomagal ji je pomarančar, ki je svojo košaro že spravil na voziček.
»Ali je bila dobra kupčija?« je nagovoril ded kramarico.
Marička se je zasmejala, toda iz navade je potožila:
»Eh, spomlad je, spomladi ni dobre kupčije. Sta pač Jurij in Marko, ki jima vsako leto denarja zmanjka.«
»S pomarančami je bilo tudi slabo,« je rekel pomarančar. »Presneti pobci znaio tako dobro sekati, da ni nobenega zaslužka.«
»Pa štrukljev imate še kaj?«
»Nak, sem vse prodala. Kupite dekletcu raje fige!« Kramarica je potegnila na dan rešto fig in mi z njimi vabljivo pomahala pred nosom. »Ali bi jih, dekletce, kaj?«
Proseče sem stisnila deda za roko. Segel je v žep in mi kupil rešto sladkih fig. Prijela sem jih z rokami. To je bilo nekaj drugega kot strašna zgodba o šte-kljačarju, bila je prijetna, topla vsakdanjost.
Potem me je prijel ded za roko in sva šla. Komaj sem lovila njegove dolge korake, včasih sem morala teči. Ko sem postala že vsa zadihana, se je ozrl name in se mi nasmehnil, potem pa začel stopati počasneje. Toda kmalu je spet pozabil na moje kratke noge. Kljub temu pa je bila lepa, prijetna pot. kakor vsakokrat, kadar me je ded vzel s seboj.
Ko sva že videla sleme domače hiše, me je ded hudomušno vprašal:
»Ali bova doma kai povedala tisto ... no, tisto, kako bi bila skoro padla s kom?«
Čisto sem že pozabila na neprijetni dogodek. Proseče sem ga pogledala.
»Oh, nikar...« Šele zdaj se mi je posrečilo povedati, da sem hotela sliko otipati, ker se mi je zdela od blizu čisto
drugačna kot od daleč, taka kot star zid z odpadajočim ometom.
Ded se je smehljal dobrodušno, prijazno.
»Tako je, vidiš. Od daleč je vse lepše kot od blizu. Zato pa še ni treba, da bi se moral vsake stvari dotakniti,« me je poučil. Tesneje je stisnil mojo roko in menil: »No, pa ne bova povedala ...«
Da, bila sva velika prijatelja, ded in jaz ...
— Od takrat je preteklo že mnogo let. Življenje me je zaneslo proč od domačije, od raznih strani mi je kazalo svoj obraz. Včasih se mi je smehljalo, še večkrat me je teplo. Nikoli več pa ni bilo tako toplo in dobrotno kakor tedaj, ko sem bila še otrok in sem hodila po znanih poteh s starim dedom, ki mi je zmeraj znal povedati toliko mičnih zgodbic, da sem z vsake poti nesla s seboj lep spomin.
In kako pusto, kako prazno bi bilo vendar življenje brez teh drobnih spominov, ki prihajajo in trkajo na srce...
Mirni Malenšek
Leopold Stanek
Kaplja
Kaplja se na veji ziblje, na vejici zagledanih oči.
Rosa izpod neba je kanila? Jo je čelo porodilo? Ali se srce solzi?
Roso sonce bi popilo,
kaplja s čela bi zemljo pojila,
joj, da ne bi se v srce vrnila!
Sonce, zemlja in srce, mojega sveta meje! Skoz mavrično solzo mi zro oči, kar znotraj teh meja se giblje.
Tone Bohinc
Gospod je vstal
Postrgaj, brat,
postrgaj stari kvas,
zamesi novo si testo — testo ljubezni,
človeku vsakemu zdaj bodi brat,
podaj mu roko kakor svatu svat,
zapojta pesem odrešenja:
Gospod je vstal...
da vstali bomo tudi mi!
Božična noč na vasi
Bila je božična noč, kakršne še ni bilo na zemlji. Bila je sveta božična noč v letu Gospodovem tisoč devet sto ena-inštirideset.
Kakor da je ves svet en sam grob, ki ga pokriva mrtvaški prt. Tiho je na vasi. Cerkev je zaklenjena. Zvonovi molčijo. Na pragu pred župniščem si vojaki čistijo čevlje.
Vas molči, kakor da so ljudje v nji pomrli za črno kugo. To ni mir svele noči, mehak in skrivnosten, to je mir, ki ga prinašajo kuga, vojska, potres. Smrt. Hiše so skrbno zapahnjene, okna črno zagrnjena. Še dim ne naznanja, da so po hišah živi ljudje. Niti živina ne muka in se ne prestopa v hlevih.
Ljudje čakajo polnoči. Ob črno zagrnjenih oknih sedijo. Svetloba iz peči jim medlo ožarja obraze, molčeče in mrke, kot da so obrazi mrličev, ki zdijo ob mizi v kotu pod jaslicami in čakajo.
In čakajo. Čakajo polnoči, da jo morda še zadnjič v življenju dožive. Čakajo in se spominjajo svojih dragih. Zdi se jim, da vidijo v daljavi lučke. V gorah in gozdovih gore kresovi. Ljube jim roke njihovih nepozabnih so jih prižgale. Mogoče sedijo okoli teh ognjev in se spominjajo svojih domov v dolini, rojstnih koč v grapah in svojih domačili v njih.
Na mizi čaka božična pogača. Blagoslovili so jo njihovi žalostni pogledi, ko so jo rezali, a roke se ne stegnejo, da bi jo ponesle v usta. Grenak se jim zdi ta božični kruh. Mleko, ki bi naj bilo zameseno z njim, so bile solze, roke, ki so ga pregnetle, so bile roke mrličev, ki jim je bilo po čudni božji volji dano, da so se za to sveto noč še lahko gibale in živele in niso še za vekomaj otrpnile.
Ura na steni je odbila polnoči. Prisluhnili so: prečudno hreščeč je bil njen glas, kakor smeh hudobnega človeka. I a utihnilo je še bolj. Kot da so v mrtvašnici, so molčali in strmeli v okno.
Nekdo je naslonil obraz nanj; nekaj je zadelo ob šipo.
»France!« je zašepetalo po veliki hiši.
Stekli so odpirat in pogledat: nikogar ni bilo. Zapahnili so duri in se vrnili.
»Nikogar ni.«
»Ni, nikogar ni,« jim je zašepetalo kakor v odgovor.
»Nekdo bo umrl — smrt je bila,« je pomislila mati in si s predpasnikom pokrila oči.
»Smrt je bila — tudi lani, ko je pri sosedovih umrl Tone, je nekaj potrkalo na šipo,« je širokih oči premišljeval sin.
»Smrt,« je velela hči in tiho zajokala v dlani.
Vsi so molčali, a bleda usta in široko odprte oči so kričale: »Umrl bo...«
Nikogar ni bilo v hišo. In vendar je prišel. Ni vstopil pri vratih, ni zlezel skozi okno, nihče ga ni videl, pa vendar je bil med njimi. Njegov duh je bil tu.
Ura je že zdavnaj odbila polnoči, a so še zmeraj nekoga čakali. Stara mati je s koščenimi prsti še zmeraj krčevito prebirala debele jagode na črnem rožnem vencu in usta so se ji molče pre-gibala v prošnji.
ledajci je nestrpno, narahlo potrkalo na okno: »Tk — tk — tk —«
»France!« je skozi jok veselo zašepetalo po hiši.
Spet so stekli odpirat in je vstopil in je bil res: France.
V gojzerjih in vojaških hlačah in dolgem vojaškem plašču. Kakor tat se je priplazil v hišo. Nihče razen domačih ga ni smel videti. Judeži so bili povsod.
In zdajci je bil tu: France.
Ko so se krepko objeli in si segli v roke, je s široko razprtimi nosnicami vdihaval vonj domačega ognjišča; in spet so se objemali in ihteli od veselja. Potem pa so se tesno stisnili v kot pod jaslice, skrbno zagrnili okna in močno zapahnili vežne duri. Ob brleči petrolejki so si šepetali, šepetali, a le prekmalu je bil na vrsti zadnji:
»Zbogom — zbogom — —«
Zadnji stisk roke je veljal materi.
Prisluhnili so in počasi, previdno od-pahnili duri.
Pred hišo je zašumelo: otrpnili so.
V hlevu je kravica zateglo mukala, zakaj okoli nje se je valil gost dim. Kokoši so preplašeno frfotale po hlevu in se zaletavale kravi pod noge. Ta je na verigi pripeta zbesnela metala zadnje noge kvišku in se v blaznem strahu hotela iztrgati. S strahom in v upanju je stegovala vrat in mukala dolgo in tožeče. Potem že ni mogla več. Le še s krvavečim gobcem je rila po tleh, kot da v luži išče hladila bolečinam. In kakor da kliče na pomoč, je še dolgo z gobcem, trudno dvignjenim tik nad zemljo, tožeče mu-
kala. Ležala je s stegnjeno glavo, z odprtim gobcem težko hropla in s hrapavim jezikom lizala kri, pomešano s solzami, ki so ji tekle iz velikih, žalostnih oči.
S široko odprtimi, prestrašenimi očmi se je ozrla tja, kjer je bila nekoč hiša njenih gospodarjev, in še enkrat zamu-kala dolgo in tožeče, nato pa umolknila za vedno.
Nekje daleč na snežni planjavi se je oglasil rezek krik: bilo je vojaško povelje.	Gelč Joutes
Leopold Stanek
Nedelja
Na kmetih je daleč do božjega hrama: postavljen na vzvišenem kraju, na holmu, daleč gleda, od daleč vabi, da duša, ko roma od doma, gre kvišku in se zbere, pripravi.
Moja mati je najraje hodila sama.
Sla je čez polje, skozi les in gorice, z vrha vse je pregledala tja do doma, potem obiskala še božjo njivo in tako popeljala vse žive in mrtve z vdanim srcem pred božje lice.
Tiha je stala ob strani,
v kotu ob krstnem kamnu slonela,
včasih je tudi prisesti smela,
zrla je v glorijo pred seboj
in sončni soj, lijoč skoz barvasto steklo,
ki je čudno žarel na Kristovi rani.
Zadnja je zapustila božji hram. Po isti poti se je vrnila, spotoma božala trs in grozd, ki se je v soncu smehljal, božala klas, ki se je sklonil ponižno pred njeno roko, ki je povsod blagoslov delila. Z očmi je drevešček izbrala za božjega rojstva spomin in zadnji del blagoslova svečano prinesla domov družini, ognjišču, živini,
da je nedelja, božji dan, vsa v soncu sijala.
Leopold Stanek
Na Rožniku
V marcu smo na sončni strani pod goio brajdo obsedeli, toploti vdani, onemeli in na tišino ubrani.
Tedaj bledični godec violino je zaigral — kot prva bi čebela čez tiho zemljo preletela in v nas zadela skrito bolečino.
Potem je godec brez besede roko ljudem molel, za pesem prosil je odmev, a srečal le povešene poglede.
Le starka kruha mu ponudi, otrok mu dal je prvi cvet, da obstrmel je ves zavzet... Kdor daje rad — prejel bo tudi!
Leopold Stanek
Le kdo
Le kdo je povedal dekletu, da lastovic peruti lete nad njenimi očmi? Izdalo ji je ogledalo, ko gledala je vanj z brvi.
Le kdo, le kdo ji je povedal, da srnji so ji boki, ko mimo polj hiti? Le travni lati šepetati si znajo takšnele reči.
Ne ogledalo in ne lati, samo začudene oči nekoga, ki ga srečala je davi sred poti.
Pogled v prihodnost
Nekoč so nam pisatelji v svoji domišljiji opisovali svet in življenje v prihodnosti. Mnogo tega je seveda ostalo samo v svetu domišljije, marsikaj pa je dobilo in še dobiva zmerom bolj uresničljive oblike. Polet na luno ali v vse-mirje, o katerem zasledimo toliko zanimivih zapiskov in domnev, je danes tehnično že izvedljiv. Veliki sodobni učenjaki pa nam skušajo z znanstvenimi utemeljitvami odpreti pogled v prihodnost. Tako nam na primer Sir George Thomson, Nobelov nagrajenec, profesor fizike na vseučilišču v Cambridgeu, v svoji knjigi »Dogledna prihodnost« opisuje celo vrsto tehničnih iznajdb, ki jih lahko z veliko verjetnostjo pričakujemo v prihodnjih desetletjih in stoletjih. Thomson napoveduje, da bodo raketna letala potrebovala samo eno uro za polet čez Atlantik, čeprav bo še vedno trajalo pol ure, da bodo potniki kupili vozovnico in oddali prtljago. Rakete bodo potovale na druge planete. Potovanje z zemlje na najbližjo zvezdo s polovično hitrostjo svetlobe bo trajalo dobrih sedemnajst let. Seveda bo tako potovanje možno šele čez kakih tisoč let.
Thomson napoveduje, da bodo znanstveniki verjetno lahko ustvarjali nove rastlinske in živalske zvrsti, udomačili nekatere, danes divje živali, in jih naučili opravljati lažja dela.
Koliko izmed nas bo doživelo uresničenje te ali one napovedi? Stoletja in tisočletja so za nas predolga doba, da bi se ukvarjali s temi ugibanji in napovedmi, pa naj imajo še tako trdno znanstveno osnovo. Zato poglejmo v bližnjo prihodnost, recimo za dvajset, trideset ali petdeset let naprej.
Američan David Sarnoff, predsednik Ameriške radijske družbe, napoveduje, da bo prihodnje četrtstoletje v znamenju tehnološkega napredka. Zadnjih sto let — kar je v zgodovini človeštva neznansko majhno razdobje ■— smo v tem pogledu dosegli več kot v vseh prejšnjih tisočletjih; v tem razdobju smo začeli izkoriščati elektriko, dokazali in ugotovili povzročitelje mnogih bolezni, odkrili
razna mamila, razvili množično proizvodnjo, odprli nova področja elektronike in jedrske fizike (atomov), da omenimo samo nekatera največja odkritja. Ta razvoj naglo napreduje in živimo v dobi stalnega napredka. Sedanji razvoj elektronske in atomske tehnike nam obeta spremembe, ki jih komajda slutimo. Samo odkritje atomske energije skriva v sebi neizmerne možnosti za razvoj proizvajalnih sil. Ta odkritja bodo zasenčila vse, kar sta prinesli para in elektrika na področju tehničnih preobratov.
Glede na razvoj atomske energije in elektronike je največje elektrotehnično podjetje na svetu »General Electric Co.« prišlo do naslednje ugotovitve: »Spričo mnogo obetajočega razvoja na teh področjih računamo, da bomo v prihodnjih desetih letih lahko proizvajali več, kot smo proizvedli v petinsedemdesetih letih našega obstoja.«
V Ameriki že sedaj proizvajajo nove vrste razsvetljavo, tako imenovano elektronsko svetlobo. Ko jo bodo uvedli v splošno uporabo, bo povsem spremenila naša stanovanja, trgovine, tovarne, ulice in mesta in jim dala popolnoma drugačno podobo. Ze danes napovedujejo izdelavo naprav, ki nam bodo omogočile vidnost v temi, in naprav, ki nam bodo omogočile globlji pogled v vesolje.
Uporaba atomske energije bo v nekaj letih postala splošna. V Ameriki so že pred dvema letoma izdelali prvo atomsko baterijo, ki je bila sicer še zelo šibka, komaj toliko močna, da je omogočila kratko telegrafsko vest: »Atomi za mir.« Nepregledne so pa možnosti, ki jih je pokazalo to odkritje. Ta naprava z atomsko energijo ne proizvaja šele pare za za proizvodnjo elektrike, ampak je že neposredno spremenjena v elektriko.
Napovedujejo, da bodo v nekaj desetletjih atomske baterije že v splošni rabi. Doma in v tovarnah bomo imeli majhne atomske generatorje, ki nam bodo leta in leta dajali tok, ne da bi jih morali polniti. V prihodnjih dvajsetih letih bodo že vozile atomske ladje, atom-
ska letala, atomske lokomotive in celo atomski avtomobili. Rakete na atomski pogon bodo v nekaj minutah prenesle pošto in tovor z ene celine na drugo. V tem času bodo verjetno že izdelana tudi letala brez pilotov; krmiljenje na veliko daljavo bo omogočeno z letališč s posebnimi napravami. Zračne ceste ne bodo tedaj nič manj obljudene z letali, kakor so danes avtomobilske z avtomobili. Promet v zraku in na zemlji bodo uravnavali z elektronskimi napravami.
Zanimivo je, da bo omogočeno tudi večje izkoriščanje drugih virov energije — sonca, plime in oseke ter vetra, kot si mislimo danes. Z morsko vodo, ki jo bodo filtrirali in ji odvzeli sol, bodo lahko namakali puščave in jih spremenili v rodovitne pokrajine. Iz morskega dna bodo pridobivali razne kemikalije in hrano.
Znanstveniki napovedujejo, da bosta znanost in tehnika v prihodnjih desetletjih zlasti zdravilstvu pripomogli do velikih uspehov. Že danes uporabljajo jedrsko izžarevanje in elektronske aparate za spoznavo in oznako bolezni, za napoved bolezni in njenega razvoja, za zdravljenje in pri operacijah. Strokovnjaki, ki delajo v medicini, obetajo, da bodo ukrotili raka, otroško ohromelost, jetiko in druge .nevarne bolezni prav tako, kakor so ukrotili kolero, kugo in druge kužne bolezni preteklosti.
Nesluten razvoj tehnike bo prinesel avtomatizacijo. Pojem ni nov in se širi iz Amerike tudi na evropsko celino, in nekateri že napovedujejo dobo avtomatizacije, avtomatično tehniko dela. Že danes poznamo naprave in stroje, ki nadomeščajo na tisoče delavcev, na primer v avtomobilski industriji. Razen zamenjave človeške sile s strojno začen;a industrija zamenjavati človeško sposobnost presoje s strojno — namesto miselnega procesa človeškega razuma uvajajo tako imenovane robote, ki opravljajo celo vrsto zamotanih delovnih operacij. Stroji opravljajo že danes zamotane naloge, v avtomatiziranih tovarnah pa tako rekoč »mislijo« namesto človeka, ki je le še nekak kontrolor lučic in drugih svetlobnih znakov na upravljalnih deskah. Vsak orodni stroj ima svojo zeleno.
rumeno in rdečo lučko. Prva zažari, kadar se delovni proces razvija normalno. Rumena lučka pomeni začetek okvare in ko zažari rdeča lučka, se stroj avtomatično ustavi in kontrolor takoj popravi napako z že pripravljenim rezervnim delom. Ljudje v avtomatiziranih tovarnah tudi niso več kos brzini strojev. Stroji bodo polagoma zamenjali ljudi povsod tam, kjer človeški refleksi ne morejo reagirati na spremembe v tisočinkah sekunde in tam, kjer je proizvodnja človeku nevarna: v bližini radioaktivnih snovi in razstreliv.
Ameriški znanstveniki so že objavili sadove svojih proučevanj glede proizvodnje, v kateri bo vse človeško delo povsem posredno. Nekatere tovarne so že danes dosegle popolno avtomatizacijo proizvodnje. Tako na primer v neki tovarni radijskih sprejemnikov — njena proizvodnja je tisoč aparatov dnevno — dva delavca opravljata posel, ki je prej terjal dve sto delavcev. V bankah že sedaj elektronski možgani opravljajo delo tisočev uradnikov, pišejo čeke, seštevajo, odštevajo in rešujejo najbolj zamotane bančne račune.
Največji napredek v avtomatizaciji so dosegli Američani v petrolejskih rafinerijah, v avtomobilski industriji, v kemični industriji ter v mlinih za žito. V Evropi so na primer Francozi uvedli delno avtomatizacijo v avtomobilski industriji, prav tako Angleži in Nemci. O prvih pojavih avtomatizacije v Sovjetski zvezi smo že lani brali v našem dnevnem tisku. Rusi so avtomatizirali predvsem elektrarne, težijo pa za tem, da bi kolikor mogoče avtomatizirali tudi strojno industrijo.
Spričo takega napredka v avtomatizaciji industrijskih obratov bomo v naslednjih desetletjih dosegli skrajšan delovni čas in, kot ugotavlja Američan David Sarnoff, tudi deset do petnajst let podaljšano življenjsko dobo. Tedaj ne bo več problema zaposlitve človeka, ampak problem ureditve njegovega prostega časa in isti Američan pravi, da bo to od Boga dana priložnost, da si uredimo leple in prijaznejše življenje. Pojavila se bo velika težnja po umetniških, književnih in
glasbenih mojstrovinah. Televizija bo popolnoma osvojila svet.
Ta napredek v prihodnjih desetletjih bo tako nagel, da se bomo morali učiti, da se inu prilagodimo. Ko je parni stroj sprožil industrijsko revolucijo, je ta prinesla s seboj izkoriščanje delavcev, delo otrok in nastajanje siromašnih mestnih četrti. Res je, da so se pozneje razmere v marsičem izboljšale: boljša zdravstvena preskrba, socialno zavarovanje in pravičnejši odnos do dela.
Ob tehnološkem napredku nove dobe se bo nujno morala dvigniti življenjska raven delovnega človeka. Sloviti fizik Arthur H. Coinpton je dejal: »Kjer ljudem služi tehnika, se ne dopolnjuje samo
biološki, ampak tudi duhovni in zdravstveni razvoj.«
V takem družbenem redu bo človek deležen vseh tistih dobrin, ki jih je bila doslej deležna le majhna skupina ljudi.
Vsaka novost na materialnem področju pa ima poleg svojih dobrih tudi slabe strani. Vsakdo se danes globoko zaveda, da bi nova vojna pomenila samomor človeštva. To je odločilno dejstvo, pravi že omenjeni Sarnoff, ki nas sili k temu, da vojno kot sredstvo politike popolnoma izločimo. Spričo tega. da pričakujemo v prihodnjih desetletjih neznansko pomembna odkritja in odločitve, moramo storiti vse, da zagotovimo človeštvu mir in svobodo.	(-ar)
Riževa revolucija v Indiji
Laxman Mali iz Nasika v zahodni Indiji je zijal in se čudil, ko je ogledoval. kako mu raste riž. Svoj živ dan je bil kmet, pa še nikoli, kolikor se je mogel spominjati, mu ni žito tako dobro kazalo. Ko je bila žetev pri kraju in pridelek spravljen, mu je ministrstvo za kmetijstvo v New Delhiju sporočilo, da je s prdelkom 19.700 kg riža na 1 ha dosegel svetovni rekord. Še nikoli ni noben človek pridelal toliko riža na svoji njivi.
Rekordni donos so dosegli tako, da so uporabili čisto preprost japonski način sejanja in gojenja riža in ga prenesli na boljša indijska tla.
Z narodnega stališča je bil uspeh žetve po novi metodi ogromen: pomenil je presežek 1 milijon ton riža. 2e skozi petdeset let je Indija vsako leto uvozila dva milijona ton riža, največ iz Burme. Zdaj bo uvoz riža. ki je bil potreben za kritje najbolj nujnih potreb, ustavila, da. danes celo išče inozemske kupce, ki bi odkupili del visoko vrednega riža.
Kako nenavadno in slučajno je prišlo do tega preobrata. Pranlal Kapadia, trgovec iz Bombaya, je živel osemnajst let na Japonskem in izvažal svilo in stroje. Ob začetku vojne 1941 je moral zapustiti Japonsko. Ko se ie vrnil v Indijo, je sodeloval pri Gandhijevem giba-
nju za ustanovitev domače industrije in je bil vodja nekega inštituta v bližini Bombaya. Od enajstih hektarov zemlje, ki so pripadali inštitutu, jih je bilo pet namenjenih za riževe nasade in tu si je Kapadia pridobil prve izkušnje v pridelovanju riža.
Leta 1948 se je bil ravno namenil, da se vrne na Japonsko, ko je okolico Bom-baya prizadel tajfun, ki je riž na poljih potlačil v vodo, v kateri raste. Za inštitut je bila to velika izguba. Po svojem prihodu na Japonsko je Kapadia o tem opustošenju pripovedoval prijatelju. »Ali si že kdaj slišal,« ga je vprašal prijatelj, »da je na Japonskem tajfun uničil riževo polje?« Kapadia mu je moral potrditi, da kaj takega še ni slišal.
»Zrna ne smejo priti v vodo,« mu je pojasnjeval prijatelj. »Rastline morate podpreti; napnite vrvice, na katere se rastline lahko naslonijo in tako ostanejo pokonci.«
Zakaj indijski pridelovalci riža niso prišli na tako preprosto misel, se je vprašal Kapadia.
V oktobru istega leta, ko je bil spet v Indiji, je ob tajfunu vnovič polegel riž v Kora Gramudyog Kendra. Kapadia je peljal svoje sodelavce na polje, zapičil na obeh straneh bambusove palice v
zemljo in med njimi napel vrvico. Toda rastline niso stale v ravni črti — v Indiji sade sadike na gosto in kakor pač nanese. Kapadia je iskal pod po'ezenimi rastlinami, dokler ni našel štirih, ki so stale v eni vrsti in jih naslonil na vrvico. Cez osem dni so bile te štiri rastline suhe in zdrave, njihova zrna pa nepoškodovana. Vse druge bilke so propadle.
Na Harišhandro Patila, farmarja, ki je na vseučilišču v Bombayu študiral kmetijstvo, je ta nazorni pouk napravil močan vtis. In že naslednje leto sta on in Kapadia sadila riž po japonskem načinu v ravnih vrstah. Uspeh: pridelek je bil še enkrat večji.
Da bi natančneje spoznali japonski postopek, je vlada države Bombay poslala 1952 delegacijo na Japonsko, v kateri sta bila tudi Patil in Kapadia. V zakup so vzeli 1/5 ha zemlje in japonski strokovnjak za riž dr. Ivao Kamo jim je dal potrebna navodila.
Dr. Kamo je učil, da je za dobro sejanje potrebno, da je semenski riž treba najprej vsuti v slano vodo. Samo tista zrna, ki zaradi svoje teže padejo na tla, se obdržijo. Potem je treba seme oprati v raztopini, ki uniči bakterije in ga posušiti v senci — ne na soncu — da na redko posejano dobro vzkali. Za petinko hektara so porabili pičlega pol kilograma semena, medtem ko so v Indiji za običajen gost posevek včasih porabili do 340 kg semena na 1 hektaru.
Umetnega gnojila nista dala vsega naenkrat, ampak v več obrokih, da bi rastline v začetku ne bile prenakrmljene, kot je dejal dr. Kamo, in bi pozneje stradale. Ko so bile bilke po treh tednih deset centimetrov visoke, jima je doktor Kamo dal navodila za presaditev: »Posadite jih v vrstah s presledkom po 25 centimetrov v vsaki smeri. Rastline potrebujejo toliko prostora, če naj se popolnoma razvijejo.«
Zdaj sta šla vsakih štirinajst dni na riževo njivo in ogledovala 25 centimetrov široke vrste, jo oplela in ji dodajala umetnih gnojil. Ko je riž dozorel, je bil prav tako velik kakor povsod na Japonskem: 900 kg na njuni petinki hektara — petkrat več od povprečnega pridelka v Indiji.
Ko sta se vrnila v Indijo, sta Patil in Kapadia prenesla Kamove izkušnje in njegov postopek na indijska tla, ki so boljša kakor japonska. Vzela sta sedem osmin manj umetnih gnojil in razliko nadomestila s kompostom. Namesto dva in pol kilograma semena sta posejala samo 1 kg na 1 ha. Sicer sta pa postopala natanko pa navodilih dr. Kama.
Ob žetvi je dosegel Kapadia 9.000 in Patil 13.500 kg riža na 1 hektaru. 1500 drugih kmetov, ki so ravnali po njunem zgledu, je lahko poročalo o podobnih donosih.
Kapadia in Patil sta vladnim zastopnikom predvajala film o novem postopku, ki sta ga snemala med delom. Minister za prehrano in kmetijstvo, dr. Pun-jabrao Desmukh, ki je sam kmečkega rodu, je bil presenečen spričo te metode in je odredil, naj začno s propagando po vsej deželi.
Spomladi 1953 je ministrstvo za kmetijstvo s tovornimi avtomobili razvozilo po 75.000 vaseh ilustrirane brošure. Kjerkoli je bilo mogoče, so predvajali tudi film, ki je kazal novi postopek in so ga govorniki sproti razlagali. 34.000 Indijcev se je lotilo tega poskusa.
Doba monsunov leta 1953 je bila odločilna preizkušnja. Novi postopek je v vsakem pogledu uspel in zmagal. Riž so črtali s seznama racioniranih živil in prvič po dvanajstih letih je padla cena.
Poleti 1954 so v Indiji posadili 800.000 hektarov riževih polj po novem načinu — samo 800.000 ha, zakaj propagandne skupine niso mogle seznaniti vse dežele z novim postopkom. Toda gotovo se ta postopek širi dalje in bo sčasoma zajel vseh 30 milijonov hektarov riževih polj v indiji.
»Novi postopek sajenja riža nam je šele odkril možnosti, ki jih imajo v sebi indijska tla,« je rekel dr. Deshmukh. »Izkoristili jih bomo, kolikor bo le mogoče.«
Najpomembnejši pa je učinek novega postopka na indijskega kmeta. Doslej je bedno živel in jedel samo enkrat na dan. Zdaj se spreminja tudi to. Težnja za napredkom in zaupanje v samega sebe bo rešilo indijskega kmeta.
12 Koledar
¡77
Za razvedrilo
Koliko kock vidite?
Odvisno je od tega, kako jih gledate — 6 ali 7. Ce gledate bele ploskve z zgornje strani, jih vidite 6. Ce pa gledate bele ploskve od spodaj, vidite 7 kock
Kako napravim iz petih kvadratov tri kvadrate?
	1 1	_ 1
	l_J	
Vzemi vžigalice in sestavi z njimi pet kvadratov, kakor jih kaže prva slika.
Nato reci, naj kdo napravi iz teh petih kvadratov le tri; a odvzeti sme le tri vžigalice. Kako se to naredi, kaže druga slika, kjer so odvzete vžigalice označene s pikčastimi črtami.
Podobna zabava je, če napraviš najprej šest kvadratov; torej tudi v drugi vrsti tri. Tudi iz šestih kvadratov lahko napraviš le tri, a odvzeti moraš pet vžigalic.
Oporoka
Vinogradnik je imel tri sinove, katerim je zapustil svojo vinsko zalogo s pripombo, da morajo dobiti vsi trije si-
novi enako število polnih, na pol polnih in praznih sodov. Ko so si sinovi po očetovi smrti ogledali zapuščino, so videli, da je v kleti sedem polnih, sedem na pol polnih in sedem praznih sodov. Kako so si jih razdelili?
(Iz dveh na pol polnih sodov so pretočili vino v druga dva na pol polna soda. Tako so imeli sedaj devet polnih sodov, trije sodi so ostali na pol polni in devet sodov je bilo praznih. Delitev zapuščine je bila nato povsem lahka in preprosta.)
Naredi iz treh četverokotnikov štiri
Vzemi 12 vžigalic ter sestavi iz njih 3 četverokotnike, ki se bodo z enim oga-lom dotikali drug drugega. Nato reci tovarišem, naj sestavi kdo iz treh četverokotnikov štiri, tako da bo premaknil le štiri vžigalice. — Ce se ne bo nikomur posrečilo, jim pokaži, kako se to napravi. Vzemi vžigalice zgornjega ali spodnjega četverokotnika ter z njimi primerno podaljšaj zgornjo in spodnjo ter desno in levo stranico ostalih dveh četverokotnikov, pa imaš namesto treh štiri četverokotnike, kakor kaže tale primer.
a		
	b	
		
Tri proč in dve zraven.
Previdnost
Kmet pride k odvetniku in mu pripoveduje neko pravdno zadevo v vseh podrobnostih. Ko konča, reče odvetnik: »Pravdo bomo pač težko dobili.«
Kmet: »To sem namreč hotel vedeti, gospod dohtar, jaz sem namreč oni drugi kmet.«
Dvom
Mati: »Zakaj se pa tako kislo držiš?«
Hči: »Oh, plesalec mi je venomer na kurja očesa stopal.«
Mati: »Zakaj mu pa nisi tega povedala?«
Hči: »Ko pa nisem vedela, če se spodobi imeti kurja očesa.«
Tolažba
»Pomislite, tovariš profesor, sosedami je rekla: gos neumna!«
»Nič si ne storite iz tega, tovarišica, gosi so vse neumne.«
Pravi odgovor
Profesor (medicincem v bolnišnici): »Mišica na nogi tega bolnika se je sčasoma tako skrčila, da je desna noga postala krajša in bolnik zaradi tega šepa. Kaj bi vi storili v takem primeru, me-dicinec Kadunc?«
Kadunc: »Tudi jaz bi šepal.«
Saj je vseeno
»... Nalagali ste me, da ste b'li to zimo v zdravilišču za pijance, bili ste pa, kakor sem izvedel, v zaporu.«
»Saj to je vseeno, ker tudi tam nisem smel piti!«
Skušnja
»Zakaj se vedno govori samo o boginji zmage, nikoli pa ne o bogu zmage?«
»Ko boš oženjen, boš že razumel!«
Ni se splačalo
Pepček si je na sosedovem vrtu brez dovoljenja nabral klobuk češenj. Ne da bi ga kdo videl, spleza čez plot, si raztrga hlače in jo ubere, kar ga noge neso. - Kar mu Francelj pot zastavi:
»Le počakaj, češnje si kradel! Ce mi jih pri tej priči ne daš polovico, pa te bom zatožil!«
Pepček se prestraši, mu da polovico in jo hoče pobrisati, a Franceljnov starejši brat, ki je oba opazoval, ga zadrži:
»Od kod pa imata češnje? Tako? Pepček jih je nakradel? Bom že očetu povedal. Šiba se ti moči!«
Pepček se vda. »Ce ne boš povedal, pa ti dam češnje!«
Starejši brat je zadovoljen, Pepček, ki je ostal brez češenj, se pa jokaje pritožuje: »Zakaj sem si pa potem hlače raztrgal?«
Soliden oče
2ena (možu): »Ubogi naši otroci!___
Zjutraj, ko vstaneš, so že zdavnaj vsi v šoli in zvečer, ko prideš iz gostilne, so zmerom že v postelji!... Piši jim kdaj pa kdaj vsaj kako razglednico!«
Lovska
Nedeljski lovec (ki je streljal zajca): »Zadel ga sicer nisem — ampak strah ima pa le!«
Zakoni
»Vi, tovariš državni pravdnik, tudi na nogometni tekmi! Ali vas zanima ta šport?«
»Ne! Za nogomet mi ni, pač pa me zanima nekaj drugega: igra ima namreč neke zakone, po katerih se je treba ravnati, in dandanašnji človeka vendarle veseli, če se ljudje po zakonih ravnajo.«
Če je sin zdravnik
Sin (zdravnik): »Oče, pijačo boste morali popolnoma opustiti!«
Oče: »Mar sem te zato dal študirati, da mi boš kratil edino veselje moje starosti?«
Tolažba
Mož (ženi, ki joče): »Draga žena, nehaj že vendar jokati, saj je stanovanje že tako vlažno!«
Pisatelj
»Vse, kar moj sin napiše, bero ljudje z največjim zanimanjem!«
»Res? Kaj pa piše — romane ali novele?«
»Ne — jedilne liste.«
12'
179
Po okrogli zemlji
Prvi umetni satelit
V geofizikalnem letu 1957/1958 bodo strokovnjaki ameriškega obrambnega ministrstva spustili v zrak prvi umetni satelit. Po računih strokovnjakov bo satelit krožil kakih 320 km visoko nad Zemljo s hitrostjo 29.000 km na uro. Satelit — imenoval se bo »Vanguard« — bosta dvignili dve raketi do določene višine, tam pa ga bo tretja raketa usmerila v vodoravno hitrost, da bo lahko premagal zemeljsko težnost in sredo-bežno silo. Njegova pot okoli Zemlje bo tekla v obliki elipse. Satelit bo letel okoli Zemlje dva ali tri dni in bo enkratno pot napravil v 90 minutah, in se ji bo počasi približeval. Ko bo priletel v gostejše ozračje, bo zažarel kakor meteor in se spremenil v plin.
Umetni potresi
Letos — v okviru številnih poizkusov v geofizikalnem letu — nameravajo seizmologi sprožiti atomsko eksplozijo na štirih koncih sveta hkrati: v Združenih državah Amerike, v Sovjetski zvezi, Avstraliji in na Tihem oceanu. Strokovnjaki menijo, da bodo te štiri močne eksplozije na raznih krajih našega planeta povzročile hude umetne potrese, ki jih bodo gotovo zaznamovale vse potresne postaje sveta. Po rezultatih, ki bi jih dognali po teh eksplozijah, bi seizmologi lahko marsikaj ugotovili o notranjosti zemlje. Seizmologi namreč sodijo, da bi jim eksplozije omogočile, da bi »slišali« potresne sunke oziroma valove. Ti valovi sicer ne bodo zvočni, imajo pa nekaj enakih lastnosti kot zvočni in svetlobni valovi: lomijo se in razpršu jejo.
Znano je, da se širijo potresni valovi z različno hitrostjo; ta je odvisna od snovi, skozi katero prehajajo. Skozi baker se gibljejo zvočni valovi s hitrostjo 3500 m na sekundo, skozi jeklo pa s hitrostjo 5000 m na sekundo. Skozi pesek potujejo mnogo počasneje — 1000 m na
sekundo,skozi apnenec pa 2500 m. Enako kakor zvočni in svetlobni tudi potresni valovi spreminjajo smer, kadar se lomijo na meji dveh različno gostih snovi. Primeri se pa lahko, da se tolikokrat lomijo, da se vrnejo v bližino izhodiščne točke. Njihovo hitrost in odklon od ravne črte bodo merili na vseh seizmoloških postajah hkrati z zapletenimi računi, ki jih bodo opravili električni računski stroji, pa bodo potem lahko ugotovili gostoto raznih zemeljskih plasti.
Elektronske ure
Stenska ura ali ura z nihalom je stara že 300 let. Prvi precizni merilec časa je izumil Nizozemec Huyghens, in sicer neodvisno od Galileia, ki ga je v tem prehitel za celih 15 let. Urarska industrija se je v 20. stoletju razvila v Švici, ki še danes izdeluje najboljše in najbolj natančne ure raznih oblik in velikosti. Skoraj vse sestavne dele ure izdelujejo stroji. Sodobne ure so zelo natančne in prehitevajo ali zaostajajo samo za nekoliko sekund dnevno.
Ura bodočnosti bo elektronska ura. V Švici že izdelujejo elektronske ure. Takšna ura gre najmanj 3 leta brez nove polnitve elektronk. Mehanizem zapestnih ur so nadomestili z »zrncem elektroke-mije«, ki daje več let stalno po nekaj mikrovatov in ki ni podvrženo ne toplotnim spremembam ne udarcem ali sunkom.
Atomske elektrarne
Ko je konec julija 1955 stekla prva atomska elektrika po vodu v ameriškem mestu Miltonu, je nagovoril zbrano množico admiral Strauss z naslednjimi besedami: »Gospe in gospodje! Prvi tok svobodnega sveta na atomski pogon je stekel po žicah.« Za to prvo elektrarno na atomski pogon je bilo tedaj mnogo zanimanja. Njej so sledile druge podobne elektrarne v Ameriki, v Angliji, v Franciji, v Zahodni Nemčiji in po ne-
katerih drugih deželah. Prvo svojo atomsko elektrarno so postavili Angleži pri Calder Hallu v grofiji (Jubmerland. Toplotno energijo dobiva iz dveh atomskih reaktorjev na grafit. Elektrarna daje nad 150.000 kW električne energije, njeno zmogljivost pa lahko povečajo. Po sodbi angleških strokovnjakov bo 1. 1970 večina novih angleških elektrarn že imela atomski pogon. Že letos bo v Angliji atomska energija zamenjala v proizvodnji elektrike najmanj 40 milijonov ton premoga.
Tudi Sovjetska zveza gradi atomske elektrarne in sodijo, da jih bo že 1. I96<> imela toliko, da bodo dajale dva in pol milijona kilovatnih ur.
Strokovnjaki so izračunali, da bo ves svet potreboval okoli leta 2000 kakih 9 bilijonov kilovatnih ur električne energije. Za to energijo bi potrebovali 3,5 milijarde ton premoga.
Neusahljivi viri sončne energije
Vsak dan doseže zemljo toliko sončne energije, da bi je bilo dovolj za potrebe vsega človeštva. Te neusahljive vire sončne energije bi radi znanstveniki izkoriščali za dobro vsega človeštva. Dosedanji poskusi izkoriščanja sončne energije so rodili mnogo teoretičnih uspehov, prav malo pa praktičnih. Zdaj so se Američani, ki se s temi načrti največ ukvarjajo, odločili, da bodo v zvezni državi Arizoni, v toplem jugozahodnem delu ZDA zgradili poseben mednarodni laboratorij, ki se bo ukvarjal s praktično uporabo sončne energije. Ustanovitelji takega laboratorija so mnenja, da je samo v okviru mednarodnega sodelovanja možno uresničiti tak načrt.
Energija iz morskih globin
Organizacija Združenih narodov je že vnovič dala pobude in možnosti za raziskavanje in izkoriščanje ogromnih naravnih bogastev, ki jih skrivajo globine oceanov. Oceani in morja pokrivajo 139 milijonov kvadratnih milj Zemlje, torej blizu dve tretjini njene površine.
Množina vode v teh oceanih in morjih znaša 328 milijonov prostorninskih milj in v njej so nakopičena ogromna bogastva hrane, rudnin in v njej se skrivajo neznanske energije. Morje nam že sedaj daje nekatere mineralne snovi, jod in drugo. V globinah morja se po sodbi strokovnjakov nahaja osem milijard toD zlata, dve milijardi ton urana in ogromne množine železa, bakra, cinka in svinca. V morju so velike količine devterija, ki ga uporabljajo kot gorivo za atomske reaktorje. S pridobivanjem devterija iz morja bi lahko zagotovili svetu velikanski vir energije.
Uspeh angleških kemikov
Se pred dobrim četrtstoletjem sta bili sladkorna bolezen in slabokrvnost na seznamu neozdravljivih in hudo nevarnih bolezni. Sladkorno bolezen danes že uspešno zdravijo z insulinom, slabokrvnost ali anemijo pa z vitaminom B12. Zdravili za obe bolezni sta bili znani, ne pa njuna kemična gradnja. Ugotovitev molekularne gradnje insulina in vitamina B12 pa se je posrečila šele leta 1956. Uspeh angleških kemikov je pa ravno v tem, da so odkrili, kako sta ti dve snovi zgrajeni, ker je s tem dana možnost proučevanja, kako nastajata v živem organizmu in kako tam delujeta. Praktične koristi teh odkritij bodo pomembne tudi za proučevanje še drugih zamotanih snovi.
London brez megle
Londončani si že leta in leta prizadevajo, kako bi pregnali zdravju in življenju nevarno meglo. Gosta megla ogroža promet in povzroča številne nesreče. Z meglo pomešan dim. ki se noč in dan vali iz tisočerih dimnikov pa je še posebej nevaren zdravju. Strokovnjaki angleške zdravstvene službe so ustanovili poseben odbor za boj proti dimu. Prepovedal je najprej kuriti z mastnim premogom. Lastniki hiš bodo deležni denarne podpore iz javnih sredstev, če bodo zamenjali peči in štedilnike s sodobnimi električnimi napravami. Od
leta 1960 naj bi v Londonu kurili in kuhali samo še na plin in elektriko. Tako priljubljeni angleški kamini, iz katerih se je doslej od zgodnje jeseni do pozne pomladi valil dim, ki znatno pripomore, da postane londonska megla neznosna in nevarna, bodo polagoma ugasnili in z njimi bo konec prijetne tradicije kramljanja pri kaminu. Nove stanovanjske hiše v Londonu imajo peči in štedilnike na elektriko.
Cepivo proti spalni bolezni
Ko je angleški zdravnik dr. James Williamson v Nigeriji proučeval spalno bolezen na živini, je odkril cepivo, ki v šestih mesecih zavaruje živino pred oku-ženjem s to boleznijo. Spalno bolezen povzroča muha ce-ce. Y nekaterih krajih Afrike je zelo težko razviti živinorejo, ker živina hira, dokler jo muči spalna bolezen.
Preveč zdravil škoduje
Ljudje uživajo čedalje več zdravil v obliki raznih praškov, tablet in podobno. Nekateri v tem radi pretiravajo in jemljejo zdravila dan za dnem brez zdravniškega nadzorstva. V takih primerih zdravila več škodujejo kakor koristijo. V Avstriji so vprašali nekaj uglednih zdravnikov, kaj mislijo o pretiranem in nekontroliranem uživanju zdravil. Zdravniki so odgovorili, da večina zdravil, če jih uživajo ljudje v prevelikih količinah, povzroča alergične pojave. To sicer ni nič hudega. Ce pa pomislimo, da uživajo ljudje brez zdravniškega nadzorstva zdravila, ki povzročajo nevarne krvne in kostne bolezni, je stvar drugačna. Prof. Briigge je opozoril na to, da povzroča piramidón v prevelikih količinah obolenja v kostnem mozgu. Na Dunaju porab;jo ljudje med vsemi velikimi mesti največ uspavalnih praškov. Največ aspirina porabijo Lon-dončani. V New Yorku pa porabijo letno za 100 milijonov dolarjev odvajalnih sredstev.
Ce še navedemo nekaj številk v zvezi s potrošnjo zdravil v Avstriji, bomo
videli, da proizvodnja in poraba zdravil ni samo medicinski, ampak tudi gospodarski problem. V Avstriji znaša letna potrošnja zdravil: 80 milijonov tablet za ublažitev bolečin, 40 milijonov tablet proti nespečnosti, 50 milijonov odvajalnih praškov, 4 milijone steklenic penicilina po 200.000 enot in 500.000 steklenic penicilina za rezervo.
Morje ogroža poreško starokrščansko baziliko
O poreški starokrščanski baziliki smo brali v predlanskem koledarju. Zato bo bralce omenjenega članka zanimalo, kako jo bodo zaščitili pred njenim sovražnikom — morjem. Geologi so namreč ugotovili, da se zahodna obala Istre počasi pogreza, najbolj pa pri Poreču. Polotoček, na katerem stoji Poreč, se je po sodbi geologov in arheologov od časov starih Rimljanov pogreznil v morje za 2.50 m. To lahko opazimo na starih rimskih razvalinah blizu poreške bazilike, o kateri sodijo, da je najstarejša bazilika na svetu. Te razvaline so globoko v morju in pod sedanjimi mestnimi ulicami, ki imajo skoraj isti tloris kakor pred 2000 leti, je v globini 30 do 40 cm star rimski pločnik.
Na več mestih v tleh poreške bazilike so leseni poklopci, pod katerimi so krasni barviti mozaiki. To so pravzaprav tla prejšnjih cerkva, ki so jih gradili in podirali na mestu, kjer stoji sedanja bazilika sv. Evfrazija. V eni izmed odprtin v tleh leve cerkvene ladje je takšen mozaik v globini 160 cm, izvira pa od starokrščanske cerkve iz 4. stoletja.
Ob plimi in viharnem morju morska voda prodre v to odprtino in zalije mozaik. Ker so tla, na katerih stoji bazilika, luknjičasta, ogroža morje tudi njene sedanje temelje. Bila bi seveda zelo velika škoda, če bi propadli ti dragoceni mozaiki in bazilika. Zato je Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti v sodelovanju s Konservatorskim zavodom na Reki prevzela nalogo, cla bo zaščitila baziliko pred morjem, ki počasi, toda vztrajno izpodjeda njene temelje.
Tudi kiti se selijo
Ne samo ptice in ribe so znane selivke. Znanstveniki so z markiranjem ugotovili, da se tudi kiti selijo in odpravljajo na daljša, časovno določena potovanja. Nekatere vrste kitov prežive poletje v hladnih antarktičnih vodah, pozimi pa se redno vračajo v topla morja ob obalah južne Afrike in Avstralije, kjer samice tudi rode.
Maroka in Ugande gredo preko pogorja Tibesti severno od Cadskega jezera na sejme, kjer jih trgovci kupijo in prodajo dalje. Zelo razvita trgovina s sužnji je tudi v Sudanu, v Nigeriji, v Senegalu in na Slonokoščeni obali. Trgovci s sužnji so pravzaprav zastopniki ilegalnih organizacij, ki na veliko trgujejo s sužnji in imajo na razpolago neizčrpne denarne vire, velblodje karavane, avtomobile, obalne ladje in celo letala.
Trgovina s sužnji
Vzlic številnim mednarodnim ustanovam za zaščito človečanskih pravic je še zmerom ponekod precej razširjena trgovina s sužnji. Organizacija združenih narodov se trudi, da bi to sramoto sedanje dobe zatrla z odločnimi ukrepi.
Najbolj je razširjena trgovina s sužnji v Afriki in v Saudovi Arabiji. Karavane sužnjev s področja ob Rio de Oro, iz francoske Vzhodne Afrike, iz Južnega
Kam hrani velblod vodo
Že od nekdaj je znano, da je velblod zelo vzdržljiv za vodo in da se najbolje počuti v vročih in suhih pokrajinah. Po ves mesec ne pije vode in mu zadošča sok, ki ga pije s svežim zelenjem. V najhujši poletni vročini more z bremenom otovorjeni velblod potovati brez vode in sočne hrane dober teden dni. Od kod ta vzdržljivost? Nekateri so si to velblodovo sposobnost razlagali s tem,
Slika kaže prvo »nebesno oporišče«, kot so si ga zamislili ruski strokovnjaki za polet v stratosfero. »Nebesno oporišče« bo krožilo okoli Zemlje s hitrostjo okoli 28.000 km na uro v višini približno 6700 km in bo vsakih 89 minut enkrat obkrožilo zemljo.
da si hrani večjo zalogo vode v grbo, a to ne drži, ker grba obstoji iz maščob-nega tkiva. Drugi so si razlagali, da si lahko shrani v želodcu večje količine vode. V mnogih potopisih skozi puščavo smo brali, da so si puščavski potniki \ skrajni sili rešili življenje s tem, da so zaklali velbloda in pili vodo, ki so jo našli v njegovem želodcu. Tudi za te domneve ni točnih potrdil. Temu zamotanemu vprašanju se je posvetil ameriški znanstvenik Schmidt-Nielsen, ki se je za 12 mesecev nastanil v Beni-Abbesu, 800 km v notranjosti alžirske Sahare. Ta je ugotovi}, da velblod ne hrani zaloge vode v posebnem organu, pač pa ohranja tako rekoč vsako kapljico vode v svojih tkivih in krvi. Velblod nikoli ne diha z odprtim gobcem in tudi znoji se zelo malo. Njegove znojnice ne prično izločati tako dolgo, dokler ne postane vročina za žival že nevarna. Velblodova telesna temperatura pa se lahko dvigne od 34° C na 40,6° C, ne da bi škodovala živali. Tekočina, ki je potrebna vel-blodu za znojenje in za prebavljanje. se ne odvzema krvni plazmi, temveč izhaja iz njegovih telesnih tkiv in verjetno
prav to omogoči velblodu preživljanje. Po večdnevnem potovanju po puščavi izgube velblodi mnogo telesne tekočine, zato pa izpijejo mnogo vode, ko pridejo do studenca. Schmidt-Nielsen navaja, da popije velblod po 17-dnevnem potovanju v približno 10 minutah 62 litrov vode.
JESENSKA
Palko Dolinec
Nebo je kol pokrov mrtvaške krste. Veter zavija, dež rosi in preko polj samotni mrak skrivnostno tipa. Nekje v daljavi lučka zagori. Zatrepeta, ugasne. Večer vse bolj temni, temni.
Ob cesti .jagnjed »teza gole veje v mrak. Odkar mu je odpadel zadnji list. še ptič ne išče več v njem zavetja. Le redki potnik včasih vanj pogled upre, zamisli se, molče pospeši v dalj korake. Za njim osamljen jagnjed bolno vzdihne.
Jesenski mir preseka oster žvižg. Cez cesto plaho zajec plane. Zamolkel strel, bolesten vzdih in lajež psa. Večerni mrak kot pajek prede mrežo, da v njo ujame zadnji utrip srca.
Vesti uredništva in založbe
Sporočila, ki jih mora urednik Mohorjeve družbe priobčiti vsako leto na zadnjih straneh koledarja, je teže pravilno sestaviti kakor vse druge članke. Pravzaprav sodijo bolj med knjige prerokb in dvomljivih napovedi kakor pa med navadno reklamo. Zato so naročniki že leto za letom hudi na urednika in še na njegove pomočnike, ker so njihove prerokbe pomanjkljive ali pa se sploh ne izpolnijo. Urednik napove, da bodo izšle tri knjige, izideta pa samo dve. pa še ti ne zadovoljujeta. Vzroki nezadovoljstva so sicer pri tolikem številu bralcev tako različni, da bi jih tudi sposobnejši uredniki ne mogli odpraviti, ker si mnenja o knjigah navadno povsem nasprotujejo, a nejevolje to dejstvo kljub temu ne odpravi. Tudi rok izida Mohorjevih knjig ne ustreza željam na-
ročnikov. In če že vnaprej napovemo, da knjige ne bodo izšle ob pravem času, se prav tako ne zavarujemo pred očitki. Morda se včasih res dozdeva, da uredništvo ne napoveduje predvidenih možnosti. temveč le pripoveduje pravljice za lahkoverne otroke. Sicer je težko razumeti, kako bi naročniki, ki jim knjige prav gotovo niso tako pri srcu kakor uredništvu, mogli misliti, da vodstvo družbe svojega lastnega truda in prizadevanja ne jemlje zares. Pa je že tako, da je vir za očitke neizčrpen, če ljudje ne poznajo načinov in možnosti delovanja, ki ga kritizirajo. Uredništvu ne gre beseda prav z jezika, če mora braniti svojo dobro voljo in skrb. ki jo s knjigami ima. Z večjim veseljem bi šlo na delo, če bi poverjeniki in naročniki to sami vedeli in priznali. Ce pa se to res
ne da doseči, bo pač tudi tako storilo svojo dolžnost. Uredništvo brez takega zaupanja že še prebije. Mnogo bolj kakor razumevanje uredniških težav (ki jih je zadnja leta več kot preveč in za katere poverjeniki niti ne vedo) je potrebna zvestoba naročnikov in poverjenikov Mohorjevi družbi. Uredništvo je mnenja, da je navezanost na Družbo za nadaljevanje uspešnega dela neobhodno potrebna. Težave, ki jih imamo že nekaj let s tiskarnami, bodo prešle, Družba pa bo ostala, če ji bodo poverjeniki in naročniki ostali zvesti.
V času, ko uredništvo sestavlja sporočilo poverjenikom in naročnikom (sredi septembra 1956), je delo v tiskarnah toliko napredovalo, da je pravočasen izid knjig zagotovljen. Natiskana je knjiga dr, Antona Trstenjaka »Pota do človeka«, ki sodi h knjigam lanskega leta, pa jo bodo dobili naročniki skupno z letošnjimi. Mariborska tiskarna končuje natisk večerniške povesti Mimi Ma-lenškove »Senea na domačiji«, postavljeno je koledarsko gradivo in bodo prve pole do konca septembra že v tisku. Tudi tretja redna letošnja knjiga — »Venček ljudskih pesmi«, ki jih je izbral ter z uvodom in razlago opremil profesor Jože Gregorič — je že postavljena, lomljena in bo šla v kratkem v tisk. Obe tiskarni, (mariborska in mur-skosoboška), ki tiskata naše letošnje knjige, sta obljubili, da bosta delo v roku dovršili in bodo naročniki vsaj do božiča že letošnje mohorjevke prejeli.
Med knjigami za doplačilo navajamo 11. zvezek Meškovega izbranega dela in Mohorsko bibliografijo; Celjska tiskarna je obljubila, da bo obe deli dokončala še pred koncem leta 1956. Za prihodnje leto imamo pripravljen rokopis Finžgar-jevega življenjepisa »Leta mojega popotovanja«, izbor najlepših Meškovih mladinskih spisov z ilustraci jami in Remčevo »Kuharico«, Uredništvo je prejelo več rokopisov povesti in romanov, ki jih še pregleduje in zato ob tem času še ne more napovedati, kaj utegne priti v po-štev za natisk.
Mohorjevi družbi kot založniškemu, podjetju je oblast potrdila naslednja pravila:
PRAVILA
o organizaciji in poslovanju založniškega podjetja
MOHORJEVA DRUŽBA V CELJU
Ustanovitelj
1. člen
Ustanovitelj založniškega podjetja Mohorjeva družba v Celju je skupina državljanov, ki jo sestavljajo naslednje osebe:
1.	Franc Finžgar, pisatelj, član Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani
2.	Dr. France Štele, univerzitetni profesor, član Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani
3.	Dr. Franc Cukala, stolni prošt v Mariboru
4.	Dr. Stanko Cajnkar, dekan teološke fakultete v Ljubljani
5.	Dr. Anton Trstenjak, univerzitetni profesor v Ljubljani
6.	Dr. Alojz Ostre, stolni kanonik v Mariboru
7.	Matija Munda, prošt v Dravogradu
8.	Dr. Janez Oražem, prorektor seme nišča v Ljubljani
9.	Franc Lipičnik, profesor na gimnaziji v Ljubljani
10.	Alojz Kocjančič, župni upravitelj v Koštaboni pri Kopru
Sedež podjetja
2. člen
Sedež založniškega podjetja Mohorjeva družba je v Celju.
Poslovni predmet
\ člen
Založniško podjetje Mohorjeva družba v Celju zalaga in izdaja vse vrste knjig in publikacij (predvidenih v 2. čl.
temeljnega zakona o založniških podjetjih), predvsem onih, ki sodijo v delokrog ljudskoprosvetne dejavnosti v socialistični družbeni ureditvi.
Organi podjetja
4.	člen
Založniško podjetje Mohorjeva družba v Celju kot gospodarsko organizacijo vodita delovni kolektiv podjetja in direktor. Zaradi majhnega števila delavcev in uslužbencev ima delovni kolektiv po zakonu tudi vse pravice in dolžnosti upravnega odbora in delavskega sveta
5.	člen
Delovni kolektiv si izvoli svojega predsednika, ki sklicuje in vodi seje, zastopa delovni kolektiv in skrbi za izvršitev sprejetih sklepov. Seje delovnega kolektiva so redno vsak mesec.
6.	člen
Delovni kolektiv sklepa o sprejemu založniškega programa, ki ga je sestavil založniški svet. Založniški program je sprejet, če ga odobrita založniški svet in delovni kolektiv v svojstvu delavskega sveta.
7.	člen
Delovni kolektiv potrjuje gospodarski načrt in zaključni račun podjetja, daje splošne smernice za gospodarsko upravljanje, potrjuje in spreminja pravila o poslovanju in organizaciji založniškega podjetja, sklepa o ustanovitvi, združitvi, razdružitvi in ukinitvi poslovnih enot (poslovalnic in skladišč), skrbi za pravilno gospodarsko poslovanje, sprejema tarifni pravilnik, razdeljuje tisti del dobička, ki ostane na razpolago podjetju po izvršenih obveznostih, sklepa o najemanju večjih posojil, rešuje pritožbe posameznih delavcev in uslužbencev proti sklepom direktorja in sklepa o predlogu za odstavitev direktorja.
8. člen
Direktor je tehnični vodja založniškega podjetja. Imenuje ga Okrajni ljudski odbor v Celju na predlog ustanoviteljev. Po zakonu je član založniškega sveta. Za nastavitev je potrebna absolvirana srednja šola in praktično poznavanje založniških poslov. — Njegove pravice in dolžnosti so določene z zakoni in predpisi. Predvsem pa:
a)	v podrobnosti organizira gospodarsko poslovanje podjetja,
b)	izvaja sklepe delovnega kolektiva,
c)	zastopa podjetje pri organih ljudske oblasti in vzdržuje stike z drugimi podjetji in ustanovami,
č) nastavlja pomožne uslužbence in jim določa plače v skladu s tarifnim pravilnikom,
d)	nadzoruje delo v poslovalnicah in skladiščih,
e)	vzdržuje stike s tiskarnami, sklepa pogodbe o tiskanju knjig in publikacij ter skrbi, da so avtorske pravice zavarovane,
f)	skrbi za izvajanje zakonitih predpisov v podjetju; zato ima pravico zadržati vsak sklep kolektiva ali založniškega sveta, za katerega misli, da je v nasprotju z zakonitostjo, organ, ki je takšen sklep sprejel, pa mora opozoriti; če delovni kolektiv ali založniški svet še vedno vztraja pri svojem sklepu, mora direktor o tem obvestiti pristojne organe oblasti,
g)	skrbi za objavo letnega poročila o publikacijah in programa publikacij (v smislu 6. člena Temeljnega zakona).
Založniški svet
9. člen
Pravice in dolžnosti založniškega sveta so določene s temeljnim zakonom o založniški dejavnosti. V skladu s predpisi opravlja založniški svet tele posle: a) sestavlja založniški program podjetja,
b) skrbi za rokopise, vzdržuje stike s pisatelji in znanstveniki, razpisuje književne nagrade, urejuje letno poročilo in tolmači izbiro knjižnega programa.
10.	člen
Založniški svet šteje najmanj 11 članov, ki jih imenujejo ustanovitelji izmed kulturnih, znanstvenih, prosvetnih in drugih javnih delavcev, potrdi pa republiški Svet za prosveto in kulturo.
11.	člen
Člani založniškega sveta se imenujejo za dve leti. Ustanovitelji pa lahko odpokličejo člane založniškega sveta še pred potekom časa, za katerega so bili imenovani, če zanemarjajo svoje dolžnosti.
12.	člen
Založniški svet si izvoli izmed svojih članov predsednika. Direktor ne more biti izvoljen za predsednika.
13.	člen
Predsednik sklicuje seje založniškega sveta po lastnem preudarku, na zahtevo tretjine članov ali tudi na zahtevo direktorja. Ce predsednik kljub zahtevi seje ne skliče, jo morejo sklicati člani ali direktor.
14.	člen
Založniški svet je sklepčen, če je navzočih več kot polovica članov. Sklep je veljaven, če ga je sprejela večina navzočih članov.
15.	člen
Publikacij, s katerimi se založniški svet ne strinja, podjetje ne sme izdati.
16.	člen
Imena članov založniškega sveta je treba objaviti v letnem poročilu založniškega podjetja.
Knjigovodja
17. člen
V skladu s predpisi, ki so v veljavi za knjigovodstvo v podjetjih, ima založniško podjetje Mohorjeva družba svojega računovodjo s potrebno strokovno kvalifikacijo.
Podpisovanje v imenu podjetja
18. člen
V imenu založniškega podjetja podpisujeta direktor in knjigovodja, če gre za posle denarnega, obračunskega in kreditnega značaja, sicer pa direktor sam. Pooblaščenci za podpisovanje podjetja morajo biti registrirani v seznamu gospodarskih podjetij pri okrožnem gospodarskem sodišču.
Poverjeniki
19. člen
Založniško podjetje Mohorjeva družba ima svoje poverjenike, ki zbirajo naročnike za redne in izredne publikacije, pobirajo naročnino, razdeljujejo knjige in publikacije ter dajejo založniškemu podjetju nasvete.
Poslovne enote
20.	člen
Založniško podjetje Mohorjeva družba ima svoje poslovalnice (prodajalno in skladišče v Celju in v Ljubljani) za prodajo lastnih in tujih publikacij kakor tudi za prodajo in nakup antikvaričnih knjig in publikacij.
21.	člen
Vsaka poslovalnica in vsako samostojno skladišče ima svoje vodstvo. Delo
v poslovalnicah se opravlja v skladu s predpisi.
22. člen
Založniško podjetje Mohorjeva družba nadzoruje po svojem direktorju delo svojih poslovalnic in skladišč.
Pravice in dolžnosti uslužbencev in delavcev
23.	člen
Pravice in dolžnosti uslužbencev in delavcev založniškega podjetja Mohorjeva družba in njenih poslovalnic so v splošnem določene s predpisi uredbe o nastanku in prenehanju delovnih odnosov, uredbe o disciplinski in materialni odgovornosti, posebej pa še s pravili podjetja.
24.	člen
Uslužbenci in delavci morajo imeti kvalifikacijo, ki je za njihovo vrsto dela predpisana.
25.	člen
Vsi delavci in uslužbenci imajo pravico do plačanega letnega dopusta po določbah zakonitih predpisov.
26.	člen
Delavci in uslužbenci založniškega podjetja Mohorjeva družba so socialno zavarovani in uživajo vse pravice, ki jih daje zakon o socialnem zavarovanju in razni dopolnilni predpisi.
27.	člen
Delavci in uslužbenci so odgovorni za svoje delo v podjetju direktorju založniškega podjetja.
28.	člen
Nihče ne sme zapustiti zaposlitve, dokler ni predal svojih poslov.
29.	člen
Delavci in uslužbenci založniškega podjetj a Mohorjeva družba imajo pravico do plače, ki jim gre po obstoječih predpisih in v skladu s tarifnim pravilnikom.
30.	člen
Predlog tarifnega pravilnika sestavi delovni kolektiv in ga pošlje pristojnemu republiškemu odboru ZSJ, da da svoje pripombe.
31.	člen
Delovno razmerje preneha s potekom odpovednega roka, z dokončanjem dogovorjenega dela in z odpustom.
32.	člen
Pritožbe proti direktorju obravnava in rešuje delovni kolektiv v svojstvu delavskega sveta.
*
33.	člen
Določbe o razporeditvi uslužbence\ na delovna mesta in o premestitvi \ okviru založniškega podjetja izdaja direktor.
Materialno in finančno poslovanje podjetja
34. člen
Skupina državljanov, imenoma navedena v 1. členu tega pravilnika, vloži v založniško podjetje Mohorjeva družba vsa osnovna sredstva, ki so bila last dosedanje založnice Družbe sv. Mohorja ^ Celju (to je ves inventar poslovalnic in skladišč kakor tudi vso zalogo starih in novih knjig ter publikacij), poleg tega pa tudi vsa denarna sredstva (to je naročnino za knjige in izkupiček obeh poslovalnic). Založniško podjetje pa je dolžno poravnati obveznosti dosedanje založnice Družbe sv. Mohorja v Celju,
ki izhajajo iz njene dosedanje založniške dejavnosti. Poleg tega pa bo založniško podjetje Mohorjeva družba v Celju gospodarilo tudi s pomočjo tistih sredstev, ki mu bodo dana na razpolago v smislu 3. člena temeljnega zakona o založniški dejavnosti.
Likvidacija podjetja
35. člen
Ob morebitni likvidaciji založniškega podjetja Mohorjeva družba je treba postopati po predpisih o likvidaciji podjetij.
Ljubljana, 21. septembra 1955.
Dr. Cukala Franc, stolni prošt, 1. r.
Dr. Ostre Alojzij, 1. r.
Franc Finžgar, l. r.
Jože Dolenc, 1. r., za delovni kolektiv Mohorjeve družbe
Občinski ljudski odbor Celje Štev.: 01-568/4-56 Datum: 22/2-56
Prednja pravila so v smislu 15. člena temeljnega zakona o založniških podjetjih in založniških zavodih (Uradni list FLRJ, štev. 11/55) potrjena na VI. seji Občinskega ljudskega odbora Celje dne 2. II. 1956.
(Pečat)	Tajnik
Štros Franjo, 1. r.
Svet za prosveto in kulturo pri Izvršnem svetu LRS pa je 16. dec. 1955 imenoval in potrdil Založniški svet Mohorjeve družbe v Celju, ki ga sestavljajo naslednji člani:
inž. Franc Adamič, dr. Stanko Cajn-kar, dr. Saša Cvahte, prof. Tine Orel, dr. Janez Oražem, dr. Alojzij Ostere, prof. Miroslav Ravbar, Vinko Trček, dr. Anton Trstenjak, Štefan Trobiš, Bojan Zavašnik.
Živinski sejmi v LR Sloveniji
OKRAJ CELJE
Celje: Vsako sredo za konje, govedo, prašiče
in drobnico. Dobje: 19. aprila, 16. julija, 6. septembra
in 25. novembra. Gornji grad: 4. maja in 28. oktobra. Kozje: 13. januarja, 16. februarja, 25. aprila,
21.	junija in 8. decembra.
Laško: 24. februarja, 15. aprila, 15. maja, 24. junija, 24. avgusta. 21. septembra, 11. novembra in 21. decembra. Lemberk: 25. marca, 15. aprila, 12. maja, I. junija, 4. julija, 5. avgusta, 25. oktobra in 25. novembra. Loka pri Žusinu: 23. marca, 13. aprila, 23. maja, 28. junija, 26. julija, 15. septembra in
22.	oktobra.
Mozirje: 21. januarja, 24. aprila, 15. junija,
16. avgusta in 18. oktobra. Pilštajn: 9. februarja, 8. marca, 26. aprila, 16. maja, 9. junija, 31. julija, 20. avgusta, 29. septembra in 5. novembra. Planina: tt. januarja, t. marca. 12. maja, 15. junija, 12. julija, 10. avgusta, 6. septembra, 15. oktobra in 3. decembra.
Podčetrtek: 14. januarja, 22. februarja, 1?. marca, 15. aprila, 3. in 25. maja, 15. jH-nija, 1. in 17. julija, 10. in 29. avgusta,
1.	in 16. oktobra, 21. novembra in 12. decembra.
Polje ob Sotli: 16. februarja, 8. maja, 14. avgusta, 6. oktobra in 6. decembra. Pristava: 9. januarja, 6. februarja, 5. marca,
2.	aprila, 4. juuija, 9. julija, 6. avgusta,
3.	septembra, 1. oktobra, 5. novembra in 3. decembra.
Rimske Toplice: 31. marca, 15. julija, 7. septembra in 9. oktobra. Rogatec: 24. februarja, 21. marca, 25. aprila, 13. julija, 24. avgusta, 14. septembra in I decembra. Slivnica pri Celju: prvi ponedeljek v mesecih februar, april, julij, avgust, oktober in december. Slovenske Konjice: 5. januarja, 9. februarja, 1. marca, 4. aprila, 5. maja, 24. junija, 2!. julija, 31. avgusta, 29. septembra, 4. novembra in 3. decembra. Šent jur: 2. januarja, 10. februarja, 12. marca, 24. aprila. 4. mara, 22. junija, 12. avgusta, 24. septembra, 28. oktobra, 19. novembra in 24. decembra.
Šmarje pri Jelšah: 6. januarja, 20. marca, 21. junija, 17. avgusta, 16. septembra, 4. decembra.
Šoštanj: četrtek pred pustom, velikonočni torek, 22. junija, 12. julija, 29. septembra in ponedeljek pred Katarino.
Teharje: 21. januarja, 22. februarja, 26. marca, 12. maja, 26. julija, 12. oktobra, 24. novembra in 19. decembra.
Velenje: 18. februarja, 3. maja, 25. julija, _ 24._ avgusta, 24. oktobra in 11. novembra.
Vitanje: 3. marca, 23. maja, 20. julija, 14. septembra, 2. novembra in 27. decembra.
Vojnik: 28. januarja, 15. aprila, 16. maja, 4. julija, 7. septembra in 18. oktobra.
OKRAJ GORICA
Ajdovščina: vsak četrtek. Bovec: vsakega 5. in 21. v mesecu. Breginj: vsakega 13. in 27. v mesecu. Cerkno: vsak ponedeljek. Cepovan: vsak prvi in tretji ponedeljek v mesecu.
Grahovo: vsakega 11. in 23. v mesecu. Hudajužna: vsakega 11. in 23. v mesecu. Idrija: vsak četrtek. Kobarid: vsakega 7. in 19. v mesecu. Most na Soči: vsakega 3. in 17. v mesecu. Na Planoti: vsak prvi in tretji ponedeljek
v mesecu. Podmelec: vsakega 11. in 25. v mesecu. Solkan: vsako sredo. Tolmin: vsakega 1. in 15. v mesecu.
Ako pade sejem na nedeljo, se vrši v ponedeljek, če pa pade na soboto, pa dan prej, to je v petek.
OKRAJ KOČEVJE
Banja Loka: 6. januarja, 2. maja, 28. julija in 13. septembra.
Dobrepolje: 17. januarja, 13. maja, 31. avgusta in 26. oktobra.
Dolenja vas: 13. aprila in 16. avgusta.
Draga: 7. maja.
Fara vas: 3. maja, 15. avgusta in 11. novembra.
Kočevje: 20. januarja, 18. marca, 4. maja, 24. avgusta, 16. oktobra, 30. novembra in 31. decembra.
Loški potok: 4. aprila in 9. septembra.
Ribnica: 20. aprila, 2. avgusta in 21. oktobra.
Sodražica: 8. marca, 22. julija in 11. oktobra.
Turjak: 12. marca in 30. novembra.
Velike Lašče: 23. februarja, 21. aprila, 16. julija in 6. novembra.
OKRAJ KOPER
Gračišče: vsak drugi četrtek v mesecu. Herpelje: vsakega 2. v mesecu. Hruševje: vsakega 20. v mesecu. Ilirska Bistrica: vsakega 2. in 16. v mesecu.
Koper: vsak drugi torek v mesecu. Marezige: vsako prvo soboto v mesecu. Pivka: vsakega 10. v mesecu. Postojna: vsakega 1. v mesecu. Prestranek: vsakega 18. v mesecu. Sežana: vsakega 12. in 22. v mesecu. Ce pade sejem na nedeljo, se vrši dan kasneje.
OKRAJ KRANJ
Cerklje: vsak prvi torek v mesecu. Gorenja vas: vsak drugi torek v mesecu. Kranj: vsak ponedeljek. Selca: vsak prvi petek v mesecu. Škofja Loka: vsako prvo in tretjo sredo v mesecu.
Tržič: vsako prvo in tretjo sredo v mesecu.
OKRAJ LJUBLJANA
Cerknica: 15. februarja, 15. junija in 15. okt. Dob: 14. februarja, 15. junija, 10. avgusta in
28.	decembra.
Domžale: 4. januarja, 5. maja, 26. julija in
25. novembra. Grahovo: 15. januarja, 15. aprila, 15. julija
in 15. novembra. Grosuplje: 4. januarja, 23. aprila, 10. junija,
29.	septembra in 5. decembra.
Ig: 27. februarja, 20. marca, 9. aprila, 10. maja,
10.	avgusta in 12. novembra. Ce je navedeni dan praznik, je sejem en dan prej.
Kamnik: vsak drugi torek v mesecu. Krka: 8. januarja, 1. marca, 26. aprila, 5. avgusta in 22. septembra. Litija: drugi ponedeljek v marcu, 4. maja, prvi ponedeljek v juniju, 13. julija, 22. avgusta, prvi ponedeljek po 29. novembru in 6. decembra. Ljubljana: vsako prvo in tretjo sredo v mesecu.
Lož: 5. maja in 5. avgusta.
Lukovica: 3. februarja, 27. marca, 27. aprila
in 18. septembra. Mengeš: 17. marca, 25. maja, 5. julija, 29. septembra, 6. novembra in 13. decembra. Muljava: 15. januarja, 6. junija in 20. novembra.
Nova vas: vsakega 2. v mesecu. Rečna: 11. marca in 5. septembra. Radohova vas: 2. in 20. januarja, 6. junija
in 18. oktobra. Rakek: vsakega 25. v mesecu. Stari trg: vsakega 5. v mesecu, razen 5. ji aja
in 5. avgusta. Stična: 1. marca, 20. maja, 20. avgusta in
25. novembra. Šmarje:^7. aprila in 16. avgusta. Šmartno pri Litiji: 7. januarja, torek po 14. februarju, torek po 24. juniju, ponedeljek po 24. juliju, torek po 21. avgustu, torek po 8. septembru in ponedeljek po
11.	novembru.
Št. Jurij: 5. aprila in 20. oktobra.
Višnja gora: vsako drugo sredo v mesecu.
Zerovnica: 15. marca, 15. maja, 15. septembra in 15. decembra.
OKRAJ MARIBOR
Črna: 5. avgusta in 21. oktobra.
Dravograd: 20. marca, 15. junija, 2. avgusta in 11. septembra.
Maribor: vsak drugi, četrti in peti torek v mesecu. Vsak petek svinjski sejem. Ce pade petek na praznik, se vjši sejem dan Prej.
Radlje: 21. januarja, 21. marca, 29. septembra in 11. novembra.
Mežica: 4. decembra.
Slovenj Gradec: 25. januarja, 12. maja, 10. avgusta in 19. novembra.
Vuzenica: 1. marca, 2. julija, 16. avgusta in 6. decembra.
Ce pade datum sejma na nedeljo, se vrši sejem v ponedeljek.
OKRAJ MURSKA SOBOTA
Beltinci: Živinski in kramarski sejmi: 20. januarja, 24. februarja, 25. aprila, 27. junija, 15. julija in 5. novembra. Živinski sejmi: vsako prvo in tretjo sredo v mesecu. Svinjski sejmi: vsako drugo in četrto sredo v mesecu.
Bogojina: Živinski in kramarski sejmi: 20. februarja, 20. marca, 19. maja, 20. julija, 9. septembra in 16. novembra. Živinski sejmi: vsak drugi in četrti torek v mesecu.
Bučkovci: 29. junija in 21. oktobra.
Cankova: Živinski in kramarski sejmi: 24. septembra in 11. novembra. Živinski sejmi: vsak prvi in tretji ponedeljek v mesecu.
Crenšovci: Živinski in kramarski sejmi: 14. marca, ponedeljek po 3. maju, ponedeljek po 14. septembru in 20. oktobra. Živinski sejmi: vsak drugi in četrti ponedeljek v mesecu.
Dolenci: Kramarski sejem 6. decembra.
Dokležovje: Živinski in kramarski sejmi: 18. junija in 21. avgusta.
Dobrovnik: Živinski in kramarski sejmi: prvi torek v aprilu, 25. julija in 20. septembra. Živinski sejmi: vsak prvi in tretji ponedeljek v mesecu. Sviniski sejmi: vsak drugi in četrti ponedeljek v mesecu.
Gornji Petrovci: Živinski sejmi: vsak drugi in četrti ponedeljek v mesecu. Kramarski sejmi: 8. junija, 4. julija, 8. septembra in 28. oktobra.
Gornja Radgona: 25. maja. 29. junija, 10. avgusta in 15. novembra. Kramarski sejem: 3. februarja.
Gornji Slaveči: vsak drugi in četrti torek v mesecu.
Grad: Živinski in kramarski sejmi: 28. marca, 21. junija. 16. avgusta, 29. septembra in 30. nov.embra. Živinski sejmi: vsako prvo in tretjo sredo v mesecu.
Hodoš: Kramarski sejmi: 6. januarja, 10. marca in 19. novembra. Ivanjkovci: Zadnji petek v maju in septembru.
Križevci pri Ljutomeru: Živinski sejem vsako prvo sredo v mesecu. Ce pade sejem na državni praznik, se vrši teden dni kasneje. Križevci v Prekmurju: Živinski in kramarski sejmi: 16. aprila, 4. junija in 27. oktobra. Živinski sejmi: vsako prvo in tretjo sredo v mesecu. Kostanj: 21. junija, 29. avgusta, 28. oktobra
in 3. decembra. Kuzma: Živinski in kramarski sejmi? 24. septembra in 11. novembra. Lendava: Živinski in kramarski sejmi: 25. januarja, 14. februarja, 15. marca, 15. aprila,
14.	junija, 28. julija, 28. septembra, 28. oktobra in 23. decembra. Živinski sejmi: vsak torek.
Ljutomer: vsak drugi torek v marcu, juliju, septembru in novembru. Kramarski sejem drugi torek v januarju. Mačkovci: Živinski sejmi: vsak prvi petek v
mesecu.	«
Martjanci: Živinski in kramarski sejmi:
6.	maja, 6. avgusta in 23. oktobra. Murska Sobota: Živinski in kramarski sejmi:
15.	oktobra, 6. decembra ter prvi ponedeljek v mesecih: februar, april in junij ter drugi ponedeljek v mesecih: januar, marec, maj, julij, avgust in september.
Odranci: Živinski in kramarski sejmi: t. marca, drugi torek v maju, 1. septembra in 30. novembra. Pečarovci: Kramarski seimi: 20. januarja,
15.	junija in 21. decembra. Prosenjakovci: Živinski in kramarski sejmi:
28. novembra. Živinski sejmi: vsak prvi in tretji ponedeljek v mesecu. Puconci: Živinski in kramarski sejmi: 28. maja, 10. julija, 10. septembra in 10. novembra. Živinski sejmi: vsako drugo in četrto sredo v mesecu. Puževci: Živinski sejem: vsak prvi torek v mesecu.
Rakičan: Živinski sejmi: 26. marca, 2. junija.
16.	avgusta in 8. oktobra.
Razkrižje: 16. maja, 24. junija in 10. avgusta. Rogaševci: Kramarski sejmi: 24. aprila in 13. septembra. Živinski sejmi: vsak prvi in tretji torek v mesecu. Slatina Radenci: Kramarski sejem 25. aprila, 25. julija in 12. septembra. Sejmi so v Kapelskem vrhu. Šalovci: Živinski sejmi: vsako prvo in tretjo
sredo v mesecu. Tišina: Živinski sejmi: vsako prvo in tretjo
sredo v mesecu. Turnišče: Prvi in tretji torek v mesecu živinski sejem, vsak četrtek svinjski sejem. Živinski in kramarski sejmi: prvi četrtek v aprilu, četrtek pred 15. avgustom, 9. septembra in 4. oktobra. Velika Polana: Živinski in kramarski sejmi:
7.	januarja, 7. avgusta in 11. novembra.
Veržej: 7. marca, 6. maja in 29. septembra.
Videni ob Ščavnici: 24. avgusta in 13. decembra (na Stari gori).
Ce pade datum na državni praznik ali na nedeljo, je sejem naslednjega dne.
OKRAJ NOVO MESTO
Adlešiči: vsako prvo soboto v mesecu.
Brinje pri sentrupertu: 12. marca, 27. aprila, v soboto pred 8. septembrom in 27. oktobra.
CrnouiUj: vsak drugi in četrti torek v mesecu.
Dolenjske Toplice: prvo sredo v marcu, juniju, avgustu in novembru.
Dragatuš: vsako sredo v mesecu.
Gotna vas: vsak četrtek po 15. v mesecu; če pade 15. dan v mesecu na četrtek, je sejem ta dan.
Gradac: vsako drugo soboto v mesecu.
Metlika: vsak prvi in tretji torek v mesecu.
Mirna peč: 20. marca, 31. maja, 29. septembra in 28. decembra.
Mokroribg: Sejmi za prašiče in drobnico: vsak prvi četrtek v mesecu. Sejmi za govedo in konje: vsako tretjo soboto v mesecu. Če pade ta dan na državni praznik, je sejem en dan prej.
Novo inesto: vsak prvi ponedeljek v mesecu, za prašiče vsak ponedeljek.
Semič: vsak drugi ponedeljek v mesecu.
Št. Lovrenc: 10. avgusta in 23. novembra.
Šentjernej: četrtek po 2. februarju, 12. aprila, 6. junija, 24. avgusta in ponedeljek po 2. novembru.
škocjan: 6. marca, 15. aprila, 5. junija, 15. julija, 18. septembra in 18. decembra.
šmarjeta: 17. februarja, 15. maja in 15. oktobra.
Trebnje: prvi četrtek v marcu, avgustu in oktobru.
Veliki Cirnik: drugi petek v marcu.
Velika Loka: 9. marca, 12. maja, 21. junija, 25. julija, 30. avgusta in 16. decembra.
Veliki Gaber: 30. aprila, 4. julija, 26. avgusta in 30. oktobra.
Vinica: vsak prvi in tretji ponedeljek v mesecu.
Zagradec: 30. aprila in 1. septembra.
Žubina: 24. februarja in 21. oktobra.
Žužemberk: 3. februarja, 17. marca, 25. aprila, 20. maja. 9. junija, 9. avgusta. 14. septembra. 28. oktobra in 6. decembra.
Ce pade sejem na državni praznik, je sejem naslednji dan. če ni za posamezni sejem drugače določeno.
OKRAJ PTUJ
Ormož: 25. julija in 11. novembra. Svinjski sejmi vsak prvi ponedeljek v mesecu.
Ptuj: 23. aprila, 5. avgusta in 25. novembra letni sejmi. Živinski sejmi: vsak prvi in tretji torek v mesecu. Svinjski sejmi vsako sredo.	^«l i;»*..
OKRAJ TRBOVLJE
Bistrica ob S.: 5. februarja, 7. marca, 8. avgusta, 7. septembra, 21. oktobra in 13. decembra.
Bizeljsko: 16. januarja, 18. marca, 7. avgusta
in jO. novembra. Blanca: 26. leoruarja, 23. julija, 1. oktobra
in 18. novembra. Boštanj: 26. leMuarja, 16. aprila, 31. maja,
9.	julija, 16. septembra in 22. novembra. Brestanica: 29. januarja, 14. maja, 30. junija,
26. avgusta, 10 oktobra in 21. novembra. Brežice: 14. februarja, 5. maja, 13. junija,
10.	avgusta, 7. novembra in 19. decembra. Svinjski sejem je vsako soboto. V primeru, da je na ta dan praznik, je sejem v petek.
Bučka: 24. februarja, 25. aprila, 21. junija,
26. septembra in 11. novembra. Cerklje: 16. marca, 19. aprila, 31. maja,
11.	julija, 9. septembra in 12. novembra. Dol pri Hrastniku: 10. marca, 24. aprila,
30.	junija in 29. septembra.
Dole pri Litiji: 23. marca, 30. junija in 9. septembra.
Drnovo: 12. marca, 24. junija in 29. septembra.
Kapele: 17. januarja, 10. marca, 17. aprila, 7. junija, 18. julija, 17. avgusta, 17. septembra in 17. novembra. Krmelj: 14. maja, 13. septembra in 13. decembra.
Krško: 3. in 21. februarja, 18. marca, 1. aprila, 4. in 21. maja, 4. julija, 3. avgusta, 3. septembra, 24. oktobra, 25. novembra in 16. decembra. Leskovec: 18. aprila, 26. julija, 13. avgusta
in 13. decembra. Loka pri Zidanem mostu: 14. marca, 3. in 23. maja, 24. junija, 5. avgusta, 13. septembra in 17. oktobra. Pišece: 19. februarja, 8. julija, 29. septembra
in 3. novembra. Podkum: 25. aprila.
Podsreda: 26. marca, 28. maja, 24. junija, 21. septembra, 18. oktobra iu 19. novembra. Polšnik: vsak prvi ponedeljek v mesecu. Radeče: 25. januarja, 15. februarja, 19. marca, 23. aprila, 25. maja, 28. junija, 17. julija, 9. avgusta, 1. septembra, 11. oktobra,
15.	novembra in 27. decembra. Raka: 15. maja.
Sevnica: 5. januarja, 14. februarja, 19. marca, 18. aprila, 15. maja, 22. junija, 7. julija,
16.	avgusta, 1. septembra, 21. oktobra, 3. novembra in 6. decembra.
Studenec: 31. marca, 16. maja, 8. avgusta in
31.	oktobra.
Vel. Kamen: 25. januarja, 3. marca, 16. maja, 13. julija, 13. septembra in 9. decembra. Zabukovje- 3. aprila, 18. julija, 20. septembra
in 7. novembra. Zdole: 15. marca, 25. aprila, 15. julija in
15. septembra. V Hrastniku, Trbovljah in Zagorju so tržni dnevi vsako sredo in soboto.
I
VSEBINA
Astronomski in cerkveni koledar ...	2
Kalendarij........................4
Združeni narodi ....................28
Leopold Stanek: Ob slovenskem morju .	32
Tina Cundrč: Bled.........52
D. P.: Gospodarski in kulturni razvoj
Makedonije...........33
D. M. Zadnikar: O najstarejših stavbah
na Slovenskem.........38
Leopold Stanek: Vrh........42
Ludvik Zorzut: Na Vipavskem je šaldu
tepu..............43
-ac: Plečnikova cerkev v Bogojini ...	62
korotanec: Govorica koroških Slovencev	64 lože Gregorič: Mohorjeve knjige v letih
1945—1935 ................66
Leopold Stanek: Mrtvemu pesniku ...	72
Leopold Stanek: Tišina.......72
France Vodnik: Zanimive literarne ob
letnice v letu 1957 ................73
J. D.: Spominu Valentina Podgorca . .	80
Palko Dolinec: Kresnice......81
Joža Bertoncelj: Kropa in njeni žebljarji	82
Jože Dolenc: Svet je dovolj bogat ...	97
Stana Vinšek: I.etonska balada ....	104
Stana Vinšek: Rože in pelin.....104
Dr. V. Bohinec: Novi Egipt......105
A. Dolinar: Odprave na Antarktiko . .	112
Silvo Kranjec: Dežela tri tisoč otokov .	119
Leopold Stanek: Ob reki......126
Vladimir Ribarič: Rakete, sateliti in pot
v vsemi rje...........127
Palko Dolinec: Rdeča roža.....131
Dr. Jože Žitnik: Kak. bolezen naših dni	132
inž. Viktor Repanšek: Kmet iu sosedje	144
Inž. A. B.: Naše kmetijsko zadružništvo	146
Zanimivosti iz kmetijstva......151
Leopold Stanek: Dar srca......153
Anton Vodnik: Pomladni requiem ■ . .	154
Alojz Rebula: Kristus se je rodil v l istu	155
Miini Malenšek: Stekljačar......164
Leopold Stanek: Kaplja......171
Tone Bohinc: Gospod je ostal ■ ■ .171
Gelč Jontes: Božična noč na vasi . . .	172
Leopold Stanek: Nedelja......175
Leopold Stanek: Na Rožniku.....175
Leopold Stanek: Le kdo.......175
(-ar): Pogled v prihodnost......174
P. K. Riževa revolucija v Indiji ....	176
Za razvedrilo...........178
Po okrogli zemlji...........180
Vesti uredništva in založbe......184
Živinski sejmi v Sloveniji......189
Cenik knjig in muzikalij Mohorjeve družbe.............195
NAZNANILO
Udje Mohorjeve družbe dobijo letos za redno udnino naslednje tri knjige:
1.	Koledar Mohorjeve družbe za leto 1957.
2.	Mimi Malenšek: Senca na domačiji (Slovenske večernice 107. zv.).
3.	Jože Gregorič: Veneek ljudskih pripovednih pesmi.
Za lansko leto pa:
4.	Dr. Anton Trstenjak: Pota do človeka.
Udje prejmejo knjige pri svojih poverjenikih. Stroške za odpremo knjig naj udje povrnejo svojim poverjenikom, pri katerih proti doplačilu naročijo in dobijo lahko tudi dve doplačilni knjigi, in sicer:
1.	Ksaver Meško: Izbrano delo, II. zvezek.
2.	Janko Moder: Mohorska bibliografija.
Prvi zvezek Meškovega izbranega dela je
še v zalogi in g'a moliorjani lahko dobe pri Mohorjevi družbi v Celju. Zidanškova 2. ali pa v skladišču v Ljubljani. Cornji trg 14.
Za prihodnje leto ima založba pripravljene naslednje knjige:
1. Alojz Rebula: Klic v Sredozemlje, ve-černiška povest. - ki se dogaja v razdobju
malo pred prvo svetovno vojno pa do konca druge svetovne vojne v bližini Trsta in v Trstu samem.
2.	Dr. Anton Trstenjak: Človek v ravnotežju. tretja in zadnja knjiga kot nadaljevanje prejšnjih dveh (Med ljudmi in Pota do človeka).
3.	Marija Remec: Kuharica, nova, izpopolnjena izdaja za vsako gospodinjo zelo potrebne knjige. Z izdajo Kuharice bomo zelo ustregli vsem, ki so si že dolgo želeli, da dobe to knjigo.
4.	Koledar Mohorjeve družbe za leto 1958. Uredništvo si je že zagotovilo več aktualnih prispevkov s področja tehnike, zgodovine, gospodarstva, zdravstva, kmetijstva itd. Vrsto poučnih prispevkov bodo dopolnjevale krajše povesti, črtice in pesmi.
Za doplačilo bodo udje lahko naročili dragoceno knjigo Finžgarjevih spominov: Leta mojega popotovanja, izbor najboljših Me-škovih mladinskih spisov Mladim srcem z ilustracijami in III. zvezek izbranega dela istega pisatelja.
Koledar Mohorjeve družbe za leto 1957 — Opremil ing. arch. Ivan Pengov — Založila Mohorjeva družba v Celju r— Za založbo odgovarja Jože Kroflič Natisnila Mariborska tiskarna, Maribor
CENIK KNJIG
Mohorjeva knjižnica (iin ¿¡n
119. Kotnik dr. Fr.: Misijonar Jernej Mozga 11........ 12 —
122. Meško Fr. K s.: Iz srca in sveta
(pesmi)..........— 72
124. Finžgar I r. S.: Ped svobodnim
soncem, I. del.......50 —
128. Finžgar Kr. S.: Triglav ... 16 60
130.	Sever Sonja: Kamenček sreče 50 i50
131.	Dickens Ch.: Cvrček na ognjišču ........... 50 150
132.	Avsenak L.: Iz starega piskra 80
Povesti
Detela dr. Fr.: Hudi časi ....	16 54
Cajnkar dr. St.: Križnarjevi . .	—	300
Meško Ksaver: Izbrani spisi, 1. knj.	300 400
Slovenske večernice
72. Šorli dr. J.: Krščen denar, Sorodstvo, po........ 18 —
97.	Bračič Julija: Zaprta vrata 12
98.	Remec dr. Al.: Opustošena brajda
Prežihov Voranc: Stari grad . 30 60
102.	Šket dr. J : Miklova Zala . . 52 110
103.	Finžgar Fr. S.: Mirna pota . . 72 162
105.	Finžgar Fr. S.: Gostač Matevž 50 —
106.	Cajnkar dr. St.: Sloven iz Pe-
tovije..........80 160
Zgodovina
Mal dr. Josip: Zgodovina slovenskega naroda 11., 12., 13.. 14., 15.,
16. zvezek po........30 —
Moder Janko: Iz zdravih korenin močno drevo. Iz zgodovine Družbe sv. .Mohorja I., II. del po . . 50 300
Knjige nabožne vsebine
Lukman: Ciprijan I.. 11. po . . .	80	—
Hieronini......80	—
Krizostom......80	—
Sv. Avguštin IX., X. po .	90	—
Sveto pismo nove zaveze, II. tlel	—	60
broš. vez.
din din
Zore: Življenje svetnikov, 12., 13.,
14. zvezek po................16 —
Muzikalije	"i!?
Aljaž J.: Mešani in moški zbori, 5.,
6., 7., 8. zv. po..............15 —
Bogovič: 1? cerkvenih pesmi . . .	120 —
kframolc Luka. Lesičjakove pesmi	120 — Lukman: Oče naš, Zdrava Marija,
Verujem .........50 —
Luževič: Requiem.......80 —
Mihelčič: 5« preludijev.....130 —
Slovenska maša za mešani zbor..............80 20
Gori na planine, moški,
ženski in mešani zbor .	100 — Premrl Stanko: 4 mašne pesmi, V
zakramentu po.......30 —
Tome: Tretja slov. maša ....	85 25
Requiem........80 —
V zalogi imamo še druge iu tudi anti-kvarične cerkvene muzikalije. Zahtevajte poseben seznam.
Friderik Baraga........—	80
Krek dr. J.: Zbrani spisi, 11. zv.,
2. sn............64	—
Zigon dr. A.: Prešernova čitanka .	36	— Turnšek dr. p. M.: Pod vernim krovom, L, 11., IV. del po ... .	50	— Arnšek dr. A.: Domači zdravnik .	160	— Brecelj dr. A.: Čuda in tajne življenja ......................16	44
Fakin A.: Iz življenja rastlin	—	94 Janežič, Repanšek, Simonič: Za
boljši pridelek.......30	tOO
Mušič inž. M.: Obnova slovenske
vasi......................20	60
Stritar: Izbor mladinskih spisov .	50	—
Trunk Jurij: -Spomini......—	130
Trstenjak dr. Anton: Pota do človeka ......................150	240
Koledar Mohorjeve družbe
za leto 1946. 1947 po.....28	—
za leto 1952. 1953, 1956 po . .	40	—
Mohorjeva družba ima v zalogi tudi knjige vseh tujih založb:
Zgodovina slovenskega slovstva — Grafenauer: Zgodovina slovenskega naroda I./II. — Šenoa: Prekletstvo I./II. — Slodnjak: Neiztrohujeno srce — Priročni leksikon A—Z in druge. Enciklopedija — Razne slovarje: Slovensko-angleški, Latinsko-slovenski, Srbohrvatsko-slovenski, Italijansko-slovenski, Francosko-slovenski, Nemško-slovenski itd. Leposlovje: Bevk: Zbrano delo I. do IV. — Cankar: Izbrano delo 1. do VIII. — Zbrana dela: Gregorčič, Levstik, Stritar, Tavčar, Trdina, Kersnik, Kette, Murn. Zupančič in dr. Finžgar: Pod svobodnim soncem, Iz mladih dni — Sienkievvicz: Potop, Mali vitez, Z ognjem in mečem
—	Knittel: Via Mala — Kranjec: Štiri novele, Zemlja se z nami premika, Imel sem jih rad
—	Hugo: Pomorščaki — Tolstoj: Vojna in mir itd. Mohorjeva družba kupuje antikvarične knjige in jih prodaja.
NJIGE NAROČAJTE PRI MOHORJEVI DRUŽBI V CELJU,
poštni predal 49, ali v Skladišču Mohorjeve družbe v Ljubljani, Gornji trg 14