MAMMUT - EDEN VODILNIH SVETOVNIH PROIZVAJALCEV GORNIŠKE, OUTDOOR IN TREKING OPREME; 130 LET INOVACIJ, KVALITETE, IZKUŠENJ, TRADICIJE IN ZAUPANJA KUPCEV MAMMUT OPREMA USTREZA EN, CE, UIAA, ISO 9001 NORMAM Foto: Esben Hordi - Norih of Tinitigelog, Greenland UVOZNIK IN DISTRIBUTER T.E.R.R.A. GORNIŠKA OPREMA MOUNTAINEERING EQUIPMENT SI 2000 Maribor, I. Internacionale 22, Slovenija Tel.: +386 62 227 613. 109 53 20 Fax: +386 62 109 53 21 NA VAŠO ŽELJO VAM POŠLJEMO BREZPLAČEN KATALOG; ZA DRUŠTVA, ORGANIZACIJE IN USTANOVE POSEBNE UGODNOSTI. Fferaowitefl wdgteofe fllliêÔD® [PDncratefet mwm SDotidtiüJ® ©Ml IM* œoi 1© \mmm m m u SW Janez Bizjak Valentin Stanič in Watzmann ovo leto 418 Marjan Raztresen Preroki lastne domovine 419 Vinko Hrovatič Mrzliška koča 420 Marjan Raztresen Mož, ki je goram jemal mero 421 Žarko Rovšček. Dušan Jelinčič Vprašanje seje razvilo v polemiko 422 Marjan Sradeško Kupovanje gore 427 80 let prvega osvajalca Everesta 429 Viki Grošelj »Stipe Božič, Slovenija« 431 Božo Benedik Začetki slave Triglavskega doma 433 Jože Šibila Triglav, moj doslej najlepši dom 437 Milan Vošank Poletna igra 439 Odmevi 442 Vera Pipal Kavke na Raduhi 443 Iz planinske literature 445 Društvene novice 447 Majda Se ni ca Viharniku 447 Slika na naslovni strani; Jutro na Jalovcu - pogled proti Mangartu Foto: Klemen Čepić Planinski vestnik izdaja Planinska zveza Slovenije, 1000 Ljubljana. Dvoržakova ulica 9» p. p. 215. Revija izhaja vsak mesec. Ureja uredniški odbor: Marjan Raztresen (glavni in odgovorni urednik), Janez Bizjak, Sonja Dolinèek, Mitja Košir, Edo_ Kozorog, Silvo Kristan, France Maleštč, Dragica Manfreda, Marten Premšak, Tone Strojin, Tone Škarja in Franček Vogelnik. Prispevke pošiljajte na naslov Planinske zveze Slovenije. Rokopisov in slik ne vraćamo. Tekoči raćun pri Agenciji RS za plačilni promet 50101-678-47046. devizni račun pri Ljubljanski banki - Gospodarski banki d.d. Ljubljana 50100-620-133-900-27620 - šifra valute - 3053/8, Naročnina za leto 1999 znaša 3850 tolarjev in je plačljiva najpozneje do konca marca 1999, posamezna številka stane 400 tolarjev. Letna naročnina za tujino 2naša 30 ameriških dolarjev. Reklamacije upoštevamo dva meseca po Izidu številke. Ob spremembi naslova vselej navedite tudi stari naslov, in sicer s tiskanimi črkami. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Tisk Tiskarna JOŽE MOŠKRIČ d, d, v Ljubljani. Glasilo spada med proizvode informativnega značaja iz 13. točke tarifne številke 3 Zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92) in Mnenja Ministrstva za informiranje Republike Slovenije, št. 23/117-92 z dne 24. 2. 1992, za katere se plačuje davek od prometa proizvodov po stopnji 5 %. 200 - LETNICA PRVEGA VZPONA VALENTINA STANIČA NA NAJVIŠJO GORO NEMČIJE__ VALENTIN STANIČ IN WATZMANNOVO LETO JANEZ BIZJAK V Bodrežu pri Kanalu rojeni Valentin Stanič je kot sa! zbu rž ki Éludent teologije leta 1600 (po nekaterih zapiskih pa 1799) kot prvi pristopnik priplezal na 2713 m visoki Watzmann-Mittespitze, najvišji vrh v dolgem in prepadnem grebenu nad Watzmannovo vzhodno steno. Na vrhu je bil sam. Sam je tudi izmeril višino. Merilno mizico in instrumente je nosil v nahrbtniku, kar mu je Se bolj otežilo prosto plezanje. Spremljevalce je bilo preveč strah vrtoglavih robov, zato so ostali na nižjem in lahko dostopnem vrhu (Hocheck), od koder so »z grozo opazovali gospodovo plezanje na najvišjo goro in molili, da ne bi padel v prepad.« Danes je ta greben zavarovan z jeklenicami in klini, Stanič tistikrat ni imel drugega kot silno korajžo, drznost in težko razumljivo raziskovalno strast. Dvestoletnico so na Bavarskem vzeli resno: Nemški Alpenverein (DAV), Bavarsko-slovensko društvo, uprava narodnega parka Berchtesgaden in neutrudna dr. Tanja Peteri in-Neu ma 1er iz Münchna. Program praznovanj so raztegnili na leti 1999 in 2000. Watzmann je Bavarcem več kot najvišja gora (Zugspitze je višji, vendar leži na meji z Avstrijo); to je gora mitov, legend, ponos in simbol Bavarske. Njihova sveta gora. V Vzhodnih Alpah so tri gore ovite v skrivnostne legende in mitologijo: Watzmann, Veliki Klek (Grossglockner) in Triglav. Na vseh treh je Stanič prvi izmeril njihovo višino, na vse th se danes navezujejo trije narodni parki: Berchtesgaden, Visoke Ture in Triglavski. Kdo je bil Valentin Stanič, pionir odkrivanja in raziskovanja Vzhodnih Alp? Nemci so šele lani priznali, da je bil Slovenec in začeli pisati Stanič namesto prejšnjega Stan ig. Ta veliki Slovenec in veliki Evropejec deli usodo številnih svojih rojakov: doma neznan, nepriznan, morda celo zamolčan, v tujini cenjen in priznan tako, da so si ga lastili za svojega. Kje je njegov grob, ne vemo. Pokopališča v Gorici, kjer je bil pokopan, ni več. Modrost pravi: majhnim ljudem mavzoleje, velikim kamen in ime. Staniču je ostalo le ime. In njegov Watzmann. Življenje tega nemirnega človeka lahko delimo na dve obdobji: salzburško in goriško. Pot iz Bodreža do Salzburga je prepešačil v šestih dneh. Menda kar štirikrat. Salzburška študentska leta so bila nabita z raziskovanjem Alp: prosto plezanje na najvišje vrhove, merjenje višin, nabiranje mineralov in bolan iz i ran je. Vmes je pisal pesmi in članke v strokovne časopise; v nemškem jeziku. V slavnostnem govoru ob 200-letnici ga je bavarski minister za okolje imenoval znanstvenik, Evropejec in kozmopolit. Goriško obdobje se začne novembra leta 1602, ko se je Stanič vrnil domov in nastopil službo kaplana pri Sv. Duhu na Banjšicah, nadaljeval kot župnik v Ročinju in 418 končal kot stolni kanonik v Gorici. Staničevo goriško Od letošnjega 3. julija Je na Watzmannovî koći tale dvojezična sponi Enaka plošča. Foto: Janez Bizjak življenje je nenavadna široka paleta različnosti. Bil je raziskovalec Julijskih in Karnijskih Alp, botanik, učitelj nedeljske šole in pevovodja, učitelj plavanja in plezanja na pečinah ob Soči, pesnik, pisatelj in tiskar, ljudski zdravnik in terapevt, sadjar, zbiratelj slovenskih knjig in knjižničar, konstruktor in organizator za novi most v Kanalu (starega je porušila Napoleonova vojska), ustanovitelj prvega društva proti mučenju živali v tedanji monarhiji, ustanovitelj zavoda za gluhonemo mladino v Gorici in neutrudni delavec tega zavoda. Star 73 let je na dvorišču zavoda postavljal velike skale in se tako hudo pretegnil, da je v treh dneh umrl. Veliki pro-svetljenec, humanist in dobrotnik je bil sodobnik Prešerna in Slomška. Ko sta bila s Slomškom na obisku v Ogleju, ga je zvlekel na kupolo stolnice in mu razkazoval Julijce in gore Karnije, ki jih je v svojih najlepših letih prehodil in premeril, PRIREDITVE OB WATZMANNOVEM JUBILEJU -200-LETNICI PRVEGA VZPONA Petek, 28. maja 1999: Odprtje skupne razstave narodnega parka Berchtesgaden in Triglavskega narodnega parka v središču mesta Berchtesgaden z naslovom Dve divji gori. dva evropska narodna parka. Razstava je bila namenjena kratkemu prikazu Staničevega raziskovalnega dela na Bavarskem ter v Julijskih Alpah in predstavitvi naravnih posebnosti obeh narodnih parkov. Jeseni so razstavo prestavili v München. Natisnjen je bil barvni poster Watzmannovo leto z značilno fotografijo gore in Staničevim portretom. Ob odprtju razstave sta bili zelo odmevna okrogla miza in tiskovna konferenca, na kateri so sodelovali sekretarka za okolje pri bavarski vladi, predsednik DAV, predstavnik bavarskega senata in direktorja obeh narodnih parkov. Petek, 2. julija 1999: Glavni prireditveni dan Watzman-novega leta se je začel s tiskovno konferenco v kongresnem centru Berchtesgaden. Na glavni slovesnosti sta govorila bavarski minister za okolje dr. Werner Schnappauf in njegov slovenski kolega dr. Pavel Gantar. Novinarji so v nemških časopisih zapisali, da se je zbralo več kot 200 politikov in planinskih prijateljev, da bi počastili Staniča kozmopolita, znanstvenika iz današnje Slovenije. Zadnja prireditev tega dne je bila večerna bavarsko slovenska kulturna akademija, na kateri se je zbralo vsaj 800 ljudi. Slovenija se je predstavila s folklorno skupino France Marolt; plesi iz Posočja, Rezije, Prekmurja in Gorenjske so navdušili nabito polno kongresno dvorano. Nastop naše folklorne skupine je plačal Center za promocijo turizma iz Ljubljane. Obenem je poskrbel za predstavitev sloven- Watzmann-Mlttelsptoe: »Stanitev graben« s severnega vrha Foto: Janez Bizjak PREROKI LASTNE DOMOVINE_ Ne dogaja se prav pogosto, da bi tujci Slovencem, pa naj so bili še tako zaslužni, postavljali spomenike. To se je zgodilo letošnjega 3. julija v nemškem Berch-tesgadnu, planinski koči Watzmannhaus in na Watz-mannu, ko so Nemci Slovencu Valentinu Staniču pripravili tako počastitev, kakršne menda ne bi niti sami Slovenci svojemu rojaku, kaj šele tujcu. Če za svet nasploh velja, da ni nihče prerok v lastni deželi, velja še toliko bolj za Slovenijo in Slovence; drugi nam morajo pokazati može in žene, o katerih sicer s spoštovanjem govorimo tudi pri nas, vendar njihovih dejanj nekako nočemo ukovati v zvezde, da vendarle ne bi preveč odskočili od povprečja. Imeli smo vrhunske alpinistke, ki so jih radi videli v mondenih alpskih plezalskih druščinah, Miro Marko Debelak, Pavlo Jesih in Nadjo Fajdiga, na primer, v domovini pa so morale same pisati o svojih podvigih, če so hotele, da je bilo o njihovih prvenstvenih smereh kaj zapisanega. Čeprav so plezale smeri. ki jih dotlej niti moški niso zmogli, je bilo pozneje kdaj slišati, češ, lahko so to preplezale, ko so jih soplezalci vlekli za seboj. Ko je alpinistična generacija Staneta Belaka-šraufa v Himalaji preplezala stene, kakršnih dotlej še ni zmogel nihče, smo pri nas raje poveličevali kakšnega Južnotirolca, ker je bil po svetu pač bolj znan, ker so ga takega pač naredili - in ker ni bil naš. Ko sta Andrej Štremfetj in njegova žena Marija kot prvi zakonski par stala na vrhu Mount Everesta, kar bi katerikoli narod povzdignil med svoje pomembne gomiške dogodke, je šel v Sloveniji ta dogodek komajda opazno mimo, in ko je Viki Grošelj začel nabirati osemtisočake, so se takoj našli ljudje, ki so poskušali kakorkoli zmanjšati te dosežke. In čeprav je Tomai Humar dobil marsikatero od najvišjih svetovnih plezalskih priznanj (in pokojni Janez Jeglič z njim), jima (alipozneje samo Humarju) v lastni domovini te vrhunskosti v svetovnem merilu niso hoteli priznati. Nemci so zdaj pod svojo najvišjo goro in na njej dali priznanje slovenskemu gorniku Staniču, ki je pred 200 leti kot prvi, odkar svet stoji, priplezal na vrh njihove najvišje gore; ker je bil takrat, ko je opravil to pogumno dejanje, državljan neke druge in ne slovenske države, bi ga lahko kot takega obravnavali še zdaj - pa ga niso. Morda bi se Slovenci tudi na tem »segmentu«, ki se imenuje planinstvo v najširšem smislu, lahko zgledovali po gorniških somišljenikih tako širokih obzorij. Marjan Raztresen Pred vhodom v Staničevo klimatsko raziskovalno postajo atoli Informacijska tabla, na katari ja napisano, kaj lahko obiskovalci pričakujejo v tej postaji, Foto: Janez Bizjak skega turizma in pokušino slovenskih vin. Na akademiji so prvič zaigrali Watzmannovo himno, posvečeno Sta-ničevemu pogumnemu prvemu vzponu. Sobota, 3. julija 1999: Odkritje Staničeve spominske plošče na planinskem domu Watzmannhaus. Načrt zanjo je narisal arhitekt Vlasto Kopač, izdelal pa kipar Marjan Keršič-Belač. Doslej edina dvojezična (slovensko* nemška) plošča v Alpah izven slovenskih gora ima kratko besedilo: Valentin Stanič - 1774/1847 - prvo pri stop ni k na Watz-mann-Mittelspitze - alpinist in raziskovalec Vzhodnih Alp - ob 200-letnici prvega vzpona v letu 1800. Denar za ploščo so prispevali Ministrstvo za kulturo RS, uprava Triglavskega narodnega parka in krajevna skupnost Kanal, odkrila pa sta jo direktorja obeh narodnih parkov dr. Hubert Zierl in Janez Bizjak. Za kulturni program so poskrbeli Kamniški koledniki in Veseli planšarji. Krajši govor o Staniču je v slovenskem in nemškem jeziku pripravil podpisani. Slovensko planin- Staničeva klimatska raziskovalna postaja ob poti na Watzmann sko srenjo so predstavljali predstavniki PZS in Gorniškega kluba Skala. Po odkritju plošče je bil v planinskem domu slovesno odprt še Staničev kot, namenjen stalni razstavi fotografij in dokumentov, povezanih s Staničem. Nemški Alpenverein je ob tej priložnosti prvič podelil Staničevo priznanje. Prvi nosilec tega priznanja (in denarne nagrade) je gorski vodnik in reševalec Eduard Kastner iz Berchtesgadna. Priznanje bodo podeljevali vsako leto, namenjeno pa bo za posebne zasluge pri ohranjanju narave in okolja v gorah. Obiskovalci koče si lahko privoščijo tudi Staničev jedilnik. Glavni kuhar se je naučil nekaj tipičnih slovenskih jedi (tudi idrijske žlikrofe); slovenski gorniki bodo v koči vedno prijazno sprejeti. Nedelja, 4. julija 1999: Spominski vzpon na vrh Watz-manna po stopinjah Valentina Staniča. Na gori sta »delali« tudi dve televizijski ekipi. Bavarska TV je imela skupino parkovnih nadzornikov, oblečenih v slogu izpred dvesto let. Slovensko TV je vodila Marjeta Sve-tel-Keršič: za pripravo posebne oddaje Gore in ljudje so imeli opremljenega svojega originalnega Staniča. Bavarski gorniki načrtujejo, da bi pot na Watzmann preimenovali v Staničevo pot. Ker ideje ni mogoče uresničiti čez noč, so storili prvi korak in klimatsko raziskovalno postajo tik ob poti do Watzmannovega doma preimenovali in primemo informacijsko opremili v Staničevo raziskovalno postajo. Mrziiška koča VINKO HROVATIČ Večkrat požgana in spet obnovljena si v preteklosti naši bila, lega najlepša ti tukaj je dana, tu se počutim, kot bil bi doma. Tvoje prijazno nas sprejme ognjišče, križajo tukaj se pota gorâ, kdor te v življenju le enkrat obišče, srce njegovo te večno pozna. Bodi ponosna na rod naš naslednji, čista ostani v zavetju gora, ko te obišče planinec poslednji, bodi še takšna, kot zdaj si bila. ■MIBÜM^^^MHI^^^ PLANINSKI VESTNIK PO POČASTITVI V NEMČIJI JE VALENTIN STANIČ DOBIL ŠE DOKUMENTARNI TV FILM MOŽ, KI JE GORAM JEMAL MERO MARJAN RAZTRESEN Zlepa ni neki Slovenec v tujini doživel tolikšne počastitve kot jo je letošnjega 3. julija v bavarskih gorah in v Berchtesgadnu Valentin Stanič. Nemci (v sodelovanju s Slovenci) so mu na pročelju planinske koče Watz-mannhaus, visoko na pobočju »najvišje popolnoma nemške gore« Watzmann, odkrili dvojezično, slovensko in nemško, spominsko ploščo, za katero je izdelal načrt arh. Vlasto Kopač, oblikoval pa jo je kipar Marjan Keršič-Belač. Preštevilne planinske obiskovalce te koče in te gore bo plošča spominjala, da je bil Slovenec Stanič »odkar svet stoji« prvi človek, ki je priplezal na vrh prepad nega Watzmanna, nemške gore z največ legendami in strašljivimi zgodbami. Že pred to slovesnostjo je redaktorica televizijskih oddaj "Gore in ljudje« Marjeta Keršič Svetel začela pripravljati dokumentarni TV film o Valentinu Staniču, ki je bil na sporedu 20. septembra ob 21. uri. Tudi spominska plošča na planinski koči pod nemškim Watzmannom je precejšen prispevek k turistični in drugačni prepoznavnosti Slovenije: gotovo so v državi, iz katere je ta mož, velike gore, so prepričani občudovalci lepe bronaste plošče, po gorah te svoje domovine je gotovo hodil ta človek, preden se je pred 200 leti drznil povzpeli na 2713 metrov visoko najvišjo nemško goro Watzmann (preden je Nemčija dobila Zugspitze, ki pa je na meji z Avstrijo in zato najbolj navdušeni nemški gorniki višinsko državno prvenstvo še vedno priznavajo Watzmannu). Ne zgodi se torej prav pogosto, da bi v tujini postavljali spomenike zaslužnim Slovencem, duhovnik in polihistor Valentin Stanič, rojen leta 1774 v Bodrežu pri Kanalu ob Soči, je glede tega izjema. Proti koncu 18. stoletja je bil med redkimi pionirji raziskovanja Alp, ki se je tveganih gorskh vzponov loteval iz znanstvene radovednosti, pa tudi iz čiste želje po pustolovščini. V času, ko so si v visokogorje upali samo prav redki, pa še ti večinoma v spremstvu domačih gorskih vodnikov, je Stanič sam odhajal v najvišje gore in večkrat na take vrhove, na katerih pred njim še ni stala človeška noga. Bil je prvi na najvišji nemški gori, bil bi tudi v prvenstveni »navezi« na Grossglocknerju leta 1800, pa so ga neke meritve zadržale v dolini, tako da je na Veliki Klek prišel dan za prvopristopniki, takrat pa je v skale zapičil svojo dolgo palico in se dvignil nanjo, da je bil še višje od vrha in od tistih, ki so bili pred njim na najvišji točki Avstrije... Tudi na Triglavu je bil, ko je bilo pred njim na vrhu le nekaj ljudi. Ne da bi posebej hotel, je postal prvi, ki je izmeril višine treh najvišjih gora treh držav, Watzmanna v Nemčiji, Velikega Kleka v Avstriji in Triglava v Sloveniji, Na vse te tri in še na druge gorske vrhove je zato poleg najnujnejše osebne opreme vzel tudi preproste S preprostim Inštrumentom je Valentin Stanič Izmerit višine nekaterih najviSJh gora. Prepadne visoćine. ki jih j« moral Stanič premagati, da je priplezal na Watzmann, GrossgJockneT in Triglav. 421 merilne inštrumente, takšne pač, kakršni so bili takrat v rabi. Predvsem nemško govoreči in gorniški svet pozna odslej Valentina Staniča kot izvrstnega slovenskega gornika in prvopristopnika na več visokih gorskih vrhov, Slovenci, predvsem z Banjške planote, kjer je služboval kot duhovnik, so ga poznali tudi kot učitelja, zdravil-ca, umnega kmetovalca, tiskarja in vsestranskega ljudskega prosvetiteija, poleg tega je v odročnih krajih sam cepil ljudi proti kozam, v Gorici je ustanovil zavod za gluhoneme, pa tudi prvo društvo proti mučenju živali v tem delu Evrope, O tem možu pripoveduje 50-minutni dokumentarni TV film »Valentin Stanič«, za katerega je scenarij napisala Marjeta Keršič Svetel, v naslovni vlogi pa nastopa Miro Nagode. Film je deloma dokumentaren, deloma igran, v njem govorijo o Staniču preučevati njegovega življenja iz Slovenije in Nemčije Nemci so 3. julija letos pred 200-letnico prvega (Sta-ničevega) pristopa na Watzmann pri svoji koči pod vrhom gore ob začetku "Watzmann ove g a leta« pripravili slavje, kakršnega niso Slovenci niti ob 200-letnici prvega pristopa na Triglav, katerega »akterji« so bili sami Slovenci. Prihodnje leto bodo podobno slavje ob 200-letnici prvega pristopa na Grossgiockner pripravili pod to avstrijsko goro in spet ne bodo mogli mimo Slovenca. ki jim je goro prvi izmeril. O takih (tudi turističnih, saj je pravzaprav vse turizem) promocijah Slovenije nimamo priložnosti prav pogosto pisati. KDO JE KLEMENTA JUGA PRVI PELJAL V GORE-TRETJIČ IN ČETRTIČ___ VPRAŠANJE SE JE RAZVILO V POLEMIKO Najraje bi kar pritrdil dr. Tonetu Strojinu. ki na začetku svojega odgovora na moj članek o Klementu Jugu izraža upanje, da se vprašanje iz naslova ne bo izrodilo v polemiko (svoj prispevek v PV 7-8 1999 na strani 304 je naslovil s podobnim vprašanjem: »Kdo je koga prvi peljal v gore?«). Ne glede na to najino - upam, da dobronamerno - uverturo pa mi vest ne da miru. Menim, da sem bralcem, ki so temu vprašanju na straneh Vestnika slediti, že zaradi načina odgovora dr. Strojina dolžan nekaj pojasnil. Brez sprenevedanja je (hočeš nočeš) torej polemika tu. Pa pojdimo lepo po vrsti! NE VEMO, KDO GA JE NAGOVORIL Dne 20. 3. 1999 sem glavnemu uredniku Planinskega vestnika postal prispevek z naslovom »Stoletnica rojstva Klementa Juga« in ga prosil za objavo v rubriki »Odmevi«, po lastni presoji pa lahko tudi kje drugje. Prispevek je bil objavljen uokvirjen v letošnji majski številki PV pod naslovom »Kdo je Klementa Juga prvi peljal v gore«. Vprašanje, ki je ob celovitem obravnavanju osebnosti dr. Klementa Juga lahko le eno izmed 422 mnogih, je tako nehote dobilo bolj polemično noto in v zvezi z Jugom osrednji pomen. Dr. Strojin celo pravi, da je »to vprašanje danes za nekatere problem«. Lahko le sklepam, da med «nekatere« prišteva tudi mene. Sicer pa se s tem »problemom« ukvarja ludi sam, ko v svojem prispevku v lanskoletnem decembrskem Planinskem vestniku (Dr. T. S.: Stoletnica rojsfva Klementa Juga - Filozofski nazor in etika dr. Klementa Juga v alpinizmu in aipinistiki, str. 529-531) piše o Jugu: »Ne vemo. kdo ga je nagovoril, da je šel v gore.« Na to, da ga je za prvo planinsko turo na Triglav pravzaprav nagovoril prijatelj Zorko Jelinčič, sem ga opozoril na posvetovanju ob stoletnici Jugovega rojstva v Solkanu, kasneje pa v svojem omenjenem prispevku v PV. Izšel je letos v maju, torej približno sočasno s knjižico Dr. Klement Jug 1898-1924-gradivo pogovora ob stoletnici rojsfva dr. Klementa Juga (Solkan. 4. 12. 1999). V njej je v prispevku «Filozofski nazori in etika dr. Klementa Juga v alpinizmu in aipinistiki« v poglavju »Jugova pot v gore« (str. 33) dr, Strojin svojo prvotno tezo popravil in zapisal: »Zorko Jelinčič ga je nagovoril, da je šel v gore. iz njegovega spisja vemo, da je pokazal žilavo naravo in pristnost tovarištva v go- Valerttln Stanič, kol ga je v dokumentarnem TV t lrnu upodobil Miro Nagode, sicer tudi jamarski reäevalec. stremljenju po razvoju, po vedno zahtevnejših preizkušnjah samega sebe in popolnem obvladovanju sveta vertikal je postal tudi alpinist. O tem, koliko lahko mladostno občudovanje vrhov, divjih globeli Alp in narave vpliva na usmeritev nekoga v alpinizem, ne mislim na široko razpravljati. Dr. Strojin se namreč v zvezi s tem v svojem odgovoru poslužuje iztrganega Jelinčičevega citata. Poleg filozofije je bila Jugova študijska usmeritev izrazito naravoslovna, o čemer priča njegova personalna dokumentacija, ki sem jo imel priložnost preučiti v univerzitetnem arhivu Vendar so znani tudi številni pasivni častilci gorske narave, ki se niso še nikdar odpravili niti na resen izlet v gore, kaj šele v stene. Zato se mi zdijo taki dokazi majavi, z njimi pa je približno tako kot s tezo dr. Strojina, da na Triglav leze na desettisoče ljudi, pa zaradi tega vzpona Ena od redkih fotografij dr. KFementa Juga še nobeden ni postal alpinist Jugovega kova. Lahko jih obračamo kakorkoli želimo. rah...« Smatram, da je slednja, popravljena trditev korektna, Če bi bila v taki obliki izrečena in napisana že poprej, se gotovo - vsaj jaz - ne bi spuščal v polemiko. Toliko v pojasnilo vprašanju, ki za celovito oceno prispevka dr. Klementa Juga k razvoju alpinizma, filozofske misli in splošni narodni kulturi gotovo ni osrednje, je pa tako kot vsako drugo dejstvo kamenček v zgradbi poznavanja življenja in dela te osebnosti. Želel bi komentirati še nekatere izjave in dele citatov, ki jih je dr. Strojin uporabil v prid svojih pogledov. Tudi meni je iskreno žal, da mu ni uspelo izkoristiti priložnosti in izvedeti kaj več podrobnosti od pokojnega Albina Torellija in dr. Vladimirja Kajzelja. Vsak podatek bi bil pri preučevanju osebnosti Klementa Juga dobrodošel. Dovoljujem si celo trditi, da ga je med skalaši Kajzeij kot plezalca gotovo najbolje poznal, saj sta bila - kadar Jug ni plezal sam - nekakšna »zlata naveza«. Poleg njega je bil najpogostejši Jugov soplezalec še Volkar Torelli je kot plezalski tovariš sodeloval ob Janezu Kvedru samo pri plezanju variante Kaltennegerjeve smeri v severnem ostenju Razorja (4. 8. 1924). Morda ga je poznal sicer, ne pa kot pogosti soplezalec, SPORNA JUGOVA PRVA TURA Res je to, da je Klement Jug plezalska nagnjenja nosil v sebi; najmanj toliko če ne še več kot povprečen otrok. V obdobju, ko so se otroci merili v obvladovanju vseh mogočih naravnih ovir, ki jih je bilo v skalovju vzpetin nad rodnim Solkanom na pretek, je po spretnosti in vztrajnosti med vrstniki vsekakor izstopal. To pa gotovo ni bil zadosten pogoj, daje Jug postal vrhunski alpinist. Med instinktivnim otroškim obleganjem bližnjega skalovja in zavestno opredelitvijo za plezalca v zreli dobi je treba vendarle potegniti ločnico. S Strojinovo trditvijo, da Triglav ni bil prva Jugova tura. ne morem soglašati, vsaj dokler niso znani njegovi morebitni prejšnji podvigi. Ne bom uporabljal iztrganih citatov iz posameznih virov, čeprav se jih tudi dr. Strojin poslužuje. To pa kaj rado zamegli popolno predstavo o določenem problemu. Iz celotnega »Pregleda planinskih izletov in plezalnih vzponov« Klementa Juga (Jelinčič, dr. Kajzeij, dr. Bartol: Dr. Klemeni Jug - Ljubljana 1956), iz poglavja »Planinec« {isti vir), iz spominskega članka -Neiztrohnjeno srce« (PV 1924, str. 239, avtorja J, Z. /Podmelec/), pa tudi iz zapiskov in pričevanj Zorka Jelinčiča in Franceta Štruklja (študentska, stanovska in planinska tovariša Klementa Juga) lahko zaključim samo to, da je Jug svojo prvo gorsko turo opravil na Triglav v družbi in na pobudo Zorka Jelinčiča (leta 1920). Temu so sledile številne v omenjenem pregledu zapisane ture, pa tudi tiste, katerih datum ni točno zabeležen. Vsaj v obdobju do leta 1922, ko je Jug vstopil v TK Skala in se preizkusil na prvi plezalni turi (Mojstrovka), je bilo tudi več ilegalnih prehodov grebena tolminsko-bohinjskih gora v poletnih in zimskih razmerah s ciljem prenesti propagandni material in slovensko literaturo na drugo stran rapallske meje. Po poročilih Jelinčiča in Štruklja je v njih sodeloval tudi Jug, Tako je počasi gomiško dozoreval. V svojem KDO JE DAL POBUDO ZA ZIMSKO TURO Dr. Strojin mi pripisuje tudi pretiravanje in pravi: -.Govoriti danes, da je imel Zorko Jelinčič, ki ga izjemno cenim kot zavednega primorskega Slovenca, ključno vlogo pri nastanku in razvoju Jugove plezalne poti, je malo pretirano.» Tega nisem napisal jaz. Nisem namreč tako naiven, da bi verjel, da je samo zaradi tega postal Klement Jug vrhunski alpinist. Lahko pa sklepamo, da je Jelinčičeva pobuda in njuna prva skupna tura zbudila pritajena Jugova gorniška in plezalska nagnjenja. O 423 „ .. . -1' . r .J j-. tr -—--fâ -->-Vl-^•»/itL' »J J*. -ZAJC . i^zrxjM^ÜU i'- y y"..* .j.y V ' . - .. , ■...-----' - ' —. v jï-.-rf y-"'--—r— ^ ;-----Je > 12. avgusta 1999 smo se na pokopališču v Celju poslovili od verjetno najstarejšega zdravnika GRS Slovenije, ljubitelja glasbe, narave in gora, našega dolgoletnega sotovariša in enkratnega prijatelja Harija. Njegova življenjska pot je bita težka, toda bogata z izkušnjami. Rodil se je ob koncu prve svetovne vojne v Gradcu in otroško dobo preživel v zelo skromnih okoliščinah v Mariboru, pozneje pa v Ljubljani, kjer je leta 1936 tudi maturira!. Že kot gimnazijec je kazal izredno veselje do glasbe. V operi in opereti je pel ne le v zboru, temveč tudi v Viharniku MAJDA SENICA Na vrheh začutil me boš v srcu. Na oblakih bom lebdela, med sinjino, nad previsi sten. Moj obris razpet bo v dalje, med zelenje, med slapove šumne. Plavala bom razsvetljena. V besedah tvojih, luč svetila bo in blagodejno pela. kl so ga zasedli slovenski partizani in angleške ćete. Tam je kot zdravnik, ker je dobro govoril angleško, sodeloval tudi z angleško saniteto. To pa ga je med drugimi podobnimi »grehi« že leta 1945 pripeljalo za štiri mesece v zapor. Drugič je zaradi izmišljenih obtožb postal politični zapornik decembra 1946 in je presedel v različnih zaporih in delovnih taboriščih do poletja 1949, ko je bil pomiloščen. Potem so zanj končno prišli znosnejši časi, čeprav je še dolgo nosil pečat politično nezanesljivega izobraženca. Zaposlil se je v Splošni bolnišnici Celje. Uspeio mu je dobiti specializacijo iz interne medicine, pozneje pa celo dodatno specializacijo iz gastroenterologije, ki jo je opravil v Londonu. Tja pa je smel le brez družine. Po vrnitvi v Celje je postavil na noge prvi gastroenterološki oddelek v Sloveniji, ki je daleč naokoli užival velik ugled. V naslednjih letih je postal primarij, doktor znanosti, docent, nato pa še redni profesor interne medicine. Ko je gastroentero loški oddelek v Celju stal na solidni osnovi, se je dr. Zaveršnik posvetil zdraviliškemu delu in leta 1969 postal šef zdravnik Zdravilišča v Rogaški Slatini. S svojo strokovnostjo je dvignil ugled te ustanove v zavidljive višine. Tam je deloval vse do svoje upokojitve leta 1988, kot svetovalec in strokovni sodelavec pa še dolgo vrsto let nato. Od kdaj in od kod njegova ljubezen do gorâ? Se je zanje vnel že kot dijak, študent aii pozneje v težkih okoliščinah kot partizanski zdravnik? Sam na to vprašanje odgovarja v svoji knjigi »Spomini«, ko sočno opisuje, kako je kot devetletni šolarček s težavo pre p ros il sošolce iz višjih razredov, da so ga vzeii s seboj na Pohorje. Ta ljubezen, ki ga je pozneje vodila tudi v višje in visoke gore, ga ni nikoli zapustila in ga je končno morala pripeljati tudi v naše vrste. Tako je leta 1956 postal član celjske Postaje GRS in je tudi na tem področju nesebično in tvorno deloval skoraj 43 let. Celjskim gorskim reševalcem bo 448 ostal v spominu kot velik ljubitelj gorâ, kot požrtvovalen sotovariš, ki se je vedno odzval klicu v akcijo, čeprav je reševanje v obdobju njegove največje aktivnosti bilo neprimerno napomejše kot je ob vseh sodobnih pripomočkih danes. Ostal nam bo v spominu kot briljanten predavatelj na naših tečajih in obnovitvenih tečajih prve pomoči, ki je svoje široko medicinsko znanje znal približati vsakemu ušesu. Ne nazadnje se ga bomo spominjali tudi kot odličnega prijatelja in družabnika, ki je s svojo duhovitostjo, iskrivostjo, s svojim pevskim talentom znal nepozabno popestriti tudi naša prijateljska srečanja. Odšel je na pot, katere zavojev in konca tisti, ki prihajamo za njim, na srečo ne poznamo vnaprej. Spomin nanj bo med nami še dolgo ostal Živ. Joia četi na 100-letnica Hausenbichlerjeve koče na Mrzlici_ Dne 28. septembra 1999 je poteklo 100 let, odkar je bila zgrajena in stovesno odprta ena od prvih planinskih koč na tedanjem Štajerskem, Hausenbich le rjeva koča na Mrzlici (1122 m). Kočo so ob otvoritvi 28. 9. 1899 imenovali po Janezu Hausenbichlerju (13. 1, 1838-11. 4. 1896), velikem slovenskem rodoljubu, gospodarstveniku, očetu savinjskega hmeljarstva, častnem občanu petih savinjskih občin, organizatorju II. slovenskega tabora v Žalcu, soustanovitelju narodne čitalnice itd. Bil pa je tudi velik ljubitelj narave, predvsem gorskega sveta. Kot lovec in planinec se je v času svojega življenja večkrat povzpel na Mrzlico. Med temi njegovimi obiski, ki jih je opravil skupaj s svojimi sodelavci in prijatelji, se je rodila ideja, da bi na Mrzlici postavili planinsko kočo. Vendar tega v času svojega življenja ni dočakal. Pobudo za postavitev planinske koče na Mrzlici je dal Fran Kocbek, takratni predsednik oziroma načelnik Savinjske podružnice SPD, sicer po poklicu učitelj. Po smrti J. Nausenbich le rja sta občinski tajnik Ivan Kač-Savinjski in nadučitelj Anton Petriček začela s phprava-mi za postavitev planinske koče na Mrzlici. Na ta vrh so se Žalčani večkrat povzpeli, posebno še na vsakoletni binkoštni ponedeljek. Že leta 1898 sta oba glavna akterja, Petriček in Kač, prvič z rdečimi znamenji zaznamovala pot iz Žalca preko Zabukovice na Mrzlico. Maja leta 1899 so pri Savinjski podružnici SPD v Žalcu ustanovili gradbeni odbor. Takrat so ga imenovali izvršni odbor za zgraditev planinske koče na Mrzlici - Savinjskem Triglavu, kakor je Mrzlico poimenoval Fran Kocbek. V odboru so bili poleg I Kača in A. Petrička še Fr. Roblek in Širca. Odbor je imel nalogo, da pripravi vse potrebno za zgraditev koče. Najtežavnejše je bilo zbiranje potrebnih denarnih sredstev. Organizirali so vse mogoče akcije, vključno s tombolo in nabirkami. Zbrali so potrebnih 637 goldinarjev. Gradbeni odbor je gradnjo koče zaupal tesarskemu mojstru Andreju Kačniku Ta je skupaj s svojimi sodelavci poskrbel, da je bila koča pravočasno in v dogovorjenem roku tudi postavljena. Zgradili so jo v lesu. Bila je razmeroma majhna, z dvema prostoroma in podstrešjem. V njej je lahko prenočevalo 10 oseb, deloma spodaj, deloma na senu na podstrešju. Kočo so slovesno odprli na god sv, Venčeslava, češkega svetnika. Na dan otvoritve se je na Mrzlici zbralo nad 250 udeležencev. Večina je prišla iz zabukovške strani, deloma z vozovi do vznožja, v glavnem pa peš mimo Turškega kamna. Udeleženci so prišli k otvoritvi tudi iz Trbovelj, tudi iz drugih krajev Štajerske, zastopniki Osrednjega odbora SPD iz Ljubljane, iz Gradca pa je prišel tudi prof. J, Frischauf, Z možnarji na vrhu Mrzlice so naznanili velik dogodek, nato pa je kaplan Medvešček iz Griž blagoslovil novo zgrajeno kočo in nov križ ob njej. Združeni žalski in gotoveljski pevci so potem zapeli Lepa naša domovina. V imenu gradbenega odbora je najprej spregovoril načelnik Anton Petriček. ki se je vsem darovalcem, graditeljem in navzočim zahvalil za dano pomoć in opravljeno delo. Na koncu govora je uradno odprl novo zgrajeno Hausenbichlerjevo kočo. Nato je imel krajši nagovor še M. Verovšek v imenu Osrednjega odbora SPD in »planinskih pi-parjev«. Oglasil se je tudi prof. J. Frischauf, nadaljeval pa tudi F. Kocbek. Ta se je še posebno zahvalil najdelavnejšima v odboru, A. Petričku in I. Kaču. Govoril je še gvardijan o. Alfonz Svet splošno o planinstvu, Ivan Kač je nazdravil »kmetiškemu ljudstvu« 1er ljudi navduševal za narodne ideje. Govoril je še pravnik Dimnik. Po uradnem delu se je v koči in zunaj nje razvila prosta zabava. Udeleženci so se pozno popoldne razšli, vsi navdušeni in poživljeni s poudarkom na slovenstvu in planinstvu. Vreme je bilo takrat zelo lepo. Prva leta je s kočo gospodarila Savinjska podružncia SPD v Žalcu, kasneje pa celjska sekcija. Ker koča ni bila redno oskrbovana, je bilo možno dobiti ključe za njeno uporabo tako v Žalcu kakor tudi v Trbovljah, pa tudi v Preboldu. Ko je leta 1928 Trboveljska podružnica SPD znova oživela, je 24. oktobra 1928 Savinjska podružnica SPD v Celju ponudila Trboveljski v najem Hausenbichlerjevo kočo za letno najemnino 561 dinarjev, Trbo-veljčani so se odločili za ponujeni najem in sklenili ustrezno pogodbo, ki je veljala za leto 1929. Pogodbo so nato podaljšali še za leto 1930, Celjani pa so hkrati sporočili, da s 1, januarjem 1931 prepuščajo kočo s pripadajočim zemljiščem na Mrzlici v last Trboveljski podružnici SPD, Trboveljski planinci so že v času trajanja najemne pogodbe kočo obnovili zunaj in znotraj, hkrati pa so se že lotili graditve novega planinskega doma na Mrzlici, ki so ga nato odprli leta 1931. Odtlej je Hausenbich te rjeva koča veljala kot depandansa novozgrajenega doma. Njen konec je bil žalosten. Dne 6. julija 1942 je Haus en bich le rjeva koča skupaj z novozgrajenim domom. gospodarskim poslopjem, zasilno kočo društva Prijateljev prirode na bližnji Štorovi ravni ter bližnjim lovskim zavetiščem na sosednjem H omi č u zgorela. Vse te koče so požgali partizani isti večer z namenom, da preprečijo zadrževanje nemških okupacijskih sil na tem območju. Po končani vojni je Planinsko društvo Trbovlje znova postavilo planinsko kočo na temeljih planinskega doma, medtem ko Hausen-bichlerjeve koče niso obnovili. Vendar je ta v času svojega obstoja odigrala pomembno viogo pri širitvi in krepitvi slovenskega planinstva ne le na obeh straneh Mrzlice, pač pa nasploh. PD Trbovlje je kot zadnji lastnik te koče pripravilo ob 100-letnici zgraditve dne 19. septembra 1999 pred planinskim domom na Mrzlici slovesno obeležitev dogodka. Tudi s pripravo in izdajo knjige. Tine Lenarčič 85 let Vilharjeve koče pod Snežnikom_ S kratko slovesnostjo so se v Črnem dolu pod Snežnikom il i rs kobi stri šk i planinci, taborniki in gostje v nedeljo, 15. avgusta 1999, spomnili gradnje in otvoritve Vilharjeve koče pred davnimi 85 leti. To je bila prva slovenska planinska postojanka na območju Snežnika. Čeprav so graditelji želeli postaviti kočo bližje vrhu Snežnika, so se zaradi Slovencem nenaklonjenega lastnika snežniških gozdov morati zadovoljiti z nekoliko odmaknjeno lokacijo. Vilharjeva koča je bila slovesno odprta prav v začetku prve svetovne vihre. Med graditelji se je še posebej izkazal društveni tajnik dr, Fran Kouča. Koča je imela srečo, da so ji vojne vihre prizanesle, in nesrečo, da so jo italijanske oblasti odvzele domačemu slovenskemu planinskemu društvu in jo namenile svojim političnim ciljem. Po drugi vojni, ko so bistriški planinci svoje planinske gradbene načrte prenesli na gradnjo koč na Snežniku in Sviščakih, so čmodolsko kočo prevzeli ilirskobistriški taborniki, ki jo že tri desetletja vzorno ohranjajo in ob njej razvijajo bogato taborniško dejavnost. Predsednik PD Snežnik Janez Žl-bert se je domačim tabornikom za njihovo plemenito delo toplo zahvalil. Opomenu čmodolske koče, kije v vseh teh letih ohranila tudi svoje staro ime po Miroslavu Vllharju, velikem narodnem politiku, pesniku in javnem delavcu, in o dejavnosti domačega planinskega društva sta zbranim spregovorila Vojko Čell-goj in dr. Tone Wraber, ki je v društveno kroniko tudi zapisal, da je prav Čmodolska koča pomemben spomenik slovenskega planinstva, Ilirskobistriški planinci so slovesnost v Črnem dolu združili z 31, poletnim srečanjem na Snežniku, kjer je tega dne v Koči na Snežniku delovala tudi snežniška pošta in prvič uporabljala redni poštni dnevni žig pošte 6259 Snežnik, s katerim bo odslej odpremljena vsa snežniška pošta. Vojko Čel Igo) Utrinek a slovesnosti v črnem dolu ob 85-letnlcl Vilharjeve koče, zbranim je spregovoril tudi dr. Tone Wraber. Foto: VDJko Ćeligoj 449 Slovenski kulturni dnevi v Rimu V počastitev slovenskega državnega praznika je Veieposlaništvo Republike Slovenije v Italijanski republiki od 19. junija do 4. julija 1999 pripravilo prve slovenske kulturne dneve. Če so dosedanje prireditve v Rimu predstavljale predvsem slovensko umetnost in slovenske umetnike (razstava grafik sedmih slovenskih grafikov, Bernika, Bor-čiča, Ciuhe, Jem ca, Logarja, Ma kuca in Spaoala v mesecu marcu, nastopi komornega zbora Ave v Vatikanu, v palači Borghesejev in v cerkvi sv. Ignacija ob slovenskem kulturnem prazniku 8. februarju), pa so bili kulturni dnevi namenjeni predvsem spoznavanju Slovenije. Tako je bil osrednji dogodek dne-vov razstava »Slovenija, alpska dežela«, ki je v prejšnjih letih že bila deležna velike pozornosti in dobro obiskana na Hrvaškem, v Avstriji in v Nemčiji, tokrat pa je bila, v celoti prenovljena in dvojezična, prvič v Italiji. Triintrideset velikih panojev (od reprodukcij slik s prvimi slovenskimi hribolazci in starimi planšar-s ki mi opravili ter tematskih shem do barvnih fotografij Triglava, Jalovca in Velike planine), starinska smučarska in planinska oprema (od nahrbtnika do cepinov in derez), izvirni Kugyjev bronasti kip, predvsem pa prva vpisna knjiga z vrha Triglava (1895-1904) so lepo ponazorili dobrih 100 let slovenskega alpinizma in planinarjenja. Razstavo, ki jo je ob pomoči Pokrajinskega arhiva Maribor (PAMb), Mednarodnega inštituta arhivskih znanosti (MiAZ), Slovenskega arhivskega in Slovenskega planinskega društva pripravila prof, Slavica Tovšak. pomočnica direktorja PAMb, je pritegnila veliko pozornosti zlasti pri italijanskih obiskovalcih, ki jim je bila tudi prvenstveno namenjena. Ob pogledu na lepote slovenskega gorskega sveta je propagandno gradivo slovenskih turističnih agencij kar vidno kopnelo. Ob razstavi so se zvrstili še različni dogodki, kot okrogla miza, dve predavanji, koncert in literarni večer, že dva dni pred otvoritvijo pa je v baziliki sv. Janeza v Lateranu pri popoldanski italijanski maši nasto-450 pil Mešani pevski zbor »Divača«. Na okrogli mizi z naslovom »Aktualni problemi arhivske teorije in prakse«, ki jo je vodil doc. dr. Peter Pavel Klasinc, direktor MIAZ, so sodelovali številni predstavniki večine pomembnejših rimskih arhivov. Slabše obiskani sta bili predavanji. Prvega z naslovom »Utrinki iz slovenskega alpskega sveta« je pripravila prof. Slavica Tovšak. S približno 200 diapozitivi je predstavila gore, floro in favno Julijskih Alp, Karavank, Kamniško-Savinjskih Alp in Pohorja, Še posebno so prišli do izraza zimski posnetki vrhov. Prof. Nemo Canetta pa je z drugim predavanjem »Slovenija, premalo znana soseda« s svojim poznavanjem Slovenije presenetil tudi slovenske obiskovalce. Diplomant iz geoloških ved in matematike, doma iz Milana, je član milanske sekcije Italijanskega alpinističnega kluba, soustanovitelj muzeja Valmalenco in organizator L'Alfa Via v Valma-lencu. Že več let preučuje l. svetovno vojno s posebnim poudarkom na dogodkih v gorah in v utrdbah. Doslej je objavil 28 publikacij in več kot 130 člankov o izletih in kulturi v gorah. Za »Vrnitev v Kobarid« ga je leta 1996 R Slovenija nagradila z nagrado za najboljši Čianek v italijanščini. Znova je prav to nagrado prejel leta 1998 za svoje delovanje v korist slo vensko-italijanskega prijateljstva. V svojem predavanju, ki ga je podprl s 300 diapozitivi, izbranimi izmed nekaj deset tisoč, posnetih v petnajstletnem obiskovanju Slovenije, namenjenem predvsem italijanskim obiskovalcem, je prehodil celotno pot od prihoda Slovencev izza Zakarpatja In Karantanije do današnje samostojne države. Še posebej se je zadržal pri spreminjanju slovenske etnične meje in na pomembnosti soške fronte. Dobro obiskan in tudi dobro sprejet je bil koncert pevske skupine »Katice« v Madžarski akademiji na znameniti ulici Giulia. Devet deklet je v enoumern koncertu predstavilo narodne pesmi iz Bele krajine, Prek-murja, Slovenske Istre, Štajerske, Koroške, Gorenjske in Dolenjske ter iz Porabja in Rezije, v znak do- brega sodelovanja med slovenskim veleposlaništvom in akademijo pa so dodale še madžarsko narodno pesem. Po koncertu so se dekleta odpravila do bližnjega Cvetličnega trga, kjer naj bi bil daljnega leta 1595 sežgan slovenski protestantski duhovnik Peter Kupljenik. Med potjo so številnim glasno odobravajočim in presenečenim turistom zapele še nekaj slovenskih narodnih pesmi. Slovenske kulturne dneve je zaključil literaturi večer »Nove slovenske poezije«. Večer je oblikoval in vodil prof. Miran Košuta, pisatelj, esejist in docent slovenskega jezika in književnosti na Univerzi »La Sapienza« v Rimu. Predstavil je knjigo »Nuova poesia slovena«, v kateri je v daljšem članku z naslovom »Večno iskanje svetega grala v novi slovenski poeziji« predstavil razvoj novejše slovenske poezije in sedem mladih slovenskih pesnikov. Prvi slovenski kulturni dnevi so po besedah glavne organizatorke prof. Dolores Kocjančič Selan, prve sekretarke, ki ima na skrbi kulturo in tisk na veleposlaništvu, dobro uspeli, saj se jih je udeležilo skoraj 1000 obiskovalcev, če upoštevamo tudi dobro obiskan sprejem pri veleposlaniku Veleposlaništva Republike Slovenije v Italijanski republiki nj. v. Petru A. Bekešu, ki ga je v počastitev slovenskega državnega praznika priredil v znani palači Barberinijev. Kulturni dnevi bodo v Rimu tudi v jubilejnem letu 2000, vendar nekoliko dopolnjeni in spremenjeni. Milan Selan Kocbekovo zavetišče na Molički planini pod streho Molička planina, ki leži 1775 metrov visoko pod Ojstrico (2350 m), našo drugo najlepšo goro, je že pred več kot sto leti veljala za središče planinstva v Savinjskih Alpah. Že leta 1894 so na predlog Frana Kocbeka tu postavili prvo slovensko planinsko kočo v Savinjskih Alpah in drugo na Slovenskem nasploh kot protiutež nemški koči na Koro-šici. Leta 1898 pa je Savinjska podružnica Slovenskega planinskega društva postavila na Molički peči Noto Kocbekovo zavetišče na Mollćki pjanmr. odprto 15. 6. 'Ü■ to razglednico so dobrJi vsi udeleženci opisane slovesno si i. (1780 m) še majhno leseno kapelico. Ko je po prvi svetovni vojni večji planinski dom na KoroŠici prišel v trajno last Slovenskega planinskega društva, so planinci zahajali večinoma v ta dom, imenovan prav tako po Franu Kocbeku Kocbekova koča je leta in leta samevala in propadala. Sakralni objekt nad Mo-ličko planino je v petdesetih letih porušil »skrivnostni plaz«. Les, iz katerega je bila zgrajena kapelica, so raznesli mimoidoči, marsikatera deska pa je zgorela v peči Kocbekovega doma na Korošici. Dolga desetletja je bil žalosten pogled na to dolino, kjer se stekajo planinske poti, ki vodijo iz Robanovega kota, planine Ravne in planine Pod veža k na Korošico in Ojstrico ter dalje na druge vrhove Savinjskih Alp. Domačini in planinci so si ves čas želeli obnove obeh objektov. Šele leta 1980 so na kraju nekdanje kapelice postavili manjše razpelo, ki so ga leta 1990, ko so tu postavili novo kapelo, posvečeno slovanskima bratoma sv. Cirilu in Metodu, prenesli pod sedlo Prag (1870 m), od koder se zelo lepo vidi na Mo-ličko planino in na Ojstrico. Z realizacijo obljube, dane že v novi slovenski državi, da bo obnovljena tudi stara Kocbekova koča. pa so odlašali iz leta v leto. Ko so bili zgodaj spomladi leta 1997 domačini v Lučah in kmetje v Podveži ter člani novo ustanovljenega Gorniškega kluba Savinjske doline seznanjeni s fotografijo, na kateri je bilo podrto tudi glavno sleme častitljive stoletne koče, so se odločili vzeti stvar v svoje roke. Kompromisni predlog, da bosta ob pomoči občine in župnišča v Lučah ter Gorniškega kluba Savinjske doline objekt obnovili pašni skupnosti Ravne in Pod-vežak v Kocbekovo zavetišče, so sprejeli državni organi kot tudi Planinska zveza Slovenije, V lanskem koledarskem letu so pozidali porušene stene, v letošnjem letu pa so objekt pokrili in ga usposobili za najnujnejšo uporabo planšarjev in mimoidočih planincev. Materialna sredstva so prispevali Gorniški klub Savinjske doline, nekatera podjetja, posamezniki in domačini v okolici Luč 1er ovče-rejska skupnost, največ pa Pašna skupnost Ravne, katere člani so pod vodstvom njenega predsednika Lojzeta Moličnika tudi opravili vsa obrtniška dela brezplačno, V izredno kratkem roku so postavili to miniaturno lepotico v Savinjskih Alpah. Slavnostno odprtje zavetišča je bilo na veliki šmaren, 15. avgusta 1999. Udeležilo se ga je mnogo planincev in ljubiteljev Savinjskih Alp (prav gotovo jih je prišlo v ta raj na Zemlji prek 1500). Med njimi je bilo tudi prek 30 vaščanov Benedikta, rojstnega kraja Frana Kocbeka. Posebej smo se razveselili Pavle Karče iz Mozirja, vnukinje Frana Kocbeka, ki je bila ta dan prvič povabljena med slovenske planince. Ta množica se je zbrala pred kočo in posedla po bregu, nad katerim niso visele le skalne gmote Male Ojstrice, pač pa so rasle prečudovite gorske cvetlice, med katerimi niso manjkale ne Zoisove zvončiće, ne planike. V kulturnem programu so nastopili planšarji z Velike planine. Kamniški koledniki ter igralec in pesnik Tone Kuntner. Program je povezoval predsednik Gorniškega kluba Savinjske doline dr, Franci Zabu-košek. Navzoče sta pozdravila luški župan Mirko Zamernik ter predsednik Slovenskega gorniškega kluba Skala prof. dr. Tone Jeglič, slavnostni govornik je bil predsednik prve vlade samostojne Slovenije Lojze Peterle, mašo in blagoslovitev zavetišča pa je vodil apostolski nuncij v Sloveniji gospod Edmond Farhat. Ciril Velkovrh In Peter Jet Koča na planini Kuhinja Časnika Delo in Dnevnik sta junija lani objavila novinarska prispevka o odprtju nove koče na planini Kuhinja. Ker v Planinskem vestniku o novi koči nisem ničesar zasledil, jo bom skušal predstaviti. Pred kratkim sem jo obiskal in bil prijetno presenečen nad njeno zunanjostjo in notranjo ureditvijo, vesel pa tudi prijaznega pogovora z oskrbnico Lidijo Manfreda. Novo kočo so odprli 7. junija 1998. Postavilo jo je PD Kobarid namesto prejšnje koče, odprte leta 1984, v katero je 6, avgusta 1994 udarila strela in je do tal pogorela. Je montažna lesena brunarica, ki jo je izdelalo podjetje Smreka iz Gornjega Grada. Čeprav je PD Kobarid naročilo novo kočo takoj po požaru prejšnje in je bila izdelana in plačana že jeseni 1994, do decembra 1997 niso dobili dovoljenja za njeno postavitev. Kobariški planinci so morali premagati veliko ovir. ker so postavitvi nekateri nasprotovali, češ da koča ne sodi na podkrnske pašnike. Decembra 1997 so jo postavili, čez zimo in spomladi pa opremili ter uredili okolico. Koča stoji na spodnjem robu planine Kuhinja, ene od petih planin ob vznožju južnega pobočja Krna. Mimo pelje planinska pot iz Kamna v dolini Soče, skozi Vrsno do koče, od tam pa čez planino Slapnik in Krnsko škrbino na vrh Krna aii do 451 Gomiščkovega zavetišča malo pod njim. Iz Kamna (203 m) do Koče na planini Kuhinja (991 m, žig in napisna tabla, 1012 m) je dve uri hoje, na vrh Krna (2224 m) ali do Gomiščko-vega zavetišča (2182 m) pa še tri ure hoda. V bližino koče, pet minut hoje, pripelje z Vršnega tudi asfaltirana cesta. Na Vršnem se združita asfaltirani cesti iz Kamna in iz Kobarida. Zato je Koča na planini Kuhinja tudi odlično izhodišče za krožno turo na Krn ter nazaj prek Satognice, mimo Kot» na planini Kuhinja, 991 m Foto: Joie Dobnih jezera v Lužnici ter čez planini Les-kovca in Kašna; krožno pot bomo prehodili v osmih urah. Tura je najprimernejša v zgodnji jeseni, ker so poleti južna pobočja izpostavljena sončni pripeki. Oskrbnica je povedala, da je koča stalno odprta od sredine junija do sredine septembra, sicer pa ob sobotah. nedeljah in praznikih, razen če je zelo slabo vreme. Koča ima elektriko, tekočo vodo, centralno ogrevanje, 40 sedežev v gostinskem prostoru in najmanj 100 pri mizah pred kočo. 25 ležišč na skupnem ležišču in mobilni telefon (0609/331 916). Ko je koča zaprta, lahko pokličemo oskrbnico Lidijo Manfreda na njen dom v Krnu št. 8. mobilni telefon 0609/623 192. Oskrbnica želi, da se večje skupine vnaprej najavijo, zlasti zaradi hrane in prenočevanja. Lep je svet pod Krnom, Batognico in Maselnikom, zlasti pozno spomladi in v zgodnjem poletju, ko so travniki polni gorskega cvetja. Že vzpon iz Kamna ali samo z Vršnega do koče in potem sprehod do planine Leskovca je lepo doživetje. Pogledi na Krn, Batognico, Srednji vrh in Maselnik nad planinami ter na Matajur, Livek in Kolovrat s Špikom 452 na južni strani doline Soče se nam bodo za vedno vtisnili v spomin. Na Vršnem lahko spotoma obiščemo rojstno hišo pesnika Simona Gregorčiča s stalno razstavo o njegovi življenjski poti in njegovem delu. Planinsko društvo Kobarid moram pohvaliti, ker je postavilo kočo, ki se lepo vključuje v okolico. Je ravno prav velika za planince, ki se tam oglasijo pri vzponu na Km ali na povratku. Tistim, ki pa pridejo na izlet samo do koče, pa se itak bolj pri-leže počitek pred kočo. Za manjše skupine je dovolj prostora tudi za prenočevanje. Koča je lahko zgled tistim planinskim društvom, ki se bodo odločala za gradnjo na podobnih lokacijah. Joža Dobni k Pošta 6259 Snežnik Veliki Snežnik s svojimi tremi vrhovi ni samo najvišja slovenska izven-alpska gora, temveč je tudi izredno markantna gora, ki se z mnogih naših gora kaže na jugozahodu naše dežele kot izraziti, mogočni osamljeni vrh, prekrit s snežno odejo še globoko v pomladni čas. Bogastvo snežniške flore je botrovalo razglasitvi vršnega dela gore za botanični rezervat že v letu 1963. Gora je v stoletjih postala tudi simbol ljudi in krajev pod njo in spodbudila ustanovitev llirskobistri-ške podružnice SPD že v letu 1907, le-ta pa je na Snežniku in v njegovem podnožju zgradila kar pet planinskih postojank, od katerih je prva slovenska planinska koča, Vil- harjeva koča v Črnem dolu, sredi poletja slavila 85-letnico otvoritve. Primorska podružnica Nernško-avstrijskega planinskega društva iz Trsta je na Snežniku postavila že pred 125 leti, leta 1874, prvo planinsko kočo v slovenskih gorah. Številni so razlogi, da Veliki Snežnik obišče vsako leto vsaj deset tisoč obiskovalcev in da domače planinsko društvo že desetletja vabi na Snežnikov vrh z različnimi prireditvami. Od leta 1975 so bile mnoge od teh obogatene tudi s snežniško pošto in priložnostnimi poštnimi žigi; doslej jih je snežniška pošta ponudila že kar trideset. Občasna snežniška pošta je dobila tudi svojo poštno številko, sprva 66259, z osamosvojitvijo Slovenije pa 6259. Domače planinsko društvo je doslej izdalo že nad štirideset barvnih razglednic v nakladi nekaj sto tisoč izvodov. Od 15. avgusta letos pa je v veliko veselje tisočev obiskovalcev Snežnika vsa snežniška pošta na pošti v Ilirski Bistrici opremljena z novim, tako imenovanim dnevnim poštnim žigom občasne pošte 6259 Snežnik. Ta dan so udeleženci 31. poletnega srečanja na Snežniku v Koči na Snežniku in na slovesnosti v Črnem dolu v spomin na 85-letnico Vilharjeve koče izjemoma tudi sami lahko odtisnili ta žig na svojo pošto. Primorsko numizmatično društvo je za to priložnost pripravilo dvoje do-tiskov redne poštne dopisnice. Prvo, PND 38/99, s predstavitvijo SLOVÊNtjA b ta letu* tntyiï. BS LET UIÎK1UIJEUE KOĆE V tiltf* DOLU «WIM ninskim dnevnikom in berem. Nisem razočaran, da nama ni uspelo priti na vrh, ampak sem obogaten z novo izkušnjo, kje je meja, še bolj pa, da sva se znala tik pred vrtiom obrniti in zdrava vrniti domov. Kaj ti pomeni vrh. če je to tudi tvoj konec! Bočtjsn Nabergoj Praznovanje jubileja na Uršlji gori_ 28. avgusta letos je bilo pred planinskim domom na Uršlji gori nadvse slovesno: prevaljski planinci so praznovali SO-letnico svojega društva, praznovanje pa so polepšali še s tradicionalnim Srečanjem koroških planincev. Čeprav jutro ni obetalo lepega vremena, se je čez dan zjasnilo, na koncu pa je pohod-nike pozdravilo tudi sonce. Slavnostni govornik je bil Andrej Brvar, predsednik PZS, Planince je nagovoril tudi Mirko Mlakar, predsednik MDO Koroška. Udeleženci prireditve so bili prijetno presenečeni, ko so na Gori zagledali tudi predsednika Republike Slovenije Milana Kučana s soprogo Štefko. novega dnevnega žiga pošte 6259 Snežnik z datumom in uro srečanja na Snežniku 15,08.99,12, in drugo, PND 39/99, s sliko Vilharjeve koče v Črnem dolu, kot se kaže v tem času. Dotiska sta pripravila Danilo Pečar in Vojko Čeligoj. Vo|ko Čeligoj Slajše od naslade vrha Že dolgo se sprašujem, zakaj hodim v gore, zakaj se izpostavljam velikim naporom, neskončnim prepadom, zakaj hodim po strmih pečinah, ko sonce najbolj pripeka. Ko bom znal na to odgovoriti, potem verjetno tudi gore ne bodo več zanimive. Če hoče človek živeti aktivno in polno življenje, mora delati tudi nevsakdanje stvari, kajti vsakdanje stvari človek pozabi, takih pa nikoli. Sprva se mi je zdelo, da pretiravava, toda stvar je vedno bolj dozorevala in sčasom so postajate sanje realnost. Ta gora je preveč mogočna, da bi se ji gornik dalj časa upiral: z Markom sva se odpravila na najvišjo goro Afrike Kil i m and žaro (5895 m). Ko stopiš na afriška tla, ne smeš delati primerjav z Evropo ne na gospodarskem, ne na kulturnem področju, ampak jo moraš sprejeti takšno, kot je in se ji skušaš približati. Vse je novo, vse je drugače. Ljudje so prijazni, mogoče vsiljivi, nič slabši od nas. Narava je zelo raznolika: najprej se vzpenjaš skozi pragozd, nato skozi savano, nato puščavo in proti vrhu po ledeniku. Vendar to doživetje ni dano vsakemu; nama, na žalost, ni bilo dano osvojiti vrha. Preveč sva imela težav, da bi nadaljevala pot. Zelo lepo nama je bilo do koče Kibo (4750 m), vendar je bil zadnji vzpon proti vrhu preveč boleč, preveč hud, da bi vztrajala. Prve štiri ure je imel Marko težave zaradi glavobola, še večje probleme pa je imel z omrznjenim mezincem. Vso svojo koncentracijo in energijo je vložit v razgibavanje in ogrevanje prsta. Toda ko se je njemu stanje izboljšalo, se je meni poslabšalo, postal sem odsoten in pijan od višine. Bolečina in mraz v prsih sta bila z vsakim korakom večja. Mislil sem, da mi bo pljuča razneslo. Takrat me je prešinilo, kaj bo, če bo kaj narobe. Nato počitek, ponoven poizkus - in nato dokončna odločitev: »Marko, nazaj bo treba, ne morem več!« V tistem trenutku se ti sesuje svet, vsa pričakovanja padejo v vodo. Bita sva zelo blizu vrha, 5600 metrov visoko, za koga preblizu za obrat, vendar mi je vrnitev domov pomembnejša od vrha. Tisti trenutek mi ni bilo žal, da se obračava, to Rastlinstvo Kfllmandžara: kako drugačne so poti na to goro od drugih visokogorskih potil Foto: Marko Nabergoj sem moral narediti, ker drugega nisem mogel, solze pa so mi zalile oči, ker sem vedel, da tudi Marko ne bo šel na vrh zaradi mene. Rekel sem mu, naj nadaljuje z drugimi odpravami, a je sledil najinemu dogovoru, da na goro greva skupaj in se tudi vračava skupaj tako ali drugače; hvaležen sem mu za to odločitev. Le toliko sem se sklonil, da sem pobral nekaj kamnov ter jih nesel v dolino za prijatelje in za tiste, ki znajo to ceniti. Nad nama je bil sončni vzhod, pravijo, da je najlepši nad Kilimandža-rom, vendar ga nisem videl. Sedaj sedim doma pred svojim pla- PD Prevalje je ob tej priložnosti PZS, MDO in Občini Prevalje podelilo priznanja za dobro sodelovanje 453 Kuhar Hodnik a 25 kg težkim tovorom P uninci zurièkega Triglava pred Vojkovo kočo na Nanosu (prevzeli so jih Andrej Brvar. Mirko Mlakar in župan Matic Tasič). Stanko Lodrant pa je društveno priznanje dobil za delo na kulturnem področju. PZS in MDO Koroška sta pre-valjskemu PD ob jubileju podelila priznanje, predstavniki drugih PD pa so prinesli darila. V kulturnem sporedu so sodelovali pevci MoPZ Vres s Prevalj ter reci-tatorja z odlomki iz del dr. Franca Sušnika Za dobro razpoloženje je igral Trio Avrikelj, švicarski Slovene i na nanoäklh poteh 32. srečanje planincev Pošte in Telekoma Slovenije_ Čeprav je v noči s sobote na nedeljo, 13. junija, domala skoraj v vsej Sloveniji močno deževalo, se je v nedeljo rodil prekrasen, vroč poletni dan. Vreme je bilo planincem vseh treh planinskih društev Pošte in Telekoma Slovenije naklonjeno, še posebno pa so bili lepega vremena veseli organizatorji 32. srečanja na gori Slivnici nad Cerknico - člani Planinskega društva Pošte in Telekoma Ljubljana in Odbora za organizacijo Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije. Čeprav se je srečanja udeležilo precej manj planincev in planink, ki so zaposleni pri Telekomu, kot tistih pri Pošti, saj so imeli »telekomovci« v tem času športne igre v Mariboru, je po vseh poteh na Slivnico prilezlo toliko pohodnikov, da je bila pred 454 Domom na Slivnici pravcata gneča. Največ se jih je pripeljalo z avtomobili in avtobusi, saj je prav do vrha 1114 metrov visoke gore speljana dokaj dobra vozna cesta. Prihajajoče na zborno mesto so že od daleč pozdravljali zvoki pihaine godbe iz Cerknice in ubrani glasovi okteta KUD Pošta iz Maribora. Najprej je vse navzoče toplo pozdravil predsednik Planinskega društva Pošte in Telekoma Ljubljana Anton Krauthaker in nato slikovito orisal delo društva in vseh njegovih odsekov ter planinskih skupin v preteklem letu. Še posebej je pohvalil aktivnosti planinske skupine v Novi Golrict ter delo izletniškega in planinsko-jamarskega odseka z etnološko sekcijo. Spregovoril je še župan občine Cerknica Valentin Schein, ki je v svojem kratkem govoru naglasil, da je zelo vesei, ker je zbor slovenskih Švicarski Slovenci na Nanosu_ Planinsko društvo Triglav iz Züricha organizira vsako leto zadnji konec tedna v juliju za svoje člane in prijatelje izlet v slovenske gore. Udeleženci prispejo od vsepovsod. V zadnjih nekaj letih so planinarili po Julijcih, Karavankah, Kamniških Alpah, Pohorju in Halozah. Letos 29. in 30, julija so se odločili za Nanos. Bilo je čudovito vreme, veličastni razgledi in družba dobrih ljudi. Za prihodje leto načrtujejo obisk Gorjancev. Slavica Štlrn planincev Pošte in Telekoma prav na Slivnici, pa tudi, da je tu osrednja proslava ob 30. obletnici Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije, Prav o tej proslavi je več spregovoril predsednik Odbora za vzdrževanje Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije Martin Prevorčnlk. ki je navzoče seznanil s celovitim razvojem Poti in o domicilu, ki ga je Poti 17. junija 1967 podelilo tedanje Združeno PTT podjetje Slovenije, njegovo tradicijo pa danes nadaljujeta Pošta in Telekom Slovenije. Zelo lepe in pohvalne besede o Poti, tradicijah NOB in tudi planinstvu smo stišaii iz ust slavnostnega govornika, akademika, pesnika in pisatelja Cirila Zlobca, ki je še posebej poudarjal, da je Pot kurirjev in vezistov NOV Slovenije lep in trajen spomenik herojskim letom narod- MIlan Rejec predaja pohodni enoti častni znak za prehojeno pot. nekateri zaplesali, veliko pa si jih je ogledalo še vhod v znamenito Copmiško jamo, ki jo omenja že Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. Ne smemo pa pozabiti še na s reče lov, kjer je zadela skoraj vsaka srečka. Po nekajurni zabavi so se začeli navzoči razhajati - eni peš in drugi z avtobusi in osebnimi avtomobili v dolino. Vsi so si bili edini, da so na Slivnici nad notranjsko Cerknico preživeli lep in nepozaben dan. mag. ftado Radešček »Alpe Adria Alpin« 1999 Kot že nekaj let doslej smo se planinci in vodniki Mladinskega odseka iz Mojstrane tudi letos udeležili mednarodnega tabora mladih planincev »Alpe Adria Alpin«. Bil je že dvanajsti po vrsti, tokrat v kraju Kotschach - Mau t hern v Avstriji. Slovenska ekipa je bila najštevilčnejša doslej (21 otrok, 6 spremljevalcev), tudi po zaslugi mladih planincev iz sosednjega P D Gozd Martuljek, ki smo jih povabili zraven. Prvi dan nas je - kot ponavadi -sprejelo slabo vreme. Dež, ki je začel padati takoj po odhodu na turo, nam je preprečil pristop na vrh Kleinen Pala. Tako smo odšli samo na krajši sprehod do umetnega jezera. Po namestitvi v telovadnici so otroci celo popoldne uživali v kopanju v pokritem bazenu. Večer smo popestrili z ogledom kraja. Čeprav nas je naslednje jutro spet pozdravil dež, se nismo vdali. Poti ol gem in počez smo prehodili okoliške hribčke in obiskali prav vse noosvobodilnega odpora slovenskega ljudstva. Zrecitiral je še dvoje svojih pesmi s partizansko vsebino. Po končanem govoru mu je predsednik Domicilnega odbora Jakob Berlč podelil najvišje priznanje Odbora, Poseben dogodek je bil na kraju prizorišča prihod pohodnikov Srednje šole za pošto, ekonomijo in telekomunikacije iz Ljubljane, ki so prispeli z najvišje točke poti, gore Snežnika, in s tem simbolično prehodili del Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije. Podpredsednik Odbora Milan Rejec jim je zato izročil transverzalni častni znak poti z zaporedno številko 1000. Zvrstili so se še drugi govorci, predstavniki vseh treh planinskih društev Pošte in Telekoma, predstavniki domicilnih delovnih organizacij in tudi predsednik PZS Andrej Brvar. S tem je bil uradni del srečanja končan in planinci in planinke so se pričeli zabavati. Najprej so si vsi privoščili odličen golaž, potem so gorske vasice v okolici. Kosili smo ob reki Zilji. Popoldne so nam razkazali park za aktivnosti v prostem času, ki je last tamkajšnjega planinskega društva. Joj, kako smo bili navdušeni! Imajo steno za športno plezanje, igrišče za rolanje (pozimi hokej), peščeno igrišče za odbojko in seveda dva bazena z romantično urejeno okolico. Otroci so izkoristili vse ponudbe parka in kar težko smo jih spravili k nočnemu počitku. V bližini kraja leži okamenelo drevo, ki je bil cilj torkovega dopoldneva. Popoldne smo skupaj z otroki spet našli zaposlitev v parku, obiskal pa nas je tudi Janez Brojan. Zaključni večer je bii nekaj posebnega, saj nas je obiskal imitator El v i sa Presley a. Kot ponavadi smo zadnji večer izkoristili za zahvalo organizatorju za izvedbo tabora in medsebojno obdarovanje. Otroci so odšli spat, vodniki pa smo - tako kot vsak večer - spregovorili o marsičem. Za srédino slovo so nas peljali na ogled spodnjega dela zelo zanimive soteske, ki smo si jo nekateri pred štirimi leti ogledali v celoti, Žal nam čas ni dopuščal sprehoda skozi celotno sotesko, saj nas je čakalo kosilo, potem pa slovo, dobre želje in na svidenje na naslednjem taboru v Sappadi v Italiji leta 2000. Mitja Paternel 30 let Poti kurirjev in vezistov Ob visokem jubileju, 30. obletnici Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije, ki se je pred nedavnim imenovala Transverzala kurirjev in vezistov NOV Slovenije, je odbor za organizacijo Poti 12. junija v Kočevju pripravil slavnostno sejo. Vodil jo je dolgoletni predsednik Martin Prevorčnik, o zgodovini te izredno lepe in več kot 1000 kilometrov dolge poti pa je spregovoril Jože Dobnik, ki je tudi pisec vseh treh vodnikov po tej poti. Med drugimi so zborovanje pozdravili predstavniki Pošte in Telekoma Slovenije, ki zgledno še naprej skrbita za to pohodno planinsko pot, z nekaj lepimi besedami pa so se jim pri- 455 Ciril Zlobec med slavnostnim govorom družili še kočevski župan Janko Veber in številni drugi udeleženci seje. Še pred slavnostno sejo v kočevskem hotelu Valentin je delegacija Odbora za vzdrževanje Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije pred osrednjim kočevskim spomenikom padlim borcem NOV položila venec. Na slavnostni seji je bilo sprejetih več pobud in prediogov za nadaljnjo popularizacijo te najdaljše in verjetno tudi ene od najlepših slovenskih pohodnih poti, ki se vije od Gančanov v Pomurju do Slav-nika na Primorskem. Večino predlogov je predstavil podpredsednik odbora Milan Rejec, kasneje pa je bila med navzočimi izražena tudi misel, da bi bilo primerno, da bi vsaka Slovenka in Slovenec vsaj enkrat v življenju prehodila to pot, kot nekako velja, da bi se moral Sla Ilirih-Atana Izroča Martinu Prevoćniku vlaoko prizna nje- vsak vsaj enkrat povzpeli na Triglav. Pot kurirjev in vezistov naj bi se uvrstila tudi med slovenske posebnosti, kot so, na primer, naše podzemske jame ali partizanske bolnišnice, saj česa podobnega nima nobena druga država na svetu. Prireditev je popestril moški pevski oktet KUD Pošta iz Maribora s tremi slovenskimi pesmimi, med njimi z odo najvišji slovenski gori - Oj, Triglav, moj dom. Gotovo je bila vrh prireditve siavno-456 sina podelitev priznanj tistim, ki so bili za ta jubilej v tridesetih letih najbolj zaslužni. Skupno je predsednik odbora Martin Prevorčnik podelil kar 45 visokih priznanj. Častni gostje so bili zakonca Končnik, ki vzorno skrbita za kontrolno točko na Topli, kočevski župan Janko Veber, predstavnik občinskega odbora ZZB Nace Krničnik in še predvsem podpredsednica RO ZZB Slovenije Ela Ulrih-Atena, ki je Jožetu Dobniku in Odboru za vzdrževanje Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije podelila visoki priznanji - zlati plaketi. Organizatorji so ob 30. obletnici poti izdali še poseben Zbornik, ki ga je pripravil Bruno Fras, zbirko 13 razglednic nekaterih pomembnejših kontrolnih točk na Poti (pripravil jo je Jože Dobnik) in lično izdelano zloženko z najpomembnejšimi informacijami o Poti, Pred odhodom na Slivnico, kjer je bila osrednja proslava, združena z 32. srečanjem planincev Pošte in Telekoma Slovenije, si je večina udeležencev seje ogledala še muzejske zbirke v kočevskem Šeško-vem domu. Rado Radešček Rjavina (2532 m) brez žiga Na program izletov je naše Planinsko društvo Atomske Toplice iz Podčetrtka v letošnjem letu uvrstilo tudi dvodnevno planinsko turo na Triglav, predvsem na željo mnogih, ki na vrhu še niso bili, tisti, ki smo bili na vrhu Slovenije že večkrat, pa smo si zamislili vzpon na vrh in sestop malo drugače. Pobrskali smo po razpoložljivi literaturi in sklenili istočasno osvojiti še Rjavino, mogočno sosedo Triglava, kot je zapisal avtor knjige 111 izletov po slovenskih gorah Andrej Stritar o gori v senci Triglava Zgodaj zjutraj smo zapeljali enega od avtov do konca gozdne ceste pri Langarjevem rovu v dolini Kot in se vrnili v Vrata. Skupen vzpon smo začeli pri Aljaževem domu z namenom, da zaradi družbe prenočujemo skupaj na Kredarici. Večina se je napotila čez Prag, druga peščica sladokuscev pa v Luknjo in čez slikovite razgledne Plemenice na vrh Triglava, kjer smo se sestali z drugimi, ki so brez Na Rjavi n , v ozadju Staničev dom In Triglav v megli in nevihti Foto. Vlado Hrovatič nahrbtnikov prišli s Kredarice. Vreme nam res ni bilo najbolj naklonjeno, megleno in vetrovno je bilo, pa vendar toliko znosno, da smo opravili krst in suhi prispeli v Triglavski dom na Kredarici. Po družabnem večeru in vroči noči smo se zjutraj v nedeljo, 8. avgusta 1999, ob najboljši vremenski napovedi za ta konec tedna napotili Rja-vini naproti. Pri Staniče vi koči smo se ponovno razšli: nekateri so šli po Tominškovi poti v Vrata, drugi proti Rjavini. Siabo označeno pot takoj na grebenu pri Staniče vem domu smo zgrešili In zašli proti dolini Krme, pa nas to ni zavedlo in tistih nekaj metrov navzgor na Dovška vratca ni bilo pretežko. Ko smo lezli navkreber, smo se tolažili s pogledi navzdol, da je enako napako naredilo še nekaj planincev. Na lepi poti navzgor in po grebenu na prvi vrh nas je spremljalo sonce. Razgledi na bližnje vrhove so dajali slutiti čar in lepoto, ki je opisana v vodnikih, le pogled na mogočni Triglav, zavit v kapo, je navdajal z rahlim strahom pred nevihto. Prijazni planinci, ki so se vračali, in teh ni bilo malo, so z nasmejanimi obrazi izražali zadovoljstvo. Slikovita, ponekod izpostavljena, a dobro varovana pot mimo lepega okna nas je pripeljala na vrh. Res prekrasna lepotica, ki je iz doline videti kot vrh neverjetno pravilno oblikovane orjaške žage z enakomerno razporejenimi zobmi! Da, ta lepotica je Rjavina. (moški 59 ali 85,5 %, ženske 10 ali 14,5 %). Bile so le tri žive kontrole. Posedli smo na vrhu in se vpisali v knjigo z grenkim priokusom in razočaranjem, da tak 2532 metrov visok mogočnež, neposredni sosed Triglava, ne premore žiga. Je res, da v gore ne hodimo zaradi žigov, tudi mi jih ne zbiramo, pa vendar smo bili z naključnimi obiskovalci enotnega mnenja, da bi na takem vrhu moral biti žig. Rjavina nam bo ostala v spominu tudi po srečanju s prijaznim planincem, predsednikom države Milanom Kučanom. V dolino smo se spustili v Pekel skozi strmo izpostavljeno pečevje, skozi sistem polic in kaminov, dobro zavarovan s klini in jeklenicami. Tesnoben občutek nad prepadi je pogojevalo grmenje, ki se je naglo bližalo nekje izza Triglava, Preden smo zapustili steno, nas je ujelo neurje z drobno točo, vendar smo brez odlašanja nadaljevali pot. Na srečo ni bilo nič nenavadnega in ko smo dosegli križišče poti Staničev dom - dolina Kot, je bila nevihta že mimo. Preoblekll smo se in pot navzdol v dolino sta nam podaljšala občasno rahlo rosenje in spolzka pot. Zadovoljni z dvodnevno planinsko turo smo v dolini posedli, si naročili velik kozarec osvežilne pijače in se zazrli nazaj. Kraljica Kota Rjavina, še se vidimo na vrhu, pa če imaš žig ali ga nimaš! Nisi v senci Triglava, drži pa, da mnogi, ko gledajo z gorenjske ravnine, ne vedo, kateri od obeh vrhov je Triglav in kateri je Rjavina. Vlado H r oval it V Bovcu ustanovljen Alpinistični odsek_ Planinska in alpinistična dejavnost se v Bovcu odvija že od pradavni-ne, saj so za to dani vsi pogoji. Na začetku stoletja je bilo pri DÖAV (nemška gorniška zveza) registriranih kar nekaj gorskih vodnikov. Gorsko vodništvo je po letu 1945 nekako izumrlo, planinci in alpinisti pa so biti dejavni naprej. V okviru Akademskega AO je bila v Bovcu najprej ustanovljena sekcija, kasneje pa Soški AO. ki je bil v sedemdesetih premeščen v Tolmin. Alpinizem je potem tudi zaradi tragičnih nesreč nekaj let vegetiral, dokler niso leta 1998 organizirali alpinistične šole, ki jo je obiskovalo 15 tečajnikov. Obrnili so se na PZS in KA in tako je bit 11.6, 1999 po dolgih sušnih letih ustanovljen alpinistični odsek, za prvega načelnika pa je bil izvoljen Robi Rot. Ob tej priložnosti se zahvaljujejo PD in občini Bovec. Lani so uspešno končali alpinistično šolo, izvedli tri skupne ture v Julijcih in eno v Dolomitih, obiskali so Korziko, kjer so preplezali nekaj do 300 metrov dolgih smeri. Pozimi so uspešno plezali po za I edene lih slapovih doma in v Italiji, najbolj aktiven je bil Sebastjan Domenih, kije postal tudi novopečeni alpinist. Letos nameravajo spet organizirati alpinistično šolo, spominski tabor Iztoka Horvata na planini Zapotok, delovno akcijo na isti planini, nad gostilno Žvikar med Žago in Bovcem pa so odprli novo plezališče. Robi Rot SPOT Donačka '99 Odbor za orientacijo pri MK PZS je razpisal slovensko planinsko orientacijsko tekmovanje za 9. in 9. maj 1999 »Donačka '99". Za pripravo je bil imenovan organizacijski odbor: vodja tekmovanja Vinko Tomše, tehnični vodja Gvido Španrig -tehnični del in Natalija Marovt - finančni del, vodja traserjev Božo Jordan, vodja merilcev časa Franci Kumer, za prvo pomoč pa poskrbi GRS Postaja Celje. Organizacijski odbor se je sestal štirikrat. Za tekmovanje je bilo izbrano območje med Bočem in Donačko goro. ker za to območje obstaja planinska karta v merilu 1:25 000, za dvodnevno tekmovanje pa je bila uporabljena novejša občinska karta Rogaške Slatine enakega merila. Tekmovanje se je pričelo v soboto popoldne z ekipami kategorij C, D in H Z nočitvijo v Domu na Boču (5 KT, bile so mrtve), kjer SO tekmovalci reševali tudi naloge. Naslednji dan pa je bila proga speljana z 10 KT do Rudijevega doma na Do-nački gori. Prijavilo se je 22 ekip (C 12 ekip, 35 moških, 7 žensk: D 10, 16, 1: H 3, 8, 2) z 69 tekmovalci V nedeljo je bilo tekmovanje za ekipe kategorije A (11 ekip, 28 moških, 25 ženskih). F (6, 9, 12) in G (5,13, 4), skupno 22 ekip z 91 tekmovalci {moški 50 ali 54,9 %, ženske 41 ali 45,1 %) na najkrajši progi, in za ekipe kategorije B (13, 41, 18) in E (6, 13, 8), skupno 19 ekip z 80 tekmovalci na srednji progi. Obe progi sta imeli na vseh točkah žive kontrole (6 KT, 7 KT). Skupno je nastopilo 63 ekip z 240 tekmovalci (moški 163, 67,9%, ženske 77, 32,1 %}. Pri pripravi in izvedbi je sodelovalo kar lepo število neimenovanih sodelavcev. Pri razglasitvi in podelitvi kipcev za prvo mesto, daril in priznanj sta bila prisotna tudi župan občine Rogatec Martin Mikolič in predsednik MK Matjaž Hafner. V Rudijevem domu so vsi tekmovalci in drugi dobili brezplačen čaj, mladi pa še sendvič. Dve ekipi sta bili diskvalificirani, enemu tekmovalcu je bilo potrebno nuditi prvo pomoč. Vreme ni bilo ugodno, rahlo je deževalo, pot je bila razmočena in blatna. Na tekmovanju je bilo 26 ekip {41,3 %) po 5 udeležencev, 8 s 4 {12,7%), 20 (31,6%) po 3 in le 9 {14,3%) z 2 tekmovalcema. Brez ustrezne izkaznice je bilo le 7 {11,1 %) ekip. Povprečni čas za prvo progo je bil 1 h 10 min,, za drugo 1 h 49 min. in najdaljšo (C, sobota) 1 h 36 min. Prva tri mesta v posameznih kategorijah so dosegli: A: PD Vojnik 306, PD Boč Kostrivnica 301 in PD Zagorje 288 točk; F: PD Rečica 312, PD Zabukovica 311, PD Ljubno ob Savinji 295 točk; G: Velike Lašče 303, Petrovče 293, Metuljčki 292 točk; B: PD Dobrovije Bras-lovče 352, PD Mozirje 332, PD Šoštanj 315 točk; E: PD Dobrovije Braslovče 346, PD Boč Kostrivnica 314. PD Ljubno ob Savinji 310 točk; C: PD Škof j a Loka 624 (301 + 323), PD Vitanje 603 (313 + 290), PD Gornja Radgona 587 (255 + 332) točk; D: PD Poljčane 597 (257 + 340), PD Laško 556 (243 + 313), PD Vinska gora 533 (236 + 297) Pohod na Veliko Babo in Krn Zadnji vikend v juniju smo se »Viharniki« iz Kopra zopet družno namenili v visokogorje: na Krn (2244 m) in Veliko Babo (2016 m). Po polletnem obiskovanju bližnjih primorskih hribov (Snežnik, Nanos, Slavni k čez Čičarijo, Kojnik itd.) se je te prav prilegel pohod na .»višji ravni«. V soboto, 26. junija, se nas je v zatrepu Lepene zbralo doslej največ na kakšnem našem pohodu; kar 51 nas je bilo. Med postankom pri Krnskih jezerih sem se zatekel v samoto na majhno gozdno jaso, nad katero se grmadi Velika Baba. Vedno rad izkoristim priložnost in se v kakšnem skritem kotičku »pogovarjam« z naravo in samim seboj. Krn je že moj dober znanec, zato me je tokrat bolj pritegnila še neznana Velika Baba, ki me je vsa mogočna in izzivalna prijazno vabila. Popoldne smo jo »naskočili". Sonce je še vedno pripekalo kot za stavo, segrela pa nas je tudi Baba, saj smo morali krepko zagristi v kolena po njenih oblinah in strminah. Med skalovjem in rušjem je brstela mlada rast in se je bohotilo planinsko cvetje; nižje v gozdu je komaj skop-neli sneg nadomestilo snežnobelo kresničevje, pravi okras pobočja so bile kranjske lilije, sem ter tja je bilo videti tudi kakšno gorsko logarico, višje na ovršju je med planinskim pelinom in drugimi rožami kraljeval encijan, tik pred zdajci, pred razcvetom, pa so že bile tudi žlahtne planike. Gora in mi žarimo v soncu. Razgreti gorski zrak iz »1000 in enega cveta» je dehtel kot čudežna čajna mešanica in deloval kot zdravilna inhalacija za dušo in telo; še kako pa so nam prijale tudi osvežilne sapice, ki nam jih je Baba z vrha prijazno pošiljala naproti in v pomoč pri vzponu. Tako smo bili na gori deležni pravega »kneippanja« - ne le telesnega, tudi duševnega, ko so se naše oči in duša odpočile na čudoviti panorami Julijcev s kraljevskim Triglavom v ospredju, ko smo doživljali in uživali blagodejen dih in 458 duh gora. Še zvečer v domu zlepa nismo mogli opraviti s to »super Babo«. Še in še smo jih razdirali na njen in naš račun. Pravo salvo smeha pa je požel prijatelj, ki je malo za šalo in malo zares dvoumno navrgel: »Že dolgo me ni kakšna tako zdelala, kot ta Velika Baba!« Drugi dan nas je v prvem jutranjem svitu prebudil ptičji koncert, ki se je začel s torte, a se hitro povzpel v fortissimo. Vsenaokoü je bilo eno samo petje. Pot na Km je bila manj naporna kot na Veliko Babo, posebno še, ker ni bilo nobene »prave« vročine kljub vzponu, saj sonca sploh nI bilo na spregled in po nebu in gorah so se divje podili deževni oblaki. Hvala Bogu, da so jih vrhovi kar uspešno cefrali, da se niso mogli zgostiti za dež. Ob jezeru nas je v mladem jutru glasno pozdravila kukavica, podobno kot maja pred štirimi leti na planinskem pohodu na Bogatin, ko nas je v pravem snežnem metežu vztrajno spremljalo kukanje. Km seje ta čas zavil v oblake, ki so pod Krnsko Škrbino zajeli tudi nas. Strnili smo svoje vrste oziroma kolono in morali zelo paziti, da v gosti in potuhnjeni megli ne bi spregledali markacij in poti - in zašli na kakšne kozje oziroma ovčje stezice, posebej še, ker nas je nekje iz megle vabilo blejanje ovčje črede. Malo pod kočo pa nas je presenetila »krnska konjenica«, ko so se iz megle nenadoma izluščili štirje konji, ki so v koči že odložili svoj tovor in so se vračali v dolino. Pomislim: ali se ne bi kazalo tudi drugod v naših gorah vrniti k tovorjenju s konji, saj je ropot helikopterjev vse bolj neznosen in bi jih bilo nujno omejiti le na nujne vožnje (reševanje)? Za razliko od prejšnjega dne, ko nas je na Babi pestila vročina, pa nas je na ovršju Krna presenetil pravi mraz. Nekaterim pozabljivim ali bolj lagodnim, ki niso imeli rokavic. se je pošteno zanohtalo - tudi kot opomin, da rokavice vedno sodijo v gornikov nahrbtnik. Zaradi megle smo opustili pohod čez Batognico in se po Peskih spustili k jezeru. Na teh pobočjih še vedno na gosto »cvetijo« kosi gra- nat iz prve svetovne vojne in marsikdo od nas je odnesel s seboj železni spominek na tiste hude dni. Ob jezeru se nam je končno le prikazalo sonce in prav prijalo nam je, ko smo se lahko malo »pomar-tinčkali«. Pavel Pavot ovec, Koper izpiti za alpinistične inštruktorje_ Pripravljalni seminar z izpiti za alpinistične inštruktorje je bil letos od 13. do 16. maja v Frischaufovem domu na Okrešlju. Kandidati, ki so 21. aprila uspešno opravili teoretični preizkus znanja, so v dveh dneh s svojimi predavanji obdelali celoten praktični del alpinistične šole. Prvi dan so predstavili poletno pie-zatno tehniko z različnii vrvnimi manevri in si zvečer ogledali predavanje o odpravi na Daulagiri, kateremu je sledil zanimiv pogovor z Dinkom Bertoncljem, prvim Slovencem, ki je poskušal priplezati na to goro in je bil tega večera po naključju v koči. V soboto je bil izveden turni smuk s Savinjskega sedla, na katerem smo obdelali poglavja iz turnega smučanja, zimske, ledeniške in ledne plezalne tehnike ter prevoz ponesrečenca s pomočjo improviziranih vlak. Po predavanju o pedagogiki smo si zvečer ob diapozitivih ogledali življenjsko pot alpinističnega smučarja. V nedeljo so bili izpiti, po katerih je 15 alpinističnih kolektivov dobilo nove alpinistične inštruktorje. To so Janko Rebolj in Davo Kar-ničar iz AO Jezersko, Iztok Amol iz AO Mojstrana, Peter Ferk in Sartdi Vavpotič iz AO Kozjak, Silvo Mauri iz AO Cerkno, Miha Ma-renče in Borut Čadež iz AO Kranj, Tadej Debevec iz AO Rašica, Gaber Breg a nt iz AO Jesenice, Iztok Šeme iz AK Vertikala, BorivoJ Peč-nik iz AK Planika, Blaž Navršnik iz AO TAM Maribor, Kiemert Mali in Robert Poličnik iz AO Kamnik, Zlatko Koren in Simon Markočič iz AO Nova Gorica, Janez Robič in Gregor Brajnik iz AO Radovljica in Borut Naglič iz AO Ljubljana Matica. Tečaj so vodili Bine Mlač, Klemen Volontär in Jani Bele. Jani Bele m psa® v ^ - 'P BLw ? ÇM «n v ^ ■■ / -V ' ^-C* f VVs Skupina planinskih pohodnikov na Kočevski pol) tedna, mladine v vasi ni, življenje je trdo, ljudje se preživljajo s tistim, kar sami pridelajo. Vraćali smo se skozi vasico Papeži, kjer leće čista rečica Belica. Naša zadnja postaja je bila vas Bezgovi-ca, kjer nas je čakal šofer avtobusa in vodnik nas je odpeljal do svoje domačije, kjer še živi njegova mati. Na domačiji v vasici s komaj osmimi hišami, od katerih so nekatere zapuščene, nam je vodnikova mati postregla s čajem in še s čim. Še enkrat smo se potem ustavili na poti domov, v gostilni, kjer je zaigrala harmonika in kjer je ples končal naš pohodniški dan. Sonce je že temnelo, a v naših srcih je še vedno sijalo, tudi še potem, ko smo že v temi prispeli domov v mestni utrip Kočevja. Živka Komac 6. rod vodnikov SMDO Pohod po kočevski poti Datum 8. maj 1999 sem si na koledarju že zdavnaj prej rdeče podčrtala, kajti to je bil zame velik dogodek. Ko je prišel, je jutro naznanjalo lep sončen dan, vznemirjenje pa me je zbudilo že dve uri prej, kot naj bi vstala. Ob uri sem se po dolgem času spet oblekla po planinsko in si naložila nahrbtnik na rame, poveznila še kapo na glavo in se odpravila na zborno mesto, od koder smo se kočevski planinci podali na zanimivo planinsko potepanje. Kako mi je bilo toplo pri srcu, ko sem spet zagledala stare planinske prijatelje in znance! Poklepetali smo, potem je točno ob sedmih poln avtobus odpeljal. Vodnik nas je po pozdravu seznanil s potjo in kmalu smo bili v Gotenici. Tam nam je domačin pripovedoval o tej nekoč strogo varovani vasi in o skrivnih bunkerjih, kjer je bilo njega dni shranjeno strogo zaupno arhivsko gradivo, pa tudi o tedanjih in sedanjih prebivalcih te vasi 1er o sedanjem policijskem in vojaškem središču za usposabljanje. Od tod smo krenili na svojo pešpot. Prava hoja se je začela skozi Kamnito steno, najprej z rahlim vzponom, potem z vedno večjo strmino. Dve uri ali tri je trajala ta hoja, saj ne vem natančno koliko, ker človek ob tako prijetni, čeprav strmi poti izgubi občutek za čas. Prvi v vrsti je hodil vodnik Tone, zadnji vodnik Dušan, oba izkušena in dobra poznavalca teh krajev, ki sta bila vse- skozi povezana z radijsko postajo. Pa smo tako prispeli na vrh Goteni-škega Snežnika, 1286 metrov visoko! Razgled je bil prečudovit. Zdelo se mi je, kot da sem v oblakih. Vsi okoliški hribi so bili pod menoj, kotli-nice in dolinice so čemele med hribovjem, vasice so bile kot makete, vaške poti in steze so se vile med njimi kot bele nitke. Vse je bilo tako majceno - vse razen hribov in mojega srca, ki mi ga je hotelo od veličine kar raznesli. Zavri ska la sem in še drugi z menoj in si v svoj dnevnik pohoda pritisnila prvi žig. Privoščili smo si malico iz nahrbtnikov in se začeli spuščati po Žur-garski steni. Hrib je porasel z divjim česnom - ćemažem. Večina je vedela, da je zdrav, zato smo ga nabirali in kar med potjo žvečili. Tudi ozračje je dišalo po njem, zato se nam je zdeto, da kar laže dihamo. Ko smo prispeli do Taborske stene, smo si najprej ogledali Taborsko jamo nedaleč od nje in obeležje, ki priča o pomrlih partizanih; zgoreli so zaradi domačega izdajstva. Tam se nam je pridružil starejši pohod-nik, domačin iz vasi Žurge, ki je s seboj prinesel harmoniko, tako da je bil pohod od tod dalje ob zvokih glasbe in petja še lepši. Tako smo prispeli do njegove, Štamfljeve domačije, kjer smo bili lepo sprejeti in postreženi. Gospodinja Malka in njen mož Jože sta povedala, da vas šteje le trinajst hiš, od katerih pa so naseljene celo samo štiri. Ljudje so v mestih in se vračajo le ob koncih V Savinjskem meddruštvenem odboru (SMDO) planinskih društev smo šestič pričeli tečaj za prostovoljne vodnike kategorije A. Uvodna tura je bila 18. oktobra 1998 na Kamnik. Udeleženci so bili razdeljeni v štiri skupine in po turi smo se zbrali v planinskem domu na Homu z uvodnimi pojasnili za delo na tečaju. Predavanja so se pričela 21. novembra na osnovni šoti Žalec. Vse ni teklo po načrtu in marsikaj smo morali spremeniti. Obvezne ture smo opravili ćez Nanos (Gradiška tura, 793 m), Raduho, bivakirali smo pod Rogačem, orientacijo smo opravili na Dobra vel js ki planoti in Konjiški gori, končna tura je bila čez Robanov kot na Veliki vrh (v slabih vremenskih razmerah). Tečaj sta vodita Roman Turk in mag. Tone Golnar. Testne pole je pregledoval in ob upoštevanju vseh pedagoških načet ocenjeval Božo Jordan. Odbor za kategorizacijo pri KVIZ je imenoval tudi izpitno komisijo, ki je bila v sestavi Jože Bobovnik, Ivan Cigale, Tone Golnar in Božo Jordan - vsi člani izpitnega odbora - in Roman Turk. Na tečaj se je prijavilo 35 planincev, pet jih je odstopilo, dva sta prenehala med tečajem, končalo ga je 28, le ena tečajnica ni mogla na 459 izpitno turo zaradi operacije. Tako smo dobili 27 novih kandidatov za VPZS kategorije A v 10 PD: Atomske Toplice Ivan in Ksenja Šalamon, Dobrovlje Martin Sler-menšek. Grmada Celje Dušan Krajec, Željko Lamut in Franc Šinko. Liboje Dušan Čretnik, Roman Toplak in Bogdan Železnik, Ljubno Martin Dušič, Jože Marovt in Srećko U zar, Rečica Negro Kočar in Robert Teržan, Slovenske Konjice Vlado Gorenjak, Jože Kamenšek, Franc Šild in Uroš Va h ter (tura še čaka Marijo Kračun), Šentjur Ivan Straže in Alenka Žolgar, Zabukovica Slavko Škrubej Žalec Ivan Brežnik, Viktor Furman, Ivo Lindič, Ivan Podpečan, Igor Senič in Milan Vogrinc. Novi kandidati za vodnika kategorije A morajo v treh letih opraviti pripravniški staž, kot določa pravilnik. Upajmo, da bodo to opravili že prej. Za prvi del jim čestitamo in želimo veliko uspehov pri vodenju planinskih izletov. a. j. Razgledna pot po pobočju Trnovskega gozda_ Vas Vitovlje leži ob cesti Ajdov-ščina-Nova Gorica, ki se strmo vzpenja po prisojnem pobočju Trnovskega gozda do 250 metrov visoko. Je razložena vas v Spodnji Vipavski dolini z gručastimi in obcestnimi zaselki. V vasi je cerkev sv. Lucije, pa tudi Larin ranč s konjušnico. Po asfaltirani cesti se zapeljemo na konec vasi, kjer je pri zadnji vrtnarji manjši parkirni prostor. Na desni strani poiščemo markacijo, ki nas povede skozi listnat gozd (v jesenskem času tu najdemo kostanj) do romarske cerkve Marijinega vnebovzetja s taborskim obzidjem, ki stoji na Vitovskem hribu (604 m). Prvi zapis o cerkvi zasledimo v 13. stoletju. Služila je za obrambo pred Turki. Pozidana je bila v 15. in 17. stol., vodnjak pa izvira iz leta 1890, Cerkev je bila obnovljena v letih 1966 do 1976, je kulturni spomenik in spomeniško zaščitena. Za cerkvico poiščemo smerno 460 puščico, ki nas povede navzdol do jezera Užiče. To je hidrološka zanimivost. Vračamo se po isti poti, vendar pri kapelici sv. Lucije zavijemo desno navzgor do kolovoza. Ta nas pripelje v kraško vrtačo, od tu pa gremo strmo navzgor na Sekulak. Tu dosežemo najvišjo točko na poti -smo 850 metrov visoko na lepi razgledni točki. Ob jasnem vremenu se vidi F url an ijo-Julijsko krajino, hribovje nad dolino reke Braniče s Tr-steljem, morje, na dlani imamo celotno Vipavsko dolino. Pozornim očem ne bo ušel srebrni trak reke Vipave. Tu se konča markirana pot. Vzpon, ki traja z ogledom jezera dve uri, lahko tu končamo in se vrnemo po isti poti, lahko pa gremo naprej proti Predmeji. Pot, ki pelje proti Predmeji, se imenuje Božnarjeva pot in je bila nadelana v času Avstroogrske. Vije se skozi gozd in kmalu preide na odprt svet, kjer prečkamo Široko grapo (melišče). Hodimo pod Čavnom (1183 m) in Kucljem (1237) in kmalu pridemo do križišča z markirano potjo Vrtovin-Kucelj. Nadaljujemo v vodoravni liniji do bivaka Črna peč, mimo katerega pelje markirana pot V rtovi n-M al a gora (1034 m) do zavetišča A. Bavčerja na Čavnu. Nadaljujemo skozi gozd, kjer nam pot spet preseka markirana pot Stomaž-zavetišče A. Bavčerja na Čavnu. Skozi gozd kmalu pridemo na obsežno melišče s pogledom na Ajdovščino in Nanos. Poti nikakor noče biti konec, še enkrat prekoračimo markirano pot Lokavec-zavetišče A. Bavčerja. Tu se začenja zadnji del te poti. Že po nekaj korakih zagledamo prve strehe na Predmeji. Sledi še rahel spust in že smo na cesti Ajdovščina-Predrneja. V P red mejo pridemo približno kilometer pred vasjo. Od Sekulaka do tu se hodi 4 do 5 ur. Med potjo najdemo nekaj rastlinstva: visokostebelni jeglič, jetrnik, vetrnice, pa tudi živali je tam precej. Tod živijo jeleni, mufioni, srne, gamsi, divji petelini in skalna jerebica (katoma). Izlet v visokem poletju odsvetujemo zaradi vročine. Vode ni, razen pri bivaku, če je odprt. Franc Koder man Planinski tabor na Korošici_ Kar 50 Vihamikov iz Kopra se nas je 1. avgusta zbralo na 4-dnevnem taboru na Korošici (1808 m). Glavnina nas je prišla iz Robanovega kota po kar zahtevni poti prek Jeruzel, Žviž-govca in Moličke planine, manjša skupina z otroki pa po manj zahtevni poti s Planine Podvežak. Korošica, ta lepa ledeniška krnica, izjedena pod Ojstrico, je kot veličasten naravni amfiteater z velikim »parterjem« - lepo ravnico s pisano preprogo gorskega zelenja in cvetja. Ta verjetno največji slovenski -štadion« pride prav vsem. najbolj pa otrokom, saj je prostora za vse mogoče igre; otroci pa se hitro sprijateljijo tudi s telicami in ovcami, ki pridno molijo sočno planinsko travo, semtertja pa zaigrajo tudi kakšno predstavo ali igro z otroki ali med seboj. Za gornike je Korošica odlično izhodišče za lepe ture in mi smo (o dodobra izkoristili. Že prvi dan kmalu po prihodu in namestitvi v gostoljubnem Kocbekovem domu nas je zvabil bližnji sosed Lučki Dedec (2023 m), na katerem nas je nenadni dež pošteno okopai in opral. Čim se je rodil nov dan, smo se zagrizli v strmino Ojstrice ter pod njo zavili na Škarje (2141 m) in pod slikovitimi čuk! jam i zmotili trop gamsov pri »zajtrku«. In že smo se »vrgli« v objem Babe (2240 m), kot Savinjčani pravijo Lučki Brani, nato pa jad m o zakoračili na prostrano Planjavo (2394 m). Med počitkom so se v kristalno čistem dnevu pričeli na jugozahodnem obzorju rojevati oblaki, ki so se množili in množili in se pričeli v vse mogočnejših kompozicijah poditi proti planinam. Pod nami se je okoli Kamnika razdivjala nevihta in prav veličastno je bilo gledati z višine pod nami temnosvinčene oblačne gmote, iz katerih so se povesile težke deževne zavese, ki so jih parale in prepletale živahne ognjene kače. In že so tudi nas »požegna-le« prve kaplje - debele in trde, da so kar bolele, a šele močan naliv nas je odvrnil od nadaljnje poti na Kamniško sedlo in Brano; pred Sukalnikom smo se »zasukali« nazaj proti Korošici. Nad Petkovimi njivami smo presenetili živahen zbor svizcev, ki so zaradi nas hitro umolknili in se poskrili v svoje brloge. Tretji dan je bil najtežji in obenem najlepši. Zelo zahteven vzpon in nazaj grede s Planine Dol še sestop v mogočni steni Konja je bil za marsikoga kar krepka preizkušnja, ki pa človeku vi i je samozavest in ga napolni z energijo. Zadnji dan je prišla na vrsto Ojstrica (2350 m) in pot domov. Tako smo preživeli v Savinjskih Alpah štiri lepe polnokrvne dneve in v polnosti doživeli naravo, sami sebe in pristno gorniško tovarištvo in prijateljstvo. Dneve so nam izpolnili nadvse prijetni in posrečeni družabni večeri. Prvi večer nas je peterica predstavila tamkajšnje planine in okolje ter naravne in kulturne značilnosti in znamenitosti. Drugi večer nam je popestrila in nas razvnela družabna igra »čebula«, ki ■■kaznuje« lagodnost aii zaspanost, da moraš kaj zapeti, povedati ipd. Višek pa je bil tretji večer, ko so mladi v režiji Milice in ob asistenci Vere domiselno uprizorili lutkovno igrico »Pod medvedovim dežnikom«. K pestrosti je po svoje pripomoglo tudi precej muhasto vreme, saj nas je nekajkrat krepko oprhal dež, sicer pa smo se pogosto kopali kar v svojem znoju tako, da preoblačenju ni bilo ne konca ne kraja - kot bi se šli maneken(k)e, kakor smo se radi pošalili. Vsemu našemu bivanju in doživljanju pa je seveda dajal pečat veličastni gorski svet, ki so ga v milijonih letih oblikovali tektonski premiki in prelomi, ledeniki, erozija... Pavel Pav lovec, Koper Kolpingovi planinci na Mont Blancu in Triglavu Prleki, znani po posebnostih, smo 9. junija 1999 pri Sv. Tomažu ustanovili petnajsto Kolpingovo družino {dalje K, D.) v Sloveniji. Nič posebnega, bi rekli, vendar so glavno težišče dejavnosti K. D. planinski izleti in druženje v gorah. Planinska skupina, ki deluje v okviru Kolping zveze Slovenije, pa ne povezuje samo Prlekov, ampak tudi druge KolpFngovi planinci na vrhu Triglava ljudi dobre volje, ime katoliško laiške organizacije imamo po ustanovitelju blaženem Adolfu Kolpin-gu (1813-1865), duhovniku in tudi velikem ljubitelju planin. Uči nas, da moramo biti pošteni kristjani, spoštovati zakon in aktivno sodelovati na vseh področjih življenja ter prisluhniti človeku in mu tudi pomagati, Pokopan je bil v Kölnu, kjer je tudi sedež močne mednarodne organizacije Kolpig International in deluje v več kot 50 državah, ima preko 400.000 članov in več kot 4000 K. D. Članom med drugim nudi prenočišča in drugo pomoč. Predsednik K. D. Sv. Tomaž je Kazimir Per ko duhovni vodja pa domači župnik Stanko Matjašec. Sredi zime smo naredili prvi Ko I pin-gov izlet na Donačko goro (883 m), sledile so Mrzlica {1122 m), Golica (1835 m). Peca (2125 m), Škriatica (2740 m)... Kot višek sezone je vsekakor predsednikov julijski vzpon na Mont Blanc (4807 m), ko je na strehi Evrope ob plapolanju Kolpingove zastave z mobilnim telefonom pozdravljal prijatelje. Omeniti še velja, da se nas je 24 somišljenikov zbralo avgusta v Trenti, kjer nas je velikodušno sprejel domačin Edvin Kravanja. Podali smo se na Triglav, kjer je duhovni vodja Kolping zveze Slovenije g, župnik (iz Kotelj) Marjan Plohi daroval mašo za vse ponesrečene planince in za rajnega Jakoba Aljaža. Za naslednjo sezono načrtujemo tesnejše stike z zelo razvito švicarsko Kolping zvezo, spoznati hoče- Foto: Kazimir Perito mo njihovo delo in osvojiti tudi kakšen vršac. Kazimir Perko Izietništvo v PD Prevalje Tudi v PD Prevalje je izietništvo pomembna dejavnost, čeprav so v njegovi 80-letni zgodovini odborniki prednost občasno pripisovali tudi drugim nalogam (npr. gradnji koče oziroma njenega prizidka). Škoda ie, ker izletniška kronika ni urejena. Štefan Keber. ki je v društvenem almanahu leta 1994 pisal o izletništvu, je namreč ugotavljal: »Razen vsakoletnih programov ni kaj vzeti v roke. Enotne evidence ni. Nekaj podatkov (vsak zase) imajo planinski vodniki,« Ob analizi letnih programov pa je odkrit naslednje značilnosti izletov: »V aprilu je tradicionalni izlet na Jankovec, ki pomeni nekakšno ogrevanje za prihajajočo planinsko sezono; maj je posvečen lažjim turam po sredogorju od Lisce do Golice, od Boča do Kuma: junij je rezerviran za domače koroške ture: Peca, Raduha, Olševa, Obir, julijski izleti so še bolj zahtevni: Ojstrica, Stol, Špik, Sonnblick itd.; avgust -planinska sezona je na vrhuncu, temu primerni so tudi cilji: Jalovec, Grintovec, Dolomiti; september je že bolj umirjen: Uršlja gora, Goldeck, Dobrač, Smreko vec; oktobrski izleti so jesensko obarvani in zaradi bližajoče se zime tudi manj zahtevni: Paški Kozjak, Košenjak.« Kot piše Keber, je večina izletov enodnevnih, starejši planinci se 461 prijavljajo na lažje pohode, mlajše pritegnejo zahtevnejši izzivi, Pre-vaijčanom pa se včasih pridružijo tudi planinci iz sosednjih društev. Lenka Sušnik, ki je v jubilejni publikaciji ob 80-Ietnici delovanja društva pisala o izietništvu v obdobju od leta 1994 do 1998, je naštela 64 izletov s 1674 udeleženci. »Podatki za zadnjih pet let kažejo, da so prevaljski vodniki organizirali izlete na bližnje hribe od Jankovca do Košenjaka, obredli grebene Karavank od Uršlje gore do Olševe, Obirja, Košute, Stola in Golice, lezli po Kamniških Alpah od Ojstrice do Turske gore, Skute, Babe in Grintovca. S pohodniki so obiskali tudi Julijce. Bili so na Špiku, na Kriških podih, na Triglavu, Jalovcu in Mangartu. Obiskali so velikonočnice na Boču, se Vodnik Kristijan Krajger čestita planincem ob vzponu na Snežnik. (Foto; A. Č.) sprehajali po mehkih pohorskih tratah, šli v Snežno jamo pod Raduho, ob skrivnostnem jezercu pod smre-kovškim pogorjem pa oprezali za povodnim možem, Šl iso na istrski Slavnik pomladi naproti. Vodili so izlete tudi v bližnje gore Avstrije in Italije.« Sušnikova opozarja, da je treba upoštevati še množične noćne pohode na Uršljo goro, dobro obiskana Kulturna srečanja na isti 462 gori in izlete drugih PD, kamor so prevaljski vodniki popeljali »svoje« pohodnike. Mladi planinci v vrtcih, osnovni šoli in mladinskem odseku pa se podajajo tudi na svoja pota, V letošnji program izletov in prireditev so v PD Prevalje uvrstili Zimska kulturna srečanja na Uršlji gori. Zimski pohod na Peco, Zimski pohod po Šisernikovi poti, na Komno in Nanos, Srečanje planincev iz Ljubnega na Travniku, Snežnik, Zirbitskogel, Kulturna srečanja na Uršlji gori. Košuto in Kladivo, Pri-stovški Storžič, Montaž, Korošico nad Ljubeljem, Sonnblick, Grafičko, Razor, Srečanje koroških planincev na Uršlji gori, združeno s proslavo ob 80-letnici PD Prevalje, Kočno, Srečanje družin na Uršlji gori, Kum, Podzemlje Pece - ogled Rudnika Mežica, Raduho in pohod Čez goro k očetu, V društvu deluje deset šolanih vodnikov različnih kategorij, pomagajo pa jim pripravniki in pomočniki. Izletniški odsek vodi Kristijan Krajger Mladinski odsek (na čelu je Izidor Močilnlk) letos uresničuje naslednji načrt: Zimski tabor na Uršlji gori, Golica, Ribniška koča, Peca, Cmir, Triglav, Špik in Huda luknja. Nekaj izletov je že bilo, približno polovica pa se jih bo še zvrstila. Andreja Člbron-Kodrln Na gori čarovnic Planinci planinske skupine Pošte Kranj smo se odpeljali v deževnem jutru 13. junija 1999 proti Notranjski. Na Slivnici je bilo tega dne 32, srečanje planincev Pošte in Telekoma Slovenije, hkrati pa so obeležili tudi 30-letnico poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije. Iz jutranjega pršenja in temnih oblakov je kasneje nastal čudovit poletni dan. Ob prihodu z avtoceste so avtobuse planincev, ki so prihajali iz vseh strani Slovenije, čakali vodniki. Nam se je pridružil vodnik Leon, sicer gozdar, doma iz Cerknice. Pospremil nas je v Rakov Škocjan in nas vodil po tem zanimivem narodnem parku. Rakov Škocjan je miniaturno kraško poije reke Raka med izvirnimi Zelškimi jamami in ponorno Tkalco jamo. Leon nam je vedel povedati še kaj več od tistega, kar lahko vsakdo prebere v turističnih vodnikih. Ogledali smo si tudi Veliki in Mali naravni most in ostanke gotske cerkve sv. Kancijana, ki je zaščitnik jamarjev. Leon se je poslovil od nas, mi pa smo iz Grahovega, ki nam je znano morda še najbolj po tem, da je bil tu leta 1943 ubit pesnik France Balantič, odšli preko travnikov, polnih svetloplamenastega cvetja, in se vzpeli skozi senčnat gozd na pobočja Slivnice. Nad vsemi vonjavami, ki plavajo v gozdu, je prevladoval močan duh čemaža, divjega česna. Čarovnice, coprnice in vseh vrst grdobe, ki baje domujejo na Slivnici, kakor je napisal Valvasor, tega vonja prav gotovo ne marajo, v ljudskem zdravilstvu pa je to zelo cenjena rastlina, saj odlično čisti kri, črevesje, želodec in pljuča, pomaga proti poapnenju žil, niža visok krvni tlak, zdravi bolna jetra, pljuča in žolč. Uporabljali so ga že stari Rimljani in mu dajali prednost celo pred česnom. Stezica je speljana navkreber, vzpenjamo se vedno bolj počasi, hropemo, vsak las dobi svojo kapljico. Stezica je prekrita z mokrim bukovim listjem, diši po vlagi, predvsem pa po čemažu. Proti vrhu bukov gozd zamenja smreka, med potjo smo občudovali kranjsko lilijo in zlati koren. Kraški svet Slivnice s skrivnostnimi podzemeljskimi jamami je že od nekdaj spodbujal domišljijo ljudi. Maio pod vrhom je »Coprniška jama«, o kateri pripoveduje že Valvasor v svoji »Slavi vojvodine Kranjske«. Še danes je simbol Slivnice čarovnica, ki jezdi na metli. Ljudje so bili prepričani, da nevihte prihajajo z visokih gora, iz jam in p redu hov. Nekaj metrov pod najvišjim vrhom (1114 m) stoji Dom na Slivnici, ki ga je leta 1964 zgradilo Planinsko društvo Cerknica. Zdaj je v lasti občine Cerknica, ki ga je dala v dolgoročni najem Franciju Frasu. Ta je dom temeljito obnovil. Dom je odprt od 1 marca do 31. oktobra vsak dan, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. Tu je bilo 13. junija letos 32. srečanje planincev Pošte in Teleko- Krst na vrhu Mangarta Udeleženci 27. tabora so se dobro razumeli med seboj. Tisti planinci, ki so že kdaj bili na taboru, so pogrešali šotore. Čeprav mladi planinci ne bi priznali, da so pogrešali pomivanje posode, pa je to vendarle opravilo, pri katerem sodeluje celotna skupina in se tako oblikujejo novi odnosi. Zaključni večer je pokazal nekaj nadarjenih igralcev, peli smo pa vsi malo narobe, a vendar lepo. Za konec še tale misel: od 17 udeležencev tabora v Lepeni je 12 otrok resnih in vztrajnih planincev. Predsednik Jože se je pravilno odločil, ker je tem mladim ljubiteljem planinstva omogočil preživeti nekaj počitniških dni v naravi. Jelka S Eu kan Cicitabor Koprivna '99 ma Slovenije, hkrati pa so obeležili 30-ietnico poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije. Ob prihodu nas je pozdravila godba na pihala iz Cerknice, pričakali so nas s šilcem močnega, z leseno kuhalnico in tiskovino o tem srečanju. Uradni del je bil sestavljen iz govorov predsednikov PD PT Ljubljana, Odbora Poti kurirjev in vezistov in župana občine Cerknica, slavnostni govornik pa je bil Ciril Zlobec, Poleg cerkniške godbe je nastopal tudi oktet iz Maribora. Postregli so nam z okusnim golažem, preizkusili pa smo tudi srečo v s reče lovu. Kasneje je za zabavo igral ansambel Veseli ven-tilčki. Slivnica nudi zaradi osamljene lege imeniten razgled, zlasti še na pre-sihajoče Cerkniško jezero, Cerkniško poije in na Cerknico ob vznožju gore. Na južni strani se vidijo Javorniki, levo od njih pa se kaže vrh Snežnika. Poleti je jezero suho. Vračali smo se po drugi poti, čez planino z živino, in lezli preko lesenih stopnic pri ogradah pašnikov, čez cvetoče travnike navzdol v Cerknico, Ostal bo spomin, prežet s soncem, prekaljen z živžavom tega srečanja in začinjen s slivniško coprnijo. Kajti coprnija na Slivnici zagotovo je. Človeka uroči, tako da ga z vso močjo vleče in priteguje k sebi; marsikdo od nas se bo zagotovo še vrnil tja. Ivanka Korošec 27. tabor mladih planincev PD Lisca Sevnica Tabor mladih planincev PD Lisca Sevnica je letos zaradi skromnega števila udeležencev trajal le sedem dni. Od 3. do 10. julija smo prebivali v Planinskem domu Klementa Juga v Lepeni. Planinski svet smo spoznavali tako na turah kot na sprehodu po Lepeni. Pripravljalna tura nas je popeljala po dolini Možnice, za Jerebico pa je bil dan prevroč in mladi planinci še neutrjeni. Toda lepote gora so nas že naslednji dan zvabile na Mangart. Mladi so kljub strmim skalam in hudemu vetru osvojili vrh. Navdušenje se je naselilo v njih in hrepeneče so spraševali za sosednje vrhove. Najpomembnejša tura nas je v meglenem in oblačnem jutru popeljala do Krnskega jezera. Tam so nekateri vozi al i. preizkušali vrvno ograjo ter hranili požrešne ribe, drugi pa so pohiteli proti vrhu. Toda temni oblaki nad Krnom so nam prišli nasproti in nas z dežjem napodili v dolino Gorski reševalec Iztok Mlekuž nam je na triurnem sprehodu po dolini Lepene pokazal, kaj vse je naredil lanski potres. Pri koči je predstavil še gorsko reševalno opremo in opisal nekaj reševalnih akcij. Vsaj pet fantov se je odločilo postati gorski reševalec. Svet ob Soči skriva v sebi ogromno spominov na preteklost. Tako smo se skupaj s starši odpravili v muzej prve svetovne vojne v Kobaridu. Topovi, granate, fotografije, kaverna. makete - srhljivo opozorilo, naj človek neha ubijati človeka. Zaradi dežja nismo obiskali slapa Boka in tudi piknik za starše smo prestavili na septembrski čas. V Trenti smo z multivizijo spoznali pravljico o Zlatorogu, potovali smo pod gladino Soče, občudovali medveda in lovca Tožbarja ter staro planšarijo. Dom Trenta je vreden ogleda. Pred Bovcem smo si ogledali rove, ki jih Društvo 1313 skuša ohraniti pri življenju. Pretreseni smo opazovali razpokane hiše v Bovcu. Tukaj je narava zelo lepa, a kruta. Veliko smo spoznali in še veliko nam je ostalo za kdaj drugič. Prostega časa je bilo kar premalo, saj nam je pot, pa čeprav s kombijem, vzela več časa, kot smo načrtovali. V nedeljo se nam je uspelo okopati v mrzli Soči. Za igre z žogo ni bilo niti časa niti prostora, v visoki travi pa smo izgubljali žogice za badminton in obroče. Igra Skrivni prijatelj je bila zelo naporna, saj smo bili samo v dveh sobah in si moral imeti srečo, da si lahko bil sam v sobi in kaj pripravil za prijatelja. Nekaj malega smo tudi napisali, npr poročila o turah, in narisali Ognja in rim-žimžima ni bilo - prvi je v Triglavskem narodnem parku prepovedan, drugega pa je onemogočil dež. Tako kot že lansko leto se je tudi letos od 31 julija do 6. avgusta nekaj družin iz Sevnice z majhnimi otroki, Starimi od pet mesecev do dvanajst let, odločilo, da bo teden dni preživelo v gorah. V organizaciji Planinskega društva Sevnica je dvanajst družin nekdanjih obiskovalcev mladinskih taborov, povečini tudi mladinskih vodnikov, za letošnji bazni tabor izbralo Koprivno, eno izmed petih dolin, ki se stekajo proti Črni na Koroškem. Umestili smo ga k šoli v Koprivni, ki jo sedaj obiskuje le še pet ali šest učencev, še pred 463 Mladi udeležene I tabora pri najevskl lipi petdesetimi leti pa se je v njej gnetlo tudi šestdeset in već otrok. Že rta prvi pogled smo bili navdušeni nad okolico šole, saj ima razen prostora za šotore še nogometno igrišče, mize in klopi, kjer smo lahko jedli, hiško z žarom, igrala in veliko prostora za tekanje, ro-lanje in kolesarjenje. Očki so postavljali šotore, mamice so naši kuharici Marički pomagale pripraviti kosilo, mi otroci pa smo se igrali prave male detektive in pretaknili vsako ped šole in njene okolice. Naslednji dan po zajtrku in pomivanju posode smo si oprtali nahrbtnike in si obuli gojzarje. Po prašni cesti smo se začeli vzpenjati proti našemu prvemu cilju. To je bila cerkev sv. Ane, dobro urico oddaljena od našega tabora. Če nam ne bi župnik iz Črne povedal za bližnjico po gozdu, bi verjetno hodili dosti dalj časa. Tako smo navsezadnje le prilezli na vrh. Po manjši malici smo si nekateri odšli ogledat cerkev še od znotraj. Je zelo lepa in urejena, še posebno mi je bil všeć kipec črne Marije. Ko smo se vračali, smo po poti naleteli na kar nekaj »nasadov« gob lisičk. Tudi naslednji dnevi so potekali podobno. Zjutraj so člani dveh »dežurnih« družin pripravili zajtrk in malico za na pot, okrog devetih pa smo krenili na naše ture Vračali smo se za kosilo, ob treh ali štirih popoldne. Do pol dneve smo tako zapolnili s kratkimi pohodi. Povzpeli smo se do Potočke zijalke, bili smo v 464 Grohotu, pod Peco pa smo si ogle- dali luknjo kralja Matjaža, Ob popoldnevih pa smo z Eriko (našo »animatorko« in drugo mamo) delali čudeže iz papirja; majhne pajacke, žabice, balončke, se igrali štafet ne igre in poslušali pravljice, ki nam jih je brala Erika, Eno popoldne je deževalo, zato smo si šli v Mežico ogledat rudnik svinca in cinka v zapiranju. Opremili so nas s pelerinami, čeladami in svetilkami, nato pa nas s pravim rudarskim vlakcem odpeljali v podzemlje. Preostanek poti smo prehodili peš in vodič nam je spotoma razkazoval rove in povedal marsikaj iz zgodovine rudnika. Rude in druge zanimivosti smo si ogledali pozneje, v muzeju Zadnji dan je bil najbolj pester in zanimiv. Najprej smo se povzpeli na greben nad Žerjavom. Od tam smo lahko videli Dolino smrti, kjer so zaradi zemlje, ki jo je uničilo top- ljenje svinčeve in cinkove rude, propadla vsa drevesa in drugo rastlinje, Opazili smo tudi nekaj gamsov, ko so se podili sem in tja. Nato smo si ogledali in fotografirali najevsko lipo, najdebelejše drevo v Sloveniji. Z avtomobili smo se odpeljali do koče na Smrekovcu, nekateri pa smo odšli še peš na vrh. Vso pot smo opazovali, kako mnogi sklonjeni in z vrečico v roki nabirajo borovnice, V soboto smo tabor podrli, posušene šotore lepo zložili in vse skupaj spravili na tovornjak. Šolo in okolico smo spet uredili, kot je bilo pred našim prihodom. Ko smo se vračali v Sevnico, nihče ni znal skriti želje, da bi še ostal v tej prijazni dolinici na Koroškem, kjer smo doživeli toliko lepega. Ajda Senica, 11 let In pol Severni tečaj V i kija Grošlja_ Poleg predavanj K2. 10 x 8000, Najvišji vrhovi kontinentov, Antarktika in Manaslu - gora smrti, zmagoslavja in spomina je Viki Grošelj za letošnjo sezono pripravil še novo predavanje z naslovom Severni tečaj. V njem predstavi pot, ki ga je letošnjo pomlad preko Moskve, prostranstev Sibirije, otokov Nove zemlje in arktičnega ledu pripeljala na najsevernejšo točko našega planeta Predavanja, opremljena z diapozitivi in glasbo, lahko naročite na naslov: Viki Grošelj, Justinovaö, 1210 Šentvid, tel. 061/1521293 ali 041 777189. BETI priznana proizvajalka tekstilnih izdelkov z več kot 40 let zaupanja vredno tradicijo, vam je pripravila spodnje perilo BETI THERM, ki ima naslednje lastnosti: - zadržuje telesno temperaturo in varuje pred mrazom, - je antibakterijsko, - ima mehak otip in se prilagaja telesu, - je prijetno in udobno za nošenje, - je pralno obstojno (preprosto vzdrževanje), - se hitro suši, - OHRANJA ZDRAVJE. BETI THERM, perilo z že preizkušenimi lastnostmi, priporočamo pri delu na polju, v gozdu, vinogradu in tudi pri vsakdanjem nošenju. Zlasti nepogrešljive so spodnje majice in puiiji v beli, marelični. temno zeleni in temno modri barvi. POIZKUSITE, ZADOVOLJNI BOSTE! Perilo BETI THERM pošiljamo po povzetju. Cene so od 2.695 SIT naprej za majico s kratkimi rokavi, pa od 4.262 SIT naprej za puli z dolgimi rokavi. Beti therm polipropilensko pletivo zadržuje telesno temperaturo in prenaša vlago navzven. Beti therm 100% bombaž pospeši prenos vlage. êetc BETI MODNA OBLAČILA d.o.o. Tovarniška 2 8330 Metlika Prodajna služba: tel.: 068/638-175, 638-144 fax: 068/638-190 Industrijska prodajalna: tel.: 068/638-170 ZNOJ KOŽA FJALL RAVEN karrimor GENTIC Cascade ph Designs« ••■—THERM A RF.ST ^J EUftblM vse za POHODNIŠTVO PROSTO PLEZANJE WSM ALPINIZEM cvr/ji ^astete. in n^ H ^RIZöNT i/7