11. štev.
November. — 1881.
Letnik IY.
CERKVENI GUMI.
Organ Cecilijinega društva v Ljubljani.
Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred 2 gold., za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 1 gold. 50 kr. Vredništvo in opravništvo sta na mestnem tergu št. 10.
Katere lastnosti naj bi imele osebe, ki se vdeležujejo cerkvene glasbe.
I. Skladatelj.
Najvažnejša oseba za cerkveni zbor je gotovo skladatelj; on piše, ustvarja skladbe, katere imajo drugi muziki le izpeljavati. Njegov vpliv sega daleč in globoko; ako nam podaja v resnici cerkvena dela, je cerkvi v blagor ter mika in lika tudi okus druzih muzikov in ljudstva. Ako pa slabo in necerkveno sklada, potem to ne more biti brez slabih nasledkov; on uniči namen cerkvene glasbe, razdira pravo pobožnost in je kriv, da se goji slab in pokvarjen vkus, boljše spoznanje pa ovira, ker je še zmiraj mnogo ljudi, katerim posvetna glasba v cerkvi bolj dopada, kakor dobra in cerkvena.
Zato moramo od cerkvenega skladatelja tirjati veliko reči, katere zajemajo svojo pravico iz vzvišenosti katoliške službe božje in zlasti iz daritve sv. maše. Kdor razume skladati, zato še nima poklica niti pravice, da bi se smatral cerkvenega skladatelja. Skladanje, sosebno skladanje maše, gotovo ni malenkost; in kdor misli, da je tako delo le navadna muzikalna študija ali celo kako fabriško delo, temu rečemo, da je nenavadno lahkomislen ali pa popolnem neveden o namenu glasbe pri najsvetejši daritvi. Saj so se celo veliki mojstri, (lasi tudi njihovim umetno izdelanim mašam cerkveni značaj odreči moramo, svojega dela z modrim premišljevanjem, in ne tako prederzno, lotili, kakor je često navada.
Kar je cerkvenemu skladatelju neobhodno potrebno, je 1. pravi duh, 2. zadostna izobraženost. — 1. Cerkvenemu skladatelju je perva podlaga pravi duh; kjer tega manjka, tam ne moremo pričakovati pravega cerkveno-glasbenega delovanja, in naj bi bil mož sicer še toliko izobražen. Ta duh pa mora biti:
a) sploh pravi kerščanski duh, t. j. kerščanske resnice se morajo v cerkvenem skladatelju utelesiti, resnice sv. vere ga morajo skozi in skozi prešiniti, tako, da jih ne pozna le njegova pamet, temuč da jih sprejme in ljubi tudi njegovo serce, da so mu one ravnilo vseh njegovih misli, želja in djanj. Kerščanski duh pa ne tiči v učenji, temuč v tem, da se popolnem kerščanski resnici vda. Od tod izvira potem pravi razum svetega kulta, od
tod potrebno spoštovanje največje daritve, sv. cerkve, njenih obredov in dotičnih določil; odtod tudi želja, truditi se za njeno čast in vtopiti se v njeno življenje
—	reči, katerih pri cerkv. skladatelji nikakor pogrešati ne moremo. Posvetnjak, ki se le memogrede zmeni za sv. vero; mož, ki svoji sv. cerkvi ni vdan, ne bode nikdar religijozne, cerkvene skladbe pa že celo ne, doveršil, iz vsili njenih kosov bode špegal profanni, posvetni duh; kajti, kar človek ustvarja, to ima značaj njegovega duha.
Ta duh mora b) biti posebno cerkveni duh, ki ni samo zaselmo-religijozen, marveč, ki se sv. cerkvijo živi, kateri ima iste nazore o posanmih obrednih činih, kakor sv. cerkev in kateri se trudi, da cerkvenega duha v se sprejme. Kajti tu ne gre za splošno religij oz no glasbo, ampak za cerkvene skladbe, ki se zlagajo z duhom onih obrednih činov, za katere so bile namenjene. Skladatelj ne sme teksta, čigar pomen ima glasbeno izraziti, po svojih subjektivnih mislih spremeniti, marveč se cerkvene misli okleniti. Da se tako naslanja na voljo sv. cerkve, da odstopi od svojega osebnega, subjektivnega mišljenja, da se z veseljem podverže vsemu, kar je cerkev glede glasbe določila, to še le ustvari onega cerkvenega duha, ki se pri pravi cerkveni skladbi pogrešati ne more.
Ta pravi duh pa se mora c) vedno oživljati, gojiti in ohraniti s primernim življenjem; kajti potem še le pride v skladbi pravi cerkveni glas kot odmev cerkvenega čutja na dan. „Česar sam nimaš, tega tudi ne moreš dati", kjer v serci vera in cerkveni duh svetega navdušenja ne vzbuja in ogreva, tam je vse drugo — naj bode še umetnost in tehnika tolika — le slab pomoček k velikemu delu. Oživljal in gojil pa bodeš tega duha le s tem, da se terdno okleneš cerkvenega kulta, da se vtopiš v svete skrivnosti, da se sv. cerkvijo živiš njeno duševno življenje. Toda da to dosežeš, treba ti premišljevanja — meditacije in kontemplacije, kakor pravi nek duhovit cerkven skladatelj.*) „Samo učenje ne zadostuje; premišljevanje pa zahteva pobožno življenje, katero pa ni vselej, kakor skušnja uči, z učenjem zvezano. Stavil bi, da pri enacih vednostih pobožni skladatelj kaj boljšega zloži, kakor posvetnjak". Palaestrina, Nanini, Vittoria, kateri so svojim umotvorom pečat največe vzvišenosti in najplemenitejše cerkvene nežnosti utisniti mogli, bili so možje globocega verskega mišljenja in prepričanja; iz njihovih del se glasi nek nenavaden duh, derži' se jih nekaka svetost, ki nas prečudno prevzame,
—	njihove skladbe so odsvit njihovega življenja, katero je le po cerkvenem somišljenji in sočutjem v resnici pobožno in cerkveno postalo. In če pri tolikih skladbah druzih in poznejših mojstrov noter do najnovejših časov merzli ostanemo ali celo posvetno misliti jamemo, — gotovo tiči glavni vzrok v pomanjkanji tega cerkvenega sočutja. Kaj pa naj celo pričakujemo od življenja, ki se še ne giblje med mejami kerščanske nravnosti? Serca, vklenjene v strast in sladnost, ne razume, kar je višjega in dušnega.
Vendar je pa ta pravi duh, dasi tudi temelj, le, rekel bi, surov biser; da se njegov ognjen blišč pripozna, treba ga zbrusiti, pravilno izobraziti.
2. Izobraženost, ki jo mora imeti cerkveni skladatelj, je a) tehnična. Tu ne zadostuje golo znanje generalbasa in spretnost, melodijo v harmonijo
spremeniti, marveč tirja se popolna teoretična in praktična izolika; taka, da je skladatelj vsem oblikam in sredstvom, katera se pri cerkv. skladbi rabijo, kos, (la zna muzikalne misli logično zvezati in izdelati ter glasove pravilno porabiti. Skladba se da primerjati govoru ali pesni; samo z lepimi, poetičnimi mislimi je govorniku in pesniku še malo pomagano; znati mora tudi slovnico, retoriko, presodijo in metriko, in to prav dobro. Enako se tudi zahteva za cerkv. skladbo dobra in temeljita tehnika. Tehnični šušmar bode le „kraljevo in bolno" k altarju prinesel; kar pa se daruje Bogu, mora biti najboljše.
b) Cerkvenemu skladatelju ne sme manjkati estetičneizobraženosti, t. j. on mora biti poln rahlega čuta za vse v resnici lepo in vzvišeno, zlasti pa si je moral pridobiti dobrega cerkveno-glasbenega vkusa. Umetnija sploh ima nalogo, ideje počutno izražati, bodi si za uho ali za oko. Zato pa ne more biti pravi umetnik oni, ki si še ni zaumena in pravega čutja za lepo prisvojil. Najboljše misli, najbolj vzvišene ideje nimajo nikakoršnega učinka, ako jih ne podajamo v lepi in dostojni obliki. Dobri cerkveno - glasbeni vkus in pravi način cerkveno skladati pa se pridobi s pridnim učenjem starih umotvorov; in tudi ne se samim učenjem, ampak veliko več z večkratnim pazljivim poslušanjem istih umotvorov. Kdor tacih uzornih skladeb in posebno starih mojstrov ne študira in ne posluša, ter se ozira samo na mikavna dela profanne glasbe ali kdor se le z suhoparno estetiko peča, ta si cerkveno-glasbenega vkusa nikoli in nikakor ne bode pridobil.	(Dalje prih.)
Pesmaričica po številkah za nežno mladino.*)
(Dalje.)
Št. 16.	Šest tonov = 1 2 3l 5 6
|| 1 23 45 |6* 0| G 5~4 3~2 |l • 01 Y3 5~6 53 | 1~6 5 3 | 1-|| G d e f g a a g f e d c c e g a g e c a g e c la la la la la la la la la la la la la la la.
Št. 17.
|| 1 | 1- 2 | 3- 4 | 5- 6 |5 0 5| 6- 5 | 4- 3	| 5- 4 0 4|
Go - lob-ček, če-dna stva-ri - ca, vsak lju - bi te in	rad i - ma; mi
Go-lob-ček, kro-tka stva-ri-ca, vsak lju-bi te in	rad i - ma; mi
| 4- 6 | 4- 3 | 3- 2 | 2 0 6 | 5- 3 | 4- 2 | 2- 1 | 1 0 || bo-mo tu-di, ka-kor ti, mar - Iji- vi, pri-dni, če-dni vsi. bo-mo tu-di, ka-kor ti, pri -ja-sni zvsc-mi in kro - tki.
*) Ker jo gosp. Milic prijazno prevzel založništvo tega delca, ki bode v manjšem, otrokom ugodnejšem formatu na svitlo dano, prosimo častite gg. pedagoge za marsiktcre nasvete, katere pesmi bi bile n pr. neogibno za sprejeti i. t. d. Pripravljene so tudi nekatere lahke cerkvene pesmice, cesarska pesen, pa tudi dvoglasje pride na versto. Tudi bi radi zvedeli, koliko iztisov bi zadostilo, da bi ne natisnili preveč ali premalo; cena bode se ve da med 10 in 20 kr.
Št	•	18.		
1	3	1 5	0 6 | 5 3 4 5 | 3 0	| 5 4 3 2 4 3 2 1
A	a,	a,	pom-lad je u-že pri - šla!	Proč je zdaj o - de-ja be-la,
E,		e,	že pti -či-ce žgo - le!	Slad-ke pe-smi se gla-si-jo,
I,	h	h	že v cvetje vse hi - ti!	Kdaj je v sr-cu več ra - dosti,
o,	o,	o,	kak'ja-sno je ne - bo!	Va-bi vedno nas na prosto,
U,	u,	u,	za-poj-mo čast Bo- gu!	Da je vzbudil zla - to cvetje,
6	5	4	3 | 5 4 3 2 | 1 31	5 0 6 | 5 3 4 2 | 1 0
in pomlad se je za - če-la! A, a, a,	pom-lad je že pri-šla!
sr - ce zra-do-stjo pol-ni-jo! E, e, e,	že pti - či - ce žgo-le!
ka-kor v zla-ti tej mla-do -sti! I, i, i,	že v cve-tje vse hi - ti!
ven na tra - to, vrt in ho-sto! O, o, o,	kak' ja - sno je ne - bo!
da je pti-či-cam dalpe-tje! U, u, u,	za-poj - mo čast Bo-(ju!
^ Sedem tonov == 1 2	3 4 5 07
1 2	3	4 | 5	6	| 7	O ( 7	6	5	4	[ 3	2|1 O
La la	la	la la	la	la	la	la	la	la	la	la	la.
c d	e	f	g	a	li	h	a	g	f	e	d	c.
Št. 20.
||123455|4321 20|234566 Kdo te, pti-ček ma - li, pe - ti je u - čil, kje si ta - ko le - pe Kje li ta sta - nu -je, da po - i- ščem ga, da e - na- kili pe-smi
|534530 || 555566|776750 pe-smi-ce do-bil? „Kdou-čil me pe-tja, rad bi de-ček znal? tu-di me-ni da? „ V dobrem sr-cu bi-va, lju-bi de-ček ti,
| 7~~6 5 4 6 5 | r~3 2 5 1 O || ma - le mo - je pe-smi mi je Stvarnik dal", do - bre-mu o - tro-ku pe-smi po-de- li".
Št. 21. (6 dob v taktu se razdeli na 2 dobi po 3 tonih.)
|| 0 0 5 | 5 3 3 3 1 1 | 2 3 2 1 0 3 | 2 5 6 7 6 5 Za pasom dve o - sli in ču-ta-ri - co, pa ko - so na ra-mo in Pred solncem že klepljem in brusim ko- so: po tra-vi jo sučemzne
| 6 7 6 5 0 5 | 4 6 4 3 5 3 | 2 4 6 5 0 5 hajd na go - ro! Ze - le - na se - no- žet in tra - te rav - ne me vtru-dno ro - ko. Vo - zi - ček na - la -gam,po - že-nem do - mu, za-
| 6 5 4 5 4 3 | 23-2)1-
va - bi - jo lese ■ bi na lila - dne vr - lic. po-jem, zavriskam: Oj, hva ■■ la Bo-git!
Osem tonov.
Razmere prvih 4 tonov so iste, kakor pri ostalih 4 tonih: 3. stopinja s 4. in 7. s 8. sta poltona, druge stopinje pa so celi toni.
1 2 3 4 5 6 7 i cdefgahc
Vrsta 8 tonov, izmed kterih je osmi le ponavljanje prvega v zgornji leži, se imenuje skala (lestvica ali stopnice).
Vsaki višji osmi ton naznanuje pika nad številko, vsaki nižji osmi ton pa pika pod številko. Torej se ravna v škali številka i Številki 8.	__(Daljo prih.)
Še enkrat o slovesnem škropljenji ljudstva z blagoslovljeno vodo, ali „Asperges me".*)
Misal, Ritual in Caeremonial zapoveduje, naj se vsako nedeljo pred vel-ko sv. mašo duhovmki in ljudstvo poškropujejo z blagoslovljeno vodo. Opustiti se ne sme to opravilo nobeno nedeljo, ker spada k obredu velike sv. maše (lmsae principalis) naj je slovesna, ali peta, ali tiha, naj se izpostavi pri nji sveto Rešnje Telo ali ne. Ako pa je sveto Rešnje Telo že izpostavljeno na tistem altarji, na katerem se ima opravljati sveta maša, ni od cerkve določeno, ali se mora poškropiti ali ne. Rubricisti so različnih misli. Martinucci pravi: „Si cantanda esset missa apud altare, in quo expositum esset ss. Sacramentum, aspersio aquae benedictae Domimcis omittetur"; drugi pa zahtevajo, (Gavantus, Cavalieri) naj se tudi tedaj pošk»-ope duhovni in ljudstvo, le altar ne, na katerem je izpostavljeno sveto Rešnje Telo. Samo pred škofovo mašo se po-škropljenje opusti. Cvetno nedeljo se opravlja ta obred, preden se prično blagoslovljati oljke, in svečnico, če je na nedeljo, preden se blagoslovljajo sveče. V manjših cerkvah, kjer se sv. maša navadno ne poje, se vender pred sv. mašo poškropi kakor navadno, pa se samo bere, kar bi se sicer moralo peti (de Herdt. III. 133). Ali naj se v podružnicah poškropljenje opusti ali ne, je odvisno od škofovega določila: „plurimum de prudentia Rmi Ordinarii confisa, eiusdem arbitrio indulgendum dimisit. 22. nov. 1759 n. 2017. Praznike pa, zunaj nedelj, se ta obred vselej opusti: Ritus aspergendi aqua benedicta populum restringitur ad dies Dominicos tantum ante Missam. S. R. C. 31. jul. 1665.
Poškropiti mora ljudstvo tisti duhovnik, kateri potem mašuje, sacerdos celebraturus. Aspersionem semper faciendam esse a Celebrante. 16. nov. 1649. Oblečen mora biti v amikt, cingul, štolo in pluvijal; ako pluvijala ni, zadostuje druga imenovana obleka, pa brez kazule in manipula. Štolo pa mora imeti (S. C. 11. sept. 1847) in sicer vskriž čez persi: „Stolam esse ante pectus ad modum crucis aptandam" (S. C. 30. sept. 1679).
Celebrant stoji pri pregraji presbiterija (kadar je sv. Rešnje Telo izpostavljeno se umakne nekoliko na stran), ter poškropi ljudstvo trikrat, in sicer
na sredi, na levo in na desno (ad s u i sinistram — ad s u i dexteram) ali pa gre po cerkvi in doli gredoč poškropi ljudstvo na episteljski in nazaj gredoč na evangeljski strani, in moli psalm „Miserere" (alternatim cum diacono et sub-diacono). Da bi moral ves psalm „Confitemini" moliti, rubrika ne zapoveduje. Antifona „Asperges me" ali „Vidi aquam" se moli vsa pred psalmom in konec psalma, če tudi tisti dan ni duplex.
Navada na nekaterih krajih, da gredo ven iz cerkve na pokopališče, ni opravičena po rubrikah in se ne godi v imenu cerkve, pa tudi nima pravega pomena. Ohranila se je po zgledu nekaterih samostanov, ki so vsako nedeljo vse prostore „per claustri circuitum" poškropili z blagoslovljeno vodo. Ravno tako ni po rubrikah opravičeno poškropljenje po litanijah ali po večernicah ali po sv. maši; tudi nima tistega pomena, katerega ima sv. cerkev, ko zapoveduje ljudstvo pred sveto mašo poškropljevati.
Pomen tega obreda pred sveto mašo pa je kaj lep. Ob nedeljah naj se verno ljudsto v duhu prenavlja, se posvečuje in Gospodu daruje. Očiščuje naj se vsega pregrešnega, kar se je med tednom duše prijelo, sveta zveza z Bogom naj se zopet in zopet ponavlja. Slovesno poškropljevanje z blagoslovljeno vodo pomeni ravno to očiščevanje in posvečevanje. Pripravlja pa tudi ta obred človeka, da se spodobno in vredno te svete daritve vdeleževati zamore. Vse kar je v zvezi se sveto daritvijo, mora biti očiščeno in posvečeno; toraj tudi verno ljudstvo, zbrano pri sveti daritvi. Blagoslovljena voda naj odganja skušnjave, in vse, kar bi človeka pri tem svetem opravilu motiti vtegnilo, in naj napolnuje serca vernikov se svetimi mislimi in sklepi, naj vse dušne moči posvečuje, da se obračajo edino le na to, kar se na altarji godi.
Antifona „Asperges me Domine hissopo et mundabor, lavabis me et su-per nivem dealbabor", katero mora kor vso peti, ta dvojni učinek blagoslovljene vode naznani: očiščenje (mundabor) in posvečenje (dealdabor). Psalm „miserere" pa naznanja, kakšno mora biti serce, da bo človek res imenovanega učinka deležen. Antifona: „Vidi aquam" kaže na tisto vodo, ki je tekla iz odperte strani Zveličarjeve, na tisti studenec, ki o velikonočnem času razliva na vso kerščanstvo duhovno prenovljenje, očiščenje in posvečenje. Psalm „Contitemini" pa slavi zmago Zveličarjevo čez vse sovražnike, kakor tudi zmago cerkve in vsakaterega čez vse dušne sovražnike. V molitvi: „Exaudi nos" prosimo Boga, naj pošlje svojega angelja, da bi varoval, branil in podpiral vse v cerkvi zbrane, da bi s čistim, svetim sercem presvete daritve se vde-ležiti zamogli.
Dopisi.
— Iz Ljubljane. (Kaj je s pesmarico?) Mislilo se je v začetku, da je kaj lehko, v enem letu zbirko cerkvenih pesni na svitlo dati. Začelo se je bilo delati, pa tudi za herbtom s čudnim orožjem celemu podvzetju nasproti. Predložili so se pozneje tudi teksti visokočastitemu knezo-škofijskemu ordinarijatu; preč. gg. J. Bile in monsig. L. Jeran sta se zelo trudila s popravljanjem slabo po nemškem prestavljenih masnih pesni, in to iz liturgičnih in jezikoslovnih vzrokov. Mašne pesni so zdaj že do konca do-gnane; a kakošne so besede za pesni raznih praznikov! Tu je sklenil odbor za pesmarico, da se bode v pervi versti oziral na izverstne Bilčeve prevode pravih cerkvenih himnov, k;.
obsegajo jedro svetih čutov za sleherni praznik cerkvenega leta. Kot izgled takih pesni prinaša današnji „Cerkv. glasb." v prilogi adventni pesni. Gotovo bode vsakaterenni taka melodija dopadla, da bode le tudi pri njej mislil na to, kar v njej sv. cerkev govori. Slavno društvo sv. Mohora je vsled ponudbe pesmaričinega odbora hotelo na svitlo dati pesmarico za en ali dva glasa; odbor pa se je pozneje premislil in sklenil, da bi bila zbirka bolj praktična, jo izdati kar čveteroglasno. Ž njo bi dobil pevski zbor gotove note v roke, prihranilo bi se mnogo truda, ki ga povzročuje pisanje in ne bilo bi treba posebne knjige za orgije; — kdo bi jo plačal? Poprašalo se je potem privatno v Celovci, ali je kaj upanja, da bi družba sv. Mohora hotela na svitlo dati tako čveteroglasno pesmarico, pa ni bilo odgovora. Vendar pa dela odbor za pesmarico v omenjenem smislu naprej, dasi tudi ne tako naglo, kakor marsikdo želi. To pa zato, ker ga ni nijednega strokovnjaka, ki bi imel toliko časa prostega, da bi se pečal edino le z pesmarico. Zatoraj naj se misli pomirijo, kajti pripravlja se, kolikor mogoče; delo pa ne sme biti poveršno. Bog daj le moči in poterpežljivosti!	— s —
— Z Gorenjskega, 28. septembra. — 12. sept. t. 1. smo se zbrali ob treh po-poludue v orgljarski šoli v Alojznici, da bi se vdeležili cecilijanskega kurza, katerega so nam napravili za sv. cerkveno glasbo vneti možje. Ena misel je vseh 10 slušateljev*) tušem pripeljala, misel, da bi po teh glasbenih eksercicijah z novo močjo in pomnoženim veseljem delovali po zapovedi sv. cerkve.
P. n. prečastiti gospod prošt J a r c nas jo razveselil s prijaznim nagovorom, pri katerem so bili pričujoči gospodje učeniki orgljarske šole in odbornika cecilijanskega društva preč. g. mestni župnik J. Rozman in g. šolski vodja L. Belar. Potem se nam je naznanil red podučevanja, ki je bil naslednji:
Podučevanje traja od 12. do incl. 17. sept.; vsaki dan od 8.—12. ure dopoludne in od 2.-5. ure popoludne. Od 8.—9. ure harmonija in praktično petje (podučuje g. stolni kapeluik A. Foerster); od 9.—10. ure koral (o. Angelik Hribar); od 10.—11. ure navod v podučevanju petja (o. Hugolin Sattner); od 11.—12. ure liturgija (g. Janez Gnjezda). Popoludne zopet od 2.—3. ure harmonija; od 3.—4. ure koral in od 4.—5. ure igranje na orgijah. Verh tega je bil tudi g. Petrič tako prijazen, da nam je na treli različnih orgijah (pri onih orgljarske šole, pri sv. Florijanu in oo. Frančiškanih) razkazoval njihovo mehaniko.
Akoravno smo imeli tor.ij vsaki dan po 7—8 ur poduka, nam je vendar vsaka ura prehitro minula.
Harmonijo nam je razlagal gospod stolni kapelnik po svoji kujigi „Nauk o harmoniji". Ker je bil čas samo za en teden odmerjen, smo morali hiteti s tvarino, katere je nakopičene v omenjeni knjigi za eno leto. Vendar smo dobili navod, po katerem naj vsak doma omenjeno delo študira.
Za koral nas je navduševal in tudi navdušil o. Angelik Hribar. Saj je tudi koral ono petje, ki se ne razlega v dvoranah velikašev in ne v zakajenih gostilniških sobah, ampak petje, ki si je postavilo tron v hramih Najvišjega. Prepevajo ga papeži in kardinali in poterdili so ga sv. cerkveni zbori.
Vadili smo se koralno mašo „Requiem", katera se je 10. sept. zjutraj ob 7. uri hvalevredno pela v frančiškanski cerkvi.
Kakor je pa pri vsaki umetniji treba poznati njeno zgodovino, tako nam je preč. g. Janez Gnjezda v zanimivem razlaganji kazal razvitek cerkvene glasbe, počenši od
*) Ti-le čč. gospodje so: Bernot Jožef, organist v Stranjah pri Kamniku; Cimerman Jožef, organist na Janjčem; Čenčič Jernej, učitelj in organist v Kamniku; Faciter France, organist v Šenčurju pri Kranji; Gabrovšek Jožef, organist v Št. Joštu nad Polh. Gradcem; Geso Jožef, učenec orgljarske šole, iz Tuhinja; Hiti Matija, nadučitelj in organist v Senožečah; Jane Bernard, učitelj in organist v Vodicah; Jazbar Leopold, učenec orgljarske šole, iz Ljubljane; Jereb Joahim, župnik v Jageršah na Goriškem; Lavtižar Jožef, kaplan v Šenčurji pri Kranji; Mazi France, organist v Borovnici; Robavs Alojzij iz Čemšenika; Sedej J., dijak v Gorici; Ziherl Jožef, organist vKrašnji; Žibert Anton, učitelj in organist na Ježici.
pervih kristijanov do sedanjega časa, ter nam je jasno razložil vse dele liturgične božje službe (pete maše).
Pri sklepu poročila izrazim še enkrat v imenu vseh drugih slušateljev priserčno zahvalo preč. gospodom učiteljem za njihov trud z zagotovilom, da hočemo delovati po njihovih besedah. To naj bo blagim možem v plačilo! Sicer naj pa pomislijo vsi cerkveni predstojniki besede slavnega g. Jakoba v Ratisboni: „Kdor more v soseski kaj za reformo eecilijanske ideje storiti in tega ne stori, ima greh opuščenja (peccatum delieti), ker s tim jemlje božji službi častitljivost, katera se jej spodobi, pa tudi Bogu čast, katero smo mu dolžni".
Dosti imamo še nasprotnikov in indiferentov v tej reči, o katerih veljajo besede: „Me exspectaverunt — ut perderent me". Toda zaupajmo na božjo pomoč, s katero jim bomo mogli odgovoriti: „Testimonia tua Domiue intellexi, ornnis consummationis vid; finem". (Introitus in Commun. Virginis et Martyris).
Nate dve adventni — gregorijanski to koral, v taktu harmonizovan —; najboljše, da j« pojete enoglasno z orgijami. Tako petje zahteva sv. cerkev, zlasti za adventni čas, ne pa nič vrednih okroglih pesmic brez jedra, brez duha.
—	Milostni gospod knezoškof ljubljanski, Krizostom, že dalje časa na očeh bolni, odpotovali so nedavno na Dunaj pomoči iskati. Naznaniti moremo čč. gospodom bralcem preveselo novico, da se je slavnoznanemu dr. Arlt-u 21. okt. operacija posrečila, in da mil. knezoškof vtegnejo v kratkem zopet zdravih oči v Ljubljano se povernitr.
—	Zopet imamo zabifježiti zgubo izverstnega duhovnika, verlega narodnjaka, iskrenega prijatelja naših naporov za cerkveno glasbo, t. j. preč. g. Antona Potočnika, župnika v Šent-Vidu nad Ljubljano, ki je ponoči od 20. na 21. okt. nenadoma umeri od mertuda zadet. On je bil živa priča, koliko zamore duhovnik vzajemno z pevovodijem storiti za zboljšanje petja. R. I. P.
—	Orgljarska šola Cecilijinega društva v Ljubljani šteje letos 17 učencev, med njimi 5 novih.
—	Tudi na Dunaj i je mlado društvo sv. Ambrozija z oktobrom pričelo šolo za vzgojo organistov, pevovodijev, koralno šolo za dečke in posebno pevsko šolo za deklice.
26 Tantum ergo ad IV voces inaequales composuit et collegit P. Angelicus Hribar O. S. F. Labaci 1881 apud Blazuik.
Zbirka obsega razun 12 izvirnih gospoda skladatelja tudi skladbe raznih skladateljev (Schtitky, Bockeler, Schmidt et Schubiger, Mohr, Witt i. d.). Kakor je nam č. gospod izdatelj povedal, je namenjen čisti dohodek dijaški kuhinji. Cena zbirke je 70 kr. Pri tolikem številu so, se ve da, posamezne skladbe tudi razne vrednosti, a najboljše številke so: 1., 2., 4., 9., 13., 16., 17., 18., 24.
Dopisnica vredništva prilog: G. Fr. P. I. v. D., na dopis 4. atig. t. 1.: Delce „Pred Bogom" še nezrelo, mnogo harmoničnih napak; vstrajnost donese morda zaželenega sadu. — G. J. K., bog. na poslano „Varia" (20 skladeb). Nekatere številke radi priobčimo, kolikor bode mogoče; veseli nas, da imate pravega duha, obliko uže poravna čas in študium. Na zdar! — G. G. R. v L. Vaš „Pred Bogom" ni sicer necerkven, toda oblika za ta namen ni ugodna. Porabite skladbico za kak motet, se ve da brez kvint v 10. iu 13. taktu. Tudi bi ne bili smeli modulovati v sredi skladbe najprej v subdominanto. Le naprej!
Jt^M,
Naše priloge.
Razne reči.
Pridana je listu 11. štev. prilog.