335 2023 1.01 Izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.71.2.07 CC-BY-NC-ND Gašper Oitzl dr., kustos, Narodni muzej Slovenije, Prešernova cesta 20, SI–1000 Ljubljana E-pošta: gasper.oitzl@nms.si ORCID: 0000-0002-7409-333X »Srebro malega človeka« v Narodnem muzeju Slovenije Historiat zbirke kositra IZVLEČEK Prispevek se primarno posveča raziskavi provenience umetnoobrtnih izdelkov iz kositra, ki jih hrani Narodni muzej Slovenije. Sprva je na kratko predstavljena zgodovina kositrarske obrti, ki je v srednji Evropi vrhunec dosegla v 17. in 18. stoletju. Večina obravnavanih predmetov izhaja iz 18. in začetka 19. stoletja, izdelani so bili skoraj izključno v srednjeevropskem prostoru, velik del jih je iz ljubljanskih delavnic. Zbirka kositra se je v muzeju izo- blikovala skoraj skozi vseh dvesto let njegove zgodovine. Na pridobivanje predmetov je vplivalo tako zasledovanje muzealskih ciljev po obogatitvi zbirk kot tudi zelo raznolike zunanje okoliščine. KLJUČNE BESEDE muzejske zbirke, kositer, provenienca, Kranjski deželni muzej, Narodni muzej Slovenije ABSTRACT “POOR MAN’S SILVER” IN THE NATIONAL MUSEUM OF SLOVENIA. HISTORY OF THE COLLECTION OF PEWTER OBJECTS The contribution primarily focuses on investigating the provenance of artisanal objects made of pewter that are kept by the National Museum of Slovenia. It begins by providing a short history of pewter craft, which reached its zenith in Central Europe in the seventeenth and eighteenth centuries. Most objects under discussion date to the eight- eenth and early nineteenth centuries. They were produced almost exclusively in the Central European area, predomi- nantly in Ljubljana’s pewter workshops. The museum has built its pewter collection for nearly two hundred years of its existence. The process of acquiring new items was affected by both the museum’s pursuit of its objectives to enrich its collections and highly diverse external circumstances. KEY WORDS museum collections, pewter, provenance, Provincial Museum of Carniola, National Museum of Slovenia 336 GAŠPER OITZL: »SREBRO MALEGA ČLOVEKA« V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE, 335–366 2023 Uvod V pričujočem prispevku obravnavamo historiat okoli 400 izdelkov iz kositra oziroma kositrnih zli- tin, ki jih hrani Oddelek za zgodovino in uporabno umetnost Narodnega muzeja Slovenije (OZUU NMS). Ti predmeti večinoma sodijo v krovno zbirko kovine, nekaj tu predstavljenih predmetov pa muzej hrani v zbirkah cerkvenih predmetov1 ter gospodinj- stva in prehrane. Obravnavani so različni umetno- obrtni izdelki, predvsem posodje, pribor, kuhinjski pripomočki, cerkveno posodje in svečniki. Kositrni predmeti so običajno imeli tudi dekorativno vlogo, najpogosteje so jih okrasili z graviranjem, redkeje s cizeliranjem, v renesansi je bilo razširjeno reliefno okrasno posodje, v obdobju baroka in rokokoja pa so bili značilni kositrni izdelki, ki so z obliko in zuna- njim videzom spominjali na srebrne. Večje število kositrnih predmetov je bilo prvič objavljenih v katalogu občasne razstave Pivsko po- sodje skozi stoletja, ki jo je leta 1975 Narodni muzej pripravil v razstavišču Arkade, v prostorih nekdanje- ga uršulinskega samostana v Ljubljani. Najcelovitejša predstavitev kositrarske obrti in njenih izdelkov je sledila nekaj let pozneje, na občasni razstavi Kositer na Slovenskem. Obrt in izdelki (1981/2), ki jo je skupaj z razstavnim katalogom pripravil kustos Narodnega muzeja Matija Žargi. Tudi to razstavo je muzej pri- pravil v Arkadah in zanjo prispeval večino predme- tov, svoje muzealije pa so razstavili tudi številni dru- gi slovenski muzeji. V naslednjih desetletjih so bili kositrni predmeti javnosti predstavljeni na nekaterih tematskih razstavah Narodnega muzeja (Slovenije) in objavljeni v razstavnih katalogih: Slovenci v 16. stoletju (1986), Slovenci v letu 1789 (1989), Gotika v Sloveniji. Svet predmetov (1995) in Theatrum vitae et mortis humanae. Prizorišče človeškega življenja in smrti (2002). Leta 2008 je bila v novih muzejskih prostorih na Metelkovi v sklopu stalnih razstav zgodovinskih in umetnostnih zbirk odprta postavitev zbirke ko- vine, v sklopu katere pomembno mesto zavzemajo kositrni predmeti.2 Izdelava in uporaba izdelkov iz kositrnih zlitin Surovi kositer pridobivamo s taljenjem rude (ko- sitrov oksid ali kasiterit [SnO2]) in vsebuje okoli 98 1 Poleg tu obravnavanega kositrnega cerkvenega posodja zbirka cerkvenih predmetov obsega tudi nekaj kositrnih nabožnih predmetov, izpostavimo lahko dvokrilni prenosni oltarček iz okoli leta 1300, ki je obenem najstarejši kositr- ni predmet v zbirkah OZUU NMS, in romarsko znamenje sv. Volbenka z začetka 16. stoletja (Boucaud in Frégnac, Les Étains, str. 52–53; Žargi, Kositer, str. 69, kat. št. 6, 7; Horvat idr., Gotika. Katalog, str. 304, 327–328, kat. št. 2.1.28, 2.3.26; Narodni muzej Slovenije, str. 39–40; Dragocenosti, str. 120). 2 Štular, Pivsko posodje; Žargi, Kositer; Žvanut, Slovenci v 16. stoletju; Horvat, Slovenci v letu 1789; Gotika v Sloveniji; Thea- trum vitae; Narodni muzej Slovenije. do 99 % kositra (Sn, stannum) ter ni primeren za ob- delavo in izdelovanje končnih izdelkov. Zato mu je treba dodati druge kovine, najpogosteje svinec, baker, bizmut, antimon, redkeje cink.3 Glede na dodane ko- vine in njihov delež v zlitini poznamo različne kosi- trne zlitine. V prispevku z besedno zvezo »kositrni predmeti« označujemo predmete iz kositrnih zlitin, kar je sicer tehnično pravilen izraz za oznako tovr- stnih predmetov. Izdelovanje kositrnih predmetov4 ima dolgo zgo- dovino, najstarejši predmeti so bili najdeni že v koli- ščarskih naseljih iz 2. tisočletja pr. Kr., pretežno je šlo za nakit in dele noše. Kositer pa so uporabljali pred- vsem kot legirni element bakru pri izdelovanju bro- na. V antiki so iz kositra izdelovali tudi medicinske instrumente, precej redko pa posodje, največ kosov antičnega kositrnega posodja se je ohranilo v Angliji. V zgodnjem in visokem srednjem veku so kositrne izdelke uporabljali predvsem v verske namene, za iz- delavo ampul za romarje,5 od 12. stoletja dalje tudi za romarska znamenja, iz kositra so izdelovali tudi cerkveno posodje. Na koncilu v Reimsu v začetku 9. stoletja so določili, da morajo cerkve med opravlja- njem bogoslužja uporabljati posodje iz plemenitih kovin, manj premožnim cerkvam pa so dovolili tudi uporabo kositra. Izdelava in uporaba kositrnih pred- metov se je začela širiti v poznem srednjem veku, kar je sovpadalo z rastjo mest in meščanstva ter njego- ve kupne moči, iz tega obdobja pa je na voljo tudi precej večja količina virov za raziskovanje materialne kulture. Iz kositra6 so izdelovali predvsem kuhinjsko posodje, s katerim so nadomestili tedaj prevladujo- če leseno in lončeno, in sicer vrče, ročke, čaše, sklede in krožnike ter tudi posode za transport tekočin. V nasprotju z lesenim in lončenim posodjem je bilo kositrno sicer dražje, toda obstojnejše. Pomembna dejavnika, ki sta vplivala na razširjenost uporabe ko- sitrnih predmetov, sta dokaj preprost način izdelave in odpornost na korozijo, posebej pa velja izpostaviti tudi njihov zunanji videz; kositer je srebrnkaste bar- 3 Žargi, Kositer, str. 7; Wacha, Zinn und Zinngießer, str. 7. 4 Kositrne predmete so ulivali, saj je kovaška obdelava zaradi mehkobe zlitine neustrezna. Zlitino so stalili v talilnih lon- cih in jo ulivali v kalupe, ki so bili iz različnih materialov, v zgodnjem novem veku najpogosteje iz brona. Kalupi so bili najdragocenejši inventar kositrarskih delavnic in so se pogo- sto prenašali iz roda v rod (Haedeke, Zinn, str. 12–13; Wacha, Zinn und Zinngießer, str. 8–10). 5 Ampule so že v 6. in 7. stoletju izdelovali v Siriji in Palestini, v širši uporabi so bile tudi v obdobju gotike. Bile so spominek na romanje, saj so romarji v njih hranili blagoslovljeno vodo in olje iz romarskih središč (Haedeke, Zinn, str. 45–46; Wa- cha, Zinn und Zinngießer, str. 14–15; Knez, Ampule, str. 9; Narodni muzej Slovenije, str. 39). 6 Kositer so uporabljali tudi za spajkanje kovinskih stavbnih elementov, kot so žlebovi in strehe, ter pokositrenje, najpo- gosteje okovja iz kovanega železa. Predmet so potopili v kad, v kateri je bila staljena zlitina svinca in kositra, ter ga s tem zaščitili pred korozijo, obenem pa je predmet dobil srebrnkast lesk, tako da je ta tehnika imela tudi dekorativni namen (Ne- meček, Konserviranje, str. 4–5). 337 GAŠPER OITZL: »SREBRO MALEGA ČLOVEKA« V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE, 335–3662023 ve in cenejši od srebra, zato je bil razširjen tudi med skupinami prebivalstva, ki si srebrnega posodja niso mogle privoščiti. Zato se je za kositer uveljavilo ime »srebro malega človeka«.7 Velik del kositra, ki so ga v srednjem veku upo- rabljali v Evropi, so pridobili na območju Cornwalla na Britanskem otočju, za kositrarsko obrt v srednji Evropi pa je bilo zelo pomembno odkritje nahaja- lišč kositrove rude na območju Češkega rudogorja (češ. Krušné hory, nem. Erzgebirge) sredi 12. stoletja. Rudo so v bližini nahajališč stalili in predelali v pol- izdelke surovega kositra, ki so jih nato v obliki palic transportirali v mesta, kjer so mestni obrtniki izde- lovali končne izdelke.8 Prvi cehi kositrarskih moj- strov so se v evropskih mestih začeli izoblikovati v drugi polovici 13. stoletja; znana sta ceha v Parizu in Nürnbergu, iz druge polovice 14. stoletja pa sta ohra- njena cehovska reda za kositrarje v Strasbourgu in Hamburgu. Kot ena glavnih središč kositrarske obrti so se že v poznem srednjem veku uveljavila južno- 7 Cotterell, Old Pewter, str. 1; Haedeke, Zinn, str. 36–88; Žargi, Kositer, str. 15; Wacha, Zinn und Zinngießer, str. 12–16. 8 Haedeke, Zinn, str. 9–10. nemška mesta, predvsem Nürnberg in Augsburg.9 V drugi polovici 15. stoletja so v pisnih virih izpričani tudi prvi kositrarji v mestih na Slovenskem, in sicer v Ljubljani in Mariboru, v prvi polovici 16. stoletja v Celju, v 17. stoletju pa na Ptuju, v Gornji Radgoni in Slovenj Gradcu.10 Kositrne predmete lahko zasledimo tudi v poz- nosrednjeveških inventarjih iz slovenskega prostora. Na škofjeloškem gradu so v letih 1315 in 1321 ime- li štiri kositrne stekleničke in čašo (ampulle parue de stanno … ciffus de stanno), v popisu iz leta 1321 pa sta zavedeni še posodi za čiščenje kositra.11 Kositrno posodje na več mestih omenja Paolo Santonino, ki je opisoval vizitacije po župnijah oglejskega patriarhata konec 15. stoletja. Na kmetiji v vasi Sv. Lovrenc v Vi- šprijski dolini (St. Lorenzen im Gitschtal) je celotno spremstvo med kosilom vino pilo iz kositrnih posod, saj niso imeli kozarcev, v Celju pa mu je vicedom in 9 Haedeke, Zinn, str. 21; Wacha, Zinn und Zinngießer, str. 17. 10 Korošec, Kositrarji, str. 185–186; Korošec, Kositrarska obrt, str. 159–162; Simoniti, Mariborski kositrarji, str. 22; Žargi, Kositer, str. 10, 33–51. 11 Zahn, FRA II 36, str. 123–124, 146, 149; Štukl, Inventarni popisi, str. 13–29. Slika 1: Reliefni okrasni krožnik z upodobitvijo cesarja Ferdinanda III. in volilnih knezov (Hans Spatz ml., Nürnberg, 1637 (?), hrani NMS, inv. št. N 5560, foto: Tomaž Lauko). 338 GAŠPER OITZL: »SREBRO MALEGA ČLOVEKA« V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE, 335–366 2023 glavar Starega gradu Andrej Hohenwart12 dal piti vino iz visokega kositrnega vrča.13 V zgodnjem novem veku, še posebej v 17. stoletju, se je uporaba kositrnih predmetov, predvsem posod- ja, močno razširila, saj so postali cenovno dostopni širšemu krogu ljudi, tudi meščanom in bogatejšim kmetom. Na razširjenost in vedno večjo raznovr- stnost kositrnega posodja so pomembno vplivale spremembe prehranjevalnih navad in vpeljava novo- sti iz čezmorskih kolonij, kot je bilo pitje čaja, kave in čokolade. Zato so v 17. in predvsem 18. stoletju tudi iz kositra izdelovali servíse za pitje kave in čaja, ki so vključevali ročke za kavo, čaj, mleko in smeta- no ter sladkornice.14 Poleg razširjenosti uporabnega kositrnega posodja je za renesanso značilno izdelo- vanje reliefnega okrasnega posodja, ki so ga v 19. sto- letju poimenovali »plemeniti kositer« (Edelzinn).15 Glavni središči izdelovanja reliefnega kositra sta bila Montbéliard in Nürnberg, časovno pa je bilo najbolj uveljavljeno v zadnji tretjini 16. in prvi polovici 17. stoletja. Motivika je bila zelo različna, od različnih živalskih in rastlinskih figur, alegorij in grotesk do mitoloških in biblijskih prizorov ter upodobitev vla- darjev.16 V 18. stoletju je bilo v kositrarski obrti uveljavlje- no izdelovanje predmetov, ki so po obliki in dekoraci- ji spominjali na srebrne. V nemščini je za oznako teh izdelkov uveljavljen têrmin Zinn auf Silberart, Matija Žargi je uporabljal izraz »kositer srebrarskih oblik«, v prispevku pa predmete te vrste označujemo v neko- liko krajši obliki, kot »srebrarski kositer«. Po mnenju nemškega kulturnega zgodovinarja Hannsa-Ulricha Haedekeja je bil to odgovor kositrarjev na vedno ve- čjo razširjenost posodja iz fajanse, ki je bilo cenejše, delovni proces pa racionaliziran. Takšno kopiranje oblik iz druge veje obrti naj bi bilo sicer redkost. V Franciji se je izdelovanje predmetov iz kositra, ki so posnemali srebrne izdelke, začelo že v sredini 17. sto- letja, s profili krožnikov in skled. Poleg pojava fajanse je bil pomemben razlog za to pomanjkanje srebra, saj so zaradi vedno višjih vojaških izdatkov precej srebr- nega posodja pretopili v denar, nadomestili pa so ga lahko s kositrnim, ki je imelo podoben videz. Srebrno posodje je v 18. stoletju zopet postalo dostopnejše, toda kljub temu si ga številni, predvsem meščani, rev- no nižje plemstvo in bogatejši kmetje, še vedno niso mogli privoščiti. Ti so v želji po posnemanju višjih slojev kupovali posodje iz kositra, ki je s svojimi obli- kami spominjalo na srebrno. Prav iz 18. in začetka 12 Za več podatkov o njem gl. Kotar, Wir Fridreich von gottes gnaden (v tisku). 13 Santonino, Popotni dnevniki, str. 29, 89–90; Žargi, Kositer, str. 15–16. 14 Žargi, Kositer, str. 24. 15 V nasprotju s poimenovanjem ti predmeti ne vsebujejo ple- menitih kovin (Haedeke, Zinn, str. 90). 16 Haedeke, Zinn, str. 88–141; Wacha, Zinn und Zinngießer, str. 24–29; Edles Zinn, str. 16–19. 19. stoletja izhaja že omenjeni izraz »srebro malega človeka«. Glavni središči proizvodnje srebrarskega kositra sta bili Karlovi Vari, od koder so svoje izdelke izvažali po celotni srednji Evropi, in Frankfurt, kjer je delavnica družine Klingling obratovala na manu- fakturni način. Okrasje srebrarskega kositra posne- ma stil tedaj prevladujočih slogov baroka in rokokoja, značilni so valoviti obrobki na robovih krožnikov in skled ter navpična in valovita reliefna rebra. Ti izdel- ki so pogosto vsebovali visok delež kositra v zlitini,17 ki predmetom daje še bolj izrazit srebrnkast lesk.18 Konec 18. in v začetku 19. stoletja so pri izde- lovanju kositrnega posodja prevladovale neoklasici- stične in empirske oblike ter motivika, ki se je prav tako zgledovala po srebrnih predmetih. V tem času je obseg proizvodnje kositrnih izdelkov precej upadel, tradicionalna kositrarska obrt pa je v prvi polovici 19. stoletja doživela zaton. Zanimanje za uporabo kosi- trnih predmetov je v začetku 19. stoletja med mešča- ni močno upadlo, po drugi strani pa je na podeželju ostalo dokaj veliko. Zelo pomemben dejavnik v tem procesu je bila cenejša serijska proizvodnja posodja iz fajanse, beloprstene keramike, stekla in porcelana.19 To posodje so izdelovali v manufakturah, njihovi la- stniki pa niso bili vezani na cehovska pravila, ki so jim bili vse do ukinitve cehov podvrženi kositrarji. Ob tem je tudi pravo srebrno posodje postajalo do- stopno vedno širšim krogom prebivalstva.20 Na Slovenskem je izdelava in uporaba kositrnih predmetov vrhunec dosegla v 17. in predvsem 18. stoletju. Več kositrarskih mojstrov je delovalo še v pr- vih desetletjih 19. stoletja, ohranjenih je precej njiho- vih izdelkov. V mestih na Slovenskem sta večinoma delovala po en ali dva kositrarja hkrati, v Ljubljani so istočasno delovali največ štirje. Zaradi majhnega števila obrtnikov so bili kositrarji na Kranjskem (po- znani so skoraj izključno v Ljubljani) vključeni v ceh s sedežem v Celovcu, medtem ko so cehu s sedežem v Gradcu pripadala vsa štajerska mesta. Med kosi- trarji v štajerskih mestih je od sredine 18. stoletja ve- 17 To je delno razvidno tudi iz rezultatov naravoslovnih analiz z metodo XRF-EDS, ki so bile izvedene na predmetih OZUU NMS. Skledica iz delavnice Franza Voigta v Karlovih Varih je bila izdelana okoli leta 1730 (inv. št. N 5767), na hrbtni strani dna ima kakovostno oznako (S. W. FEINZIN), anali- za pa je pokazala, da je bila izdelana iz zlitine z zelo visoko vsebnostjo kositra (97,1 % kositra, 1,6 % arzena in 1,1 % ba- kra). Drug analiziran izdelek srebrarskega kositra je bil vrč z navojnim pokrovom, izdelan v Ansbachu na Frankovskem v drugi polovici 18. stoletja, brez kakovostne oznake (inv. št. N 6639). Temu odgovarja tudi sestava zlitine, ki vsebuje 89 % kositra, 7,6 % svinca ter po 1,6 % bakra in arzena (Nemeček, Konserviranje, str. 6, 8). 18 Haedeke, Zinn, str. 198–201; Žargi, Kositer, str. 19; Wacha, Zinn und Zinngießer, str. 31. 19 Uporaba teh materialov je imela tudi manj negativnih učin- kov na zdravje, saj so bile za izdelavo kositrnega posodja pri- merne le zlitine s čim večjim deležem kositra. Dobra stran kositrnih izdelkov je bila sicer predvsem daljša obstojnost. 20 Haedeke, Zinn, str. 201–210; Žargi, Kositer, str. 19; Wacha, Zinn und Zinngießer, str. 31–32. 339 GAŠPER OITZL: »SREBRO MALEGA ČLOVEKA« V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE, 335–3662023 lik delež priseljencev iz severnoitalijanskih dežel, na primer družina Caminolli v Mariboru, Stretti v Celju in Cerutti na Ptuju, medtem ko je bila v Ljubljani italijanskega izvora le družina Nolli.21 Široko uporabo kositrnega posodja izpričuje- jo tudi zgodnjenovoveški inventarji.22 Leta 1525 je bilo na vurberškem gradu zavedenih več deset kosov raznovrstnega kositrnega posodja, največ krožni- kov in skled, ter nekaj pladnjev, »kositrnic« (zinnein vlaschen),23 vrčev oziroma ročk (zinneine zwifiertl- kandl), čaš, sod in solnica.24 Zanimiva je primerjava dveh zapuščinskih inventarjev iz sredine 16. stoletja, ki izpričujeta opazno razliko med višjim in nižjim plemstvom. Iz leta 1558 je ohranjen zapuščinski inventar po Volfu Engelbertu vitezu Auerspergu z gradu Žužemberk,25 v katerem so zavedli precej sre- brnine in večje količine kositrnega posodja, ki je bilo shranjeno v originalnih škatlah.26 Leta 1555 je bil sestavljen zapuščinski inventar po Janezu Ložarju z utrdbe Belnek pri Moravčah, v katerem je bistveno manj srebrnega posodja (komplet šestih srebrnih čaš brez noge), prevladuje pa kositrno: poleg dvanajstih starejših krožnikov še enajst različno velikih skled, en velik in en srednji ploščat krožnik, tri skledice za hren in osem različno velikih vrčev (eden s pokro- vom, drugi očitno brez njega).27 Velike količine kositrnega posodja navaja zapu- ščinski inventar po Janezu Bonomu z gradu Volčji potok iz leta 1603. V izbi ob kuhinji, kjer so hranili uporabno posodje, je bilo iz kositra kar 224 skled, 150 krožnikov in 26 vrčkov različnih velikosti.28 Poveden je primer danes izgubljenega zapuščinskega inven- tarja po Janezu Vajkardu knezu Auerspergu z gradu Žužemberk29 iz leta 1677, ki ga je pregledal zgodo- vinar Peter pl. Radics. Ta je navajal posodje iz sre- bra, keramike in stekla, medtem ko naj bi domnevno velike količine kositrnega in bakrenega posodja iz- pustil, saj se mu ni zdelo vredno omembe.30 Pet let mlajši je inventar dvora Kacenštajn v Begunjah na 21 Korošec, Kositrarji, str. 185–196; Korošec, Kositrarska obrt, str. 155–164; Žargi, Kositer, str. 10–15; Mlinarič, Zloščeno, str. 22–25. 22 O zapuščinskih inventarjih plemkinj iz poznega 17. stoletja gl. Škofljanec Jagodic, Premoženje, str. 277–292. 23 France Baraga je v objavi zapuščinskih inventarjev gradu Mirna têrmin flaschen prevajal kot »steklenica« (Baraga, Grad Mirna, str. 10–11), a se »kositrnica« zdi ustreznejši prevod. Pod tem izrazom razumemo kositrne posode z navojnim po- krovom, lahko so bile okrogle, kvadratne ali večkotne obli- ke (sl. 3; prim. Žargi, Kositer, str. 23; Mlinarič, Zloščeno, str. 49–51). 24 Loserth, Das Archiv, str. 50, 53–55. 25 Za več podatkov o njem gl. Preinfalk, Auerspergi, str. 514– 515. 26 Žvanut, Od viteza, str. 193–194. Kot zanimivost lahko doda- mo, da so na dveh mestih omenjene tudi vilice, pri čemer naj bi šlo za prvo omembo tega predmeta na Slovenskem. 27 Žvanut, Od viteza, str. 190. 28 Prav tam, str. 210. 29 Za več podatkov o njem gl. Preinfalk, Auerspergi, str. 454. 30 Žargi, Auerspergov knežji dvorec, str. 279–285. Gorenjskem, v katerem je tudi obsežen nabor kositr- nega posodja: v jedilnici so poleg posodja iz srebra in majolike hranili 82 kositrnih krožnikov za vsakdanjo rabo ter kositrne vrče za vino.31 S konca 17. stoletja je ohranjen zapuščinski in- ventar po Janezu Jakobu grofu Khislu, ki je imel v posesti več gospostev in gradov, med drugim mari- borski mestni grad, sedež gospostva Spodnji Mari- bor. Poleg srebrnega in bakrenega posodja je hranil precej kositrnega, predvsem sklede in krožnike, ne- kaj je bilo tudi »kositrnic« (zünerne flaschen). Količi- na predmetov je bila zavedena s številko ali skupno maso, ponekod sta celo oba podatka. Tako izvemo, da so v enem od prostorov na mariborskem mestnem gradu hranili 53 krožnikov s skupno maso 75 fun- tov (42 kg), 16 običajnih namiznih skled (ordinari tafl schüßl) s skupno maso 48 funtov (26,88 kg) in 46 velikih skled s skupno maso 172 funtov (96,32 kg). Poleg namiznega so hranili tudi pivsko posodje, na primer dve ročki v velikosti bokala (zwey khandl, de- ren iede mit ain virtl) in dve čaši, ki sta držali polič (zwey pöcher, so einer ain halbe halter).32 Na sedežih gospostev Hainfeld in Fahrengraben na Štajerskem je bil velik del kositrnega posodja že obrabljen oziro- ma poškodovan (zerrenth). Tam so imeli tudi dve ko- sitrni nočni posodi, tri destilirne posode (pren khol- ben, sambt denen hüetten) in dve posodi za umivanje rok33 skupaj z ročko (handtbökh sambt der kandl), ena je bila podolgovata (ablangetes), druga pa okrogla.34 Konec 19. stoletja je proizvodnja kositrnih pred- metov v srednji Evropi oživela. Izdelovali so jih se- rijsko v industrijskih obratih, okrasje pa je prevzelo oblike, značilne za nov umetnostni slog secesije (nem. Jugendstil).35 Že bistveno prej se je serijska proizvo- dnja kositrnih izdelkov uveljavila v Veliki Britaniji, kjer se zlitina britanija (angl. Britannia metal) ome- nja že leta 1769, izdelovanje predmetov iz te zlitine pa se je razširilo v 19. stoletju. Od kositrnih zlitin v celinski Evropi se je razlikovala v tem, da so zdravju škodljiv svinec nadomestili z antimonom, poleg tega pa je lahko vsebovala še baker, cink, bizmut in ar- zen.36 Način izdelave na vretenu je omogočil cenejšo 31 Žargi, Kositer, str. 16. 32 Bokal (viertlkandel) je v tem času vseboval 1,3 oziroma 1,4 l, odvisno od tega, ali je šlo za štajersko ali dunajsko mero, polič pa je polovica bokala (Vilfan, Prispevek, str. 52, 55; Baraga, Grad Mirna, str. 10–11). 33 Grimm, Deutsches Wörterbuch, Bd. 10, stolpec 365. 34 Grahornik, Zapuščinski inventar, str. 83–189. 35 Haedeke, Zinn, str. 211–215; Wacha, Zinn und Zinngießer, str. 32. 36 Za izdelavo zlitine so bili določeni približni deleži posamez- nih elementov, in sicer okoli 90 % kositra, 7 % antimona in nekaj odstotkov bakra. Zelo podobno sestavo, sicer z manjšim deležem svinca, imata tudi predmeta iz zbirke NMS, ki sta bila pred leti analizirana z metodo XRF-EDS. Ročka za čaj ali kavo iz podjetja Shaw & Fisher iz Sheffielda (inv. št. N 34202) vsebuje 89 % kositra, 7,1 % antimona, 1,9 % svinca, 1,8 % bakra in manjši delež (0,13 %) bizmuta. Ročka za čaj, ki je bila izdelana v neznani delavnici v Oxfordu (inv. št. N 32489), vsebuje 90 % kositra, 7 % antimona, 2 % svinca in 340 GAŠPER OITZL: »SREBRO MALEGA ČLOVEKA« V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE, 335–366 2023 proizvodnjo izdelkov, med katerimi so prevladovale ročke za pitje čaja in kave, čajniki, svečniki ipd.37 V času obrtne izdelave kositrnih izdelkov so te običajno ulivali iz zlitin z različno visokim deležem svinca. Razmerje med kositrom in svincem so od poznega srednjega veka dalje določali sprva cehov- ski in pozneje deželni redi. Najpogosteje so upo- rabljali zlitino s približno 10 % in največ do 20 % svinca. Takšne zlitine so se imenovale »preizkušnje« (Probezinn).38 Največji delež svinca, tudi do 40 %, so vsebovale kositrne zlitine slabše kakovosti, ki imajo temnejši videz. Izdelke iz teh zlitin niso smeli upo- 0,6 % bakra (Nemeček, Konserviranje, str. 4, 8; https://www. britannica.com/technology/britannia-metal (9. 8. 2022)). 37 Žargi, Kositer, str. 24; Nemeček, Konserviranje, str. 2–4; https://www.britannica.com/technology/britannia-metal (9. 8. 2022). 38 Razpon razmerij je znašal med 6 : 1 in 15 : 1. Najbolj razšir- jeno je bilo razmerje po vzoru iz Nürnberga, poznano tudi pod imenom Nürnberger Probe ali gemeine Reichsprobe (nürn- berška ali cesarska preizkušnja), ki je določalo razmerje med kositrom in svincem 10 : 1 (Haedeke, Zinn, str. 11). rabljati za izdelavo jedilnega in pivskega posodja, temveč le za cerkveno posodje, nabožne predmete in nekatere okrasne izdelke. V severnonemških deželah se je za takšne zlitine uveljavil izraz Mankgut. Najka- kovostnejše so bile zlitine finega kositra (Feinzinn), ki so vsebovale zelo majhen delež svinca, če sploh. Poleg zelo visokega deleža kositra (vsaj 90 %, obi- čajno pa več) so te zlitine vsebovale različne deleže bakra, antimona in bizmuta. Izdelki iz teh zlitin so imeli svetlejši videz in ob udarcu drugačen zven.39 Ker je bil svinec precej cenejši od kositra, so se nekateri mojstri poskušali izogibati cehovskim pra- vilom in izdelke ulivali iz zlitin z večjo vsebnostjo svinca, kljub temu, da je škodljiv zdravju. Da bi pre- prečili poneverbe in zagotovili kakovost izdelkov, so cehovska pravila že v poznem srednjem veku dolo- čala preizkušnje zlitin, za lažji nadzor pa so morali 39 Haedeke, Zinn, str. 10–11; Žargi, Kositer, str. 7; Wacha, Zinn und Zinngießer, str. 8. Slika 2a: Na hrbtni strani kositrne sklede so ohranjeni trije znaki: na levi je mestni znak Karlovih Varov, ki izvira iz mestnega grba, v sredini je oznaka za kakovost in češki kositer, na desni pa je mojstrski znak Franza Voigta (hrani NMS, okoli 1730, inv. št. N 5767, foto: Gašper Oitzl). Slika 2b: Združeni mojstrski in mestni znak ljubljanskega kositrarja Avguština Jerana na hrbtni strani krožnika (hrani NMS, 1767–1786, inv. št. N 39830, foto: Gašper Oitzl). 341 GAŠPER OITZL: »SREBRO MALEGA ČLOVEKA« V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE, 335–3662023 kositrarski mojstri svoje izdelke označevati.40 V zgo- dnjem novem veku so označevanje izdelkov odrejali deželni in državni redi. V slovenskem prostoru je bil leta 1592 uveljavljen kositrarski obrtni red nadvoj- vode Ernesta, ki je uveljavil signiranje izdelovalca. Poznamo tri različne vrste oznak, in sicer mojstrske, mestne in kakovostne. Pogosto sta bila mojstrski in mestni znak združena, v nekaterih primerih tudi mojstrski in kakovostni znak. Ti so se razlikovali od dežele do dežele, v srednjeevropskem prostoru sta bila najpogostejša kronan cvet vrtnice ter podoba an- gela s tehtnico in mečem (upodobitev Pravice [Iusti- tia]). Izdelki iz češkega kositra, ki so bili izdelani iz kakovostnejših zlitin, so morali biti označeni z ozna- ko S. W. FEINZINN.41 Na podlagi ohranjenih zna- kov, ki so praviloma na manj vidnih delih predmetov, je možna njihova natančnejša datacija – predvsem na podlagi časa delovanja določenega mojstra, delno pa 40 Prva takšna odredba je poznana iz Hamburga iz leta 1375. Razmeroma zgodaj je bil cehovski red izdan tudi v Kölnu, in sicer leta 1397 (Wacha, Zinn und Zinngießer, str. 107). 41 S. W. je kratica za mesto Horní Slavkov (nem. Schlaggen- wald), kjer je bilo eno glavnih središč pridobivanja kositra na območju Češkega rudogorja. Na Češkem je bila upora- ba kakovostnih oznak uveljavljena leta 1732, oznako S. W. FEINZINN je že v drugi četrtini 18. stoletja uporabljalo več kositrarskih mojstrov iz Karlovih Varov, dokončno pa je bila raba te oznake splošno uveljavljena s patentom iz leta 1770 (Tischer, Böhmisches Zinn, str. 18–21, 101–104; Mlinarič, Zloščeno, str. 15–16). tudi zaradi zunanje podobe znakov, ki so se spremi- njali v skladu z umetnostnimi slogi.42 Predstavitev predmetov v Narodnem muzeju Slovenije Med predmeti iz kositrnih zlitin, ki jih hrani OZUU NMS in jih obravnavamo v prispevku, pre- vladujejo uporabni predmeti, in sicer jedilno ter ku- hinjsko posodje, jedilni pribor, kuhinjski pripomočki, cerkveno posodje in raznovrstni drugi predmeti, kot so črnilnik, grelec, spominska vrčka, posoda za britje, kotlička za vodo ipd. Po številu je daleč največ krož- nikov (167), sledijo sklede in pladnji (47), ročke (47) in vrči (23).43 Med priborom (33) so predvsem žlice. Preostali del zbirke so svečniki (13), sladkornice (ne- katere tudi kot del servísa za pitje kave oziroma čaja), solnica, posode za izdelovanje slaščic, samovar, ročka za kuhanje kave, čajnik, garnitura za pripravo solate (s stekleničkama za olje in kis) ipd. Posebno skupi- no sestavljajo mere za vino (6), večja je tudi skupina cerkvenega posodja (20), med katerim so kropilčki, kelihi, mašni vrčki in večne luči. Med posameznimi skupinami se predmeti razli- 42 Haedeke, Zinn, str. 28–36; Žargi, Kositer, str. 9–13; Hempel, Zinn, str. 8–9; Korošec, Kositrarska obrt, str. 156. 43 Slovar slovenskega knjižnega jezika ne razlikuje med têrminoma, Žargi pa je izpostavil, da vrči za razliko od ročk nimajo livkov (Žargi, Kositer, str. 22). Slika 3: Kositrnice, posode z navojnim pokrovom (hrani NMS, foto: Tomaž Lauko). 342 GAŠPER OITZL: »SREBRO MALEGA ČLOVEKA« V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE, 335–366 2023 kujejo po stilnih značilnostih in oblikah, na kar so vplivali namen uporabe in različni umetnostni slo- gi, od renesanse do empira. Krožniki, vsi so okrogle oblike, imajo različne robove, nekateri so bolj valoviti in okrašeni z obrobki. Manjša skupina krožnikov je imela primarno okrasni namen, saj so bili naknadno gravirani in cizelirani z upodobitvami svetnikov ali drugimi biblijskimi prizori. Večje so razlike med roč- kami in vrči, kjer poseben sklop predstavljajo posode z navojnim pokrovom. Na Slovenskem se je zanje uveljavil izraz »kositrnice«, v južnonemškem in av- strijskem prostoru so poznane kot Pitsche, v knjižni nemščini pa so takšni predmeti imenovani Schraub- flasche. Bili so cenovno dostopni tudi nižjim slojem, zato je bila njihova uporaba zelo raznovrstna, upo- rabljali so jih tudi za prenos tekočin na poti ali za delo na polju in v gozdu. Precejšen del teh izdelkov je brez mojstrskih znakov, kar kaže na to, da so bili verjetno delo potujočih obrtnikov.44 Časovna umestitev Datacijo kositrnih predmetov lahko določimo na podlagi treh dejavnikov; prvi je oblika predmeta z dekorativnimi elementi, približno časovno umestitev lahko določi morebitna gravura z letnico, še najbolj zanesljiv pa je identificiran mojstrski znak. Datiranje na podlagi zunanjega videza in okrasja je omejeno na daljše časovno obdobje in v nekaterih primerih tudi nezanesljivo, saj so se kalupi za ulivanje zaradi visoke vrednosti uporabljali dlje časa in so se pogosto prenašali iz roda v rod. Gravure z letnico so lahko nastale tik po izdelavi v kositrarski delavnici na že- ljo naročnika, lahko pa so jih lastniki dali vgravirati precej pozneje in ne odražajo nujno približne letnice izdelave.45 V primeru, da nam mojstrski znak uspe povezati z dotičnim mojstrom in je obenem ohranjen podatek o času njegovega delovanja, lahko natančno določimo časovni razpon izdelave predmeta ter kraj njegovega nastanka.46 44 Haedeke, Zinn, str. 157–159; Wacha, Zinn und Zinngießer, str. 53–57; Žargi, Kositer, str. 23; Hempel, Zinn, str. 15–26; Mlinarič, Zloščeno, str. 49–51. 45 V zbirki NMS je takšen primer ročka iz delavnice Johanna Beckerja iz Cheba na Češkem, na kateri je vgravirana letnica 1748. Ta mojster je namreč deloval približno od konca 18. ali začetka 19. stoletja ter v prvih desetletjih 19. stoletja, morda vse do sredine stoletja. Na drugem predmetu iz njegove de- lavnice, ki ga hrani NMS, je namreč vgravirana letnica 1851 (inv. št. N 39812 in N 39866, sl. 9; Tischer, Böhmisches Zinn, str. 68, št. 164; Hintze, Die deutschen Zinngiesser IV, str. 355– 356, št. 1309, 1310; Štular, Pivsko posodje, str. 70, kat. št. 232). 46 Haedeke, Zinn, str. 16; Wacha, Zinn und Zinngießer, str. 10. Nekateri izdelki nimajo mojstrskih znakov, za kar je bilo več razlogov. Lahko je šlo za izdelke, ki niso dosegali predpisa- nih standardov o kakovosti zlitine in so kositrarji na ta način skušali »zabrisati sledi« za izdelovalcem, lahko je šlo za izdel- ke potujočih obrtnikov ali pa za predmete, ki so jih mojstri izdelali po posebnem naročilu. Na nekaterih predmetih so znaki dokaj slabo vidni in jih ni več mogoče razbrati, kar je lahko tudi posledica slabega odtisa ali slabe kakovosti nega- Iz starejših obdobij je ohranjenih zelo malo ko- sitrnih predmetov, saj so poškodovane in obrabljene predmete zelo redko popravljali. Zaradi zahtevnosti popravila so jih pogosto raje pretalili v nove izdelke.47 To je vidno tudi v zbirkah OZUU NMS, kjer je med obravnavanimi predmeti razmeroma malo starejših od 18. stoletja. Najobsežnejši sklop starejših predme- tov sestavljajo okrasni izdelki iz reliefnega kositra (pet krožnikov in tri žlice),48 vsi so datirani v prvo polovi- co ali začetek druge polovice 17. stoletja, natančnejšo datacijo omogočajo mojstrski znaki. Vseh pet relief- nih krožnikov je bilo izdelanih v Nürnbergu – dva z upodobitvijo Noetove daritve v delavnici Paulusa Öhama st. (na krožniku je v napisu letnica 1619; inv. št. N 5558 in N 34076),49 v delavnici njegovega sina Paulusa Öhama ml. pa je bil v drugi tretjini 17. sto- letja izdelan reliefni krožnik z upodobitvijo Kristu- sovega vstajenja in 12 Apostolov (inv. št. N 5559).50 tiva znaka na puncirnem jeklu (Verster, Old European Pewter, str. 50). 47 Verster, Old European Pewter, str. 15; Žargi, Kositer, str. 15. 48 Korošec, Kositrarji, str. 190; Žargi, Kositer, str. 70–72, kat. št. 10–15; Žvanut, Slovenci v 16. stoletju, str. 36, kat. št. 492, 493; Theatrum vitae, str. 91–92, 110–111, kat. št. 120, 161–163. 49 Ni povsem gotovo, da sta bila predmeta izdelana prav tistega leta. Glede na letnico in mojstrski znak sta bila izdelana med letoma 1619 in 1634, ko je Paulus Öham umrl zaradi kuge. Mojster je postal že leta 1604 (Hintze, Die deutschen Zinn- giesser II, str. 66–67). 50 Mojstrske pravice je prejel po očetovi smrti leta 1634, umrl je leta 1671 (Hintze, Die deutschen Zinngiesser II, str. 98–101). Slika 4: Čaša oziroma mera za vino je izdelana v značilnem renesančnem slogu, ob ustju je poznejši kontrolni znak z letnico [1]853 (hrani NMS, sredina 16. do sredine 17. stoletja, inv. št. N 6642, foto: Gašper Oitzl). 343 GAŠPER OITZL: »SREBRO MALEGA ČLOVEKA« V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE, 335–3662023 V podoben časovni okvir sodita še krožnika z upo- dobitvijo cesarja Ferdinanda III. in volilnih knezov, ki sta bila izdelana v delavnici Hansa Spatza II. (inv. št. N 5560 in N 34075).51 Reliefni okrasni krožniki s temi in podobnimi motivi so v precejšnjem številu ohranjeni tudi v drugih muzejskih zbirkah, kar je po- sledica njihove serijske izdelave in večje umetniške vrednosti v primerjavi z drugimi sočasnimi izdelki, ki so imeli predvsem uporaben namen.52 51 Bil je sin Hansa Spatza I., prav tako nürnberškega kositrarja, mojstrske pravice je prejel leta 1630, umrl pa je leta 1670 (Hintze, Die deutschen Zinngiesser II, str. 87–93). Takšni krož- niki naj bi bili sicer izdelani za ceremonialne potrebe kro- nanja, saj naj bi med ceremonijo z njih med ljudstvo metali novce (Illyrisches Blatt, 1. 9. 1832, št. 35, str. 137). V skladu s to razlago bi bila krožnika izdelana leta 1637 (kronanje Fer- dinanda III. je potekalo 18. novembra tega leta), čeprav ne moremo povsem izključiti možnosti, da so podobne krožnike izdelovali tudi pozneje kot spomin na kronanje. 52 Verster, Old European Pewter, str. 15. Več podobnih in celo identičnih predmetov (tudi drugih kositrarjev) hranijo v šte- vilnih muzejskih in zasebnih zbirkah širšega nemškega kul- turnega prostora, na primer v zasebni zbirki Karla Ruhman- na v Avstriji, v deželnih muzejih v Gradcu (Landesmuseum Joanneum) in Celovcu (Landesmuseum Kärnten), Bavar- skem narodnem muzeju (Bayerische Nationalmuseum) in muzeju vojvodine Berg (Bergisches Museum) (Hintze, Die deutschen Zinngiesser II, str. 97–98; Ruhmann, Edel-Zinn, str. 65–67, 70–72, kat. št. 208–212, 216, 228–237; Smola, Altes Zinn, str. 7–8, kat. št. 7–14; Wacha, Zinn und Zinngießer, str. 27, kat. št. 21; Roselt, Bergisches Museum, str. 83, kat. št. 148; Starejših uporabnih predmetov v zbirki ni veliko, okvirno v 16. ali prvo polovico 17. stoletja lahko da- tiramo čašo oziroma mero (sl. 4) in vrček, ki ima na trakastem ročaju neidentificiran mojstrski in mestni znak (inv. št. N 6597).53 Iz 17. stoletja je par visokih ročk s podstavkom (inv. št. N 17769 in N 17770), njuna oblika je značilna za ročke južnonemških de- žel. Delno je ohranjen tudi mojstrski znak, iz kate- rega je mogoče razbrati zgolj ime mojstra (Samuel) in vrsto kositrne zlitine (Blocktin).54 Oblike, značilne za avstrijski oziroma južnonemški prostor, ima ročka s širokim dnom in kljunastim livkom, ki je okraše- na z gravuro, značilno za ceh knjigovezov, in letnico 1662 (sl. 6).55 V začetku 18. stoletja je bil v Gradcu56 Leitner, Altes Zinn, str. 97–100, kat. št. 1–5; Mlinarič, Zlošče- no, str. 58, 60, kat. št. 23, 77). 53 Žargi, Kositer, str. 108, 117, kat. št. 106, 132; Žvanut, Slovenci v 16. stoletju, str. 21, kat. št. 240; Theatrum vitae, str. 112, kat. št. 170. 54 Štular, Pivsko posodje, str. 68, kat. št. 219; Žargi, Kositer, str. 101, kat. št. 94; Theatrum vitae, str. 112–113, kat. št. 172. 55 Štular, Pivsko posodje, str. 69, kat. št. 221a; Žargi, Kositer, str. 108, kat. št. 107; Theatrum vitae, str. 160, kat. št. 285. Takšen tip ročk se v nemški terminologiji imenuje Stitze. Imajo raz- širjeno dno, proti ustju se zožijo, značilni so tudi kljunasti livki in trakasti ročaji (Haedeke, Zinn, str. 160–161; Žargi, Kositer, str. 22). 56 Iz mojstrskega znaka ni povsem razvidno, ali gre za Johanna Jakoba Hendersa ali Johanna Josepha Harscha. Oba sta bila kositrarska mojstra v Gradcu konec 17. in v prvi polovici 18. Slika 5: Žlice iz okrasnega reliefnega kositra (hrani NMS, prva polovica 17. stoletja, inv. št. N 5542, N 5546, N 5550, foto: Gašper Oitzl). 344 GAŠPER OITZL: »SREBRO MALEGA ČLOVEKA« V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE, 335–366 2023 izdelan krožnik s širokim robom (inv. št. N 20339). Gre za starejši tip krožnikov, ki so poznani tudi pod imenom »kardinalski klobuk« in so bili v uporabi že vsaj v 16. stoletju.57 Je edini krožnik tega tipa, ki ga hrani NMS. Velika večina predmetov v zbirki je datirana v ob- dobje med sredino 18. in prvo polovico 19. stoletja. Iz 18. stoletja je okoli 30 predmetov t. i. srebrarskega kositra, približno polovica je krožnikov, med drugi- mi skupinami pa je največ svečnikov in ročk, po dve skledici ter sladkornici in garnitura za olje in kis. Ti predmeti so bili skoraj izključno izdelani v tujih, predvsem čeških in nemških kositrarskih delavnicah. Na območju današnje Slovenije so bili gotovo izde- lani trije, morda štirje predmeti.58 stoletja. Nekoliko natančnejšo okvirno datacijo ponuja vgra- virana letnica 1709 (Hintze, Die deutschen Zinngiesser VII, str. 152–153; Wolfbauer, Die steirischen Zinngießer, str. 18; Smo- la, Altes Zinn, str. 25–26). 57 Haedeke, Zinn, str. 163–164; Wacha, Zinn und Zinngießer, str. 58–60. 58 Krožnik z ljubljansko mestno znamko in inicialo A, druga iniciala ni vidna, verjetno gre za Avguština Jerana ali Andre- ja Sarburga (inv. št. N 5709). Avguštinu Jeranu je pripisana tudi ročka (inv. št. N 6657, sl. 7), toda mojstrski znak ni (več) viden, morda je na hrbtni strani pokrova, ki pa je pritrjen na trup ročke. Krožnik z inv. št. N 5706 pa ima žige mojstra Več predmetov je s konca 18. in prvih desetletij 19. stoletja, ko je na oblikovanje sprva vplival neokla- sicizem, pozneje pa empir in bidermajer. Nekaj ročk in sladkornic ima značilno okrasje z reliefnimi pasovi meandra in bisernimi kroglicami, številni krožniki in sklede pa so brez izrazitega okrasja. Iz tega obdobja je v zbirki NMS ohranjenih še posebej veliko kro- žnikov, številni so bili glede na mojstrske znake iz- delani še globoko v 19. stoletju. Med mlajšimi pred- meti velja izpostaviti tiste iz zlitine britanija, ki so bili izdelani v sredini in drugi polovici 19. stoletja, iz okoli leta 1900 pa sta grelec in krožnik iz delavnice Raimunda Antona Zamponija v Gradcu.59 Johanna Jakoba Strettija iz Celja, ki je deloval konec 18. in v začetku 19. stoletja (Štular, Pivsko posodje, str. 70, kat. št. 233; Žargi, Kositer, str. 83, 85, 122, kat. št. 34, 39, 146; Horvat, Slovenci v letu 1789, str. 202, kat. št. 708). 59 Waidacher, Zamponi, str. 34–41. OZUU NMS hrani tudi manjšo skupino predmetov s secesijskim okrasjem, za katere se je do nedavnega domnevalo, da so bili izdelani iz kositra. Glede na znake izdelovalcev (Württembergische Metallwa- renfabrik iz Geislingen an der Steige in njeno podružnično podjetje Albert Köhler & Cie z Dunaja) so bili ti predmeti po vsej verjetnosti izdelani iz drugih kovinskih zlitin, kot so medenina, zlitina britanija in novo srebro, ter naknadno po- srebreni s postopkom galvanizacije (Žargi, Kositer, str. 142, kat. št. 208–210; Dry, Art Noveau Domestic Metalwork, str. 168; Denhardt, Das Metallwarendesign, str. 63–64; Narodni muzej Slovenije, str. 103). Poleg teh OZUU NMS hrani še večje število izdelkov iz različnih novejših zlitin, pri katerih Slika 6: Ročka z vgravirano letnico 1662 (hrani NMS, druga polovica 17. stoletja, inv. št. N 6598, foto: Gašper Oitzl). Slika 7: Ročka za kavo, domnevno izdelana v delavnici ljubljanskega kositrarja Avguština Jerana, okvirno med letoma 1767 in 1786 (hrani NMS, inv. št. N 6657, foto: Tomaž Lauko). 345 GAŠPER OITZL: »SREBRO MALEGA ČLOVEKA« V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE, 335–3662023 Krajevni izvor predmetov Identificiran mojstrski znak poleg datacije po- nuja podatek o kraju izdelave predmeta. Med vsemi skupinami predmetov je največ ohranjenih in iden- tificiranih mojstrskih znakov na krožnikih, skle- dah in pladnjih. V drugih skupinah predmetov je takšnih brez znakov več, predvsem med cerkvenim posodjem. Med skupaj 167 krožniki jih je brez zna- kov ali drugih jasnih kazalcev o kraju izdelave le 20 (12 %), še 36 krožnikov pa ima mojstrski znak, ki ga ne moremo identificirati. Pričakovano so daleč najbolj zastopani ljubljanski, ki se pojavijo na 50 krožnikih, kar predstavlja nekaj več kot tretjino vseh krožnikov z ohranjenimi znaki (147). Po številu sle- dijo krožniki z avstrijskimi mojstrskimi znaki (20), češkimi (17), nemškimi (12) in spodnještajerskimi (10). Dva krožnika sta bila po vsej verjetnosti izdela- na v Franciji.60 Od 52 predmetov v sklopu sklede in pladnji jih so za ugotavljanje kemijske sestave skoraj nujen pripomoček tudi naravoslovne analize. Za velik del teh predmetov lahko na podlagi zunanjega videza predvidevamo, da gre za zlitine novega srebra, vendar pa ne gre izključiti, da med tem sicer še neobjavljenim in pretežno nerevidiranim gradivom ni kakega izdelka iz novejših kositrnih zlitin. 60 Proizvajalca nam ni uspelo ugotoviti, oznaka kakovosti (FF) pa nakazuje, da gre za francoski izdelek. S takšnim znakom so v Franciji označevali kositrne izdelke iz najkakovostnejših zlitin (Lengellé, Les poinçons, str. 2–22; Verster, Old European Pewter, str. 51–52). zgolj pet nima ohranjenega mojstrskega znaka, pre- cej veliko je še neznanih (12), med identificiranimi pa prav tako močno prevladujejo znaki ljubljanskih mojstrov (18 oziroma dve tretjini). Poleg dveh celj- skih so sklede in pladnji še iz Češke (Karlovi Vari) in Avstrije (Fürstenfeld in Gradec). Drugačna razmerja so v sklopu ročk in vrčev, kjer je od skupaj 71 pred- metov le pri 35 razmeroma nedvoumen kraj izdelave. Od teh je ljubljanskih izdelkov le šest, več je čeških in britanskih (po deset in devet), osem jih je iz nemških dežel. Med češkimi ročkami in vrči jih je kar šest iz Cheba (sl. 9). Kljub temu, da so kositrarski mojstri v mestih na Slovenskem v arhivskih virih izpričani že v drugi po- lovici 15. stoletja, predmeti starejših generacij kosi- trarjev niso ohranjeni. Med ljubljanskimi mojstri ima največ krožnikov znak Michaela Reiterja (13), ki je prihajal iz Gradca, leta 1782 pa je od Franca Jerana kupil obrtno pravico in kositrarsko delavnico.61 De- loval je še v začetku 19. stoletja, umrl je leta 1822.62 Sicer pa so v muzejski zbirki predmeti vseh ali vsaj velike večine ljubljanskih kositrarskih mojstrov od sredine 18. do sredine 19. stoletja. Najstarejša ljub- ljanska izdelka v zbirki Narodnega muzeja Slove- nije sta ročka z navojnim pokrovom in mojstrskim znakom Johanna Lauerja ter krožnik z mojstrskim znakom Andreja Sarburga. Lauer je prihajal iz Grad- ca, v Ljubljani je deloval od leta 1720, ta letnica je ohranjena tudi na njegovem znaku.63 Sarburg je kot kositrarski mojster v Ljubljani deloval od leta 1733, umrl je trideset let pozneje.64 V drugi polovici 18. stoletja so delovali Franz Ableitner ter brata Franc in Avguštin Jeran,65 v začetku in prvi polovici 19. stole- tja pa Martin Schell (leta 1796 je prevzel delavnico Michaela Reiterja, naslednje leto pa postal meščan), Joseph Herwerth in Gotthart Nolli. Njegov sin Jo- hann66 je bil zadnji ljubljanski kositrarski mojster, 61 Stala je na vogalu današnjih Cankarjevega nabrežja in Kroja- ške ulice (Žargi, Kositer, str. 43–44). 62 Žargi, Kositer, str. 45; Korošec, Kositrarji, str. 194–195; Hin- tze, Die deutschen Zinngiesser VII, str. 183, št. 1063, 1064. NMS poleg trinajstih krožnikov hrani še eno skledo z njego- vim mojstrskim znakom. 63 Žargi, Kositer, str. 42–43. 64 Žargi, Kositer, str. 43; Korošec, Kositrarji, str. 194. NMS v lapidariju hrani nagrobnik z napisom ANDREAS SARPVG ZINGIESER 1739. Lahko bi predvidevali, da gre za njegov nagrobnik, a vemo, da je umrl leta 1763. Po vsej verjetnosti ne gre niti za njegovega očeta, sta pa tega leta umrli dve njegovi hčeri. Bi lahko domnevali, da je nagrobnik postavil v spomin nanju? (NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Mrliška knjiga, 1735–1770, str. 26, 259; Žvanut, Zgodovina v kamnu, str. 31, 33). 65 Oba sta se kositrarske obrti izučila pri Andreju Sarburgu, ki se je po smrti očeta Antona Jerana poročil z njuno materjo (Žargi, Kositer, str. 43). 66 Poznan tudi kot Felix oziroma Srečko. Poleg izdelovanja kosi- trnih predmetov je opravljal tudi kleparska dela, med drugim je opravil vsa kleparska dela ob gradnji palače Kranjskega de- želnega muzeja. NMS danes hrani trinajst njegovih predme- tov, poleg šestih krožnikov pet skled in dve žlici (Žargi, Kosi- ter, str. 46; Lozar Štamcar, Novorenesančna palača, str. 195). Slika 8: Sladkornica s konca 18. ali začetka 19. stoletja (hrani NMS, inv. št. N 6296, foto: Gašper Oitzl). 346 GAŠPER OITZL: »SREBRO MALEGA ČLOVEKA« V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE, 335–366 2023 umrl je januarja 1909.67 Pet krožnikov in zajemalka imajo tudi znak neznanega ljubljanskega kositrarja z inicialama BN, ki je glede na obliko znaka deloval v prvi polovici 19. stoletja. Iz mest spodnje Štajerske so štirje krožniki iz Maribora, trije so iz Celja (poleg dveh skled), dva iz Ptuja, eden pa iz Slovenske Bistrice.68 Med mojstr- skimi znaki avstrijskih kositrarjev prevladujejo šta- jerski. Zanimiv je podatek, da jih je največ iz manj- šega kraja Vrbna (Feldbach), vseh šest krožnikov je delo očeta in sina Lorenza ter Josepha Bartolinija, ki sta delovala konec 18. in v začetku 19. stoletja.69 Štir- je krožniki so bili izdelani v Gradcu, dva na Dunaju in v Leobnu, iz Celovca je nedvomno le en krožnik,70 po en krožnik je bil izdelan tudi v Linzu, Kremsu, Waidhofnu in Lambachu. Krožniki s češkimi moj- strskimi znaki so predvsem iz Karlovih Varov71 in Hornega Slavkova, ki ležita na območju Češkega ru- dogorja in v bližini rudnikov kositrove rude ter sta 67 Slovenec, 25. 1. 1909, št. 19; Žargi, Kositer, str. 43–46; Korošec, Kositrarji, str. 194–195. 68 Žargi, Kositer, str. 34–35, 48, 50–51. 69 Hintze, Die deutschen Zinngiesser VII, str. 139, št. 783, 784. 70 Delo Franza Staudingerja, ki je deloval od leta 1778 in vsaj do leta 1811 (Hintze, Die deutschen Zinngiesser VII, str. 178, št. 1018, 1019; Leitner, Altes Zinn, str. 68, 74). 71 Pet krožnikov je delo Antona Heilingötterja iz Karlovih Va- rov. Bil je član znane kositrarske družine iz tega mesta, moj- strske pravice je prejel leta 1806 (Tischer, Böhmisches Zinn, str. 100, 114–115; Hintze, Die deutschen Zinngiesser IV, str. 367–368). od 17. stoletja sodila med najpomembnejša središča kositrarske obrti na Češkem.72 Med krožniki nemške izdelave je pet okrasnih krožnikov iz reliefnega ko- sitra iz Nürnberga, med uporabnimi pa sta po dva iz Frankfurta in Münchna, po eden pa iz Ansbacha na Frankovskem, Elberfelda v Porenju in Quakenbrücka v severni Nemčiji.73 Posebno skupino sestavlja enajst predmetov iz zli- tine britanija, in sicer servís za pitje čaja in kave ter več čajnih ročk, čajnik in skodelica. Servís je sestavljen iz treh ročk (za čaj, kavo in mleko) ter sladkornice (inv. št. N 39499–N 39502), izdelan je bil v podjetju Hawksworth, Eyre & Co. v Sheffieldu v sredini ali tretji četrtini 19. stoletja.74 Tudi velika večina drugih predmetov iz zlitine britanija je bila izdelana v Shef- fieldu; dva v podjetju Shaw & Fisher,75 čajna ročka v delavnici Josepha Cuttsa sredi 19. stoletja76 in manjša ročka za mleko ali smetano v podjetju James Dixon and Sons, ki je bilo eden najbolj prepoznavnih pro- 72 Tischer, Böhmisches Zinn, str. 97–100, 238–239. Iz Karlovih Varov je šest krožnikov in štiri sklede, iz Hornega Slavkova so štirje krožniki, dva krožnika sta iz Aša, po eden pa iz Cheba, Bišic in Jihlave. 73 Hintze, Die deutschen Zinngiesser V, str. 15–17; Hintze, Die deutschen Zinngiesser VI, str. 118, št. 579; Roselt, Bergisches Museum, str. 129; Boucaud in Frégnac, Les Étains, str. 272. 74 Žargi, Kositer, str. 128, kat. št. 164; https://www.silvercollecti- on.it/ENGLAHAWKSWORTH.html (1. 8. 2022). 75 Woodhead, Trademarks on Base-metal Tableware, str. 223. 76 https://www.gracesguide.co.uk/Joseph_Cutts; https://www. silvercollection.it/electroplatesilvercdue.html (12. 8. 2022). A Krožniki Izvor Število Delež [%] Ljubljana 50 29,9 Slov. Štajerska 10 6 Avstrija 20 12 Češka 17 10,2 Nemčija 12 7,2 Francija 2 1,2 Neznano 56 33,5 Skupaj 167 100 B Sklede in pladnji Izvor Število Delež [%] Ljubljana 18 38,3 Slov. Štajerska 2 4,3 Avstrija 3 6,4 Češka 4 8,5 Neznano 20 42,6 Skupaj 47 100 C Ročke in vrči Izvor Število Delež [%] Ljubljana 6 8,6 Avstrija 2 2,9 Češka 10 14,3 Nemčija 7 10 Velika Britanija 9 12,9 Neznano 36 51,4 Skupaj 70 100 D Skupaj Izvor Število Delež [%] Ljubljana 74 26,1 Slov. Štajerska 12 4,2 Avstrija 25 8,8 Češka 31 10,9 Nemčija 19 6,7 Francija 2 0,7 Velika Britanija 9 3,2 Neznano 112 39,4 Skupaj 284 100 Tabela 1 (a-d). Število in delež kositrnih predmetov v zbirki Narodnega muzeja Slovenije glede na njihov izvor: a) krožniki, b) sklede in pladnji, c) ročke in vrči, d) skupaj. 347 GAŠPER OITZL: »SREBRO MALEGA ČLOVEKA« V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE, 335–3662023 Slika 9: Tri ročke iz Cheba s konca 18. do sredine 19. stoletja, leva in srednja sta bili izdelani v delavnici Johanna Beckerja (hrani NMS, inv. št. N 39866, N 39812 in N 39867, foto: Gašper Oitzl). Slika 10 (a, b): Narodni muzej Slovenije hrani vsaj trinajst kositrnih svečnikov, kraj izdelave je poznan le za svečnik z upodobljenim rudarjem, ki je bil izdelan v Meissnu na Saškem med koncem 18. in začetkom 19. stoletja (hrani NMS, inv. št. N 39902, foto: Gašper Oitzl). 348 GAŠPER OITZL: »SREBRO MALEGA ČLOVEKA« V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE, 335–366 2023 izvajalcev izdelkov te zlitine.77 Te so sicer proizvajali tudi v celinski Evropi,78 eno takšno čajno ročko hrani tudi NMS (inv. št. N 39857). Glede na signaturo na dnu je bila izdelana v dunajski delavnici A. Karcher. Znatnemu delu predmetov iz različnih razlogov ne moremo natančno določiti kraja izdelave. 50 krož- nikov, skled in pladnjev ima neidentificiran mojstr- ski znak, po vsej verjetnosti pa so bili tudi ti predme- ti izdelani v srednjeevropskem prostoru (današnja Češka, Nemčija in Avstrija). Enako velja za druge vrste kositrnih predmetov; eden od vrčkov (inv. št. N 6600) ima mestni znak, ki je bil pogost na Češkem in Saškem,79 vrč hruškaste oblike (inv. št. N 39871) 77 https://www.silvercollection.it/ENGLADIXON.html; https://www.britannica.com/technology/britannia-metal; https://www.gracesguide.co.uk/James_Dixon_and_Sons (9. 8. 2022). 78 Že na prelomu iz 18. v 19. stoletje so izdelke iz zlitine britani- ja proizvajali v dveh podjetjih v Lüdenscheidu v grofiji Mark. V Württembergische Metallwarenfabrik pa so jih proizva- jali od leta 1876/77, in sicer iz treh različnih zlitin, ki so se razlikovale glede na vsebnost posameznih elementov. Zlitina britanija št. 1 je bila najkakovostnejša in je vsebovala 92,67 % kositra, 6,36 % antimona, 0,82 % bakra in 0,15 % svinca. Pre- ostali dve pa sta vsebovali opazen oziroma visok delež svinca, in sicer 17,35 in 38,84 % (Denhardt, Das Metallwarendesign, str. 64, 174–176). 79 Osrednji element je značilen rudarski znak s prekrižanima je sicer brez znaka, a ima obliko, značilno za obmo- čje Češke in Šlezije,80 ročka za kuhanje kave pa je značilna za Porenje in severozahodnonemški prostor (Kranenkanne oziroma narečno Dröppelmina) (sl. 11).81 Zgolj za redke predmete lahko skoraj povsem gotovo trdimo, da prihajajo izven srednjeevropske- ga prostora; dva krožnika sta okrašena z vzhodno- azijskimi pismenkami in sta bila po vsej verjetnosti izdelana na Japonskem ali Kitajskem, eden verjetno izvira iz Balkanskega polotoka (inv. št. N 34361), ša- tulja z inv. št. N 39883 pa ima na hrbtni strani dna znak indonezijskega podjetja Banka Tinwerk. Historiat kositrnih predmetov Od ustanovitve muzeja do konca prve svetovne vojne Narodni muzej Slovenije je eden od neposrednih naslednikov Kranjskega deželnega muzeja. Proces njegove ustanovitve se je začel leta 1821, kot usta- novni datum se je uveljavil 15. oktober tega leta, ko so kranjski deželni stanovi potrdili predlog ljubljan- skega škofa Avguština Gruberja o ustanovitvi do- movinskega muzeja v Ljubljani. Že v najzgodnejših predlogah o nalogah novega muzeja se pojavlja raz- delitev predmetov, ki bi prišli v poštev za zbiranje, na pet skupin.82 Kovinske predmete bi lahko umestili v skupino tehnologija (Technologie), kamor so uvr- ščali proizvode domače obrti in industrije, pozneje bi sledilo še zbiranje izdelkov iz sosednjih in tujih dežel.83 Starejši umetnoobrtni predmeti niso bili po- sebej opredeljeni, saj raziskovanje materialne kulture in kulturne zgodovine tedaj še ni bilo razvito.84 V pr- vih dveh desetletjih obstoja je Kranjski deželni muzej kladivcema, spodaj pa je viden profil hribovitega terena. Znak je še najbolj primerljiv z mestnima znakoma Annaberga in Schneeberga na Saškem (Žargi, Kositer, str. 113, kat. št. 119; Wacha, Zinn und Zinngießer, str. 101). 80 Haedeke, Sächsisches Zinn, št. 16; Włodarska, Cyna, str. 70– 71, št. 57–59. 81 Roselt, Bergisches Museum, str. 130, 157, št. 238, 291; Žargi, Kositer, str. 125, kat. št. 156. 82 To so bile zgodovina, statistika, naravoslovje, tehnologija in fizika ter matematika. Po posredovanju študijske dvorne komisije je bila zadnja skupina čez nekaj let izvzeta. Prvi je takšno zasnovo predstavil ljubljanski škof Avguštin Gruber, ki je 4. julija 1821 na seji stanovskega poverjeniškega urada predstavil referat s predlogom o ustanovitvi muzeja v Ljub- ljani. Zbiralno politiko muzeja je podobno opredelil tudi ilirski guverner Jožef Kamilo baron Schmidburg, v 15. fe- bruarja 1823 izdanem pozivu domačim ljubiteljem znanosti (Schmidburg, An die vaterländischen Freunde; Volčjak, Od stanovske ideje, str. 81–96). 83 Kotar, Ustanovitev Deželnega muzeja, str. 26–33; Kotar, Od ustanovitve, str. 24–28. 84 Poveden je nabor skupin predmetov, ki so bili del zbiralne politike v sklopu zgodovina: listine, spomeniki preteklosti, kot so nagrobniki, napisi in kipi, nato novci, grbi, pečatniki, rodovniki kranjskih plemiških družin, zgodovinopisna dela, ljudske pesmi in pregovori ipd. (Schmidburg, An die vater- ländischen Freunde). Slika 11: Ročka za kuhanje kave, najverjetneje izdelana v Porenju konec 18. stoletja (hrani NMS, inv. št. N 6668, foto: Gašper Oitzl). 349 GAŠPER OITZL: »SREBRO MALEGA ČLOVEKA« V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE, 335–3662023 med kovinskimi predmeti pridobil predvsem vzorč- ne zbirke kranjskih obrtnih delavnic, ki so hkrati ena prvih pridobitev današnjega Oddelka za zgodovino in uporabno umetnost in Narodnega muzeja Slove- nije. Že leta 1821 je muzej pridobil vzorce pil, orodja in polizdelkov iz obratov Josepha pl. Dietricha v Tr- žiču, leta 1823 vzorce vseh zvrsti žebljev iz Krope,85 v letih 1833–1836 pa dve papirnati tabli z več zvrstmi žebljev iz Železnikov oziroma Škofje Loke, vzorce polizdelkov iz obratov Viktorja Ruarda na Savi pri Jesenicah, vzorce vlečene žice iz Krope ter vzorce več vrst plugov iz kovačnice Josepha Fuchsa, ki je delova- la na kranjsko-koroški meji na območju Jezerskega.86 Predmeti, pridobljeni v prvi polovici tridesetih let, so bili v veliki meri posledica odprtja muzeja za javnost, 4. oktobra 1831,87 in pozivov Franca grofa Hohenwarta, predsednika Kranjske kmetijske druž- be in vodje muzeja, ki sta bila v časopisu Illyrisches Blatt objavljena marca in julija 1832. V njiju je jav- nost pozival k materialnim (z donacijo predmetov) in finančnim prispevkom muzeju.88 V ta kontekst po vsej verjetnosti sodijo tudi prvi kositrni predmeti, ki jih je pridobil Kranjski deželni muzej. Toda to niso bili izdelki domače obrti, ki bi jih darovali proizva- jalci, temveč predmeti s posebno historično in ume- tnostno vrednostjo, in sicer reliefni okrasni krožniki z upodobitvijo cesarja Ferdinanda III. na konju in šestih volilnih knezov, ki so bili izdelani v Nürnbergu (sl. 1). Dva takšna krožnika je darovala gospa Marija Florijan,89 verjetno avgusta 1832, tretjega pa Ignaz Kurter pl. Breinlstein90 decembra istega leta.91 Mu- zej danes hrani oba krožnika, ki ju je darovala Ma- rija Florijan, medtem ko je usoda tretjega neznana. Hohenwart je v zadnji številki časopisa Illyrisches Blatt leta 1832 navedel Breinlsteinove darove, med 85 Oitzl, Zbirka žebljev, str. 31–34; Oitzl, Zapuščina, str. 569– 574. 86 Arhiv NMS, šk. 1833–1835 (1833), št. 33, 61 (1834), št. 47; šk. 1845–1846 (1845), št. 84; Laibacher Zeitung, 17. 2. 1835, št. 14; Lazar, Metalurška zapuščina, str. 170–174; Lazar, Od- delek, str. 318–319. 87 Tedaj je bila razstava za ogled na voljo v zgolj eni, sicer veliki dvorani v pritličju ljubljanskega liceja. V njej so bile razstav- ljene naravoslovne zbirke (minerali in kamnine) in najdbe iz Ljubljanice. Do leta 1836 je bila razstava odprta še v štirih manjših dvoranah. 88 Laibacher Zeitung, 6. 10. 1831, št. 80, str. 323; Illyrisches Blatt, 3. 3. 1832, št. 9, str. 35; 14. 7. 1832, št. 28, str. 109–110; Kotar, Od ustanovitve, str. 35–39; Oitzl, Od dvorane, str. 150–154. 89 Verjetno gre za Marijo Florijan, ki je vsaj pred smrtjo živela v Šentpetrskem predmestju. V osmrtnici je navedena kot kra- marka, preminila je konec leta 1836 v starosti 70 let zaradi odpovedi pljuč (Lungenlähmung) (Intelligenz-Blatt zur Lai- bacher Zeitung, 5. 1. 1837, št. 2). 90 Leta 1829 je bil uradnik (Assessor) c. kr. združene carinske, solne in cestne administracije za Štajersko, Ilirijo in Primorje s sedežem v Gradcu, leta 1833 pa je bil c. k. komorni svétnik in član Kranjske kmetijske družbe. Leta 1841 je bil že v po- koju in je živel v Gradcu (Schematismus 1829, str. 47; Sche- matismus 1833, str. 59; Schematismus 1841, str. 223). 91 Arhiv NMS, šk. 1831–1832 (1832), št. 109; Illyrisches Blatt, 1. 9. 1832, št. 35, str. 137. katerimi pa krožnika ni.92 Poraja se vprašanje, ali je krožnik sploh prispel v muzej, čeprav je treba ob tem poudariti, da je Hohenwart v časopisu izpustil še ne- kaj drugih podatkov o provenienci predmetov tega darovalca. Možna bi bila tudi razlaga, da je Hohen- wart krožnik pozneje zamenjal oziroma prodal kot dvojnik, kar je bila njegova dokaj pogosta praksa s podvojenimi novci.93 V naslednjih letih je Kranjski deželni muzej pri- dobil le še en kositrni izdelek, konec leta 1836 je gimnazijski profesor Anton Frank podaril kositrno ročko z vgraviranimi figurami in letnico 1662 (sl. 6). Poleg tega je muzeju podaril šest rimskodobnih ba- krenih novcev.94 Leta 1853 je muzej pridobil dva reli- efna okrasna krožnika z biblijskimi motivi, darovalec je bil ljubljanski kositrarski mojster Gotthart Nolli. Na enem od krožnikov je upodobljeno Kristusovo vstajenje, na drugem pa Noetova daritev.95 Tudi peti reliefni okrasni krožnik, ki ga danes hrani muzej, je bil pridobljen v prvem polstoletju obstoja muzeja – povsem verjetno v začetku šestdesetih let 19. stoletja od dr. Žige (Sigmund) Bučarja,96 tudi na njem je upo- dobljena Noetova daritev.97 V najstarejši ohranjeni inventarni knjigi kultur- nozgodovinskih zbirk Kranjskega deželnega mu- zeja, ki jo je kustos Alfonz Müllner sestavil v prvi polovici devetdesetih let, je zavedenih 19 kositrnih predmetov. Razvrščeni so v dve skupini, sprva v sklo- pu posodja (inv. št. 385–396), nato pa so v sklopu, imenovanem Diversa, še okrasni predmeti iz relief- nega kositra (inv. št. 539–551).98 Danes muzej hrani trinajst predmetov, eden je bil 24. novembra 1955 za- 92 Illyrisches Blatt, 29. 12. 1832, št. 52, str. 210. Iz Breinlsteino- vega pisma, ki ga hrani muzejski arhiv, izvemo, da je poleg krožnika (ta je naveden na koncu dokumenta) daroval tudi rimskodobno čelado (izkopana naj bi bila v letih 1810/11 na spodnjem Štajerskem) ter meč in oklepno rokavico, ki sta bila najdena med širjenjem struge Ljubljanice v bližini Špitalske- ga mostu (Arhiv NMS, šk. 1831–1832 (1832), št. 109). 93 Prim. Miškec, Numizmatični kabinet, str. 384. 94 Arhiv NMS, šk. 1836–1837 (1836), št. 45; Illyrisches Blatt, 21. 1. 1837, št. 3, str. 12. 95 Arhiv NMS, šk. 1853–1855 (1855), št. 5; Deschmann, Füh- rer, str. 125. 96 Rojen je bil leta 1830 v Ljubljani, leta 1858 je dokončal študij medicine. Kot zdravnik je sprva deloval pri železarskih obra- tih blizu Topuskega na Hrvaškem, v začetku šestdesetih let pa se je vrnil v Ljubljano, kjer je bil leta 1861 med ustanovi- telji Zdravniškega bralnega društva (danes Slovensko zdrav- niško društvo). Kmalu zatem je kot okrajni zdravnik začel službovati v Novem mestu, kjer je bil dejaven v slovenskih narodnozavednih krogih. Bil je med ustanovitelji tamkajšnje narodne čitalnice in pobudnik gradnje Narodnega doma. Iz političnih razlogov je bil leta 1873 preseljen v Kočevje, kjer je čez šest let umrl. Narodni muzej Slovenije hrani tudi njegov pečatnik (inv. št. N 2622) ( Jarc, Dr. Žiga Bučar, str. 9–22; Jarc, Žiga Bučar, str. 155–177). 97 Deschmann, Führer, str. 125. 98 Dokumentacija OZUU, Inventarna knjiga I, 1–9424, str. 18–25. Inventarna knjiga muzejskih kulturnozgodovinskih zbirk se začne s popisom orožja in bojne opreme, ki mu sledi drugo kovinsko gradivo, in sicer ključi in ključavnice, konjska in konjeniška oprema, ure in posodje. 350 GAŠPER OITZL: »SREBRO MALEGA ČLOVEKA« V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE, 335–366 2023 menjan v ljubljanskem antikvariatu Antika,99 drugi pa so pogrešani oziroma niso identificirani s pred- meti v zbirkah. Poleg že omenjenih predmetov je šlo predvsem za posode z navojnim pokrovom: še tri so bile najdene v Ljubljanici, eno naj bi muzej prido- bil kot del Smoletove zapuščine,100 tri pa so identi- ficirane z današnjimi predmeti. Dve od teh sta delo ljubljanskih kositrarskih mojstrov, bratov Franca in Avguština Jerana iz druge polovice 18. stoletja, in sta bili tedaj edina izdelka domačih kositrarskih moj- strov v zbirkah Kranjskega deželnega muzeja. Ročka z mojstrskim znakom Avguština Jerana (inv. št. N 6638) je bila kupljena leta 1891.101 Tretji identifici- ran predmet je vrč z vgravirano letnico 1691 (inv. št. N 6629), muzeju ga je neznanokdaj podaril eden od članov kositrarske družine Nolli (Gotthart ali njegov sin Johann).102 Decembra 1888 je bila slovesno odprta nova mu- 99 To je razvidno iz poznejšega pripisa s svinčnikom (Doku- mentacija OZUU, Inventarna knjiga I, 1–9424, str. 18). Šlo je za kositrno ročko z ročajem, pokrovom in vgraviranim mo- nogramom, najdena naj bi bila v Ljubljanici, muzeju pa jo je podaril ljubljanski trgovec Ignaz Bernbacher. Letnica prido- bitve ni izpričana, verjetno je bila podarjena v drugi četrtini 19. stoletja, saj je Bernbacher preminil konec januarja 1850. Leta 1844 je muzeju podaril bronasto figuro, ki je bila prav tako najdena v Ljubljanici (Deschmann, Führer, str. 127; Il- lyrisches Blatt, 15. 8. 1844, št. 33, str. 136; Laibacher Zeitung, 8. 1. 1851, št. 5). 100 Predmet je bil opisan kot »posoda za olje« in danes v muzej- ski zbirki ni identificiran. Ljubljanski meščan Viktor Smole je z volilom vse svoje premoženje, poleg nepremičnin tudi zbirke starin, umetnin in knjig, po smrti marca 1885 zapu- stil Kranjskemu deželnemu muzeju (Deschmann, Führer, str. 10–11). 101 Dokumentacija OZUU, Erwerbungen, 1889–1896, akc. št. 100/1891. 102 Deschmann, Führer, str. 126. zejska palača z 19 razstavnimi dvoranami.103 Kultur- nozgodovinske zbirke so bile zgoščene predvsem v dvorani št. IV, v kateri je bila razstavljena tudi velika večina kositrnih predmetov, ki jih je tedaj hranil mu- zej. Kovinski predmeti so bili v prvi stenski vitrini, popis predmetov v vitrini pa se je začel prav z relief- nima okrasnima krožnikoma s podobo cesarja Ferdi- nanda III. Sledili so okrasni krožniki iz drugih kovin- skih materialov, pod št. 6 in 7 so bili še preostali trije kositrni krožniki, ki pa niso bili razvrščeni po motivu upodobitev, temveč po provenienci.104 Kositrno po- sodje je bilo razstavljeno na desni strani iste vitrine, najprej vrč z vgravirano letnico 1691. Po vrstnem redu sodeč bi lahko predvidevali, da je kustos Karel Dežman predmete v vitrino razvrstil glede na zuna- nji videz in starost. Zanimivo je, da med razstavlje- nimi posodami ni ene od dveh v Ljubljani izdelanih ročk.105 V isti dvorani, a v drugi vitrini (stenska vitrina št. 3), so bile med raznovrstnim kovinskim gradivom razstavljene tudi žlice iz reliefnega kositra.106 V prvih približno 70 letih delovanja je Kranjski deželni muzej pridobil razmeroma malo kositrnih predmetov, še posebej je povedno majhno število v domačih delavnicah izdelanih predmetov (zgolj dva). Te pridobitve so precej pomembnejše z umetno- obrtnega vidika, saj je muzej že v tem času pridobil vse izdelke reliefnega kositra iz 17. stoletja. Takšno stanje je povsem razumljivo. Kositer namreč ni sodil 103 Lozar Štamcar, Novorenesančna palača, str. 189–208. 104 Deschmann, Führer, str. 124. 105 Prav tam, str. 126–127. 106 Prav tam, str. 141. Levo od žlic je stala večja kositrna po- soda (verjetno vrč) z dvema ročajema, okrašena z medaljoni (zweihenkeliger zinnerner Flacon mit Medaillons). Vrč pozneje ni bil zaveden v inventarni knjigi, prav tako ga ne moremo identificirati med gradivom, ki ga danes hrani muzej. Slika 12: Ročka za čaj iz zlitine britanija, izdelana v delavnici Josepha Cuttsa v Sheffieldu (hrani NMS, sredina 19. stoletja, inv. št. N 6699, foto: Gašper Oitzl). 351 GAŠPER OITZL: »SREBRO MALEGA ČLOVEKA« V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE, 335–3662023 med materiale s posebej veliko vrednostjo. Muzeju so darovalci, ki bi jih lahko večinoma okvirno umestili v srednji družbeni razred, podarili vrednejše in starejše predmete iz kositra. Izdelkov, ki so jih uporabljali še v njihovem času ali zgolj kako generacijo pred njimi, pa se zgodnjim dobrotnikom ljubljanskega muzeja ni zdelo smiselno darovati. Predmete, ki so bili del nedavne materialne kul- ture, je muzej v večjem obsegu začel pridobivati šele tik pred prvo svetovno vojno. Po odprtju nove raz- stave se je tok pridobitev sprva nekoliko upočasnil, do konca stoletja je muzej pridobil le še eno ročko z navojnim pokrovom in neidentificiranim ljubljan- skim mojstrskim znakom.107 V prvem desetletju 20. stoletja je muzej pridobil skupaj vsaj 17 kositrnih predmetov z različno provenienco, večinoma je šlo za posodje iz 18. stoletja, kar deset jih danes mu- zej ne hrani več ali pa jih ni mogoče identificirati s predmeti v zbirki.108 Med tistimi, ki jih lahko, velja izpostaviti dva kropilčka, prva pridobljena kositrna predmeta za cerkveno rabo, in ročki za čaj, prav tako prva pridobljena izdelka iz zlitine britanija (sl. 12).109 107 Pridobljena je bila leta 1897 od nekega Osredkarja, izvirala naj bi iz Šentjošta nad Horjulom (Dokumentacija OZUU, Inventarna knjiga I, 1–9424, str. 81). 108 Dva predmeta sta pozneje prešla v zbirke Etnografskega mu- zeja (Dokumentacija OZUU, Inventarna knjiga I, 1–9424, str. 115, 132). 109 Prvi kositrni kropilček, zaveden v muzejskih zbirkah, je bil najden v kustosovi predsobi in v knjigo pridobitev vpisan 27. avgusta 1903 (Dokumentacija OZUU, Erwerbungen 1897– 1905, akc. št. 48/1903; Inventarna knjiga I, 1–9424, str. 100). V letih tik pred prvo svetovno vojno je Kranjski deželni muzej pridobil večji sklop kositrnih predme- tov, in sicer od manjšega števila oseb, ki pa so muzeju praviloma prodale po več predmetov. Poleg iniciati- ve prodajalcev je bila pomembna tudi vloga muzeja oziroma njegovega vodstva, ki je želelo izpopolniti zbirke. Novembra 1910 je muzej kupil pet kositrnih predmetov v skupni vrednosti 40 kron, najverjetne- je od umetnostnega zgodovinarja in konservatorja Franceta Steleta.110 Akcesija ima še danes pomemb- no mesto v zbirki, saj gre pri štirih predmetih za komplet vinskih mer, in sicer za bokal, polič, maseljc in pol maseljca (sl. 13).111 Ena od mer (pol maselj- Drugi je bil pridobljen tri leta pozneje, skupaj z ročko za čaj iz zlitine britanija (izdelana v delavnici Josepha Cuttsa v Shef- fieldu) in dvema drugima predmetoma je bil kupljen v Ško- fji Loki. Zanimiva je razlika v ceni nakupa obeh predmetov; kropilček je bil kupljen za 80 helerjev, medtem ko je moral muzej za ročko odšteti 2 kroni (1 krona = 100 helerjev) (Do- kumentacija OZUU, Inventarna knjiga I, 1–9424, str. 105). Za objavo predmetov gl. Žargi, Kositer, str. 127, 136–137, kat. št. 162, 192, 193. 110 V ohranjeni muzejski dokumentaciji je darovalec sicer za- veden le kot »g. Stele iz Kamnika«. France Stelè je bil od leta 1912 praktikant pri Centralni komisiji za varstvo spo- menikov na Dunaju, leta 1913 je postal deželni konserva- tor za Kranjsko (https://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi608537/, (8. 7. 2022)). 111 Arhiv NMS, šk. 1911/1, št. 125/1911, str. 14; Nakupi 1910– 1940, str. 1; Dokumentacija OZUU, Inventarna knjiga I, 1–9424, str. 151; Mantuani, Poročilo, str. 138. Mere so bile v uporabi predvsem v gostilnah, prepoznamo jih po pripoje- nem trnu na notranji strani, ki označuje pravilno mero, na zu- nanji pa imajo praviloma uradni kontrolni znak. Ti predmeti Slika 13: Ohranjeni del kompleta štirih mer iz sredine 19. stoletja (hrani NMS, inv. št. N 39493–N 39495, foto: Gašper Oitzl). 352 GAŠPER OITZL: »SREBRO MALEGA ČLOVEKA« V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE, 335–366 2023 ca) ni ohranjena, v muzejskih zbirkah je bila pogre- šana že v času razstave Pivsko posodje skozi stoletja (1975).112 Morda gre za »1 maseljc, kositer«, ki je bil konec novembra 1955 predan v »zamenjavo« v anti- kvariatu Antika.113 Približno dva meseca pozneje je muzej pridobil prvo večjo skupino kositrnih krožnikov in skled, od Marije Cerar in Viktorja Fliegla iz Ljubljane je za 45 kron kupil deset krožnikov in tri sklede. Danes je v muzejski zbirki le še sedem predmetov iz te skupine, vsi prepoznani mojstrski znaki pa pripadajo ljubljan- skim kositrarjem s konca 18. in iz 19. stoletja.114 Maja istega leta je po en krožnik in skledo muzeju prodal Janez Lesjak,115 mesec dni prej pa je šest krožnikov in skledo za 16 kron prodal Jože Golf iz Ljubljane. Vsi predmeti iz te akcesije z izjemo enega krožnika so bili novembra 1955 zamenjani v antikvariatu Antika.116 Pridobitve kositrnega posodja, ki je bilo nedolgo tega še v uporabi, so bile posledica načrtovane zbi- ralne politike muzeja. Na to kaže vsebina dokumen- tov, ki zadeva nakup kositrnega posodja (krožnikov, skled in kuhinjskega pribora) od Knezoškofijskega ordinariata v Ljubljani. Ravnatelj deželnega muzeja Josip Mantuani se je že leta 1910 zanimal za nakup posodja in pribora, ki so ga pred desetletji uporablja- li v proštiji na Blejskem otoku, ordinariat pa se je s prodajo strinjal. Ker muzej tedaj še ni imel »tipov ci- naste posode, ki je bila svojčas na Kranjskem v obče v rabi«, je Mantuani želel kupiti del teh predmetov. Oktobra 1913 je bilo posodje transportirano v Ljub- ljano, kjer so ga stehtali (61,5 kg), s pomočjo izve- denca pa so določili tri kakovostne skupine in nji- hovo vrednost.117 Muzej si je želel kupiti manj kot polovico celotne zbirke (23,34 kg), preostalo pa si je obetal kupiti c. k. dvorni svétnik Rudolf grof Cho- rinsky. Ordinariat si je v vmesnem času premislil in večino posodja namenil uporabi v semenišču, muzej pa bi lahko za svoje zbirke odbral in kupil le po en so običajno brez pokrovov (Žargi, Kositer, str. 23; Mlinarič, Zloščeno, str. 29). 112 Štular, Pivsko posodje, str. 71, št. 239. 113 Dokumentacija OZUU, Federalni zbirni center, Podatki o pridobljenih predmetih FZC, Knjiga zamenjav pri »Antiki«, št. 105. 114 Arhiv NMS, Nakupi 1910–1940, str. 3; Dokumentacija OZUU, Inventarna knjiga I, 1–9424, str. 151–152. Na podla- gi poznejšega pripisa v inventarni knjigi vemo, da so bili štirje predmeti novembra 1955 zamenjani v antikvariatu Antika. 115 Arhiv NMS, Nakupi 1910–1940, str. 5; Dokumentacija OZUU, Inventarna knjiga I, 1–9424, str. 160. Skleda ima znak celjskega mojstra Johanna Jakoba Strettija, krožnik pa ljubljanskega mojstra Johanna Nollija. 116 Arhiv NMS, Nakupi 1910–1940, str. 15; Dokumentacija OZUU, Inventarna knjiga I, 1–9424, str. 195. 117 Skupine so bile določene glede na kakovost kositrne zlitine, iz katere so bili predmeti izdelani. Za izdelke iz »čistega« ko- sitra je bila določena vrednost 2 kroni na kg, za kositer obi- čajne kakovosti 1,8 krone na kg, za kositer slabše kakovosti pa 1,6 krone na kg. Med posodjem in priborom, ki so ga nekoč uporabljali v proštiji na Blejskem otoku, je bilo največ kositra slabše kakovosti, in sicer več kot polovica (34,36 kg), le za 0,99 kg pa je bilo predmetov najvišje kakovosti. primerek iz vsake vrste predmetov.118 Mantuani je v kratkem času odbral želene predmete, med njimi se- dem žlic z različnimi mojstrskimi in kakovostnimi znaki, v skupni masi 11,82 kg, za kar je ordinariatu plačal 21,28 krone.119 V inventarni knjigi Kranjskega deželnega muzeja je bilo z datumom pridobitve 10. november 1913 in z navedbo provenience »iz Jezerske cerkvice« zave- denih 18 predmetov, od tega osem krožnikov, sedem žlic, dve skledi in kotlič. V muzeju se je ohranilo šest žlic, štirje krožniki in skledica,120 vsi drugi predmeti (z izjemo ene žlice) so bili, tako kot številni drugi ko- sitrni predmeti, novembra 1955 zamenjani v antikva- riatu Antika.121 Mojstrski znaki na ohranjenih pred- metih nakazujejo, da so v proštiji posodje kupovali v večjih količinah od istih proizvajalcev. Tri žlice imajo znak neznanega mojstra z inicialami IAS, trije krož- niki pa znak neznanega mojstra z inicialama PN (sl. 14).122 Oba mojstra sta za svoj znak uporabljala podo- ben motiv, in sicer stolp oziroma grad, nad katerim je podoba ptice ali zmaja, kar bi lahko pritrjevalo dom- nevi, da sta prihajala iz istega mesta. Če se ozremo po grbih in mojstrskih znakih mest bližnje okolice, bi lahko s precejšnjo mero previdnosti domnevali, da znaka pripadata nepoznanima mojstroma iz Celovca. V letih 1912/3 je muzej več kositrnih predmetov, predvsem jedilnega pribora, kupil od zasebnih zbira- teljev Franca Ravenegga123 in Anteja Gabra. Danes sta prepoznana le dva kositrna izdelka, kupljena od Ravenegga,124 in sicer žlica in zajemalka.125 Od 118 Arhiv NMS, šk. 1913, št. 862/1913. 119 Arhiv NMS, šk. 1913, št. 880/1913. 120 V inventarni knjigi je bil predmet skupaj z drugimi krožniki zaveden kot »plošček«. Skledica (inv. št. N 5767) ima nare- breno površino in je bila izdelana iz kakovostne zlitine Fein- zinn, v delavnici Franza Voigta v Karlovih Varih. Delo istega mojstra (deloval je okoli leta 1730) sta še dva muzejska pred- meta, ročka za čaj in pladenj (inv. št. N 5716 in N 6656), vsi trije predmeti imajo različno provenienco (Žargi, Kositer, str. 90, kat. št. 58; Hintze, Die deutschen Zinngiesser IV, str. 366, št. 1355–1357; Tischer, Böhmisches Zinn, str. 102–103). 121 Dokumentacija OZUU, Inventarna knjiga I, 1–9424, str. 235. 122 Četrti krožnik ima znak ljubljanskega kositrarja Michaela Reiterja. 123 Franc Ravenegg se je rodil 18. avgusta 1888 na gradu Pod- smreka pri Višnji Gori, kot sin Emila barona Roschütza in Antonije, roj. grofice Lichtenberg. Njegov ded Filip si je ne- upravičeno prisvojil baronski naziv, ki ga je nosil tudi njegov sin (Nikolaj) Emil. Kmalu po Frančevem rojstvu so oblasti ugotovile, da je plemiški naziv družine lažen, zato je bilo od leta 1892 Emilu in potomcem dovoljeno uporabljati priimek Ravenegg. Franc je obiskoval ljubljansko realko, septembra 1914 je v Ljubljani kot trgovec s starinami prijavil status obrtnika. Spomladi 1915 je bil kot rezervni poročnik na soški fronti (NŠAL, ŽA Višnja Gora, Krstna knjiga 1883–1910, str. 42; Laibacher Zeitung, 7. 10. 1914, št. 241, str. 2007; Bin- der, Geschichte der k. k. Staats-Oberrealschule, str. 144; Prein- falk, Družina Roschütz, str. 96–102). 124 Poleg izdelkov iz kositra je muzeju prodal tudi precej drugih umetnin in starin, predvsem iz tekstila, nekaj pa jih je bilo iz drugih kovinskih materialov, na primer večje število ključev. 125 Arhiv NMS, Nakupi 1910–1940, str. 13–14, 35; Dokumenta- cija OZUU, Inventarna knjiga I, 1–9424, str. 194–237. 353 GAŠPER OITZL: »SREBRO MALEGA ČLOVEKA« V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE, 335–3662023 umetnostnega zgodovinarja Anteja Gabra126 je de- želni muzej kupoval številne predmete, med drugim konec decembra 1912 šest kositrnih žlic.127 Nekaj kositrnih predmetov je muzej pridobil tudi med prvo svetovno vojno. Dva kositrna krožnika je konec maja 1915 kupil od ravnateljstva I. državne gimnazije v Ljubljani,128 junija 1916 je muzeju pet predmetov (tri krožnike, skledo in ročko za kavo) iz opreme Staretovega dvorca v Mengšu podaril dr. Josip Stare.129 V zbirki sta danes ohranjena dva krož- nika, oba sta bila izdelana v Ljubljani.130 Mesec dni pozneje je frančiškanski samostan v Kamniku muze- 126 Izviral je iz premožne meščanske družine v Škofji Loki. Na Dunaju je študiral umetnostno zgodovino, leta 1913 se je kot pomočnik muzejskega čuvaja zaposlil v Etnografskem mu- zeju v Beogradu, bil je filatelist in zasebni zbiratelj (https:// www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi194384/ (9. 7. 2022)). 127 Arhiv NMS, Nakupi 1910–1940, str. 25; Dokumentacija OZUU, Inventarna knjiga I, 1–9424, str. 208. Že leta 1906 je muzeju prodal sladkornico iz kositrne zlitine v stilu umet- nostnega sloga empire (Dokumentacija OZUU, Inventarna knjiga I, 1–9424, str. 108). 128 Arhiv NMS, Nakupi 1910–1940, str. 51. 129 Arhiv NMS, Darila 1910–1935, str. 102. Dr. Josip Sta- re iz Mengša (https://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi604184/ (11. 7. 2022)) je Kranjskemu deželnemu muzeju večje število predmetov podaril že v letih 1909/10. Večinoma je šlo za litografije, jekloreze, fotografije in slike na steklo, nekaj pa je bilo tudi kosov nakita, porcelanastega in srebr- nega posodja ter trije kositrni krožniki, od katerih je danes v zbirki NMS prepoznan eden. Leta 1910 je kot prostovoljec tehnično urejal muzejsko knjižnico (Dokumentacija OZUU, Inventarna knjiga I, 1–9424, str. 136–145; Kotar, Od nastopa Karla Dežmana, str. 75). 130 V knjigi darov je zraven pripis »1825–1875«, s katerim so verjetno opredelili obdobje uporabe tega posodja. Krožniki so bili v inventarni knjigi Narodnega muzeja zavedeni šele med revizijo kulturnozgodovinskih zbirk leta 1952, s pripisom »Stare«. Enega od krožnikov so že novembra 1955 zamenjali v Antiki, ohranjena krožnika sta iz delavnic ljubljanskih ko- sitrarjev Franceta Jerana in Johanna Nollija (Dokumentacija OZUU, Inventarna knjiga III, 15141–17443, s. p.). ju poleg dveh kovanih svečnikov podaril tudi enega iz kositra.131 Obdobje med svetovnima vojnama Po koncu prve svetovne vojne in spremembi državnega ter političnega okvira sta prvi poznani pridobitvi kositrnih izdelkov jušnika, kupljena mar- ca 1923 od Eme Nolli, v vrednosti 206 dinarjev.132 Obdobje med svetovnima vojnama so na področju pridobivanja predmetov za kulturnozgodovinske zbirke sicer zaznamovale pridobitve večjih in boga- tejših zbirk zasebnih zbirateljev. V tem pogledu je izjemno proaktivno vlogo imel ravnatelj Narodnega muzeja Josip Mal, ki je z obsežno finančno pomo- čjo Kraljevske banske uprave Dravske banovine in ljubljanske Zbornice za trgovino, obrt in industrijo predvsem na javnih dražbah kupil del zbirk zasebnih zbirateljev in notranje opreme njihovih dvorcev.133 Med predmeti, pridobljenimi na ta način, je bilo ne- kaj kositrnih izdelkov, tudi takšnih z večjo umetno- obrtno vrednostjo. Tik pred božičem 1928 je Josip Mal na dvorcu Turn pri Velenju iz zbirke Ludvika barona Haerd- tla kupil dobrih 30 predmetov v skupni vrednosti 12.000 dinarjev. Pet jih je bilo iz kositra, in sicer dve leščerbi, skledica za britje, zajemalka in mera za vi- 131 Arhiv NMS, Darila 1910–1935, str. 102. 132 Arhiv NMS, Nakupi 1910–1940, str. 65; Dokumentacija OZUU, Inventarna knjiga III, 15141–17443, s. p. Jušnika (inv. št. N 39897, N 39898) sta bila inventarizirana šele leta 1952, imata identično obliko in ornamentiko, razlikujejo se le njune dimenzije, na dnu v notranjosti je kakovostni znak češkega kositra (S.W. FEIN [ZINN]). Ornamentika nakazuje na datacijo od konca 18. do začetka 19. stoletja, Matija Žar- gi je kot kraj izdelave predvideval češko kositrarsko središče Horní Slavkov (Žargi, Kositer, str. 93, kat. št. 67). 133 Več o tem gl. Narodni muzej Slovenije, str. 10–13; Horvat, Dr. Josip Mal, str. 418–430; Lazar, Oddelek, str. 322–323. Slika 14 (a, b): Znaka kositrarskih mojstrov PN in IAS (hrani NMS, inv. št. N 39817, N 39822, foto: Gašper Oitzl). 354 GAŠPER OITZL: »SREBRO MALEGA ČLOVEKA« V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE, 335–366 2023 no.134 Danes sta v muzejskih zbirkah identificirana dva predmeta: skledica za britje (inv. št. N 6757) je edini primerek te vrste, mera za vino pa je eden sta- rejših kositrnih predmetov (inv. št. N 6642, sl. 4).135 Skoraj natanko dve leti pozneje je bila na dvorcu Turn dražba predmetov iz Haerdtlovih zbirk. Baron je muzejsko vodstvo predčasno pisno obvestil o datu- mu dražbe in Malu svetoval, naj se pri njem zglasi že kak dan prej. Mal je prišel dva dni pred dražbo, ta je potekala 14. decembra, si ogledal zbirke in izbral že- lene predmete. Nato je na dražbi kupil trinajst pred- metov, in sicer dvanajst kosov pohištva ter kositrno garnituro za olje, kis in začimbe.136 Predmeti so bili v Ljubljano z vlakom odpremljeni 23. decembra. Na- kup v vrednosti 10.300 dinarjev (za garnituro je Mal odštel 500 dinarjev) je v celoti financirala Kraljevska banska uprava Dravske banovine ter nad predmeti obdržala lastninske in dispozicijske pravice.137 V času med pridobitvama iz zbirke barona Haerd- tla je Narodni muzej prišel v posest obsežne zbirke Otona Grebenca, profesorja na srednji tehnični šoli v Ljubljani. Zbirko je sestavljalo več tisoč138 obrtnih in etnografskih predmetov, ki jih je Grebenc s po- močjo svojih dijakov pridobil pretežno na Kranjskem pred prvo svetovno vojno. Narodni muzej je zbirko neuspešno skušal kupiti že leta 1925, ponoven po- izkus je sledil poleti 1929. Sredi junija 1929 sta Mal in France Stelè Oblastni odbor ljubljanske oblasti prosila za finančno pomoč pri nakupu zbirke, katere vrednost sta ocenila na 80.000 do 100.000 dinarjev. Oblastni odbor je bil nakupu zbirke za potrebe mu- 134 Arhiv NMS, šk. 1928, št. 756/28; šk. 1929/1, št. 40/29, 48/29; Dokumentacija OZUU, Inventarna knjiga II, 2900–10999, str. 10–11; Horvat, Dr. Josip Mal, str. 420–421. Precej je bilo tudi drugih kovinskih predmetov, med drugim sedem kosov kovanega okovja, domnevno iz obdobja gotike. Gotovo da- leč najpomembnejši pridobitvi pa sta bila poznogotska kipca Marije in Sv. Janeza Evangelista, izdelana iz alabastra, njun avtor naj bi bil t. i. mojster iz Riminija. O dragocenosti teh dveh predmetov priča že tedanja cena (10.000 dinarjev), po- sebej pa ju je v svojem poročilu izpostavil tudi Mal. Čez nekaj mesecev je za njuno ekspertizo prosil umetnostnega zgodo- vinarja Franceta Steleta (Arhiv NMS, šk. 1929/1, št. 40/29, 267/29; Dragocenosti, str. 110). 135 Žargi, Kositer, str. 117, kat. št. 132. Enako staro inv. št. kot mera ima tudi manjši vrč (danes inv. št. N 6600), datiran v prvo polovico 18. stoletja, a je v tem primeru verjetno prišlo do napake, na kar kaže tudi zapis v stari inventarni knjigi (Cinast vrčič iz gotskega časa) (Žargi, Kositer, str. 113, kat. št. 119). 136 Garnituro (inv. št. N 6301) sestavljajo podstavek na reliefnih nogah, na njem so pritrjeni nastavek za steklenički z oljem in kisom ter manjši skledici za začimbe (sol in poper), na sredini nastavka je volutast nosilec, ki ima na vrhu skledico za zobo- trebce. Gre za značilen izdelek srebrarskega kositra, datiran v sredino 18. stoletja, verjetno iz delavnice Karla Schreinber- gerja v Karlovih Varih, čeprav je mojstrski znak slabše ohra- njen (Žargi, Kositer, str. 95, kat. št. 74). 137 Arhiv NMS, šk. 1930/2, št. 950/30, 964/30, 978/30, 995/30, 1004/30, 1030/30; Dokumentacija OZUU, Inventarna knji- ga II, 2900–10999, str. 25. 138 Josip Mal je v poročilu z dne 11. 3. 1930 omenjal, da zbir- ka obsega skoraj 12.000 kosov (Arhiv NMS, šk. 1930/1, št. 195/30). zeja naklonjen. Tako je že v začetku julija Grebenc nekaj predmetov preselil v hrambo v muzej. 26. julija sta Oblastni odbor ljubljanske oblasti (v njegovem imenu komisar dr. Marko Natlačen) in Oton Gre- benc sklenila pogodbo o nakupu zbirke, kupnina je znašala 100.000 dinarjev, Grebenc pa se je obvezal k pomoči pri urejanju zbirke, kar je pozneje tudi storil. Pogodba je določala, da predmete v hrambo prejme Narodni muzej. Večina jih je bila tedaj še vedno v kleti srednje tehnične šole in so jih v muzejske pro- store preselili med 15. in 22. novembrom. Teden dni pozneje se je začelo urejanje zbirke, ki je bilo do mar- ca prihodnjega leta v veliki meri opravljeno.139 Vpis predmetov v inventarno knjigo Narodnega muzeja pa je sledil več kot desetletje pozneje, glede na zapo- redje vpisov bi lahko predvidevali, da se je to zgodilo maja ali poleti 1940.140 Tako kot pri odkupih številnih drugih zbirk s kulturnozgodovinskim gradivom je tudi pri odkupu Grebenčeve zbirke Oblastni odbor ljubljanske oblasti finančno pomoč prispeval z vidika načrtov za vzpo- stavitev posebnega obrtnega muzeja v Ljubljani.141 Ker obrtni muzej nato ni bil ustanovljen, za Greben- čevo zbirko pa se je zaradi narave predmetov zanimal tudi Etnografski muzej, je bil po drugi svetovni vojni sklenjen dogovor o prenosu večjega dela zbirke na Etnografski muzej. Manjši del izbranih predmetov je postal last Etnografskega muzeja kmalu po drugi svetovni vojni, večji del pa šele med letoma 1954 in 1957. V Narodnem muzeju je ostala manj kot tretjina prvotne zbirke.142 Zbirko je sestavljalo 2.797 kataloških enot, pred- meti iz kositra so zavzemali majhen del zbirke, sku- paj le 34 kataloških enot oziroma 46 predmetov.143 Največ je bilo jedilnega pribora in predmetov za cer- kveno rabo (kropilčki in svečniki), nekaj pa je bilo tudi posodja (krožniki in šesterokotne posode, t. i. kositrnice). V nasprotju z drugimi sklopi je v pri- meru kositra večina predmetov ostala v Narodnem muzeju, Etnografski muzej je pridobil le devet pred- 139 Arhiv NMS, šk. 1929/2, št. 518/29, 588/29, 630/29; šk. 1930/1, št. 195/30; Makarovič, O Grebenčevi zbirki, str. 243; Horvat, Dr. Josip Mal, str. 421–422; Rogelj Škafar, Upodoblje- ne sledi, str. 108–112. Nekoliko drugače je postopek nakupa zbirke opisan v pismih tedanjega ravnatelja Etnografskega muzeja Rajka Ložarja iz marca in aprila 1945, ki jih danes hrani arhiv Slovenskega etnografskega muzeja (Rogelj Ška- far, Upodobljene sledi, str. 109–110). 140 Zadnja inventarizirana predmeta pred začetkom vpisovanja pridobitev iz Grebenčeve zbirke sta bila pridobljena 9. maja 1940. Sledijo vpisi predmetov iz Grebenčeve zbirke, ki jih je vnesel drug pisec, zatem pa zopet predmeti, pridobljeni maja in junija 1940, tudi z istim piscem kot pred vpisovanjem predmetov iz Grebenčeve zbirke (Dokumentacija OZUU, Inventarna knjiga II, 2990–10999, s. p., Inventarna knjiga III, 11000–14587, str. 1–93). 141 Horvat, Dr. Josip Mal, str. 430–431; Lazar, Oddelek, str. 323. 142 Makarovič, O Grebenčevi zbirki, str. 243; Rogelj Škafar, Upo- dobljene sledi, str. 109–110; Lazar, Oddelek, str. 324–325. 143 V ta sklop ni bila vključena obsežna zbirka kositrnih gumbov, ki jo je v veliki meri prevzel Etnografski muzej. 355 GAŠPER OITZL: »SREBRO MALEGA ČLOVEKA« V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE, 335–3662023 metov. Med preostalimi jih lahko danes zgolj 17 z gotovostjo prepoznamo v zbirkah Narodnega muzeja Slovenije.144 Glede na kakovost izdelave lahko izpo- stavimo predmete za cerkveno rabo, in sicer večno luč in kropilčka (inv. št. N 6761, N 6766 in N 6767), ki sta bila izdelana v delavnici Josepha Neidharta, kositrarskega mojstra iz Hornega Slavkova.145 Dru- gi predmeti iz Grebenčeve zbirke nimajo dodane umetnoobrtne vrednosti, glede na zunanji videz in umanjkanje kakovostnih oznak so izdelani iz sred- nje- ali nizkokakovostnih kositrnih zlitin. Narodni muzej je leta 1930 s finančno pomočjo Kraljevske banske uprave Dravske banovine pridobil številne predmete iz zbirke umetnin in starin Karla viteza Strahla z dvorca v Stari Loki.146 Strahl je umrl na božični večer 1929, in ker je bil brez potomcev, je bila zbirka skupaj z opremo dvorca namenjena za prodajo na dražbi. Po določilih oporoke so imeli Narodni muzej, Etnografski muzej in Narodna ga- lerija pravico do pregleda zbirke že pred dražbo, za predmete, ki bi jih želeli pridobiti za svojo zbirko, pa so imeli pravico do 25 % popusta na izklicno ceno. O tem je okrajno sodišče v Škofji Loki ravnateljstvo Narodnega muzeja obvestilo štiri dni po zbiratelje- vi smrti. Josip Mal je bil za pridobitev dragocenih predmetov seveda zainteresiran in je za finančno pomoč zaprosil bansko upravo, saj je predvideval, da bi muzej lahko odkupil za okoli 100.000 dinarjev predmetov. Zastopniki omenjenih institucij so nato v začetku februarja pregledali zbirko in odbrali zanje zanimive predmete, ki so jih prevzeli konec avgusta. Javna dražba se je začela 12. maja 1930, na njej pa je Mal kupil še nekaj predmetov, katerih februarja še ni mogel izločiti s seznama za dražbo.147 Ravnatelj Narodnega muzeja Josip Mal je fe- bruarja odbral okoli 180 predmetov, predvsem sli- ke, pohištvo in porcelan, razmeroma malo pa je bilo umetnoobrtnih predmetov iz kovine,148 med njimi le 144 Dokumentacija OZUU, Inventarna knjiga III, 11000–14587, str. 1–93. 145 Tischer, Böhmisches Zinn, str. 248; Žargi, Kositer, str. 135, 137, kat. št. 187, 194–195. Žargi je tudi za večno luč kot kraj iz- delave predvideval Horní Slavkov, čeprav nima ohranjenega mojstrskega znaka. 146 Veliko večino zbirke je v drugi polovici 19. stoletja pridobil že njegov oče Edvard, ki je družini leta 1873 pridobil avstrijski dedni plemiški naziv. Zbirka je leta 1930 obsegala okoli 600 slik in veliko drugih umetnoobrtnih predmetov, največ pohi- štva, že v sedemdesetih letih 19. stoletja je veljala za eno večjih zbirk umetnin na Kranjskem. Njegov sin Karel je zbirko urejal in zanjo skrbel vse do smrti leta 1929 (Polec, Edvard in Karel Strahl, str. 45–83; Rugále in Preinfalk, Blagoslovljeni in prekle- ti 1, str. 174–178; Komić Marn, Po sledeh, str. 185–214). 147 Arhiv NMS, šk. 1929/2, št. 1040/29; šk. 1930/1, št. 45/30, 135/30, 320/30, 521/30; šk. 1930/2, št. 714/30, 777/30; Ko- mić Marn, Po sledeh, str. 185–187; Komić Marn, Zbiratelj- stvo, str. 70–74; Horvat, Dr. Josip Mal, str. 422–423. 148 V cenilnem zapisniku Strahlove zbirke in opreme na dvorcu Stara Loka sicer lahko najdemo nekaj deset kovinskih pred- metov, za katere pa se zdi, da so služili uporabnim namenom in so bili mlajšega nastanka. Največ je bilo svečnikov iz raz- ličnih kovinskih materialov, več je bilo tudi posrebrenih pred- osem kositrnih posod v skupni vrednosti 250 dinar- jev.149 Sodeč po njihovi ceni in zunanjem videzu da- nes prepoznanih predmetov v muzeju, niso sodili med najkakovostnejše izdelke kositrarske obrti. Edvard in Karel Strahl jih za razliko od slik in pohištva nista namenoma zbirala, temveč sta jih kupila za opremo dvorca, kjer so služili vsakdanjim namenom. Maja je na javni dražbi Mal z muzejskimi sredstvi kupil le tri predmete, poleg dveh litografij z upodobitvijo Trsta še kositrno skledo z mojstrskim znakom ljubljanskega kositrarja Franca Jerana (inv. št. N 34180).150 Danes lahko iz Strahlove zbirke v muzeju prepoznamo štiri kositrne sklede in reliefni okrasni krožnik,151 vse skle- de so proizvod ljubljanskih kositrarskih delavnic. Več kakovostnih predmetov iz kositra je muzej pridobil na javni dražbi zbirke Hansa barona Kome- tra z dvorca Pukštajn pri Dravogradu.152 Po Kome- trovi smrti leta 1925 in finančnem polomu njegove dedinje Melite Feldmann se je zbirka avgusta 1932 znašla na javni dražbi. Tokrat je muzeju uspelo pri- dobiti skoraj 130 predmetov, predvsem pohištva, umetniških del, keramičnega posodja in drugih umetnoobrtnih izdelkov iz različnih materialov, tudi nekaj kovinskih,153 in sicer s finančno pomočjo Zbor- metov, na primer dve garnituri za olje in kis iz posrebrenega bakra, dva svečnika, pladenj in vrček, dve dekorativni vazi pa sta bili iz srebra. Kositrni predmeti so bili predvsem v salo- nu v prvem nadstropju, kjer je bila tudi skleda, ki jo je Mal pozneje kupil na javni dražbi. Poleg nje bi tam lahko našli še šest kositrnih vrčev (eden je z znakom ljubljanskega kositrar- ja Franza Ableitnerja), dve skledi, ovalno skledo z baročnimi stilnimi značilnostmi, jušnik, dva svečnika, svetilko in pokal iz obdobja secesije iz delavnice družine Zamponi v Gradcu. V velikem salonu v drugem nadstropju sta bili še dve kositrni skledi (Arhiv NMS, šk. 1930/2, št. 777/30). 149 Arhiv NMS, Darila 1910–1935, str. 185; Dokumentacija OZUU, Inventarna knjiga II, 2900–10999, str. 14–20. Skup- na vrednost s strani banske uprave podarjenih predmetov muzeju iz Strahlove zbirke je bila 397.129 dinarjev (Arhiv NMS, Darila 1910–1935, str. 180). 150 Arhiv NMS, Nakupi 1910–1940, str. 110; Dokumentacija OZUU, Inventarna knjiga II, 2900–10999, str. 24. 151 Na robu krožnika (inv. št. N 34077) je upodobljenih 12 apo- stolov, dno je brez upodobitev. Znaki na hrbtni strani dna (na levi in desni sta kakovostni oznaki S.W: FEIN ZIN, v sredini pa je podoba leva s kladivoma v tacah) in njihova oblika na- kazujejo, da je bil krožnik izdelan na Češkem, mestni znak je podoben tistima iz Hornega Slavkova in Krásnega nad Te- plou. Verjetno gre za posnetek renesančnih reliefnih okras- nih krožnikov, ki je bil izdelan v obdobju med sredino 18. in zgodnjim 19. stoletjem (Hintze, Die deutsche Zinngiesser IV, str. 381–385; Tischer, Böhmisches Zinn, str. 19). 152 Z zbiranjem starin in umetnin se je verjetno že sredi 19. sto- letja ukvarjal Hansov oče, Janez Krstnik Kometer, ki je leta 1848 pridobil naziv državnega barona. Za utrditev družbene- ga položaja novopečene plemiške družine je bila namreč zelo pomembna tudi bogata oprema dvorca. Glavnino zbirke je sicer pridobil njegov sin Hans, ki je bil zelo dejaven in poznan v zbirateljskih krogih po srednji in zahodni Evropi. Bil je tudi osebni prijatelj že omenjenega zbiratelja z dvorca Turn pri Velenju, Ludvika barona Haerdtla (Lazar, Gospostvo Puk- štajn, str. 41–64; Lazar, Baron, str. 295–297). 153 Poleg šestih predmetov iz kositrnih zlitin je bilo pridobljenih še nekaj kovinskih svečnikov, kovanega okovja in šest klju- čavnic, po starosti in kakovosti izdelave pa izstopata skleda iz 356 GAŠPER OITZL: »SREBRO MALEGA ČLOVEKA« V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE, 335–366 2023 nice za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani. Najve- čje bogastvo Kometrove zbirke je bila obsežna zbirka orožja in bojne opreme, ki jo je baron v oporoki sicer namenil Koroškemu deželnemu muzeju v Celovcu, a jo je po zapletenih pravnih podvigih leta 1935 brez- plačno pridobil Narodni muzej v Ljubljani.154 Z vidika obogatitve zbirke kositrnih predmetov v Narodnem muzeju v obdobju dražb, ki so potekale med letoma 1928 in 1932, je bila pridobitev dela Ko- metrove zbirke gotovo najpomembnejša. Od skupaj šestih pridobljenih predmetov iz kositrnih zlitin je en vrč že več desetletij v Mestnem muzeju v Ljubljani,155 drugih pet (tri ročke, mera za vino in skleda) pa lah- ko identificiramo s predmeti v zbirki kovine v Na- rodnem muzeju Slovenije. Ročke (sl. 15) in mera za vino (inv. št. N 6644) so glede na oznake in videz izdelani iz kakovostnejših kositrnih zlitin in sodijo med opaznejše predmete v zbirki.156 Mero za vino je izdelal dunajski kositrarski mojster Johann Georg tolčene medenine z upodobitvijo Adama in Eve ter medeni- nasta kadilnica, oba predmeta sta datirana v konec 15. stoletja (Horvat idr., Gotika. Katalog, str. 291, kat. št. 1.74, 1.75). 154 Arhiv NMS, šk. 1933, št. 175/33; Horvat, Dr. Josip Mal, str. 426–428; Lazar, Baron, str. 295–313. 155 Žargi, Kositer, str. 100, kat. št. 91. 156 Žargi je za dve ročki kot kraj izdelave predvideval Horní Slavkov, a tega ne moremo dokazati (Žargi, Kositer, str. 121, 124, kat. št. 143, 153). Iz češkega kositra je bila izdelana mlaj- ša ročka s konca 18. oziroma začetka 19. stoletja (inv. št. N 6659), saj ima kakovostno oznako S.W. FEINZINN. Kako- vostna oznaka (ENGL[IS] BLOCK TIN) na drugi, nekoliko starejši ročki, ki sodi v skupino predmetov srebrarskega kosi- tra, pa nakazuje, da je bila morda izdelana v nemških deželah iz kositra, pridobljenega iz rudnikov na Britanskem otočju. Sibern v drugi četrtini ali sredini 18. stoletja.157 Največ kositrnih predmetov v času med svetov- nima vojnama je bilo pridobljenih v zadnjih mesecih leta 1932. Ravnatelj muzeja Josip Mal je 10. marca 1933 predsedstvu Zbornice za trgovino, obrt in in- dustrijo poslal »obračun« njene velikodušne finanč- ne podpore pri nakupih za načrtovani umetnoobrtni muzej. Med drugim je omenil tudi nakup obsežne zbirke (skupaj 30 predmetov) starinskega kositrnega posodja s pretežno ljubljanskimi mojstrskimi znaki. Ob tem je izpostavil, da se takšnih predmetov za- radi prisilnega odvzema med prvo svetovno vojno ni ohranilo veliko.158 3. novembra 1932 je muzej pridobil 18 predmetov, ki jih je zbornica teden dni prej kupila od gospe Sidonie Ahazhizh,159 v skupni 157 Dokumentacija OZUU, Inventarna knjiga II, 2900–10999, str. 28–31; Žargi, Kositer, str. 113, 117, 121, 124, kat. št. 120, 133, 143, 153. Žargi je mero za vino pripisoval dunajskemu kositrarskemu mojstru Johannu Georgu Stollu, toda ob revi- ziji zbirke smo ugotovili, da gre bolj verjetno za znak Johanna Georga Siberna, ki je prav tako deloval na Dunaju (Hintze, Die deutschen Zinngiesser VII, str. 263, št. 1539). 158 Arhiv NMS, šk. 1933, št. 175/33. 159 Gospa Sidonia oziroma Sidy Ahazhizh je muzeju že avgusta 1930 prodala dve sliki, konec decembra 1932 pa je Zbornica za trgovino, obrt in industrijo od nje kupila dva rezljana sto- la iz 17. stoletja in ju nato predala muzeju (Dokumentacija OZUU, Inventarna knjiga II, 2900–10999, str. 24, 35). Sido- nia Ahazhizh (1876–1958), roj. Zörer, je bila žena odvetnika in nekdanjega deželnega sodnega svétnika dr. Viktorja Aha- zhizha (1865–1937), ki je prihajal iz stare ljubljanske me- ščanske družine. Sidonia je umrla 11. februarja 1958, poko- pana je na ljubljanskih Žalah (Slovenec, 9. 6. 1905, št. 132; 21. 12. 1937, št. 291, str. 4; Laibacher Zeitung, 11. 7. 1918, št. 156, str. 1079; Slovenski poročevalec, 12. 2. 1958, št. 36, str. 7). Slika 15: Vse tri ročke so bile pridobljene iz zbirke Hansa barona Kometra (hrani NMS, inv. št. N 6602, N 6659 in N 6651, foto: Gašper Oitzl). 357 GAŠPER OITZL: »SREBRO MALEGA ČLOVEKA« V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE, 335–3662023 vrednosti 3.150 dinarjev. Danes je v muzejski zbir- ki prepoznanih sedem krožnikov, dva pladnja, dve skledi in ročka.160 Posodje je bilo verjetno nekoč last njene družine ali družine njenega moža, dr. Viktorja Ahazhizha. Večina predmetov ima ohranjene moj- strske oznake, od teh so štirje pripadali ljubljanskim kositrarskim mojstrom, nekaj je neidentificiranih, po kakovosti pa izstopata pladenj iz delavnice Fran- za Voigta iz Karlovih Varov z oznako S.W. Feinzinn (inv. št. N 5716) in krožnik iz delavnice dunajskega kositrarja Johanna Danzla (inv. št. N 32481), ki je de- loval v prvih desetletjih 19. stoletja.161 Od preprodajalcev starin Maksa Babiča162 in Ma- ksa Rovška163 je muzej oktobra in novembra 1932 v več sklopih pridobil enajst kositrnih predmetov, za katere je zbornica odštela 2.300 dinarjev, marca prihodnjega leta pa je muzej z lastnimi sredstvi (za 225 dinarjev) od Maksa Babiča odkupil še kositrni pladenj. Danes je v zbirki ohranjenih devet pred- metov (šest krožnikov, pladenj, skleda in ročka), dva predmeta sta bila novembra 1955 zamenjana v An- tiki, eden pa ni identificiran s predmeti v zbirkah.164 Štirje predmeti imajo ljubljanske mojstrske znake, 160 Arhiv NMS, Darila 1910–1935, str. 191; Dokumentaci- ja OZUU, Inventarna knjiga II, 2900–10999, str. 32. Štirje predmeti so bili novembra 1955 zamenjani v antikvariatu Antika. 161 Žargi, Kositer, str. 85, kat. št. 41; Hintze, Die deutschen Zinn- giesser VII, str. 267, št. 1579. 162 Rodil se je okoli leta 1888, v času prve svetovne vojne je bil poročnik ali kapetan v ruski carski vojski. V Kraljevino SHS je verjetno prišel kot vojni ujetnik med prvo svetovno vojno ali kot begunec med boljševistično revolucijo. Deloval je tudi v vojski Kraljevine SHS, novembra 1923 je bil nastanjen v Dravski vojašnici v Mariboru, kjer je bil ranjen med sporom s tovariši. Pozneje se je ukvarjal tudi s slikarstvom, glavni vir njegovega zaslužka pa je bilo preprodajanje umetnin in starin. Na dražbi Strahlove zbirke je kupil bakrorez, že vsaj od leta 1929 je Narodnemu muzeju prodajal številne umetnine (Ar- hiv NMS, šk. 1929/2, št. 665/29; šk. 1933, št. 441/33; Sloven- ski narod, 15. 11. 1923, št. 261, str. 4; Komić Marn, Zbiratelj- stvo, str. 76; Horvat, Kos, Zbirka slik, str. 268–270, 279–280). 163 Bil je cestni mojster, sprva v Mariboru, v začetku leta 1931 pa v Kostanjevici na Krki. Ukvarjal se je s preprodajanjem starin, v muzejskem arhivu je iz leta 1931 ohranjena korespondenca med njim, ravnateljem Malom in bansko upravo, ki zadeva umetnoobrtne predmete iz župnijske cerkve v Marenbergu (danes Radlje ob Dravi) in okoliških podružničnih cerkva. Septembra 1932 je na cesti Sv. Petra (danes Trubarjeva ulica) odprl antikvariat Tizian, prek katerega je nadaljeval s proda- janjem starin, umetnin in tudi arheoloških najdb. Te je proda- jal ne zgolj Narodnemu, temveč tudi nastajajočemu Mestne- mu muzeju v Ljubljani in zasebnim zbirateljem, kot so bili knez Pavle Karađorđević, ki je kupoval opremo za grad Brdo pri Kranju, in zakonca Hribar, tedanja lastnika dvorca Str- mol. Antikvariat Tizian je avgusta 1946 prešel v likvidacijo (Arhiv NMS, šk. 1931/1, št. 138/31, 148/31, 182/31, 183/31, 214/31; Jutro, 24. 9. 1932, št. 223, str. 10; Slovenec, 25. 9. 1932, št. 220, str. 19; Anonimno, Splošni pregled, str. 80; Uradni list Ljudske Republike Slovenije, l. 3, št. 56, 28. 8. 1946, str. 365; Nabergoj, Muzealec v Narodnem muzeju, str. 172–173; Kos, Keramika v gradu Strmol, str. 294–295; Bučić, Strmolski interierji, str. 350). 164 Arhiv NMS, Darila 1910–1935, str. 191–192; Nakupi 1910– 1940, str. 134; Dokumentacija OZUU, Inventarna knjiga II, 2900–10999, str. 32–33, 37. na ostalih pa so znaki slabo vidni ali neidentificirani (eden z že omenjenimi inicialami IAS). V naslednjih letih se je pridobivanje kositrnih predmetov upoča- snilo, do konca druge svetovne vojne je bilo od več oseb pridobljenih štirinajst predmetov. Tri uporabne predmete (svečnik, kotliček za vodo in model za iz- delavo marcipana) je muzej kupil od antikvarja An- tona Demšarja.165 V obdobju med svetovnima vojnama je bilo pri- dobljenih 112 kositrnih predmetov, danes jih je v mu- zeju prepoznanih 61. V pridobitvah večjih zasebnih zbirk, pri katerih sta glavno vlogo odigrali aktivnost Josipa Mala ter širokogrudnost regionalnih oblasti in Zbornice za trgovino, obrt in industrijo, so kositrni predmeti predstavljali zelo majhen delež, saj plemiški zbiratelji njihovemu zbiranju niso posvečali pretira- ne pozornosti. Kljub temu se je s temi pridobitvami povečala umetnoobrtna vrednost zbirke. Konec leta 1932 je muzej pridobil še večje število predmetov ko- sitrnega posodja, ki je bilo v veliki meri domače iz- delave. Po drugi svetovni vojni Revolucija in uvedba komunističnega režima po koncu druge svetovne vojne sta vplivali tudi na Naro- dni muzej in njegove zbirke. Konec oktobra 1945 je bil odstavljen in upokojen dolgoletni ravnatelj muze- ja Josip Mal.166 Po koncu vojne je nova oblast izvajala prisilni odvzem premoženja »razrednih in državnih sovražnikov«,167 s tem pa tudi njihove stanovanjske opreme, umetnin, starin, knjig in arhivskih doku- mentov, zasežene pa so bile tudi nekatere zasebne zbirke.168 165 Arhiv NMS, Nakupi 1910–1940, str. 170, 199; Dokumenta- cija OZUU, Inventarna knjiga II, 2900–10999, str. 52; Inven- tarna knjiga III, 11000–14587, str. 94, 103. Anton Demšar se je rodil leta 1907 v Selcih v Selški dolini. Bil je dober po- znavalec umetnosti in slikar. Ukvarjal se je s preprodajanjem starin in umetnin, v Ljubljani je imel antikvariat Umetnost, ki je sprva deloval na Cankarjevem nabrežju, od leta 1940 pa na Kolodvorski ulici (Jutro, 5. 4. 1940, št. 78, str. 8; Demšar, Ilčevi iz Selc, str. 325–327). 166 Horvat, Dr. Josip Mal, str. 434; Lazar, Od postopnih nadgra- denj, str. 183. 167 Odvzem je bil uveden na različne pravne načine: z nacio- nalizacijo, zaplembo ali razlastitvijo. Osnova je bil odlok AVNOJ-a z 21. novembra 1944, s katerim je v državno last prešlo premoženje nemške države, njenih državljanov in ju- goslovanskih državljanov nemške narodnosti (izvzeti so bili sodelujoči v Narodnoosvobodilni vojski), vojnih zločincev in njihovih sodelavcev ter pobeglih in odsotnih oseb. Po maju 1945 so sledili še drugi zakonski predpisi, ki so osnove za za- seg premoženja še razširili. Enako je bilo po sprejetju ustave Federativne ljudske republike Jugoslavije v začetku leta 1946, s katero je bila določena obsežna nacionalizacija, ki ji je apri- la 1948 sledila t. i. »druga« nacionalizacija (Žontar, Povojni prisilni odvzemi, str. 5–8; Kozina, Komisija, str. 15; Mikola, Zaplembe premoženja, str. 155–160). 168 Vodušek Starič, Prevzem oblasti 1944–1946. Januarja 1945 je Predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS) izdalo Odlok o zaščiti knjižnic, arhivov in kulturnih spomenikov. Odlok je vseboval pet členov, že s prvim členom 358 GAŠPER OITZL: »SREBRO MALEGA ČLOVEKA« V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE, 335–366 2023 Za potrebe ravnanja s tem premoženjem je Mi- nistrstvo za prosveto Demokratične federativne Ju- goslavije 31. julija 1945 izdalo dokument z navodili za ustanovitev, delovanje in organizacijo federalnih zbirnih centrov po jugoslovanskih republikah.169 Slovenska republiška oblast je organizacijo centrov uredila septembra 1945 z izdajo uredbe Ministrstva za prosveto o ustanovitvi zbirnih centrov za kultur- nozgodovinske predmete. V zakonskih predpisih so bili določeni tudi predmeti, ki so prišli v poštev za zbiranje v teh centrih, in sicer umetnine, pohištvo, glasbeni instrumenti, etnografski in cerkveni pred- meti, raznovrstne zbirke, modeli, starinske igrače in drugi predmeti »muzejskega pomena«.170 Osrednji zbirni center je bil v Ljubljani, okrožni centri pa v Mariboru, Celju in Novem mestu. V okviru centra je delovalo več referatov, med njimi tudi umetniško- -muzejski.171 Federalni zbirni center (v nadaljevanju FZC) je vodil predsednik, ki ga je imenoval minister za prosveto. Poleg referentov za posamezna področja mu je pri delovanju pomagal posvetovalni odbor, v katerem je bil poleg vodij drugih nacionalnih kultur- so vsi kulturni in naravni spomeniki prešli v državno zaščito, in to ne glede na njihovo lastništvo: »Vse knjižnice, vsi arhi- vi, umetniški, kulturni in zgodovinski spomeniki, znanstvene in umetniške zbirke in prirodne znamenitosti, last kogarkoli, spadajo pod posebno zaščito slovenske narodne oblasti.« Za izvajanje vsebine odloka je bil pristojen odsek za prosveto. Glede zaščite spomenikov v zasebni lasti je bila predvidena možnost sporazuma z lastniki ali njihovimi zastopniki. Leta 1948 izdani Zakon o varstvu kulturnih spomenikov in priro- dnih znamenitosti v Ljudski republiki Sloveniji pa je vseboval tudi določilo, da morajo biti premičnine in nepremičnine s spomeniško vrednostjo dostopne javnosti in za znanstveno raziskovanje, četudi so bile v zasebni lasti. Če je bil dostop onemogočen ali omejen, so bile na predlog Ministrstva za prosveto te premičnine ali nepremičnine nacionalizirane in zaplenjene. Na tej pravni podlagi je bila npr. leta 1949 ljub- ljanskemu meščanu in zbiratelju Pavlu Winterju odvzeta ob- sežna in dragocena grafična zbirka, ki jo je prevzel Narodni muzej (Slovenski poročevalec, 27. 1. 1945, št. 3, str. 3; First, Wintrova zbirka, str. 399–406). 169 Zakonska podlaga dejavnosti federalnih zbirnih centrov je bil konec maja 1945 sprejeti Zakon o zbiranju, čuvanju in raz- deljevanju knjig in drugih kulturno znanstvenih in umetni- ških predmetov, ki so postali državna last po odloku Avnoja z dne 21. novembra 1944. Vsebuje pet členov, v uradnem listu Demokratične federativne Jugoslavije je bil objavljen konec maja 1945. Skrb za zaplenjene kulturnozgodovinske pred- mete, umetnine in knjige je prevzelo prosvetno ministrstvo, ki je moralo v sodelovanju s prosvetnimi oblastvi federalnih enot pripraviti načrt in navodila za zbiranje teh predmetov ter njihovo distribucijo (Uradni list Demokratske federativne Jugoslavije, 29. 5. 1945, št. 36, str. 299; Vodopivec, Zakono- dajni in institucionalni okvir, str. 277). 170 V pristojnost federalnih zbirnih centrov je posegal Oddelek za upravo ljudskega imetja pri Predsedstvu vlade Ljudske republike Slovenije, ki reprezentančnih predmetov, kot so klavirji, izdelki iz kristala in porcelana, preproge in stilno po- hištvo, ni obravnaval kot primernih za zbirne centre. Izjema so bili predmeti s spominskim in muzejskim pomenom, ka- tegoriziranje predmetov na ta način pa je bilo zelo odvisno od interpretacije in je precej dvoumno (Kodrič-Dačić, Federalni zbirni center, str. 54). 171 Poleg tega so obstajali še knjižni, arhivski, muzikalni in splo- šni referat. nih institucij tudi ravnatelj Narodnega muzeja. Pred- meti so se stekali v skladišča po vsej Sloveniji, glavno skladišče za kulturnozgodovinske in druge muzejske predmete je bilo v ljubljanski cukrarni.172 Zbiranje teh predmetov je bilo poleg verjetno pri- marno povsem ideoloških razlogov v drugem planu namenjeno tudi ohranitvi kulturne dediščine in raz- širitvi gradiva kulturnih institucij.173 Federalni zbirni center je bil ukinjen leta 1948, njegovo delo pa je pre- vzelo Ministrstvo za prosveto (od leta 1949 Ministr- stvo za kulturo in znanost). S terenskim delom so do tedaj že skoraj zaključili, bolj intenzivno pa so prazni- li skladišča, ki so jih izpraznili do leta 1951.174 Naro- dni muzej je 16 predmetov (kose pohištva) prejel že 172 Kodrič-Dačić, Federalni zbirni center, str. 53–55; Vodopivec, Zakonodajni in institucionalni okvir, str. 276–279; Vodišek, Federalni zbirni center, str. 9–15. 173 Ministrstvo za prosveto je aprila 1947 imenovalo komisijo za pregled in oceno predmetov v FZC ter določitev, v katero in- stitucijo sodijo. Popis predmetov z umetniško in zgodovinsko vrednostjo (predvsem slike, pohištvo in plastiko) je v zbirnih centrih med majem 1947 in septembrom 1948 izvedel France Stelè. Pri vsakem predmetu je poleg osnovnih podatkov in ocene vrednosti po lastni presoji navedel, v katero ustanovo sodi. Za Narodni muzej je predvidel 510 predmetov ter mor- da še 16 predmetov, ki jih je namenil »kulturno-zgodovinski zbirki« in »umetnostno obrtnem muzeju« (Vodišek, Federalni zbirni center, str. 31–39). 174 Vodišek, Federalni zbirni center, str. 15–19. Slika 16: Med bolj izpostavljenimi predmeti, pridobljenimi prek FZC, je tudi akvamanile z vgravirano letnico 1701 (hrani NMS, inv. št. N 39852, foto: Gašper Oitzl). 359 GAŠPER OITZL: »SREBRO MALEGA ČLOVEKA« V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE, 335–3662023 do julija 1947, ko je bil sestavljen seznam predmetov, ki so jih iz zbirnih centrov do tedaj prejele ustanove in posamezniki.175 Veliko večino gradiva pa je muzej iz FZC pridobil do začetka decembra 1951, ko je bil sestavljen seznam pridobljenih predmetov. Ti so bili razdeljeni po skupinah, glede na material izdelave. Seznam vsebuje 4.718 predmetov oziroma vse, ki so bili tedaj še v skladišču FZC v cukrarni. Velika večina je bila kulturnozgodovinskih, 360 jih je sodilo v sklop »kovina«, čeprav bi lahko posamezne kovinske pred- mete verjetno našli tudi v drugih sklopih.176 Največji delež med kovinskim gradivom je pripadel prav kosi- trnim predmetom, ki jih je bilo 280.177 Kulturnozgodovinski predmeti, prevzeti prek FZC, so ostali v cukrarni, kjer je imel muzej nato depojske prostore za kulturnozgodovinske zbirke. Sodeč po vpisih v inventarni knjigi se je njihova in- ventarizacija začela novembra 1951, kar je sovpadlo s prvo celovito revizijo zbirk po letu 1908 in zago- nom delovanja Kulturnozgodovinskega oddelka.178 Revizija je bila zaključena sredi avgusta 1952, čeprav do tedaj še niso bili inventarizirani vsi predmeti, prevzeti prek FZC. Te lahko v inventarni knjigi naj- demo še celo v sklopu pridobitev iz začetka osem- desetih let prejšnjega stoletja.179 V inventarni knjigi se predmeti, prevzeti prek FZC, mešajo s tistimi, ki do tedaj še niso bili inventarizirani ali pa so se nji- hove inventarne številke izgubile. Posledično se je v nekaterih primerih za provenienco predmeta po prihodu v muzej izgubila vsaka sled in jih, četudi so bili pridobljeni prek FZC, s tem ne moremo zatr- dno povezati. V muzejskih bazah podatkov iz leta 2012 je bilo s provenienco FZC prepoznanih 2.163 predmetov.180 Od 280 kositrnih predmetov, ki jih je Narodni muzej decembra 1951 prevzel prek FZC, jih danes lahko nedvomno prepoznamo zgolj 60. Med njimi je največ krožnikov (25), kar 19 jih ima mojstrske zna- 175 Prav tam, str. 15–18, 40–43. Povedno je razmerje v številu prejetih predmetov med ustanovami in posamezniki, ki se nasprotno od pričakovanj ne nagiba pretirano v korist jav- nih ustanov. Po seznamu sodeč je bilo med 61 ustanov in 97 posameznikov do julija 1947 razdeljenih 5.025 predmetov, od tega so jih nekaj manj kot dve tretjini (62,3 %) prejele ustanove (prav tam, str. 16–17). 176 Poleg sklopov ur (90), svetil (141) in bogoslužnih predmetov (67) bi kovinsko gradivo lahko iskali tudi med 85 »posre- brenimi predmeti v prelepljenem kovčku« ter v zelo široko opredeljenih sklopih »razni predmeti« (68) in »razni drobni predmeti« (49). 177 Dokumentacija OZUU, Federalni zbirni center, Podatki o pridobljenih predmetih FZC, Sumarni seznam predmetov FZC v skladišču v Stari cukrarni, 1951 12/12; Kos, Arhiv Narodnega muzeja Slovenije, str. 12; Lazar, Oddelek, str. 327–328. 178 Po odstavitvi Josipa Mala je Kulturnozgodovinski oddelek ostal brez strokovnega kadra vse do zaposlitve Darinke Ze- linka junija 1951 (Lazar, Oddelek, str. 326–327). 179 Dokumentacija OZUU, Inventarna knjiga III, 11000–14587, s. p.; Inventarna knjiga VI, 17444–18671, str. 53–76; Lazar, Oddelek, str. 326–331. 180 Vodišek, Federalni zbirni center, str. 41–43. ke ljubljanskih delavnic.181 Med drugimi predmeti je največ ročk, sledijo pa vrči, sklede, dve sladkornici, solnica, dva mašna vrčka, spominski kozarec in črnil- nik. Tudi sklede so pretežno izdelki ljubljanskih ko- sitrarjev (Franc in Avguštin Jeran ter Martin Schell), del predmetov pa je bil izdelan na tujem, izpostaviti velja Češko in nemške dežele. Za zbirko kositrnih predmetov v Narodnem muzeju Slovenije je bila pridobitev iz FZC do te- daj najpomembnejša tako po številu predmetov kot po njihovi kakovosti. Med zelo kakovostnimi izdel- ki lahko izpostavimo baročne in rokokojske izdelke srebrarskega kositra iz Češke,182 od koder je tudi ver- jetno edini cehovski vrč v zbirki,183 pomembna pri- dobitev sta bili tudi že zgoraj omenjeni visoki ročki s podstavkom iz 17. stoletja, med osebnimi predmeti pa črnilnik (sl. 17).184 Pridobljenih je bilo tudi nekaj predmetov iz mlajših umetnostnih slogov, na primer neoklasicizma in empira.185 Kar se kvantitativnega vidika tiče, je zgovoren podatek, da je muzej pribli- žno 15 % obravnavanih kositrnih predmetov pridobil prav prek FZC. Izpostaviti velja tudi veliko število v ljubljanskih delavnicah izdelanih krožnikov in skled. Po drugi strani moramo odgovoriti na vprašanje, kam je »izginilo« več kot 200 predmetov, ki so bili prevzeti iz FZC in jih danes ne najdemo v muzej- skih zbirkah. V stari inventarni knjigi je bilo s pri- pisom »FZC« zavedenih 93 kositrnih predmetov, glavnino (79) so inventarizirali v enem sklopu, z inv. št. 17152–17208.186 Med revizijo v letih 1951/2 je bilo inventariziranih tudi 20 kositrnih predmetov, ki 181 Štirje imajo znak delavnice Johanna Nollija, trije Avguština Jerana, Michaela Reiterja in neznanega ljubljanskega mojstra z inicialama BN, po dva Josepha Herwertha in Gottharta Nollija, po en krožnik pa ima znak delavnice Franza Ableit- nerja in Martina Schella. Datacija krožnikov obsega širok časovni razpon od sredine 18. do druge polovice 19. stoletja. Med tujimi sta prepoznana mojstrski znak Franza Josepha Wincklerja, ki je od leta 1765 deloval v Linzu, dva krožnika pa imata znak Josepha Neidharta iz Hornega Slavkova (Hin- tze, Die deutschen Zinngiesser VII, str. 195–196; Wacha, Zinn und Zinngießer, str. 29). 182 Med njimi ročka za čaj iz delavnice Franza Voigta iz Karlovih Varov (Štular, Pivsko posodje, str. 70, št. 230; Žargi, Kositer, str. 121, kat. št. 145) in komplet treh skled z nepoznanim moj- strskim znakom (krona, iniciale IGD in zvezdica) (Korošec, Kositrarji, str. 191, sl. 9). 183 Vrč (inv. št. N 39849) je bil glede na napise na ročajih po vsej verjetnosti izdelan v Chebu na Češkem. Sicer ni ohranjen v celoti, gre pa za ceremonialni, verjetno cehovski vrč. 184 Žargi, Kositer, str. 129, kat. št. 167; Theatrum vitae, str. 160, kat. št. 283. Starejše objave kot kraj izdelave domnevajo Ant- werpen, a glede na mojstrski znak (krona nad dvojnim cve- tom vrtnice in iniciali IC) tega ne moremo povsem zatrdno dokazati, saj so takšne oziroma podobne znake uporabljali tudi v številnih drugih srednje- in zahodnoevropskih mestih (Donnet, La marque, str. 190–196; Universal E. M., Histoire, str. 4–9). 185 Sladkornica in ročka (inv. št. N 6666, N 6296) z okrasjem v obliki pasu reliefnega meandra (Žargi, Kositer, str. 94, 124, kat. št. 71, 154). 186 Dokumentacija OZUU, Inventarna knjiga V, 16000–17443, s. p. 360 GAŠPER OITZL: »SREBRO MALEGA ČLOVEKA« V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE, 335–366 2023 jih danes hrani muzej, a pri njih provenienca tedaj ni bila določena. Glede na hitrost opravljene revizije moramo dopustiti možnost, da je tudi del teh pred- metov v muzej prišel kot del FZC. Del predmetov iz FZC je moral na inventarizacijo čakati še več let, tako da se je tudi pri teh morda izgubil podatek o prove- nienci. Prav tako je vprašljiva metoda opredeljevanja predmetov kot kositrnih – morda so med popisom kot kositrne opredelili tudi predmete iz drugih kovin, predvsem tiste iz novejših zlitin. Največ predmetov, pridobljenih prek FZC, je Na- rodni muzej 24. novembra 1955 oddal v menjavo v ljubljanskem antikvariatu Antika. Že ob prvi inven- tarizaciji je bilo vsaj 21 kositrnih predmetov iz FZC v slabem stanju, glede na vpise v stari inventarni knji- gi so jih 16 zamenjali v Antiki.187 Poleg teh so tedaj v Antiki zamenjali še okoli 30 kositrnih predmetov, pridobljenih v prejšnjih desetletjih, ter po vsej ver- jetnosti tudi številne še neinventarizirane predmete, pridobljene prek FZC. V antikvariat so skupaj pre- dali 152 kositrnih predmetov. Ob tem je bila priprav- ljena dokumentacija, v kateri so zgolj skopi opisi, pri več predmetih je pripisano, da so bili »napadeni od kuge«.188 Muzej je predajo oziroma zamenjavo ob- razložil s tem, da bo oddane predmete, ki jim je oce- nil denarno vrednost, zamenjal s takšnimi, ki bodo obogatili zbirke. Iz zapisa na uvodni strani knjižice, 187 Dokumentacija OZUU, Inventarna knjiga V, 16000–17443, s. p.; Inventarna knjiga VII, 18672–19941, s. p. 188 Tudi ob vpisih v inventarni knjigi pogosto najdemo pripis, da so predmeti »okuženi s kositrno kugo«. S tem têrminom so do sredine 20. stoletja napačno označevali povsem običajno ko- rozijo kositrnih predmetov (Nemeček, Konserviranje, str. 5). v kateri so dokumentirali menjave, lahko razberemo, da so bili oddani predmeti večinoma prevzeti iz FZC in naj ne bi imeli večje vrednosti. Kot menjavo je mu- zej iz antikvariata prejel manjše število predmetov z večjo denarno vrednostjo. Med drugim je že dva dni pozneje (26. novembra) muzej v zbirko prejel kosi- trni jušnik s podstavkom. Z določenimi zadržki bi lahko jušnik in morda tudi podstavek identificirali s predmetoma,189 ki ju danes lahko prepoznamo v mu- zejskih zbirkah (sl. 18).190 V antikvariatu Antika je muzej avgusta 1968 kot del zamenjave pridobil sladkornico z neoklasicistično 189 Opis v knjižici zamenjav, ki jih je muzej opravil v Antiki, na- vaja, da sta bila predmeta predtem kupljena v mariborskem antikvariatu, od leta 1921 pa sta bila v zasebni zbirki Zdravka Škofa. Časovno zaporedje lastništva iz besedila sicer ni pov- sem jasno razvidno. Navedeni sta dve inventarni številki, pri čemer ena ustreza vpisu v stari inventarni knjigi. Jušnik je bil nato v začetku šestdesetih let iz neznanih razlogov še en- krat inventariziran, danes ima inv. št. N 6282. Gre za izdelek baročnega srebrarskega kositra, mojstrski znak ni prepoznan, podoben je tistim iz Gradca (Korošec, Kositrarji, str. 195, sl. 11a ; Žargi, Kositer, str. 92, kat. št. 64; Narodni muzej Slovenije, str. 96). Medtem se je za podstavkom jasna sled izgubila. Pod že omenjeno staro inv. št. najdemo skledo (inv. št. N 5771; Žargi, Kositer, str. 91, kat. št. 62), ki pa je med revizijo zbirke ni bilo mogoče identificirati. Glede na dimenzije in zunanji videz predmeta bi lahko domnevali, da gre za skledo (inv. št. N 39838), ki je bila izdelana v delavnici graškega kositrarja Wenzla Bernharda Pfisterja v tretji četrtini 18. stoletja. Kot zanimivost lahko dodamo, da se je pri njem kositrarske obrti izučil poznejši ljubljanski kositrar Michael Reiter (Hintze, Die deutsche Zinngiesser VII, str. 155, št. 855). 190 Dokumentacija OZUU, Federalni zbirni center, Podatki o pridobljenih predmetih FZC, Knjiga zamenjav pri »Antiki«, zap. št. 73–113. Slika 17: Črnilnik iz 18. stoletja ima mojstrski znak, domnevno delavnice iz Antwerpna (hrani NMS, inv. št. N 6751, foto: Tomaž Lauko). 361 GAŠPER OITZL: »SREBRO MALEGA ČLOVEKA« V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE, 335–3662023 ornamentiko,191 leta 1980 pa ročko za čaj iz zlitine britanija, ki je bila očitno izdelana na Dunaju.192 Po- leg kositrnih je muzej v povojnih desetletjih v Antiki kupoval tudi izdelke iz novejših zlitin, na primer že marca 1955 posrebrena secesijska pladnja v vrednosti 2.000 dinarjev, izdelana v dunajskem podjetju Albert Köhler & CIE.193 Leta 1979 pa je za 2.500 dinarjev kupil sérvis za pitje čaja (dve ročki in sladkornica) iz galvanizirane zlitine, ki je bil morda izdelan v Veliki Britaniji.194 29. novembra 1959 je muzej od Slave Koch-Jan- ša z Bleda195 za 9.200 dinarjev kupil šest predmetov, ki so v stari inventarni knjigi zavedeni kot »kositrne ročke«,196 dejansko pa je šlo za sérvis za pitje čaja in kave iz zlitine britanija (inv. št. N 39499–N 39502) ter bidermajerski ročki iz prve polovice 19. stole- 191 Dokumentacija OZUU, Inventarna knjiga VIII, 19942– 20982, s. p.; Žargi, Kositer, str. 95, št. 72. 192 Dokumentacija OZUU, Inventarna knjiga VIII, 19942– 20982, s. p. 193 Dokumentacija OZUU, Inventarna knjiga V, 16000–17443, s. p.; Žargi, Kositer, str. 141–142, št. 208, 209. 194 Dokumentacija OZUU, Inventarna knjiga VIII, 19942– 20982, s. p. Predmeti nimajo žiga proizvajalca, na dnu je zgolj zapis BEST ELECTRO PLATE in serijske številke. 195 Rojena je bila 4. julija 1898 s krstnim imenom Miroslava Ci- rila Metoda. Bila je hči znanega slovenskega arhitekta Cirila Metoda Kocha (https://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi281891/ (24. 10. 2022)). Ta je leta 1916 kupil počitniško hišo na Bledu, ki jo je leta 1949 prevzela njegova hči. Umrla je septembra 1983 na Jesenicah, pokopana je bila na ljubljan- skih Žalah (NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Jakob, Krstna knjiga 1892–1902, str. 151; Delo, 21. 9. 1983, št. 219, str. 7; Benedik, Počitniške vile, str. 213). 196 Dokumentacija OZUU, Inventarna knjiga VI, 17444–18671, s. p. tja.197 Dve leti pozneje je muzej od iste gospe kupil še dva podobna okrasna krožnika v vrednosti 12.000 dinarjev.198 Novembra 1986 je sledila še zadnja pridobitev večje skupine kositrnih predmetov. Za 1.300.000 di- narjev je od Slobodana Boljkovca iz Ljubljane kupil del zbirke Haring.199 Muzej je tedaj kupil izključ- no kositrne predmete, skupaj jih je bilo 27 (danes je prepoznanih 26); največ je bilo krožnikov (15), preostali del zbirke so prav tako sestavljali uporabni predmeti brez večje umetnoobrtne vrednosti (sklede, dve zajemalki, vrč, ročka in svečnik).200 Del predme- tov ima ohranjene mojstrske znake, dve skledi sta 197 Žargi, Kositer, str. 125, kat. št. 155. 198 Dokumentacija OZUU, Inventarna knjiga VII, 18672– 19941, s. p. Krožnika (inv. št. N 20335 in N 34102) imata podobno obliko, izdelana pa sta bila kot običajna krožnika v dveh različnih delavnicah v Spodnji Avstriji. Naknadno sta bila na sprednjem delu okrašena z gravurami in podobo gospe. Ta je na obeh upodobitvah oblečena v enako nošo in ima enako pričesko, nekoliko spremenjen je le njen položaj in predmeti, ki jih drži v rokah. Eden od krožnikov ima na hrbtni strani dva mestna znaka Kremsa, med njima pa je mojstrski znak, najverjetneje Johanna Michaela Hoeggerja, ki je v Kremsu deloval od leta 1759. Drugi krožnik je izdelek Johanna Semithona, ki je v zadnji četrtini 18. in v začetku 19. stoletja deloval v Waidhofnu an der Ybbs (Hintze, Die deutschen Zinngiesser VII, str. 181, št. 1050; Richter, Wacha, Die Zinngießer, str. 54–55). 199 Zbirka se je imenovala po Zofiji Haring (1843–1929), ki je imela več posesti v Beli krajini, med drugim t. i. Viniški dvo- rec v Črnomlju. Zbirala je predvsem vezenine in tkanine, pa tudi raznovrstne starine. Za zbiranje naj bi jo dodatno nav- dušil veterinar in zbiratelj Josip Nikolaj Sadnikar iz Kamnika (Račič, Domače tkalstvo, str. 144; https://www.nm.sik.si/si/ eknjiznica/bioleks/?bid=523 (dostop: 24. 10. 2022)). 200 Dokumentacija OZUU, Inventarna knjiga IX, 20983–21789, s. p. Slika 18: Jušnik, Gradec (?), sredina 18. stoletja (hrani NMS, inv. št. N 6282, foto: Tomaž Lauko). 362 GAŠPER OITZL: »SREBRO MALEGA ČLOVEKA« V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE, 335–366 2023 bili izdelani v štajerskem trgu Fürstenfeld,201 drugi znaki pripadajo mojstrom iz današnje Slovenije. Za obogatitev muzejske zbirke je pomembnih predvsem pet krožnikov štajerskih kositrarskih mojstrov; trije imajo znak Franca Ksavra II. Caminollija, ki je v Ma- riboru deloval med letoma 1815 in 1832, dva znaka pa sta celjska in pripadata družini Stretti, Johannu Battisti in njegovemu sinu Johannu Jakobu.202 Pred osamosvojitvijo je muzej aprila 1990 za 17.500 dinarjev kupil dva predmeta od Ludvika Klausa iz Ljubljane, in sicer kositrni krožnik starej- šega tipa (t. i. kardinalski klobuk, inv. št. N 20339) in ročko, izdelano v češkem Chebu.203 Nakup kro- žnika je bil zelo pomemben za obogatitev zbirke, saj gre za prvi in edini primerek te vrste, ki ga je muzej pridobil. Decembra 1994 je muzej od podjetja Darilo, d. o. o., iz Novega mesta za 80.000 tolarjev kupil ročko z navojnim pokrovom (inv. št. N 34194). Predmet ima kljub slabi kvaliteti kositrne zlitine za zbirko poseben pomen, saj gre verjetno za najstarejši predmet z ljub- ljansko mojstrsko znamko, in sicer Johanna Lauerja, ki je v Ljubljani deloval med letoma 1720 in 1744.204 Sklep Raziskava historiata kositrnih predmetov, ki jih hrani Oddelek za zgodovino in uporabno umetnost Narodnega muzeja Slovenije, ponuja dober vpogled v zbiralno politiko muzeja in njeno spreminjanje. Obe- nem prikazuje odnos javnosti do zbiranja in hranje- nja izdelkov umetne obrti ter do muzejske institucije v zadnjih dveh stoletjih, v katerih so se ne nazadnje zgodile obsežne gospodarske, kulturne, politične in družbene spremembe. Če je muzej v prvih desetlet- jih delovanja pridobival skoraj izključno darove, je pozneje predmete predvsem kupoval, in sicer tako z lastnimi kot tudi s finančnimi sredstvi regionalnih oblasti, ki so bile še posebej darežljive v obdobju med svetovnima vojnama, z namenom vzpostavitve obrt- nega muzeja. Skoraj tretjina predmetov, ki smo jim uspeli določiti provenienco (to lahko določimo za polovico obravnavanih predmetov), je bila po koncu druge svetovne vojne prevzeta iz Federalnega zbir- nega centra kot ostanek nacionalizacije in zasega za- sebne lastnine »državnih in razrednih sovražnikov«. Z muzealskega etičnega vidika dvomljive prakse so 201 Prim. Mlinarič, Zloščeno, str. 17. 202 Hintze, Die deutschen Zinngiesser VII, str. 134–136, št. 768, 769; Žargi, Kositer, str. 34, 48; Korošec, Kositrarska obrt, str. 160–162; Simoniti, Mariborski kositrarji, str. 24; Mlinarič, Zloščeno, str. 24–25. 203 Dokumentacija OZUU, Inventarna knjiga IX, 20983–21789, s. p. 204 Dokumentacija OZUU, Akcesijska knjiga, Kulturna zgodo- vina, 1990–, s. p.; Žargi, Kositer, str. 42–43. Ročka ima višjo vsebnost svinca od dovoljene (če so jo uporabljali za shranje- vanje hrane ali pijače), in sicer skoraj tretjino (30,7 %). Delež kositra znaša nekaj manj od dveh tretjin (65,6 %), v zlitini je še 2,49 % arzena in manjši delež bakra (0,9 %) (Nemeček, Konserviranje, str. 6). se nadaljevale tudi z obsežno menjavo muzealij v an- tikvariatu. V času socialistične Jugoslavije je muzej nato z lastnimi sredstvi kupil še nekaj predmetov, s katerimi je nadgradil in dopolnil tedaj že dokaj obse- žno zbirko, ki ponuja dober vpogled v zgodovino in izdelke kositrarske obrti v srednji Evropi med 17. in 19. stoletjem.205 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL) ŽA Ljubljana – Sv. Jakob, Krstna knjiga 1892– 1902 ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Mrliška knjiga 1735– 1770 ŽA Višnja Gora, Krstna knjiga 1883–1910 Narodni muzej Slovenije (NMS) Arhiv (šk. 1831–1832 – 1933) Darila 1910–1935 Nakupi 1910–1940 Dokumentacija Oddelka za zgodovino in upo- rabno umetnost (OZUU) Erwerbungen, 1889–1896, 1897–1905 Federalni zbirni center Inventarna knjiga I–X (Narodni muzej Ljub- ljana. Inventarna knjiga. Kulturna zgodo- vina 1–8) Narodni muzej Ljubljana. Akcesijska knjiga. Kulturna zgodovina, 1990– ČASOPISNI VIRI Delo, 1983 Illyrisches Blatt, 1832, 1837, 1844 Intelligenz-Blatt zur Laibacher Zeitung, 1837 Jutro, 1932, 1940 Laibacher Zeitung, 1831, 1835, 1851, 1914, 1918 Slovenec, 1906, 1909, 1932 Slovenski narod, 1923 Slovenski poročevalec, 1945, 1958 OBJAVLJENI VIRI IN LITERATURA Anonimno: Splošni pregled. Kronika slovenskih mest 1, 1934, str. 77–80. Baraga, France: Grad Mirna v zapuščinskih inventar- jih. Mirna: Studio 5, 2006. Benedik, Božo: Počitniške vile so bile ponos blejskega letovišča. Kronika 32, 1984, št. 2–3, str. 197–213. 205 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Pred- met kot reprezentanca: okus, ugled, moč (Raziskave mate- rialne kulture na Slovenskem) (P6–0282), ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. 363 GAŠPER OITZL: »SREBRO MALEGA ČLOVEKA« V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE, 335–3662023 Binder, Josef Julius: Geschichte der k. k. Staats-Ober- realschule in Laibach. Festschrift zur Feier des fünf- zigjährigen Bestandes. 1852–1902. Laibach: Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1902. Boucaud, Phillipe in Frégnac, Claude: Les Étains. Des origines au début du XIXe siècle. Fribourg: Of- fice du Livre, 1978. Bučić, Vesna: Strmolski interierji, pred letom 1945 in po njem. Kronika 54, 2006, št. 2 (Iz zgodovine gradu Strmol na Gorenjskem), str. 347–360. Cotterell, Howard Herschel: Old Pewter. Its Makers and Marks in England, Scotland and Ireland. An Account of the Old Pewterer & his Craft. Rutland: C. E. Tuttle, 1975. Demšar, Cirila: Ilčevi iz Selc. Železne niti 7, 2010, str. 325–328. Denhardt, Annette: Das Metallwarendesign der Württembergischen Metallwarenfabrik zwischen 1900 und 1930. Historismus, Jugendstil, Art Deco. Münster: Lit Verlag, 1993. Deschmann, Karl: Führer durch das Krainische Lan- des-Museum Rudolfinum in Laibach. Laibach: Landes-Museum, 1888. Donnet, Fernand: La marque des étains d'Anvers. Bulletin de'l Académie royale d'archéologie de Bel- gique, 1903/III, str. 190–196. Dragocenosti Narodnega muzeja Slovenije = Treasu- res of the National Museum of Slovenia (ur. Matej Hreščak). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2021. Dry, Graham: Art Noveau Domestic Metalwork from Württembergische Metallwarenfabrik. The English Catalogue 1906. Woodbridge: Antique Collec- tors' Club, 1988. Edles Zinn. Eine Auswahl und Dokumentation von er- lesenem Zinn aus vier Jahrhunderten. Wiesbaden: Vollmer, 1974. First, Blaženka: Wintrova zbirka – jedro Grafičnega kabineta Narodnega muzeja Slovenije. Narodni muzej Slovenije. 200 let (ur. Tomaž Lazar idr.). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2021, str. 395–420. Gotika v Sloveniji – svet predmetov / Gothic Art in Slo- venia – the World of Objects (ur. Maja Lozar Štam- car). Ljubljana: Narodni muzej, 1995. Grahornik, Matjaž: Zapuščinski inventar po Janezu Jakobu grofu Khislu iz leta 1690. Maribor: Pokra- jinski arhiv Maribor, 2020 (Gradivo za zgodovino Maribora, 44). Grimm, Jacob; Grimm, Wilhelm: Deutsches Wörter- buch. Leipzig: Hirzel, 1971. Haedeke, Hanns-Ulrich: Sächsisches Zinn. Aus einer Glauchauer Sammlung. Leipzig: Prisma, 1980. Haedeke, Hanns-Ulrich: Zinn. Zentren der Zinn- gießerkunst von der Antike bis zum Jugendstil. Ha- nau: Verlag Werner Dausien, 1973. Hempel, Gudrun: Zinn. Gerät in Alltag und Brauch aus der Metallsammlung des Österreichischen Muse- ums für Volkskunde. Wien: Österreichischen Mu- seum für Volkskunde, 1993. Hintze, Erwin: Die deutschen Zinngiesser und ihre Marken I–VII. Nürnberg: Karl W. Hiersemann, 1921–1931. Horvat Jasna idr.: Katalog razstavljenih predmetov. Gotika v Sloveniji – svet predmetov / Gothic Art in Slovenia – the World of Objects (ur. Maja Lozar Štamcar). Ljubljana: Narodni muzej, 1995, str. 276–373. Horvat, Jasna in Kos, Mateja: Zbirka slik Narodnega muzeja Slovenije = The Collection of Paintings at the National Museum of Slovenia. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2001. Horvat, Jasna: Dr. Josip Mal in njegov trajen spo- menik v Narodnem muzeju. Predmet kot repre- zentanca. Okus, ugled, moč = Objects as Manifesta- tions of Taste, Prestige and Power (ur. Maja Lozar Štamcar). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2009, str. 418–470. Horvat, Jasna: Slovenci v letu 1789. Ljubljana: Naro- dni muzej, 1989. Jarc, Janko: Dr. Žiga Bučar (1830–1879). Kronika 40, 1992, št. 1, str. 9–22. Jarc, Janko: Žiga Bučar. Jarčev zbornik. Razprave in portreti (ur. Janko Jarc in Nataša Petrov). Novo mesto: Tiskarna, Dolenjska založba, 1993, str. 153–177. Knez, Darko: Ampule. Argo 42, 1999, št. 2, str. 9–11. Kodrič-Dačić, Eva: Federalni zbirni center in njegov prispevek k dopolnitvi fondov Narodne in uni- verzitetne knjižnice. Knjižnica 44, 2000, št. 4, str. 51–63. Komić Marn, Renata: Po sledeh Strahlove zbirke. Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 45, 2009, str. 185–216. Komić Marn, Renata: Zbirateljstvo in umetnostni trg v Ljubljani med obema vojnama na primeru razprodaje Strahlove zbirke. Kronika 68, 2020, št. 1, str. 69–88. Korošec, Branko: Kositrarji baročne Ljubljane. Do- nesek k obrtni zgodovini kositrarstva na Sloven- skem. Kronika 13, 1965, št. 3, str. 182–196. Korošec, Branko: Kositrarska obrt na slovenskem Štajerskem. Kronika 14, 1966, št. 3, str. 155–164. Kos, Mateja: Arhiv Narodnega muzeja Slovenije in gradivo Federalnega zbirnega centra. Provenien- ca, transferji in lastništvo umetnin. Sodobni izzivi za raziskovalce in lastnike. Knjiga povzetkov / 8. posvet slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, Ma- ribor, 30. november–1. december 2018 (ur. Tina Košak in Barbara Murovec). Ljubljana: Umetno- stnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, 2018. Kos, Mateja: Keramika v gradu Strmol. Kronika 54, 2006, št. 2 (Iz zgodovine gradu Strmol na Go- renjskem), str. 293–302. Kotar, Jernej: Od nastopa Karla Dežmana do pre- 364 GAŠPER OITZL: »SREBRO MALEGA ČLOVEKA« V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE, 335–366 2023 oblikovanja v Narodni muzej (1852–1924). Na- rodni muzej Slovenije. 200 let (ur. Tomaž Lazar idr.). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2021, str. 65–79. Kotar, Jernej: Od ustanovitve Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani do odhoda kustosa Henrika Freyerja (1821–1852). Narodni muzej Slovenije. 200 let (ur. Tomaž Lazar idr.). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2021, str. 23–63. Kotar, Jernej: Ustanovitev Deželnega muzeja v Ljub- ljani. Kronika 69, 2021, št. 1, str. 25–42. Kotar, Jernej: Wir Fridreich von gottes gnaden…herzog ze Krain. Deželnoknežja oblast in uprava Friderika III. na Kranjskem. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Narodni muzej Slovenije, 2023 (v tisku). Kozina, Brane: Komisija za upravo narodne imovine. Arhivi 13, 1990, št. 1–2, str. 15–19. Lazar, Tomaž: Baron Hans Kometer in njegova zbir- ka starin z dvorca Pukštajn. Kronika 63, 2015, št. 2, str. 293–318. Lazar, Tomaž: Gospostvo Pukštajn in rodbina Ko- meter. Podjetniki, baroni, meceni, zbiralci starin. Kronika 63, 2015, št. 1, str. 41–64. Lazar, Tomaž: Metalurška zapuščina v Narodnem muzeju Slovenije = Metallurgical Heritage in the National Museum of Slovenia. Ko zapoje kovina. Tisočletja metalurgije na Slovenskem = Song of Me- tal. Millenia of Metallurgy in Slovenia (ur. Jernej Kotar idr.). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2019, str. 166–187. Lazar, Tomaž: Od postopnih nadgradenj do reorga- nizacije Narodnega muzeja (1889–1947). Naro- dni muzej Slovenije. 200 let (ur. Tomaž Lazar idr.). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2021, str. 167–185. Lazar, Tomaž: Oddelek za zgodovino in uporabno umetnost ter njegovi predhodniki. Narodni muzej Slovenije. 200 let (ur. Tomaž Lazar idr.). Ljublja- na: Narodni muzej Slovenije, 2021, str. 317–337. Leitner, Friedrich Wilhelm: Altes Zinn in Kärnten. Katalog zur Sonderausstellung des Landesmuseums für Kärnten. Mai bis Oktober 1987. Klagenfurt: Geschichtsverein für Kärnten, 1987. Lengellé, Henri: Les poinçons des étains Français. Pa- ris: Tardy, 1985. Loserth, Johann: Das Archiv des Hauses Stubenberg. (Supplement II.): Archivregister von Wurmberg aus den Jahren 1498 und 1543, nebst einem Wurmber- ger Schloßinventar von 1525. Graz: Historischen Landeskommission für Steiermark, 1911. Lozar Štamcar, Maja: Novorenesančna palača Kranj- skega deželnega muzeja. Narodni muzej Slovenije. 200 let (ur. Tomaž Lazar idr.). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2021, str. 189–209. Makarovič, Marija: O Grebenčevi zbirki v Etnograf- skem muzeju v Ljubljani. Slovenski etnograf 15, 1962, str. 243–251. Mantuani, Josip: Poročilo o Deželnem muzeju »Ru- dolfinum« za l. 1910. Carniola. Izvestja Muzejske- ga društva za Kranjsko 2, 1911, št. 1, str. 127–142. Mikola, Milan: Zaplembe premoženja v Sloveniji v letih 1945–1946. Prispevki za novejšo zgodovino 32, 1992, str. 155–171. Miškec, Alenka: Numizmatični kabinet – od prvih zbirk Kranjskega deželnega muzeja do Numiz- matičnega kabineta v Narodnem muzeju Slove- nije. Narodni muzej Slovenije. 200 let (ur. Tomaž Lazar idr.). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2021, str. 381–392. Mlinarič, Davor: Zloščeno do visokega sijaja. Kositrno posodje iz zbirk Pokrajinskega muzeja Celje. Celje: Pokrajinski muzej, 2021. Nabergoj, Tomaž: Muzealec v Narodnem muzeju in začetki arheologije srednjega veka. Pretrga- ne korenine. Sledi življenja in dela Rajka Ložarja (ur. Ingrid Slavec Gradišnik). Ljubljana: Založ- ba ZRC, 2005, str. 159–189. DOI: https://doi. org/10.3986/9616500899 Narodni muzej Slovenije. Zgodovinske in umetnostne zbirke: stalna razstava (ur. Maja Lozar Štamcar). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011. Nemeček, Nataša: Konserviranje in restavriranje predmetov iz kositra. Priročnik. Muzejska konzer- vatorska in restavratorska dejavnost 1, 3.1.3, 2016, str. 1–14. Objave. Uradni list Ljudske Republike Slovenije 3/56, 1947, Ljubljana, str. 357–368. Oitzl, Gašper: Od dvorane v liceju do nove muzej- ske palače (1831–1888). Narodni muzej Slovenije. 200 let (ur. Tomaž Lazar idr.). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2021, str. 149–165. Oitzl, Gašper: Zapuščina tržiških kovačev v Naro- dnem muzeju Slovenije. Kronika 68, 2020, št. 3, str. 553–580. Oitzl, Gašper: Zbirka žebljev iz 19. stoletja v Naro- dnem muzeju Slovenije. Argo 61, 2018, št. 2, str. 30–42. Polec, Janko: Edvard in Karel Strahl. Zbornik za umetnostno zgodovino 10, 1930, št. 3–4, str. 45–83. Polec, Janko: Karla Strahla zgodovina starološkega gradu in njegova avtobiografija. Zbornik za umet- nostno zgodovino 10, 1930, št. 3–4, str. 84–106. Preinfalk, Miha: Auerspergi. Po sledeh mogočnega tura. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa, 2005 (Thesaurus memoriae. Dissertationes, 4). Preinfalk, Miha: Družina Roschütz – baroni, ki to niso bili. Kronika 54, 2006, št. 1, str. 95–104. Račič, Božo: Domače tkalstvo v Beli krajini. Sloven- ski etnograf 3/4, 1950/1, str. 142–158. Richter, Friedrich in Wacha, Georg: Die Zinngießer der Stadt Waidhofen an der Ybbs. Altes Zinn aus Waidhofen/Ybbs (ur. Andreas Kusternig). Wien: Amt der NÖ Landesregierung, 1991, str. 22–63. Rogelj Škafar, Bojana: Upodobljene sledi narodne iden- titete. Zbirka risanih zapisov učencev Otona Gre- 365 GAŠPER OITZL: »SREBRO MALEGA ČLOVEKA« V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE, 335–3662023 benca v Slovenskem etnografskem muzeju. Ljublja- na: Založba ZRC, 2011. Roselt, Christof J.: Das Bergische Museum Schloß Burg an der Wupper. Hamburg, 1969. Rugále, Mariano; Preinfalk, Miha: Blagoslovljeni in prekleti. Del 1, Plemiške rodbine 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Viharnik, 2010. Ruhmann, Karl: Edel-Zinn. Ein Begleiter durch die Ausstellung. Wildon: K. Ruhmann, 1988. Santonino, Paolo: Popotni dnevniki: (1485–1487). Celovec, Dunaj, Ljubljana: Mohorjeva založba, 1991. Schematismus des Laibacher Gouvernments im König- reiche Illyrien für das Jahr 1833. Laibach: Eger'schen Gubernial Buchdruckerei, 1833. Schematismus des Laibacher Gouvernments-Gebiethes im Königreiche Illyrien für das Jahr 1841. Laibach: Eger'schen Gubernial Buchdruckerei, 1841. Schematismus für das Laibacher Gouvernment-Gebieth im Königreiche Illyrien. Jahr 1829. Laibach: Leo- pold Eger, 1829. Schmidburg, Joseph Camillo Freiherr von: An die vaterländischen Freunde der Wissenschaften. Lai- bach, 1823. Simoniti, Marjetica: Mariborski kositrarji. Kronika 25, 1977, št. 1, str. 22–29. Smola, Gertrud: Altes Zinn. Aus der Sammlung für Kunstgewerbe am Steiermärk. Landesmuseum Joan- neum mit Leihgaben der Stadt Rottenmann, Graz, Juni bis Sept. 1975. Graz: Das Museum, 1975. Škofljanec Jagodic, Veronika: Premoženje treh plem- kinj na Kranjskem konec 17. stoletja. Kronika 71, 2023, št. 2, str. 277–292. DOI: https://doi. org/10.56420/Kronika.71.2.03 Štukl, Jože: Inventarni popisi z Loškega gradu z začetka 14. stoletja. Loški razgledi 59, 2012, str. 13–32. Štular, Hanka: Pivsko posodje skozi stoletja. Ljubljana: Narodni muzej, 1975. Theatrum vitae et mortis humanae = Prizorišče člove- škega življenja in smrti = The Theatre of Human Life and Death. Podobe iz 17. stoletja na Slovenskem = Images from the Seventeenth Century in Slovenia. Katalog = Catalogue (ur. Maja Lozar Štamcar in Maja Žvanut). Ljubljana: Narodni muzej Slove- nije, 2002. Tischer, Friedrich: Böhmisches Zinn und seine Mar- ken. Leipzig: Verlag Karl W. Hiersemann, 1928. Universal E. M.: Histoire et petite histoire des étains de nos provinces. Catalogue de l'exposition d'étains an- ciens et modernes. Bruxelles, 1975. Verster, A. J. G.: Old European Pewter. With 118 Il- lustrations. London: Thames and Hudson, 1958. Vilfan, Sergij: Prispevki k zgodovini mer na Slo- venskem s posebnim ozirom na ljubljansko mero (16.–19. stoletje). Zgodovinski časopis 8, 1954, str. 27–86. Vodišek, Tanja: Federalni zbirni center in njegova za- puščina slovenskim muzejem. Diplomska naloga. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakul- teta, 2012. Vodopivec, Barbara: Zakonodajni in institucionalni okvir transferjev predmetov kulturne dediščine v povojni Jugoslaviji. Kronika 68, 2020, št. 2, str. 273–292. Vodušek Starič, Jerca: Prevzem oblasti 1944–1946. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992. Volčjak, Jure: Od stanovske ideje do cesarske potrdi- tve. Domovinski/deželni muzej v obdobju 1821– 1826 v luči dunajskega gradiva. Narodni muzej Slovenije. 200 let (ur. Tomaž Lazar idr.). Ljublja- na: Narodni muzej Slovenije, 2021, str. 81–107. Wacha, Georg: Zinn und Zinngießer in den Ländern Mitteleuropas. München: Keyser, 1983. Waidacher, Friedrich: Die Zinngießerfamilie Zam- poni. Sonderausstellung. Graz, 8.11.–3.12. 1967, Museum für Kulturgeschichte und Kunstgewerbe am Landesmuseum Joanneum Graz. Graz: Landesmu- seum Joanneum, 1967. Włodarska, Barbara: Cyna. Katalog zbiorów Muzeum Narodowego w Gdańsku. Gdańsk: Krajowa agen- cja wydaniwcza, 1975. Wolfbauer, Georg: Die steirischen Zinngießer und ihre Marken. Graz: Leuchner und Lubensky, 1934. Woodhead, Eileen: Trademarks on Base-metal Table- ware. Late 18th Century to circa 1900 (Including marks on Britannia Metal, Iron, Steel, Copper Allo- ys and Silver-plated Goods). Ottawa: Environment Canada, 1991. Zahn, Joseph: Fontes Rerum Austriacarum. II. Ab- teilung, XXXVI. Band, Sammlung von Urkunden und Urbaren zur Geschichte der ehemals freisingi- schen Besitzungen in Österreich. Wien: K. k. Hof- und Staatsdruckerei, 1871. Zakon o zbiranju, čuvanju in razdeljevanju knjig in drugih kulturno znanstvenih in umetniških predmetov, ki so postali državna last po odloku Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Ju- goslavije z dne 21. novembra 1944. Uradni list Demokratske federativne Jugoslavije 1/36, 1945, Beograd, str. 299. Žargi, Matija: Auerspergov knežji dvorec = The Prin- ces of Auersperg Mansion in Ljubljana. Theatrum vitae et mortis humanae = Prizorišče človeškega živ- ljenja in smrti = The Theatre of Human Life and Death. Podobe iz 17. stoletja na Slovenskem = Ima- ges from the seventeenth century in Slovenia. Raz- prave (ur. Maja Lozar Štamcar in Maja Žvanut). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2002, str. 277–307. Žargi, Matija: Kositer na Slovenskem. Obrt in izdelki. Ljubljana: Narodni muzej, 1981. Žontar, Jože: Povojni prisilni odvzemi zasebnega premoženja. Arhivi 1, 1990, št. 1–2, str. 5–11. 366 GAŠPER OITZL: »SREBRO MALEGA ČLOVEKA« V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE, 335–366 2023 Žvanut, Maja: Od viteza do gospoda. Ljubljana: Vi- harnik, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1994. Žvanut, Maja: Slovenci v šestnajstem stoletju. Ljublja- na: Narodni muzej, 1986. Žvanut, Maja: Zgodovina v kamnu – stari lapidarij v Narodnem muzeju Slovenije. Argo 47, 2004, št. 2, str. 28–38. SPLETNI VIRI Britannica: https://www.britannica.com/technology/britannia- -metal Dolenjski biografski leksikon: https://www.nm.sik.si/si/eknjiznica/ bioleks/?bid=523 Grace's Guide: https://www.gracesguide.co.uk/James_Dixon_and_ Sons https://www.gracesguide.co.uk/Joseph_Cutts Silvercollection: https://www.silvercollection.it/electroplatesilverc- due.html https://www.silvercollection.it/ENGLADIXON. html https://www.silvercollection.it/ENGLA- HAWKSWORTH.html Slovenska biografija: Cevc, Emilijan: Stelè, Francè (https://www.sloven- ska-biografija.si/oseba/sbi608537/) Koblar, France: Starè, Josip (https://www.slovenska- -biografija.si/oseba/sbi604184/) Mesesnel, France: Koch, Ciril, Metod (https://www. slovenska-biografija.si/oseba/sbi281891/) Uredništvo: Gaber, Ante (https://www.slovenska- -biografija.si/oseba/sbi194384/) S U M M A R Y “Poor man’s silver” in the National Museum of Slovenia. History of the collection of pew- ter objects Pewter strongly marked the production and de- sign of utilitarian objects in the Early Modern Peri- od. Various pewter alloys were primarily used in the production of kitchenware, tableware, ecclesiastical utensils, candleholders, etc. Pewter craft reached its zenith in the seventeenth and eighteenth centuri- es, after which it began to decline. In Slovenia, the first pewterers appeared in written sources at the end of the fifteenth century. The collections of the Na- tional Museum of Slovenia contain a multitude of pewter objects, about 400 of which are discussed in this article. Most are dated between the seventeenth and nineteenth centuries, and relatively few may be placed into preceding or subsequent periods. A vast majority of the objects were produced in the Central European area—that is, in the Slovenian lands and Bohemia as well as in German and Austrian lands. A large part were the works of Ljubljana’s pewterers; most donors, too, were from Ljubljana. Because during the first decades of its existence, the museum compiled its pewter collection through donations, it had no direct influence on the type of objects acquired. Nonetheless, the objects it obtained during that period were of high artistic value. At the beginning of the twentieth century, the museum fi- nally took a more proactive approach and embarked on deliberate purchases of pewter objects still mis- sing from its collections. Provided with a significant financial injection from the regional authorities and the Ljubljana Chamber of Commerce, Crafts, and Industry in the interwar period, the museum director Josip Mal obtained parts of major private collecti- ons with the idea of establishing an arts and crafts museum, but his plan was never realized. While not a significant part of private collections and despite their limited number, pewter objects added to the museum’s pewterware collection. Especially note- worthy were the acquisitions from the private collec- tions of Baron Ludwig von Härdtl and Baron Hans von Kometer. The museum’s collections grew substantially af- ter the Second World War, especially in 1951, when the institution also accepted 280 pewter objects from the Federal Collection Centre. Of these, sixty can be identified in the current collections. Apart from their multitude, they are also important in terms of their artisanal value, because at that time the mu- seum received many Baroque and Rococo products from the so-called silver-type pewter and other im- portant collection items. Over the following decades, the museum also continued to extend its collection through systematic purchases.