UČITELJSKI TOVARIŠ.
List za šolo in dom.
—-
Izhaja v 1. in 15. dan vsacega meseca, in stane vse leto 3 gold., pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise prejema uredništvo. — Naročnina in oznanila pošiljajo se založništvu v Milic-evo tiskarno v Ljubljani.
Štev. II.	V Ljubljani, 1. junija 1882.	XXII. leto.
Kaj naj učitelj stori, da bodo njegovi učenci zvesti svojemu narodu.
(Odlomek iz govora: „Kako naj se slovensko-nemške slovnice za slov. ljudske šole popravijo?" katerega je pri zborovanji Celjskega učit. društva v 5. dan januvärja t. 1.*) govoril Tone Brezovnik.)
Akoravno so se najslavnejši pedagogi vseh časov in narodov, kakor znano, izrekli, da naj bi se v ljudski šoli v tujem jeziku ne poučevalo, posebno pa dandanašnji ne, ko se ima ubogi otrok toliko učiti, da mu j e, kakor pravi slavni Humboldt, pravega pravcatega znojevega želodca treba, vender o tem danes ne govorim. Upajmo pa, da: „Vremena bodo Slovencem se zjasnile, jim milši zvezde, kakor zdaj sijale".
Ker nas zdanje okoliščine silijo, da moramo v ljudski šoli nemščino učiti, učimo jo, a gledimo, da nam otroci za nemške besede, katere jim podajamo, ne prodajo svojega slovenskega srca. To naj bo ena prvih skrbi vsacega učitelja, da otrokom vcepi neugasljivo ljubezen do njihovega naroda posebej, in se ve da potem tudi do širje naše domovine, do slavne Avstrije v obče. Naj me pa nihče napačno ne razumi in ne misli, da razširjam tu kake krive misli. Poslušajmo, kaj nam v tej zadevi velevajo „Normal-Lehrpläne für Volksschulen. Herausgegeben vom k. k. steiermärkischen Landesschulrathe, Wien, 1874". Tam čitamo na str. 127. tako-le: „Die gesammte Volksschule soll die Schüler zu Menschen heranbilden, die in's praktische Leben mit einem wohlgeschulten Geiste . . . mit Begeisterung für das Vaterland und Nation, anhänglich an das Kaiserhaus übertreten". Učitelj stori toraj le svojo dolžnost, ako vzbuja v otrocih ljubezen do ožje in širje domovine naše; kje je potem še le dolžnost, vsled katere mora učitelj to spolnovati kot zvesti sin svojega naroda?
Da pa učitelj more v mlada srca vcepiti ljubezen do naroda, treba je pred vsem, da je on sam vnet v pravi ljubezni do svojega naroda, kajti nihče ne more dati, česar sam nima.
To svojo ljubezen in spoštovanje, posebno pa to do materinega jezika mora učitelj otrokom povsod in pri vsaki priliki kazati. On naj otrokom kaže, da je naš narod ravno takega spoštovanja, ravno take ljubezni vreden, kot kak drugi, in da moramo svoj jezik kot svojo materinščino še posebno ljubiti in spoštovati. Zato naj učitelj materinemu jeziku povsod in vsikdar prvo mesto odkaže. Svoje uradne spise, šolska naznanila in spričevala i. dr. naj učitelj spisuje slovenski in občevaje z nadzorniki, s tovariši ali z drugimi osebami naj ne zametuje svojega materinega jezika. Ni prav, če učitelj otrokom prigovarja, da naj gospodske ljudi po nemški pozdravljajo i. t. d. Se li more materinemu jeziku večja sramota storiti, kot vzbuditi v otrocih čut: glejte, naš jezik je preboren, da bi ž njim „gospodskega" človeka pozdravljali, ker ta je le za hlapce, dekle in k večjemu še za
*) Glej letošnj. „Učit. Tov." str. 46.!	Pis.
kacega priprostega kmeta. Povejmo mladini, da tukaj v svoji domači deželi je najlepše, če pozdravljamo v domačem jeziku, in da noben pameten gospodski človek menda ne bo otroku za zlo vzel, če ga po domače pozdravi. Tako otrokom ne bodemo kazali, da slovenski jezik ni za gospodske, temuč da bi bil le za hlapčevske ljudi. — Ne molimo z našimi slovenskimi učenci nemški, kajti naš materini jezik je vender toliko vreden, da govorimo v njem k svojemu stvarniku. Kažimo učencem, kako naj svoje krstno in rodo-vinsko ime pravilno po slovenski pišejo.
Ako govorimo li o naših slovenskih razmerah, deželah, ljudeh, šegah i. t. d., ne govorimo zaničljivo o njih; to mora otroka in domoljuba boleti, če tudi odkrivamo otroku tu in tam kako slabo stran našega naroda, storimo to tako, da vidijo otroci iz vsake besede ljubezen, katero imamo v svojem srci za svoj narod. Bodimo podobni ljubeči materi, ki pri svojih otrocih išče in odkriva dobre kot slabe lastnosti, a ve za slabe še vsikdar kak izgovor. Enako delajmo tudi pri vzbujanji ljubezni k prevzvišenej nam cesarskej rodbini, do slavne naše Avstrije. Vse, kar vemo lepega in dobrega o Avstriji, vse povijmo v krasno kito, ter jo podarimo svojim učencem, češ, taka je, glejte, naša Avstrija. In kakor pojemo o Avstriji: „Ti biser vsega si sveta!" tako naj bo tudi naš slovenski rod za naše sinove in hčerke ,.biser vseh narodov". Kakor nam pa, če ljubimo našo Avstrijo nad vse, ni treba črtiti druzih držav, tako je tudi pri ljubezni do našega naroda. —
Da pa sadimo v srca nam izročene mladine ljubezen do slavne Avstrije in našega malega naroda tudi pozitivno, recimo jim n. pr.: Ljubimo svojo milo Avstrijo, kakor ljubimo starše, brate in sestre. Bodimo ji vedno zvesti sinovi in hčerke ter žrtvujmo ji v blagor in srečo vse svoje moči. Skrbimo, da bode mogočna Avstrija ponosna na nas!
Ljubimo pa zraven mogočne Avstrije tudi svoj mili narod. Ne sramujmo se ga nikdar in tudi ne jezika svojega. Bodimo podobni otroku, ki tudi svojo ubogo mater ljubi, katera mu morda še nikdar ni kaj posebno dobrega podarila, ker mati sama ničesar nima. Vender jo otrok ljubi čez vse druge ljudi, vsaj je le ona njegova mati. Taki bodimo tudi mi. Spoštujmo druge narode, kolikor vsak zasluži, a ljubezen, zvesto ljubezen ohranimo našemu narodu. Pokažimo povsod, da smo slovenski Avstrija ni. Za čast svoje Avstrije, za čast svojega naroda potegujmo se povsod, in ne pustimo nikjer, da bi se o njem slabo govorilo i. t. d. Ne sramujmo se svojega roda in jezika! Ljubimo svoj rod, spoštujmo svoj materini jezik!
Skratka, pokažimo učencem pri vsaki priliki srce do svojega naroda; pokažimo povsod, kako zelo spoštujemo in ljubimo svoj in svojih učencev materini jezik. Verjamite mi, dragi tovariši, da nam bodo otroci že za to spoštovanje njih materinega jezika hvaležni, da nas bodo že za to ljubili.
Če delamo tako ter se vedno kažemo kot zveste sinove majke Slave, potem naj naši otroci le znajo nemški, srce njih ostalo bo vedno zvesto svojemu slovenskemu narodu. Vsaj znamo tudi mi nemški, a še zato nismo postali izdajice tega, kar mora biti človeku najdražjega, svojega materinega jezika. Spomnimo se, da veljajo tudi tu nekoliko pre-drugačene besede Slomšekove: „Ena sama beseda iz ust učitelja, ki o narodnih rečeh pohvalno govori, več izda, kakor pozneje vse čitanje naših časnikov in knjig. V takih letih omahljive mladosti je učitelju prav lehko v otrocih z nekolikimi besedami ljubezen do njihovega naroda podreti, pa tudi tako globoko v srce vsaditi, da je nobena še tolika nevihta ne omaje". Gorje pa zapeljivcu! —

Perspektiva po Grandauer-ji.
(Opisal J. B.)
Peršpektiva se sicer v naših ljudskih šolah ne uči, kajti ta nauk je namenjen le višjim razredom šest- in več - razrednih šol; vender se pa od učiteljev zahteva, zlasti pri skušnjah, da so tudi v tem predmetu zvedeni. Ta spis je toraj v prvi vrsti namenjen tovarišem učiteljem, toda stvar ima gotovo za vsakega omikanca nekaj veljave.
Vsako svetilno ali razsvetljeno telo pošilja svetlobne žarke na vse strani. Tako jih pride tudi nekaj v naše oči in to stori, da vidimo telo. Toda stvari, ki jih v bližini vidimo, kažejo se nam mnogokrat drugače kot v daljavi, tako n. pr. razločimo pri hiši blizo še šipe in okvire pri oknih, nekoliko dalje še okna od vrat in v veliki daljavi pa že ne vidimo več oken, ne vrat. V dolgem drevoredu se nam zdi, da so drevesa vedno inanja in bližje drug drugemu, in raven železniški tir zdi se nam vedno ožji.
Vednost pa, katera nas uči stvari tako risati na ravnici (planoti, papirji), kakor se dozdevajo našim očem od enega stališča, imenuje se perspektiva, ali kakor se je ranjki zasluženi Potočnik izrazil: „Peršpektiva (obvidnost) je umetnost, risati ali malati tako, da se vidi daleč, kar je daleč; blizo, kar je blizo".
Ker je pa vsako telo sestavljeno iz ploščad, ploščade iz črt in črte iz pik; je potrebno, da se najprve seznanimo s peršpektivnim risanjem (predstavljenjem) posamezne pike (točke). K temu rabimo posebni perspektivni pristroj, katerega Slovenci tudi lahko zovemo podobogled. Podobogled je priprava, podobna pod. 2. v listu 111. v Grandauerji, ter je sestavljena iz dveh plošč. Ena teh plošč je lesena, ter leži vodoravno, druga stoji na tej navpično, ter je od stekla. Prvo lahko imenujemo podobogledno ravnico (Bildebene), drugo pa podstavno ravnico (Grundebene).*) Na podstavni ravnici navpik pred podobogledno ravnico stoji medena palčica, na kateri je premična okrogla ploščica z luknjico v sredi, skozi katero risar gleda. Tudi se da palčica podobogledni ravnici približati in oddaljiti. Ta pristroj je pri pouku neogibno potreben; učitelj si ga lahko naredi sam; kupi si ga pa tudi lahko pri mehaniku Steflitschek-u na Dunaji za malo denarja.
Pri daljnem razlaganji peršpektive bodemo se natanko ravnali po vodilu, ki ga imamo v XII. zvezku „Grandauer's Zeichenschule".
List 111., podoba 1., predstavlja nam štiri ravnice z različno lego. K L N je vodoravna ravnica, ki predstavlja podstavno ravnico, na tej navpik stoji G M R, ki predstavlja podobogledno ravnico, na obeh navpik stoji P' F V V', ki se sploh le navpična ravnica imenuje. H IP S' S stoji vštric s podstavno ravnico, ter se ji pravi obzorna ali sploh le vodoravna ravnica (Horizontalebene). Točka P nam predstavlja oko. Vse to nam kaže razen navpične in obzorne ravnice pod. 2., ki je le skrajšana pod. 1. Poleg tega so še važni prej neimenovani deli, kakor F podnožišče ali petišče (Fusspunkt). A nemškemu Augpunktu recimo očišče ali nazorišče, V V' črta navpičnica (Vertikallinie), II II' črta ob-zornica ali vodoravnica (Horizontallinie). P A zaznamova oddaljenost očesa od podobogledne ravnice, prenešeno na obzornico A D, ter se imenuje dištancua črta (č. razstojnica, Distanzlinie). D se imenuje dištancna točka (razstojišče, Distanzpunkt). G G' se zove č. pod-stavnica (Grundlinie), P F č. stojalnica (Standlinie), črte Ps predstavljajo vidne žarke (Sehstrahlen), P S pa glavni (normalni) vidni žarek (Normalsehstral).
List 112., pod. 3., predstavlja nam, kako se podoba kake točke S določi. Potrebuje se k temu podstavna in podobogledna ravnica z njenimi deli. Točka S leži v podstavni ravnici, od nje pride tudi vidni žarek P S v opazevalčevo oko P, ker je podobogledna ravnica prozorna. Toraj opazevalec točko vidi, njeno podobo kot točko pa zapazi tam,
*) Slovenski tehnični izrazi o tem predmetu rabili so se do zdaj še malo, toraj so tudi nepopolni. Pis.
11*
kjer žarek predere podobogledno ravnico. Pri risanji se pa ta ne da na prvi mah določiti. Na podobogledu zaznaniova se podoba lahko na šipi s kredo, ako se skozi očesce na točko S pogleda. Ako se zdaj potegne črta od točke S do podnožišča F, in tam, kjer ta črta reže podstavnico, potegne navpičnica, pokaže se, da ta navpičnica ravno v točko s zadene. Na tak način se tudi naloga reši pri risanji. Potegne se namreč prema od točke S, katere podoba se risa, k očesu (P) in druga ravna črta (prema) k podnožišču (F); tam, kjer ta črta reže podstavnico, potegne se navpičnica, ki gotovo zadene črto (S P) v neki točki (*) in to je zaželjena slika točke S. — Pod. 4. nam predstavlja nalogo: Kako se najde podoba vštričnic, ki stojite navpično na podobogledni ravnici? Na razpolaganje imamo podobogledno in podstavno ravnico N O R S, ter črte in točke, ki pripadajo k ravnici. To je vselej podloga, če se išče kake podobe. Prej pa, ko se ta naloga zvrši, treba je znati zarisati podobo jedne posamezne črte. Vsaka ravna črta je določena natanko, kakor znano, z dvema točkama. Podoba črte se toraj najde, ako se določite podobi skrajnih točk, ter zvežete; kajti s podobogledom se hitro zapazi, da je podoba preme vselej tudi prema (le v enem slučaji pika). Dobro je toraj, da se na podobogledu na prej omenjeni način določijo podobe skrajnih črtnih točk, ker učenci potem stvar bolje razumejo. Pri risanji se tako ravna, kakor je bilo prej razloženo. Kakor se podoba ene črte določi, določi se podoba druge Opazujemo li podobe teh črt natančneje, pa vidimo, da ste obrneni k očišču. To se pokaže vsakikrat, kadar imajo črte tako lego, in iz tega toraj sledi pravilo: Vodoravne vštric-niče, ki so obrnene navpik k podobogledni ravnici, stekajo se v očišče.
List 113., pod. 5., nam predstavlja vodoravni vštricnici, ki ste vštric podobogledni ravnici. Po istem vodilu ko prej, se pride do pravila: Vodoravne vštricnice imajo vodoravne vštricne podobe.
Pod. 6. predstavlja nam vodoravni vštricnici, ki ste nagnjeni 45° proti podobogledni ravnici T S U W. Ako se podoba vsake posamezne črte določi in potem vse skup primerjajo, najde se naslednje pravilo: Podobe vodoravnih vštricnic, ki so 4 5° nagnjene k podobogledni ravnici, stekajo se v razstojišče.
List 114., pod. 7., nam predstavlja vodoravne vštricnice, ki nimajo nobene prej omenjenih leg, so toraj poševne. Po razloženem vodilu se najde za te črte sledeče pravilo: Njih podobe se stekajo v akcidentalno točko ali naletišče.
Pod. 8. nam predstavlja vertikalne vštricnice in njih podobe, za katere velja sledeče pravilo: Njih podobe so tudi vertikalne.
List 115., pod. 9., predstavlja nam vštricnice B C D E, ki so nagnjene k podstavni ravnici in se zadej vzdigajo. Podobe nam naznanjajo pravilo: da se stekajo v neko točko nad obzorjem, ki se zračišče imenuje (Luftpunkt).
Pod. 10. nam kaže poševni vštricnici, ki se spredaj od podstavne ravnice vzdigate in nji podobi v točki pod obzorjem stekate, ki se stališče (Erdpunkt) imenuje.
Vsa tukaj razložena pravila dajo se skrajšati: 1. Podoba vodoravne črte (ki je vštric podobogledni ravnici) je vodoravna. 2. Podoba navpične (k podobogledni ravnici vštricne) črte je navpična. 3. Podoba vodoravnice navpik obrnene proti podobogledni ravnici je obrnena k očišču (obzorišču). 4. Podoba preme, ki dela s podobogledno ravnico s 45°, obrnena je k razstojišču. 5. Podoba vsake poševne črte obrnena je k neki točki obzorja, ki se akcidentalna točka ali naletišče imenuje. 6. Podoba vsake črte (preme) je črta, razen ako leži v glavnem traku. 7. Podobe vštricnic so vštricne ali pa k neki posebni točki obrnene.
Pri poševnih črtah imenuje se ta točka, ako se nad obzorjem nahaja, „zračišče" (Luftpunkt), ako je pod obzorjem „stališče" (Erdpunkt), sploh pa „bežališče ali zmikališče" (Fluchtpunkt, Verschvvindungspunkt).
Listi 116, 117, 118 in 119, pod. 11., 12., 13., 14. nam kažejo perspektivne narise raznih tehničnih predmetov.
List 119., pod 14., nam predstavlja monumentalni križ najprej v perspektivnem narisu, potem pa v očrtu (projekciji), to je, kakor se nam kaže v ogledu od spredaj in zgoraj.
L. 120., pod. 15- in pod 16., kaže nam krog in njegov peršpektivni naris. Podoba kroga se najlažje določi s pomočjo podobogleda. Na podstavni ravnici narisan ali položen droten krog se pri očesci skozi šipo opazuje in njegova podoba s kredo na podobogledno ravnico narisa. Ta podoba je ali krog, ali elipsa ali pa prema, kakoršno lego je namreč imel krog. Naris v Grandauerji predstavlja vse v ravnici papirja. Nad podstavnico stoji podobogledna ravnica, ki se strinja z ravnico narisa, na tej navpik bi morala stati vodoravna ravnica, ki je pa navzdol potisnena, tako da je priložena k podobogledni ravnici. Pri risanji kroga se pazi isto tako na posebne točke, kakor pri ravnih črtah. V ta namen se krogu opiše kvadrat, kateri zaznamova več važnih točk. Take točke so: 1, 2, 4, 6, 7, 8, 10, 12. Poišče se potem podoba vsake točke po vrsti, ki so zopet točke 1, 2, 4, 6, 7, 8. Te točke se potem zvežejo s črto, ki je elipsa. Podobe posameznih točk najdejo se po sledečem načinu: krog v pod. 15., čegar podoba se išče, leži v podstavni ravnici tako, da se podstavnice dotika v 1. Črta 1, 7, stoji na podstavnici navpik, toraj tudi na podobogledni ravnici; njena podoba se steka po znanem pravilu v očišče A. Točka 1. je v podobogledni ravnici, toraj tudi njena podoba. Pod. 7. se najde s pomočjo diagonale in ene strani kvadrata. Stranica kvadrata stoji navpik, toraj se steka njena podoba v očišče. Diagonala 28 pa je 45° naklonjena k podobogledni ravnici, toraj se njena podoba steka v razstojišče (dištancno točko). Ta in prejšnja črta se režete, od todi gre potem podoba vodoravno, ter zaznamova točko 7. Na enaki način se določijo nadalje vse druge prej naštete točke.
Pod. 16. kaže nam krog, v katerem se nahaja več drugih krogovih črt. Peršpektivni naris napravi se tako, kot prej. — Začetnik pa dobro stori, da vse, kar bere, sproti risa, kajti risanja in toraj tudi peršpektive se moremo le naučiti, ako se vadimo s svinčnikom v roki.
Iz predzadnjih narisov, kakor tudi iz opazovanja predmetov v naravi je razvidno, da se nam vsako oddaljeno telo manjše dozdeva, kakor pa je v resnici, kar je bilo tudi že precej od kraja povedano. Vender, kadar kak predmet v naravi risamo, ne smemo tudi preblizo njega stališča izbrati si, ker potem ga ne moremo popolnoma pregledati in toraj tudi ne natančnega narisa o njem napraviti. Sploh veljajo za risanje predmetov po naravi sledeča pravila:
1. Postavi se vselej na tak kraj, da si od predmeta vsaj dvakrat toliko oddaljen, kot njegova velikost znaša. 2. Postavi si v duhu kako navpično ravnico za podobogledno n. pr. bližnjo steno. 3. Določi si v tej ravnici nasprotno točko za „očišče", ter navpičnico in obzornico. 4. Preglej, ali je predmet pod ali nad obzorjem, na levi ali na desni strani navpičnice. 5. Robovi telesa vzamejo se za črte, opazuje se njih lega in namer, poišče se dozdevna oddaljenost posameznih robov od navpičnice in obzornice, narisajo se njih podobe in določi njih dolgost s pomočjo svinčnika. Podobe vseh robov skupaj, predstavljajo nam podobo telesa (predmeta).
Za temeljiti pouk v peršpektivi se priporočujejo še sledeče vaje, katere naj učitelj narekuje ali samo na pol izdela, vse drugo pa učencem prepusti, ter jih pri izdelovanji le nadzoruje. K temu je pa potreba več različnih modelov; posebno koristno je, ako se učitelj poslužuje aparatov, ki jih ima Steflitschek v svoji zbirki in katere tudi minister-stvo toplo priporoča. S pomočjo prejšnjih pravil risajo učenci po modelih: črte, kote,
trioglenike, kvadrate, pet-, šest-, osemoglenike, kroge, kocke i. t. d. in vse to v različnih nastavah.
Posebno vrednost ima izdelovanje sledečih nalog:
a) Prema v različnih nastavah. b) Kvadrat, najprve v navadni legi ravnica potem pa s potisneno podstavno ravno v sledečih nastavah: 1. v podstavni ravnici z eno stranico naslonjen na podobogledno ravnico. 2. V podstavni ravnici 45° proti podobo-gledni ravnici naklonjenimi stranicami. 3. Navpik ter naslonjen na podobogledno ali podstavno ravnico. 4. Navpik na podobogledni in 45° pošev na podstavni ravnici. 5. Navpik na podstavni in 45° pošev na podobogledni ravnici. 6. Navpik in vštric podobogledni ravnici. 7. Navpik v navpični ravnici. 8. Vodoravno v podstavni ravnici. Potem 9 horicon-talnih kvadratov v različni legi in 9 vertikalnih v različni legi. c) Krog v ravno tistih legah kot kvadrat in sicer najprve z obrisanim kvadratom. Vsaka naloga se še potem na več drugih razdeli, ako si krog postavimo enkrat zgoraj, drugikrat spodaj obzorja, ali pa na desno in levo stran navpičnice, d) Kocka, kakor krog in kvadrat, e) Kakor s kocko, tako se ravna tudi z drugimi telesi in predmeti.
Naposled naj še učenci pridno risajo po naravi, namreč hiše, ulice, železnice, dre- , vorede i. t. d. To naj bo njih delo doma, in učitelj naj zahteva, da mu prineso te narise v pregled in popravek. — Risanje po naravi je namreč pravi namen risanja in k temu je znanje peršpektive neogibno potrebno.
Kovice
pa
I >r Janez Bleiweis.
XIV. 1856. To leto se imenujejo Novice gospodarske, obertnijske in narodske, in v razjasnjenje nekterim prijatlom, ki so zavolj naslova vže prej popraše-vali, opominja vredništvo koj v 1. listu: „Memo grede rečemo, da radi rabimo besede „gospodar, gospodarski, gospodarstvo" za to, da s tem naznanjamo, da sostavki pervih strani našega lista niso pisani samo za naše bravce kmečkega ali kmetiškega stanü, temui za vsacega posestnika zemljiš, naj je na kmetih ali v mestu. „Kmet, kmetija, kmetovati" ima navadno pri nas ožji pomen, kakor je po zapopadku naših gospodarskih sostav-kov, ki se ločijo od sostavkov druzih „landwirtschaftlicher Zeitungen", le v tem, da so v domačem jeziku pisane, za grajšake ravno tako kakor za kmeta ... Ravno tako smo tudi nadpis „rokodelsk" že davnej premenili v besedo obširnejšega pomena „obertnijsk", ker rokodelstvo se loči od obertnijstva, obertnije: obertnik je vsak, ki obrača kako siro-vino v izdelano blago in to v kupčijo; tedaj je tudi fabrikant obertnik, rokodelec pa se ne more imenovati, če ravno je rokodelec tudi obertnik" itd. —
V tem štirnajstem tečaju je razun malih novic ali drobtinic o gospodarstvu ¡d obertnijstvu spisal dr. J. Blei weis na pr.: „Pripomočki zoper dragino. Nove skušnje z lanenimi in ogeršičnimi prešami. Kdaj je živina gojzdom naj bolj škodljiva in kteremu lesovju. Pametnik (o domačih pridelkih, času, načinu setve itd.) za mlade kmetovavce. Kako se dajo slabi travniki zboljšati. Dvanajst poglavitnih gospodarskih pravil. V ka-košen prid nam utegne biti svobodna obertnija. Vodnik vinorejcov. Višnjevo kravje mleko od kod in kako ga odpraviti. Kdaj in kako je naj bolje sadje cepiti. Kaj donaša več dobička: ali stareje vole, ki niso več za vprego, nepitane prodati, ali jih poprej spitati. Ali se sme v drevnem sadišču ali vertni šoli zraven drevja še kaj druzega saditi. Konjsko meso — živež človeški. Zastran zadušenega kašlja. Nove žalostinke čez stare napake.
Kako ravnati, kadar človeka griža napade. Zakaj delavcov na kmetih (poljodelcov) zmanjkuje, in kako bi se dalo temu v okom priti. Velika kmetijska razstava na Dunaji. Kdor da pleti, več ima žeti. Kako se dajo kmetiški fantje že od mladih nog umnega kmetijstva djansko učiti. Izgled umnega živinorejca — naj bolji nauk drugim. Gospodarski pomenki. Poljo-delstvo v Egiptu. Malega gospodarja bogastvo. Od šivank kaj. Blato iz mlak je kaj veliko vredno. Nju Veličanstvi presv. Cesar in Cesarica v Ljubljani itd." —
Knjižica 17) je Koledarček Slovenski za prestopno leto 1856. Na svetlo dal Dr. Janez Blei weis. V Ljubljani. Natisnil J. Blaznik. V njem sta s slikama Valentin Stanig in Juri Ja pel, oba po Slomšekovem življenjepisji v Drobtinicah opisal dr. Bleiweis, iz češkega poslovenil tudi „Pravlice iz življenja smešnega kraljevega svetovavca Jana Klenovskega" itd. — Bolj zanimljive stvari je poznej iz teh svojih knjižic priobčil skupaj (Življenjopisi. Zgodovinske in narodopisne stvari. Novele in povedke. Prislovice. Pesmi. Napevi) pod naslovom: „Zlati Klasi". Nabrani v „Koledarčku Slovenskem". Na svetlo dal Dr. Janez Blei weis. V Ljubljani. Natisnjeno v Jožef Blaznikovi tiskar-nici. To je knjižica jako mila, doslej brez vrstnice. — „ če se ozremo po nemškem knjigoteržtvu, nahajamo poslednje dve leti tako obilnost koledarjev, da bi smeli sedanji čas res „koledarski čas" imenovati . . Ni tedaj čuda, da Slovani ne zaostajajo, da tudi Slovenci nočemo biti naj zadnji: imamo že malo in veliko pratiko s čednimi podobami od tistega časa, kar izhaja v Blaznikovi tiskarnici; to je naš „illustrirter Zweigroschen-Kalender", ki ga nahajamo v vsaki bajtici, pa tudi marsikak gospod ga ima rad, ker je star domač prijatel. Pred peterimi leti je vrednik Novic začel izdajati „Koledarček Slovenski" po tisti osnovi, v kteri se je že pred več leti pomenkoval s svojim dragim pri-jatlom Koseskim, in po tem načinu osnoval koledar, ki noče biti le knjižica za eno leto, ampak po svojem podobo- in življenjopisji slavnih naših domorodcov knjiga za vse prihodnje čase in tako si ohraniti svoj poseben značaj, s kterim si je prikupil vse domorodce, kterim je mar za domače slovstvo in umetništvo in za možake, ki so domovini v čast in slavo (1855. str. 366)".
O županih pisal je dr. Blei weis v Novicah na pr.: „Treba, da včasih eden druzega brez sovraštva in jeze enmalo podrezamo; morebiti se vendar ktera berv ali kakošno korito popravi, ktera cesta predela in kakošna soseska enmalo zdrami; nihče pa tudi časti ne jemlje hvalevrednim županom, ako očituje nečimerne, saj v nobeni službi in v nobenem stanu nismo vsi angeljci. Žalostno pa je to, ako se povsod in povsod le od zaslužka govori, kakor da človek, ki v družbi s svojimi bližnjimi živi in ne samotari v kakošnem gojzdu, bi ne imel nobenih dolžnosti brez plačila. Kako nam more vlada soseskine zadeve izročevati, če jih sami nočemo opravljati in sami nočemo se bolj svobodno gibati! Vemo, dobro vemo, da s takimi opravili je dosti težav, sitnost, sovražtva, in da bi župan včasih raje šel na Grintovec kamnje tleč, kakor se s svojimi sosedi u-kvarjati, — al kaj bo: če bi v prid svoji soseski in sebi v čast ne preterpel nobeden tacih sitnost (86). — Ohišnem zavarovanji na pr.: Le odlašati, pa nikoli storiti, ledobre namene delati pa pušati vendar vse pri starem, ne pripelje nikogar na boljo pot. Resničen je pregovor modrega moža, da pot v pekel je dlažena (flajštrana) z dobrimi nameni, ki vedno le nameni ostajajo. Kadar je, kakor pregovor pravi, krava že iz hleva, je jok in stok prepozen. Edina, če ravno ostra pomoč zoper gerdo zanikernost bi bila, da bi vsi dobrotniki sklenili, nobenemu hišnemu gospodarju, kadar je pogorel, nič ne dati, ako ni zavarovan bil. Taki izgledi bi pomagali zanikerne siliti k dobremu (265). — V jezikoslovnih pomenkih glede na nemško-si o venski slovar je spregovoril „Besedi Epidemie in kuga pred jezikoslovno sodijo" s pristavkom: „Povsod mi je pravilo: v vsem natanjčnemu biti. To tudi, in nič druzega me ne vodi pri udeležbi slovnika našega
v tistem malem oddelka, ki spada v okrožje delavnosti moje — zdraviloznanstva, za ktero se je od mnozih strani nabralo lepo število dobrih in pravih besed in se v Ljubljani še nabera . .. Treba da se od več strani pretrese ta reč — in do korena (99)". — Kako naj se pišejo slovenske lastne imena — rešil je, da slovenske po slovensko, nemške po nemško (389). — Ostremu pretresu „Beril Slov. za 3. in 4. gimn. razred" odgovarja celo skromno (143. 144), češ, izvedeni pisatelji, za ktere je sostavek pisan, bojo že sami vedili, kedaj pravo terdi pretres, kedaj imajo prav Berila. . Človek se naglo zmoti. Saj tudi pretresu našega častitega pisatelja pomot ne manjka na pr. itd. — Glede odgovornosti vredništva: naj se vsak pisatelj imenuje saj vredništvu, če tudi noče imenovan biti občinstvu. Vredništvo ohranuje pisateljevo ime za-se in ga, ako želi, nikomur ne pove; vediti ga pa mora, da nikjer po temi ne tapa. če si pisatelj ne upa razodeti svojega imena skrivej vredništvu, kako more terjati, da bi vredništvo, kteremu okoljšine dostikrat niso celo nič znane, pred vsim svetom odgovornost prevzelo za brezimni spis (100). — Novic vredništvo nima nobene odgovornosti za reči, ktere razglaša Oglasnik. — Boljši kup kakor so Novice s svojimi dokladami ni nobenega časnika v našem casarstvu, pa ne vemo tudi, ali ima kak drug toliko mnogoverstnega in na mnoge strani koristnega blaga kot Novice . .. Napačna misel je pa ta, v kteri je še mnogo naših rojakov zapopadenib, da slovenski časniki in knjige so namenjene le preprostemu ljudstvu po kmetih. Kdor je take misli navdan, ne želi svojemu maternemu jeziku tiste veljave, ki mu gre pred svetom in Bogom, in če bomo sami svoj jezik tako silili za peč, se ne smemo čuditi, ako se mu ne godi drugač od druge strani.. Kar so po pripomoči svojih častitih pisateljev dosedaj bile Novice — središče slovenskega novinarstva — to biti želijo tudi v prihodnje, pravi dr. Bleiweis v povabilu na naročbo (394). Kakor pridne čbelice bojo tudi vprihodnje urno urno donašale slovenskemu narodu vse, kar mu utegne koristiti na mnogotero stran ... Ker pa hodijo Novice po vseh slovenskih okrajnah, si morajo prizadevati, da govore jezik, ki je večini razumljiv; nikar naj se tedaj ne terja od njih, da bi bile zgolj le samoljubne Krajnice; nasproti pa naj se jim tudi to dovoli, da ostanejo le Slovenke in da ne segajo dalje". —
Vzpomlad.
(Pogovor z malimi učenci.)
Kako se pozna, da je vzpomlad.
Kdo izmed nas je bil včeraj kje zunaj? Kje si bil z očetom ali z materjo? (Otroci imenujejo bližnje, znane kraje). Kaj ste soboj prinesli? (Cvetice). Kje ste dobili cvetice? Kakšne barve so cvetice? Recite: več cvetic je belih, modrih in rumenih. Zvončki in šmarijnice so beli, vijolice so modre, trobentice so rumene. Kakšen je ves travnik? Zakaj je tak? Trava je zelena. Ali ste videli tudi grmovje in drevje? Kakšno je drevje? Kakšno je grmovje? Kaj imajo drevesa? Česa gola drevesa še nimajo? Kakšno je čreš-njevo drevo? Zakaj je črešnja bela? Kakšno je črešnjevo cvetje? Kakšna so bila pred nekaterimi meseci drevesa? Takrat je bila zima. Kadar pa drevesa cveto in so travniki zeleni in kadar po travnikih cvetice rastejo in cveto, je vzpomlad. Vzpomlad je letni čas. Tudi zima je letni čas. Kateri letni čas je zdaj? Po zimi niste bili veliko zunaj. Cvetic niste videli po zimi (morda kterikrat na oknih ledene). Po zimi niste hodili na vrt in po travnikih; a če ste šli, ste šli na led in ste se drsali, pa ste bili gorko oblečeni. Zakaj ? Po zimi je mraz. Kako ste pa zdaj oblečeni ? Zakaj pa tako ? Čez nekaj časa bode še topleje in celo vroče. Vzpomladi solnce gorkeje sije kakor po zimi. Vzpomladi je solnce višje na nebu, kakor po zimi in budi cvetice, ki so po zimi v
zemlji spale. Katere cvetice vstajajo in se kažejo najpred? Pa tudi živali budi solnce. Kakšne živalice vidite vzpomladi? Kaj delajo bučele, čmrlji in metulji po cveticah? Kaj delajo ptiči po drevji. Kdo je že slišal kakega ptiča peti? Včasi vidimo ptiča, ki v kljunu nosi slamco ali kaj drugega takega na drevo? Čemu mu je to? Kaj neki dela?
Sestava: Kadar pridejo metulji, kadar ptiči pojo in gnjezda delajo (kadar kukavica poje), kadar solnce gorkeje sije i. t. d. — takrat je vzpomlad.
Ljudje so veseli, kadar pride vzpomlad; radi delajo na vrtu in na polji ter so največ pod milim nebom. Vzpomladi je lepše in veselše kakor po zimi. Vzpomlad je naj lepši letni čas. Zapomnite si te-le vrstice (pesni):
„Vzpomlad mila	Zdaj le hiti
Odklenila	Vence viti
Svoj veseli nam je raj;	O mladina! zdaj je čas;
Cvetje klije,	Dan zbeguje,
Radost sije,	Cvet vsahuje,
Zeleni že vrt in gaj.	Kmalu mine rožni kras".
Iz poročila šolskega (naučnega) odseka o peticijah za vpeljavo slovenskega učnega jezika.
(Po stenografičnem zapisniku.)
Visokej zbornici poslancev došle so v tem zasedanji mnogobrojne peticije, katere teže na to, da se vpelje slovenski kot učni jezik, oziroma, da se slovenskemu jeziku na srednjih šolah in učiteljiščih razširi poučno okrožje.
Nekoliko teh peticij oddalo se je v predposvetovanje šolskemu odseku, kateri se je o njih korenito posvetoval v dveh sejah, namreč 16. marcija in 29. aprila t. 1. — Posledek teh posvetovanj izražen je v resolucijah, ki sta na konci tega poročila.
Šolskemu odseku izročene peticije za vpeljavo slovenskega učnega jezika razvrste se tako-le:
a)	Peticije iz Spodnje-Štajerskega za vpeljavo slovenskega učnega jezika za učence slovenske narodnosti na srednjih šolah na Spodnjem Štajerskem.
b)	Peticije za vpeljavo slovenskega učnega jezika na srednjih šolah in učiteljiščih v vseh slovenskih pokrajinah.
(Tako peticijo je poslalo med drugimi tudi slovensko učiteljsko društvo v Ljubljani.)
c)	Peticije od leta 1882., ki prosijo za izvedenje resolucij leta 1880. po zbornici poslancev sklenjenih.
Prašanje o uvedenji slovenskega učnega jezika za slovensko šolsko mladež ne pride prvikrat v parlamentarno obravnavanje, temveč sprožilo se je uže prej večkrat v parlamentarnih krogih, ter bilo predmet posvetovanju in sklepanju.
Slovenski jezik jemal se je dosihmal prav malo v ozir na srednjih šolah in učiteljiščih v deželah, kjer bivajo Slovenci.
I. Kar zadeva srednje šole, rabi se slovenščina v jako omejenem obsegu za poučne namene, in to večinoj le po ministerskem ukazu dne 20. septembra 1873. 1., št. 8172.
Ta ukaz določuje za nadgimnazijo v Ljubljani*) poleg osmih razredov z nemškim učnim jezikom za podgimnazijo paralelko deloma s slovenskim učnim jezikom. In sicer se v I. b. razredu razen geografije in matematike uče vsi predmeti slovenski; v II. b. razredu je še pri nemščini in v drugem polletji za naravoslovje nemščina učni jezik. V razredu III. b. se poučujejo razen krščanskega nauka in slovenščine vsi predmeti v nemškem jeziku, isto tako tudi v paralelkah in pri dijacih, ki gredo iz paralelk naprej; za učence, ki stopijo v razred I. a., je slovenščina tudi, ako jim je materini jezik, le fakultativna.
Na nadgimnaziji v Rudolfovem **) poučuje se v slovenščini krščanski nauk v prvih štirih razredih, dalje latinščina v I. in II. razredu in slovenski jezik v vseh razredih. Sicer je ves pouk nemški.
*) Koncem šolskega leta 1880/1881. bilo je na tem zavodu 453 dijakov slovenskega, in 132 nemškega materinega jezika.
**) Koncem šolskega leta 1880/1881., 163 Slovencev, 8 Nemcev.

Na nepopolnej podgimnaziji v Kranj i *), ki je zdaj dvorazredna in se baš razširjava, je analogna uredba kakor v Kudolfovem.
Na nadgimnaziji v Gorici (na katerej bilo je koncem šolskega leta 1880/1881 47 nemških, 125 italijanskih, 164 slovenskih učencev) nemški je ves pouk, izimši slovenščino in italijanščino in veronauk v I. in II. razredu spodnje gimnazije.
Na nadgimnazijah v Celji in Mariboru in na višjej realki v Ljubljani rabi se slovenščina kot učni jezik jedino le pri slovenskem jeziku, kateri je obligaten za slovenske dijake.
Ako primerjamo tu navedene taktične razmere, kakeršne so na omenjenih učiliščih, z resolucijo, sklenjeno 1. 1880. po zbornici poslancev, nahajamo takoj znaten razloček. Ne da bi v tej zadevi navajal vse posameznosti, naj kot vzgled omenjam naslednje:
Navedena resolucija je, ker hoče vpeljati slovenski učni jezik le po razmeri sočih učnih sredstev, sestavljena z vso previdnostjo in ne more se jej očitati prebrzega priganjanja. Nu, tiskana je na pr. in potrjena (aprobirana) slovenska učna knjiga za geografijo (Jesenkova) in vender se poučuje na slovenskih paralelkah v Ljubljani, kjer se s slovenščino razmeroma ravna še naj bolj rahlo, geografija uže počenši od I. razreda v nemškem jeziku. Dalje je aprobirana učna knjiga za botaniko (Pokorny, prirodopis rastlinstva s podobami, poslovenjen po Tušeku, Prag 1872); a botanika se nikjer ne poučuje v slovenščini.
Na gimnazijah v Celji in Mariboru (kjer je Slovencev blizu polovica vsega števila) ne pripušča se slovenščini niti toliko, kakor na gimnazijah v Kranjskej.
Na gimnaziji v Gorici sta sicer v I. in II. razredu dve paralelki — namreč A. oddelek za Italijane in Nemce, B. oddelek za Slovence**) — a pouk je izvzemši veronauk in dotični materini jezik skozi in skozi nemški, akoravno bi bilo brez dvombe prikladno, z ozirom na vele-odvažno število slovenskih in italijanskih učencev, da se v poštev jemljeta gori omenjeno jako veljavno mnenje deželnega zbora goriškega in gori tudi uže omenjena peticija deželnega odbora goriškega.
Ees se je sicer naznanilo šolskemu odseku, da je c. k. naučno ministerstvo pred kratkim stavilo vprašanje deželnemu šolskemu svetu v Kranjskej, bi se li in kako mogel razširiti poučni obseg slovenskemu jeziku. Kakor se kaže, to vprašanje nij imelo posledka. A razširjenje poučnega obsega slovenskemu jeziku ne le v Kranjskej, ampak tudi v Goriškej in Spodnjej Štajerskej mora se smatrati v smislu 1. 1880. v zbornici poslancev sklenjene resolucije nujno potrebnim.
V teoriji pripoznano je v obče tudi v šolskej praksi vedno potrjeno načelo, da je pouk le tedaj vspešen in plodunosen, če se vrši na jedinem naravnem temelji, na temelji pouka učencev v materinem jeziku. Kako more slovenskim učencem, ki nemškega jezika ne umejo prav nič, ali pa jako nepopolno, koristiti pouk, ki se jim daje v tujem ali vsaj malo razumljivem jeziku? Metodičen in po zdravih didaktičnih načelih uravnan pouk zahteva kot potrebno predsledico, da se poučno gradivo prav razmotri in razumeva. V nasprotnem slučaji je učenje le mehanično in mučno vbijanje v glavo, in to mehanično vbijanje v glavo traja na škodo poučnemu smotru tako dolgo, dokler se učenec po lastnej moči in potem, ko je premagal vse ovire, ne popne do popolnega razumevanja. Pri takem pouku zgodi se često, in mora se nahajati pogostokrat, da učenci, kateri bi pri v materinščini dajanem pouku napredovali neprestano in povoljno, zaostajajo in da veliko izmej njih opušča pričeti pot ne zbog pomanjkanja nadarjenosti, ampak zaradi neugodnih razmer.
A še nekaj druzega je pri tem jemati v ozir, namreč blagodejno vplivanje pouka v materinščini dajanega na razvoj jezika samega, na razvoj domače literature, na pomnoženje in razširjenje omike mej narodom. Narod sme po vsej pravici terjati od svojih omikanih in učenih krogov, da se mu ne odstranjujejo in potujčijo, marveč, da mu pomagajo pospeti se do blage nravi, do omike in s to v zvezi stoječega blagostanja, da mu dajo pomoč, varstvo prava, pouk, da ž njim občujejo kot duhovniki, uradniki, zdravniki, tehniki, učitelji v čistem in blagoslovnem jeziku.
Iz tega treba razlagati težnjo in zahtevanje naroda po slovenskih srednjih šolah, zahtevanje, katero se izraža v mnogobrojnih peticijah tako točno in nepopačeno, zahtevanje, kteremu je izvor naravno hrepenenje naroda po omiki in kateremu je pravni naslov v državnih temeljnih postavah zajamčena jednakopravnost.
Iz tacih razlogov sklenil je šolski odsek v seji 29. aprila 1882. 1. obnoviti po zbornici poslancev dne 23. aprila 1880 1. uže sklenjeno resolucijo. Ob jednem pa se je šolskemu odseku do-
*) 66 Slovencev, 1 Nemec.
**) Koncem šolskega leta 1880/1881. bilo je v I. A. 29 italijanskih, 12 nemških in v 1. B. 30 slovenskih učencev, v II. A. 26 italijanskih, 4 nemški, v II. B. 39 slovenskih učencev.
zdevalo prikladno, izreči svoje prepričanje, da se mora v Ljubljani ustanoviti samostalna gimnazija s slovenskim učnim jezikom po razmeri obstoječih učnih pripomočkov. To bilo bi tem možneje, ker so uže v Ljubljani na spodnjej gimnaziji slovenske paralelke, katere so jako obiskovane. Preustroj uže obstoječih slovenskih paralelk v samostalno podgimnazijo priporoča se nujno blago-voljnej pozornosti naučne uprave s tem zaključkom, da bi se ta spodnja gimnazija razširjevala v popolno gimnazijo tako, da bi se pri zaporednem napredovanji učencev ustanovljali novi razredi gorenje gimnazije. V tem slučaji bi iz zdaj utrakvistično urejene gimnazije v Ljubljani nastal zavod samo z nemškim učnim jezikom.
Glede srednjih šol v Goriškej priporoča se od tamošnjega deželnega zbora in odbora zaželjena naprava.
V Eudolfovem in v Kranji, kjer so učenci skoro vsi slovenskega rodu, mora se smatrati vpeljava slovenskega učnega jezika kot umestna, se ve da po razmeri sočih učnih sredstev.
Na gimnazijah v Celji in Mariboru in na višjej realki v Ljubljani je resolucija sklenjena po zbornici poslancev leta 1880. le s tem izvedljiva, da se napravijo slovenske paralelke, ker se te srednje šole v dva samostalna po učnem jeziku ločena zavoda ne smeta deliti zbog tega, ker bi obiskovanje vsacega teh zavodov bilo prepičlo.
Kot samo ob sebi umevno zdi se šolskemu odseku, da bi se na vseh zavodih, kjer bi se uvel slovenski kot učni jezik, moralo tudi skrbeti za to, da si pridobe učenci popolno znanje nemškega jezika in spretnost, posluževati se ga. To je točka, katero poudarja slovenski narod sam (kakor je razvidno iz mnogih gori navedenih peticij), ker slovenski narod ne prezira velike važnosti nemškega jezika in po njem dosegljive omike, temveč je uverjen, da je šolskej mladeži po končanih srednjih šolah znanje nemščine neobhodno potrebno. Kako radovoljno zastopniki Slovencev priznavajo važnost nemškega jezika, razvidno je iz tega, da je pri debati leta 1880. o drugej resoluciji poslanec Vošnjak predlagal dostavek, naj se na učiteljiščih omenjenih v resoluciji sVrbi tudi za to, da si učiteljski pripravniki pridobe popolno znanje nemškega jezika, da se v ta namen predavajo učne predmete v tem jeziku.
Da se v prvej resoluciji 1. 1880. to nij posebno naglašalo, to nij nikak protidokaz; izrekoma se ta točka nij omenjala le iz tega uzroka, ker se je mislilo, da je potreba popolnega znanja nemškega jezika umevna ob sebi. In če zdaj v resoluciji, ki se naslanja na sklep od 1. 1880. in katero ravno šolski odsek predlaga visokej zbornici, ta točka nij izražena, konstatirati je na tem mestu, kar je bil odsek popolnem prepričan, da bode naučna uprava to smatrala kot samo ob sebi umevno.
Da se slovenskim dijakom omogoči pridobitev znanja nemškega jezika, treba je, da nemščina po vseh razredih na srednjih šolah ostane obligatni učni predmet. Ko bi to ne zadostovalo, naj bi se še jeden predmet poučeval v nemškem jeziku, morda počenši od II. ali III. razreda. Tudi bi se pri prevajanjih iz latinščine in grščine utegnilo ponavljati v nemščini. A to so le migljaji, o katerih shodnosti bodo pretresovale in določevale kompetentne šolske oblasti.
II. Kar zadeva učiteljska izobraževališča v Ljubljani in Maribori in izobraževališč učiteljic v Ljubljani, mora se pri tesnej zvezi mej učiteljišči in ljudsko šolo, za katero se pripravljajo učitelji in učiteljice, smatrati kot neovrgljivo pravilo, da mora tudi tu tisti jezik biti glavna stvar, v katerem bodo učitelji morali delovati v svojem prihodnjem poklicu. Ker se pa tudi glede gojencev na teh zavodih ne sme prezirati važnost znanja nemškega jezika, in kakor svedoči dostavek poslanca Vošnjaka od 1. 1880., tudi nikakor ne prezira, bi se v tej zadevi moglo skrbeti s tem, da bi ostala nemščina skozi vsa štiri leta na teden po štiri ure obligatni učni predmet in da bi se razen tega še jeden predmet prednašal v nemškem jeziku.
Glede imenovanih učiteljskih zavodov je pripomniti, da je c. kr. vlada po nagibu visoke zbornice v večkrat omenjenej resoluciji, z ukazom leta 1881. slovenskemu jeziku na obeh učiteljiščih v Ljubljani naklonila več obzirnosti, nego prej. Poučuje se namreč v tekočem letu na učiteljskem izobraževališči v Ljubljani pri prvoletnikih veronauk, slovenski jezik, matematika in naravoslovje v slovenskem jeziku; v drugih razredih pa, izimši veronauk in slovenščino, poučuje se nemški. Na izobraževališči za učiteljice v Ljubljani je slovenščina učni jezik za veronauk in slovenščino v vseh razredih, za matematiko in ženska ročna dela pa pri prvoletnicah. Vsi drugi predmeti predavajo se v nemščini.
Ker je šolski odsek tacega mnenja, da treba storiti v tej zadevi še daljnih korakov, tedaj predlaga visokej zbornici tudi glede zavodov namenjenih izobraževanju učiteljev in učiteljic za slovenske ljudske šole, naj se povabi c. kr. vlada, da se tudi na teh zavodih uvede slovenščina v širjem obsegu, nego do zdaj.
Da je slovenščina sposobna tudi v pomnoženej meri kot učni jezik na srednjih šolah in učiteljiščih, je brezdvomno, ako se stvar razmotruje brez predsodkov. Faktum je to, da se je ta jezik po svojem bogastvu v oblikah in po svojej izobrazljivosti skazal jako sposobnega in gibčnega za literarne in znanstvene svrhe.
Posebno svedočijo uže obstoječe učne knjige, da je slovenski jezik popolnem pripraven, biti glasilo pouka na srednjih šolah in učiteljiščih. Upati se sme na dalje in biti preverjenim, da bodo, ako podpomore blagovoljnost vlade, v kratkem zagledale beli dan učne knjige, katerih zdaj nedostaje. Tako je poročevalcu znano, da se n. pr. popolni latinski in grški slovar skozi več let prireja po veščih strokovnjakih in da je zdaj uže gotov za tisk; drug po svojej temeljitej omiki in po svojej didaktičnej sposobnosti odlikujoč se strokovnjak pričel je grško slovnico in grško knjigo za vaje; in še več družili učnih knjig se pripravlja. Izpodbuja vlade v tem oziru imela bi brezdvomno najboljši uspeh.
Če se omenja, da zdaj nij še slovenskih knjig za vse predmete in vse razrede, ne sme se prezirati, da pri jako omejenej rabi slovenskega učnega jezika nij bilo nikakega nagiba, pisati šolske knjige, in da je baš ta razlog za marsikaterega veljaka bil odločilen, da nij pisal šolskih knjig, kakor tudi, da založniki nijso hoteli pospeševati šolske literature, ker nijso znali, kako razprodavati založena dela. Izreči se sme preverjenje, da bode slovenski narod po svojej inteligenci, svojej energičnej vztrajnosti in požrtvovalnosti v ugodnih razmerah in po blagovoljnej pripomoči vlade v kratkem izpolnil praznote v šolskej literaturi.
Na podlagi predstoječih razlogov predlaga šolski odsek naslanjaje se na uže leta 1880. sprejete resolucije, visoka zbornica naj sprejme naslednji resoluciji:
»C. kr. vlada se pozi vije opetovano, da na srednjih šolah na državne troške vzdržanih v deželah, kjer bivajo Slovenci, za učence slovenskega jezika ta jezik vpelje kot učni jezik po razmeri obstoječih učnih pripomočkov, in c. kr. vlada se ob jednem pozivlje, da v Ljubljani z jednakimi oziri ustanovi samostalno slovensko gimnazijo, v Ljubljani obstoječo utrakvistično urejeno gimnazijo pa preustroji v gimnazijo z izključno nemškim jezikom.«
»C. kr. vlada se pozivlje, da na zavodih, ki so namenjeni izobraževanji učiteljev in učiteljic za slovenske ljudske šole, slovenski jezik uvede kot učni jezik v toliko večem obsegu nego do zdaj, a za to skrbi, da se na teh zavodih omogoči pridobitev popolnega znanja nemškega jezika.«
Na Dunaji 29. aprila 1882.
Czartoryski, načelnik.	Kvičala, poročevalec.
(Po „Slov. Nar.)
¡D opis i *
Iz Štajerskega. A. C. k. dež. šol. svet. V seji dne 13. aprila 1882. 1. se je predsednik nj. eks. gosp. ces. namestnik v toplih besedah spominjal zaslug in značaja umrlega gospoda dež. predsednika Fr. barona Myrbach-Rheinfeld-a ter izrazil prepričanje, da to izgubo gotovo vsi udje c. k. dež. š. sveta ravno tako živo občutijo kot on. V znamenje priznanja se je gremij vzdignil s sedežev. — V isti seji potrdil je dež. š. svet predloge, zadevajoče dotacijske zahteve štajar. dež. šol. zaloge za 1. 1883., določil je proračun štaj. penzijskega zavoda za ljudske učitelje za isto leto, vzel na znanje poročilo o nadzorovanji deželne srednje šole v Leobnu, dovolil razširjenje nar. šol v Lankovitzu, Waltersdorfu, Št. Ilu (pri Mariboru), na Muti (pri Marenbergu) in v Pöllaubergu, napravo paralelk v Folinsdorfu in Mürzzuschlagu, napravo obrtnijskega napre-dovalnega tečaja v Kuittelfeldu in kmetijskega tečaja v Konjicah ter je imenoval nadučiteljem na ljud. šolah: Engelberta K o g 1 e r-ja (učitelja v Hartbergu) v Fürstenfeld in Franca S e r n e c-a v spodnjo Kungento pri Mariboru (dozdaj učitelj na isti šoli); učiteljem: Ant. Petri ček-a v Žalec; podučiteljem: Jos. Labres-a (prov. podučit, v Landlu) v Kindberg in Fr. Musger-ja (prov. poduč. v Kitzeku) v Vordernberg. — Ana Fritz imenovana je učiteljicam ročnih del ljud. šole v Frohnleitenu.
V seji dne 27. aprila t. 1. se je vzelo na znanje poročilo o nadzorovanji dež. meščanske šole v Fiirstenfeldu, dovolila se je tretja def. učiteljska služba na peterorazredni ljud. šoli v Zeltwegu, nadalje se je dovolila naprava trgovskega nadaljevalnega tečaja v Ptuj i in kmetijskega nadaljevalnega tečaja v Voitsbergu, potrdil se je od upravnega odbora za ravnatelja trgovinske akadamije v Gradi voljeni profesor Arthur pl. S ch m i d ; učit. kandidatinja Ivana Leinweber imenovala se je pomožnim učiteljicam dekliške šole v Lipnico, namesto učitelja g. Blaža Ambrožič-a, ki opravlja o
v Celjskem in Brežškem okraji službo c. kr. okr. šol. nadzornika; nadučitelju v Stainzu Kajetanu Gotthartu (r. 1812), dovolil se je na njegovo prošnjo stalni pokoj. — V isti seji zahvalil se je dež. š. svet načelniku kraj. šol. sveta v Brucku, Vincencu Till-u, kakor tudi učiteljicam tamkajšnje dekliške šole za zaslužno pospeševanje pri utemeljenji zavoda, v katerem se ubožni otroci tamkajšnje šole preskrbujejo s gorkimi jedili.
B. Društveno življenje. Mariborsko mestno učit. društvo je dne 29. marcija t. 1. imelo svoj drugi letošnji zbor, pri katerem je g. prof. Ehrat govoril o življenji in delovanji Diestervvega. Tudi to društvo se je izreklo za P r e 11 e n h o f e r j e v e *) zvezke. — Dne 20. aprila t. 1. je imelo Brežko učit. društvo svoje zborovanje ter je pristopilo k štaj. učit. zvezi, ti. Orni k je govoril o praktični obravnavi lepopisja. V odbor za tekoče leto so bili izvoljeni: Ornik, predsednik; Kokot, podpredsednik; Mešiček in gdč. Gross, zapisnikarja; Kline, blagajnik; Slanec, pevovodja; Hribernik, Kramer in Tramšek, odborniki. — Pri zborovanji Šmarijskega učit. društva dne 4. maja je predaval g. Šetinec o slovnici v narodni šoli z učilnim poskusom. — PtujsLo učit. društvo je imelo dne 4. maja izlet na Ptujsko goro (Neustift), kateremu se je pridružilo tudi nekaj tovarišev z Rogatskega, slov. Bistriškega in Mariborskega okraja. G. R o b i č je čltal krajepis o Ptujski gori, g. Kelec pa je razpravljal vprašanje: »Kako bi se nekatera pretirana učit. stan zasramovalna sumičenja odpravila?« Zborovanje se je vršilo vse v nar. duhu ter bilo prav živahno. Sploh je to društvo postalo v zadnjih letih prav marljivo in delavno na polji slovenskega nar. šolstva. Posebno pa napreduje zdaj, ko je odpravilo iz svoje sredine vse one elemente, ki so prava »cokla« napredeku našega slov. šolstva. — Lenartsko učit. društvo je dne 3. maja tudi napravilo izlet in sicer v Kapelo pri Radgoni, ter se oudi združilo z Radgonski m učit. društvom. Obe društvi udeležili sta se potem slovesnega odprtja novega kopališča v Radeinu. Posestnik tega kopališča, g. Rom. Henn, napravil je namreč ta dan ples in tombolo, koje čisti donesek je bil namenjen nar. šoli v Kapeli. **)	(Dalje pride.)
Celjsko učiteljsko društvo ima v četrtek dne 1. junija t. 1. v Celjski okoliški šoli svoj zbor. Na dnevnem redu je: 1. Zapisnik; 2. Domovinoslovje, gov. g. V učni k; 3. Nasveti; 4. Ogled mestnega muzeja. K obilni udeležbi vabi	odbor.
Iz Komna na Krasu. (Glavni zbor slov. učit. društva za Sežansko-Komenski okraj) bil je dne 4. maja, h kateremu je prišlo 24 društvenikov. Navzoč je bil tudi gosp. c. kr. okrajni šolski nadzornik Quantschnigg. Točno po 10. uri otvori sejo predsednik Anton Le ban z navadnim pozdravom poudarjajoč, da imamo danes glavni občni zbor. Povedal je nadalje, da društvo nastopi drugo leto svojega delovanja — ter potrebuje dobre in krepke podpore; prosi, da bi vsi udje ostali krepki, čvrsti in zvesti udje društva, kakor so bili v preteklem letu i. t. d. Le tako bode mogoče, da bode društvo šolstvu koristilo, donašajoče mu mnogega sadu sebi in narodu v čast in hasen. — Prešlo se je potem na programove točke: Poročala je gpdč. tajnica Štrukelj iz Komna o delovanji našega društva v minulem letu. O tem ne bodem zopet poročal, ker sem to storil v predzadnjem listu »Učit. Tovariša«. — Blagajnik Jos. Hrovatin, nad-učitelj v Sežani, nam je poročal o društveni blagajnici. No — vse kaže, da še dobro »vozimo«, kajti, društvo iina do zdaj nekaj čez 36 gld. gotovine v blagajnici. — Bog daj srečo za v bodoče! Pregledovalci računov, trije udje, so odobrili račune, kar je za društvo glavna reč. — Razgovarjalo se je o prihodnjem delovanji učit. društva. Ant. Leban misli, da bi bilo dobro, da bi tudi letos društvo imelo kake štiri zbore. Pri teh naj se pa gleda tudi na dejanske vaje, t. j. učitelji naj tudi dejansko pokažejo, kako oni to pa to poučujejo. Poročevalci naj bodo mladi in stari učitelji. Mladi naj vidijo, kako so se stari učili in naj spoznajo, koliko velja, praksa, a stari učitelji naj se učijo spoznavati, kako so se mladi kolegi učili in kako o tem in unem predmetu mislijo. Ti nasveti so se vzprejeli. — Volil se je nov odbor. Predsednik Ant. Leban pravi, da on ne vzprejme več niti predsedništva niti odborništva, kajti dela ima itak zadosti. Pa je tudi dobro, da kdo drug poskusi voditi društvo. Povedal je pa tudi, da nekoji dopisnik je v 17. št. »Soče« strastno napadel z dopisom »iz Sež.- Komenskega okraja« njega, in zdi se mu, da je še celo odbor razžalil. Zakaj? Molčimo — no, pravijo v Kopru. Povemo samo, da takim dopisnikom — svobodna jim pot! naj le vpijejo, kričijo in grizejo okoli sebe, mi se z njimi ne bodemo prepirali. Volil se je na to sledeči odbor: G. Ant. Benigar, nadučitelj v Tomaji, predsednik; g. Ant. Koršič, učitelj v Komnu, podpredsednik; g. Janko Leban, učitelj v Lokvi, tajnik;
*) Prettenhofer je trgovec s papirjem v Gradci. Njegove zvezke je poslovenil znani izdajatelj naših beril g. prof. Peter Končnik.
**) Začetkom maja napravilo je tudi Konjiško učit. društvo izlet v Loče, ker pa se nadjam, da dobi „Uči. Tov." iz Konjic izvirno poročilo o tem izletu, molčim jaz.	Pis.
g. Jos. Hrovatin, nadučitelj v Sežani, blagajnik; g. Ant. Benigar, nadučitelj v Tomaji, pevovodja. Odborniki se zahvaljujejo za skazano jim čast in novi predsednik zasede svoj sedež. Ant. Le ban mu na to odda društveno vodstvo. — Potem je poročal g. Janko Leban »o važnosti materinega jezika v ljud. šoli«. Za to lepo poročilo žel je občo pohvalo. — Dejanski poskus iz zgodovine se je odložil za prihodnje zborovanje. — Določilo se je, da bode društvo zborovalo prvi četrtek julija meseca v Lokvi (Corgnale). Dnevni red se bode objavil. — Potem zaključi g. predsednik Benigar zborovanje s primernimi besedami.
Po duševnem obedu imeli smo »obed za telo« v šol. poslopji. — Za to je vse priredil g. predsednik Benigar in njegova sopruga. Čast, komur čast! Vsa hvala za lepo in dobro postrežbo. Kratkočasil nas je pevski zbor, kateri je pel res izvrstne speve. — Mej petjem so se vrstile tudi napitnice. Vzprejel se je potem predlog, da se pošlje bivšemu našemu nadzorniku g. Fr. Vodopivecu »album«; vsi učitelji in vse učiteljice bodo dodale sliko. To bode gospodu nadzorniku gotovo v lep dokaz udanosti in ljubezni, ki jo goji učiteljstvo do njega. Vzprejel se je tudi predlog, da se osnuje avgusta meseca »učit. beseda« v Sežani; čisti dohodek je namenjen za spominek ranj. C veku, nadučitelju Sežanskemu. — Ko se je mračilo, smo se razšli, upajoči, da se kmalu vidimo v Lokvi. — Tedaj na svidanje!
V zadnjem »Učit. Tovarišu« pravi g. — k. — gotovo g. Gradišnik —: »Vsakega zavednega slov. učitelja zanimuje delovanje vesolnega nam sodruštva ko sploh vse zadeve, ki se tičejo šolstva, ozir. učiteljstva, po Slovenskem i. t. d.« »Bi se-li »Tovarišu« ne oglasil poročevalec za šol. vesti na Primorskem in v slov. Istri? i. t d.« Dobro! Jaz prav rad prevzamem to delo in sicer poročati hočem redno o šolskih stvareh v Sež.-Komenskem okraji, t. j. na Krasu. Gosp. Vrtovec, učitelj v Dolini, bo baje to rad prevzel za Istro. V Goriškem okraji bi morda gosp. nadzornik Vodopivec, ali gosp. nadučitelj Jug v Solkanu to nalogo prevzel, a za Tolminski okraj naj bi g. ravnatelj Dominik o v Kafaridu ali g. nadučitelj Sika v Bovcu to delo prevzel. — S tem bi bilo vsem ustreženo. Ker so pa sklepi vis. dež. šol. sveta važni, naj bi nam blagovolil g. prof. And. Maruš i č v Gorici iz svojega spretnega peresa tudi kaj doposlati, pa je dobro. — Le »viribus unitis« in »karjola pojde naprej«.*) Na zdar!	A. L.
Iz Sežausko-Komenske^a okraja. Obljubi zvest začenjam s prvim dopisom. —
A)	Visoko c. kr. dež. šol. svetovalstvo je določilo dne 26. marcija t. 1., s št. 48, da §. 8. o nadaljevalnih tečajih stopi iz veljave. Ta paragraf se namreč tako-le glasi: »Učenec, ki hoče biti sprejet v prvi tečaj kmetijske nadaljevalne šole, mora se izkazati z odpustnim spričevalom ljudske šole«. Ob enem se je določilo, da se da učencem odpustno (odbodno) spričevalo po tem, ko so dovršili nadaljevalni tečaj. — P. n. čitateljem bode znano, da pri nas na Primorskem hodijo otroci 6 let v vsakdanjo šolo, a 7. in 8. leto, t. j. zadnje dve leti, morajo obiskovati »nadaljevalni tečaj«. Iz onega ukaza je tedaj razvidno, da je de facto vender 81etna šolska doba pri nas še veljavna.
B)	Premembe pri učiteljstvu. G. Jak. Petrič, def. učitelj v Štirjaku, je postal def. učitelj v Vatovljah, a g. Jan. Breščak, prov. učitelj v Vatovljah, prov. učitelj v Štirjaku. Umrl je Jarnej Brence, duhoven in ljudski učitelj v Dutovljah pri Tomaji dne 14. maja t. 1. Rojen je bil dne 11. avg. 1820. 1. na Gorenjskem. Bil je mnogo let vesten učitelj in v prejšnjih časih ud c. kr. okraj. šol. sveta (zastopnik učiteljstva). Cesar ga je za šolske zasluge odlikoval se zlatim križcem s krono. Dne 15. maja ob 5. uri popoludne imel je jako veličasten pogreb. Naj v miru počiva!
C)	Raznoterosti. Vsled ukaza slavnega c. kr. naučnega ministerstva je slavno c. kr. namestnijštvo dne 21. aprila t. 1., s št. 5394, v Trstu zaukazalo, da morajo učitelji, ki hočejo prositi za razpisane učiteljske službe v Bosni in Hercegovini, dotične prošnje vselej odposlati po svojem c. kr. okraj, glavarstvu.
D)	Društveno življenje. Učitelji Goriškega okraja snujejo slov. učit. društvo za Goriški okraj. Kakor sem poizvedel, so že zdavno volili prov. odbor, ki iuia za vse skrbeti. — To bi bilo t r e t j e slov. učit. društvo na Primorskem, to je Sež.-Komensko, Kopersko in Goriško. Dobro! Korak za korakom naprej!
Iz Postojine. Tužnim srcem Ti moram naznanjati, dragi »Tovariš«, da nam je neusmiljena smrt letos pokosila uže dva učitelja v našem okraji. Ni davno, kar smo pokopali g. Lovreta Kušlan-a, kar začujemo 2. t. m. žalostno novico, da nas je za vselej zapustil g. F ranj o Bajec,
*) Podajmo si roke vsi domoljubni vzgojniki in vrli tovariši — slovenski učitelji — ter podpi-rajmo drug drugega, da uspešneje obdelujemo naše domače šolsko polje!	Uredn.
učitelj na Ostrožnem brdu. Obolel je rajni na hudi pljučni bolezni, katera ga je uže v enem tednu preselila v boljši svet. Služboval je tri leta kot pomožni učitelj v Hrenovicah in v Bu-danjah. Minolo jesen napravil je v Kopru zrelostni izpit. Koj po izpitu je bil prestavljen za drugega učitelja v Vreme, kjer si je pridobil prav kmalu ljubezen vsega prebivalstva. Radi tega ga je pa iz zavidnosti osoda toliko časa preganjala, da je bil prestavljen na Ostrožno brdo. Tukaj si je se svojim prijaznim in odkritoserčnim vedenjem precej o nastopu službe pridobil splošno zaupanje in ljubezen ne le šolske mladine, temuč tudi vsega drugega prebivalstva, kar je pa od dneva do dneva očividno rastlo in se vedno bolj uterjevalo, kolikor bolj je kazal svoje ljubeznjivo vedenje, odkritoserčnost in pravo kerščansko življenje. Mladini je bil skrben in mil oče, odraslim zanesljiv in zvest prijatelj ter v vseh zadevah dober svetovalec, a vselej in povsod pa nehlinjeno-pobožni kristjan. Dokaz pridobljene si ljubezni so bile brezštevilne solze odraslih in šolske mladine, katere so 4. t. m. v dan njegovega pokopa tekle na njegov zgodnji grob. Pogreba, ka-koršnega na Ostrožnem brdu še ne pomnijo, udeležilo se je obilo občinstva od blizu in daleč. Zadnjo čast skazalo mu je osem učiteljev, kateri so mu zapeli nagrobnici »Blagor mu« in »Jamica tiha«. Naj v miru počiva!	J. Dimnik, učitelj.
Z a li x a 1 a.
Gospod Jožef Doxat, c. k. okr. komisar v pokoji, prebivajoč zdaj v Gradci, je iz hvaležnosti za prejeti pouk na takratnej c. k. glavnej šoli v Postojini tukajšnjej okrajnej šolskej bukvarnici daroval 26 različnih knjig in časopisov.
V	prijetno dolžnost si štejem, da v imenu učiteljstva Postojinskega šolskega okraja blagemu dobrotniku in šolskemu prijatelju za ta dar izrekam najtoplejšo zahvalo.
V	Postojini, dne 19. maja 1882. 1.	Janez Thuma.
Iz Gorij pri Bledu na Gorenjskem. V 15. dan maja umrl je tu g. Matej Tonejec, učitelj meščanskej šoli v Leopoldovem na Dunaji, še le 36 let star. Služboval je 10 let v Celovci in na Dunaji. Na Dunaji je v svojej službi tudi vseučilišče obiskoval in ravno pretečeno jesen dokončal profesorski izpit za srednje šole. Z imenom »Samostal« bil je marljiv dopisovalec »Ljubljanskemu Zvonu« in »Kresu«. Njegovi spisi odlikujejo se posebno s tem, da jim je tva-rina vzeta prav iz domačega ljudskega življenja in da so jako prijetno, priprosto in umljivo pisani. Bil je zvest sin svojemu narodu, in po dokončanem profesorskem izpitu bila je njegova najiskrenejša želja, da bi bil dobil kako primerno službo na slovenskih tleh. Za svoj domači kraj ima posebne zasluge; on je ustanovnik čipkarske šole v Gorjah ter je domače ljudstvo vnemal za bučelarijo. Ž njim smo izgubili jako izobraženega, nadarjenega in delavnega učitelja, kateri bi bil svojej domovini še mnogo koristil. Bodi mu žemljica lahka!
Iz Ljubljanske okoliee. V našem šolskem okraji službuje zdaj 27 učiteljev in 4 učiteljice, kojih redna plača brez doklad znaša na leto vkup 14.150 gold.
Po postavi od 9. marcija 1879. 1. uživa en učitelj plačo prvega reda, 10 učiteljev plačo druzega reda, 11 učiteljev plačo tretjega reda, 5 učiteljev in 4 učiteljice plačo četrtega reda.
Ta okraj ima dozdaj jedno čveterorazrednico (Vrhnika), 5 dvorazrednic (Borovnica, D. M. v Polji, Šent. Vid, Šmarije, Studenec) in 17 enorazrednic (Sv. Peter v Ljubljani, Brezovica, Preserje, Polhov gradeč, Dobrova, Šent Jurij pri Šmariji, Horjul, Ježica, sv. Kocijan, Kopanje, Šmartno pod Šm. goro, Preska, Sostro, Sora, Črnuče, Šent. Jakob, Rudnik) vkup tedaj 23 šol.
Razvidno je, da prevladuje število jednorazrednic število vseh drugih šol, dasiravno bi postavnim potom trebalo, da se veliko jednorazrednic razširi v dvorazrednice in te zopet v tri- ali celo štiri - razredne šole.	— j. —
Iz Ljubljane. Iz seje c. k. dež. šolskega sveta v 4. dan maja t. 1. Določi se, da se bodo enorazrednice ustanovile v Dobličah, v Majerli in v Šent-Petra vasi, in da se bode dvorazrednica v Knežaku razširila v trirazrednico, ter se tem službam določi tudi primerna učiteljska plača. — Nakažejo se nagrade za poučevanje v krščanskem nauku. — V Velikem gabru se drugorazrednica sicer ne bode razširila, a postavilo se ji bode novo poslopje. — Rešijo se pritožbe o kaznih za šolske zamude. — Poročila mestnega šolskega sveta v Ljubljani in okrajnih šolskih svetov v Novem mestu, v Kranji in v Kočevji, da bi se v teh krajih šolske počitnice podaljšale na osem tednov, se odpošlje na višje mesto. — Določi se o neki disciplinarni preiskavi in o službeni odpovedi nekega ljudskega učitelja. — Gospod deželni šolski nadzornik poroča o nadzorovanji nekaterih šol v Postojinskem šolskem okraji, in o tem se potrebno ukrene. — Profesorju na realki se pripozna in nakaže prva petletna doklada. — Prošnja c. k. gimn. vodstva, da bi se učiteljska služba razpisala, odpravi se na višje mesto. — Razreši se več prošenj za nagrade in denarne pomoči.
—	16. preteč, m. je naš c. k. deželni predsednik počastil drugo mestno deško šolo s tem' da se je tu čez dve uri mudil in poslušal pouk po razredih ter tudi sam spraševal učence in se prijazno pomenkoval z učitelji. Ravno tako je ta naš visokočastiti šolski prijatelj 22. preteč, m. bil tudi v mestni dekliški šoli pri sv. Jakobu, kjer je poslušal in prijazno občeval z učenkami in z učiteljicami.
—	15. t. m. ob 8. dopol. bode v mestni dvorani letošnja konferenca učiteljskega občestva v Ljubljani. Razen navadnih uradnih reči bode se pri tej skupščini tudi razpravljalo o šolskem ustrahovanji (disciplini) na deških in dekliških šolah. Poročali bodo g. Val. Kummer, g. Fr. Pavlin in gospdč. Ern. Kern.
—	Zrelostne prei zkušnje na c. k. izobraževališči za učitelje bodo od 12. do 17. t. m., na izbraževališči za učiteljice pa od 5. do 10. t. m. pismene; ustmene pa bodo na ženskem izobraževališči 1., 3. in 4. jul., na moškem izobraževališči pa 15., 17., 18. in 19. jul.
—	Binkoštne počitnice na mestnih ljudskih šolali je mestni šolski svet zaradi bo-lelianja pri otrocih podaljšal od 25. preteč, m. do (vštetega) 1. jun. t. 1. Šolske sobe se bodo med tem časom dobro razkužile.
Razpisi učiteljskih služeb.
Na Kranjskem. Na enorazredni ljudski šoli na Brdu je učiteljska služba z	letno plačo
400 gold. in prostim stanovanjem izpraznjena. Prošnje za to službo, katera se	bode stalno
podelila, se morajo do 20. junija t. 1. tu sim vložiti. C. kr. okrajni šolski svet	v Kamniku v 18. dan maja 1882. 1. — Druga učiteljska služba na dvorazrednici v Srednji vasi v Bohinji z
letno plačo 400 gold. in s stanovanjem in z 20 gold. povračila oddaja se za trdno.	Prošnje se oddajajo c. k. okrajnemu šolskemu svetu v Radovljici do 16. t m.
Prememfoa pri učiteljstvu.
Na Kranjskem. Gosp. Jožef Pečar, učitelj v Loškem potoku, je prestavljen v Zalilog, in na njegovo mesto pride zač. kandid. gospdč. Kavčič. — G. Maks Ivanetič, učitelj v Hotedršici, je za trdno postavljen. — Gospdč. Neža Droll, poprej zač. učiteljica v Čateži, gre kot namestna učiteljica v Blagovico. — G. A nt. Žvokelj, učitelj v Brusnici, se je tej službi odpovedal.
V področji c. k. okrajnega glavarstva v Celji bodo se z začetkom šolskega leta 1882/3 postavljale te-le učiteljske službe:
I.	V Celjskem šolskem okraji: podučiteljske službe III. plačilnega reda in stanovanje v Šent-Juriji na juž. žel. (5razr.); v Šent-Pavlu (pri Pragwaldu) (3razr.); v Žavci (3razr.)
II.	V Vranskem šolskem okraji: podučiteljska služba v Braslovčah (3razr.) III. pl. r. in stanovanje.
III.	V Konjiškem šolskem okraji: učiteljske službe IV. pl. r. v Koblu (Kobl p. Konjice, lrazr.); v Skomru (p. Weitenstein, lrazr.) in v Vitanji (3razr.) vse tri s stanovanjem.
IV.	V Šmarijskem šolskem okraji: pri^sv. Hemi (p. Wind. Landsberg, lrazr.), poduči-teljeva služba pri sv. Štefanu (p. Šmarije, 2razr.), obe s stanovanjem.
V.	V Gorenjegradskemvšolskem okraji: III. pl. r. in stanovanje v Lučah (p. Ljubno, lrazr.) in pri novi Štifti (p. Goreuji grad, lrazr.); podučiteljska služba v Ksaveri (p. Ljubno, 2razr.), III. pl. r. in stauovanje.
VI. V Laškem šolskem okraji (Ttiffer): učiteljska služba pri sv. Lenartu (p. Laško, lrazr.) in podučiteljska služba v Loki (pri Zidanem mostu, 2razr.) obe III. pl. r. in stanovanje.
Pri vseh teh službah je treba, da je prosivec zmožen slovenskega jezika. Prošnje naj se po postavnem potu oddajajo do 20. jul. t. 1. pri zadevnih krajnih učilniških sve-tovalstvih.
V Celji, v 22. dan maja 1882. 1.	C. k. nam. svetovalec
Haas s. r.
Odgovorni urednik Andrej Fraprotnik.
Tiskar in založnik J. R. Milic.