sLovensKA FOR A F R E E S LOVENIA LETNIK XXX. - VOLUME XXX. JULIJ 1979 PUBLISHED MONTHLV BY: SLOVENIAN NATIONAL FEDERATION OF CANADA, 646 EUCLID AVE., TORONTO, ONT., KANADA Tridesetletnica "Slovenske države" Tretjina stoletja je poteklo, odkar je majhna skupina slovenskih idealistov v Chicagu, USA, začela izdajati mesečnik "Slovenska pravica", predhodnico "Slovenske Države". "Muha enodnevnica" je zaorala prvo brazdo na slovenskem političnem polju. Zvesta ideji Dunajske Združene Slovenije in Majske Deklaracije je bila prva publikacija, ki je izrazila javno in jasno to, kar se zavedni Slovenci, zlasti v zadnjem stoletju v srcu čutili, a si niso upali ali hoteli na glas izraziti: da mora biti slovenski narod "pod svojo streho svoj gospod!" Ta najvišji cilj je zato pozneje bil izražen v naslovu časopisa: SLOVENSKA DRŽAVA, suverena in demokratska s Knežjim kamnom, simbolom prave ljudske demokracije, enakopravna članica v družini demokratskih evropskih narodov. Dasi so nekateri v prvih začetkih napovedali hitro smrt časopisu, ki je zagovarjal tako "Utopijo", so morda celo sami čutili, da je ta vzvišena ideja morda le vredna žrtev in naporov, ki so z njenim širjenjem združeni. Ko danes, po tridesetih letih, delamo obračun nad svojim skromnim prispevkom k razčiščenju slovenske politične bodočnosti, z zadoščenjem ugotavljamo, da je ideja Ehrlichovega Višarskega slovenstva le prodrla: vedno več Slovencev se prav danes, bolj kot kadarkoli zaveda, da je združena, samostojna in demokratska slovenska država edina politična oblika, ki bo zagotovila vsem Slovencem tiste politične, gospodarske in kulturne pravice, za katere se je naš narod boril že tisoč let. To dejstvo nas vspodbuja, da bomo z našim delom še z večjim navdušenjem nadaljevali. Tiskati slovenski časopis v zamejstvu ni lahko. Finančne in tehnične težave so ogromne. Ce pri Slovenski državi ne bi sodelovali številni idealisti, ki za časopis žrtvujejo ne samo svoj čas, ampak ga podpirajo tudi materijalno, bi časopis že zdavnaj umolknil. Tako so se pa izpolnile preroške besede nekega Slovenca iz naprednih vrst, ki je pred 30 leti v Torontu dejal, da bo Slovenska država preživela vse druge časopise v emigraciji, ker njene izdajatelje ne vodi želja po dobičku, ampak idealizem. Zato danes, po tridesetih letih izdajanja, z veseljem pozdravljamo novico, da se je za ta jubilej časopis končno le rešil tudi finančnih težav, ki so ga skozi vsa leta dušile! Slovenska država ves čas izhajanja ni bila glasilo kake politične stranke. Skušala je duhovno povezovati vse Slovence, ki so v njene ideale verovali in prepričevati druge, ki so o teh idealih imeli osebne pomisleke. Pri tem delu so se uredniki vedno skušali držati demokratskih načel s tem, da so tolerirali ideje drugih slovenskih demokratskih političnih skupin. Odločno so pa vseskozi, odklanjali vse oblike totalitarnih sistemov, vlkjučno sedanjega komunizma, ker so vsi ti tuji slovenski demokratski tradiciji. Ni naš namen v tej jubilejni številki poklanjati odlikovanja neštetim osebam, ki so pri časopisu v zadnjih 30 letih sodelovali. Vsekakor je pa naša dolžnost dati vsaj javno priznanje tistim, ki so pri časopisu nosili levji delež. Predvsem gre zahvala prvemu uredniku g. Mirku Geratiču, ki na žalost ni dočakal jubilejne številke časopisa, za katerega je celo OB 30 LETNICI. Uro predno je omahnil pod težo živlenja, je naš prvi urednik g.Mirko Geratič, na bolniški postelji v domu za starejše pisal svoj -zadnji članek-, na povabilo našega urednika, za obletniško številko (trideset letnica) našega lista. Črke so mu postale težke, roka se mu je tresla! Objavljamo ga, kot njegovo oporoko Slovenski državni misli! Smrt je prekinila nit življenja, ko je s svojim podpisom članek dokončal! Bodi mu Bog pravičen sodnik! —Urednik. Leta teko ,,Slovenska Država" obhaja 30. let, kar je pričela izhajati. Datum prve številke nosi datum 20. junij. 1950. Maja tega leta sem prišel iz Barbertona, Ohio. Tam sem pomagal župniku Merkunu. Pričela sva izdajati ciklostirani mesečnik ,,SLovenska pravica". Vinjeto na prvi strani je izdelal č.g. Jože Kapus. V Chicagu sta izšli še dve številki. Ko sva z dr. Faležem obiskala p. Kazimirja Zakrajška, naju je p. Kazimir navduševal za tiskan časopis. Koncem maja 1950 je bil sestanek v župnišču Sv. Jurija v Južnem Chicagu. Bil je navzoč tudi minorit-ski duhovnik iz Gary, Ind. p. Mirko Godina. Zbrali smo nekaj denaraja za tiskan časopis. Hrvatska Tiskarna bo prevzela tisk. List smo krstili za ,,Slovenska Država". Mene so določili za urednika. Bil sem tudi upravnik. Od 7.30h na delu, potem pa pisanje naslovov, v tiskarno, vlaganje lista v ovojnice. Težave so bile v tiskarni. Polno tiskovnih napak. Naročnina in podpora je počasi prihajala. Skoraj vsak mesec sem moral zalagati od svoje revne plače. Ko je izšla prva številka, življenje nesebnično daroval vse: prosti čas in tudi svoje skromne prihranke. Prepričani smo, da danes uživa pri Bogu večno plačilo, ki je večje kot vsa bogastva našega materijalističnega sveta. Nadalje gre zahvala prvemu uredniku S.D. v Kanadi, prof. dr. R. Cuješu in zlasti sedanjemu uredniku g. Vladimirju Mauku, ki so poleg svojih poklicnih dolžnosti dolga leta žrtvovali neštete ure in neprespane noči, da je časopis redno izhajal. Zahvala naj gre tudi vsem tistim idealistom, ki so dolga leta delali pri upravi in skrbeli, da je bil časopis redno razpečavan. Zahvala številnim odbornikom Slovenske Narodne Zveze v Kanadi, pod katere pokroviteljstvom časopis izhaja. Prav tako zahvala odbornikom in članom H.P. J.E. Kreka, ki vsa ta leta dajejo na razpolago prostore upravi časopisa. Nadalje gre zahvala neštetim dopisnikom širom sveta, ki so tako zvesto in dostikrat poklicno zagovarjali in branili narodne interese Slovencev v domovini in zamejstvu. Končna zahvala gre pa seveda Vam naročnikom, čita-teljem in oglaševalcem, ki ste vsa ta leta kazali razumevanje in širokogrudnost za slovenski časopis, ki radi nepopisnih težav ni bil vedno na taki višini, kot ste si to morda želeli. Veseli nas, da že ime Slovenska države vrši svoje poslanstvo. Uprava in uredništvo S.D. M6G 2T5, STE V. 7 — No. 7. FRANK J. LAUSCHE eeie MARBURV ROAD BETHESDA, MARVLAND 3003. Gospod Vladimir Mauko Urednik SLOVENSKE DRŽAVE Totonto, Canada Spoštovani gospod urednik« Redno čitam mesečnik SLOVEtSKA DRŽAVA, ki ?e s svojim imenom opozarja na osnovno težnjo vseh Slovencev. Članki v listu so zame ne le informativni, temveč tudi vir posebnega zadovoljstva in veselja nad tem slovenskim uspehom v Severni Ameriki. Ob 20-letnici SLOVENSKE DRŽAVE izražam posebno spoštovanje do izrednega poguma začetnikov tega glasnika Slovencev v svobodnem svetu ter priznanje njegovemu uredniku, sotrudnikom in podpornikom, ki onogoiajo redno nadaljevanje tega pomembnega slovenskega poslanstva. Gospod urednik, ob 30-letnici SLOVEMSKE DRŽAVE Vas pozdravljam i* preko Vas tudi vse, ki soustvarjajo, vzdržujejo in berejo SLOVEIEKO aR&V0. Vztrajajte v naporih za utrditev krščanskih vrednot, za zmago demokratičnih načel in za ohranitev slovenskih izročili Val V Washin,jtonu, 4. julija 1979 ob 203. obletnici Deklaracije ameriške neodvisnosti Frank J. Lausche bivjfl župan mesta Člevelanda, guverner države Ohio in član senate Združenih držav Amerike so nasprotniki slovenske državne misli , zagnali vik in krik. „Muha enodnevnica" so list krstili. Po zunanjosti in velikosti je bil list kaj skromen. Razmahnil se je, ko se je list preselil 1. 1954. v Kanado. ,,Muha enodnevnica" obhaja letos tridesetletnico. Uredniku g. V. Mauko in vsem sodelavcem, zlasti člankarjem iskrene čestitke. —Jaz ne morem več sodelovati zaradi bolez- ni. Kdor le more, naj sodeluje. Za veliko stvar gre — suvereno slovensko državo. Za to idejo se morajo združiti vsi, katerim je mar naša svoboda. Toda ne kakšna svo'*>"d.a v Jugoslaviji, <.s'.pak resnična svoboda v lastni državi, ki bo imela vse atribute suverene države. Bog daj svoj blagoslov! Mirko Geratič A HOUSE OF COMMONS CANADA TMt »T HON JOHN O DterENlAKC, C.M.. P.C.. M P . It is my honour and privilege to extend my congratulations to the Editor and The Newspaper, Slovenska Država, on its Thirtieth Anniversary. It has made a worthy contribution to the Slovenian Federation and tQ Canada, and I extend my best wishes for its continued success. The Rt. Hon. John G. DiefenbakeTT P.C., C.H., LL.D., D.C.L., D.Litt., M.P. . 1. " n Vrnnr Ontario The Premier of Ontario Partlament Bulldings Oumi)'i Park Toronto Ontario July, 1979 On the occasion of the 30th Anniversary of "Slovenska Država" I am most pleased to extend my warmest congratulations and'best wishes on behalf of the people -and the Government of Ontario. Since being established thirty years ago "Slovenska Država" has not only earned a reputation for credibility through its dedication to responsible journalism, but has served long and well the best interests of our Slovenian community through fostering the preservation of their linguistic and cultural heritage. May I, therefore, as leader of a Government which adheres to a policy of cultural identity and cultural retention, comitiend "Slovenska Država" for the positive role it has played throughout the past 3 decades in both the lives of our citizens of Slovenian ancestry and in advancing the multi-cultural image of Canada. Every good wish for many more years of continued growth and prosperity for "Slovenska Država". UJu/^ ^L Hilliam G. Daviš • Papež Janez Pavel II je priporočal post kot uspešno sredstvo, da se ljudje osvobodijo "kon-sumerizma". "tradicionalni vzdržek od jedače in pijače ima kot namen ne samo vzpostavitev v človekovo eksistenco potrebnega ravnotežja, marveč tudi nenavezanost na kar bi mogli opredeliti kot "potrošniško usmerjenost". Ta "potrošniška usmerjenost" je postala oznaka zlasti sedanje zapadne civilizacije. • The Financial Post, kanadski gospodarski tednik, objavlja že nekaj let seznam 300 največjih gospodarskih podjetij Kanade. Letošnja lista s finančnimi podatki njihovega poslovanja bo razširjena na 500 podjetij. Poleg orisa 300 industrijskih in služnostnih podjetij bo letošnji pregled vseboval še druge kategorije, med temi tudi zadruge: 15 kreditnih zvez ter 10 drugih zadrug. Poročilo bo objavljeno 16. junija 1979. • Novi predsednik Venezuele Luis Herrera Campins je izjavil, da si bo njegova vlada prizadevala izboljšati položaj milijonov revnih državljanov. Kritiziral je prejšnjo vlado, ki je dovoljevala, da se je bogastvo zlasti od nafte nabiralo samo v žepih manjšine. Častni doktorat za Malcolma Muggeridgea Svetovno znani časnikar in komentator (5 let je bil urednik angleškega satiričnega lista Punch) Malcolm Muggeridge, velik občudovalec Matere Tereze iz Calkutte (knjiga, televizijski program), bo sprejel, kot je sprejela pred leti Mati Tereza, častni doktorat katoliške univerze sv. Frančiška Ksavierja v Antigonishu ob priliki spomladanske konvokacije 6. maja. ^ i s. k: % ;s> -- m i lu ~ M The City of Toronto John Sewell, Mayor GREETINGS TO THE READERS OF "SLOVENSKA DRŽAVA" I am pleased to send congratulations on the 30th Anniversary of your newspaper, "Slovenska Država". I am sure you have seen many changes in the past thirty years and that your newspaper is read and enjoyed by a great number of people. Please accept my best wishes for the futur.e. Mayor's Office, City Hali, Toronto, July 10, 1979. Clty HaU, Toronto M5H 2N2. Canada (416) 367-7001 sUensk* FOR A FREE SLOVENIA Subscription rates $6.00 per year; 50* single issue. Advertising l column x 1" $4.20 Published monthly by Slovenian National Federation of Canada Membe, ol C E P F 646 Euclid Ave., Toronto SLOVENSKA DRŽAVA izhaja prvega v mesecu. Letna naročnina znaša: Za ZDA in Kanado $6- za Argentino 375 pezov, za Brasilijo 90 kruzeirov, za Anglijo 30 šilingov, za Avstrijo 80 šilingov, za Avstralijo 3.75 avstr. £., za Italijo in Trst 1.200 lir, za Franciio 900 frankov. Za podpisane članke odgovarja pisec. Ni nujno, da bi se avtorjeva naziranja morala skladati v celoti z mišljenjem uredništva in izdajatelja. TORONTO svo«ini»fl V& Dom Lipa Iz zime v pomlad teče življenje in skoraj bo tukaj poletje. Ni še dolgo tega, od kar smo sklepali račune za preteklo leto in sestavljali program za novo dobo, kar ti potrka prijetni pomladni dan na vrata in zvabi ven v prebujajočo naravo, na vrt, v park, na veliko cesto v široko odprto prebujeno pokrajino, oblito s svetlim toplim soncem, s sinjim nebom pokrito, da pozabiš na vsakdanje dolžnosti in bremena pa tudi obljube in sklepe, ki smo jih z dobro voljo vložili bližnjemu v pridi in korist. Dom Lipa pa nas neprestano kliče iz prihodnosti. Cas vedno glasneje prinaša te klice do naših ušes in potreba po domačem zavetju je vedno močnejša. Statistike za približno 11 tisoč Slovencev v Ontariju kažejo, da je med nami danes od 700-800 ljudi nad 60 let starosti, 3 do 4 tisoč ljudi je med 45-55 leti starosti. Poglejmo v prihodnjih 20 let in vprašajmo, kako smo za tisto dobo pripravljeni, kje je naš program in načrt. Leta zahtevajo svoje. Mlad človek zadostuje sam sebi. Clovečanski čut in krščanska ljubezen pa pričakuje od nas, da pomagamo onim, ki sami ne morejo več skrbeti zase, pa so nam bratje po rodu in veri. Pripravljalni odbor Doma-Lipa želi govoriti v imenu onih, ki bodo prvi potrebovali to zadnje zavetje in oskrbo. Zeli nadaljevati uspešno začeto delo in izvesti program letošnjega leta, ki naj obsega živahnejšo sodelovanje in povezavo vseh dobročutečih slovenskih ljudi za čimprejšnje uresničenje Doma-Lipa. V ta namen vabi že sedaj vse rojake na poletni piknik na Lovski farmi pri Allistonu, ki bo v nedeljo 15. julija. Ob 12. uri dopoldne bo sveta maša, potem kosilo in popoldanska zabava, ki ji bodo ..botrovali" Veseli Alpinci. Pri žrebanju lepih dobitkov vas lahko še sreča obišče. Prosimo, da ta dan sedaj rezervirate za piknik Doma-Lipa. Z vašim obiskom boste opravili veliko dobro delo. Nov poštni naslov Doma-Lipa je: 770 Brown's Line, Toronto, M8W 3W2. Do sedaj so v letu 1979 darovali za Dom Lipa sledeči: V dolarjih: G. Rovanšek, 20; K. Fojs, 100; S. Brkopec, 50, v spomin na očeta Štefana: Tone in Marija Stukelj, Ottawa 100, namesto cvetja za pok. V. Jevnikar K. Kozlevčar 10, J.Muhič 25, F. Kramar 50, g. in ga. Svetek 80, T. Lavriša 20, N.N. 10, F.G. 10, v spomin pok. J. Steblaj J. in M. Kramar 50,S. Cemaš 200, K. Miroslavič 20, g. in ga. Kolenko 30, F. Perovšek 40, J. Gorenc 40, V. in M. Rovanšek 20, F. Kraljič 100, J. Hace 100, N.N. 30, O. Besko (namesto Share Life) 100, L. Rigler 10, Milan Kirin 10 (namesto cvetja za V. Jevnikarja), družima F. Kus 20 namesto cvetja za pokoj no Beti Plantar. Vsem darovalcem iskreni Bog P,ačaj- A.R. • Na severozapadni strani toront-ske metropole, blizu križišča cest Dundas in Highway 27 leži šest akrov položne zemlje, obdane z drevjem. Ob vznožju, — preko naravnega parka teče potok—, ki daje tej zemlji posebno privlačnost! Med drevjem, odmaknjena od ceste, se skriva hiša. Na beli ograji pri vhodu beremo 52 Neilson Dr. Pripravljalni odbor doma Lipa je vložil ponudbo za nakup te zemlje. 3. maja je bila ponudba sprejeta. Celotna cena je 320 tisoč dolarjev. G. Albin Blatnik, predsednik gradbenega odseka doma Lipa zasluži vse naše priznanje za to pomembno akcijo. Zdaj dobiva delo za slovenski starostni dom smisel in stvarno podlago. Treba bo zavihati rokave, ko smo še pri moči in zdravju, da nas pozna leta najdejo pripravljene. Pameten gospodar urejuje svoje gospodarstvo smiselno in načrtno, modra gospodinja skrbi za jutrišnji dan. Ontarijski Slovenci pa bomo začeli graditi temelje Doma Lipa. Tekom letošnjega leta smo izdelali študijo o slovenskem življu v Ontariju. Predsednik Pripravljalnega odbora g. Peter Cekuta in pravni svetovalec g. dr. Kari Vipavec vzdržujeta stalne stike s pristojnimi oblastmi. Vse to je nujno potrebno za pravo pot k Domu Lipa. Slovenski starostni dom je zdaj naša srčna zadeva. Zdaj je čas plemenitih src, nesebičnih žrtev in dobrih rok. Naj bo Dom Lipa spomenik naše hvaležnosti Bogu za svobodo in dobro življenje, ki smo ga deležni na kanadski zemlji. Naj nas simbol lipe spominja rodnega doma, domačih vrtov in vasi, opojnega vonja cvetočih lip in belih miz, ob katerih smo sedeli in rastli v življenje. Pripravljam odbor se vnaprej priporoča in zahvaljuje za vsak dar, ki ga poklonite Domu Lipa. Vaša plemenitost bo zapisana v knjigah slovenskega starostnega doma in Gospodar življenja vas bo poplačal za vsako dobro delo, ki ste ga storili Njegovim bratom. Za vse pa velja pregovor: Zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača. V maju so za Dom Lipa darovali v dolarjih: L. Rigler 30, F. Mate 100, Marijine sestre 30, St. Klemenčič 80, v spomin Beti Plat-nar - (J. Katelic 20, I. Katelic 20), A,K, 50, Kr. Oberstar 60, A. in L. Stežinar 50, S. Vovk 20, v spomin na moža N. Stukelj 50, č.g. Kopač 500 (kampanja). Vsem dosedanjim dobrotnikom in prijateljem Doma Lipa iskreni Bog plačaj! Pripravljalni odbor. KARAVAN 79 Od petka 22. junija do zadnje unijske sobote je torontska metropola veselo zaživela. Metro Intenational Caravan je že enajsto Miss Ljubljana '79 gdč. Cvetka Žoldoš. leto zdramila ljudi in jih napotila v 50 različnih krajev, da so prisluhnili utripom svetovnih ljudstev. Slovenski paviljon Ljubljana smo pripravili spet v newtorontski cerkveni dvorani. Zanimivost paviljona Ljubljana je v tem, da se nahaja na skrajni periferiji karavanske poti in kliče k temu posebnemu dogodku ljudi iz Mississauge in vseh zapadnih naselij torontske metropole. Paviljon Ljubljana je od vsega začetka — enajst let — med najbolj obiskanimi kraji Karavane. Vsako leto se tisoče ljudi vrača v paviljon Ljubljana, kjer vlada gostoljublje, domačnost in tisto razpoloženje, ki je lastno samo slovenskemu ljudstvu. Metro International Caravan je festival ljudske umetnosti in folklore. V karavanskih dneh zaslovi slovenska potica in štrudelj, slovenska fantovska pesem odmeva v tople poletne večere in urno se vrti mladost ob zvokih domačih orkestrov. V zgornjih prostorih pa varujejo žene in dekleta zaklade domače umetnosti in obrti ter prikazujejo način izdelovanja volne in kleklanih čipk. Pred vhodom v dvorano postavijo newtorontski fantje takozvano pivnico, ki te na prvi pogled spominja domačih gostilniških vrtov. Med starinsko poljsko ograjo se ovija zelenje in na strehi, ki varuje goste pred vremenskimi neprilikami, plapolata v prijetni sapi slovenska in kanadska zastava. Dekleta v narodnih nošah sprejemajo in pozdravljajo goste, druge pa jim postrežejo z okusno domačo hrano in slovenskim vinom. Bogastvo in lepota naše narodne kulture, ki je skupnost narodnih noš, navad in običajev, pesmi in glasbe je slovenskemu paviljonu Ljubljana že 1.1974 pridobilo prvo mesto v skupini 51 mednarodnih karavanskih paviljonov. Dokaz tega odlikovanja je bronasta trofeja The Zena Kossar Award, imenovana po ustanoviteljici Karavane, ki jo obenem z drugo nagradno plaketo — tretje mesto za ljudsko glasbo in zabavo, v letu 1973 — razstavimo vsako leto v karavanskih prostorih. Idealizem in zvestoba narodnim izročilom je tista gonilna sila, ki ohranja to podvzetje iz leta v leto ter na svojstven način utrjuje sožitje in kulturno sodelovanje med različnimi narodnostnimi skupinami velikega Toronta. Mnogo dela in idej je vloženo v vsakoletno Karavano. Denarni dobiček je kapital za naslednjo tako ljudsko prireditev in podpora kulturnim ustanovam. Sedanji odbor paviljona Ljubljane sestavljajo mlajši, ki s sodelovanjem starejših in vse slovenske skupnosti žele ohraniti slovensko ljudsko kulturo v Kanadi. Pohvala in zahvala gre Johnu Berniku, predsedniku karavanskega odbora, ki je nosil vso težo organizacije, Francu Krmelju ml., županu, ki je koraj- žno vseh deset dni opravljal svojo službo, gdč. Cvetka Zoldoš, Miss Ljubljana 79, kateri je gorenjska narodna noša dajala poseben čar, za njeno ljubeznivnost in prijaznost z obiskovalci, gdč Anici Dolenc za njeno skrb in varstvo pri razstavi narodne umetnosti, g. Albinu Jamerniku in njegovim fantom v orkestru Veselih Alpincev, ki so vse dni Karavane zabavali ljudstvo s polkami in valčki ter spremljali folklorne plese skupin Nagelj (vodja Ciril Soršak) in Mladi glas (vodja Steve Vinčec), brez katerih naša Karavana ne bi nikdar bila popolna. V kulturni kroniki paviljona Ljubljana imajo že dve leti važno mesto Fantje na vasi, moški zbor pod vodstvom Načeta Križmana Večer za večerom je donela njih ubrana pesem z odra in številnim poslušalcem, ki so vsak večer polnili dvorano pripovedovala o slovenske«. .'judstvu in utripu ljudske duše. En večer je nastopil s programom ljudskih in umetnih pesmi še cerkveni zbor Marije Pomagaj (vodja D. Klemenčič) Vsak večer je ob skioptičnih slikah gdč. Marija Zaje razlagala značilnosti in lepote slovenske zemlje. Poleg teh vidnih delavcev slovenskega paviljona je še dolga vrsta prostovoljcev in prostovoljk, ki darujejo svoj čas in sposobnosti v različnih udejstvovanjih karavanskega podjetja, da z njihovim prispevkom slovenski paviljon Ljubljana ohranja častno mesto in dobro ime v mednarodni] torontski družini. Anica Resnik • 29. junija letos se je udeležil naš urednik, na posebno povabilo, slavnostnega banketa v Royal York hotelu, v počastitev obiskujoče kraljice-matere Elizabete, — v svojstvu predsedništva Etnične tiskovne zveze za Ontario. • Koncert slovenske šolske mladine v Nevv Torontski župniji po vodstvom poznanega in priljubljenega voditelja in dirigenta g. Blaža Potočnika ob zaključku šole v maju je lepo uspel in žel priznanje. Opravičili bi se radi, ker je tiskarski škrat ponagajal in izključil vabilo na isti koncert v aprilski številki. Prizadete prosimo, da nam to nevšečnost oprostijo. • Slovenski dan, bo kot vsako leto tudi letos zadnjo nedeljo v juliju ter vabijo prireditelji vse Slovence in Slovenke širom On- S c & j cg ' ■ taria in od drugod na to narodno « manifestacijo. Nasvidenje 5. julija -na cerkvenem letovišču v Boltonu. • Katoliški dan na Slovensko letovišče v nedeljo 8. julija 1979 je bil posvečen jubileju prvega slovenskega župnijskega centra v Kanadi, srebrnemu jubileju Marije Pomagaj v Torontu. Ob 11 dopoldne je bila sveta maša; maševal in pridigoval je č. gospod Tone Zrnec, C.M., župnik pri Mariji Pomagaj. Ob 2 popoldne je bila jubilejna akademija pred kapelo. Akademija je imela dva dela. Prvi del je vseboval: ANGELOVO CESCENJE, pesem in simbolični prizor - Skupina najmlajših - Koreografinja Nežka Skulj; SE GORI LJUBEZEN (Fr. Kimovec), SLOVENSKE NARODNE (Prir. Peter Sturm), HAPPY HEART (J. Last) -Ištrumentalni kvartet Sturmovih; TISOČ SLAVOSPEVOV KRASNIH (Vinko Vodopivec), TAM, KJER PISANA SO POLJA (Danilo Bučar), TAM, KJER BELI SO SNEŽNIKI (A. Nedved) - Cerkveni pevski zbor Marije Pomagaj -Dirigent Dušan Klemenčič; ZMAGALA SI, DEVICA SLAVNA (Matija Tome, koračnica), BUGLER'S HOLIDAY (L. Anderson, prigodna moderna glasba) -Godbeni kvartet, vodja Matija Lebar; SRČKI - Otroška skupina -koreografinji Silvija Kolarič in Anica Resnik. Uvodne besede in komentar je dajala gdč. Tatjana Jamnik. 1954 - 1979 Čez dobrave, o, Devica, naše pesmi te slave. O, ne pozabi nas nikdar, naj bo Slovenec tvoj vsekdar! (iz pesmi ob jubileju) Drugi del pa je vseboval: OTROŠKI ZBOR - AVE MARIJA (Engelhart, W. Babiak) - Spremlja orkester; SIJAJ, SIJAJ, SONCECE (Narodna, W. Babiak) -Spremlja orkester; KATRA (J. Kuhar, W. Babiak) Spremlja orkester. MLADINSKI ZBOR — V TVOJO HVALO, PRIPROSNJICA (L. Mav, W. Babiak), MARIJA, POMAGAJ NAM (Ljudska, Walter Babiak) - Orkester in solista Johnny Kolenko in Silvija Kolarič; LUSTNO JE VIGRED' (Koroška, M. Tome); LIPA (D. Jenko, W. Babiak). DEKLIŠKI ZBOR - ŽALOVALE SE ROŽ'CE SO Z MENOJ (Koroška, V. Mirk, W. Babiak) -Orkester in solista J. Kolenko in S. Kolarič; ZACVETELA BO SPET VSA DOLINA (Ameriška, S. Kolarič in M. Lebar), MI SMO SREČNI (Duhovna pesem, S. Kolarič in M. Lebar) - Orkester in solist Johnny Kolenko. Dirigiral je Tone Zrnec, vodja orkestra pa je bil Matija Lebar. Jubilejna proslava je odlično uspela in prirediteljem in sodelavcem moramo čestitati!Hvala vam in Bog poplačaj za ves trud. To slavje je bilo res izraz narodnega ponosa in hvaležnost Bogu in naši priprošnji-ci, božji Materi, Brezjanški Kraljici Slovencev. • Mnogi Slovenci in Slovenke so se udeležili sprejema torontskega KARDINALA CARTERJA in pon-tifikalne maše, ki je bila v četrtek, 5. julija, ob 8 zvečer v Varsity milimi Stadium. milim CHICAGO • NAŠEMU ŽUPNIKU V SPOMIN P. Klavdij Okorn je umrl 11 julija na svojih letnih počitnicah v Prospect Heights, v Holy Family Hospital DesPlaines. Bil je pri Sv. Štefanu župnik komaj dve leti, že bolan in slab, vendar je skušal držati to faro še slovensko. Rojen je bil 8. novembra 1912. v Podbrezjah na Gorenjskem; študiral je v Ljubljani in leta 1929. stopil v frančiškanski red. Na Ljubljanski fakulteti je študiral teologijo in bil tam po škofu Rožmanu posvečen leta 1936. Kot kaplan je deloval najprej pri sv. Krištofu v Ljubljani, in ko so Nemci zasedli Gorenjsko je šel tja, da je maševal po družinah, delil sveta obhajila in poslednje zakramente bolnim. Leta 1944, ga je gestapo zaprl v Ljubljani in ga odpeljali v Dachau, kjer ga je končno rešila ameriška vojska. Spomladi 1948. je prišel v Združene Države in je služboval pri fari sv. Štefana, za nekaj časa, potem pa pri Sv. Juriju v South Chicago. Hotel je več misijonarskega dela, pa je s P. Benotom odšel v Avstralijo med slovenske izseljence, kjer je začel izdajati mesečnik "Misli". Po enem letu se je vrnil in je bil poslan za župnika k sv. Janezu v Milvvaukee. Moderne ceste so razdrle to slovensko naselbino in se je preselil na zapadno stran mesta kjer je postavil novo cerkev in novo šolo. Ko je spravil vse v red, je začel bolehati in iskati zdravja. Sel je v pokoj, a je zaradi poman- jkanja duhovnikov spet prevzel faro pri Sv. Štefanu v Chicago (1977). Skušal je vztrajati, vendar mu je bolezen vedno bolj jemala moči, dokler ni obnemogel. V dušnem pastirstvu je hotel po Pavlovem biti vsem vse, vendar to je tolikokrat nemogoče. Bog mu bodi plačnik, njegovi farani po svetu ga bodo ohranili v lepem hvaležnem spominu. Pokojni župnik p. Klavdij Okorn je ležal na mrtvaškem odru 12. in 13. julija v cerkvi sv. Štefana v Chicago kjer so se farani in drugi prijatelji prišli posloviti od njega. V soboto 14. julija pa so po opravljeni maši vstajenja ob veliki udeležbi njegovih duhovnih sobratov in drugih prepeljali njegovo truplo v Lemont kjer ima-jo slov. frančiškani svoje pokopališče, ter ga tam položili k večnemu počitku. Naj počiva v miru! • Članice Slovenske Ženske Zveze (1912. številka 2) so imele romanje in piknik v Lemontu v • ZLATA OBLETNICA naših slovenskih sester v Lemontu! Tri naše sestre, ki so se pred 50 leti odločile, da darujejo svoje življenje Bogu v redovnem stanu in so hčerke naših prvih slovenskih pijonirev iz Sveto-Stefanske fare, praznujejo to svojo 50 letnico na Mt. Assisi v Lemontu -s svojimi sorodniki in svojimi sestrami. Med te "zlate" sestre spadajo S.M. Martha Trinko, S.M. Lilian Simonelič, in S.M. Dolored Omerzel. K Bogu so že odšle po svoje plačilo S.M. Gabriela Hajdanjak in S.M. Ludmila Fraus. • Odbor v pomoč gradbenemu skladu Doma LIPA priredi piknik na Lovski farmi pri Allinstonu v nedeljo 15. julija; opoldne bo tamkaj tudi sveta maša. Vsi, ki čutijo z idejo Doma LIPA, vljudno vabljeni! PROSIMO, PORAVNAJTE NAROČNINO! TORONTSKI SLOVENCI V VVASHINGTONU. Sredi maja je toronfsko Slovensko gledališče za 25 letnico delovanja pod vodstvom Vilka Cekute gostovalo z Kunaverjevo opereto "Na planincah naših". Na Slovenskem večeru je sodeloval tudi zbor torontske župnije pod vodstvom g. Klemenčiča. Nastop obeh skupin je bil za vvashingtonske Slovence edinstven dogodek. Torontčani, ki so prišli z dvema avtobusoma, so si drugi dan obiska ogledali glavne znamenistosti ameriške prestolnice. Na sliki: ogled Kapitola, sedeža ameriška Kongresa. VOJ is *#i£ s 3 =3 V> .o C Torontčani na Kenedyjevem grobu. » Razmišljanje ob žari Edvarda Kardelja Za uvod ciril Žebot Pričujoči sestavek - prvi od treh -razglablja o vlogi Edvarda Kardelja v predvojni Sloveniji, v razdobju okupacije in na začetku povojne Jugoslavije. Drugi sestavek bo obravnaval Kardeljevo vlogo pri zasnovi in poznejšem spreminjanju državnega in "samoupravnega" sistema v povojni Jugoslaviji. Tretji sestavek pa bo skušal odgovoriti na vprašanje, kako bo Kardeljeva smrt vplivala na bodočnost Jugoslavije in Slovenije, ko ne bo več Tita, da bi s svojo nevprašljivo avtoriteto pokrival nakopičene napake in slabosti decembra 1971 oktroiranega režima "stare garde". Razmišljanje o pomenu Edvarda Kardelja in o političnih posledicah njegove smrti je nadaljevanje raz-pravljanja o SLOVENIJI VČERAJ, DANES IN JUTRI, podobno kot sta S.V.D.J. - 1. in 2. knjiga (1967, 1969) razčlenjevali razvoj spreminjanj in možnosti po padcu Aleksandra Rankoviča junija 1966. Odstranitev Rankoviča je omogočila, da so Kardeljeve zasnove državnega federalizma in družbenogospodarskega "samoupravljanja" zaživele v delno stvarnost, katere obetajočo šestletno dinamiko pa je od Tita in vojske podprta partijska "stara grada" (v Karadjordjevem, 1. decembra 1971) nasilno zavrla s tem, da je odstranila mlajše in zmernejše ("nacionalistične" in "liberalne") partijske prvake v republikah. Po puču v Karadjordjevem se v ustavnem - državnem in "samoupravnem" - sistemu ni kaj bistvenega spremenilo. Četrta ustava SFRJ leta 1974 je v glavnem prevzela liberalnejše in skoraj konfederalne značilnosti ustavnih amandmajev iz leta 1971. Poglavitna sprememba po Karadjordjevem je nastala v partijski organizaciji, ki je iz prejšnje "federacije" republiških partij zopet postala centralizirana v beograjskem vodstvu, ki je poslej politično obvladovalo že nepovratno decentralizirani državni aparat in "samoupravni" (družbenogospodarski) sistem. Vendar je po tem političnem zaokretu v partiji Kardelj uporabil svoj poseben vpliv pri Titu tako, da je za šefa ponovno centralizirane partijske organizacije bil postavljen Kardeljev protežiranec Stane Dolanc, ki je veljal za zmernejšega pripadnika nove izdaje staro-partijskega režima. Komaj tri mesece po Kardeljevi smrti pa je Tito, tik pred svojim potovanjem v Moskvo na začetku letošnjega maja, Dolanca kot osrednjega partijskega sekretarja nadomestil z radikalnejšim "starogardistom" Dušanom Dragosavcem, prečan-skim Srbom iz Hrvaške. Teža te spremembe še ni razvidna. Izgleda pa, da se bo v razdobju partije-brez-Kardelja, še pred ali pa kmalu po odhodu Tita, razvila nova dilema v evoluciji režima: Ali bo "stara garda", če bi jo podprla vojska, iz instinktivne kratkovidnosti poskušala zatreti pluralistično dinamiko federalizma in "samoupravljanja", ali pa bodo prevladali novi pritiski za daljnosežnejšo liberalizacijo znotraj in zunaj partijske organizacije. To bo poglaviten predmet nadaljnega razpravljanja o Sloveniji včeraj, danes in jutri v naslednjih sestavkih, katerim je ta za uvod. Pomen Edvarda Kardelja za Slovenijo Kardeljev začetek v polemiki proti Vidmarju Smrt Edvarda Kardelja dne 9. februarja letošnjega leta, ko je nekaj dni poprej dopolnil 69 let, je nedvomno mejnik v novejši politični zgodovini Slovenije in povojne Jugoslavije, pa tudi pomemben pokazatelj njune prihodnjosti. Kardelj ni bil le vodilni slovenski član komunistične partije od leta 1934 do svoje smrti, temveč je bil tudi najožji in najstarejši Titov sodelavec v povojni Jugoslaviji. Zato bodo objektivni zgodovinarji, ko jim bodo dostopni vsi merodajni viri, morali razločno odgovoriti na dvoje vprašanj: Kakšna je bila Kardeljeva vloga pri nastajanju in razvoju povojne ^Jugoslavije? Predvsem pa, kaj je Kardelj pomenil v zgodovinski perspektivi slovenskega naroda? V zvezi z drugim vprašanjem bodo zgodovinarji, zaradi Kardeljevega vrhunskega položaja v času velikih geopolitičnih spreminjanj v zvezi z drugo svetovno vojno in iz te sovpadnosti izhajajočih Kardeljevih izrednih političnih možnosti morali njegovo vlogo meriti s stoletnim programom Zedinjene Slovenije in z le-tega prvobitnima uresničitelj-ima, Janezom Evangelistom Krekom in Antonom Korošcem, brez katerih po prvi svetovni vojni Slovenije kot nove narodno-politične enote, četudi močno okrnjene, ne bi bilo. Tudi politično pristranski zgodovinar, ki bi razširjeni obseg Slovenije po drugi svetovni vojni želel pripisati Kardelju kot njegov dosežek, se bo moral vprašati in zamisliti, kolikšna in kakšna bi mogla biti SLovenija po drugi svetovni vojni, če Tito-Kardeljeva komunistična partija ne bi bila ugrabila izključno oblast nad povojno Jugoslavijo. Tudi zakasneli in partijsko omejeni Kardeljev federalizem v povojni Jugoslaviji bodo zgodovinarji morali meriti z nameravano zvezno preureditvijo predvojne Jugoslavije v smislu že izvedenega Maček- Cvetkovičevega sporazuma, pri katere zasnovi je imel levji delež dr. Korošec, in z v vojni izostrenimi zahtevami vseh narodov po lastni državnosti. Sedaj pa je bolj pomembno, in zame tudi bolj privlačno, ugibati o političnih poslednicah Kardeljeve smrti, ki se bodo v polni meri pokazale po odhodu Tita. Teh ugibanj pa ne bi mogel tvegati, če se ne bi najprej sam toliko ozrl nazaj, da bi osvežil in strnil svoja spoznanja in vtise o Kardelju kot prvaku slovenskih komunistov in o njegovi dolgoletni vodilni vlogi v povojni Jugoslaviji. Po naključju ali načrtu sta med prvimi ocenami o Edvard Kardelju v treh zaporednih njemu posvečenih obsmrtnih številkah ljubljanskega DELA dobila posebno poudarjeni mesti Josip Vidmar in njegov sin Tit. Primerjava njunih sodb je poučna: Tit Vidmar: "Človeško življenje ne more biti več, kot je bilo življenje Edvarda Kardelja . . . Umrl je največji, najimenitnejši sin, kar jih je rodil slovenski narod." (DELO, 11. februarja 1979, str. 3). Josip Vidmar: "Edvard Kardelj je - o tem ni nobenega dvoma in tudi za mene intimno je tako - ena največjih osebnosti v slovenski zgodovini." (DELO, 11. februarja 1979, str. 11). O neracionalnem poveličanju Kardelja od strani Vidmarjevega sina Tit-a ne bi izgubljal besed. Pripomnil bi le, da bi ta protežirani in privilegirani časnikar v interesu lastnega ugleda ravnal previdneje, če bi se bil posvetoval s svojim modrejšim očetom, predno je Kardelja povzdignil nad vse Slovence, kar jih je kedaj bilo. Ko pa bi Josip Vidmar v svoji sodbi o Kardelju namesto "ena največjih osebnosti" zapisal "ena najvplivnejših osebnosti" in to oceno omejil v okvir novodobne slovenske politične zgodovine, bi njegovi sodbi bilo težko oporekati, čeprav je Vidmar ni skrbno razčlenil. Po že doseženi mednarodnopravni afirmaciji leta 1918 bi Slovenija po drugi svetovni vojni vsekakor bila obnovljena, obenem z Jugoslavijo. Pri tem bi ji mogle biti prihranjene velike človeške žrtve in uničenje politične svobode, ki jih je povzročila partijska "osvoboditev". Možno je tudi sklepati, da bi povojna Jugoslavija, brez Tito-Kardeljevega, takrat izrazito stalinističnega režima in pro-sovjetske usmeritve, dobila tudi Trst, Gorico in morda celo Koroško. Nedvomno pa bi povojna Slovenija v tem primeru bila deležna gospodarsko-obonovitvene podpore Marshallovega načrta Edvard Kardelj je prvič postal zapažen v razgledani slovenski javnosti leta 1934, ko je pod namišljenim imenom Tone Brodar objavil polemičen članek "Nacionalno vprašanje kot znanstveno vprašanje" v kripto-partijski reviji KNJIŽEVNOST, katere naz-načeni urednik je bil režiser Bratko Kreft. Da je avtor tega sestavka bil Edvard Kardelj iz vodilnega kroga takratne peščice organiziranih slovenskih komunistov, to so takrat vedeli le nekateri. Svojo polemiko je Kardelj pozneje razširil v knjižno razpravo z naslovom "Razvoj slovenskega narodnega vprašanja", ki je pod novim pseudonimom "Sperans" izšla šele leta 1939, ko je Aleksandrova diktatura bila že več let stvar preteklosti, Jugoslavija pa v procesu ponovne demokratizacije in začete federalizacije. Po pričevanju Josipa Vidmarja je Kardelj sam priznal, da je bil namen njegovega polemičnega razpravljanja o slovenskem vprašanju spodkopati močan vpliv slovite Vidmarjeve knjige KULTURNI PROBLEMI SLOVENSTVA (1932), ki je med politično omahljivim slovenskim izobraženstvom okrepila pomen dr. Anton Koroščeve (1931) Slovenske Deklaracije ("Punktacije") v kontinuiteti stoletnih teženj po "Zedinjeni Sloveniji", ko je le-ta sprožila val slovenske narodne odpornosti proti unitaristični diktaturi kralja Aleksandra (1929-1935). Studentovsko krilo partije na ljubljanski univerzi je v najhujših začetnih letih te diktature redno prelamljalo akcijske dogovore s slovensko čutečo študentovsko večino in v partijske namene zlorabljalo njene večletne demonstracije na univerzi v odziv na Koroščevo Slovensko Deklaracijo in Vidmarjevo knjigo ter v protest proti internaciji (1932-34) dr. Korošca in njegovih najbližnjih sodelavcev v SLS (dr. Frana Kulovca, dr. Marka Natlačena in dr. Ivana Ogrizka). Zunaj univerze pa se je Kardelj trudil, da bi s polemiko proti Korošec-Vidmarjevi slovenski narodno politični renesanci zajel njen veter v partijska jadra. Tako namesto, da je v Beogradu koncentrirani partijski režim, ki se je iz obzira do Sovjetov bil odrekel Mar-shallove pomoči, v prvem povojnem desetletju malo Slovenijo iz-mozgaval v prid južnih pokrajin do tako skrajne mere, da je mednarodni strokovnjak in očividec o tem zapisal: "Z gotovostjo je mogoče reči, da v vsej povojni dobi ni nobenega drugega primera z izjemo sovjetskih kolonialnih predelov, da bi neki narod bil tako masivno izrabljen in oropan sadov svojih naporov, kot so bili Slovenci." (Viktor Meier, "Yugoslav Communism" v W.E. Griffith, COMMUNISM IN EUROPE, Cambridge, Massachusetts, 1964, str. 68). Kardelj in partija te zgodovinske obsodbe nista niti poskusila ovreči. Zdi se mi, da ni treba čakati v nedogled na objavo politično zadrževanih analiz ljubljanskih zgodovinarjev za spoznanje, da v luči izida druge svetovne vojne za Slovenijo, Edvarda Kardelja nikakor ni mogoče smatrati za "eno največjih osebnosti v slovenski zgodovini". Potrebno je le podrobneje ugotoviti v čem je on bil eden politično najvplivnejših Slovencev v svojem življenjskem razdobju. je partija po dveh sporednih tirih, enem na univerzi, drugem pa zunaj nje, poskušala oživljeno slovensko narodno-pofAično problematiko v svoj prid speljati s kontinuitetne smeri njenega stopnjevanega uveljavljanja iz slovenskih krščanskih in humanističnih korenin v močvirje varljive marksistične dialektike in v past leninistične politične taktike. Po pripovedovanju Josipa Vidmarja mu je Kardelj v partizanski bazi na Rogu zasebno zaupal, da "je bila (Vidmarjeva) knjiga progresivna in v tistem trenutku (1932) zelo pomembna. Tega . . . pa javno nisem (Kardelj) nikdar povedal, samo negativne stvari sem govoril (o Vidmarjevi knjigi). In veš zakaj? . . . zaradi tega, ker smo komunisti razumeli vas intelektualce tako, da hočete moč nacionalne zavesti spraviti v svoja jadra ... ". (Izjava Josipa Vidmarja časnikarju Slavku Frasu, DELO, 12. februarja 1979, str.9). Ob tem zanimivem odkritju, ki postavlja v dvom intelektualno poštenost vse Kardeljeve marksistične dialektike, se pojavljata dve vprašanji: Zakaj je Vidmar objavil to Kardeljevo zaupno priznanje šele ob Kardeljevi smrti? Verjeten razlog: Ker so prej tega ni upal storiti. In zakaj ni Kardelj sam javno priznal in popravil laž svoje prve pomembne politične razprave in partijske platforme? Verjeten razlog: Ker bi s tem opozoril na namerno neresničnost svoje "znanstvene" dialektike in na preračunano varljivost partizanske OF. Pa tudi v svojem nikodemskem priznanju Vidmarju, je bil Kardelj le delno odkrit, ali pa Vidmar še ni vsega povedal. Po svoji marksistični (leninistično-stalinistični) ideologiji in sovjetski odvisnosti je bila predvojna partija odtujena na le spoznavni racionalnosti in akcijski moralnosti, temveč tudi slovenskim interesom in čustvovanju. Zato je ostala številčno neznatna s komaj nekaj nad 200 člani. Tako zanjo ni bilo upanja, da bi se pred vojno bila mogla uveljaviti, kot pomemben slovenski dejavnik v demokratičnem tekmovanju resničnih razlik in poštenem sodelovanju v skupnih zadevah. V razmerah Aleksandrove diktature (1929-1935) je partija videla svojo prvo predvojno šanso, da bi z zmedo in zvijačo izvila podtalno vodstvo slovenskega narodnega odpora iz zvezanih rok njegovih interniranih, zaprtih in nadziranih protagonistov, ki jim je dvorski režim bil zatrl ne le politične, temveč tudi prosvetne in mladinske organizacije z edino izjemo študentovskih' klubov v imunitetnem okviru univerze. Kardelj je to taktiko partije zamislil, računajoč na akcijsko prednost partijske mreže, izšolane v politični varljivosti in izvežbane v podtalnem uveljavljanju. Na zunaj prebarvana s Kardeljevim (marksistično-leninističnim) "slovenstvom", naj bi partija celično podminirala študentovske klube na univerzi in, legalno že raz-puščene, množične organizacije zunaj univerze. Na univerzi je ta taktika do neke mere uspela s partijskim manipuliranjem "Krščansko-socialističnega kluba Borba" (prek predsednika Josipa Brileja in Marjana Vesenjaka), pucljev-ske "Njive" (prek Jožeta Klemenčiča) in Vidmarjansko-slovenskega "Triglava" (prek Flereta in več drugih). Toda na ta način partijsko kombinirane kandidatne liste za razne univerzitetne volitve so tudi poslej ostajale v manjšini. Krščansko-demokratski blok na univerzi je še naprej Po parlamentarnih volitvah decembra 1938, na katerih je v Sloveniji bivša SLS (tedaj del JRZ) zopet zmagala z veliko večino, Kardeljevo ljudsko-frontaštvo pa se je za partijo končalo v popolnem fiasku, se je dr. Korošec oddaljil od predsednika vlade Milana Sto-jadinoviča zaradi njegove, Sloveniji škodljive, zahrbtne zunaje politike. Podobno kot je iz protesta bil izstopil iz prve Živkovičeve vlade leta 1930, tako je sedaj dr. Korošec ostal zunaj nove Sto-jadinovičeve vlade; toda namesto izgona v internacijo, kot 1931, je tokrat bil izvoljen na prestižno mesto predsednika državnega Senata. Po zaslugi dr. Korošca je Stojadinovič bil menjan z Dragišo Cvetkovičem, ki je v nekaj mesecih dosegel sporazum z voditeljem Hrvatov dr. Vladkom Mečekom, predsednikom HSS (Hrvatska seljačka stranka), ki je na volitvah 1938 bil tudi nosilec vsedržavne liste "Združene opozicije", kateri so se po svoji ljudsko-frontaški taktiki skušali prilepiti tudi komunisti, pa niso dobili niti enega poslanca. V smislu Cvetkovičevega sporazuma z Mačekom je bila ustanovljena nova Banovina Hrvatska z obsežno avtonomijo kot prva stopnja k zvezni preureditvi vse Jugoslavije na narodnostnih osnovah. Avgusta 1939 je Hitler vkorakal v Poljsko in s tem začel drugo svetovno vojno potem, ko je z Ribbentrop-Molotovim Paktom zagotovil nevmešanje Sovjetske zveze za ceno razdelitve poljskega lozemlja. Od takrat je tudi od |Kominterne postavljeno Tito-Kardeljevo vodstvo Jugo-partije uravnavalo svoje odnose do svetovne vojne v smislu tega pakta in napadalo Angleže kot "imperi-jaliste". Izbruh vojne je zavlekel dokončno zvezno preureditev Jugoslavije. V sredi te negotovosti je decembra 1940 nenadoma umrl dr. Anton Korošec, poglaviten pro- zmagoval, čeprav so v njem naraščale razlike in trenja med Ehrlichovimi "Stražarji", Gosar-Solarjevo (kasneje Kocbekovo) "Tretjo skupino" in poznejšimi Tomčevimi "stanovci" (iz "mladčevske" KA = Katoliška akcija). Tudi v širših okvirih zunaj univerze je partija s kardeljevsko taktiko dosegla le manj pomembne uspehe v socialistični prosvetno-športni organizaciji "Svoboda" in pucljevski "Zvezi kmečkih fantov in deklet". Podobno tudi partijski poskusi improviziranja raznih "ljudsko-frontaških" političnih kombinacij v poznejšem predvojnem razdobju (po letu 1936), ko so se pod novo vlado JRZ začele obnavljati politične svoboščine, niso prinesli partiji zaznavnega vpliva na slovensko narodno politiko.. Tudi v tem zaključnem predvojnem razdobju partija s kardeljevsko taktiko ni prišla daleč vkljub temu, da se je leta 1929 zatrta absolutno-večinska Slovenska ljudska stranka dr. Korošca tedaj smela legalno obnoviti samo kot slovenska veja nove JRZ (Jugoslovanska radikalna zajed-nica, sestavljena iz nekdanjih srbskih Radikalov, bosanskih Muslimanov in Koroščeve SLS), v katero so se vrinili tudi številni oportunisti, ki jih ni bilo v SLS ne v demokratičnih razmerah pfed njenim nasilnim razpustom (1929) ne v diktaturnem razdobju njene podtalne odpornosti (1929-1936). tagonist zvezne preureditve in varuh slovenskih narodnih interesov. Po vzgledu Sovjetske zveze (in Švedske) se je 25. marca 1941 tudi Jugoslavija dogovorila z Nemčijo za obojestransko vojaško nevmešavanje, vključno garancijo, da ozemlje Jugoslavije ne bo uporabljeno za vojaške potrebe in prevoze osnih sil. Nesrečna oblika tega dogovora (formalni pristop Jugoslavije k "Trojnemu paktu") je dala Angliji, ki je po padcu Francije ostala osamljena v vojni proti Nemčiji, povod, da je proti Cvetovičevi vladi inscenirala brezupni vojaški puč v Beogradu dne 27. marca 1941, ki ga je Hitler uporabil kot razlog za maščevalni in uničujoči napad na Jugoslavijo dne 6. aprila 1941. V nekaj dneh je Slovenija bila razdeljena med Nemčijo, Italijo in Madžarsko. Iz nemško-zasedenih predelov Slovenije so bili odvedeni v Nemčijo ali izgnani na jug skoraj vsi vidnejši slovenski ljudje, med njimi domala vsa lavatinska duhovščina. Kdor je še utegnil, je bežal v Ljubljano, kjer so begunci, po predvideni pobudi profesorja Lamberta Ehrlicha, našli prvo pomoč, pozneje pa s skupnimi napori vsaj zasilno zaposlitev in dostojno preživljanje. Po nemškem vpadu v Sovjetsko zvezo, konec junija 1941, ko je predvojna Jugoslavija že bila vojaško in politično uničena, preživela Slovenija pa praktično skrčena na prekarni ljubljanski azil (ker so Ljubljano zaradi njene takrat strateške nevažnosti Nemci prepustili Italijanom), sta politična spretnost Tita, v Sloveniji pa podobna sposobnost Borisa Kidriča, pred vojno neuspešno kardeljevsko taktiko bolj zvito in drzno zastavili. V Sloveniji si je partija za izvajanje te taktike prikladno izbrala prav okupacijsko najmanj ogroženi ljubljanski azil. Nič ni za poznejšo zgodovino bolj dramatiziralo od partije prikrivanega dejstva, da njen dejanski vojni cilj ni bil Slovenijo sam-Bog-ve-kako "osvoboditi", temveč da najprej z zvijačo, nasiljem, represalijami in zmedo pod zmernejšo, a vojaško in politično ineptno, italijansko okupacijo že med vojno uniči v ljubljanskem azilu natrpani slovenski demokratični potencial za povojno obnovo. S to "osvobodilno" taktiko je partija hotela zagotoviti povojno bolj-ševizacijo Slovenije na predpostavki, da bo z zahodno pomočjo rehabilitirana sovjetska vojaška sila ob koncu vojne prodrla v srednje-vzhodno Evropo. Pri tem je tragična ironija slovensko vojno zgodovino tako neverjetno zasukala, da je takrat Kidriču pomagal uveljevati kardeljevsko uničevalno taktiko isti Josip Vidmar, proti kateremu je leta 1932 Kardelj to taktiko zasnoval. . . S Titom v Moskvi in Beogradu Po svoji šolski izborazbi in delovnem okolju je mladi Edvard Kardelj obstal nekako na pol pota med akademsko "elito" partije na univerzi in njenimi prav tako redkimi "terenci" v rudarskih revirjih in industijskih centrih. Organiziran komunist, je Kardelj baje postal že leta 1926 kot petnajstletnik v prvem razredu ljubljanskega učiteljišča, kjer seje njegovo formalno slovensko šolanje končalo sredi leta 1929. Kot mladostno zaverovan aktivist ilegalne partije je bil Kardelj leta 1930 aretiran in obsojen. Po izpustitvi februarja 1932 je najdalje-val kot organizator partijske mreže v Sloveniji, dokler ga ni Jugo-partija leta 1934 postala na ideološko indoktrinacijo v Leninovo šolo v Moskvi; to je bilo v razdobju najbrutalnejšega stalinizma. V Moskvi se je Kardelj tesno navezal na Jozipa Broza Tita, ki je bil takrat zaposlen v balkanskem oddelku Kominterne. Leta 1937 sta se Tito in Kardelj vrnila v Jugoslavijo kot člana od Kominterne postavljenega novega stalinističnega vodstva Jugo-partije. Popolna predanost Titu kot novemu šefu partije je poslej bila ena od Kardeljevih osnovnih značilnosti vse do njegove smrti. Tako je Kardelj že na zgodnjem začetku svoje partijske kariere postal — in do svoje smrti ostal — "beograjski Slovenec", kot so ga označevali v Sloveniji kot odtujen-ca, ki ni bil popularen niti med slovenskim članstvom partije, ker je bolj služil centralističnemu režimu kot skrbel za posebne potrebe Slovenije. Kardelja osebno nisem nikoli srečal, Kidriča pa slednjič v Parizu v jeseni 1938. Vendar sem še kot bruc na ljubljanski univerzi leta 1932/33 dobil vtis, da je v Borisu Kidriču vkljub njegovi sicer Kardelju podobni popolni predanosti partiji vendar le od doma ostalo nekaj osnovnega slovenskega čutenja, dočim je Kardelju njegov nedošolan um in partiji predana čustva povsem izpolnil moskovski marksizem-leninizem-stalinizem kot edini predmet njegovega po-abiturientskega šolanja v Moskvi. V tem zaprtem ideološkem okviru njegovega uma je Kardeljevo "slovenstvo" bilo pogojna konstrukcija, zgolj del menjajoče se "nadzgradbe" zgodovinsko-materialističnih procesov (po nezmotljivi zaznavi in razlagi vsakokratnega partijskega vodstva), ne pa imanentna biološko-duhovna stvarnost, ki jo ( Dolje no 4 strani. ) Predvojni fiasko kardeljevske taktike in nje obnovitev pod okupacijo SLOVENSKA DRŽAVA" - TORONTO - KANADA Razmišljanje ob žari E. K Ministry of Ministšre des Culture and Aflaires culturelles Recreation et des Loisirs 6th floor 77 Bloor Slreel w«.l Toronto. Ontario M7A 2R9 6« Atage 77 ouest. riM Blooi Toronto. Ontario M7A 2F!9 narodnostna zavest kulturno oblikuje in politično krepi kot osnovno življensko vrednoto in merilo narodnih interesov. IdeoloSko relativnost Kardeljevega slovenstva je koncizno potrdil njegov učenec Boris Majer v obsmrtnem zapisu o svojem pokojnem učitelju, ko je podčrtal, da je že Kardeljevo predvojno pisanje o "slovenskem vprašanju" (proti Vidmarjevi koncepciji slovenstva) dejansko pomenilo "poseg marksistične teorije proti nacionalizmu lastnega naroda". (Boris Majer, DELO, 13. februarja 1979, str. 6). Ne poznam neposrednih dokumentov, kako je partija Kidriču in Kardelju porazdelila vlogi v partizanskem razdobju med vojno. Iz drugotnih virov pa sklepam, da je Kardelj vršil vlogo nekakega vrhovnega jugo-partijskega politkomisarja nad celotno slovensko partijo in njenim OF-partizanstvom, ki je v svoji slovenski konkretnosti bilo dosežek Kidričeve politične, organizacijske in prepričevalske sposobnosti. Tako namiguje tudi Josip Vidmar, ki ga je partija postavila za dekorativnega "predsednika" po nemškem vdoru v Sovjetsko Zvezo improvizirane "Osvobodilne fronte" (OF), ki pa jo je kot orodje partije upravjal Kidrič kot njen "tajnik". sko vojaško pomoč z zasedbo Beograda, kjer se je na ta način partijski režim zasidral pet mesecev pred koncem vojne. Toda Slovenijo so partizani zasedli šele ob koncu vojne, maja 1945, ko so se Domobranci umikali pod pritiskom motoriziranih partizanskih kolon prodirajočih iz Hrvaškega primorja, ki so jih zahodni zavezniki opremili in prevedli iz baz v Bariju in na Visu. Kdo je bil prvenstveno odgovoren za kasnejši genocidni pokol od Angležev razoroženih in vrnjenih slovenskih domobrancev, maja 1945, ne vem. Težko pa je dvomiti, da ni bilo v Kardeljevi moči tisto slovensko grozo in sramoto preprečiti, ali pa se vsaj pozneje od nje omejiti, če je preprečiti ni mogel, česar pa Kardelj vse do svoje smrti ni storil. Zato v tej zvezi ostane pomembno mednarodno pričevanje Milanova Djilasa v njegovi angleški knjigi WARTIME (Vojni čas, New York in London, 1977): "... slovenski domobranci. .. so se prebili do Britancev v Avstriji, ki so jih izročili nam. Vsi so bili pobiti, razen žensk in mladoletnikov pod osemnajstim letom . . . tako sem kasneje slišal od tistih, ki so sodelovali pri teh blaznih dejan-jih podivjanega maščevanja ... Ce upoštevamo strukturo in hierarhijo oblasti, nihče ne bi bil mogel izvršiti dejanje takega obsega brez odobrenja z vrha." (Op. cit., str. 446-449). Da je Kardelj takrat bil v tistem "vrhu", o tem bi bilo mogoče dvomiti le, če bi se pojavil verodostojen dokument, ki bi Kardelja s tistega "vrha" izrecno izključil. Poleg tega v isti knjigi Djilas tudi pove, da je Kardelj že dve leti prej, po kapitulaciji Italije septembra 1943, na Djilasovo osebno vprašanje, zakaj so množično pomorili sedem sto na Turjaku zajetih in razoroženih Vaških stražarjev ("belogardistov" po partijskem rusko-boljševiškem žargonu), odgovoril: "Zato, da bi jih demoralizirali." (Op. cit., str. 338). Da je Kardelj bil ideološko in psihološko pripravljen tudi za množične likvidacije, o tem je že dolgo na razpolago mednarodno pričevanje iz uglednega in neposrednega vira. Fitzroy Maclean, ki je med vojno bil šef britanske vojaške misije v Titovem partizanskem štabu, je v svoji knjigi ESCAPE TO ADVEN-TURE (Pobeg v avanturo, Boston 1951), na podlagi svojih opazovanj in razgovorov z njim Kardelja tako-le opisal: "Bilo je mnogo vprašanj, na katera sem že dolgo želel odgovore. Kardelj je imel vse odgovore: .. . Zmeda, umor, potvorbe, prevara. Res je, take stvari so se dogajale pod komunizmom, bi mogle celo biti načrtovana sestavina komunistične politike. Na dolgo roko bi se to izkazalo za vredno. Namen bi opravičil sredstva ... On (Kardelj) je bil povsem „ pripravljen, ne le umreti, temveč . . . likvidirati vsakogar, ki bi mu stal na poti... In gledal me je nepremično in prijazno skozi svoja očala . ..". (Op. cit., str. 239-240; podčrtal C.Z.). Ali Josip in Tit Vidmar za ta, vsemu svetu znana pričevanja, ki jih Kardelj ni zanikal, ne vesta? 1979 It is a pleasure for me to send congratulations to the Slovenian National Federation of Canada, publisher of the "Slovenska Država", and to Vladimir Mauko, Editor, on the occasion of the 30th anniversary of publication. Today, most Canadians and certainly most residents of Ontario recognize the great contribution made to our society by those who come from other countries to settle in Canada, particularly since the Second World War. It is my belief that this avareness can be directly attributed to the men and vomen who vork to preserve and enhance the role publications such as the "Slovenska Država" play in keeping our peoples informed of their responsibilities as citizens and of their "mother" cultures. A free and independent press is one of our greatest safeguards against those who might atterapt to undeimine or destroy the freedoms we ali cherish. Both Mr. Mauko and the Slovenian National Federation of Canada have selflessly accepted the responsibility to ensure that their publication continues to enjoy the credibility and respect it has earned so well. Again, congratulations and best wishes for the future. Mr. Vladimir Mauko, Editor of "Slovenska Država", Monthly Publication of SNF, U15 Bay Street, Toronto 5, Ontario. Dear Mr. MaukO: thank you very much for your letter and for your good vishes. In turn, I vould like to express my congratulations to you and your associates on the occasion of the thirtieth (30th) anhiversary issue of vour nevspaper. Kindest persona1 regards and best wiihes. Onawa K1A0A3 SVETOVy KONGRES SLOVAKOV SI.OVAK world conghcss (CINliKIS MONUI.U Di:s Sl.ovaoues | wi i i icon<;ki:ss de* slowaken ' «« *M> H.a2«, tMomo. «tm. cmaoa uu tu TIL mu. ■•>.. Reuben C. Baetz Minister Kaa,vUiia rrtMMvk. imlpmtoila Olike of the CimiH Vm-PmidtM Hr. vladiMlr Kavko, Cdltor, Slovenski Dflava 11» Bar Street, Toronto, Ontario. Offico or :ha Ministry of the Minister Attorney General 16 King Sireel East Toronto Onurio Gosp. Vladimir Mauko, Glavni urednik. Slovenska Država, 1115 Bay Street, TORONTO, Ontario. Dragi g. Mauko: želim izraziti Vam in Vašim sodelavcem pri Slovenski Državi svoje najiskrenejSe Čestitke sedaj ko praznujete 30-letnico Vašega časopisa. Objava VaSega lista ob 30-letnici je zares pomemben m« jnik v življenju časopisa, ki je služil Slovensko-Kanadski skupnosti tako dobro in tako dolgo. Z VaSim prizadevanjem in z izdavanjem Vašega lista je bila mnogostranska kulturna zgradba v Ontario dobro ohranjena in Se povečana. Uporabim tudi to priliko, da želim Slovenski Državi trajen uspeh tudi v bodočih letih. Z najboljšimi željami. Vaš udani V svojih obsmrtnih spominih na Kardelja Vidmar nakazuje razliko med Kardeljem in Kidričem in njune odnose, ko - zdi se - skuša povedati več kot izražajo njegove besede: "Kidrič je razmišljal v prebliskih, Kardelj je gradil. Eden je imel fantastično intuicijo, drugi fantastično erudicijo. Kidrič je absolutno priznaval Kardeljevo avtoriteto . .. toda zdi se mi, da Kardelj brez Kidriča ne bi bil, kar je bil" (DELO, 12. februarja 1979, str.9). Vtis imam, da je Vidmar želel povedati, da brez Kidriča na Slovenskem partijskega OF-partizanstva sploh ne bi bilo. In prav partizanstvo je v drugi polovici svetovne vojne postalo tisto odločilno politično orodje Tito-Kardeljeve Jugo-partije, s katerim se je pridobila priznanje in podporo zahodnih zaveznikov, najprej Anglije, pozneje pa tudi Amerike, k čemur je doprinesel tudi Louis Adamič, ki je takrat imel v Washingtonu uho Rooseveltove žene. Titova okupacijska spretnost je bila zares izredna. Nemci so na ozemlju razbite Jugoslavije morali držati določeno število svojih divizij, najprej za zvezo z afriško fronto, potem pa zato, da jih ne bi presenetilo zavezniško izkrcanje na Balkanu ali Jadranu, kot je to hotel VVinston Churchill. Tito pa je uspel to nemško strateško nujnost prikazati kot partijsko krepost češ, da so partizanske akcije bile to, kar je "vezalo" nemške divizije na Jugoslavijo in s tem "razbremenjalo" zavezniške fronte v Rusiji in na Zahodu. Danes pa je jasno tudi tistim, ki so med vojno verjeli partijski propagandi, da je partizanska taktika od vsega začetka bila preračunana predvsem na uničevanje domačih nekomunističnih aktivistov vseh političnih prepričanj, da bi si na ta način partija zagotovila neosporavno oblast nad Jugoslavijo po zavezniški zmagi. Titova spretnost, da je partijski cilj zavladanja nad povojno Jugoslavijo domačim nevednežem prikrivala kot "osvobodilno borbo proti okupatorju", zahodnim zaveznikom pa prikazovala kot strateško pomembno pomoč njihovim vojnim ciljem. Po izključnem priznanju in s stopnjujočo podporo od strani zahodnih zaveznikov (orožje in provizije); rešitev Tita in vrhovnega štaba iz Drvarja v Bari; od tam na zavezniško utrjeno bazo na otoku Visu; od tam pa zopet na menjajoč se prikladnejši teren v notranjih predelih Jugoslavije) so Titovi partizani konec leta 1944 dobili tudi sovjet- Dr.'.J. H. Kirschbaum, Exec\iti ve Vlce-Preeldent of the Slovak Horld Congree« and Hor^President of the . EPAO. THE SENATE OF ČANAOA Hon. Staniey Naidiii Toronto - Ptrkdalo Roo« 550-N, («13) 992-27 Ottaaa, Ontario, (tU 0A* Zaključek uvoda July 12, 1979. Ur. Vladimir Mauko, Editor, SLOVENSKA ORZAVA, 1115 B«y St., Toronto, Ont. MSS 2B3« Dear Mr. Mauko i Z an noat pleased to send my congratulations and best wish.es to the Slovenian National Federation of Canada on the occasion of the JOth anniversary of its monthly publication. Slovenska Drsava. ror the past thirty years Slovenska Država has played a significant role in bringlng news, vievs and messages to its readers aa they continued to aettle in Canada and take an aetlve Interest in Canadian life. f h*"tilT con"end your efforts and encourage you to persevere ln this important field of endeavour to make Canada stili better knovn and appreciated, as veli as to serve tne needs of your members and readers. As Canada's first Minlater of State responsible for Hulticulturalisn I vlsh to take this opportunity of thanking you for your cooperation ln tne government1 s policy of multicuituralism as officiallv pre-claiaed by the «t. »on. P.E. Trudeau in october 1971. I convey to you my best vlshes for success in the future and eapeclally at thia erucial time in the history of the Canadian confederation as »e make reneued efforts to preserve iederalism •od pasa on Canada to our children stronger and more united. Tours aincerely. koncu vojne ni spoznala slovenske zgodovinske nujnosti za povezavo vseh takrat oboroženih slovenskih sil kot edine možnosti za učinkovito zasedbo obrobnega zamejstva — po zgledu generala Majstra. Titov vrhovni štab je znal med vojno taktizirati celo z Nemci. Zakaj? Ker so pač vedeli, da Nemcev po vojni ne bo v Jugoslaviji. Po Kardelju nadzorovano slovensko partizansko vodstvo pa ni niti poskušalo dogovarjati se z nekomunističnimi slovenskimi vojaškimi silami za organizirano skupno zasedbo slovenskega zamejstva ob koncu vojne. Zakaj ne? Ni druge razlage kot ta, da je njihov prvenstveni cilj bil postaviti izključni partijski režim v povojni Jugoslaviji brez ozira na potrebe Slovenije. Tako je bila izgubljena poslednja zgodovinska priložnost za uresničenje Zedinjene Sloveni- Ob koncu tega uvodnega razmišljanja o Edvardu Kardelju želim strniti svojo sodbo o njem kot vodilnem ideologu in aktivistu Jugo-partije od njegovega predvojnega začetka do končnega izida druge svetovne vojne za Slovenijo. Skozi očala svoje marksistično-leninistične dialektike, ki je po njegovem lastnem priznanju bila njegova edina in vse razrešujoča "znanost", ki jo je nekritično sprejel kot mladostni samouk brez akademsko izšolanega razuma, ter si jo nato okrepil kot partijski štipendist v Leninovi šoli v Moskvi, je Kardelj videl vse le kot "rdeče" j ali "belo". Kakor mu je, kot partij-' skemu ideologu, manjkala racionalno-analitična spoznavna metoda, tako je Kardelj kot partijski aktivist ostal brez posluha za resnične pluralistične koalicije in demokratične kompromise. Korošca in Vidmarja je hotel spodnesti v času Aleksandrove diktature, ko so ju Slovenci najbolj potrebovali in ju on ni mogel nadomestiti. Po isti Kardeljevi dialektiki je po partijski prisvojitvi oblasti leta 1945 bilo treba zatreti vse nepartijsko, kar je vojno preživelo, in pod vsevednim vodstvom partije vse znova začeti. Kontinuitete s pred-partijsko zgodovino ni smelo biti. Brez Kardelja bi se Boris Kidrič med vojno morda le še kako prebil do spoznanja zgodovinske potrebe po vseslovenskem narodno-političnem okviru za vodenje narodnega odpora, usmerjenega k povojnemu cilju Zedinjene Slovenije. Ker pa je slovensko OF in partizanstvo nadzoroval Kardelj, kot vrhovni politkomisar Jugo-partije s stalinistično izključnostjo, je vsaka skupna in kontinuitetna slovenska narodna politika v drugi svetovni vojni in po njej bila onemogočena. Kardelj ni mogel prenesti niti simbolične mini-koalicije z Aleš Stanovnikovimi krščanskimi socialisti in Edvard Kocbekovimi krščanskimi in-^ telektualci v okviru že itak od partije obvladane OF, temveč jih je moral tudi skupinsko ponižati z nivelizacijo v "enotno" (t.j. izključno partijsko) OF. Zato kardeljev-ska rdeče-bela dialektika niti ob R. Roy McMurtry Attomey General Minister of Education 416/905-5277 Movvat Block Toronto Ontario Dear Mr. Mauko * 1 ** y-- ftanley BaidasS, t.C.' Ker slovenska Koroška, Kanalska dolina, Rezija, Benečija, Gorica in Trst niso bili pravočasno zasedeni in trdno zavarovani s slovenskimi Vojaškimi silami, predno so jih Angleži zasedli za Avstrijo in Italijo, jih Kardelj tudi pozneje ni mogel dobiti za Jugoslavijo na mirovni konferenci. Tam so partijsko Jugoslavijo pustili na cedilu tako Titovi medvojni zahodni podporniki kot Tito-Kardeljevi predvojni sovjetski vzgojitelji in vzorniki. Ne vem, koliko nasilno vzetih slovenskih življenj v razdobju 1941-1945 je imel Kardelj na svoji osebni vesti. Močna presumpcija pa je, da je po svojem vrhunskem partijskem položaju, ob koncu tega razdobja pa tudi vladnem, Kardelj bil politično odgovoren ali vsaj soodgovoren za umore tisočev Slovencev. Tudi z narodno-političnega vidika (Zedinjena Slovenija, režim v povojni Sloveniji in Jugoslaviji) je Kardeljev izredni vpliv med vojno in v prvih letih po njej bil Sloveniji neprimerno bolj v škodo kot v korist. (Pripomba uredništva: Ta razprava profesorja Zebota je bila posebej napisana za jubilejno številko Slovenske Države ob 30-letnici njenega neprekinjenega izhajanja.) Hearst BIoch Oucen 3 Paik Toioftto onla/ioj m7a :k5 4t6/S6S-64ie Ministry Bette Stephenson, M.D. Minister of Education Minister of Colleges and Universities Housing 1979 Mr. Vladimir Mauko Editor "Slovenska Država" 1115 Bay Street Toronto, Ontario .15S 2B3 OTIltivft«* Provincial Secretary for Social Development ist Floor Whitney Block Qucen's Park Toronto. Ontario M7A 1A2 Mr. Vladimir Mauko Editor, Slovenska Država 1115 Bay Street TORONTO, Ontario M5S 2B3 Dear Mr. Mauvo My hearty congratulations on the thirtieth anniversary of the publication of your nevspaper, Slovenska Država. The fabric of our life in Ontario has been greatly enhanced by the 70 ethnocultural groups who share their heritage. Your nevspaper has assisted your community in preserving your heritage. A multicultural society only has meaning if the various component cultures continue to exist and to contribute to the cultural enrichment of the total community. *our nevspaper has played an important role in this process, and I salute you for your work in the past and send best wishes for continued success in the future. Million« of chtldrcn de*perately nwd M ffTftl * bMlc food, shetter, « tlSff i> schooHng and health care. Your si H l!? tolp I* natded. CAHK Canada 1312 Bank St.. Ottavva K1S 5H7 Margaret Birch Provincial Secretary for Social Development t M. Geratičev spominski tiskovni sklad »Slovenske Države" tMIRKO CHICAGO, 111. — V četrtek, 24. maja, je v bolnici sv. Antona y Chicagu umrl naš rojak Mirko Geratič. V' bolnico so ga prepeljali iz Doma za ostarele. Svojo blago dušo je izdihnil v starosti 75 let. /■' Na ^mrtvaški oder je bil/položen 1. junija v 2efran6vem pogrebnem zavodu. Veliko število prijateljev se je ta dan prišlo poslovit od pokojnega, pater Kalist'Langerholc je zvečer zmolil v pogrebnem zavodu rožni venec za pokojnega. V soboto, 2. junija, je bilo njegovo truplo prepeljano v slovensko cerkev sv. Štefana. Nosilci krste so bili slovenski fantje v narodnih nošah, člani Slov. radio kluba v Chicagu. P. Kalist je opravil pogrebno mašo, med katero je imel zelo lep in ganljiv govor. Pevski zbor "§lovenska pesem" je, ko so truplo prinesli v cerkev, zapel žalostinko ter prepeval med sv. mašo. Tiidi na p&kop&lišču So mu jbevci J»peii„ še dve pesmi v zadnje slovo. Po končani maši je pogrebni sprevod, kateremu se je pridružilo precejšnje število avtov, odpeljal na pokopališče Resurrection, kjer je bil pokojni Mirko Geratič položen k večnemu počitku. Pri odprtem grobu je v imenu Slovenske narodne zveze iz Chicaga spregovoril Ludvik Jelene, v imenu Slov. radio kluba pa se je od pokojnega poslovil g. Stanley Simrayh Kruta smrt ga je vse prehitro iztrgala iz nase srede, saj je imel se mnogo načrtov v delu za boljšo bodočnost slovenskega naroda. Naj počiva v miru božjem v sbobodni ameriški zemlji! . Naj zaključim moje poslovilne besede z besedilom kartice, katero so mu poslali slovenski javni delavci, zbrani v ameriški prestolnici, in je prispela prav na dan njegove smrti ter je on ni več videl. Glasi se: Dragi Mirko: Pionirja "Slovenske države se hvaležno spominjamo, voščimo vse lepo in dobro. Bog Te živi! Ta prisrčni pozdrav gre za njim v večnost. Obljubljamo Ti, da bomo nadaljevali začeto delo!' Ga. Ana Gaber iz Chicaga nam je poslala v spomin pokojnemu uredniku g. M. Geratiču za tiskovni sklad $15.00. S tem je nehote sprožila idejo, da sta se uredništvo in uprava S.D. odločila odpreti ta posebno imenovani tiskovni sklad. Tej ideji so se pridružili tudi drugi. Tako so v ta sklad že darovali naslednji: družina P. Pavlin $10. .družina F. Pepevnak $10. , Dr. A. Kuk $15. in V. Mauko$5.. Prisrečna hvala — in posnemajte! Uprava S.D. ; Slovenci v Chicagu kakor v e-migraciji smo' s pokojnim izgubili velikega in delovnega Slovenca ter odločnega protikomu-nista. Iz vseh njegovih člankov Skozi leta lahko vidimo, kako nas je bodril, naj ostanemo dobri katoličani in zavedni Slovenci. * Čeprav se včasih kdo ni v vsem strinjal z njim, je vendar vsak moral priznati, da je bil Mirko velik poštenjak, veliko je daroval v dobre ali narodnostne nameni*, ni mislil na sebe, pomagal je, v kolikor je mogel, povsod, kjer je videl potrebo. Ne bi bil, ta dopis popoln, če ne bi qmenil g. Antona Gabra in Vegovo cfctina ženo Anp, ki sta skozi ves č^s Mirkove bolezni 're$ lepo v duhu krščanske ljubezni mu pomagala in imela skrb za njega. Prav tako je njuna zasluga, da je Mirko imel tako lep pogreb; pomagali so pri. tem Gabrovim tudi p. Kalist, Ludvik Leskovar in 2efranov pogrebni zaVod. Samo Tone Gaber in njegova žena vesta, koliko potov je bilo treba napraviti, koliko telefonskih klicev sta napravila tiste dni, predno je bilo vse urejeno za pogreb. Sedaj še malo iz Mirkove živ-ljenske poti. Rojen je bil 8. julija 1903 v Negavl v Slovenskih goricah, kjer zapušča štiri sestre. Po prvi svetovni vojni se je v njegovi domači fari ustanovila organizacija Orla, h kateri je kot mlad fant takoj pristopil. Skozi Orlovsko organizacijo se je spoznal s takratnim ^upnikom Francem Gomiljškom, ki je na mladega Mirka veliko vplival, sadove tega vpliva je imel celo življenje ter ostal dober katoličan in zaveden Slovenec. Kmalu po-razpustitvi Orlovskih društev leta 1929' je bil Mirko obtožen, da rovari proti jugoslovanskim Sokolom; 9. oktobra je bila razprava na sodišču v Mariboru, kjer je bil oproščen vsake krivde. Kmalu nato je dobil povabilo tajnika Kmečke zveze v Mariboru, kjer so mu ponudili mesto pomožnega tajnika. Tako se je 16. novembra preselil v Maribor, kjer je ostal do nemške zasedbe Štajerske le ta 1941. Po razpustu Slovenske kmečke zveze je dobil službo pri mariborski upravi dnevnika 'Slavfnr.-'- - -'Ko ser se politične razmere izboljšale ter so ustanovili Fantovske odseke,, je ves prosti čas posvetil tem. Med tem časom je plo£tal tudi mariborski meščan ter bil kmalii ipato imenovan tudi za mestnega: svetnika. Po zasedbi štajerske leta,1941 je živel nekaj mesecev doma, 2. januarja 1942 pa je prišel v Ljubljano, kjer je takoj pričel pomagati izseljencem ln drugim pomoči potrebnim. V maju 1945 se je kot odlo- čen protikomunist umaknil na Koroško. Tam je zvedel, da so ravno za Binkošti istega leta a-retirali doma njegovega očeta, ga odpeljali v Maribor, kjer je izginila vsaka sled za njim. Leta 1949 je Mirko Geratič e-migriral v ZDA, kamor je prišel 19. julija. Prvo je bil nekaj Časa V AkronupOT, 29. aprila 1950 pa ae je preselil v Chicago, kjer je putpm živel do svoje prezgodnje smrti. 'takoj po prihodu v Chicago je pričel aktivno delovati, tako je