174 Zlata velikonočna pomaranča Vinko Bitenc (Spanska pravljica.) HffSI tej nenavadni pravljici boste zvedeli o zlati pomaranči, ki je GKKfl revnemu pastirčku Joseju (izg. Hozeju) prinesla veliko bogas Dnmovina zlate pomaranče je bila v paradižu. Ko je Boi2 iziinal Adama in Evo, so pričela rajska drevesa od zapuščenosti in dolgočasja hirati. Četveronoge živali in ptice so lahko zapustile oskrunjeni raj. Drevesa pa so bila trdno ukoreninjena v zemlji, zato se niso tnogla ganiti nikamor. Poprosila so torej Vsemogočnega: »Ne dopusti, da sc tu posušimo. Cemu si nas potem ustvaril? Ako mi ne smerao živeti, pa dovoli vsaj, da se razmnožimo- Pošlji svoje služabnike, da raztrosijo naše seme po širnem svetu!« Stvarnik je uslišal prošnjo ubogih dreves. Priletelo je na nhilijone nebe.ških krilatcev. Od vsakega drevesca, od vsake rastline so nabrali semena in jih raztrosili po vesoljstvu. Samo drevesa zlate pomaranče se niso smeli dotakniti. Kajti zlata pomaranča je bila tisti prepovedani sad. ki sta ga okusila prva človeka. Osamljeno drevo je žalostno povešalo svoje veje. Venelo je vsak dan bolj. počasi je pričeio umirati. Umrlo bi bilo, da se ga ni usmililo Solnce. Božalo ga je s svojimi blagodejnimi žarki. da je pričelo zn(.)va zeleneti. Vzcvetelo je pa šelc pozimi. Spomladi. ko se je naniva pri« pravljala k vstajenju, pa je obrodilo zlate sadovc. Toda ti sadovi so sami popadali na tla, ker ni bilo človeške roke, da bi jih potrgala. In pomarančno drevo je spet zaprosilo: »Zlato Solnce, ne morem več živeti v tej samoti. Pusti mc, da umrem. Skrbi samo. da pride moje serae v zemljo in vzkali. Naj bo moje potomstvo srečnejše od mene.« Solnce se je od žalosti skrilo za oblake. Kmalu nnto je nustal vihar. Silen pi5 je dvigni! zrele plodove v zrak in jih nesel daleč. daleč preko vesoljnega stvarstva. Nad kraje, kjer sije večna pomlad, je raztrosil veter seme. Na rodovitnih tleh je seme vzkalilo, zraslo je v drevo. ki je spet obrodilo. Toda ti sadovi niso bili več zlati, kakor v paradižu. marveč rumenkastordeče barve. Niti Solncc jih ni moglo pozlatiti. Kaj je bilo torej z zlato pomarančo — vprašate? 1-upine zlatc pomaranče je odncsel vihar nad baskiško pokrajino v Španiji. Padle so na kamenita gorska tla. Tam bi se bile gotovo posušile. da jih ni našel pastirček Jose. Pobral je bleščeče ostanke neznanega sadu in jih odncsel domov. Ponoči se mu je prikazala v sanjah čudo lepa deklica. 175 | »Jaz sem cvet zlate pomaranče,« se je nastnehnila, »tistega dre« vcsa. ki je nekoč raslo v paradižu. Našel si lupine njegovega sadu. Ti -i še otrok, nedolžen dečko. Zagrebi lupine v zeraljo; pognalo bo drevo in na velikonočni teden boš že lahko potrgal z njega zlate po< rnaranče.« Nato je prikazen izginila. Pastirček je storil tako, kakor mu je bila naročila deklica v sa< njah. Izkopal je jamo, zagrebel vanjo lupine in nestrpno prieakoval, kdaj bo kaj pognalo iz zemlje. Ze naslednjega dne je prikukalo iz tal za ped visoko drevesce. Raslo je silno hitro, vejice so pognale popke. Ko je nekega jutra pastirček Jose prignal živino na pašo, je bilo drevo vse v cve* riu. Cvetovi so bili rožnobeli, prav taki, kakor plašč deklice v lanjah. In prišla je Velika lioč. Tudi ta dan je moral pastirček na pas šii: kajti njegovi rodU tolji so bili revni gors janci; doma ni bilo do» volj krme za živino. Pustirček Jose je \eselo vriskal in pel po solnčnih Iivadah. Iz doline so prihajali glasovi vclikonočnega zvonjenja, praznik vstajenja. Pastirček sc je napotil k svojemu drcvesu. Od začudenja je ob« strmel, pesem mu je obtičala v Rrlu. Veje drevesa so se šibile od zlatih sadov. Dečku je kar vid jemalo. Popustil jc živino in tekel do= mfiv. Prihiteli s<> domači in natrgali zvrhane košare zlatih pomaranč. !';i.stirček Jose in vsi njegovi so postali uez noč bogataši. Kaj pa mi* slite! Ena sama zlata pnmaranča je vredna bogsigavedi koliko! Vsa obitelj pastirčkova se je preselila v mcsto. Tam so živeli sijajno. razkošno življenje. Drevo zlate pomaranče so dali ograditi z \isoko žično ograjo. Vsako leto o Veliki noči so se napotili v hribe po dragocene sadove. Toda nekaj so z žalostjo ugotovili. To tiamreč, da je drevo obrodilo leto za Ietom manj... Deček Josč se je razvil v zalega mladeniča. Bogastvo ga je tako prevzelo, da se ni zmenil za učenje. Pa ga roditelji tudi opozarjali niso na to. Čemu neki? Saj denarja so imeli na kupe in denar je vendar skoraj vse na svetu. Z njim se doseže marsikaj. Jose je zašel v slabo druščino. S svojimi tovariši je popival in kvartal dan za dnem. Vse noči je ostajal z doma. Zato ni čuda, da je bogastvo kopnelo kot sneg. 176 Neke noči se mu je v sanjah spet prikazala Iepa pomarančna deklica. Njen plašč ni bil več rožnobel. ampak umazanosiv in raz= trgan. Žalostno je izpregovorila: »Ti nisi več nedolžen, Jose. Zato tudi zlatih pomaranč ne bo več. Ko nas prideš prihodnjo Veliko noč obiskat, boš našel samo še suho. preperelo deblo. Zgrabil si srečo za roko, a je nisi znal obdržati. Zdravstvuj I« In tako se je zgodilo. Drevo zlate pomaranče je usahnilo, deblo je razpadlo in kmalu ni bilo sledu po njem. Jose in njegovi roditelji so popolnoma obubožali. Preselili so se nazaj v hribe. A Jose ni hotel z njimi. Preveč se je vdai zapeliivi mestni družbi, ni je moael zapustiti. Potikal se je okrog kot berač jn je v veliki revščini uznrl. Gorjanski Baski še dandanes sanjajo o sreči, ki bi jo jim lahko prinesia zlata pomaranča. Kajne, otroci. kako bi se nam prilegla v teh resnih časih zlataj pomaranča! M Pa je — na žalost — ne bol ™ Zlate velikonočne pomaranče so bile že v piastarih časih velika redkost celo v daljni, sončni Španiji.