DR. BORIS GOMBAČ 
še o domobranstvu 
ako kot že prej v svoji knjigi Slovensko domobranstvo 1943T 1945 si Boris Mlakar tudi v odgovoru na moje pripombe, objavljene v Svobodni misli v maju 2005, neprestano izmišlja -ali pa prikriva -tako zgodovinska dejstva kot ravnanje določenih oseb in seveda na koncu tudi moje pisanje. Pisec je zaradi tega zašel tudi v huda protislovja glede na svoja predhodna pisanja. Opozoril bom le na nekatere od teh načrtnih spodrsljajev. 
Mlakar: »No, jaz sam seveda trdim, da knjige nisem pisal v propagandne namene, ampak je le-ta rezultat dolgoletnega zbiranja arhivskega in drugega gradiva ter njegove obdelave. (...) Kot pravi kritik, je knjiga dolgovezna in nejasna. (...) Potemtakem je to zeloaslaba propaganda.« 
Odgovor: Mlakarjeva knjiga je nedvomno rezultat dolgoletnih raziskav, vendar pa je pisec v znatni meri poskrbel, da zanj neustrezno gradivo ni bilo uporabljeno (fvan Korošec, Sv. Urh druga plat zvona, Ljubljana, Novo Jutro, 1991; Štefanija Podbevšek, Sv. Urh, Ljubljana,aBorec, 1966; Vincenc Udovč, Rupnikov bataljon (tipkopis), 2002; Milan Skubic, Spomini (tipkopis); Primož Slapar (France Šetar), Iščem vodnike mojega naroda, Kočevska Reka, 2002; Tudi mi smo umrli za domovino (skupinsko delo), Ljubljana/Grosuplje, 2000). V zadnjem poglavju, ki govori o vračanju in poboju dela domobranstva, je Mlakar zanemaril delo: M. Eiletz, Moje domobranstvo in pregnanstvo (spremna beseda B. Mlakar); knjigi Farne spominske plošče l in 2 sta sicer enkrat navedeni, vendar pa se je pisec »potrudil« in napačno povzel podatke, in to kar za več tisoč pobitih (str. 522). Mlakaraje »pozabil« tudi na pismi z dne 21. julija in II. avgusta 1945, kjeraKostka (psevdonim za pomožnega škofa in Rožmanovega tajnika Stanislava Leniča) piše o 4500 pobitih domobrancih (Vestnik, 1933, str. 6-7). Še danes živeče priče takratnih dogodkov v glavnem niso bile zaslišane oziroma je bilo njihovo pričevanje »pozabljeno« (V. Udovč, Silvo Grgič, M. Skubic, dr. Tine Velikonja, Stane Štrbenk, Franc Perme itd.). Pisec se je naslonil predvsem na vire nekdanjih domobranskih oficirjev in med slednjimi je največkrat citiran Stanko Kociper, Rupnikov zet, ki ga je sam Mlakar v delu Domobranstvo na Primorskem 1943-1945, Ljubljana, Založba Borec, 1982 (str. 49), označil za »demagoškega propagandista«. Vse to seveda ni naključje, temveč gre za čisto načrtne poteze in »spodrsljaje«. Zaradi tega sem prišel do istega sklepa kot sam Mlakar, ki je zaključil, da je njegovaaknjiga »zelo slaba propaganda«. 
Mlakar: »Z avtorjevimi oznakami nacizma in ravnanjem nemške vojske se seveda povsem strinjam.« 
Odgovor: O nacizmu nisem nikoli nikjer pisal, ker ni potrebno potvarjati stvari. Nacistična stranka in nacizem sta sicer resda dala pečat drugi svetovni vojni, vendar pa je le-ta rezultat (veliko)nemške politike in torej Nemcev, ne pa zgolj nacistov in nacizma. Oboževanje vojne in nemški imperializem sta se začela že dosti časa pred prihodom nacistov na oblast. Že nemški filozof Hegel 0770-1831) je pisal: »Božjemu blisku vojne je usojeno zaščititi narode pred pokvarjenostjo, v katero bi zapadli, če bi se dolgotrajno zadrževali na okopih miru, tako kot sunki vetrov preprečujejo morski vodi, da bi gnila.« (Hegel, G., W. F., Filosojia del dirilfo/Rechtsphilosophie, Bari, Laterza, 1913, str. 324). To enkratno, ne samo nemško misel je Bismarck (1815-1898) dopolnil: »Velika vprašanjaase ne rešujejo z govori in odločitvami na podlagi večinskega mnenja, ampak z jeklom in krvjo.« Proti koncu 19. stoletja so nekatere nemške osebnosti (zgodovinarja Lamprecht in Harnack, glasbenik Richard Wagner, filozof Nietzsche in sociologa Wilsen in Woltmann) poudarjale večvrednost nemštva. Leta 1905 si filozof Reimerav knjigi Pangermanska Nemčija J?rizade �a za nemški protektorat nad Srednjo Evropo (vključno s Svico). Ze leta 1895 je Alldeutscher Verband zahteval razdelitev Avstrije in priključitev njenih nemško govorečih ozemelj k Nemčiji. (J. Pirenne, Storia Universale, Sansoni editore, 1960, str. 670). Več kot osemdeset let je bila nemška politika vodena s tovrstno filozofijo in s posledicami, ki so Nemčijo proslavile v svetu kot državo morilcev in roparjev. Z množičnimi poboji civilnega prebivalstva so Nemci začeli že takrat, ko je mladi Hitler (1889-1945) glade n in raztrgan bivakiral poadunajskih kleteh. Do prvega množičnega poboja 
civilnega prebivalstva je prišlo že v Namibiji (Herero), kjer so v letih od 1904 do 1911 Nemci pobili kar 110.000 ljudi. Po atentatu v Sarajevu leta 1914 je nemška vlada nagovorila Avstro-Ogrsko, naj sestavi ultimat Srbiji v taki obliki, da ga slednja ne bo mogla sprejeti in bo torej nujno prišlo do vojne. Nemška vlada je bila tista, ki je J?repeljala takrat nepoznanega Lenina v zaplombiranem vagonu iz Svice v Rusijo, kjer je izpeljal revolucijo z nam dokaj dobro znanimi posledicami. Nemške vojaške oblasti so začele v I. svetovni vojni na raznih frontah (med drugim tudi pri Kobaridu) množično uporabljati pline, kar je pripeljalo do množičnih in nepotrebnih smrti tako na sovražnikovi strani kot v lastnih vrstah. Nemčija je septembra 1939 skupaj s Sovjetsko zvezo začela drugo svetovno vojno. Nemčija je v aprilu 1941 napadla Jugoslavijo in z njo podpisala kapitulacijo. Nemčija je podpisala kapitulacijo 7. maja 1945 in ne mška država je plačala in še danes delno plačuje vojno odškodnino nekaterim žrtvam vojne in pokojnine svojim nekdanjim vojakom (tudi v Slove niji!). Hitler in nacizem sta v znatni meri požela, kar so zgoraj omenjeni gospodje in njihovi sledniki sejali. O kakšnem nacizmu, ki ga Mlakar tako rad navaja in ga podtika celo meni, ni bilo nikoli med vojno in nikjer govora in tovrstni izraz se niti enkrat samkrat ne uporablja v domobranski knjižici Vetrinjska tragedija. 
Mlakar: »V nadaljevanju tudi govori o 'pobojih pri sv. Urhu/kot o samoumevnem dejstvu. Kakšno je pravzaprav Gombačevo mnenje glede Sv. Urha?« 
Odgovor: Če trdim, upoštevajoč pričevanja ljudi (navedena v Podbevškovi knjigi, Korošec in druge priče), da na Sv. Urhu ni nihče pobijal, tudi ne morem govoriti, da so bili ti poboji »samoumevno dejstvo«. Pisec si je to trditev enostavno izmislil. Ker ima Mlakar dokument Janeza Gruma »Sv. Urh po mojem poznanju« na razpolago, bi ga moral objaviti. Tega pa spet ni mogel storiti, ker bi s tem izpodbil lastno trditev, to je, da »so na Sv. Urhu izginjali ljudje«, in istočasno razodel, kakšnega »junaka« si je izbral za svetovalca pri pisanju knjige. Ker Mlakar ni želel povedati, da je pri pobojih sodeloval njegov svetovalec Grum, se je raje zatekel k izmišljotinam. Seveda to ni moglo ostati prikrito, saj poznamo tisto basen 
o kratkih nogah. Raziskovalec ne loči pojmov »na Sv. Urhu« in »pri Sv. Urhu«. Na Sv. Urhu se ni nič posebnega dogajalo (!), daleč od Sv. Urha pa so se vrstili poboji več kot 130 pripadnikov odporniškega gibanja. Najpomembnejša priča v zvezi z dogodki »pri Sv. Urhu« je nedvomno prav Mlakarjev svetovalec Grum. Slednji je ne samo, kot to sam priznava, vodil del pobojev na ozemlju okrog Sv. Urha, ampak je tudi rade volje vsem v Ljubljani pripovedoval -si lajšal dušo in srce -kaj se je dejansko dogajalo v teh krajih med vojno. Grum se je med drugim srečal tudi z nekaterimi najvišjimi predstavniki Zveze borcev in s potomci nekaterih žrtev. Upoštevajoč torej Grumova pripovedovanja, je poleg tistega, kar sam piše, namreč, da je partizane in civiliste pobijala 16. četa pod njegovim poveljstvom (glej Svobodno misel, maj 2005), prihajal_o do pobojev še pri gradu Lisičje, kjer so vršile poboje 12. in 14. 111 
21. četa (30-40 pobitih); okrog šest oseb (in med njimi verjetno tajnik univerze v Ljubljani Sketelj) je bilo pobitih pri gasilskem (sokolskem) domu v Lavrici; pet (ali več?) oseb na mostu čez Ljubljanico (v smeri proti Domžalam, do 8. septembra 1943 razmejit�� med nemško in italijansko zasedbeno cono, po vojni so postav�! spomenik z imeni); nekatera trupla so bila po pobojih najverjetneJe vržena v Ljubljanico, itd. Ti kraji so več kilometrov oddaljeni od Sv. Urha, tako da je tudi izraz »pri Sv. Urhu« zavajajoč. Prav zara: di teh dejstev je bilo po vojni nemogoče odkriti trupla, ki naJ bt potrjevala trditev takratnih oblasti (in danes tudi Mlakarjevo), da 
je posadka na Sv. _U_rhu pobijala ljudi . Nekateri člani posadke na_ 
. . 
sv. Urhu so po VOj111 vse do svoje smrti mirno 111 brez nadlegovanj (v zvezi s poboji na Sv. Urhu) živeli v Sl_oveniji. Magnetofonsko 
_ 
zapisan pogovor 8. februarja 2003 z g. Lojzetom Znmskom (rojen 1927), Zagradec 25: 
B. G.: »Bili ste torej tudi na Urhu. Kaj je s tisto resnico o Urhu, da so tam belogardisti mučili partizane, ubijali, ali je to kaj res?« 
ci, ko so nenadoma zagrmeli topovi z ljubljanskega gradu (. .. ) Ti ne veš, kaj je bilo potem. Granate so padale na naše dvorišče. To je bila grozna mesarija. Naš komandant je ponorel od obupa in zbežal v gozd, držeč se za glavo. Nisem ga več videl. Rekli so, da so ga takoj odstavili in celo postavili pred vojno sodišče.« Eiletz nadaljuje v prvi osebi: »Juha se mi je zataknila v grlu in roka se mi je tresla, da še žlice nisem mogel držati. Nato sem mu izjecljal, da sem jaz poveljeval eni izmed havbic in da strašno obžalujem, 
kar se je zgodilo.« 
Dr. Tine Velikonja (predsednik domobranske Nove slovenske zaveze): 
Zrimšek: »Brat paje bil ves čas tam, pa sva stokrat z bratom skupaj 
B. G.: »No, in kaj je bilo tam na Urhu?« 
9. maja so pri Križah (Tržič) domobranski oficirji (vodil jih je domačin Kralj) dali pobiti 11 domobrancev, ki se niso želeli umakniti skupaj z bežečo vojsko na Koroško (Z. Kaltnekar, »Slavilec stvarnosti«, Delo (priloga) 20. maja 1995, str. 30). Umikajoča se domobran
Zrimšek: »Posadka je bila. Kako je prišlo do tiste bitke? Nas je bilo 
Dr. Velikonja: »Zato jim je bil Urh tako v želodcu, ker je bilo tarn samo 36 mulcev, ta111 pa je bil cel Cankwjev bataljon partizanov. « 
Pri vsem tem ne gre pozabiti, da je poboje v teh krajih opravljala tudi partizanska stran, in o tem piše Kardelj Ivu Loli Ribarju 
(14. julija 1942): »( ... ) sektaštvo i birokratizem -to su najopasnije tendencije kod nas. Na toj bazi ima i drugih grešaka. Ponekad su nešto mnogo likvidirali. Tako je n. pr. II. grupa likvidirala mesečno samo na jednom malom odseku do 60 ljudi prosečno. A desile su se i gore stvari, o kojima necu pismeno da govorim.« (ARS -l. AS I 551 CK KPS II. Prepisi dokumentov t. e., škatla 66, str. 7). Druga grupa odredov je bila na Polici od 3. marca 1942 do 12. julija 1942 in žrtve te grupe naj bi bile, po pričevanju okoliških prebivalcev, deloma prekopane in prenesene na Sv. Urh takoj po vojni ter prikazane kot žrtve domobranske posadke. 
Po tistem, ko je bil objavljen dokument, v katerem Grum priznava, da je sam vodil del pobijanj v ljubljanski okolici, bi bil čas, da pristojni državni organi zaslišijo protagoniste takratnih dogodkov, da nam na tak način ostane tudi nekaj uradno zabeleženega v zvezi z enim od najbolj zapletenih zločinskih dogajanj med drugo svetovno vojno v Ljubljani. 

Začetek pobijanj v maju 1945 
Čeprav sem Mlakarja opozoril, da je v svoji knjigi »pozabil« povedati, da je domobransko vodstvo (Rupnik starejši in drugi) 3. maja izreklo smrtno kazen 29 partizanskim aktivistom, ki je bila naslednji elan tudi izvršena, je pisec moje opozorilo popolnoma »spregledal«. Dejansko je to prvi večji organizirani poboj v vrstipokolov, do katerih je prišlo v medsebojnih obračunavanjih na slovenskih tleh spomladi 1945. V tistih dneh je prišlo do vrste podobnih domobranskih zločinov, ki so v znatni meri zapečatili usodo mnogih domobrancev:
3. maja korakajo partizani s harmoniko in zastavami proti domobranskim bunkerjem pri Ž:elinju (Kočevje) in domobranci jim pripravijo ognjeni sprejem, v katerem je bilo ubitih pet partizanov (pričevanje očividca, domobranca Franca Permeta, Gros'
uplje); 8. maja ob 16. uri popoldne je podpolkovnik Drčar enotam Slovenske narodne vojske (domobrancem) razposlal povelje in načrt za umik bojnih enot in civilnih beguncev. To (pre)pozno povelje, to je 38 ur po podpisu nemške kapitulacije (7. maja ob 02.21 v Reimsu, Francija) in zgolj sedem ur pred vstopom v veljavo uradnega konca vojne (8. maja ob 23. 01), je bilo za domobranski polk iz Novega mesta prepozno in zato se niso mogli umakniti na Koroško, kamor je prispelo zgolj nekaj več kot 150 domobrancev iz te vojaške enote. Domobranci z Notranjskega so bili obveščeni šele ob 21. uri zvečer 8. maja, torej prav tako prepozno. Med temi novomeškimi in notranjskimi domobranci jih je precej padlo v neuspelem poizkusu, da se prebijejo do Koroške oziroma kasneje kot skrivačev. Seveda se pa ti domobranci vodijo kot pobiti po vojni. 
8. maja (nekaj ur p.reclen je začela veljati kapitulacija Nemčije)je domobransko topništvo streljalo z ljubljanskega gradu vse do 
22.00. O tem piše Marjan Eiletz, ki je bil med tistimi zdolgočasenimi topničarji, v delu Moje domobranstvo in pregnanstvo (str. 148, spremna beseda B. Mlakar) in je po vojni v Rimu srečal partizanskega poveljnika, ki mu je zaupal: 
»Nekega dne, tik pred koncem vojne, smo se (partizani) ustavilina Rudniku. Dvorišče na (Rudniku) je bilo polno vozov z ranjen-ska vojska je istega dne oropala Tržič in pobila nekaj internirancev, ki so se vračali v Slovenijo. O tistih trenut�ih v Tržiču piše Mile Pavlin: »Bivši interniranci v zebrastih oblekah se vračajo domov. 
Srečavajo begunce, ki so jezni, krvoločni in obupani. Nekaj žrtev tega sovraštva obleži na cesti. Preživeli so strahote v uničevalnih toboriščih, na pragu domovine pa jih je zadela smrt iz rok rojakov. Mnogo internirancev so poskrili domačini, jih preoblekli in po skritih poteh poslali dalje. Postaren kmet pripoveduje, kako je zažgal svojo hišo, da je ne bi dobili komunisti. (...) Upa, da se bodo domobranci čez nekaj tednov zmagoslavno vrnili v domovino. 'Ko se vrnemo, bomo vse, ki ste ostali, pobili', je še zagrozil kmet in odšel proti Ljubelju.« (Borec 1960, št. 5, str. 197-206). 
9. 
maja se je skupina domačih domobrancev, ki so že zbežali, premislila in se vrnila s kolesi iz Mengša v Domžale, kjer so zatem ubili partizanskega aktivista Jožeta Sitarja; 9. maja so domači domobranci, preden so zbežali, razkosali domačega terenca Miha Pirnata (letnik 1911), brata znanega kiparja Nikolaja Pirnata; 9. ali 10. maja so nemški višji oficirji v hrbet ustrelili partizanskega pogajalca Štefa Trbovška (pričevanje Rada Lipičarja in Ivana Janžekoviča, Borec, 1960, str. 5). 

10. 
maja med 16. in 17. uro -torej 60 ur po podpisu kapitulacijeNemčije in 41 ur po njenem vstopu v veljavo -je domobranska vojska ob pomoči nemških topničarjev razbijala partizansko zaporo pri Borovljah. Takrat so imeli partizani okrog 150 mrtvih in med nemškimi ujetniki, ki so jih partizani razoroževali, je bilo več deset mrtvih. 10. maja ob 21.00 so imeli domobranci na Koroškem spopad z motoriziranim odredom IV. armade in partizani so imeli takrat 15 mrtvih. Zadnji spopad med partizani in domobranci se je odvijal 

11. 
maja med 9. in 10. uro zjutraj pri Borovljah in takrat je bilo nadaljnjih 25 padlih na partizanski strani in domobranci so imelitri mrtve. (Vincenc Udovč, Rupnikov bataljon, tipkopis, str. 247 in249). 10. maja so zapustili domobranci vlak s svojimi ranjenci najugoslovanski strani in istega dne so po boroveljski bitki pometalipartizanske ranjence z boroveljskega mostu v Dravo. 


Zadnji domobranci (oklopni vlak, magnetofonski zapis pričevanja g. Staneta Štrbenka) so odšli oboroženi iz Ljubljane med 11. in 12. majem. 
25. maja je bila v Ljubljani vržena v zrak vlakovna kompozicija. Strašanska eksplozija je prizadela nekatere četrti v Ljubljani in posledice tega razdejanja so vidne še danes. Mnogi Ljubljančani so pripisovali to eksplozijo domobranski sabotaži. Iz Vetrinja (Koroške) je v zadnjih dneh maja 1945 z malo skupino odšel peš nadporočnik Franc Mrak iz Novomeškega udarnega bataljona z namenom, da bi gverilsko deloval po Dolenjskem. Ž:e na Peci je bila skupina uničena (J. Grum, Zaveza št. 32, str. 94). Ta skupina se seveda šteje med žrtve povojnih komunističnih pobojev. Tovrstna vdiranja so se nadaljevala še nadaljnih pet let. O tem piše Marjan Orožen v »Zaščita narodnoosvobodilnega boja -gradivo s posvetovanja v Ljubljani, 23. in 24. nov. 1976«, · kopija objavljena v delu Zelenka Zavadlava, Križarji -Matjaževa vojska na Slovenskem, Ljubljana, Založba Horvat, 1994, str. 105: »V bojih z bandami je v povojnem času bilo ubitih 114, ujetih 516 banditov ter ubitih 15 in sojenih 1065 podpornikov band. V tem času so imeli pripadniki DV, KNOJ-a in NM skupaj 24 mrtvilu Pri tem seveda ne gre pozabiti, da so tudi jugoslovanske oblasti pošiljale lastne agente v tujino, kjer so pobijali pa tudi ugrabljali te antikomunistične teroriste. Vsaj del teh »banditov« se seveda vodi kot žrtev povojnih komunističnih pobojev. 


DR. BORIS GOMBAČ 


še o domobranstvu 1111 
repozen umik je bil tudi usoden za celotno domobranstvo vačeno "z demagoško agitacijo in z različnimi 
(čakali so namreč na okrog 18.000 obkoljenih Nemcev in oblikami prisile", in domobranstvom kot poliP ustašev pri Uirski Bistrici, ki so se predali 7. maja ob 7. uritično-vojaškim gibanjem skupaj z "njegovimi zjutraj), ki se je umaknilo na Koroško. Britanci so jih namreč naovojaškimi in duhovnimi očeti". Prav zato je vpodlagi mednarodnih predpisov vrnili tisti vojski (partiza·nski), kioprimeru prisilnih mobilizirancev neupravičeno je zasedala ozemlje, kjer so se nahajali v trenutku, ko je kapitugovoriti o "narodnem izdajstvu, kolaboracionizmu in protirevolucilacija Nemčije začela veljati (8. maja 1945, 23. 01). ji", kot je to zapisal v svojem rdečem obdobju Mlakar. Običajno 
Mlakar: "Ni pa jasno, na kakšnem stališču je zdaj Gombač: ali vojaštvo (80%) je bilo vključeno v domobranstvo s prisilo in zviso domobranci predvsem varovali prometnice ali pa, kot navaja jačo, vojaški poveljniki pa v glavnem prostovoljno (pritegnjeni z Krener, so ščitili vasi pred komunističnimi napadi." visokimi plačami). Da bi dvignili moralo med domobranskimi naborOdgovor: Zato, da pojasnim lastno stališče, bom najprej prepiniki, so se poslužili nekaterih "izvirnih" pristopov pri vzdrževanju sal, kar piše ta isti Mlakar v knjigi Domobranstvo na Primorskem notranjega reda. O tem piše Udovč (v pismu dr. Tinetu Velikonji, 1943-1945 (str. 5, 48, 125, 152 in 158): "Iz razrednih, ideoloških ino29. septembra 2002): "Vežbali smo osnovne prvine soldata in kontudi psiholoških vzrokov je tudi med Slovenci prišlo do pojavovodicije. Ravnali so z nami kot z razbojniki ... Klofutali in celo brcali narodnega izdajstva, kolaboracionizma in protirevolucije. že, ako nisem pravilno pozdravil itn." Zaradi tovrstnega ravnanja 
Pomensko so se ti pojmi pri nas največkrat prekrivali. (. .. ) Z je domobranstvu primanjkovalo vojakov in zato so mobilizirali demagoško agitacijo, z različnimi oblikami prisile je domobrantudi letnike 1929 (partizani so se ustavili pri generaciji 1928), torej stvo naraslo do konca leta 1943 do števila 10.000 mož, toda oboprave otroke. Mobilizirali so tudi nad 40 let stare moške, tudi če strankarskih sporih za vodstvo v njem je postala ta 'narodna vojso imeli po več otrok. Partizani načeloma niso mobilizirali nad ska' le pomožna nemška policija, povsem odvisna od okupatorja. 40 let starih in predvsem ne moških z večjim številom otrok, ker S prisego Hitlerju 20. aprila 1944 so domobranci pokazali, da soojih ne bi imel kdo hraniti. Še v vojnem ujetništvu v Vetrinju (na prav v vseh vidikih prešli na nacistično stran. Tega dejstva ni Koroškem) je domobransko vodstvo mobiliziralo več sto nič humoglo ob koncu vojne spremeniti niti taktiziranje starih strandega slutečih civilistov, ki so bili v glavnem vrnjeni v Jugoslavijo. karskih vodstev, ki so prisilila tudi Rupnika, da se je umaknil Domobranski "probritanski častniki" so domobrancem neprestano na stranski tir. Domobranstvu je preostajal le poraz in umik vogovorili, da je sodelovanje z Nemci le začasno, zgolj do prihoda ujetništvo, enako pa vsem njegovim vojaškim in duhovnim očezahodnih zaveznikov, in hkrati so domobrancem prepovedali potom. (. .. ) Tako je zaradi pomanjkanja lastnih enot okupator uposlušanje radia, ki je prinašal novice s svetovnih bojišč. rabljal domobrance kot pomožne enote predvsem pri varovanju Prisilni naborniki so strašansko plačali svoje prisilno domobran· prometnih poti in zato je večina domobranskih posadk bivala v stvo (med pobitimi po vojni je največ letnikov 1925 in 1926), postojankah ob železniških progah in deloma na drugih strateškihodomobranski "častniki" (plačanci in izdajalci!) pa so se v znatniotočkah. (. .. ) Vsekakor iz ohranjenih domobranskih virov ni videtimeri izmaknili vrnitvi v Jugoslavijo i11' bi nam še danes (J. Grum) skoraj nikakršne vojaške aktivnosti, še manj kakšne ofenzivnostiprek Mlakarja, ki je med tem časom doživel in preživel "zgodoali podobnih načrtov. (...) Prav ta pomožna policijska dejavnost vinsko" metamorfozo o domobranstvu, radi pisali »zgodovino«. je poleg drugega ostala značilna za delovanje precejšnjega dela Mlakar (str. 425): 'Toda ravno za Primorsko ne drži, da bi dodomobranskih enot prav do kraja, ne glede na to, da so obstajamobranstvo povzročilo ogromno žrtev, kot trdi Gombač.'.' le tudi posebne policijske enote, ki naj bi varovale red in mir v Odgovor: V Mlakarjevem delu Domobranstvo na Primorskemovečjih krajih. Iz partizanskih ter tudi domobranskih dokumenpiše (str. 152-183): "Dogajalo se je celo, da so se domobranci pritov je razvidno, da so domobranci v družbi z Nemci ali pa sami toževali nad okupatorji, češ da jim otežujejo protikomunističnistalno hodili v patrole po krajih, okoli svojih postojank, delali boj. (. .. ) lahko ocenimo, da so primorski domobranci pri tem tam preiskave, ovajali okupatorju ter lovili terenske delavce v hlapčevskem in izdajalskem delu ubili nekaj desetin partizanskih narodnoosvobodilnem gibanju, jih zasliševali, pretepali in celo aktivistov in drugih ljudi, predvsem na Pivki, Idrijskem in Vipavmučili ter jih potem v glavnem predajali nemški policiji. Ta je ski dolini. Posredno pa so zakrivili gotovo še več smrti zavednih seveda vse te 'postopke' ponovila ter ljudi večinoma odpošiljala primorskih Slovencev, npr. z ovajanjem in aretacijami. (...) Po na
v. nemška taborišča, od koder pa se jih precejšnje število nikdar vadi so bili cilji teh pohodov ropanja, požigi in umori, pri čemer več ni vrnilo. Baje je nemška policija celo brzdala domobrance so tudi domobranci imeli svoj delež, čeprav verjetno manjšega. ter jim kratila samostojnost delovanja, vendar je bilo tu precej (. .. ) Pri' veliko večjih zločinih pa je sodelovala 3. četa SNVZ 18. 
• samovolje. Ob popolni podrejenosti ter hlapčevanju nacističnemaja v Brkinih, ko so nacisti in fašisti proti šestim vasem izvajali mu okupatorju so se verjetno zanašali na to, da bo Nemčija po represalije zaradi napada Gortanove brigade na nemško kolono končani vojni dopustila nekakšno avtonomno Slovenijo in da bo dan poprej. Vasi so bile skoraj povsem uničene, požgane in izrospremenila svoje stališče na Gorenjskem in Štajerskem." pane, veliko ljudi je mučeniško izgubilo življenje v ognju ali pod 
K tej Mlakarjevi analizi domobranstva bi pripomnil, da bolj streli, in to tudi nemočni starčki." (V Tominjah je bilo pobitih 33okot "iz razrednih, ideoloških in tudi psiholoških vzrokov" je domačinov, v Zajelšju 7 in v Podbežah 23, Zadnik, Istrski odred,odomobranstvo nastalo kot posledica vojne, ki sta jo vsilila okustr. 308; v slednji vasi so zažgali žive ljudi zgolj zaradi tega, keropatorja (Italija in Nemčija). Domobranstvo (in njegova predhodso od tam partizani iz hrvaške Istre, ki so se tja zatekli, izstrenica Vaške straže) je nastalo predvsem tam, kjer in kakor so si lili nekajkrat z minometom brez vsakršnih tragičnih posledic za zaželeli Nemci (za Vaške straže pa Italijani), ki svojih slovenskih Nemce. Pobiti so pokopani v moji rojstni vasi Hrušici, op. B. pomočnikov (Rupnik itd.) niso prav nič spraševali, ampak so jim G.). "Seveda ni mogoče ugotoviti konkretnega deleža bistriških. enostavno ukazovali. Tu je do neke mere upravičena trditev, da domobrancev pri teh grozovitostih, vendar je tudi njihova krivdomobranstvo ni sodelovalo (kolaboriralo) z Nemci (Vaške straže da nesporna, saj so sodelovali v akciji. (. .. ) V začetku junija so z Italijani), ker so bili na primer v nasprotju s hrvaškimi (ustaškidomobranci na veliko aretirali ljudi v okolici Postojne, skupaj s mi) oblastmi skrajno omejeni v svoji vojaški dejavnosti in temuSS-vojaki so ropali in mogoče tudi morili v Dolenji vasi pri Senoprimerno tudi zelo slabo oboroženi. žečah, ko je 8 ljudi zgorelo v ognju. (. .. ) Podobno lahko trdimo 
Zatorej je za "slovensko" domobranstvo bolj kot o sodelovanju za domobrance 7. čete v Sv. Petru na Krasu (današnja Pivka, (kolaboraciji) primerneje govoriti, da so bili v nemški službi. Prioop. B. G). Ta je s svojimi patruljami terorizirala prebivalstvo vasi, tem je seveda nujno treba razlikovati med vojaštvom, ki je bilo no-kot so npr. Košana, Trnje, Radohova vas, Palčje in tudi v smeri