0 premestitvah Mnogo je vprašanj, ki zanimajo učiteljstvo, bodisi posameznike ali pa celokupen učiteljski stan. Načelna vprašanja, ki o njih razpravljamo v svoji stanovski organizaciji in ki nas zadevajo prav vse, postajajo včasih aktualnejša in prav zaradi tega govorimo in pišemo o njih takrat več nego sicer. Je pač prav tako, kot pri rani, ki je na zunaj vedno enako velika, a včasih bolj boli nego včasih. Precej časa nas je zaposlilo zadnje znižanje naših prejemkov, ki nam jih od leta do leta ščipajo. čeprav so žc zdavnaj padli pod eksistenčni minimum. Skoro bi prj tem vprašanju pozabili na svoje moralne dobrine, ki prav tako živo rcžejo v naše življenje, kot redidccija prejemkov. Ako obrnemo svojo pozornost tudi na kako drugo vprašanje, ni s tem rečeno, da hočemo prvo prepustiti pozabi. Nasprotno, pokazati moramo le, da nam tudi nerešene moralne dobrine prizadevajo mnogo gorja, in je tudi posledica teh občuten udarec po marsikaterem učiteljeVem žepu. Neločljiva je torej povezanost posameznih vprašan.j, ki zadevajo naše moralne in materialne dobrine. Poglejimo učiteljsko stalnost. Če bi jo imeli — zgubili smo jo namreč že z znanim § 71 v uradniškem zakonu iz 1. 1923. — bi bila mnogim učiteljem prihranjena premestitev po »službeni potrebi«, kakor tudi »po prošnji«. Ceprav menda ni učitelja(ice), ki ne bi poznal bistvene razlike med premestitvijo po prošnji in po službeni potrebi, vendar je potrebno poudariti, da ni več najvažnejše to, da dobiš s premestitvijo po prošnji ono mesto, ki si zanj prosil, odnosno bolje rečeno, ki si ga želiš, in da prideš s premestitvijo po službeni potrebi vedno v tak kraj, kjer je res potreba po novi učni moči in sicer taki, ki je postala morda na drugi šoli odvišna. Ne! Nič več ni temu tako. Dogodili so se že primeri, da je kdo prosil za mesto, ki ga ni želel, prosil je zanj, ker se je bal priti na slabše. In čeprav bi tako mesto dobil po prošnji, vendar ni bila njegova želja priti v ta kraj. Čim je bil uzakonjen znani § 71, o katerem smo že toliko pisali v zvezi z ueiteljsko stalnostjo, tudi ni več službena potreba vedno resnični vzrok, »službene potrebe«. Saj je primer, ki smo ga doživeli pred nekaj več kot enim letom, da je prišlo na zasilno enorazrednico kar troje učiteljev »po službeni potrebi«, bil le nesrečen slučaj, ki se pač lahko vsakomur primeri če obstoja nujna službena potreba. Še ena je razlika med premestitvami po prošnji in službeni potrebi. Namreč premestitev po prošnji se vrši na lastne stroške, a če je učitelj premeščen po službeni potrebi, dobi povrnjene selitvene stroške. Ker pa je v zadnjem času uvedena v naši državi resnična štcdnja, tedaj se nam ni bati, da bi se mogla zgoditi taka usodna pomota, da bi prišle na enorazrednico kar tri učne moči, kot je zgoraj omenjeno. Vprašanje premestitev po prošnji pa ni tako enostavno. Včasih so bili objavljeni razpisi službenih mest in kdor ni bil zadovoljen na enem mestu, je prosil na osnovi razpisa za drugo. Če je bilo včasih več kompetentov za cno mesto, ga je pač dobil oni, ki je imel več sreče, ali pa vplivnejšega strica. A sedaj že dolgo ni več tako. Nič več ni razpisov, ker pač ni učiteljske stalnosti. In če te ni, čemu na.j bi še bili razpisi? — Pa vendar se oddajajo mesta po prošnji. Nekaj praznih mest je sicer bilo objavljenih tudi koncem lanskega šolskega leta, a to ni bil razpis. — Toda kako to, da se vendarle oddajajo mesta po prošnji? Mnogi zvedo slučajno za kako mesto, ki je prazno, pa prosijo zanj, ker bi jim bilo ljubše nego dosedanje, a nekateri so pozvani, da prosijo za novo službeno mesto, dasi so na svojem mestu zadovoljni in nikakor ni njihova želja, da bi ga zapustili in odšli drugam. Pri presoji oddaj službenih mest moramo upoštevati vedno dvoje: želje in potrebe prosilca in pa službeno potrebo. In prav to je bistvo vseh premestitev. Nikakor ni mogoče spraviti v sklad eno z drugim. Prosilčeve želje so največkrat v diametralnem nasprotju s službeno potrebo, a redek bi bil primer, da bi mogla poslednja — to je službena potreba biti ipo godu prosilcu. ' U>*l ..OJ.»il ,«_¦ 1KM1 K(A teti«*. «VTli«Kl*t) Vtt Ze mnogo smo pisali in razpravljali o učiteljski stalnosti in pravičnem disciplinskem postopku, kar je oboje za učiteljstvo ne samo nujna, marveč naravnost vitalna potreba. Toda šc in še moramo to poudarjati in povzdigniti svoj glas po uvedbi učiteljske stalnosti in disciplinskem postopku kakršnega ima ostalo uradništvo. Le če bi dosegli to dvoje, bi bil marsikdo obvarovaii, da skuša ustvariti službeno potrebo tam kjer je ni. Gotovo bi tudi prošenj za ona mesta, ki jih prosilci ne želijo, ne bilo, če bi imeli stalnost zvezano s pravičnim disciplinskim postopkom. Končno se moramo sami vprašati: Zakaj so potrebna taka razmotrivanja? Saj je vendar nekje zapisano: Človek je bitje, ki ne zmaguje s svojo močjo, marveč s svojim razumom.