55 Obletnici Franc Križnar franc.kriznar@siol.net Dvestoletnica Wagnerjevega rojstva Richard Wagner (1813–1883) je revolucionarno spremenil opero in v njej združil umetnosti – glasbeno, dramsko, odrsko in scensko Nemški dirigent in skladatelj Richard Wagner (Leipzig, 22. 5. 1813 – Benetke, 13. 2. 1883) je bil sin policijskega uradnika, ki pa je kmalu umrl, tako da skladatelj ni poznal svojega oče- ta. Zato pa je bil zagotovo v resnici sin svojega očima, igral- ca Ludwiga Geyerja. Sprva je sicer študiral glasbo in to precej neurejeno pri raznih zasebnih učiteljih. Postal je korepetitor v würzburškem gledališču (1833) in kmalu za tem operni kapel- nik. Tu je napisal svojo prvo opero Die Feen (Vile). Kot za vse poznejše opere je tudi za to sam napisal libreto. Potem je bil dirigent v več nemških mestih (Magdeburg), Kaliningradu in Rigi. Od tu je zelo zadolžen prek Londona pobegnil v Pariz. Tu se je s težavo prebijal nekaj let. Po uspešni uprizoritvi opere Rienzi leta 1842 v Dresdnu tam na povabilo ostane kot dvorni kapelnik kar pet let (1843–1848). Ob tem se je tudi politično udejstvoval in aktivno sodeloval v majski revoluciji; iskali so ga s tiralico. Zato je pobegnil v Zürich (1848–1849), kjer je začel intenzivno ustvarjati (najprej literarno). Med drugim je napisal besedilo za operno tetralogijo Nibelunški prstan. Pisal je tudi glasbo za glasbeni drami Tristan in Izolda ter Nibelunški prstan. Po delni amnestiji leta 1860 se je vrnil v Nemčijo in se tam leta 1864 srečal s kraljem Ludvikom II. Bavarskim, ki ga je povabil v München. Bavarski kralj ga je podprl pri uprizoritvi njegovih glasbenih dram. Tako so leta 1865 v Münchnu uprizorili Tr i - stana in Izoldo. V Münchnu se je leta1870 poročil s Cosimo, hčerko Franza Liszta in nekdanjo ženo nemškega dirigenta Hansa von Bülova, velikega Wagnerjevega častilca in propaga- torja njegovih del. V letih 1869–1872 je prijateljeval z velikim nemškim filozofom Friedrichom Wilhelmom Nietzschejem (1844–1900). Leta 1872 se je preselil v Bayreuth, kjer je položil temelje za svojo še danes opevano zgradbo slavnostnih iger na zelenem griču. Že leta 1876 so se uresničile Wagnerjeve živ- ljenjske sanje z otvoritvijo lastnega festivalskega gledališča v Bayreuthu, posvečenega prav njegovim glasbenim dramam. Umrl je v Benetkah, leto dni po premieri svoje zadnje opere Parsifal v Bayreuthu. Wagner je kot skladatelj, dramatik, teoretik, dirigent in reži- ser uresničil (novo)romantično zamisel celostne umetnine (Gesamtkunstwerk), v kateri so vse gledališke umetnosti zlite v eno, kot je preobrazba opere v glasbeno dramo, ki se je pri Wagnerju začela že v dresdenskih letih z operama Ta n n h ä u s e r in Lohengrin (1860–1861) in se uresničila v Tristanu in Izoldi (1865): opero je do takrat sestavljal niz odlomkov (arija, duet, tercet, ansambel, zbor itd.), Wagner pa je dajal prednost pred- 56 riti z ravnijo njegovih partitur –, je vsaj opravil velik kos poti v smeri, ki si jo je zastavil. Kajti njegove glasbene drame so kljub vsemu le najboljše stvaritve in najbolj ustrezajo temu izrazu. Zavrnil je toge operne predpise, ki so zahtevali razdelitev na točke in dosegel strnjen melodični tok, ki se je prelival nepre- trgoma od začetka do konca opere. Hkrati je napredoval bi- stveno dlje od recitativa in ga napravil za okostje dela. Ta je v njegovih rokah voljno orodje dramske umetnosti. V libreto je vnesel dostojanstvo in umetniško resnico. Posrečilo se mu je doseči združitev v celoto, in sicer z izdelano rabo lajtmotiva tj. vodilne glasbene misli, ki izraža določeno osebo, kraj, čus tvo ali razpoloženje in se vedno znova vrača, kadar koli želi sklada- telj spomniti na to osebo ali razpoloženje ali ko se spet pojavi ta oseba ali razpoloženje. Tudi v opero je vpeljal simfonično govorico. Njegov orkester ima v resnici osrednji pomen, razla- ga, pojasnjuje, podčrtuje dogajanja na odru. Njegova glasbena govorica je vedno razsežna, docela ustreza zahtevam njegovih teorij in zamisli. Wagnerjeva glasba je dovršena po artikula- ciji in izrazu. Prav v tem je bil Wagner resnično Beethovnov dedič in po pravici rečeno je Beethovnovo simfonijo (ki jo je temeljito študiral) prinesel v gledališče. S takšnimi glasbenimi sredstvi, ki jih je Wagner mojstrsko obvladal, in s pesniški- mi besedili, bogatimi s filozofskimi mislimi, je ustvaril pravo nemško, če že ne univerzalno umetnost velikanskih razsežno- sti. Pri tem je za svoja konstrukcijska načela uporabil Beethov- novo simfonijo, Webrov občutek za razpoloženja v naravi in Mayerbeerovo gledališko virtuoznost. Opazimo lahko celo Wagnerjevo odvisnost od romantičnih idej tistega časa. Veli- ki romantični val srednjeveškega ljudskega pesništva, nemške mitologije in celo arheologije, veliki novi dosežki literarnih in zgodovinskih raziskav – vse to je v Wagnerju zbudilo navduše- no zanimanje; študije Jacoba Grimma s področja primerjalne slovnice germanskih jezikov, filološke obravnave srednjeveške epike, Edde in pesmi o Nibelungih, Lachmannove izdaje sred- njevisokonemškega pesništva Wolframa von Eschenbacha, Waltherja von der Vogelweideja, Gottfrieda Strasburškega in drugih pesnikov iz viteške dobe – vse to je Wagnerju odprlo oči in mu omogočilo jasen pogled v staro nemško mitologijo in pesništvo. Naštevanje raznih virov Wagnerjeve umetnosti bo precej izčrpno, če dodamo še eno potezo, ki se na prvi pogled zdi precej neromantična: njegovo navdušenje za antično grško dramo. Njegova šibka točka je bila kljub vsemu naštetemu le književnost. Sam se je imel za odličnega pesnika in dobrega misleca, zaradi česar je pogosto tratil čas s čisto povprečnimi filozofskimi razpravami ter pisanjem dolgih opernih besedil, ki so ga silila k ustvarjanju obsežnih glasbenih del. Ta sicer re- šujejo skladateljeve simfonične zamisli, a z glasovnega stališča gre za skladbe, ki jih (povprečen) poslušalec težko spremlja. Zdi se, kot da W agner ne more brzdati svojega zagona, ko spre- govorijo liki iz njegovih oper. O tem pričajo Wotanov bohotni slog izražanja (Nibelunški prstan), neskončno dolgo Tristanovo umiranje (Tristan in Izolda), Tannhäuserjeva dolgovezna raz- komponirani, tj. nerazčlenjeni, z vodilnim motivom (lajtmoti- vom) ustvarjeni obliki recitirajočega petja. Do takrat prevladu- jočo homofonijo je nadomestila večglasna obravnava glasbene snovi. Težišče glasbenega dogajanja je dosledno v orkestru. S kromatičnim in enoharmoničnim vodenjem glasov je Wagner izkoristil tonaliteto do zadnjih možnosti in bil s tem zagotovo predhodnik nove glasbe. Z Wagnerjem je Nemčija prevzela od Italije vodilno mesto v opernem svetu. Le malokdo lahko zanika, da je Wagner eden največjih, če ne kar največji odrski skladatelj: človek, ki je raz- voj operne oblike pripeljal na tako visoko stopnjo umetniškega razvoja, da je daleč presegel vse, kar je bilo ustvarjeno dotlej. V dramatični govorici se je izražal tako naravno, kot so drugi skladatelji pisali absolutno glasbo v sonatni obliki. V njegovi glasbi so pretanjena karakterizacija, avtentično vzdušje, drama- tična sila in neprekosljiv občutek za viške. Njegovi libreti, ki jih je pisal sam, so polni dobre poezije in čvrstih gledaliških prvin. V njih je povzdigoval nemško mitologijo in legende. Njegove glasbene drame se mogočno vzdigujejo v operni glasbi, nič jim ni podobnega ne po težnjah ne po uresničitvi. Ustvaril je lastno dramsko obliko, potem pa jo napolnil z življenja pol- no, prepričljivo govorico. Revolucionarno je spremenil opero in v njej združil različne umetnosti. Čeprav mu to ni povsem uspelo – kajti njegova besedila se prav gotovo ne morejo me- Richard Wagner (1813–1883) Dvestoletnica Wagnerjevega rojstva 57 Obletnici slovij (nasprotnost, nasprotje med dvema dejstvoma, pojmoma trditvama), da mu včasih vsega tega niso odpustili. Njegov opus je prav gotovo nenadkriljiv tako po naslovih, ob- segih, številu del in njihovi kakovosti. Med scenskimi deli so Vile (Die Feen, 1833), Rienzi, poslednji tribun (Rienzi, der letzte der Tribunen, 1842), Večni mornar (Der fliegende Holländer, 1843), Tannhäuser in pevska tekma na Wartburgu (Tannhäu- ser und der Sängerkrieg auf Wartburg, 1845–1861), Lohengrin (1850), Tristan in Izolda (Tristen und Isolde, 1865), Mojstri pevci nürnberški (Die Meistersinger von Nürnberg, 1868), tetra- logija Nibelunški prstan (Der Ring des Nibelungen) – scenska slavnostna igra v treh dneh in predvečeru: Rensko zlato (Rhein- gold, 1869), Valkira (Walküra, 1870), Siegfried (1876), Somrak bogov (Göterdämmerung, 1876), Parsifal (posvetitvena scenska slavnostna igra, 1882); orkestralne skladbe: uverture, simfonije (1832), Siegfriedova idila (1870); vokalne skladbe: mdr. sedem skladb h Goethejevemu Faustu (1832), oratorij (1843), Pet pes- mi Mathilde Wesendonck za ženski glas (1857/58); klavirske skladbe; spisi: besedila za lastna scenska dela; Umetniška stva- ritev prihodnosti (Das Kunstwerk der Zukunft, 1849), Judovstvo v glasbi (Das Judentum in der Musik, 1850), Opera in drama (Oper und Drama, 1851), Glasba prihodnosti (Zukunftsmusik, 1860), O dirigiranju (Über das Dirigieren, 1869), Moje življe- nje (Mein Leben, 1911; dve knjigi, prva popolna izdaja, 1863) idr. Wagnerjev arhiv je v največji možni meri ohranjen v nje- govi hiši muzeju Wahnfried v Bayreuthu. Najpomembnejše od vsega pa je, da je Wagner ustvaril čisto svoj začarani svet Sieg- frieda in Brünnhilde, Tristana in Izolde, Hansa Sachsa in Eve, Parsifala in Kundry, svet, ki je pol stoletja navduševal ljubitelje velike umetnosti in ki bo še dolgo močno privlačen in očarljiv. W agnerjeva glasbena zapuščina je vendarle veličastna in mirno ga lahko štejemo med redke ljudi, ki si zaslužijo naziv »genij«. mišljanja o dobrem in slabem (Ta n n h ä u s e r) ter patriotski sla- vospev Hansu Sachsu na koncu opere Mojstri pevci. Omenjeni deli skladb so za poslušalce znos ni le zaradi dobre simfonične zasnove in bogate orkestralne spremljave. Kljub temu so ljubi- telji glasbe nad Wagnerjevimi deli večinoma navdušeni. Kajti v osrčju te wagnerjanske zmešnjave, ki razkriva skladateljevo kontroverzno stran osebnosti, je namreč čutiti sledi človeko- ljubja. Za Wagnerja je ljubezen strast, ki se ji ni mogoče upre- ti, medtem ko se tudi zlo v njegovih delih udejanja z osupljivo močjo. Združitev telesnega in moralnega poguma njegovih li- kov na koncu ustvari Siegfrieda (Siegfried), fantastično nebeš- ko bitje, s katerim se hoče poistovetiti tudi avtor sam in čigar prve tovrstne zametke prepoznamo že v Wotanu (Nibelunški prstan). Poslušalci in gledalci spet enkrat lahko ob tem pozabi- jo na skladateljeve pomanjkljivosti in spoznajo veličino umet- nika, čeprav ta izvira iz neuresničenih sanj povsem običajnega človeka. Za Wagnerjevo glasbo je morda res najbolje, da jo gle- damo in poslušamo in ne prebiramo dolgih besedil, libretov iz njegovih oper. Le tako bomo lahko dobre lastnosti oseb, ki jih je oživil v svojih delih, glasbenih dramah, videli in slišali tudi v avtorjevi osebnosti in jih nemara našli tudi v nas samih. Kajti tudi Wagnerjeve opere hkrati gledamo in poslušamo, saj gre vendarle pri njegovih glasbenih dramah tudi samo za glasbeno gledališče in nič drugega. Včasih pa je bil tudi Wagner dolgovezen, nabrekel in pompo- zen. Njegovo dramatično dogajanje prevečkrat trpi zaradi pre- obsežnih in prepogostih monologov, ki naj bi pojasnili ozadje dogodkov. Toda kljub tem pomanjkljivostim je ostal eden naj- večjih ustvarjalcev oper in ena najpomembnejših osebnosti v zgodovini glasbe, saj je razvil novo operno obliko. Njegova raz- košno bogata harmonska in kontrapunktska glasbena govori- ca, orkestralna barva tj. inštrumentacija, dramatična izraznost so vplivale na rodove skladateljev po vsem svetu. Ta vpliv je kot plima pljusknil čez ves glasbeni svet, le malokomu se je posre- čilo, da se je obdržal na njegovi površini. Veliko skladateljev po letu 1870 je govorilo v W agnerjevem jeziku in še vedno govorijo z različicami, ki so se medtem že porazgubile. Celo kakofonije in ritmični krči skrajne moderne glasbe izhajajo iz prizadevanj, da bi z umetno izzvano vročico pregnali iz krvnega obtoka Wagnerjevo govorico. Zaradi vsega tega velja Wagner za eno najbolj znanih in obenem najbolj kontroverznih imen iz sve- ta glasbe. Njegov težavni značaj, glasbena usmerjenost in celo politično prepričanje so bolj kot pri katerem koli drugem skla- datelju izzvali številne in raznorodne interpretacije, tudi študije ter razlage njegovih glasbenih del. V tem lahko zaznamo celo skladateljev egoizem, prevzetnost, ki se je je navzel zaradi uspe- ha in spoštovanja pri občinstvu še za časa svojega življenja, in nebrzdana strast na številnih področjih vsakdanjega življenja: pri posvečanju glasbi in literaturi ter v ljubezni. Spet po drugi strani je W agner izkazoval veliko ljubezni do svoje družine in je spoštoval prijatelje. Bil je zapletena osebnost, tako polna proti- Viri in literatura 1. http://sl.Wikipedia.org/wiki/Richard-Wagner (8. 7. 2013)