-* 105 &*-
V spomin nadvojvodi Karolu Ludoviku.
Sglfaprla so se zopet grobna vrata Do hratna, koder spi naš carski rod: Pozval je Bog cesarjevega brata — Naš Karol Ludovik je Šel odtod!
Ob njega krsti višnji knez je plakal, Naš car, po rodu mu, po duhu brat; Ž njitn solze rod ob rodu je pretakal, V bridkostnih dneh ž njim molil tisočkrat
Ni bojna slava njerau venca zvila, Ki bil glasnik rairii je v svojih dneh! Bil knez je to, čegar beseda mila Umetnosti zvenela je v prospeh.
In rad iz jasne stopal je višine, Po bratovsko je ljubil vse ljudi, Bodril, tolažil, dvigal je trpine, Človeštvu delal v prid . . . Sedaj ga ni!
-*3 106 5«-
V deželi daljni, koder piramide                            Naš Karol Ludovik je šel, da gori,
Stoje iz davnih dob, tam bolni sin                        Kjer biva Bog, neba in zemlje car,
Po njem je vzdihal; on, Ijubeči oče, pride,           KamOr hiteli so njegovi vzori,
Pa oh, odide — sam bolnik — trpin!                 Prejme najlepšo, božjo krono v dar
Zaprla so za njim se grobna vrata                       A nam, ki zrli smo njegova dela,
Do hrama, koder spi naš carski rod!                   Poznali njega sto in sto vrlin,
Pozval je Bog cesarjevega brata,                           Krepost njegove duše bo živela,
Naš Karol Ludovik je šel odtod!                          In to najlepši bo njegov spomin!
— k