762
To in ono.
prosto melodični značaj. Melodije je zapisoval Bušetič, ki jih je dal v pregled našemu rojaku D. J e n ku. A ker je silno težko notirati srbske melodije, kajti zložene so v duhu, moderni glasbi popolnoma tujem, jih je slednjič Morkanjac v Belgradu izkušal zapisati kar moči natančno. Srbi pojo enoglasno in večkrat menjujejo takt v isti pesmi. Kot zgled srbske melodije naj nam služi sledeča svatovska pesem:
Andavte.
ra   -   je-va, na sred Sa   -   ra
z1;*ir=t@L:;S-iES:
¦h-r-h-
je-va, sta       se
-
=L
i]
be
li?    Ih!
Ob koncu zavriska pevec v oktavi. Tako se vlečejo dalje posamezni verzi, katerih vsak ima to melodijo. V napevu je jasno izražen odmor za drugim trohejem, kateri se nahaja vseskozi v srbskih peterotrohejnih verzih.
Pesmi so razdeljene po vsebini tako, kakor jih pevajo Srbi ob svojih domačih slavnostih. Za predgovorom, ki razpravlja o glasbenem značaju teh pesmi, slede poglavja: „Slava", „Svadba", „Sahranjivanje" in „SedeJjka". Ob koncu so narodne plesne melodije, ki se igrajo na gosli ali na sviralo.                                L.
nono
AŠE SLIKE
„P r i s t a n i š č e na R e k i" (str. 712.) je z velikimi stroški priredila ogrska vlada. Hotela je ustvariti luko, ki bi potegnila promet od Trsta na kvarnersko stran. Ogri bi silno radi imeli svoje pristanišče, da bi ložje igrali ulogo velikega naroda. Zato so se tudi polastili Reke in žrtvovali ogromne vsote, da so v morje zgradili zidovje, ki je potrebno za pristanišče. Na desno od Reke je hrvaški Sušak s hrvaško gimnazijo. Na griču se pa vidi cerkven stolp: To je Trsat, sloveča božja pot, kamor prihaja vsako leto toliko slovanskega in hrvaškega ljudstva. — »Trmoglavko" (st. 745.) je narisal naš slikar g. Peter Zmitek, ko se je ravno zopet prav jezno držala. Kaj neki premišljuje? Ali gleda iz njenih oči zavist ljubo-
sumnosti? Ali se jezi, ker ne dobi nove obleke? Ali jo je kdo razdražil z zlobno besedo ? Hude misli ji roje po glavici, da so se ji oči zakrile s tako temnimi oblaki. Pa upajmo, da se ji lice zjasni, ko se vidi — naslikano! — „Pri pisanju" (str. 761.) je ravnokar mladenič, ki ga je naslikal isti umetnik. To podobo smo videli na drugi umetniški razstavi. Značaj oljnate slike je na našem odtisku kar moči ohranjen. Zunaj sije veselo, gorko poletno solnce: Zato si je naš pisatelj slekel suknjo, in iz okna odseva njegova podoba. Povedati smemo tudi svojim čitateljem, da je ta mladenič brat g. slikarja Žmitka v Kropi. Ali ste radovedni, kaj piše? Tudi to Vam razodenemo, ker vemo, da sami ne uganete. G. Zmitek je napisal za „Dom in Svet" zgodovino ruskega slikarstva, katero bomo začeli priobče-vati prihodnje leto z lepimi ilustracijami. In rokopis je dal na čedno prepisati svojemu bratu. Ko je ta pisal, ga je pa naš slikar ovekovečil na platnu z jako živimi, svetlimi barvami.
Petindvajsetletnica „Cecilijinega društva" v Ljubljani.
Tudi Slovenci so si po zgledu drugih kulturnih narodov osnovali društvo, kateremu bodi skrb za dostojno in umetno cerkveno glasbo. Leta 1876. je zborovalo  v   Gradcu nemško  „Cecilijino  društvo".
To in ono.
763
Tega shoda, h kateremu je prišel tudi slavni nemški skladatelj in glasbeni reformator dr. Fr. Witt, se je udeležilo tudi več Slovencev, ki so takoj sklenili, da ustanove tudi v svoji domovini enako društvo za gojitev lepe cerkvene glasbe. Dne 14. junija 1877. je prvič zborovalo slovensko „Cecilijino društvo", ki je štelo že prvo leto svojega obstanka 230 udov.
To društvo je delovalo tiho, a vztrajno skozi celo četrtstoletje. Izdajalo je svoj list, vzdrževalo orglarsko šolo in svojim članom prirejalo razne cer-kveno-glasbene predstave.
»Cerkveni Glasbenik" je začel izhajati takoj ob začetku društvenega delovanja in obhaja kmalu tudi svojo petindvajsetletnico Priobčil je mnogo cerkveno-glasbenih teoretičnih člankov, vzgajal skladatelje s praktično kritiko, navajal pevovodje k pravilni glasbi in z dopisi bodril k tekmovanju, katero je kmalu rodilo mnogo lepih sadov. Članke in dopise mu je urejeval g. Janez Gnjezda, c. kr. profesor in duh. svetnik, glasbene priloge pa g. Anton Foerster, pevovodja ljubljanske stolnice in naš najznamenitejši skladatelj. List je z besedo in živim zgledom vzgajal naše glasbenike.
Orglarska šola je začela delovati oktobra meseca 1. 1877. Gg. prof. Gnjezda, Foerster in pater Angelik Hribar so od začetka do današnjega dne poučevali v tej šoli, tako, da se sedaj ves naš cer-kveno-glasbeni naraščaj hvaležno ozira na te može kot na svoje zaslužne in neumorne učitelje. Mladeniči so dobivali pouk v sledečih predmetih: Litur-gija z ozirom na cerkveno-glasbene določbe, zgodovina cerkvene glasbe, teorija (nauk o harmoniji, generalbasu, modulaciji, kontrapunktu, imitaciji, ka-nonu in fugi), igra na orglah in na klavirju, koralno in figuralno petje. V teh petindvajsetih letih je dobilo v tej orglarski šoli 145 učencev izpričevalo sposobnosti. Mnogo učencev pa je večinoma zaradi slabih gmotnih razmer obiskovalo šolo le nekaj časa in potem šlo tudi na službe po deželi. Iz tega se pač vidi, kako blagonosna in koristna ustanova je naša orglarska šola. Pokrovitelji društva so bili ljubljanski škofje Pogačar, Missia in Jeglič, ki so vsestransko podpirali njegove težnje. Prvi predsednik je bil prost dr. J a r c, ki se je zaradi bolehnosti odpovedal 1. 1896. Od tega časa predseduje društvu bivši njegov tajnik g. prof. Gnjezda. Glasbeni vodja pa je že ves čas g. prof. Foerster.
Pri dvanajsterih dosedanjih občnih zborih je društvo vedno prirejalo tudi vzorne glasbene produkcije. Najvažnejše pa je bilo vsekako letošnje jubilejno zborovanje dne 6. novembra, pri katerem se je zbralo nenavadno veliko ljubiteljev naše lepe pesmi.
Slavnostni govornik g. kanonik dr. Karlin, sedanji društveni tajnik, je zborovavcem popisal društveno delovanje ter z upravičenim ponosom kazal na velike uspehe, katere je doseglo jubilarno društvo
z majhnimi sredstvi v naših skromnih razmerah. Iz dopisov „Cerkvenega Glasbenika" spoznamo, kako žalostno je bilo stanje naše cerkvene glasbe, preden je vnela Slovence cecilijanska ideja. Zdaj pa smemo reči, da smo na najboljši poti k pravemu napredku. Največja pridobitev društva je ta, da je splošno prodrla zavest o vzvišenosti in potrebi cerkveno-glasbene reforme in izobrazbe Kakor se loči liturgična obleka od navadnega duhovniškega oblačila, tako se mora razlikovati cerkvena glasba od posvetne. Drugi vidni uspeh je obširna glasbena literatura, katera je nastala pod vplivom cecilijanske ideje. Iz dobrih glasbenih del te stroke bi danes Slovenci lahko priredili precejšnjo razstavo. Vendar nam je treba dovršiti še mnogo dela. Da se dosežejo ideali cecilijanstva, morajo sodelovati trije činitelji: Pred vsem se morajo duhovniki povsod vneti za to idejo, treba je dvigniti organiste gmotno, intelektualno in socialno, da morejo izpolnovati namenjeno jim nalogo, in ljudstvo samo mora pomagati s svojimi lastnimi silami, da se dvigne cerkveno petje.
Presv. g. knez in škof ljubljanski dr. Jeglič je popisoval zborovavcem vzor cerkvene glasbe: Kakor je sv. Cecilija med bučanjem poganske glasbe povzdigovala svojega duha do vzora večne lepote in izpreobrnila svojega poganskega ženina, moleč k Bogu, naj jo čisto ohrani, tako deluj tudi cerkvena glasba.
Presvetli priporoča potem duhovnikom, naj v orglarski šoli vzgojene mladeniče sprejemajo kot svoje sinove in jim vsestransko pomagajo. Orga-nistom pa priporoča, naj z vsem svojim življenjem delajo čast svojemu stanu in naj sodelujejo pri kulturni vzgoji našega ljudstva. Uče naj mladino tudi lepih domačih pesem, da se dvigne ljudsko petje. K sklepu obljubuje Presvetli, da bo tudi sam z vso močjo delal za cecilijansko idejo.
Popoldne so šli zborovavci v frančiškansko cerkev, kjer je na prenovljenih orglah koncertiral g. Foerster. Zvečer pa so zborovavci prijetno dokončali slavnost s prijateljskim sestankom, pri katerem so se vrstili govori z lepimi zabavnimi pesmami in instrumentalnimi točkami.
„Ilirijaprobujena" v ruščini. „Slavjanskij Vek" je priobčil to Vodnikovo himno v ruskem prevodu N. Novica. Začenja se s kiticama:
Si cjmmj B033Bame: „ H^i^iHpia. BCTaHB!" MeHflr no^HHjiaeTTi Morynaa /viaiiB,
H h npo6y/\aiocB Ot^ #(wraro CHa . . . CicajKH Miii, Be^iHKiM: Ha hto si HvpKHa?
Isti list je objavil tudi podobo Vodnikovega spomenika v Ljubljani iz „Dom in Sveta".