Za poduk in kratek oas. Popotna pisma iz Dalmacije. V Spljetu, avgusta 1897. (Dalje.) Poteklo je ravno 9 ur, kar se vozimo od Metkoviča po morju in pred nami leži na polutoku pod visokim hribom mesto Spljet; ura kaže 4. popoldne. Vsak popotnik ima že svoj načrt, kako hoče kratke ure, kar ima ostati na suhem, uporabiti. Spljet z blizo 20.000 prebivalci je, djal bi, najlepše mesto v Dalmaeiji. Mesto ni iz novejše dobe, marveč je že bilo v 4. stoletju znano po svoji velikanski dioklecijanovi palači. Večina zidovja vidi se še dandanes. Palača je imela podobo pravokota, blizo 190>re dolga in do 160w Siroka. Kaj lepo je še ohranjena stran, ki se ozira proti morju; 40 dorijskih stebrov, po dva metra drug od druzega oddaljeni, se še dviguje danes ponosno kvišku. V razvaline te palače je vzidano zdaj >staro mesto« s stolnico, ki je bila poprej paganski tempelj, zdaj posvečena Materi božji. Gerkev, znotraj osemoglata, je 2bm visoka; 8 sedem metrov visokih stebrov podpira v njej hodnik, ki ima zopet 8 po 37»»* visoke stebriče iz zelenega mramorja vsekane. Le škoda, da je cerkev tako temna, »relief«- podobe na steni se tudi po dne pri najugodnejši razsvetljavi komaj razločijo. Prav znamenit je v Spljetu »muzej«, v katerera se shranjujejo v Saloni izkopane starine iz najstarejših dob. Ker razvaUne mesta Salona niso že toliko oddaljena od Spljeta, si jih želi vsak popotnik ogledati, tembolj ker je to mesto že o rimskih časih bilo znamenito. Od Spljeta do Salone je dobro uro hoda, ker je pa nam bil čas ljubši in dražji nego denar, žrtvovali smo nekaj goldinarjev za voz, ter se tje peljali. Ko dospemo do cilja, se nam koj ponudi mlad vodnik, ki je bil pripravljen, se ve da za denar, nam razkazati salonske razvaline. Goni nas tje po neki kameniti stezi, na desnff in levo je le nizko zasuto zidovje, vraes nasajeno trsje. Tako, to so razvaline imenitnega zgodovinskega mesta, pač škoda za čas, tako si mislim na tihem, ter tavam nekoliko nevoljen za drugimi radovedneži, da se še kje v Dalmaciji ne zgubim; kar stoji pred nami duhovnik, ki ima z delavci nekaj opraviti. Mi ga spodobno pozdravimo in takoj se nam predstavi, da je m. liulid, bivši giranazijski ravnalelj v Spljetu in sedaj od vlade pooblaščen vodja pri izkopavanju starin. V svoji izvanredni ljubeznivosti se nam ponudi, da nam hoče razkazati, kak uspeh je imel do sedaj pri svojem delu. Peljal nas je najpoprej na mesto, kjer je stala že v prvih stoletjih krščanska cerkev-bazilika; lepo se še vidi »atrij«, mesto, kjer so se zbirali očilni grešniki in katekumeni t. j. ljudje, ki so se pripravljali na sv. krst; v sredi cerkve »krypta«, grob svetnika, kateremu je bila cerkev posvečena, nad katerim se je opravljala tudi daritev sv. maše, okrog tega vse polno kamenitih rakev z latinskimi napisi; tukaj so počivali kristjani, ki so dali življenje za sv. vero, zato Jih je tudi došla posebna čast, da so smeli po smrti blizu svetnikov počivati. Ravno pri tej cerkvi so našli mnogo ostankov svetnikov, ki so bili do najnovejše dobe le po imenu v cerkvi znani; iz grobnih napisov se zdaj natančneje izve o njih življenju. Sv. ostanki, »svetinje«, so se prenesli deloma v stolnico mesta Spljet, deloma v Rim. — Ne daleč od te cerkve našli so pred kratkim drugo cerkev, nje tla-»mozaik« so še sedaj tako lepa, kakor bi ga bili napravili še le pred nekaterimi tedni, dasiravno ga je čez 1400 let zemlja pokrivala. Glej, tako ima popotnik od potovanja dvojen dobiček, potovanje je prijetno, je pa tudi, kar je Se več vredno, zelo podučljivo. (Dalje prih.) Smeš.iica. GostačJurij: »Ti Tone, koliko tobaka pa ti skadiš vsaki dan ?« — Gostač Tone : »Po en pakelc!« — Jurij: »0 le pomUli, ko bi ti ta denar shranjeval, bi zdaj lahko svojo kočo imel!« — Tone: »Ali ti kadiš?« —¦ Jurij: »Nikdar ne!« — Tone: »No, kje pa ti imaš svojo kočo?«