otrokom prijatelj, učitelj in voditelj.
(Priloga Vrtcu.)
Štev. 7.	Ljubljana, dné 1. julija 1896.	IV. te6>J.
Mama so razsodili.
„«ama, ali bo kmalu praznik sv. Alojzija?« popra-Seval» je Vičičeva Ljudmila svojo skrbno mater.
»Kmalu bo, kmalu ; kaj pa je, da me to popra-šuješ. Sv. Alojzij je bil vse bolj priden, kakor si ti. Ko je bil toliko star, kakor si ti, je že silno ljubil Boga in se je prav rad učil. Ti hodiš Je skoraj jedno leto v Solo, pa ne vem, če si mu kaj podobna.«
Te materine besede niso bile menda posebno všeč Milki. Pa je bilo tudi prav, da so jo mama malo pokarali : saj ni bila res, da bi rekel, kaj pridna. Nù, včasih je že pogledala v abecednik, pa le pogledala. Ne vém, zakaj ji niso ugajale črke v ti šolski knjižici. Najtežje si je pa zapomnila tisto kljuko, ki se ji pravi »r«. Ker pa je dobro poznala svojo mamo, je le še dalje prosila. »V šoli so nam pravili danes«, je nadaljevala z milejšim glasom, »kako častijo pridni otroci sv. Alojzija, i^est nedelj se pripravljajo na njegov praznik. Mama, jaz bi letos tudi rada opravljala tako pobožnost. Gospo-dičina učiteljica so nam rekli, da naj vsako nedeljo še
posebno molimo njemu v čast, ker ne moremo sedaj še več storiti.«
»Prav si povedala, pridni otroci častijo svetega Alojzija. Ali se ti tudi prištevaš pridnim ? — Bomo videli ; drugo nedeljo bo treba pričeti, če boš posebno pridna, li bom že dovolila.«
Sedaj bi bili videli Vičičevo Milko. Vsa drugačna je bila. Zjutraj ni več tako dolgo ležala v mehki posteljici. Mama so jo zjutraj le vprašali, kako dolgo je spančkal sv. Alojzij — in Milka je bila na nogah.
Bilo je ravno pred nedeljo, ko je bilo treba pričeti s pobožnostjo sv. Alojzija. Vičičeva mama so biti odšli v mesto po opravkih. Milka in njen manjši bratec Tonček sta bila posebno pridna tistega dne. Milka je šla o pravem času v šolo in tudi tako redno prišla domov. Tonček pa je skoraj celi dan vozil z lesenim konjičkom po sobi. Danes je imel še mnogo zvoziti iz kota v kot, ali kakor je sam se seboj govoril, »iz Trsta na Dunaj«.
Nista bila še dolgo sama v sobi, pa pride Potočnikova Ivanka obiskat Milko. To vam moram pa le še povedati, da je bila Ivanka sicer prav pridna, le včasih — dobro si zapomnite, da pravim le včasih — so jo prijele »muhe«, liada je namreč ponagajala tistim, ki niso v šoli dobro znali ter so morali po šoli še sedeti v klopeh, dokler se niso vsega naučili. Milki je bilo prav všeč, da je prišla k nji Ivanka. Sklenili so, da gredó vsi trije na vrt malo poskočit. Že so hoteli zapustiti sobo, kar se spomni Milka, da utegnejo priti ravno v tem času mama domov. Zato se je hitro skesala ter prosila Ivanko, da sta poprej še spisali »nalogo«. In prav je bilo tako; kajti dobro sta začeli pisati, že stopijo mama v sobo.
»Kaj pa delaš, Milka?« poprašajo.
»Nalogo pišem, potem se moram pa še naučiti tisto pesmico ,veseli učenec". Za jutri imamo mnogo dela. Potočnikova Ivanka mi malo pomaga.
Še nikoli niso bili mama tako zadovoljni sè svojo hčerko, kakor tisti dan.
Prišla je nedelja in ž njo začetek pobožnosti v čast sv. Alojziju. Milka je prav zgodaj vstala, da bi šla
v cerkev. Kar zagleda na steni krasno podobo, ki je kazala na sv. Alojzija pri molitvi. Svetniček je klečal sé sklenjenima rokama pred sv. križem. Zraven njega je stal v beli obleki njegov angeljček varih z belo lilijo v roki. Gori visoko v oblakih pa so se kazali drugi okroglolični angeljčki, ki so peli in godìi ter klicali svetnika k sebi v nebesa. Okoli pozlačenega okvira je bil opleten lep venček, pred podobo pa je gorela rdeča svetilka.
Mala Milka ni vedela, kaj bi storila samega veselja. Tekla je klicat Tončka. Bratec je pa le zaspano privzdignil glavico. Prstek je vtaknil v usta in najrajše bi bil jokal Le ko je zagledal rdečo lučico na steni, se je skobacal iz posteljice ter je lezel pred podobo. Mama, ki so vse to opazovali skrivaj, so pristopili k njima ter razložili, kaj pomeni slika. Tudi so jima obljubili, da bodo sami ž njima molili vsako nedeljo zvečer v čast sv. Alojziju.
Lepa je bila ta pobožnost. Po večerni molilvi so klečali vsako nedeljo mama, Milka in Tonček tam pri steni, na kateri je visela tista lepa podoba. Mama so prebrali iz drobne knjižice nekoliko dogodkov iz življenja sv. Alojzija, potem so vsi trije glasno molili, slednjič so pa še zapeli tisto:
Slolerni naj pozdrav
Doni Ti iz nižav, o sv. Alojzij!
Ti moj si pomočnik,
Pri Bogu priprošnjik, o sv. Alojzij!
Tonček res še ni znal peti kaj posebno. Samo konec »o sv. Alojzij !« je malo poskusil. Pa kaj hočemo ; saj je bil še majhen.
Prišel je slednjič zadnji dan češčenja angeljskega mladeniča. B I je praznik sv. Alojzija. Pri Vičičevih so zopet molili in peli, kakor že toliko nedelj. Ker so imeli mama še nekaj opraviti v kuhinji, zato sta ostala po molitvi otroka sama v sobi. Tonček je posebno danes ogledoval podobo. Kar se spomni ter začne praviti sestrici, da se mu angeljček na podobi skoraj lepši dozdeva, kakor sv. Alojzij. S temi besedami se je bil pa silno zameril Milki. Hitro je tekla pravit materi, kaj je rekel bratec. Mama so bili sicer nekoliko v zadregi,
kako bi oba potolažili. Slednjič so pa vendar šli v sobo ter so rekli :
»Če hočeta biti kaj podobna sv. Alojziju, se mi ne prepirajta ne danes, ne nikoli. Bodita le tako pridna in pobožna, kakor je bil ta mladenič, pa bo vaju rad imel angeljček in sv. Alojzij in busta tudi vidva kdaj videla, kako ljubijo angeljčki v nebesih sv. Alojaija.«
Kaj niso prav razsodili? — Prav, prav!
Fr. -ek.

V postelj i.
Sveta Mati božja.
Prosim tebe, vari
Tudi v noći me prav zvesta
In pripelji me na mesto,
Koder ti kraljuješ,
Da bom angeljce poznala
In pri njih se radovala.
Vari tudi mamo,
Ki prav ćedno mi popravi
Vsak dan laščeke na glavi,
Ki sediš v nebesih zlatih Tam pri angeljcih krilatih, Tebi se zahvalim,
Da si bila meni revi
Zvesta varhtnja po dnevi, Da si me dobrotno
Pred nevarnostmi branila, Koder sem čez dan hodila.
Mi kupuje ,punčke' ln o t^>i mnogo pravi.
Koncem šolskega
leta v slovo.
l/anes šolo smo zvršili, Radost polni nam srcé: Z nami pa se vesele I gojitelji nam mili.
Tukaj smo se danes zbrali, Zadnjič zbrali se v slovó : Srce bije nam močno. Toda česa bi se bali?
Mnogo so za nas skrbeli, Trudili so se za nas:
To vam govori srcé: Hvala vam gojiteljem, Hvala vam učiteljem — Z Bogom ! Zdaj domov — juhé t
Prišel pa je srečni čas, Da so nas otrok veseli.
A. P.
Danilov prvi nastop.
oisko leto se je bližalo koncu in vsa šolska mladina je že težko pričakovala tega tako zaželenega zadnjega dné. Pa kakor se zaključi vsako delo s kako večjio ali manjšo slavnostjo. tako naj bi se tudi šolsko leto zaključilo z majhno veselico, v kateri naj bi nastopili učenci sami ter takó pokazali, v koliko so napredovali v letošnjem letu. Tako se je sklenilo, in povabljeni so bili k veselici gospod nadzornik, bližnji in daljni znanci, in stariši učencev.
Priprave so bile že skoraj gotove, in pri zadnji poskušnji so se dokaj dobro sponesle vse točke. Na programu so bile različne pesmice, še celò igra se bode predstavljala, in ker se sploh spodobi, da nagovori kdo pri taki slavno8ti došle poslušalce, pozdravil jih bo Danilo, in sicer — kar se razume že samo ob sebi — takoj v začetku veselice.
To pa je delalo Danilu take skrbi, kakor nobenemu drugemu ne. Že precej v začetku se je branil sprejeti to nalogo, toda učitelj sam ga je prisilil k temu, češ, ti boš še najbolje opravil. Ako pa ne pojdc, pa ne pojde, si je mislil Danilo in se začel učiti oni govorček, ki je bil za to veselico nalašč zložen v verzih! Se vé, da ga je učitelj tolažil tudi s tem, da mu bode že pomagal izza odra, ako bi se slučajno kje »podtaknil, na kar se je tudi najbolj zanašal naš Dajiilo.
Ura, za katero je napovedan začetek veselice, se bliža, in gostje se mnogobrojno shajajo v za to odme-njeni dvorani. Danilu, ki zre ves preplašen skozi neko špranjo z odra na prihajajoče ljudi, postaja kar vroče in čuti vedno bolj in bolj, da danes ni takšen, kakoršen bi ravno moral biti. Slednjič je dvorana polna, in učitelj »rili Danilu, naj nastopi. Ta vslrepeta po vsem životu in prosi učitelja, naj bi vsaj jeden trenutek še blagovolil počakati.
Seveda je bila njegova prošnja zaman, kajti ljudstvo je že nestrpno čakalo začetka. Ako ne pojde, pa ne pojde, mrmra zopet Danilo sam pri sebi in se postavi na sredo odra. še predno se je vzdignilo zagrinjalo.
Učitelj ga izza odra še jedenkrat opominja, naj se nikar ne vstraši ter naj govori glasno in razločno, na kar mu Danilo molčš prikima in — zvonček napravi mir v dvorani.
Zagrinjalo se začne dvigati in Danilo se pri tem tako spozabi, da zre nepremično za dvigajočim se za-grinjalom, dokler se ne ustavi na stropu. Potem pa pogleda naravnost tja k učitelju za oder, ne da bi se priklonil občinstvu, ki opazuje s tihim smehom njegovo čudno vedenje. Toda kaj je Danilu do ljudstva! Zdaj se gro za to, da on deklamuje, in v prvi vrsti, da še-petä učitelj dovolj razločno.
To ti je sitna stvar ! Ravno v tem odločilnem trenutku mu je ušel iz spomina začetek deklamacije, in sedaj stoji pred občinstvom na odru — sam! Učitelj mu daje z roko znamenje, naj se prikloni, a Danilo misleč, da ga kliče k sebi, steče urno za oder vesel, da se je rešil neprijetnega položaja. Po dvorani se začuje smejanje, katero pa takoj utihne, ko se zopet prikaže Danilo izza odra, kjer mu je povedal učitelj v naglici začetne verze.
Sedaj šele pogleda po dvorani, in vroč pot ga oblije ob pogledu na lako mnogoštevilno ljudstvo. Plašno pogleda še jedenkrat na učitelja, in ko mu ta že skoraj jezno zakriči : »Srčno pozdravljeni — !« tedaj šele se zravna in kakor deroč potok se mu uderó iz ust besede :
SrCnò pozdravljeni bodite, Kar vas je k nam privedla pot, (Da z nami lu se veselite) — Učenja vstrajnega dobroti
Te besede izgovori kar v jedni sapi in se po zadnjem verzu globoko oddahne, ne zroeneč se za to, da je v naglici izpustil tretjo vrsto. Pa kaj bo to pri tolikih vrstah ! Oddahnil se je pa takt) močno, da ga je bilo slišati skoraj po vsi dvorani, kjer se je ljudstvo dobrohotno smejalo prestrašenemu deklamovalcu.
Vroče mu postaja vedno bolj in bolj, in kar je še najhujše — Danilo že zopet ne una dalje. Ves potan se torej ozrè k učitelju za oder, kjer si ta na vso moč prizadeva, da bi prišla deklamacija zopet v tir. Pa Danilo je že tako zmešan, da bi kar najrajši ušel in se
skril vsaj za ta dan vsemu svetu. — Kar se mu hipoma zasveti zopet nekaj v glavi in izpusti vSi nič manj kakor dve kitici nadaljuje glasno:
Dovolj! Do tù, in — nobene besede več! Pri zadnjih besedah je dosegla vročina v njem svoj vrhunec, in ne zmeneč se za nikogar potegne iz žepa rudečo ruto in si raz obraz briše znoj, ki se mu res kar curkoma udira izpod čela. Se vé, da je imela tukaj tudi njegova deklamacija svoj vrhunec. Kajti živahno občinstvo prične kaj burno ploskati k temu prizoru, v kojem se je Danilu nehote posrečilo pokazati pomen svojih besed. Ker noče biti ploskanju konca, se Danilo kar odstrani za oder, dasi ni bila deklamacija še dovršena. Ljudstvo me je pohvalilo, navadno se pa tudi ploska samó na koncu, tako si je mislil in — odšel ! Ploskanje mu je Bleddo še celò za oder, kjer si je vnovič pričel brisati znoj z obraza.
Takó je končal svoj prvi nastop, koji mu ne pojde menda nikdar iz spomina. Prvi točki so sledile druge, koje so se pa vse dokaj posrečile. Toda največ živahnosti in veselja je povzročila vendarle Danilova deklamacija, o koji se je še dolgo potem razgovarjalo veselo občinstvo.
Precej potem je sicer Danila vsa stvar nekoliko jezila, in nejevoljen je bil, ako ga je kdo spomnil njegove deklamacije. V svoji jezici je večkrat celò trdil, da ne bode nikdar več javno nastopil; toda, sedaj, ko je Ee davno tega, se še celo sam rad ponorčuje iz svoje deklamacije, in stavim, da bi ga še jedenkrat spravili na oder, ako bi jim ga bilo ravno treba.
Nikar Daj delo nas ne plaši, Lahàk nam z delom vsak je boj, V ponos delujmo šoli naši, In curkom naj nam teče znoj! —
Ciril Vuga.
Ave Marija !
Večerni zvon glasi se v mrak, Kako prijetni glasi! K molitvi sklepa roke vsak V prijazni tihi vasi:
Ave Maria!
Ob cesti križ visok stoji, In vsakdo, kdor se bliža, Častitljivo tam postoji, Moleč ob vznožju križa:
Ave Maria!
I
In vedno še kakó lepó Glasi se zvon v daljavi! Mariji z glasom tem v nebó Lete iz src pozdravi :
Ave Maria!
I meni, zvon, srcé vzdrhti, Ko čujem glase tvoje, Nad zvezde si v nebo želi. Kjer zbor krilatcev poje;
Ave Maria I
Ciril Vug a.
loa
Z dela.
0 Marija, sveta Deva, Klice našita čuj glasov, Ko se zdaj po trudu dneva Zopet vračamo domov.
Hvala Ti, iskrena hvala, Da ljubeče si ves Čas Danes nam ob strani stala. Zlega varovala nas.
Dobra Mati, kot pri trudi, V snu nam pridi na pomoč, Kakor zvezde ti nas tudi Gledaj dol z neba vso noč.
Greg. Gornik.
Mali Francek Serafin.
fadnji »Angeljček« vam je prinesel, pridni mali čita-teljčki, ginljivo zgodbico o dobri in nedolžni Vidici, katera je do solz ginila marsikoga izmed vas.
Danes naj vam pa pové kaj malega iz otročjih dnij malega Francka Serafina. Vsi ga sicer niste poznali tega dobrega in ljubeznivega dečka, ki je živel le štiri in pol leta. A med vami, ki »Angeljčka« vsakikrat težko pričakujete, vas je pa vendar-le nad 250, ki ste malega Francka dobro poznali in ga imeli slednji šolski dan pred podukom v svoji sredi. Onim pa, kateri ga niste poznali, bodi povedano, da je bil Francek Serafin jako priden sinek vrlega učitelja blizo Ljubljane. Oj, kako »o ga iròeitfà laxti m&fci. «Vran Vri	so mu
veselo prinašali prvih trobentic. zvončkov in vijolic, iz katerih je osobito letos sam povijal in spletal lepih venčkov za Mater božjo in malega Jezuška tam v znamenju »Vir milosti«. Kako jih je pa tudi on rad imel; ob šolskih dneh jih je vselej težko pričakoval, ko so prihajali ; čeravno še tako mlad, je vendar vsakega izmed njih poznal in vedel poklicati po imenu in priimku, ter vedel povedati, čegav in iz katere vasi je doma. Ob prostih šolskih dnevih in mecl velikimi počitnicami je vedno povpraševal, kdaj bo zopet šola, da se more z učenci nedolžno poigrati in veseliti.
Mali Francek je bil pa tudi v drugem oziru kaj blag in dober deček. Njegova dobra mamica so ga bili
naučili že prav veliko lepih molitvic. Vsak večer, predno je zaspal, zmolil je vse prav pobožno. Vselej, ko je zvonilo »Angeljevemu češčenju«, se je takoj odkril, pokrižal, sklenil nedolžne ročice in rekel: »Molimo, zvoni.« To je storil vsakikrat tudi pred jedjo in po jedi. Nikdar ni šel memo kakega znamenja, da bi se ne bil odkril, prekrižal in pred njim priklonil ter se na prsi potrkal.
Nad vse rad je poslušal zgodbe iz sv. pisma ; posebno ljube so mu bile one o Jezusovem rojstvu, pa-stircih, sv. treh Kraljih, nedolžnih otročičkih. dvanajst let starem Jezušku v tempelju, Kristusovem trpljenju, itd. Iz stare zaveze pa posebno o Egiptovskem Jožefu in njegovih bratih. Pri tej je večkrat rekel : »Kaj ne, ata, jaz sem najmlajši, pa me moja brata in sestri ne bodo prodali ; saj me imajo vsi radi.«
»Vrtec« in »Angeljček« sta mu bila posebno ljuba zavoljo lepih in podučnih podobic. Za vsako je hotel vedeti, kaj pomeni ; ko se mu je to jedenkrat povedalo, ni pozabil nikdar več; vedeti je pa tudi hotel, kaj se v teh dveh listih Čita; povestice si je prav dobro zapomnil in potem njih jedro drugim pripovedoval.*)
Tudi svetih podobic je imel veliko. Za vsako je vedel, katerega svetnika ali svetnico predstavlja in od koga jo je prejel. Te podobice je imel v posebni časti in jih je vselej, ko se jih je nagledal. lepo zavil in spravil na svoje mesto varno in skrbno. Bog ne daj, da bi mu bila katera kdaj prešla.
Mala Anica v »Vrtcu« mu je vnela ljubezen do koristnih ptičkov ob zimskem času. Pred oknom sobe je bila napravljena vsako zimo za koristne ptičke mala mizica. Skoz dve zimi je hodil vsak dan prav pogostoma gledat, ali je kaj na nji, ali ne. Ako je dobil prazno, vzel je takoj skledico, šel k zabojčku, v katerem je bila hrana za ptičke spravljena, jo napolnil in nesel ter stresel na mizico. Ako ravno ob tem ni bilo tam blizu
*) Mali Francek se je posebno veselil vsako leto božičnih jaslic, ob vsakem trenutku je hitel k njim ter potem pripovedoval, kako mil je mali Jezušek, kako stega proti vsakemu, ki ga pride pogledat, svet- ročice in kaj so mu prinesli pasiirci, pozneje pa tudi sv. trije Kralji za dar.
s
nobenega ptička, poklical jih je: »Civ, civ, civ«, in takoj so prileteli. Oj, kako je bil vesel, ko je videl, kako odnašajo lepe seničke bučine peške, ravno tako brglez in detai ; a drugi ptički pa zrnje in drugo. Kar smejalo se mu je nedolžno srčece same radosti.
Revež ni smel nobeden od hiše prazen iti ; za vsakega je prišel prosit ateja ali pa mamo »krajcar«, da ga je dal potem sam revežu.
Bil je zelo ubogljiv ; kar se mu je ukazalo, storil in ubogal je z veseljem takoj. Miroval (lenobe pasel) ni nikdar; poletu je imel vedno okolu hiše in na vrtu dosta opravil, po zimi pa v sobi, kuhinji in tudi v novem snegu.
'Ko je bil malo odrastel, je vsak večer pred počitkom poškropil z blagoslovljeno vodo svojo in drugih postelje; to opravilo je prevzel svoji mamici.
V spanju sanjah) je prav velikokrat zmolil na glas »angeljevo češčenje«. molitvico : »O moja Gospa, moja Mati itd. ter ono; »O moj ljubi angelj varih itd.« Marijino svetinjico je imel od rojstva vedno na vratu; vsako jutro, ko se je zbudil in slednji večer, predno je zaspal, jo je po večkrat poljubil in (lai čast Bogcu; posebno rad se je priporočal Mariji, Jezušku in angeljčku varihu.
Svoja bratca in sestrici je vselej težko pričakoval na počitnice; vselej je štel dneve, kdaj da bo jeden ali drug zopet doma. Pripovedoval jim je vselej, kar je med tem, ko so bili raz doma, novega videl in lepega slišal.
Dné 11. aprila je bil do jedne ure popoldne še prav čvrst, vesel in živ deček ; od jutra do tega časa je bil kar neugnan ; vse je obletal po hiši in zunaj okolu po vrtu ; pel je in celo vriskal od samega veselja. Imel je mali »metalofon«, na katerega se je bil navadil že troje pesmic zaigrati; tudi te je še ponovil — zadnjikrat. Ob jedni pa kar neutegoma prihiti v kuhinjo in prosi postrežnico: »Tina, daj mi kisle vode; v grlu me boli!« Nato je šel pred vrata sobe drugega razreda in legel tam na prag. Reklo se mu je, da naj ide v sobo k mamici ; odvrnil je, da mora še ateja poslušati, kako podučuje otroke v šoli. Zgrabila ga je bila neusmiljena vratna bolezen. Nobeno zdravilo ni nič izdalo. Dan
potem so ga proti večeru vprašali niegov oče. če ga kaj hudo boli v grlu. Rekel je. da ne. Oče mu pravijo nato : »Hvala Bogu, bodeš pa kmalu zopet ozdravel.« On pa odvrne: »Ozdravel ne bodem več, ker bodetn umrl.« Oče: »Ali bi rad umrl?« Sinček: »Prav rad unir jem « Oče: »Zakaj ?« Sinček : »Zato, da pridem k Mamki božji in angeljčkom varihom, rad bi se že pri njih veselil, ker je v nebesih tako lepo.«
Bolezen je prihajala čim dalje opasneja, Vžil ni med vso boleznijo nič drugega, nego malo vode. katere je prosil skoraj vsak hip. Potožil ni med vso boleznijo niti jedenkrat najmanjše besedice.
Dva večera pred smrtjo, ko je z očetom opravil svojo večerno molitev, zaprosil je: »Ata, povejte mi še kaj o nedolžnih otročičkih«. Oče mu rečejo: »Saj to zgodbo že znaš sam«. On pa reče: »Znam jo znam, pa bi jo vendar rad še jedenkrat od vas slišal.« Vstreglo se mu je, na kar je malo zaspal. Ob večeru pred smrtjo je pa prosil svojo mamo, da opravijo ž njim navadno večerno molitev. Vse sta morala skupaj obmoliti in ponoviti ves krščanski nauk, kolikor ga je žc znal na pamet, osobito o sv. Trojici. Celo noč potem je bil v neki omedlevici; v tej je prav pogostoma klical in izgovarjal presveto ime : Jezus. Dné 16. aprila ob 10. uri dvajset minut dopoludne se je ločila njegova nedolžna dušica od telesa. Ko so se molile ob njegovi mrtvaški posteljei, katero je ob zdravju slednji večer poškropil z blagoslovljeno vodo, litanije vseh svetnikov, je med temi trikrat bolj polagoma in na dolgo zasopel, malo Ustica odprl in pri odstavku : »Sveti nedolžni otroci, za nas Boga prosite«, zadnjikrat zdihnil in z odprtimi očmi proti nebu pogledal. In — njegova nedolžna dušica je bila med angeljci v svetih nebesih, kamor priti je tako srčno želel.
Oj, kako ga je bilo ginljivo videti na mrtvaškem odru med cvetkami in gorečimi svečami! Bil je čisto nespremenjen in držal se je tako ljubko in veselo na smeli.
Zadnje jutro pred smrtjo je naredil še ta-le testament : »Dile mi lepo očedite (za rakev) in Materi božji naredite lep venec« ipri novem znamenju namreč, katero
s
se je ob sosednji vasi postavilo in se je imelo v kratkem blagosloviti). Volja njegova je že izpolnjena.
Pogreb njegov, dasiravno priprost, je bil kaj lep. Šolski otroci, četudi ni bil še njih sovrstnik, so se nekateri prav bridko solzili za njim, ko so zvedeli za njegovo smrt. Pogrešajo ga pa še sedaj.
Tako-le umira nedolžnost. Otročički! Ostanite vedno dobri in pobožni, pa bode tudi za vas smrtna ura vesela in radostna, plačilo pa večno in nevenljivo med angeljčki v svetem raju!
Mali Frascek nam pa z onega sveta sedaj tako le
kliče:
Oče. mati, brata, sestri in vi učenčki mali. ne tugujte za menoj !
St*n mlad se ločil od sveta, Da prosil bom za vas Boga.
VeuMljtiop.
Angelica.
floridi nevesta Kristusova in sprejmi krono večne "ŠP slave !« Tako je povabil prečisti Ženin vseh devic sv. Angelo, ustanoviteljico uršulink, k sebi — tje, kjer je življenje neminljivo. Že se veseli tam gori 356 let in uživa, česar še človeško oko ni videlo, uho ne slišalo in srce ne občutilo. Nesebična ljubezen pa želi, da so tudi drugi deležni njene sreče- Ta sveta ljubezen se očitno kaže pri blaženi materi sv. Angeli. Ona presaja neprenehoma nežne cvetke iz zemeljskih cvetlič-njakov, iz učilnic svojih duhovnih hčera, blagih uršulink, v vrtec Božji, kjer jih goji nebeški Vrtnar sani.
Med drugimi cvetkami, katere so bile zadnji čas presajene v sveti raj, bila je tudi mala osemletna deklica Angelica, katera je kakor duhteča vijolica tiho v sa-molnem kraiu svojega bivališča razširjala vonjavo svoje miline v daljni otroški krog. Angelica je bila radi svoje ljubeznivosti zares priljubljena svojim součenkam, s katerimi je obiskovala tretji razred uršulinske šole v
Ljubljani; ljuba pa je bila tuđi učiteljicam, skrbnim starišem in svoji dobri sestrici Malki. Nad vse draga in mila pa je bila gotovo Bogu.
Takoj, ko so se začele razvijati v nji duševne zmožnosti, že je pokazala posebno nadarjenost. V vsem svojem obnašanju je bila vzor svojim malim tovarišicam, zlasti vzgledno je izpolnjevala četrto božjo zapoved, ki ukazuje, da spoštujmo starise in predstojnike. Zelo ji je bilo hudo, ko je zapazila, da katera njenih součenk žali učiteljico. To svojo žalost je razodela tudi svojemu blagemu ateju vselej, kadar se je kaj takega pripetilo v šoli. — Kdo zna še le. kako veselje je bila svojim starišem ! Na migljej jih je ubogala, slelirno željo jim je spolnila. Nikdar ni zaslužila kazni. — Mala Angelica je pa tudi prav lepo in rada molila. Starisi so ji zato ukazali, naj moli sv. rožni venec glasno naprej. Njena pobožnost je tudi druge vnemala za dobro in lepo molitev. S svojo ljubo sestrico Malko se je skušala pri učenju in v opravljanju molitve in drugih verskih vaj.
Komaj se je pa pri Angelici začelo razvijati cvetje prelepih čednostij, približali so se že tudi zadnji dnevi njenega lepega, nedolžnega življenja. Zadnji teden se je äe prav vestno in skrbno pripravljala za sveto birmo, katero je prejela binkoštno nedeljo. Kmalu po sv. birmi nevarno zboli. Dan pred smrtjo je še pripovedovala vsa vesela svoji mamici, kaj se ji je sanjalo po noči. »Mama, veste«, dejala je, »nekdo je spletal pri meni prelep venec iz ljubih mi duhtečih šmarnic. Ko ga je dopletel, položil mi ga je na glavo.« Kdo je bil to ? Bila je gotovo sveta Angela, ki je hotela na svoj godovni dan imeti Angelico pri sebi, tam v zalem rajskem vrtu. — Angelica je 27. maja, tri dni pred svojim godovnim -dnem, mirno ko angeljček v Gospodu zaspala ; njena čista dušica ee je preselila k svoji angel.jski patroni in <liči sedaj nebeški vrt.	S. ji.
4. GolobčeU.
J'. Augelik Hribar.
s f
» »	i
'»> f i r ' v v	T	i
i. Go-lob-ček, če-dna stva-ri-ca! Vsak ljubi	re	in
3. Go-lob-ček, krotka stva-ri-ca! Vsak ljubi	te	in
rt* , J' JiiiMj' j-fli j M •J-'' **/ r 1 j ; f f
rad i - ma. Mi rad i - ma. Mi
ka-kor ti, Prav ka-kor ti, Pri-
pri-dni i - no Če - dni vsi : ' i - zni z vsemi in krot - ki.
Kratkočasnica.
Dober otrok. Mati: »Mlinarjevi otroci so tako hudobni in sprijeni,' da mi ne smeš nikdar več igrati ž njimi!« — Matevžek (po kratkem prevdarku): »Pa
pretepsti jih smem še katerikrat, je-li, mati ?«
--
Uganka.
Kdo ima pet prstov, pa aobenega nohtu!
Domača šola.
6.
Nar. Kaj berla pravi, ali veš? Odg. Zaničevati hromega ne smeš!
7.
Nar. Kaj dedek govori?
Odg. Da v možki družbi deček naj molči!
8.
Nar. Kaj pravi ti klobuk na glavi ? Odg. Na polu vsakogar pozdravi!
9.
Nar. Kaj so rekli mati?
Odg. Z lučjo, z nožem se ne sme igrati!
10.
Nar. Kaj je rekla cesta? Odg. Da ea igre nima mestai
_ _	Greg. Gornik.
Odgonetka zastavice v zadnji številki »Angeljčka« :
Peterček vidi več, ker vidi z jednim očesom dve očesi Pa-velčfcovi, a oni z obema le jedno, ker drugo je zavezano in se ne more videti.
Prav 80 Uganili: Kajfež Josip, Kralj Alojzij. ŽnidarSič Anton, dijaki > Ljubljani ; Skrt Mimi pri sv. Luciji na mostu (.Goriško); Strigi Tone, dijak « Celju; Brtszovnik Olga. učenka v Vojniku ; Gsana Tirna in Milka, učenki pri sv, D aim. mul Krhkim; I'ogorelec Avguitin, dijnk, in Pogorel« Adela, učenka pri gg. urSuSinkata * Ljubljani; Adamič Mar., učenka II, nur. meäS. a.)Id pri gg. urtali nkàh, Ra« Pavlin», nčit. kandid. v Ljubljani, Končina D rago ti na, Medeo Neab, Poglajen Ank». Poje Antonija, Riviri?. Ljudmila, učenko LichtMrthurnovega zavoda.
Odgovorni urednik Ant. Kržlč.
Tiska Katol. Tiskarna v Ljubljani.