Sodobna slovenska poezija
Esad Babačic
Pesmi
B. B.
Ej, prijatelj moj, končal sem v muzeju sodobne umetnosti. Ti bi gotovo dejal, bolje to kot mrtev. Mogoče pa res. Zdaj vabim vse prijatelje, ki so me pozabili, vse, ki so še živi, da me pridejo obiskat, vstopnina, tri evre. In pol. Ti lahko prideš zastonj, vem, da nimaš dovolj. Samo na recepciji poveš, da greš k meni. Bova kakšno rekla o hrepenenju, ki ga ni več, o melanholiji, ki jo vsi prezirajo, dokler ni prepozno, o depresiji, ki je nihče noče, ker se je ne da pozdravit. Ampak stari, saj veš, tudi za depresijo je treba met jajca in ti mora bit bolj vseeno, kot je njej. Samo ne smeš gledat nazaj, tako kot pri smučanju. Vse je belo in ti si bel, dokler ne zagledaš lastne krvi. Čeravno je tu vse obrnjeno nazaj. Grobnica časa, idej, zmag in porazov. Hladna luč sveta, ki jo ugašam in prižigam, vsak dan, pred šihtom in po njem. Glej, pridi, če želiš, če nisi več tako ciničen in sam sebi všečen. Saj veš, enkrat pride dan, ko ti to več ne pomaga. Zgniješ. Izpadeš. Pridejo težji ciniki, mišičasti mojstri kreganja in zaganjanja. Ti pa si samo vitez, ki se mu zatika meč. In ogledalo ni več ščit, ampak iluzija, prevara, hrbet neke neuspele zahrbtnosti. Ne bom te prosil, imam svoj ponos, čeprav se ti poseiješ nanj. Ampak se vsaj ne pretvarjaš, da ti pomeni. Saj, to nas je tudi ubilo, to, da smo se začeli pretvarjati, da nam je mar. In so nas dobili, za majhen denar.
Sodobnost 2015
409
Esad Babačic: Pesmi
Ampak, vsaka revolucija enkrat kon~a v muzeju.
Mi je pa v{e~, ve{, da je tu tudi coca cola,
da so tudi njo zaprli kot eksponat
~love{ke neumnosti in napredka.
Tudi ona je kon~ala notri, pa jo {e vedno
pijejo, ker ne morejo nehati.
Toliko re~i je, ki bi jih {e rad zaprl sem notri.
Kri tvojo, mojo, hladne poglede in tople objeme,
zidove, ki jo~ejo brez nas, prazne ulice ob nedeljah,
zastave, ki jim visi dol, zvonove, ki tol~ejo v prazno,
in pogum samomorilcev, za katerim ne smemo
jokati.
412
Sodobnost 2015
Esad Babačic: Pesmi
Vlaki
Toliko sem jih čakal
Morda sem znorel
Ali pa tudi ne
Toliko sem jih čakal
Prihajali so in odhajali
Jaz sem bil edini
Na tistih tračnicah
Ki ti ne porežejo žil
Enkrat si prišel
In mi dejal
Dejva se zadet
Saj je samo lepilo
Ti si nor, sem ti rekel
Tvoj obraz je bil iskren
Kot vlaki, ki vedno pridejo
Tvoj nasmešek je bil nalezljiv
Bil si iz Šiške in ti je bilo vseeno
Všeč ti je bilo, ker je bilo meni še bolj
Vlaki so padali po nama
Ko sva dihala v vrečo brez dna
Nobenih brazgotin od tebe
Samo sreča, ker sem te poznal
In ker sem te čakal
Kot jesen in zimo
Kot besedo, ki umre
Preden se pesem napiše
Sodobnost 2015
411
Esad Babačic: Pesmi
*
Sedem let sem čakal Kristus ne hiti Sedem let sem čakal Kar sem vzel Premalo se mi zdi Sedem let sem čakal Zdaj samo se ti In Kristus ki hiti.
*
Tukaj nihče ne kriči Tu se samo Včasih derejo Tukaj nihče ne kriči Ker na drugi strani Nikogar ni Ki bi slišal Nikogar Ki bi vedel
Kdo kriči
*
Od kod puščaš, bog? Od povsod, sin moj. Zakaj te ne zajamem? Zato, ker si kriv. In ti, si raven? Ne, jaz sem posoda Tvojega duha. Ne išči me več in pozabil boš, da si kriv.
412
Sodobnost 2015
Esad Babačic: Pesmi
*
Izbiraš me. Vedno znova. Vržeš karte in zapreš oči. Dobro veš, kaj bom vzel in koliko bom izpustil. Vseeno ti je, bolj kot meni, in to te drži nad vodo. Jaz sem tisti, ki se utaplja in lovi na planktone noči. Vsaka iskrica iz globin me potegne vase. Preveč ji zaupam in premalo dam, da bi me lahko potolkla do dna. In dokler je tako, sem tvoj suženj, melanholični brat, zapornik zlate ladje,
ki rine v blatno večnost.
*
Kot otrok nosiš biser v srcu, neguješ ga, čeprav ne veš, da je tu. Ko nehaš biti otrok, začneš iskati ta isti biser, ki je še vedno tam in neviden, sramežljivo čuva
svojo skrivnost.
*
Nočem biti lep, nočem bit rdeč, nočem bit črn, nočem biti všeč, samo včasih siv,
kadar duša me boli.
*
B. B.
Jesen Gnije Brez Tebe.
Sodobnost 2015
411