158
Rastlina.
Spisal Janez Tuše k na Dunaji.
X.
Kakor živali tudi celica ne more porabiti vsega, kar je v-se vzela, toraj mora to, kar ni za rabo, sožgati. Se ve da
ne tako hitro, da bi se izsnulo toliko gorkote, da bi plamen švigal. Sicer bi marsikdo ne misli lahko, kako bi bilo mogoče brez vročine brez plamena kaj sožgati, pa je vendar taka. Tu in tam se zedinijo tleče stvari s kislinom in se spuh-tijo v podobi ogeljne kisline in vodenega hlapa. Le kar se ne da sožgati — soli — ostanejo v celici. Da zamore celica sožigati nepotrebne in škodljive stvari, jo mora obdajati s kislinom napolnjeni zrak, kakoršen je navadni zrak. Ko bi jo obdali s kakim drugim gazom , gnjilicom ali vo-dencom, bi ne mogla več odpeljavati stvari, ki ji niso za rabo. Tako bi pa tudi hiralo življenje celično in tedaj cele rastline, in reva bi se mogla na zadnje zadušiti, kakor žival, ko bi ji odtegnili zrak, v kterem sope. Rastline tedaj sopejo, kakor živali.
Zgorej smo rekli, da gnjilec vodi vsako življenje, sedaj pa vidimo, da tudi brez kislina ni nikakoršnega življenja. Tedaj imata oba enake pravice, nobena stvar v stvar-jenji nima predstva pred drugimi.
Zrak in rastlinske celice so tedaj v ozki zvezi. Podnevi pri solnčnem svitu dajejo celice kislin iz sebe in jemljejo v-se ogeljno kislino. Ponoči v temi je pa ravno narobe; tu jemljejo kislin v-se in dajejo od sebe ogeljno kislino. Podnevi nam rastline tedaj boljšajo zrak; ponoči pa ga pokvarjajo, al ne toliko, kolikor so ga zboljšale podnevi. Zato je lahko razumeti, da je veliko bolj zdravo na trati in v gojzdu podnevi, kakor ponoči, da ni zdravo imeti cvetlic ponoči v spavnici. Posebno lahko se to čuti v močvirnih, kakor v nekterih laških krajih, kjer še podnevi ni zdravo bivati. Rastline namreč ne morejo toliko zraka zboljšati, kolikor ga spridijo škodljivi gazi puhteči iz mo-čvirjev, kjer vedno rastlinske in živalske stvari gnjijejo. Kaj je pa še le ponoči, ko tudi rastline podajajo roko tem škodljivim gazom! Tukaj je kraj nevarne merzlice, ki prej ali pozneje vzrokuje smert.
Takošno je tedaj življenje celice, kakor smo ga tukaj premišljevali, akoravno zlo poveršno. Celica raste, se red sope in nepotrebne stvari iztrebi j uje. Ko je celica nekoliko časa tako živela, se potem pomnožuje. Tudi to vzrokuje le primordijalni mešiček. Kakor červ ali infuzorija se ta mešiček čez sredo preščene, tako, da sta zdaj v celični mre-nici dva mešička, ktera izpotujeta iz sebe vsak svojo celično mrenico, in mreuica stare celice se spusti, da ni nikjer od nje ne duha ne sluha. Na mesto stare celice ste stopile dve mladi, ktere se kmali spet lahko tako pomnožite. Celica se le toliko časa zamore množiti, kakor dolgo je mlada, in tedaj njeno življenje krepko. Kadar je dorastla. jo le še smert čaka. Zgorej smo rekli, da ko se celična mrenica preveč odebeli, mora primordijalni mešiček poginiti, pa revež se že velikokrat veliko poprej stopi in tedaj pogine. Ko njega ni več, je vse celično življenje pri kraji; namesto tekočine , ki se je vedno predelovala in gibala , stopi zrak. Celice malo časa žive, nobena čez leto, pa njih mreniee terpijo dolgo časa. Iz tacih celičnih mrenic , ki so precej odebeljene in imajo zrak v sebi namesto živega stanovavca, je sostavljen les, ki stoletja nespremenjen ostane.