22 Terenski biologi se v pogovorih vedno znova vračamo v čas, ko smo prvič vi- deli neko vrsto, prvič obiskali nek kal, jamo ali planino. In vendar podatki teh prvih opažanj ostajajo neobjavljeni, še pogosteje nezapisani. Najpogosteje segajo v čase, preden smo vzpostavili svoje prve terenske beležke. Podatki in opažanja, ki jih v prispevku slikovno predstavljam, segajo v leta, ko je moje opazovanje narave izviralo iz či- stega otroškega navdušenja nad živalskim in rastlinskim svetom. Namen nikakor ni zgolj objava izbora lastnih opažanj ali pr- vih stikov z neko vrsto, temveč osvetlitev pomena tovrstnih podatkov. Ne le zaradi spodbujanja radovednosti, zapisovanja in gradnje odnosa do narave, ki naj bi se za- čeli že s prvimi koraki, ampak tudi zaradi neusmerjenega opazovanja, ki mnogokrat prispeva k poznavanju razširjenosti, ve- denjskih vzorcev vrst ali stanja nekega življenjskega prostora. Povod za razmislek o prvih bioloških po- datkih izhaja iz lastnih zapisov v Dnevnik mlade planinke. Ko sem se pred nekaj meseci odločila za vnos svojih v otroštvu zbranih opažanj v podatkovno zbirko Centra za kartografijo favne in flore, s em ugotovila, da nekateri podatki padejo v t. i. bele lise poznavanja razširjenosti ne- ke vrste ali pa da gre za prvi neliteraturni podatek za sicer dobro poznano lokali- teto. Ne bom ugibala o številu podobnih podatkov, ki nikoli ne bodo prišli pod pr- ste biologom ali nikoli ne bodo vpisani v eno izmed podatkovnih zbirk in s tem ohranjeni, pa vendar lahko to nezapisa- no in nezamisljivo veliko število opažanj vzamemo kot izziv. Da pomislimo, kje vse se biološki podatki še skrivajo in kakšen dostop imamo do njih. Podatkov pa nikakor ne gre iskati samo na papirju. Vsakomur se je že vsaj kdaj zgodilo, da je na terenu srečal domačina, mu prijazno razložil, zakaj z vodno mrežo lomasti čez njegov travnik, na koncu pa od njega dobil kopico informacij o zasu- tem kalu, h kateremu je bil pravkar name- njen, ter še pomembneje – o nepoznanih vodah v bližini, ki jih najverjetneje tistega dne brez tega pogovora ne bi obiskal. Še več je pričevanj o vidrah, ki so se nekdaj preganjale po potokih, o regljanju žab, o modrasih in planinskih močeradih ter še kateri izmed lažje prepoznanih živalskih Izven terenske beležke Besedilo in arhivske zabeležke: Aja Zamolo in rastlinskih vrst. Prav ti podatki mno- gokrat dopolnijo terenske popise in se ali vključijo v podatkovne zbirke ali pa celo objavijo. Knjižnice znanj o živalskem sve- tu in spremembah v okolju se dopolnjuje- jo na policah spominov in zgodb, vendar- le pa torej obstaja neka skupna želja po strukturiranju in objavi tovrstnih podat- kov. Čeprav sporadični in redki, naključni podatki doprinesejo k poznavanju razšir- jenosti ali nudijo vpogled v spremembe stanja nekega življenjskega okolja. Opaža- nja večjega števila dvoživk na cesti med spomladanskimi selitvami nam na primer razkrijejo, kje prihaja do povozov in kje so t. i. črne točke. S tem ne zaznamo le prisotnosti vrste, temveč prepoznamo tu- di grožnje. Spoznavanje s podzemnim svetom je nekaj edinstvenega. Nizki prehodi v Taborski jami so tako meni pri devetih letih kot tudi ostalim udeležencem izleta omogočili bližnji stik z netopirji. Zame prvi. Seveda tovr- stne prakse dotikanja netopirjev zagotovo niso v skladu s smernicami za varstvo netopirjev v podzemnih zatočiščih, zato upam, da tisti, ki dandanes obiskujejo turistične jame, tega ne počnejo in posledično ne zapišejo več. Planinski močerad (Salamandra atra) je ena izmed lahko prepoznavnih vrst, za katero pri nas ni vzpo- stavljenega monitoringa, niti ni bilo narejenih načrtnih raziskav. Podatki o vrsti najpogosteje prihajajo od planincev, ki jih na poti ujame dež in kljub slabemu vremenu svoj opis poti zaključijo z zapisom: »Smo videli pa res veliko planinskih močeradov.« 23 Če izhajamo iz primera planincev, se spodbuda k zapisu ali sporočanju podat- kov že dogaja. Tak primer so publikacije, ki najdejo svoje mesto na mizah in ob pe- čeh planinskih koč in govorijo o redkih in zavarovanih vrstah, ki so zlahka prepo- znavne in za katere strokovnjaki napro- šamo, da se pošljejo podatki o njihovih opažanjih. Dobra primera sta rdeči apo- lon ali planinski močerad, obe markantni in prepoznavni vrsti, s katerima planinci pogosto pridejo v stik. Tudi vzgib za br- skanje po lastnih podatkih iz dnevnika je izhajal prav iz želje izbrskati podatke o planinskem močeradu, za katerega vem, da sem ga med svojimi hribolazenji pogo- sto srečevala in ga že kot otrok zaneslji- vo prepoznavala. Ne vem, kakšen bo vaš vzgib za brskanje po zapisih, v katerih se skrivajo podatkih o najdbah vrst, kot tudi ne znam namigniti, kje pobrskati ali koga vprašati, pa vendar upam, da bodo najdbe zanimive in posredovane v katero izmed podatkovnih zbirk. Tam bodo morebiti zapolnile vrzel v poznavanju razširjenosti vrste ali pa nudile vpogled v stanje loka- litete. Lahko prepoznavne so tudi nekatere rastlinske vrste, kot na primer planika (Leontopodium alpinum). Ob- staja pa tudi množica drugih vrst, ki so lažje prepoznavne in jih lahko določa tudi zainteresirana javnost, najsi bodo to pohodniki, iskalci zakladov, jamarji, učitelji ali turistični vodiči. Seveda z zavedanjem sicer- šnje kompleksnosti določanja zahtevnejših taksonov. Nekatera opažanja pa so kljub zaupanju v lastne določitve s strani opazovalca nezanesljiva. Presoja o tem leži v rokah tistega, ki podatke preverja, preden jih uporabi. Opažanju alpskega svizca (Marmota marmo- ta) s strani osemletnice bi veljalo verjeti, medtem ko bi določitev »orla« najverjetneje padla v kategorijo določitve »sove«, torej bi lahko kvečjemu določili višji takson – ujede (Falconiformes). SVET ZA TRAJNOSTNI RAZVOJ IN VARSTVO OKOLJA 30. januarja 2023 je po več letih ponov- no zasedal Svet za trajnostni razvoj in varstvo okolja (STRiVO), ki ga z manda- tom petih let sestavljajo: šest strokov- njakov za varstvo okolja, ki jih skupaj predlagajo Slovenska akademija zna- nosti in umetnosti (SAZU) ter univerze, štirje predstavniki štirih zbornic in štir- je predstavniki NVO s statusom delova- nja v javnem interesu na področju var- stva okolja. Ta neodvisni svet po Zakonu o varstvu okolja se osredotoča na stanje in trende, strategije in programe varstva okolja in trajnostnega razvoja ter na de- lovanje države in občin na teh področjih. Člani sveta smo: Matjaž Uršič in Andrej Gubina – Univerza v Ljubljani, Zoran Novak – Univerza v Mariboru, Valentina Brečko Grubar – Univerza na Primor- skem, Aleksandar Šobot – Univerza v Novem mestu, Hojka Kraigher – SAZU, Antonija Božič Cerar (predsedujoča) – Gospodarska zbornica Slovenije, Janez Pirc – Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije, Nataša Mikulin – Obrtno-pod- jetniška zbornica Slovenije, Nika Pecev- nik – Trgovinska zbornica Slovenije in predstavniki NVO: Tomaž Gorenc – In- štitut za zdravje in okolje, Nela Halilovič (namestnica predsednice) – Inštitut za politike prostora, Lidija Živčič – Društvo za sonaravni razvoj Focus ter Damjan Vinko – SOD na predlog LUTRE, Inštitu- ta za ohranjanje naravne dediščine. Prve štiri seje do konca aprila so bile name- njene predvsem predstavitvam delova- nja sveta in dveh osrednjih ministrstev s področja sveta, imenovanju člana v Svet RTV kot predstavnika javnosti s podro- čja varstva okolja, narave in podnebja (izvoljena Gaja Brecelj iz Umanotere) in razpravam o načrtovanih spremem- bah Zakona o vodah, ki jih predstavniki NVO nismo v celoti pozdravili, ter o pri- hodnjem nacionalnem energetskopod- nebnem načrtu (NEPN), ki znova »buri duhove«, saj okoljsko-podnebno-ener- getski minister že vnaprej napoveduje tudi postopke prevlad javnega interesa pridobivanja energije nad interesom ohranjanja narave. Junijska seja je bila namenjena prav ohranjanju narave, kjer smo si z MNVP obljubili boljše medse- bojno sodelovanje in poslušanje drug drugega. Ministrstvo je predstavilo tudi svoje prioritete ohranjanja narave. Te so izboljšano upravljanje velikih zveri in območij Natura 2000, revizija Nacional- nega programa varstva narave z vidika globalnih ciljev biotske raznovrstnosti, sprejem uredbe o invazivnih tujerodnih vrstah ter poenotenje upravljanja in ra- be naravnih vrednot. Zapisal: Damjan Vinko