Matej Cankar1, Maja Šereg Bahar2, Miha Zabret3, Daša Gluvajić4
otorinolaringološka obravnava otrok
s traheostomo
Otolaryngologic Management of Children With a Tracheostomy
iZvleČek
KLJUČNE BESEDE: traheostoma, traheotomija, trahealna kanila, suprastomalni granulom, laringotra-
heoskopija, dekanilacija
IZHODIŠČA. Traheostoma omogoča dolgotrajno invazivno ventilacijo, ki je pri otrocih
najpogostejša indikacija za traheotomijo. Otorinolaringolog je v obravnavo otroka pred
traheotomijo vključen kot del multidisciplinarnega tima, ki indicira poseg in nato otro-
ka redno spremlja, sodeluje pri rehabilitaciji in zdravljenju ter opravi dekanilacijo, ko tra-
heostoma ni več potrebna. METODE. V retrospektivni raziskavi smo zbrali podatke
o traheotomiranih otrocih (spol, starost, pridružene bolezni), traheotomiji (indikacije, tra-
janje intubacije, čas traheotomije, zapleti), sledenju (otorinolaringološki pregledi in pose-
gi) in dekanilaciji (čas do dekanilacije, čas od dekanilacije do kirurške zapore traheostome)
v obdobju med januarjem 2018 in decembrom 2021. REZULTATI. Od 36 otrok s traheo-
stomo jih je bilo 56,8 % mlajših od enega leta, mediana starost ob traheotomiji je bila
6,6 meseca (kvartilni razmik (angl. interquartile range, IQR): 2,6–66,6). V povprečju so bili
pred traheotomijo intubirani 44,8 dneva (standardni odklon (angl. standard deviation, SD):
38,2), najpogostejša indikacija za poseg je bila dolgotrajna intubacija (pri 55,6 %). 91,7 %
bolnikov je imelo vsaj eno pridruženo bolezen, najpogosteje respiratorno (36,4 %), 22,2 %
bolnikov je imelo zgodnji in 55,6 % pozni zaplet po traheotomiji. V povprečju so imeli
12,4 (SD: 8,5) otorinolaringoloških pregledov in 61,1 % bolnikov je potrebovalo kirurški
poseg. Dekanilirali smo 66,7 % bolnikov, povprečno 11,1 meseca (SD: 8,2) po traheoto-
miji. RAZPRAVA. Otroci, ki potrebujejo traheotomijo, so pogosto mlajši od enega leta s pri-
druženimi boleznimi. Traheotomija se jim večinoma odredi zaradi dolgotrajne intubacije.
V času sledenja so pogosti zapleti povezani s traheostomo, ki jih je potrebno prepoznati,
hkrati pa moramo otrokom, pri katerih so ugotovljene okvare, omogočiti rehabilitaci-
jo sluha, govora in požiranja. Končni cilj obravnave je uspešna dekanilacija in zapora tra-
heostome.
1 Matej Cankar, dr. med., Klinika za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo, Univerzitetni klinični center Ljubljana,
Zaloška cesta 2, 1000 Ljubljana
2 Doc. dr. Maja Šereg Bahar, dr. med., Klinika za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo, Univerzitetni klinični
center Ljubljana, Zaloška cesta 2, 1000 Ljubljana; Katedra za otorinolaringologijo, Medicinska fakulteta, Univerza
v Ljubljani, Zaloška cesta 2, 1000 Ljubljana 
3 Miha Zabret, dr. med., Klinika za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo, Univerzitetni klinični center Ljubljana,
Zaloška cesta 2, 1000 Ljubljana
4 Asist. Daša Gluvajić, dr. med., Klinika za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo, Univerzitetni klinični center
Ljubljana, Zaloška cesta 2, 1000 Ljubljana; dasa.gluvajic@kclj.si
173Med Razgl. 2022; 61 Suppl 2: 173–187
ORL 2022_Mr10_2.qxd  2.9.2022  13:00  Page 173
aBstraCt
KEY WORDS: tracheostomy, tracheotomy, tracheal cannula, suprastomal granuloma, laryngotracheoscopy,
decannulation
BACKGROUNDS. A tracheostomy enables long-term invasive ventilation, which is also
the most common indication for the procedure in a child. An otolaryngologist takes part
in managing such a child even before the tracheotomy, as a part of a multidisciplinary
team, which determines the indications for the procedure, conducts regular follow-ups,
takes part in treating and rehabilitating the patient and performs the decannulation.
METHODS. In this retrospective study we collected data on tracheostomized children
(sex, age, comorbidities), the tracheostomy procedure (indications, time of intubation, age
at tracheostomy, post-operative complications), regular follow-ups (number of outpatient
examinations and procedures) and decannulation (time to decannulation, time to sur-
gical closure of tracheocutaneous fistula) between January 2018 and December 2021.
RESULTS. Out of 36 tracheostomized children, 56,8% were younger than one year. The
median age at tracheostomy was 6,6 months (interquartile range (IQR): 2,6–66,6). The
average time of intubation was 44,8 days (standard deviation (SD): 38,2), the most com-
mon indication for the procedure was long-term intubation (in 55,6% of cases). 91,7%
of patients had at least one comorbidity, most often a respiratory disease (36,4% of cases).
22,2% had an early complication and 55,6% had a late complication after tracheostomy.
On average these patients had 12,4 otorhinolaryngologic outpatient follow-ups (SD: 8,5)
and 61,1% of them needed a surgical procedure. We successfully decannulated 66,7% of
the patients, on average 11,1 months (SD: 8,2) after the tracheotomy. DISCUSSION. Children
that need a tracheostomy are usually under the age of one year with at least one comor-
bidity. The most common indication for the procedure is long-term intubation. After the
procedure, we must be aware of possible post-operative complications, recognize hea-
ring, speech and swallowing impairments and enable rehabilitation. The final goal of our
management is successful decannulation and closure of the tracheostomy.
174 Matej Cankar, Maja Šereg Bahar, Miha Zabret, Daša Gluvajić otorinolaringološka obravnava otrok …
zivno mehansko ventilacijo. Posledica je
nižanje povprečne starosti otrok, ki potre-
bujejo traheotomijo (2).
V zadnjih desetletjih je kot najpogo-
stejša indikacija za traheotomijo pri otro-
ku opisana potreba po dolgotrajni invazivni
mehanski ventilaciji, ki se sicer lahko izva-
ja prek endotrahealne cevke ali trahealne
kanile (3). Dolgotrajno invazivno ventilirani
so predvsem otroci s kronično respiratorno
odpovedjo nedonošenčka (t. i. bronhopul-
monalna displazija) in drugimi kardio-respi-
ratornimi, živčno-mišičnimi in obolenji
živčevja. Prednosti traheostome glede na
dolgotrajno intubacijo so: večje bolnikovo
udobje, odsotnost potrebe po sedaciji, mož-
iZHoDiŠČa
Traheotomija je kirurški poseg, pri katerem
naredimo odprtino v zgornjem delu tra-
heje, imenovano traheostoma, ki omogoča
vzpostavitev varne dihalne poti, saj obide
morebitno obstrukcijo dihal nad ravnjo
traheostome, omogoča dolgotrajno invazi-
vno mehansko ventilacijo in toaleto dihal
prek trahealne kanile (1).
Traheotomijo lahko opravimo pri otro-
ku v skoraj katerikoli starosti. Napredek
v intenzivni pediatrični in neonatalni medi-
cini je omogočil preživetje večjega deleža
otrok s prirojenimi okvarami ter nedono-
šenih otrok, ki nemalokrat zaradi slabo
razvitih pljuč potrebujejo dolgotrajno inva-
ORL 2022_Mr10_2.qxd  2.9.2022  13:00  Page 174
nost interakcije s starši, učinkovita toale-
ta dihal, manjši upor v dihalih, lažja mobi-
lizacija bolnika, možnost boljšega razvoja
živčevja in govora, hranjenja na usta, oskr-
be in ventilacije na domu ter manjša verjet-
nost nastanka zapletov intubacije v področju
grla (poškodba sluznice, nastanek stenoze)
(4, 5).
Druga najpogostejša indikacija za tra-
heotomijo pri otroku je obstrukcija v zgor-
njih dihalih (prirojena ali pridobljena), ki je
lahko posledica laringealne oz. trahealne
stenoze, laringotraheomalacije, tumorske
mase (npr. subglotisni hemangiom, cistični
higrom), obojestranske motene gibljivosti
glasilk, juvenilne laringealne papilomato-
ze, kraniofacialnih anomalij, aspiracije tujka
in vnetij v področju grla in žrela z obstruk-
cijo dihanja. Poleg navedenih indikacij je
traheotomija lahko indicirana tudi za lažjo
toaleto pljuč skozi trahealno kanilo in pre-
prečitev aspiracij pri nekaterih obolenjih
živčevja ali redkeje prirojenem laringeal-
nem razcepu (3).
Specialist otorinolaringolog (ORL) se
vključi v obravnavo otroka večinoma še
pred traheotomijo kot del multidiscipli-
narnega zdravniškega tima, ki postavi
indikacijo za navedeni poseg (6). Po opra-
vljeni traheotomiji endoskopsko oceni
dihalno pot, kar je izjemnega pomena pri
otrocih, ki so bili dolgotrajno intubirani,
saj je treba ugotoviti in čim prej zdraviti
morebitne pointubacijske poškodbe dihal
(6). Otrok s traheostomo nato zaradi more-
bitnih zapletov, povezanih s tem obolenjem,
ki ga je treba preprečiti oziroma pravoča-
sno prepoznati, potrebuje redno spremlja-
nje specialista ORL (7). Poleg navedenega
ima specialist ORL pri otrocih s traheo-
stomo izjemno pomembno vlogo tudi pri
rehabilitaciji govora in požiranja (8, 9). Ko
je pri otroku razrešen prvotni razlog, zara-
di katerega je bila potrebna traheotomija,
specialist ORL indicira in opravi dekani-
lacijo ter po potrebi kirurško zaporo tra-
heostome (10, 11).
Namen našega prispevka je opisati
vlogo specialista ORL pri obravnavi otrok
s traheostomo in predstaviti obravnavo
teh otrok na Kliniki za otorinolaringologi-
jo (ORL) in cervikofacialno kirurgijo (CFK)
Univerzitenega kliničnega centra Ljubljana.
MetoDe
Opravili smo retrospektivno raziskavo in
zbrali podatke otrok, starih do 16 let, ki so
jim med januarjem 2018 in decembrom
2021 opravili traheotomijo na Pediatrični
kliniki (PeK) Univerzitetnega kliničnega
centra Ljubljana v sodelovanju s Kliniko za
ORL in CFK.
Podatke smo zbrali s podporo infor-
macijskega sistema PeK in Klinike za ORL
in CFK in tako pregledali dokumentacijo
vseh ambulantnih in bolnišničnih obravnav,
vključno z opravljenimi kirurškimi posegi
in morebitnimi drugimi preiskavami.
Beležili smo naslednje podatke: spol,
datum rojstva, datum traheotomije, sta-
rost ob traheotomiji (v mesecih), trajanje
endotrahealne intubacije pred traheoto-
mijo (v dnevih), indikacije za traheotomi-
jo, pridružene bolezni, zgodnje zaplete tra-
heotomije (v manj kot sedmih dneh po
traheotomiji), pozne zaplete traheotomije
(po več kot sedmih dneh po traheotomiji),
smrtnost, otorinolaringološke ambulantne
in/ali konziliarne preglede, obravnave
v Avdiovestibulološkem centru na Kliniki
za ORL in CFK, obravnave v Centru za mot-
nje glasu, govora in požiranja (CMGGP) na
Kliniki za ORL in CFK, hospitalizacije in
opravljene otorinolaringološke kirurške
posege na Kliniki za ORL in CFK (ali na
PeK), datum dekanilacije, čas od traheoto-
mije do dekanilacije (v mesecih), starost ob
dekanilaciji (v mesecih), čas od dekanilacije
do kirurške zapore traheostome (v mesecih).
Indikacije za traheotomijo smo uvrsti-
li v eno izmed naslednjih skupin: dolgotrajna
endotrahealna intubacija, obstrukcije zgor-
njih dihal, bolezen živčevja, kraniofacialni
sindromi, poškodbe in drugo. Pridružene
175Med Razgl. 2022; 61 Suppl 2:
ORL 2022_Mr10_2.qxd  2.9.2022  13:00  Page 175
bolezni smo razdelili na naslednje skupine:
respiratorne bolezni, sindromske bolezni,
kardiološke bolezni, nedonošenost, bolezni
živčevja in drugo.
Podatke smo statistično obdelali v pro-
gramu IBM® SPSS® Statistics različica
28.0.1.1 (15). Opisne spremenljivke smo
opisali z deleži in frekvencami, medtem ko
smo številske opisali z aritmetičnim pov-
prečjem, standardnim odklonom (ang. stan-
dard deviation, SD) in razponom. Ob odsto-
panju porazdelitve od normale smo številske
spremenljivke opisali z mediano in kvar-
tilnim razponom (ang. interquartile range,
IQR).
reZUltati
V obdobju med letoma 2018 in 2021 je
bilo opravljenih 36 traheotomij pri otro-
cih (22 dečkih, 14 deklicah) z mediano sta-
rostjo ob navedenem posegu 6,6 meseca
(IQR: 2,6–66,6; razpon: 0,8–187,7 meseca).
V času traheotomije je bilo 21 (56,8 %)
bolnikov mlajših od enega leta, pri teh je
bila mediana starosti 2,9 meseca (IQR:
1,4–4,2; razpon: 0,8–11,5 meseca); 34
(94,4 %) bolnikov je bilo endotrahealno
intubiranih vsaj en dan pred traheotomijo
(povprečni čas intubacije 44,8 dneva; SD:
38,2; razpon: 1–190 dni), 2 (5,6 %) bolnika
pa sta bila intubirana le med navedenim
posegom. Indikacija za traheotomijo je bila
pri 20 (55,6 %) bolnikih dolgotrajna intu-
bacija, sledile so obstrukcija zgornjih dihal
(5/36; 13,9 %), bolezni živčevja (5/36;
13,9 %), kraniofacialni sindromi (4/36;
11,1 %), poškodba grla (1/36; 2,8 %) in pri
enem (2,8 %) bolniku je bila opravljena
elektivna traheotomija pred zdravljenjem
meduloblastoma z obsevanjem v splošni
anesteziji; 33 (91,7%) bolnikov je imelo vsaj
eno pridruženo bolezen, trije (8,3 %) so bili
predhodno zdravi. Pridružene bolezni je
imelo 33 bolnikov, od tega jih je 12 (36,4 %)
imelo respiratorno bolezen, 8 od 12 je imelo
bronhopulmonalno displazijo, 4 pa druge
respiratorne bolezni. Prirojen sindrom je
imelo devet bolnikov (27,3 %), od tega trije
sindrom pridruženih anomalij, ki ga sesta-
vljajo kolobom očesa, srčna napaka, atrezija
hoan, motnja v duševnem razvoju, anoma-
lije spolovil in ušes (angl. coloboma, heart
defects, choanal atresia, growth retardation,
genital abnormalities, and ear abnormalities,
CHARGE), en Beckwith-Wiedemannov, en
Haddadov, en Wiskott-Aldrichov, en Downov,
en Polandov in en prirojeni centralni hipo-
ventilacijski sindrom. Kardiološko bolezen
je imelo devet bolnikov (27,3 %), osem bol-
nikov (24,2 %) je bilo nedonošenih, pet
(15,2 %) jih je imelo bolezen živčevja, šest
(18,2 %) jih je imelo druge pridružene bole-
zni (hemato-onkološke, kužne ali druge).
Deleži se v tem primeru ne seštevajo, saj
je imelo več bolnikov lahko tudi več pri-
druženih bolezni.
Do zgodnjega zapleta po traheotomiji je
prišlo pri osmih (22,2 %) obravnavanih
bolnikih, pri katerih smo beležili 11 zgod-
njih zapletov. Najpogosteje je prišlo do
lokalnega vnetja ob traheostomi (6/11;
54,5%), sledil je pnevmomediastinum (2/11;
18,2 %), emfizem mehkih tkiv vratu (1/11;
9,0 %), peristomalne granulacije (1/11;
9,0 %) ter nenamerna dekanilacija in napa-
čna vstavitev kanile v mehka tkiva (1/11;
9,0 %). Do poznega zapleta je prišlo pri 20
(55,6 %) bolnikih, najpogosteje je prišlo do
nastanka suprastomalnega granuloma in/ali
kolapsa, in sicer pri desetih (50,0 %) od teh
bolnikov. Skupno smo tako beležili 24 poz-
nih zapletov, najpogosteje suprastomalni
granulom in/ali kolaps (11/24; 45,8 %),
nastanek traheokutane fistule po dekani-
laciji (6/24; 25,0 %), peristomalne granula-
cije (4/24; 16,7 %), granulacije traheje pod
trahealno kanilo (2/24; 8,3 %) ter preleža-
nino traheostome (1/24; 4,2 %). Umrlo je
6/36 (16,7 %) bolnikov, nobena smrt ni bila
neposredno povezana s traheostomo.
V povprečju je bilo opravljenih 12,4 (SD:
8,5; razpon: 0–42) ambulantnih in/ali kon-
ziliarnih otorinolaringoloških pregledov.
Pregled v Avdiovestibulološkem centru je
176 Matej Cankar, Maja Šereg Bahar, Miha Zabret, Daša Gluvajić otorinolaringološka obravnava otrok …
ORL 2022_Mr10_2.qxd  2.9.2022  13:00  Page 176
opravilo deset (27,8 %) bolnikov, pri kate-
rih je bila mediana števila pregledov 1
(IQR: 1–4; razpon: 1–10). Pri štirih od teh
bolnikov (40,0 %) smo ugotovili oboje-
stransko zaznavno naglušnost, pri treh
(30,0 %) normalen sluh, pri dveh (30,0 %)
obojestranski izlivni otitis in pri enem
(10 %) kombinirano izgubo sluha z zazna-
vno naglušnostjo in izlivnim otitisom.
Pregled v CMGGP je opravilo 25 (69,4%)
bolnikov, mediana števila pregledov je bila
2,0 (IQR: 1–4,8; razpon: 1–11). Pri šestih od
njih (24,0 %) smo ugotavljali okvaro giblji-
vosti ene strani grla. Skupno smo opravili
30 analiz požiranja pri 16 (64,0 %) bolnikih
ter ugotavljali motnje požiranja pri 11
(68,8 %) bolnikih.
Opravili smo 41 otorinolaringoloških
posegov v splošni anesteziji pri 22 (61,1 %)
bolnikih. Največkrat smo naredili direktno
laringotraheoskopijo v splošni anesteziji
(18/41; 43,9 %), sledila je razrešitev supra-
stomalnega granuloma/kolapsa (13/41;
31,7 %), revizija traheostome (3/41; 7,3 %),
adenotonzilektomija (2/41; 4,9%), aplikacija
botulinum toksina v velike žleze slinavke
zaradi motnje požiranja in pridružene sia-
loreje (2/41; 4,9%), endoskopsko zdravljenje
pointubacijske subglotisne stenoze (1/41;
2,4 %), endoskopsko zdravljenje atrezije
hoan (1/41; 2,4 %) ter obojestranska mirin-
gotomija z vstavitvijo timpanalnih cevk (TC)
(1/41; 2,4 %).
Uspešno smo dekanilirali 20 od 30
(66,7 %) bolnikov. Pri enem (5,0 %) bolniku
prvi poskus dekanilacije ni bil uspešen in
je dekanilacija uspela po kontrolni direktni
laringotraheoskopiji in odstranitvi granu-
lacij v grlu. Pri dekaniliranih bolnikih je
bil povprečni čas med traheotomijo in
dekanilacijo 11,1 meseca (SD: 8,2; razpon:
0,7–23,3 meseca). Ob dekanilaciji so bili bol-
niki v povprečju stari 47,2 meseca (SD: 45,9;
razpon: 9,3–178,4 meseca). Pri devetih
(45,0 %) dekaniliranih bolnikih je prišlo
do spontane zapore traheostome, pri šestih
(30,0 %) dekaniliranih bolnikih je bila
potrebna kirurška zapora, pri petih (25,0 %)
bolnikih pa med pisanjem prispevka še
čakamo na spontano zaporo ali pa že imajo
predvideno kirurško zaporo. Povprečen čas
od dekanilacije do kirurške zapore traheo-
stome je bil 9,6 meseca (SD: 3,5; razpon:
5,3–15,6 meseca).
raZPrava
Otroci s traheostomo so večinoma kom-
pleksni bolniki, ki za kakovostno zdravlje-
nje in čim boljši izid zdravljenja potrebu-
jejo obravnavo multidisciplinarnega tima,
v katerega je vključen tudi specialist ORL.
Slednji mora poleg traheotomije in indikacij
zanjo poznati tudi možne zaplete in ukre-
pe pri zapletih, se zavedati morebitnih dru-
gih težav, ki jih imajo lahko taki bolniki
v področju ORL, in k njim pristopiti celo-
vito in individualno (10).
indikacija za traheotomijo
V svojo raziskavo smo vključili 36 traheo-
tomiranih otrok, od katerih je bilo 61,1 %
dečkov, kar je skladno s podatki iz literature,
kjer se prav tako navaja večja verjetnost za
traheotomijo pri dečkih (12–15). Slednje bi
lahko bila posledica v literaturi opisane
manjše verjetnosti za nedonošenost in
pojav kroničnih bolezni pljuč pri deklicah
na račun pozitivnega vpliva estrogena na
razvoj pljuč ter dejstva, da se pri deklicah
surfaktant v obdobju razvoja pljuč pojavi
prej kot pri dečkih (16, 17).
Mediana starost ob traheotomiji je bila
6,6 meseca (IQR: 2,6–66,6; razpon: 0,8–187,7
meseca), kar je skladno s podatki iz litera-
ture, kjer mediana starost sega od 5,6 do 8
mesecev (18, 19). V naši raziskavi je bila več
kot polovica otrok ob traheotomiji mlajša
od enega leta (21/36; 56,8%), kar je podobno
opisanemu deležu v strokovni literaturi
med 57,1 in 60,2 %. Opisano je posledica
napredka intenzivne neonatalne medicine
in posledičnega izboljšanja preživetja bolj
nedonošenih otrok in otrok z več kroni-
čnimi in prirojenimi boleznimi, ki zgodaj
177Med Razgl. 2022; 61 Suppl 2:
ORL 2022_Mr10_2.qxd  2.9.2022  13:00  Page 177
potrebujejo intenzivno zdravljenje (2, 12, 13,
20). V skupini mlajših od enega leta je bila
mediana starost ob traheotomiji 2,9 mese-
ca (IQR: 1,4–4,2, razpon: 0,8–11,5 meseca),
najmlajši bolnik je bil ob posegu star 25 dni.
V nedavni raziskavi, ki so jo opravili Chen
in sodelavci in v katero je bilo vključenih
56 traheotomiranih otrok, mlajših od enega
leta, je bila ob podobnem razponu (0,3–11,1
meseca) mediana starost 3,5 meseca (21).
V primerjavi z odraslim prebivalstvom
pri otrocih nimamo jasnih priporočil glede
najprimernejšega trajanja endotrahealne
intubacije ter najprimernejšega časa za tra-
heotomijo in se o slednjem pri njih odlo-
čamo individualno (10). Vsakega otroka, ki
je kandidat za traheotomijo, obravnava
multidisciplinarni zdravniški tim, ki ga
poleg specialista ORL sestavljajo še lečeči
pediater ali intenzivist, pulmolog in ane-
steziolog, po potrebi pa so vključeni tudi
drugi specialisti (odvisno od pridruženih
bolezni pri otroku). Skupaj preučijo bolni-
kovo stanje, predvideno obravnavo ter
druge možnosti, ki bi omogočile, da se tra-
heotomiji izognemo. Občasno se specialist
ORL v obravnavo vključi šele, če pride do
neuspešne ekstubacije otroka ali če obsta-
ja sum na obstrukcijo zgornjih dihal in je
potrebna endoskopija dihal (6).
Najprimernejši čas traheotomije pri
otroku je odvisen od osnovne bolezni, zara-
di katere potrebuje traheotomijo, pridru-
ženih bolezni, tveganja za zaplete, privoli-
tve staršev, velikosti in starosti otroka ter
prognoze (22). Posledično se pri kritično bol-
nih otrocih za traheotomijo odločamo red-
keje kot pri odraslih, poleg tega pa priha-
ja tudi do velike variacije v času med
začetkom invazivne mehanske ventilacije
in traheotomije, ki je pri otrocih po litera-
turi sodeč od 2 do 134 dni (2). Naši rezul-
tati se z navedenimi skladajo, saj je bilo
94,4 % otrok endotrahealno intubiranih
pred traheotomijo vsaj en dan, beležili pa
smo tudi povprečni čas trajanja endotra-
healne intubacije 44,8 dneva (SD: 38,2) in
širok razpon od 1 do 190 dni, ki še dodat-
no kaže, da jasnih priporočil ni in da je odlo-
čitev o primernem času za traheotomijo pri
vsakem otroku individualna. Le dva otro-
ka (5,6 %) v naši raziskavi sta bila endo-
trahealno intubirana samo med traheoto-
mijo. Prvi je imel znano živčno-mišično
bolezen in je bil odvisen od stalne neinva-
zivne ventilacije, drugi pa je bil, zato da smo
se izognili ponavljajočim endotrahealnim
intubacijam, traheotomiran elektivno pred
začetkom zdravljenja meduloblastoma
z obsevanjem v splošni anesteziji. Ertugrul
in sodelavci so prav tako izvedli retrospe-
ktivno raziskavo o pediatričnih traheoto-
mijah v Antalyi, v katero je bilo vključenih
152 bolnikov. V primerjavi z našimi rezul-
tati so opisali krajši povprečni čas trajanja
intubacije pred traheotomijo, ki je znašal
23,8 dneva. Slednje bi lahko bilo posledi-
ca različnih pridruženih bolezni vključenih
bolnikov in indikacij za traheotomijo, saj je
v njihovem primeru približno dve tretjini
bolnikov v osnovi imelo bolezen živčevja
ali živčno-mišično bolezen (22). Nasprotno
je bila v naši raziskavi najpogostejša indi-
kacija za traheotomijo dolgotrajna intuba-
cija pri 55,6 % bolnikov, sledili sta obstruk-
cija v zgornjih dihalih pri 13,9 %, ki je tudi
sicer opisana kot druga najpogostejša indi-
kacija za traheotomijo in bolezni živčevja
pri 13,9 % (3). Preostale indikacije, kot so
kraniofacialni sindromi (pri 11,1 % obrav-
navanih bolnikov), poškodba grla (pri 2,8 %
obravnavanih bolnikov) in potreba po pogo-
stih obsevanjih v splošni anesteziji (pri
2,8% obravnavanih bolnikov), so bile redke.
Najpogostejše indikacije se spreminjajo
s starostjo bolnikov. Tako so kardio-respi-
ratorne bolezni, kraniofacialni sindromi in
obstrukcije zgornjih dihal najpogostejša
indikacija pri otrocih, starih od štiri do
šest mesecev, medtem ko so bolezni živ-
čevja in poškodbe pogostejša indikacija pri
otrocih, starih od dveh do treh let (23). Če
pričakujemo potrebo po dolgotrajni ali celo
dosmrtni ventilatorni podpori, se za tra-
178 Matej Cankar, Maja Šereg Bahar, Miha Zabret, Daša Gluvajić otorinolaringološka obravnava otrok …
ORL 2022_Mr10_2.qxd  2.9.2022  13:00  Page 178
heotomijo pogosto odločamo prej, medtem
ko je pri boleznih, pri katerih lahko priča-
kujemo izboljšanje, traheotomija priporo-
čena pozneje. Glede na strokovno literaturo
je tako pri bronhopulmonalni displaziji pri-
poročena po približno treh mesecih invazi-
vne mehanske ventilacije, oziroma ko izbolj-
šanje pljučne funkcije doseže plato (24, 25).
V naši skupini bolnikov je imelo vsaj
eno pridruženo bolezen 91,7% bolnikov, kar
je skladno s podatki iz literature, kjer so
v več kot 80,0 % opisane pridružene bole-
zni traheotomiranih otrok (26). Od otrok
s pridruženimi boleznimi (33 od 36 otrok,
vključenih v raziskavo) jih je 36,4 % imelo
bolezen respiratornega sistema, od tega naj-
pogosteje bronhopulmonalno displazijo
(8/12; 66,7 %); sledili so prirojeni sindromi
(najpogosteje sindrom CHARGE pri treh
bolnikih in redkeje drugi, kot so Downov,
Haddadov, Wiskott-Aldrichov, Polandov,
Beckwith-Wiedemannov ter prirojeni cen-
tralni hipoventilacijski sindrom). Kardiološke
bolezni je imelo 24,2 % teh otrok, nedono-
šenih je bilo prav tako 24,2 %, bolezni živ-
čevja pa so bile prisotne pri 15,2 % otrok
s pridruženimi boleznimi. Glede na opisa-
no lahko sklepamo, da je daljše trajanje
endotrahealne intubacije v naši skupini
bolnikov lahko posledica višjega deleža
bolezni respiratornega sistema in bolnikov
z bronhopulmonalno displazijo v primerjavi
z drugimi raziskavami, kjer so med najpo-
gostejšimi pridruženimi boleznimi opisa-
ne nevrološke bolezni (22, 26).
V primerjavi z odraslimi otroci bolje
prenašajo dolgotrajno intubacijo in zaradi
mehkih hrustancev pri njih redkeje priha-
ja do zapletov (10). Kljub temu so raziska-
ve pokazale prednosti zgodnje traheotomije,
kot je manjša verjetnost z ventilacijo pove-
zane pljučnice, krajša potreba po mehanski
ventilaciji, krajša hospitalizacija in manjša
verjetnost za zaplete intubacije, zato je pri-
poročeno, da se pri vsakem otroku, ki je
intubiran 14 dni, opravi multidisciplinar-
na obravnava za pripravo na morebitno tra-
heotomijo, pri čemer ima specialist ORL
pomembno vlogo (27).
traheotomija in zapleti
Ko je postavljena indikacija za traheotomijo,
specialist ORL pregleda otroka, oceni ana-
tomijo vratu (višina grla, velikost ščitnice,
stanje mehkih tkiv), določi velikost tra-
healne kanile in po potrebi naroči dodatne
predoperativne preiskave (10).
Če endoskopija dihal pri otroku, ki je
potreboval dolgotrajno invazivno mehansko
ventilacijo, ni bila opravljena pred traheo-
tomijo, jo je treba za oceno položaja kanile
in pregled stanja dihal nad in pod njo opra-
viti takoj po traheotomiji. Pomembno je oce-
niti pointubacijsko poškodbo zgornjih dihal
in nemudoma začeti z zdravljenjem (6).
Pri otroški traheotomiji je pomembno,
da naredimo na traheji le rez in ne izrezu-
jemo hrustančnega okna, poleg tega se izo-
gnemo zgodnjim pooperativnim zapletom
tako, da uporabimo začasne držalne šive na
traheji lateralno od reza na vsaki strani ter
maturacijske šive med rezom kože in traheje.
Z držalnimi šivi lahko v prvih dneh po tra-
heotomiji dvignemo in razpremo trahejo za
lažjo ponovno vstavitev kanile ob nehote-
nem izpadu kanile, maturacijski šivi pa
v času celjenja trahestome omogočajo lažjo
vstavitev trahealne kanile in zmanjšajo ver-
jetnost napačne vstavitve v mehka tkiva
vratu (28). Prvo menjavo kanile vedno izva-
ja specialist ORL, ki tako oceni prisotnost
zgodnjih zapletov (12).
Incidenca zapletov, povezanih s tra-
heostomo, je pri otrocih višja kot pri odra-
slih. V povprečju se vsaj ena vrsta zapleta
zgodi pri približno 40,0 % otrok (30).
Dejavniki tveganja za zaplete so nizka sta-
rost, nizka porodna teža, nedonošenost in
več pridruženih bolezni. Otroci, stari od
enega do štirih let, imajo po raziskavah kar
štirikrat večjo verjetnost za zaplete kot
otroci, starejši od 13 let (31).
V naši skupini je 22,0 % bolnikov imelo
zgodnje in 55,6 % pozne zaplete, povezane
179Med Razgl. 2022; 61 Suppl 2:
ORL 2022_Mr10_2.qxd  2.9.2022  13:00  Page 179
s traheostomo. D’Souza in sodelavci so opra-
vili retrospektivno raziskavo, kjer so prou-
čevali zaplete pri 302 traheotomiranih
otrocih. Pri njih je do zgodnjega zapleta pri-
šlo pri 13,9% bolnikov, najpogosteje so opi-
sali lokalno vnetje tkiv (32). V naši raziskavi
je bil najpogostejši zgodnji zaplet (v 54,5 %
primerov) lokalno vnetje tkiv traheostome.
Ta zaplet je tudi sicer pogosto opisan pri
otrocih (po literaturi predstavlja približno
med 20 in 30% vseh zapletov), saj je njihova
koža nežnejša in ranljivejša, sama kanila in
trakec, ki jo pritrjuje, pokrivata relativno
večji del površine vratu kot pri odraslih,
poleg tega pa otroci pogosto niso zmožni
opozoriti na nelagodje in pritisk kanile
(29, 31). Nemalokrat se v zgodnjem poope-
rativnem obdobju še toliko bolj bojimo
nehotenega izpada kanile, saj traheostoma
še ni zaceljena, zato morda tesneje pritrdi-
mo držalni trak okoli vratu. Poleg tega se
trak namoči zaradi izcedka ali sekrecij ob
traheostomi, kar ustvari ugodno okolje za
razmnoževanje bakterij, vse navedeno pa
omogoča večjo verjetnost lokalnega vnetja
v okolici traheostome. Navedenemu zaple-
tu se izognemo tako, da pravilno pritrdimo
kanilo in vsak dan opazujemo okolico tra-
heostome, poskrbimo za pravilno nego in
toaleto ter redne menjave kanile in držal-
nega traku trahealne kanile (29). Zaradi
vnetja lahko nastanejo tudi granulacije
v področju traheostome, ki lahko otežujejo
menjavo kanile in povzročajo krvavitve,
vendar so bile v naši skupini bolnikov krva-
vitve redke (le pri enem bolniku). Redko so
se pojavljali tudi bolj ogrožajoči zapleti, ugo-
tovili smo samo dva primera (2/11; 18,2 %)
pnevmomediastinuma, ki je v enem primeru
sledil emfizemu mehkih tkiv na vratu (1/11,
9,1%) pri mehansko ventiliranem otroku in
v enem primeru napačni vstavitvi kanile
v mehka tkiva vratu po nehotenem izpadu
kanile (1/11; 9,1 %). Zgodnjim pooperativ-
nim zapletom se izognemo s pravilno nego
ter pravočasnimi in pravilnimi menjavami
trahealne kanile (31).
Med poznimi zapleti so v literaturi naj-
pogosteje opisani suprastomalni kolaps ali
granulom in peristomalne ali trahealne
granulacije, sledijo nehoten izpad kanile,
zamašitev kanile, okužba mehkih tkiv ali
dihalnih poti, trahealna stenoza, traheoe-
zofagealna fistula, traheoinominatna fistu-
la in traheomalacija. Suprastomalni kolaps
je v literaturi opisan pri 0,2–13,1 %, med-
tem ko suprastomalne ali trahealne gra-
nulacije nastanejo kar pri 12,0–66,0 %
traheotomiranih otrok (31). V svoji raziskavi
smo suprastomalni kolaps in granulacije
beležili skupaj, saj je njuna etiologija sorod-
na, pojavila pa sta se pri polovici bolnikov
z ugotovljenimi poznimi zapleti oziroma sta
predstavljala skoraj polovico (45,8 %) vseh
zabeleženih poznih zapletov. Navedena
zapleta nastaneta kot posledica trenja kani-
le ob zgornji rob traheostome in vnetja tkiva
traheostome. Vnetje nastane zaradi mace-
racije vlažne kože v okolici traheostome, na
tem mestu se nemalokrat zadržuje sekret
iz dihal, posledično pa nastanejo granula-
cije (33). Če je prisoten še pritisk na prvi ali
drugi trahealni obroček, lahko dodatno
pride do lokalnega hondritisa in oslablje-
nosti hrustancev nad traheostomo, kar pov-
zroči malacijo in nastanek suprastomalnega
kolapsa (10). Oba zapleta sta lahko klinično
pomembna, predvsem če omejujeta pre-
hodnost traheje, saj ogrožata otroka, če
nehote izpade kanila, poleg tega pa one-
mogočata načrtovano dekanilacijo, ko tra-
heostoma ni več potrebna (34).
Peristomalne ali trahealne granulacije
so se v naši skupini pojavljale redko, prve
v 16,7% primerov z zapleti in druge v 8,3%
primerov z zapleti. Nastanejo kot posledica
vnetja tkiv traheostome oziroma v primeru
granulacij traheje pod trahealno kanilo kot
posledica poškodbe trahealne sluznice zara-
di draženja same kanile ali ob manipulaci-
ji z aspiracijsko cevko (10, 34). Ugotovili smo
le en primer nastanka preležanine v področ-
ju traheostome, kar je lahko tudi posledi-
ca pritiska prevelike trahealne kanile in
180 Matej Cankar, Maja Šereg Bahar, Miha Zabret, Daša Gluvajić otorinolaringološka obravnava otrok …
ORL 2022_Mr10_2.qxd  2.9.2022  13:00  Page 180
tesno pritrjenega traku okoli vratu, vendar
teh podatkov nismo zajeli, tako da ne more-
mo podati podrobnejših ugotovitev. Nekoliko
višji odstotek poznih zapletov v naši skupi-
ni bolnikov v primerjavi s podatki iz lite-
rature je lahko posledica tega, da smo med
pozne zaplete zajeli tudi traheokutane fistu-
le po dekanilaciji (6/24, 25,0 %) in dejstva,
da vse traheotomirane otroke redno sprem-
lja specialist ORL na Kliniki za ORL in CFK,
medtem ko je v literaturi pogosto opravljena
traheotomija v terciarnem referenčnem
centru, sledenje otrok pa poteka v drugih
ustanovah (32).
Po literaturi smrtnost otrok s traheo-
stomo sega od 13,0 do 19,0 %, največkrat
kot posledica pridruženih bolezni (pred-
vsem kardioloških ali bolezni živčevja) in
ekstremne nedonošenosti (35). Smrtnost
neposredno zaradi traheostome je bistve-
no nižja, in sicer med 0,7–3,6 % in je naj-
večkrat posledica nehotenega izpada kanile
ali zamašitve kanile, le izjemoma zaradi tra-
heoinominatne fistule ali perioperativnih
zapletov (35). Med raziskavo je umrlo 16,7%
traheotomiranih otrok, nihče izmed smrtnih
primerov ni bil v neposredni povezavi s tra-
heostomo.
sledenje otroku s traheostomo
Specialist ORL se kot del multidiscipli-
narnega tima po opravljeni traheotomiji
vključi v redno sledenje otroka s traheo-
stomo. Prvi kontrolni pregled za prvo
menjavo kanile opravi že v nekaj dneh po
traheotomiji, ob prvi menjavi pa tudi
odstrani držalne šive, če je traheostoma
primerno oblikovana in je menjava kani-
le varna in enostavna. Po literaturi je naj-
primernejši čas za prvo menjavo med tret-
jim in sedmim dnem po traheotomiji (12).
Nadaljnje ambulantno sledenje omogoča
preprečevanje zapletov in pravočasno ukre-
panje, oceno drugih težav v področju ORL,
prilagoditev velikosti kanile z rastjo otro-
ka, sodelovanje pri rehabilitaciji govora, hra-
njenja in požiranja (8, 36, 37).
V naši skupini so imeli bolniki v pov-
prečju 12,4 (SD: 8,5) ambulantnih in/ali kon-
ziliarnih otorinolaringoloških pregledov.
Maksimalno ugotovljeno število obravnav
je bilo 42, in sicer pri otroku, ki je po tran-
splantaciji ledvice razvil potransplantacij-
sko limfoproliferativno bolezen v področju
supraglotisa.
Traheotomirani otroci imajo več pri-
druženih bolezni, težave z živčevjem ali
znane sindrome, v okviru katerih je lahko
okvarjen tudi sluh. Za čim boljši razvoj
govora in sporazumevanja v tem kritičnem
obdobju je smiselna avdiološka obravnava
za oceno sluha in slušno rehabilitacijo, če
je potrebna (38). V naši raziskavi je 27,8 %
bolnikov opravilo pregled (mediana števi-
la pregledov je bila 1 (IQR: 1–4)) v Avdio-
vestibulološkem centru Klinike za ORL in
CFK. Večina traheotomiranih otrok ni bila
napotena na oceno sluha, kar je sicer posle-
dica presejalnih testiranj sluha pri vseh
novorojenčkih in napotitve na dodatno
avdiološko obravnavo le tistih, pri katerih
obstaja sum na okvaro sluha (39). Pri naših
preiskovancih je pet otrok imelo ugoto-
vljeno zaznavno naglušnost (štirje zaznavno
naglušnost in en kombinirano naglušnost).
Izlivni otitis smo dokazali pri dveh otrocih,
medtem ko je nedavna raziskava pokazala
tudi več kot dvakrat večjo incidenco izliv-
nega otitisa pri otrocih, ki so traheotomi-
rani in mehansko ventilirani v primerjavi
z otroki brez mehanske ventilacije (40).
Znano je, da prisotnost trahealne kani-
le lahko ovira fiziološke mehanizme poži-
ranja (41). Požiranje otežujejo ovirano
dvigovanje grla, manj učinkovit kašelj,
sprememba subglotisnega tlaka in zmanj-
šana občutljivost sluznice grla ob pre-
usmeritvi zraka skozi trahealno kanilo (41,
42). Posledica sta motnja požiranja in večja
verjetnost aspiracije. Po literaturi naj bi
imelo težave v vsaj eni od faz požiranja pri-
bližno 70,0% traheotomiranih otrok, izmed
katerih ima 43,0 % dokazane aspiracije (8).
V naši raziskavi je 69,4% bolnikov opravilo
181Med Razgl. 2022; 61 Suppl 2:
ORL 2022_Mr10_2.qxd  2.9.2022  13:00  Page 181
pregled v CMGGP, pri tem je bila mediana
števila pregledov 2,0 (IQR: 1–4,8; razpon:
1–11). Pri 6 od 25 pregledanih bolnikov smo
ugotovili okvaro gibljivosti ene strani grla.
Slednja je pri otrocih najpogosteje posle-
dica iatrogenega vzroka (posegi na srcu,
v mediastinumu, na vratu) ali bolezni živ-
čevja, vendar podatkov o etiologiji okvar-
jene gibljivosti glasilk pri naših bolnikih
v raziskavi nismo zajeli in jih ne moremo
dodatno komentirati (43). Analizo požiranja
je potrebovalo 16 od 25 (64,0 %) bolnikov
(skupno smo opravili 30 analiz požiranja),
ob tem smo ugotovili motnjo požiranja
pri kar 11 od 16 (68,8 %). Luu in sodelavci
so prav tako preučevali požiranje pri otro-
cih po traheotomiji in ugotovili, da se je pri-
bližno leto dni po traheotomiji funkcija poži-
ranja izboljšala pri 42,0 % otrok, 36,4 %
otrok je imelo podobna prehranska pripo-
ročila kot pred traheotomijo, medtem ko se
je pri 21,5 % bolnikov funkcija požiranja po
posegu poslabšala (44).
Vloga specialista ORL med rednim sle-
denjem traheotomiranih otrok je, da poleg
napotitve na analizo požiranja na podlagi
izvida oceni tudi, ali je otrok kandidat za
rehabilitacijo hranjenja in požiranja.
Dodatno lahko priporoča in uvede upora-
bo govorne valvule ali t. i. Passy-Muir val-
vule, ki pripomore k boljši rehabilitaciji
požiranja zaradi vzpostavitve pretoka zraka
skozi grlo med izdihom in zmožnosti tvor-
be pozitivnega subglotisnega tlaka med
požiranjem (45). Poleg požiranja je govor-
na valvula pomembna tudi za rehabilitacijo
govora, saj omogoča fonacijo in ponovno
rekrutiranje mišic žrela in ustne votline, ki
sodelujejo pri izvedbi govora (45, 46).
Specialist ORL oceni, ali je otrok kandidat za
uporabo govorne valvule, saj so kontrain-
dikacije za njeno rabo prevelika trahealna
kanila, ki zajema več kot dve tretjini svetli-
ne traheje, nestabilno zdravstveno stanje,
obilne aspiracije, zožitev dihal nad traheo-
stomo, gosta sekrecija iz dihal ter potreba po
napihnjenem mešičku na kanili (9).
V svoji raziskavi smo opravili 41 oto-
rinolaringoloških posegov pri 61,1% obrav-
navanih bolnikov. Najpogosteje smo opra-
vili direktno laringotraheoskopijo v splošni
anesteziji (18 posegov, 43,9 %), ki je tudi
sicer opisana kot najpogostejši poseg pri tra-
heotomiranih otrocih, saj poleg ugotavlja-
nja zapletov lahko tako spremljamo njiho-
vo dinamiko, ocenimo in prilagodimo
velikost kanile, zdravimo morebitne zaple-
te in ocenimo prehodnost dihal pred deka-
nilacijo (19). Carrie Liu in sodelavci so
v svoji raziskavi proučevali najdbe na kon-
trolnih endoskopijah pri traheotomiranih
otrocih in najpogosteje ugotovili subgloti-
sno stenozo (57 %), edem glotisa (37 %) ter
suprastomalne granulacije (32 %), med-
tem ko so od posegov najpogosteje naredili
ekscizijo suprastomalnega granuloma
(44%) (19). V drugi raziskavi so Henningfeld
in sodelavci ugotovili, da je kirurško ukre-
panje potrebno pri dveh tretjinah dolgo-
trajno ventiliranih traheotomiranih otrok
pred dekanilacijo. V njihovem primeru so
najpogosteje opravili adenotonzilektomijo
(70 %) in odstranitev suprastomalnega gra-
nuloma (80 %) (47). Tudi naša raziskava je
potrdila, da je kirurško zdravljenje supra-
stomalnega granuloma in/ali kolapsa (13
posegov, 31,7%) med najpogostejšimi kirur-
škimi posegi pri otrocih s traheostomo,
medtem ko so bili redkeje potrebni revizi-
ja traheostome (trije posegi, 7,3 %), adeno-
tonzilektomija (dva posega, 4,9 %), injicira-
nje botulinum toksina v velike žleze slinavke
(dva posega, 4,9 %), razrešitev subglotisne
stenoze (en poseg, 2,4%), endoskopsko zdra-
vljenje atrezije hoan (en poseg, 2,4 %) ter
miringotomija z vstavitvijo TC (en poseg,
2,4 %).
Najpogosteje smo opravili laringotra-
heoskopijo, saj je ta del standardnega pro-
tokola za dekanilacijo, sočasno pa omogoča
tudi odstranitev suprastomalnega granu-
loma in/ali kolapsa. Suprastomalni gra-
nulom se lahko odstranjuje endoskopsko
ali pogosteje kar prek traheostome bodisi
182 Matej Cankar, Maja Šereg Bahar, Miha Zabret, Daša Gluvajić otorinolaringološka obravnava otrok …
ORL 2022_Mr10_2.qxd  2.9.2022  13:00  Page 182
s klasičnimi instrumenti, uporabo laserja,
mikrodebriderja ali radiofrekvenco. Odstra-
nitev suprastomalnega kolapsa je nekoliko
zahtevnejša, literatura pa opisuje laringo-
trahealno rekonstrukcijo z uporabo ante-
riornega hrustančnega grafta, uporabo
suspenzijskega šiva, ekscizijo z laserjem,
delno trahealno resekcijo in anastomozo ter
uporabo mikroplošč za stabilizacijo trahe-
je (10, 31, 48, 49).
Dekanilacija
Dekanilacija je načrtovana odstranitev
trahealne kanile, zato da bi otrok ponovno
dihal po fiziološki poti. O njej razmišlja-
mo, ko je primarni vzrok za traheotomijo
razrešen, upoštevati pa moramo tudi more-
bitne pridružene bolezni, ki lahko negati-
vno vplivajo na uspeh dekanilacije (pred-
vsem respiratorne in pridružene bolezni
živčevja) (50). Pri otrocih je dekanilacijo
najvarneje opraviti med nekajdnevno
hospitalizacijo, ko najprej ocenimo funk-
cijo zgornjih dihal (gibljivost glasilk, ocena
požiranja) in nato opravimo laringotra-
heoskopijo v splošni anesteziji za oceno
prehodnosti in kirurško zdravljenje ugo-
tovljene zožitve (suprastomalni kolaps in
granulom, trahealne granulacije, subglo-
tisna stenoza) (11, 51).
Za uspešno dekanilacijo morajo biti
izpolnjeni naslednji pogoji: otrok mora biti
brez ventilatorne podpore vsaj tri mesece
pred dekanilacijo, brez pogoste potrebe po
toaleti spodnjih dihal, potrditi moramo
gibljivost vsaj ene glasilke in endoskopsko
potrditi prosto dihalno pot (50).
V svoji raziskavi smo do časa pisanja
prispevka dekanilirali 20 bolnikov. Pri
enem je v prvem poskusu prišlo do neu-
spešne dekanilacije, zato smo ponovili
endoskopijo, odstranili granulacije v grlu
in potem je bil naslednji poskus dekanila-
cije uspešen. Odstotek uspešnosti prvega
poskusa dekanilacije je torej 95,0 %. V lite-
raturi obstaja širok razpon deleža dekani-
liranih otrok, ki znaša med 35,0 in 75,0 %
(52). Canning in sodelavci, ki so v svoji razi-
skavi proučevali uspešnost dekanilacije,
so beležili 88,0-% uspešnost prve dekani-
lacije (53). Pri naših dekaniliranih bolnikih
je bil povprečen čas med traheotomijo in
dekanilacijo 11,1 meseca (razpon: 0,7–23,3),
ob dekanilaciji pa so bili v povprečju stari
47,2 meseca (razpon: 9,3–187,4). Podatek
o povprečni starosti ob dekanilaciji je pri-
merljiv s podatki iz literature, kjer lahko
zasledimo, da so otroci ob dekanilaciji
v povprečju stari od 29 do 59 mesecev, med-
tem ko je povprečen čas trajanja potrebe po
traheostomi med 24 in 27,5 meseci (53–55).
Razlog za navedeno razliko v trajanju potre-
be po traheostomi bi lahko bile razlike
v indikacijah za traheotomijo, saj sta po
podatkih iz literature verjetnost za deka-
nilacijo in njena uspešnost boljši, če je
indikacija potreba po dolgotrajni invazivni
ventilaciji, kot pri obstrukciji zgornjih dihal
ali kraniofacialnih anomalij (54).
kirurška zapora traheostome
Traheokutana fistula, ki se pojavlja pri
6,2–52,2 % dekaniliranih otrok, predstavlja
odprto traheostomo, ki se spontano ne
zapre in potrebuje kirurško zaporo (56).
V svoji raziskavi smo traheokutano fistu-
lo opažali pri šestih (30,0 %) od dekanili-
ranih otrok, spontano se je zaprlo devet
(45,0 %) traheostom, medtem ko je bila
med pisanjem prispevka pri petih (25,0 %)
bolnikih dekanilacija opravljena pred krat-
kim ali pa že imajo predvideno kirurško
zaporo. Pri dekaniliranih bolnikih prvo
kontrolo na Kliniki za ORL in CFK opravi-
mo en mesec po dekanilaciji, če pa traheo-
kutana fistula vztraja več kot tri mesece,
razmišljamo o kirurški zapori traheostome,
ki se opravi v splošni anesteziji (6). V naši
raziskavi je bil povprečen čas od dekanila-
cije do kirurške zapore traheostome 9,6
meseca (razpon: 5,3–15,6), kar je primerljivo
s podatki iz literature, kjer zasledimo pov-
prečne čase do kirurškega zaprtja od 7,4
meseca do 1,2 leta (57–59).
183Med Razgl. 2022; 61 Suppl 2:
ORL 2022_Mr10_2.qxd  2.9.2022  13:00  Page 183
Traheotomija pri otrocih je zaradi
napredka medicine in boljšega preživetja
kritično bolnih otrok opravljena pri vedno
mlajših otrocih, kar se je pokazalo tudi
v naši raziskavi, saj je bila več kot polovi-
ca otrok ob traheotomiji mlajših od enega
leta. Jasnih priporočil glede trajanja endo-
trahealne intubacije pred odločitvijo za
traheotomijo ni, tako je odločitev odvisna
predvsem od indikacije za navedeni kirur-
ški poseg in spremljajočih bolezni otroka.
Traheotomirane otroke obravnava multi-
disciplinarni tim, v katerega se specialist
ORL vključi ob postavitvi indikacije za tra-
heotomijo, potem opravi navedeni poseg,
zdravi morebitne zaplete in bolnika redno
spremlja. Pri otrocih so zgodnji in pozni
zapleti po traheotomiji relativno pogosti, na
njih je treba misliti in jih pravočasno zazna-
ti ter zdraviti. Pogosto gre za bolnike, ki so
v kritičnem obdobju učenja veščin požira-
nja in govorjenja, na katere lahko traheo-
stoma negativno vpliva. V času sledenja ima
specialist ORL pomembno vlogo tudi pri
oceni sluha, govora in požiranja ter njiho-
vi rehabilitaciji. V času sledenja so pogo-
sto potrebni tudi kirurški posegi za pre-
verjanje bolnikovega stanja in zdravljenje
morebitnih zapletov. Končni cilj obravna-
ve traheotomiranih otrok je dekanilacija, ki
jo indicira in opravi specialist ORL in nato
spremlja otroka vsaj do zapore traheostom-
ske odprtine. Otorinolaringološka obravna-
va otrok s traheostomo se torej začne že pred
traheotomijo in se nato po opravljenem
posegu dolgotrajno nadaljuje, saj so naši
podatki pokazali, da je redno sledenje, ki ga
izvaja specialist ORL, ključnega pomena za
prepoznavanje in preprečevanje pogostih
zapletov po traheotomiji ter za izvedbo
pravočasne in uspešne dekanilacije.
184 Matej Cankar, Maja Šereg Bahar, Miha Zabret, Daša Gluvajić otorinolaringološka obravnava otrok …
ORL 2022_Mr10_2.qxd  2.9.2022  13:00  Page 184
literatUra
1. MacKinnon RJ, Volk MS. An innovative collaborative interdisciplinary approach to new paediatric tracheostomy
safety guidelines. Anaesthesia. 2018; 73 (11): 1309–12.
2. Parrilla C, Scarano E, Guidi ML, et al. Current trends in paediatric tracheostomies. Int J Pediatr Otorhinolaryngol.
2007; 71 (10): 1563–7.
3. Hadfield PJ, Lloyd-Faulconbridge RV, Almeyda J, et al. The changing indications for paediatric tracheostomy.
Int J Pediatr Otorhinolaryngol. 2003; 67 (1): 7–10.
4. Freeman BD, Morris PE. Tracheostomy practice in adults with acute respiratory failure. Crit Care Med. 2012;
40 (10): 2890–6.
5. King C, Moores LK. Controversies in mechanical ventilation: When should a tracheotomy be placed? Clin Chest
Med. 2008; 29 (2): 253–63.
6. Avelino MAG, Maunsell R, Cardoso Pereira Valera F, et al. First clinical consensus and national recommenda-
tions on tracheostomized children of the Brazilian Academy of Pediatric Otorhinolaryngology (ABOPe) and Brazilian
Society of Pediatrics (SBP). Braz J Otorhinolaryngol. 2017; 83 (5): 498–506.
7. Al Bahri K, Liu CC. Surveillance endoscopy in pediatric tracheostomy: A  systematic review. Int J Pediatr
Otorhinolaryngol. 2021; 140: 110533.
8. Pullens B, Streppel M. Swallowing problems in children with a tracheostomy. Semin Pediatr Surg. 2021; 30
(3): 151053.
9. Zabih W, Holler T, Syed F, et al. The use of speaking valves in children with tracheostomy tubes. Resp Care.
2017; 62 (12): 1594–601.
10. Watters KF. Tracheostomy in infants and children. Resp Care. 2017; 62 (6): 799–825.
11. Kennedy A, Hart CK, de Alarcon A, et al. International Pediatric Otolaryngology Group (IPOG) management
recommendations: Pediatric tracheostomy decannulation. Int J Pediatr Otorhinolaryngol. 2021; 141: 110565.
12. Mizuno K, Takeuchi M, Kishimoto Y, et al. Indications and outcomes of paediatric tracheotomy: A descriptive
study using a Japanese claims database. BMJ Open. 2019; 9 (12): e031816.
13. Peŕez-Ruiz E, Caro P, Peŕez-Frías J, et al. Paediatric patients with a tracheostomy: A multicentre epidemiological
study. Eur Respir J. 2012; 40 (6): 1502–7.
14. Akdag M, Baysal Yıldırım Z, Pirinccioglu AG, et al. Retrospective analysis of pediatric tracheostomy. Advances
in Otolaryngology. 2014; 2014: 1–4.
15. Adoga AA, Ma’An ND. Indications and outcome of pediatric tracheostomy: Results from a Nigerian tertiary
hospital. BMC Surg. 2010; 10: 2.
16. Ingemarsson I. Gender aspects of preterm birth. BJOG. 2003; 110 (Suppl 20): 34–8.
17. Townsel CD, Emmer SF, Campbell WA, et al. Gender differences in respiratory morbidity and mortality of preterm
neonates. Front Pediatr. 2017; 5: 6.
18. Chia AZH, Ng ZM, Pang YX, et al. Epidemiology of paediatric tracheostomy and risk factors for poor outcomes:
An 11-year single-center experience. Otolaryngol Head Neck Surg. 2020; 162 (1): 121–8.
19. Liu CC, Soares JJ, Elder L, et al. Surveillance endoscopy after tracheostomy placement in children: Findings
and interventions. Laryngoscope. 2020; 130 (5): 1327–32.
20. Berry JG, Graham DA, Graham RJ, et al. Predictors of clinical outcomes and hospital resource use of children
after tracheotomy. Pediatrics. 2009; 124 (2): 563–72.
21. Chen CH, Chang JH, Hsu CH, et al. A 12-year-experience with tracheostomy for neonates and infants in northern
Taiwan: Indications, hospital courses, and long-term outcomes. Pediatr Neonatol. 2018; 59 (2): 141–6.
22. Ertugrul I, Kesici S, Bayrakci B, et al. Tracheostomy in pediatric intensive care unit: When and where? Iran J
Pediatr. 2016; 26 (1): e2283.
23. Fuller C, Wineland AM, Richter GT. Update on pediatric tracheostomy: Indications, technique, education, and
decannulation. Curr Otorhinolaryngol Rep. 2021; 9 (2): 188–99.
24. DeMauro SB, D’Agostino JA, Bann C, et al. Developmental outcomes of very preterm infants with tracheostomies.
J Pediatr. 2014; 164 (6): 1303–10.e2.
25. Mandy G, Malkar M, Welty SE, et al. Tracheostomy placement in infants with bronchopulmonary dysplasia:
Safety and outcomes. Pediatr Pulmonol. 2013; 48 (3): 245–9.
26. Schweiger C, Manica D, Fischer Becker C, et al. Tracheostomy in children: A ten-year experience from a tertiary
center in southern Brazil. Braz J Otorhinolaryngol. 2017; 83 (6): 627–32.
185Med Razgl. 2022; 61 Suppl 2:
ORL 2022_Mr10_2.qxd  2.9.2022  13:00  Page 185
27. Ribeiro de Araujo O, Teixeira Azevedo R, Rezende Caino de Oliveira F, et al. Tracheostomy practices in children
on mechanical ventilation: A systematic review and meta-analysis. J Pediatr. 2022; 98 (2): 126–35.
28. Gallagher TQ , Hartnick CJ. Open airway cases: Pediatric tracheotomy. Adv Otorhinolaryngol. 2012; 73: 26–30.
29. Lippert D, Hoffman MR, Dang P, et al. Care of pediatric tracheostomy in the immediate postoperative period
and timing of first tube change. Int J Pediatr Otorhinolaryngol. 2014; 78 (12): 2281–5.
30. Ligoski Dal’Astra AP, Vieira Quirino A, Alves de Sousa Caixêta J, et al. Tracheostomy in childhood: Review of
the literature on complications and mortality over the last three decades. Braz J Otorhinolaryngol. 2017; 83
(2): 207–14.
31. Faibes Lubianca Neto J, Carvalhal Castagno O, Koerig Schuster A. Complications of tracheostomy in children:
A systematic review. Braz J Otorhinolaryngol. 2020; S1808-8694(20)30247-0.
32. D’Souza JN, Levi JR, Park D, et al. Complications following pediatric tracheotomy. JAMA Otolaryngol Head Neck
Surg. 2016; 142 (5): 484–8.
33. Gupta A, Cotton RT, Rutter MJ. Pediatric suprastomal granuloma: Management and treatment. Otolaryngol
Head Neck Surg. 2004; 131 (1): 21–5.
34. Bhatia G, Abraham V, Louis L. Tracheal granulation as a cause of unrecognized airway narrowing. J Anaesthesiol
Clin Pharmacol. 2012; 28 (2): 235–8.
35. Funamura JL, Yuen S, Kawai K, et al. Characterizing mortality in pediatric tracheostomy patients. Laryngoscope.
2017; 127 (7): 1701–6.
36. Itamoto CH, Thieme Lima B, Sato J, et al. Indications and complications of tracheostomy in children. Braz J
Otorhinolaryngol. 2010; 76 (3): 326–31.
37. Esianor BI, Jiang ZY, Diggs P, et al. Pediatric tracheostomies in patients less than 2 years of age: Analysis of
complications and long-term follow-up. Am J Otolaryngol Head Neck Med Surg. 2020; 41 (2): 120368.
38. Lieu JEC, Kenna M, Anne S, et al. Hearing loss in children: A review. JAMA. 2020; 324 (21): 2195–205.
39. NIJZ: Program preventivnih pregledov otrok in mladostnikov. [internet]. Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno
zdravje; c2014. [citirano 2022 Jul 25] Dosegljivo na: https://www.nijz.si/sl/publikacije/program-preventivnih-
pregledov-otrok-in-mladostnikov
40. Wynings EM, Jaffal H, St John R, et al. Mechanical ventilation and middle ear effusions among tracheosto-
my-dependent children. Int J Pediatr Otorhinolaryngol. 2022; 155: 111062.
41. Henningfeld J, Lang C, Erato G, et al. Feeding disorders in children with tracheostomy tubes. Nutr Clin Pract.
2021; 36 (3): 689–95.
42. Joshi RR, Kacker A. Dysphagia and tracheotomy. In: Carrau RL, Murry T, Howell RJ, eds. Comprehensive
Management of Swallowing Disorders. 2nd ed. San Diego: Plural Publishing, Inc.; 2017. p. 215–21.
43. Daya H, Hosni A, Bejar-Solar I, et al. Pediatric vocal fold paralysis: A long-term retrospective study. Arch
Otolaryngol Head Neck Surg. 2000; 126 (1): 21–5.
44. Luu K, Belsky MA, Dharmarajan H, et al. Dysphagia in pediatric patients with tracheostomy. Ann Otol Rhinol
Laryngol. 2022; 131 (5): 457–62.
45. Cho Lieu JE, Muntz HR, Prater D, et al. Passy-Muir valve in children with tracheotomy. Int J Pediatr
Otorhinolaryngol. 1999; 50 (3): 197–203.
46. Passy-Muir tracheostomy and ventilator speaking valve resource guide [internet]. Irvine: Passy Muir, Inc.; 1997
[citirano 2022 Jul 25]. Dosegljivo na: https://sentient-healthcare.ie/wp/wp-content/uploads/2019/01/Passy-
Muir-Speaking-Valve-Resource-Guide.pdf
47. Henningfeld JK, Maletta K, Ren B, et al. Surgical intervention is a common requirement before successful
decannulation in children requiring long-term mechanical ventilation. Am J Respir Crit Care Med. 2014; 189:
A2618.
48. Doody J, Alkhateeb A, Balakrishnan K, et al. International Pediatric Otolaryngology Group (IPOG) consensus
recommendations: Management of suprastomal collapse in the pediatric population. Int J Pediatr
Otorhinolaryngol. 2020; 139: 110427.
49. Sahin Onder S, Ishii A, Sandu K. Surgical options in suprastomal collapse-induced severe airway obstruction.
Eur Arch Otorhinolaryngol. 2020; 277 (12): 3415–21.
50. Knollman PD, Baroody FM. Pediatric tracheotomy decannulation: A protocol for success. Curr Opin Otolaryngol
Head Neck Surg. 2015; 23 (6): 485–90.
51. Wirtz N, Tibesar RJ, Lander T, et al. A pediatric decannulation protocol: Outcomes of a 10-year experience.
Otolaryngol Head Neck Surg. 2016; 154 (4): 731–4.
52. Funamura JL, Durbin-Johnson B, Tollefson TT, et al. Pediatric tracheotomy: Indications and decannulation
outcomes. Laryngoscope. 2014; 124 (8): 1952–8.
186 Matej Cankar, Maja Šereg Bahar, Miha Zabret, Daša Gluvajić otorinolaringološka obravnava otrok …
ORL 2022_Mr10_2.qxd  2.9.2022  13:00  Page 186
53. Canning J, Mills N, Mahadevan M. Pediatric tracheostomy decannulation: When can decannulation be performed
safely outside of the intensive care setting? A 10 year review from a single tertiary otolaryngology service. Int
J Pediatr Otorhinolaryngol. 2020; 133: 109986.
54. Bandyopadhyay A, Cristea AI, Davis SD, et al. Retrospective analysis of factors leading to paediatric tracheostomy
decannulation failure: A single-institution experience. Ann Am Thorac Soc. 2017; 14 (1): 70–5.
55. Beaton F, Baird TA, Clement WA, et al. Tracheostomy decannulation at the Royal Hospital for Sick Children
in Glasgow: Predictors of success and failure. Int J Pediatr Otorhinolaryngol. 2016; 90: 204–9.
56. Wisniewski BL, Jensen EL, Prager JD, et al. Paediatric tracheocutaneous fistula closure following tracheostomy
decannulation. Int J Paediatr Otorhinolaryngol. 2019; 125: 122–7.
57. Kao CN, Liu YW, Chang PC, et al. Decision algorithm and surgical strategies for managing tracheocutaneous
fistula. J Thorac Dis. 2020; 12 (3): 457–65.
58. Wine TM, Simons JP, Mehta DK. Comparison of 2 techniques of tracheocutaneous fistula closure: Analysis
of outcomes and health care use. JAMA Otolaryngol Head Neck Surg. 2014; 140 (3): 237–42.
59. Schroeder JW Jr, Greene RM, Holinger LD. Primary closure of persistent tracheocutaneous fistula in paediatric
patients. J Pediatr Surg. 2008; 43 (10): 1786–90.
187Med Razgl. 2022; 61 Suppl 2:
ORL 2022_Mr10_2.qxd  2.9.2022  13:00  Page 187