L. XIV, n EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 26. 7. 1967. O HIERARHIČNI ZGRADBI CERKVE IN POSEBEJ O ŠKOFOVSTVU Mirko Gogala O hierarhični zgradbi Cerkve nam konstitucija Lumen gentium (Luč narodov) namenoma govori šele v tretjem poglavju, potem ko je že prej v dveh poglavjih obravnavala svojsko bistvo Cerkve in nam je prikazala Cerkev kot občestvo odrešenih, kot božje ljudstvo. Cerkev občestvo odrešenih sicer ni časovno, temveč odrešitveno zgodovinsko in stvarno pred njeno družbeno hierarhično zgrajenostjo. Samo zato namreč, ker je Cerkev kot sad odrešenja občestvo po Kristusu odrešenih v Svetem Duhu, more to občestvo biti tudi hierarhično zgrajeno kot družba in tako biti postavljeno kot sredstvo odrešenja in kot prazakrament za ves svet. Cerkvena hierarhična zgradba je torej sredstvo in ne cilj; cilj je Cerkev kot občestvo odrešenih, kot božje ljudstvo na poti k dokončni dovršitvi na koncu sveta. Tretje poglavje konstitucije opiše celotno hierarhično zgradbo Cerkve, polaga pa poseben poudarek na škofovstvo. Glede tega obravnava zlasti tri glavne predmete: 1) Zakramentalnost škofovskega posvečenja (čl. 21.); 2.) Notranja povezanost različnih škofovskih služb in zakoreninjenost vseh v zakramentalnem posvečenju (čl. 21 ); 3.) Eksistencia in funkcija škofovskega kolegija (čl. 22.). Okrog teh treh točk, zlasti še okrog zadnje, so se vrtele glavne debate na koncilu glede tretjega poglavja. To, kar je bilo zlasti glede škofovskega kolegija povedano, ni niti novo niti ne pomeni z ozirom na dosedanje stanje kak zelo znaten dogemsko zgodovinski napredek. Da pa je bilo vse to povedano, je pa posledica (in za bodočnost vzrok) spremembe v miselnosti, ki sedaj bolj kritično kot prej presoja nekak rimski centralizem in kurializem, ki seveda ni istoveten s primatom in njega izvrševanjem. V tem leži cerkveno zgodovinski in pastoralni pomen tega poglavja. Sele bodočnost pa bo lahko pokazala, kako daleč bodo te stare, sedaj jasneje poudarjene resnice vplivale na konkretno zavest, na življenje in na pozitivno pravo Cerkve. Sinoda škofov je že prvi otipljivi in zelo važen sad tega vpliva, Zgradba tretjega poglavja je lahko razumljiva: 1.) Uvod (o raznih službah); izhodišče (l.Vatik.) in predmet poglavja: nauk o škofih (18. čl.). 2.) Biblična podlaga nauka o škofovstvu: Apostoli (Dalje na 8. str.) MAR1TAINOV1 POGLEDI „Teilliard de Chardin si nikdar ni mogel ustvariti krščanske ideje o stvarstvu. Zanj je ‘ustvarjenje isto kot združevanje’; toda to je resnično samo za red stvari, izdelane ali ‘ustvarjene’ po naravi in po človeku. Ustvarjati je zanj tudi isto kot ‘poedinjevanje’.. . Vse to pa ni drugega kot ponavljanje Heg-elove teogonije in ne sloni na krščanski teologiji. Leta 1953 je Teilhard zapisal: ‘Krščanstvo ne oživlja bistvo enotnosti ustvarjenega, ampak medsebojno izpopolnjevanje sveta in Boga’. To imenuje tudi ‘pleromizacijo’, in se pri tem sklicuje na sv. Pavla. Tako ponavlja še eno Heglovo tezo, ki verjetno ohranja življenje Teilhar-dovemu metakristjanizmu, vendar pri. tem Teilhard d^ Chardin zadaja krščanstvu samemu smrtno rano. Še v eni točki se Teilhardovi metafizični in teološki pogledi oddaljujejo od krščanske misli: gre za problem zla in po njegovem mnenju ‘danes v modernem vrednotenju vesoljstva v stanju kozmc-gonije več — ne obstoji..,, kajti v Mnogoštevilnem se igra možnosti ‘ne more razvijati v smeri do edinosti, če tu ali tam ne rojeva Zla — in sicer zaradi statistične potrebnosti’. . . “ Jacques Maritain, Le payswn de la Garonne ZALOŽBA SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA naznanja, da bo knjiga Vinko BRUMEN ISKANJA na razpolago na šestem kulturnem večeru dne 5. avgusta ob sedmih v Slovenski hiši. ANKETA VSEM, ki so prejeli vabila in pole 1 vprašanji za anketo, pa še niso odgovorili, sporočamo, da je rok za odgovore podaljšan do konca avgusta 1967. Ko se zahvaljujemo tistim, ki so že odgovorili, prosimo1, da bi pohiteli še ostali. — Če pa kdo mogoče vprašalnih pol ni prejel, naj sporoči naši pisarni SKA, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires. SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Teološki odsek Šesti kulturni večer bo v soboto 5. avgusta 1967 ob sedmih v mali dvorani Slovenske hiše s predavanjem HIERARHIČNA ZGRADBA CERKVE !N POSEBEJ O ŠKOFOVSTVU Predaval bo dr. Mirko Gogala Za kritje stroškov prosimo za prostovoljne prispevke ob vhodu. ____ ✓ ' NAROČNIKOM IN PRIJATELJEM: Te dni izide delo dr. Vinka Brumna ISKANJA, ki je 2^’va publikacija X., to je jubilejnega letnika, 'naših knjižnih iz-danj. Pn tem se obračamo na. vse), da bi po možnosti skušali čimprej poravnati naročnino, naše prijatelje in ljubitelje slovenske knjige pa povabiti za naročbo desetega, jubilejnega letnika. O TARIFA REDUCIDA £ 5 « £ z * pajbolj notranjega jedra ustvarjalčeve osebnosti. _ .... „3' V zadnjem sestavku te prve razprave pa govori avtor o aplikaciji nravnih i’^. 1 na presojanje kulturnega dela in kulturnih delavcev. Te strani Brumnove razpraj t delajo vtis, kot bi človek bral kakšen komentar k dekretom 2. Vatikanskega koncila v po njih veje duh evangeljske ljubezni, razumevanja in spravljivosti, sevedn brez s v de za načelno jasnost. ,,Načela naj nam bodo to, kar so — zaključuje Brumen )i to je luč.. . in ne bič, ki ga vihtimo nad drugimi in se sami za njim skrivamo! k Druga razprava, krajša od prve, „Misli o kritiki", se v štirih sestavkih bav vlogo kritike, govori o njenem mestu v kulturnem delu, o njenih lastnostih in nalog** n pa tudi o nevarnostih, ki jim je podvržena ter o napakah, ki jim more zapasti. , k V poglavju „Zmote in kritika" razmišlja o zmoti pod filozofskim vidikom, 1. z čemer se naslanja na sholastično filozofijo. Nato govori še o virih človekovih zmot, baf. J rih najsplošnejši je pač prirojena slabost človeškega uma. A to ni edini vir. Brun j ^ omenja še nekatere druge, nekoliko dlje se pomudi pri oviri, ki jo vidi v prev- ^ vernosti preteklim izročilom in velikim učiteljem. b V sestavku „Osebne napake in kritika" je govora o kritiziranju napak in g^°j: zlasti javnih delavcev. Kar majhen teološki traktat o ljubezni do bližnjega l’0/'";, j, avtor na tem mestu, ki vsebunje mnogo presenetljivih ugotovitev, obenem pa od ^ ^ 11 CA, v v, Z" ^ - -- —O--------- ’ ' X . , rt /4 avtorja samega kot globokega, z duhom vere in resnične ljubezni prežetega kristja ^ j In končno „Kritiki in kritika". Kritika, ki opravlja važno kulturno poslanstvo ■ ^ kulturnega konzumenta, zahteva od kritika velikih sposobnosti. Avtorjevo razniisij* BEGUNSKI ORKESTER PHILHARMONIA HUNGARICA Lansko leto v oktobru se je ves, pose-btj še svet kulturnih delavcev, spominjal žalostnih dogodkov izpred deset let, ko se je proti sovjetskemu nasilju dvignil ves madžarski narod in se nekaj dni odvijali najbolj kruti dnevi madžarske zgodovine prav v Budimpešti. Takrat je prisluhnila vest vsega svobodnega sveta in sočustvovala z narodom, ki je pričakoval pomoči v odporu proti moskovskemu imperializmu. Učinkovite pomoči pa ni bilo in tako so se potem množice valile proti zahodni meji, da bi našle rešitev pred terorjem rdeče vojske v bližnji Avstriji in še dalje v zahodnem svetu. Begunci niso mogli nositi s seboj niti najpotrebnejšega, vendar se je med bežečimi vrivalo tudi nekaj ljudi, ki so pod pazduho nosili godala — celo oboe in basi so romali proti mejnim prehodom, ki so še bili varni. Iz Budimpešta je bežal ves orkester Philhormonia Hungarica in ko so čez nekaj dni pregledovali, koliko jih je prispelo srečno na Dunaj, so h1’ našteli kar 62 z dirigentom Zoltan . Vodilne osebno; = Rosznayem na čelu. voumie dunajskega glasbenega življenja so L jr priskočile na pomoč, prišla je tudi ’ ^ moč Mednarodnega kongresa za res 1 y nije se je zavzelo Š6v glavno tajiuJU cez nekaj dni so se zaceli dam Din*1 J r( nije že zbirati na redne vaje v Bab _ pri Dunaju. Po dveh mescih so že p dili prvi koncert na Dunaju in želi .ril!1: V? b-fcUi uspeh. Zanimanje je naraščalo in ■ ster begunske madžarske filharnio1!:.'^ je že šel na prva gostovanja po Evi™ (j. Vendar se je položaj orkestra utrdil ' 1J( tedaj, ko se je zanj zavzel pokojni. ^ Adenauer. Skozi nemški P | (j. cler Konrad Adenauer. Skozi nemi lament je spravil zakonski predlog' j, katerim je bonnska vlada Philarn1® ti Hungarico adoptirala. Kmalu nato s - rt] mesto Mari v Vestfaliji ponudilo, .da 1; deli orkestru domovinsko pravico ■ uen orKesuru domovinsko prav*--, j, madžarskim godbenikom je občina zfK dila posebno mestno četrt. Za filha?,jv V riijo se je zavzelo še glavno tajn^idi OZN v New Yorku in veliko gmotno P j poro je nakazala najprej ustanova . j nekakšna poklicna etika za kritike. Poleg temeljitega in obširnega poznanja ki je prvi pogoj za vsako resno kritiko, se zahteva od kritika še razsodnost, '■K/ COŽnost vživljanja v tujo miselnost in umljivo podajanje. A te sposobnosti umskega 3 j. ^ l;a niti niso najvažnejše. Večjo pomembnost pripisuje avtor moralnim kvalitetam, io! kr S^a z'as^ pravičnost in dobrohotna ljubezen. Naslanjajoč se na Cankarjevo „Belo j, . '^antemo" Brumen nato obravna še z napakami, ki se jih mora kritik varovati, če e al svojo kulturno funkcijo ,ki je težka in odgovorna, zadovoljivo opravi. josl' j,. Najobširnejša in za nas zdomce morda tudi najbolj aktualna pa je zadnja Brum-iič"' ki ? razprava pod naslovom »Naseljenci in narodnost1'. Tu so podane misli in nazori, želijo doprinesti luči k problemu našega narodnega življenja v tujini. Avtor se ra'1 j)j,Ve.kako je »treba p tem vprašanju še posebej skrbno razpravljati ter mu iskati avilnih rešitev, ker je zamotano in nas more zato v teoriji, še bolj pa v praksi l0Sl 0(hti v slepo ulico". j) Razprava skuša najprej razčistiti in opredeliti pojem narodnosti, kar ni lahko. !el,f sv- za vrs^a različnih mnenj med sociologi in moralisti. Tudi naš avtor ima °Je mnenje, ki ga razvija in osvetljuje ob zelo konkretnih in življenjskih primerih. 'lo' Sp]-^ Poglavju »Prenarajanje ali transkulturacija" gre za problem vključevanja na-i je nca Y narodno in državljansko skupnost. Napačna bi bila tudi tukaj no-’ef P0^^ka zapiranja oči pred tem vprašanjem, enako kot bi bilo napačno tudi vfli ilnak° fatalistično predajanje v dejstvo utapljanja naseljencev v tujo narodno skup-L p/t, ne da bi skušali v ta proces po načelih zdrave pameti tudi posegati. Ta proces vi kenaraj'an‘l'a -i® P° uvortjevem mnenju nujen v dvojnem pomenu: najprej je neogiben, 3 Ha" Se mu- ®asa ne komo mogli upirati, o čemer nas prepriča že bežen pogled lt k Zgodovino. Je pa tudi potreben in to tako s stališča skupnosti, ki naseljenca sprejme, ggjj s stališča naseljencev, tako posameznikov kot skupin. Avtor skuša nato odgovoriti uh Mria odločilno vprašanje, če je to prenarajanje tudi nravno dopustno ali na morda a, e,.? pozitivno dobro. Mimo mnenja Ignacija Lenčka, ki „se mu zdi, da je treba iz izjf talcnih razlogov asimilacijo preprečevati, dokler je to moralno mogoče... in da bo ti 4 ?1’oces lahko kdaj etično nezadolžen, nikdar pa naraven," zagovarja Brumen tezo, .0 Je menjava narodnosti, če je ta življenjska, to se pravi rezultat resničnih in prist-ih kit- ^Ijenjskih okoliščin, etično neoporečna. Še več, v določenih okoliščinah more zrji 11 celo nekaj etično pozitivnega. y V sestavku »Dolžnosti do rodne domovine" se avtor sprašuje, ali ima naseljenec iač nj ^Ji deželi še kakšne dolžnosti do svoje stare, rodne domovine in katere. Tu je na-■nS tgv?hili mnogo bogatih in lepih misli o tej tvarini, ki morejo služiti za izhodiščno a ^ cko in podlago nadaljnemu študiju. Avtor v skladu s krščansko filozofijo in teologijo gltf javlja, da odnos človeka do domovine ureja krepost pietete, ki se izraža predvsem A j^olžnem spoštovanju, ljubezni in pokorščini do nje. Ni pa več tako lahko kaj določ-povedati, ko gre za vprašanje, kako daleč segajo in kako naj se izražajo te yi ^Posti pri tistih, ki žive izven rodne domovine, pri naseljencih v tujih deželah. ^ v Razprava konča s poglavjem »Vprašanje slovenstva naše mladine". Brumen tu spenja vrsto vprašanj, ki so za vse nas velikega praktičnega pomena, in na katera P! ;>g a dati tudi svoje odgovore. Eno takšnih vprašanj se npr. glasi: Čigava je prav-at .Prav ta »naša mladina"? Starejši jo radi smatramo za našo, slovensko, ko je ven-nf »]l,naže krvi. Da je slučajno tukaj rojena, to nič ne spremeni na dejstvu. Tako )io • m° m*’ '{aj Pa naža mladina sama, ki je že tukaj rojena? Kaj pa zakoni teh li.Vl.h dežel k temu vprašanju pravijo? S temi in podobnimi aktualnimi vprašanji se i0' 'hn to zadnje poglavje Brumnove tretje razprave. b je Hončno v zaključnem sestavku »Ljubezen vse premore" avtor izpove, kako ga ?1 Pri vsem iskanju vodila le ljubezen, ki skuša pomagati v potrebi. In potreba je k' velika po resnici, brez katere smo sužnji, »kajti svoboda je samo v resnici". 11 1P bežen je bila avtorju vodnica pri tem iskanju resnice in ljubezen je spoznal tudi ,n! kot Pajboljšo vodnico za ravnanje po njej. Aku. i(rL?a njo še ustanova Rockefeller. Mod oi WfOVanjem v ZDA 80 “izgubili” diri-jji a Rosznayja, ker je prevzel vodstvo i i« ^a lzrr>ed vodilnih ameriških orkestrov di^.P0 letu 1960 je vodil orkester grški hi V *yent, tudi begunec, Miltiades Cardis. fli opj^^ki dobi je potem filharmonija e<' ror)^V.1'a nacl dvajset gostovanj po Ev-If Jij* * ln Ameriki in zelo je bilo opaženo fl"V i-0 scdelovanje na glasbenih festivalih l' juži10l:>enhaS'enu, Atenah in po mestih rf Soh f Francije. Pri njenih sporedih so W.lovali vodilni solisti in virtuozi; pri ii deloCer^R v New Yorku je večkrat so-® begYal Jehudi Menuhin. Danes pozna ' sw nsho Philarmonio Hungarico ves ■ ^aja} h0 televizijah, radijskih od-i;!plošh, in posnetkih na gramofonskih ’ tudica - Iz orkestra se je izoblikovala V Ploj sk.uPina solistov, tako kvartet Ra- 1957 ^ je na festivalu v Ženevi leta j je J nanesel prvo nagrado, prav tam pa '1 tet elel eriaho nagrado potem tudi kvin-? ^išin3 Pihala ččlanov istega orkestra. “■'deRf orkestra more ponazoriti tudi T Sq mVa’ i® narastei na 82 članov in ed novimi večinoma Nemci. Vendar sc vodstvo ne boji spremembe v značaju ali umetniški usmerjenosti, ker je na ohranitev madžarske večine računati vsaj še za nekaj desetletij. UMRL JE SLAVIST CRONIA — Umrl je v Padovi slavist prof. Arturo Cronia. Po rodu je bil iz Zadra in je zato ohranil vedno zanimanje za hrvatske in srbske kulturne stvaritve. Slovenci pa se moramo spominjati prof. Cronie zaradi monografije o Otonu Župančiču, ki je izšla že leta 1928 v Rimu. Sploh je zanimivo, da so o Župančiču izšle najprej večje monografije v tujih jezikih. Cronia je Župančiča obdelal v okviru tedanje evropske literatura Šele kasneje je izšla v Strasbourgu monografija Tesniera o našem pesniku, Slovenci pa smo jih dobili nazadnje in sicer študijo Josipa Vidmarja leta 1935 ter še kasneje novo izpod Mahničevega peresa. Leta 1936 je o Župančiču ponovno pisal Umberto Urbani v knjigi »Scrittori ju-goslavi". Po letu 1945 je o Župančič i pisal njegov prevajavec Luigi Salvini. SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Literarni in qledališki odsek bosta na sedmem kulturnem večeru v soboto 19. avgusta ob osmih v mali dvorani Slovenske hiše na svojski in izviren način predstavila v odrski obliki najnovejšo pesniško stvaritev pesnika Franceta Papeža SREČANJA Nastopili bodo pesnik France Papež, pa igravci Nataša Smersujeva, Frido Beznik in Nikolaj Jeločnik, ki je večer zamislil in pripravil. — Letos slave doma stopetdesetletnico Res-slovega prihoda v Slovenijo. Jubilej bodo po-slavili z zgodovinskimi razstavami in prireditvami znanstvenega značaja. Letos bo spet Dolenjski kulturni festival v Kostanjevici in ob tej priložnosti bo v Tehniškem muzeju v Kostanjevici razstava, posvečena Reslu. Razstavo so odprli 18. aprila, z uvodnim predavanjem dr. Vladimirja Murka, avtorjem številnih študij o Reslu. SLOVENSKA CERKEV IN POLITIKA Ideolog slovenskega komunizma Stane Kavčič je bil v prvi polovici maja izvoljen za predsednika nove republiške vlade v Ljubljani. Istočasno pa so izšli v knjižni obliki njegovi članki, govori in intervjuji o najaktualnejših problemih komunistične politike v Sloveniji. Najzanimivejši je pač prispevek, kjer razlaga Kavčič svoje poglede na obnašanje Cerkve v Sloveniji. Članek nosi naslov »Kaj je religija". Naslanja se na dogodke okoli II. Vatikanskega koncila in pravi, da je za dialog s Cerkvijo, toda take vrste dialog, ki bi vodil »k svobodi in afirmaciji človeka, v pluralizem ljudi, ne pa v pluralizem strank...“ Torej ostaja ideologija režima (stranke) nedotaknjena in o njej dialog pod komunizmom v Sloveniji ni mogoč. Kavčič pa »kot ateist upa, da bo vera nekega dne izginila in ne bo več potrebna, vendar tega ne bodo komunisti dosegli z borbenim atezimom, ki bi med verniki vzbudil odpor in otežil razvoj komunizma". Torej dialog le toliko, kolikor olajša komunizmu taktiko za popolno, sicer zakrito .eliminacijo religije. »Naloga marksizma pa je," pravi Kavčič, »da znanstveno in psihološko vernikom pokaže, kako vera ni več potrebna," O neposrednih nalogah Cerkve v Sloveniji pa novi predsednik vlade Kavčič (in s tem tudi njegov podrejeni šef verske komisije Kocjančič) poudarja, »da je v interesu Cerkve, da zavzame stališče ne samo do sedanjosti, ampak tudi do preteklosti. Kajti bivši katoliški tabor je začel proti režimu s 'kontrarevolucijo’, ki je dedinja predvojne in medvojne politike katoliškega tabora v Sloveniji." To kontrarevolucijo pa po Kavčiču predstavljajo sedanji politični napori in prizadevanja „belogardistič-ne“ emigracije. Kavčič želi, naj bi Cerkev v Sloveniji z nekako politično izjavo napadla politične nasprotnike komunističnega režima v emigraciji. Res kar čudna zahteva za ljudi, ki trdijo, naj se Cerkev zanima za vero in naj pusti politiko pri miru. Ljudje iz Kocbekovega tabora so doma in v zamejstvu tudi v tem smislu pozdravili belgrajski protokol, ki da je Cerkvi snel okove konstantinizma, novih, komunističnih okov pa se Cerkev v Sloveniji danes ne bi smela zavedati, ko bi objavila »rdeče anateme nad politiko slovenskih emigrantov", kakor to terja predsednik vlade Stane Kavčič. Konstantinov milanski edikt (313) je Cerkvi odprl svobodo po tedanjem umevanju vseh okoliščin, danes pa komunisti uporabljajo dialog in protokole kot evtanazijsko sredstvo za končno izginotje Cerkve in religije po poti znanosti in psihologije, torej vrata v grob. Kavčič je pač zelo iskren, ko to tudi jasno pove. Kardelj napoveduje izginotje slovenstva, Kavčič pa izginotje religije. PETI KULTURNI VEČER BOŽJE LJUDSTVO O božjem ljudstvu, drugem poglavju konstitucije o Cerkvi je na petem večeru Kulturne akcije 15. julija predaval Franc Sadja CM. Koncil ni „napravil“ nov pogled na Cerkev, ampak poglabljal aspekte1 na nadnaravno stvarnost, ki je Cerkev. Božje ljudstvo je centralna ideja konstitucije. Universale sacramentum je v božjem ljudstvu in po božjem ljudstvu svetu prezenteri. Udeležba na Kristusovem duhovstvu ni samo zakramentalno duhovstvo, (lasi se od splošnega bistveno loči. Zato vse božje ljudstvo uči svet (z razliko ,,in credendo“, dočim službeno učeništvo „in docendo"), ohranja Kristusovo resnico in se po zakramentih posvečuje do polnosti starosti Kristusove. Katoliciteta, vesoljnost, ki je za Cerkev bistvena, zahteva inkarnacijo njenega bivanja v vsak narod, v vsako omiko. Logično nastanejo vprašanja pripadnosti, kjer se ideja o božjem ljudstvu sprosti v vesoljno mesijanstvo. Ni samo polna pripadnost katoličanov, je tudi coniunctio krščenih nekatoličanov v večji ali manjši meri, med katerimi deluje isti Sv. Duh, in je naravnanost (ordinatio) vseh nekrščenih. Konstitucija jasno začrta pot med ozkosrčnim mišljenjem, ki zapira Cerkev v geto, nekak klub izvoljenih, in indiferentizmom. ki bi paraliziral vse božje delo. Ker gre za polnost življenja, Cerkev po svoji naravi mora vse storiti za zedinjenje in ne sme odnehati v svojem misijonskem poslanstvu. Toda to ni „osvajanje“, želja po vladanju", ampak ponižna služba skozi zgodovino potujoče Cerkve, ki išče vse dobro ne le v nekatoliških kristjanih, ampak tudi v nekrščanskih verstvih, v vseh narodih in v vsakem človeku, ker spoštuje vse božje, kajti Bog vse te narode na svoj način pripravlja, da iz anonimnega ,.krščanstva" postanejo božje ljudstvo v polnosti. Debata, ki se je po predavanju razvila predvsem o ekumenskem vprašanju (posebej o odnosu do pravoslavnih) in razčistila še nekatere točke, je pokazala v izredno številnem poslušavstvu veliko zanimanje za ta razglabljanja teološkega odseka Kulturne akcije. Večer je vodil vodja odseka dr. p. Alojzij Kukoviča DJ, ki je z veseljem podčrtal, da je bila tokrat udeležba rekordna. Gotovo je pri tem šel glavni delež predavatelju, pa tudi zanimanju laikov za sodobne probleme teologije in Cerkve. Posebnp razveseljiva je bila tudi številna navzočnost mladine. PRVI SLOVENSKI URADNI STIK Z VLADO V RIMU Trst, 20. julija 1967 Zastopstvo Slovenske skupnosti iz Trsta je bilo v ponedeljek 3. julija uradno sprejeto v Rimu pri podtajniku predsedstva ministrskega sveta Salizzoniju in prosvetnem ministru Guiju. Gre za sila pomembčn dogodek v življenju slovenske manjšine, saj je bil to prvi uradni stik z italijansko vlado v povojni zgodovini tržaških Slovencev. Predstavniki Slovenske skupnosti: deželni svetovalec dr. Škerk, pokrajinski odbornik Rudolf, član tajništva dr. Poštovan in izvedenec za šolstvo dr. Sah, so seznanili podtajnika Salizzonija o položaju Slovencev v Italiji, o potrebi zaščite manjšine in njenih pravicah. Po orisu splošnega položaja, ki ga je podal dr. Poštovan, je dr. Škerk postavil zahtevo po upravnih pooblastilih, ki naj jih osrednja vlada posreduje deželi Furlanija - Julijska Benečija. Pretežno gre za pooblastila, s katerimi bo deželni svet lahko zakonito zagotovil pravice slovenskega prebivavstva. O pravici do uporabe materinščine v odnosih z javnimi uradi in ustanovami je podal krajše poročilo pokrajinski odbornik Rudolf. Pri tem vprašanju je bilo med drugim govora tudi o namestitvi v javne službe določenega števila uradnikov z znanjem obeh jezikov. Takšna rešitev iznešenega vprašanja ne bi bila novost, saj je že avstrijska ustava iz leta 1806 predvidevala trojezično uradovanje v javnih ustanovah naših krajev. Podtajnik Solizzoni je poudaril razumevanje do iznesenih vprašanj, vendar je naglasil, da so nujno potrebni nadaljni sestanki, na katerih bo moč pričeti konkretno reševati posamezna vprašanja. V popoldanskih urah je zastopstvo Slovenske skupnosti sprejel minister za prosveto Gui. Sestanek je potekal okrog konkretnih vprašanj slovenskega šolstva na Tržaškem. Strokovnjak dr. šah je ministru in višjim funkionarjem, ki so prisostvovali razgovoru, predočil vprašanje končne zakonske ureditve didaktičnih ravnateljstev in nadzornika za osnovne šole. Za srednje šole bo že v bližnji bodočnosti izdan ustanovitveni dekret glede nove strokovne industrijske šole, 2a katero se Slovenska skupnost že dalj časa poteguje, je minister sporočil, da je njegovo ministrstvo zadevo že pozitivno rešilo, vendar je v pričakovanju soglasnosti drugih ministrstev. Vsekakor je moč upravičeno upati, da bo šola pričela delovati že s prihodnjim šolskim letom. Minister Gui je nadalje dejal, da se strinja z zahtevo Slovenske skupnosti, da morajo imeti profesorji slovenščine ustrezno izobrazbo in je zato sprejel predlog zastopstva, da se na tržaški univerzi ustanovi stolica za slovenski jezik in slovstvo. Posebna šolska komisija pri Slovenski skupnosti je v teh dnevih že stopila v stik z akademskim senatom na tržaški univerzi, ki mora osvojiti predlog in ga predložiti ministrstvu. Zastopstvo Slovenske skupnosti se je na sestanku s prosvetnim ministrom dotaknilo še nekaterih drugih perečih vprašanj slovenskega šolstva, med temi slovenskih uslužbencev pri šolski upravi. Predstavništvo Slovenske skupnosti je spremljal tržaški poslanec Belci, saj je uradni sprejem slovenskih zastopnikov v Rimu spadal med točke politično-upravnega sporazuma, ki ga je Slovenska skupnost podpisala s strankami leve sredine za sestavo odborov pri tržaški pokrajinski in občinski upravi. V času svojega bivanja v Rimu je bilo zastopstvo v gosteh hotela Bled, ki ga vodi gostoljubni rojak Vinko Levstik. ZALOŽBA SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE kot izredno izdanje je izšla knjiga Aloizii Gerzinic PREGLED SVETOVNE KNJIŽEVNOSTI Cena 150 pesov, za dijake 120 pesov. Knjigo lahko kupite v naši založbi, v pisarnah Slovenske hiše, pri vseh poverjenikih SKA in pri razpečevavcih slovenskega tiska, novo novo Ob sklepu je zapisal avtor: Človeško snovanje je -podvrženo strujanju in prodiranje skozi vedno nove uganke in ovire žene od časa do časa v skrajnosti. Izkušnje sunkov v skrajnost imajo svoj pomen; nikdar pa ni ob robovih plodnih tal za rast v globino in višino. Tudi sedanja pre-gncmost bo zapustila v obrobju suhe struge; življenja polna književnost uspava, kadar poganja iz poetiččnega spoznanja resničnosti in je zato nosivka lepote. Delo bo zlasti služilo mladini po naših srednješolskih tečajih, a ho tudi koristno vodilo vsem, ki jim je razvoj svetovne književnosti pri srcu. novo novo BILLV GRAHAM V ZAGREBU Protestantski pastor Billy Graham je zaslovel po svojih masovnih javnih verskih zborovanjih. Pred kratkim je imel tak verski shod v Rio de Jeneiru, kjer ga je prišlo poslušat 150.000 pripadnikov brazilskih protestantskih sekt. Leta 1950 je poskušal prirediti tak javni zbor v Moskvi, pa so mu oblasti odklonile dovoljenje, češ da mu sovjetska ambasada v Washingtonu k vizumu ni pripisala, da velja tudi za „pridige“. Poljska vlada mu sploh ni dovolila vizuma, zelo pa se je začudil, da mu ga Titova vlada ni odklonila, ko se je sklenil odzvati vabilu baptistov, ki jih je v Jugoslaviji 20.000 Pozneje je ameriškim časnikarjem povedal, kako ga je ganil prijazen sprejem v Zagrebu, kjer so ga voditelji baptistične skupnosti sprejeli s „soljo in kruhom". Vendar so mu oblasti odklonile dovoljenje za zborovanje v zagrebškem športnem stadionu, nakar mu je zagrebška nadškofija dovolila zborovanje na obsežnem vrtu zagrebškega katoliškega bogoslovja. Med govorom je pogosto omenjal trpljenje kristjanov pod raznimi režimi in je ob sklepu poudaril, da je Cerkvi do konca obljubljeno trpljenje in preganjanje. Časnikarji so našteli nad 3000 navzočih, ko pa je na koncu Billy pozval, da naj se javno izrečejo za Kristusa s tem, da dvignejo desno roko, se jih je komaj nekaj nad 500 drznilo pokazati tak pogum. G L A S ne zajema samo članov in naročnikov Slovenske kulturne akcije, ampak ga pošiljamo mnogim z namenom ohraniti jih slovenski skupnosti in jim posredovati poročila in razlage sodobnih kulturnih in narodno- pomembnih dogodkov med nymi in po svetu. Želimo, da se tem virom ne bi nikdo odrekel, vendar pa naj vsakdo po možnosti prispeva; stroški so za tako službo veliki in še naraščajo. Kakor se sodelavci lista žrtvujejo, se naj vsakdo izmed bravcev spomni na dejstvo, da nas stane vsak izvod vsaj 40 pesov (letnik ima 2i številk) in naj dam je, kolikor pač more za GLAS. Saša Rudolf ARGENTINSKA MANIFESTACIJA ZA PISATEUA VINKA NIKOLIČA Hrvaška emigrantska skupnost ima v Buenosi Airesu več ustanov in društev za stike z argentinsko javnostjo, posebej s skupinami, ki vodijo borbo proti mednarodnemu komunizmu na polju mednarodne aktivnosti; kar dve pa imajo za gojitev kulturnih vezi. Tako se more hrvatsko ime primerno uveljaviti vselej, kadar razmere narekujejo posebno pozornost hrvatskim narodnim, političnim, kulturnim koristim. GLAS je zaporedoma v več številkah poročal o zagrebški Deklaraciji v obrambo hrvaščine, omenjal nevarnosti, ki groze celotnemu hrvatskemu narodu zaradi komunističnega imperializma, ki mu je v Jugoslaviji titi-zem ime. Tako je bila pred tedni, velika javna prireditev v Institutu za religiozno kulturo, kjer so poleg hrvatskih kulturnih delavcev izkazali solidarnost v borbi proti komunizmu poleg argentinskih javnih delavecv tudi zastopniki slovenskega javnega življenja v Buenos Airesu. Ko se je po argentinskem časopisju izvedelo za preganjanje pisatelja Vinka Nikoliča, urednika Hrvatske revije v Parizu, in za intervencijo Društva argentinskih pisateljev njemu v prid, so se še kulturni delavci pri Centro de Estudios San Ignacio - Tribuna de los Principios odločili podpreti hrvatske kulturne delavce v borbi proti komunizmu in slehernemu nasilju. Argentinski pisatelji, časnikarji in publicisti so priredili v tem okviru v dvorani City hotela dne IS. julija posebno javno manifestacijo, ki je na vabilih nosila velik, močno poudarjen in viden naslov: Implacable persecucion comunista — Vinko Nikolič. Imenovani krožek je privabil mnogo občinstva in je bila velika dvorana polno zasedena. Kot zastopnik Društva argentinskih pisateljev je pričel pisatelj dr. Carlos Alberto Erro, ki je imel tudi zaključno predavanje. Večer je začel predsednik Centro Hector A. A. Danielli; o borbi Hrvatov za svobodo in za pravo mesto v zgodovini pa je podal zajeten pregled ugledni pisatelj in publicist Ur. Alejandro Dussaut. Življenjsko pot pisatelja Vinka Nikoliča je orisal njegov šolski tovariš iz začetnih študijskih let v Šibeniku, prof. Anton Gazzari. Sodobno kulturno in politično podlago za presojo je razložil v odločnem in klenem govoru dr. Alejandro Vazcjuez, ki se je posvetil najprej razlagi pravnega položaja pravic in varščin za pisatelja Vinka Nikoliča, ki je kot hrvatski književnik v borbi proti komunizmu in za svobodo svojega naroda doživel v Parizu preganjanje, pa pri tem ni prejel dovolj zaščite pri argentinskih diplomatskih oblasteh. Preganjanje Nikoliča pa je označil kot kruto oskrumbo osnovnih pravic pisatelja in umetnika in to v Franciji, ki je doslej veljala kot središče in vir vseh plemenitih silnic za utrjevanje duhovnih vrednot na temelju spoštovanja svobode ustvarjanja. Večkrat je bil prekinjen z burnim aplavzom, posebej pa še ko je razkrival zaroto komunizma proti svobodi in se je pri tem poleg nezadostne obrambe tistih, ki bi morali ščititi ivlikoličevo državljanstvo, razkrinkala tudi dvoličnost generala de Ganila, ki tu v Južni Ameriki terja svobodo in varnost za francoskega pisatelja Debraya, ujetega v Boliviji, dasi je ta avtor učbenikov za vežbanje gverilcev in je tudi priznal, da je osebni prijatelj Fidela Castra, organizatorja; komunistične revolucije za ves južnoameriški kontinent. Obsodba, ostro naperjena proti takemu mednarodnemu zarotništvu pod vodstvom komunizma, je izzvala višek odobravanja. — Sledeče predavanje pisatelja Erra je veljalo razlogi vsebine pravic in svobode, ki jo mora imeti sleherni pisatelj in umetnik. Ob zaključku je podčrtal, da mu zvestobo tem idealom krepi ravno prijateljstvo in sodelovanje s hrvatskimi kulturnimi delavci, saj j* štel prof. Vinka Nikoliča med svoje osebne znance in prijatelje. Ob koncu je prof. A. Gazzari v prevodu prebral Nikoličevo pesem Materi, nakar je bilo slovesno zborovanje zaključeno pod lepim vtisom in zavestjo spoznanja, koliko pomeni tak stik med raznimi narodi, prežetimi iste volje in odločnosti za ohranitev svobode in spoštovanja človečanskih pravic; saj jih :ne branimo samo zase, kadar se zanje borimo, ker obenem že ohranjamo in bogatimo zaklad kulturnih vrednot vsemu človeštvu in vsem narodom. Ukrepi francoske vlade proti prof. Nikoliču so bili med tem ukinjeni, kakor smo poročali že v 10. številki Glasa, potek lepe manifestacije pa je nazorno pokazal obseg nevarnosti, ki jih duhovnemu ustvarjanju sproti in vsak dan ustvarja komunizem. Hrvatskim prijateljem, kulturnim delavcem čestitamo za lep uspeh, ko so pri argentinski javnosti in čez njo vsej svetovni javnosti storili veliko uslugo! Zahvaljujemo pa se tudi za besede priznanja in zahvale, ki so jih ob zaključku naši prijatelji med Hrvati izrekali navzočemu zastopniku Glasa za podrobna in sprotna ter izčrpna poročila o dodogdih v Zagrebu. SANKCIJE V ZAGREBU Po dogodkih v zvezi z Deklaracijo je treba omeniti še sankcije, ki jih je partija proti podpisnikom in pristašem hrvatstva izvedla v najožjem okviru, takorekoč na vrhu. Partija je ustanovila v Zagrebu Institut za zgodovino delavskega gibanja Hrvatske, kar naj bi bil naj'-višji zavod za izčiščevanje marksistične pravovernosti misli med hrvaškim narodom. Toda po objavi Deklaracije je predsednik komunistične vlade v Zagrebu, Bakarič, oklical prav ta institut kot „žarišče nacionalizma na Hr-vatskem“. Bakaričevi ukrepi so šli tako daleč, da je izključil iz partije vodilnega člana hrvaškega partizanstva, direktorja zavoda Franjo Tudjmana, ki si je v titovski gverilski vojski pridobil položaj rezervnega generalnega majorja. Istočasno je pognal iz zavoda Tudjmanovega sodelavca Leopolda Kobša, ki je bil dolgo let Titov amba-iador v Atenah, in Šerifa Šehoviča, bivšega ambasadorja v Tirani. Drago Ščukanec je bil kaznovan z zadnjim opominom. Tudjman sploh ni hotel priti na sejo partijske celice, ki naj bi ga sodila; Šehovič pa ni hotel narediti avtokritike, ki so jo od njega zahtevali. USPEŠEN DRAMSKO-RECITACIJSKI NASTOP V CHICAGU \ Chicagu, ZD, julija 1!)G7 Slovenski akademiki v Chicagu, SAVA, so 17. junija letos pripravili literarno-glasbeni večer slovenske zdomske poezije, proze in glasbe z naslovom „Beseda, Pesem, Igra". Večer je bil prikazan v šestih podobah dramsko-recitacij-skega nastopa in s tremi pevskimi nastopi v koncertnem delu... Podobe so bile povzete iz dramatizacije Nikolaja Jeločnika antologije slovenske povojne zdomske književnosti, „Dnevi smrtnikov", ki je v redakciji Alojzija Geržiniča pred leti izšla pri Kulturni akciji. Nastop je režiral in pripravil Jože R u s, član gledališkega odseka Slov. kulturne akcije. Večer je bil skrbno naštudiran. Nastopajoči akademiki in akademičarke so se, čeprav živijo v čikaškem velemestu in študirajo po ameriških kolegijih, pod Rusovim spretnim vodstvom res vživeli v strahotni čas slovenskih smrtnikov med zadnjo vojsko v domovini. Z vso upravičenostjo je zato po končani prireditvi spregovoril p. Odilo Hajnšek ofm besede priznanja in hvaležnosti: ,,Mar ste imeli vtis, da ste v Chicagu? Ne! Ti fantje in dekleta so nas prestavili za dobro uro domov v Slovenijo. In, ali ste imeli vtis, da ste v Chicagu? Ne! Ti fantje in dekleta so v Chicagu? Ne! Njih slovenska govorica in njih nastop sta bila tako dovršena, kot da bi pravkar prišli iz Slovenije.'1 Moderna scenerija in osvetljava pa spremljajoči zvočni učinki so brezhibno podpirali nastopajoče. Tako smo za konec šolskega leta imeli v Chicagu priložnost prisostvovati dovršenemu dramsko recitacijskemu nastopu. Reči smem: nastopu, ki je dosegal umetniško višino. Zahvala veljaj režiserju Jožetu Rusu, ki je s finim čutom izbral spored in ga dovršeno postavil pred nas. Enaka zahvala velja nastopajočim akademikom in akademičarkam, ki so sami izrazili željo po takem večeru, kar je še posebno razveseljivo. Nastonili so Andrej Fišinger, Lojze Arko, Branko Magajna, Angelca Vlasič, Lenka Gregorič, Darinka Rebri-ca, Vera Lavriša, Marija Rus, Dušan Škamperle, Janko' Arko, Milica Medved in Marijan Erman ml. S svojim mladinskim zborom je večer podprl p. Vendelin. Zbor je prvikrat pel njegovo skladbo Balantičevega soneta „Sen o vrnitvi". Bog, daj, da bi duh in pripravljenost, ki so ju pokazali nastopajoči, še dolgo ostala med našo akademsko mladino v zdomstvu, ki naj še naprej bogati s slovensko besedo in umetnostjo sebe in druge. — /. G. Slovenska kulturna akcija iz srca čestita svojemu ustvarjalnemu članu režiserju Jožetu Rusu k uspehom, ki jih ima pri svojem gledališkem ustvarjanju med mladim slovenskim rodom na ameriškem severu. Želi samo, da bi zvesto nadaljeval delo, ki ga je s toliko vnemo in idealizmom začel že v Buenos Airesu, kjer nam je ustvaril s svojimi nastopi v gledališkem odseku vrsto odličnih gledaliških likov, pa da bi gledališke dosežke odseka v Buenos Airesu enako vneto kot doslej predstavil med Slovenci v ZD. sveta ideje in dejanja ruda jurčec KOMEDIJA ZMEŠNJAV Svet živi pod vtisom, da usoda miru in vojne uhaja voditeljem iz rok. Po prvi svetovni vojni bi morala Zvezo narodov s sedežem v Ženevi obvarovati narode pred katastrofo. Izkazalo se je, da je nazadnje ostala brez moči in po nekaj več ko dvajsetih letih je v letu 1939 izbruhnila druga svetovna vojna. Po letu 1945 se vojskovanje ni niti za dan ustavilo — vedno je nekje izbruhnil požar in Organizacija združenih narodov, naslednica Zveze narodov, je doslej znala ujeti mrežo v svoje roke in do izbruha tretje svetovne vojne še ni prišlo. Toda bile so krize, ko se je moglo sklepati: tokrat smo za las ušli atomski vojni... KOSVGIN — NAMEŠČENEC POGREBNEGA ZAVODA vzkliknil: „živel svobodni Quebec...“ V dosedanji zgodovini mednarodnih odnošajev je bil edino Viljem II v letih okrog agadirske krize (1911) toliko neroden, da je dajal izjave z namenom zažgati svetovni požar. Za de Gaulla pravijo, da v Montrealu ni mislil škodovati Kanadi, ampak Združenim državam, ki so bile blizu... tam onstran Niagarskih slapov. Toda kaplja le kaplja, in se je zgodila škoda, ki se leta in leta ne bo poravnala... če bodo še na razpolago leta miru ali vsaj koeksistence, ki bodo dovoljevala krpanje tega, kar naj bi bil bleščeč plašč miru in medsebojne mednarodne vljudnosti. Kako bedna misel: tudi de Gaulle bi mogel biti zgolj knjigovodja v kakem pogrebnem zavodu. Lyndon B. Johnson je na svojem posestvu v Texasu sprejel tudi nemškega časnikarja Thea Sommerja. Pet ur mu je dovolil za razgovor in poln s humorjem prepletenega razpoloženja mu je pripovedoval, kako je bilo na razgovorih s Kosyginom v Glassboro: „Ko sem Kosygina zapazil, kako je prihajal k meni, se mi je zdelo, da vidim knjigovodjo, računskega uradnika, ki mi prinaša dokumente na vpogled... Res je prinesel s seboj že besedilo uradnega komunikeja; ugotavljal je vnaprej, da sva imela ‘koristne razgovore’.. . Seveda ni uspel. Dejal sem mu, da se bo moralo glasiti nekako tako: ‘imela sva potrebne razgovore’... Veste, izgledal je kot kak uradnik, nameščenec kakega pogrebnega zavoda... Resnično, Kosygin ni bil tak kot Hruščov, ki je poslal.raketne izstrelke na Kubo... On jih ne bi poslal in če bi jih poslal, jih ne bi več umaknil... Kadar ni šlo več na prej, mi je začel govoriti iz srca... Dejal mi je, da je že osemnajst let stari oče, jaz pa sem mu mogel povedati, da bom to postal šele čez nekaj dni, če bo šlo vse po sreči.. . Ko sva izčrpala obzorja prisrčnosti, je nenadoma vzkliknil: ‘Veste, Združene države pripravljajo napad na Sovjetsko zvezo.. . da, napad, imperialistični napad1.. . Takrat sem si naglo šepnil: ‘Fant, sedaj pa štej do deset in potem spregovori...1 ■— in res sem začel: ‘Veste, dragi gospod, nikdar nisem bil v Rusiji, toda kakor jaz, enako tudi vsi moji rojaki žele živeti v miru z ruskim ljudstvom, ki ga globoko spoštujemo...“ Ali. mu je Kosygin verjel, ali pa se je raje umaknil v kalup pogrebnega zavodništva. .. Iz Rusije še grmadijo zaloge orožja v Egipt in v tiste arabske države, ki hočejo biti uslužbenci njegovega pogrebništva. , DE GAULLOVI IZBRUHI De Gaullova mednarodna politika je pod vedno hujšim ognjem v francoskem tisku. Samo še komunistični tisk mu ploska, dasi bo tudi tam vedno teže, ker se francoski intelektualec tudi v komunistični časnikarski anonimnosti dolgo ne bo več počutil zadovoljnega. Višek de Gaullove komične zmešnjavosti je bil te dni dosežen v Montrealu, ko je francoskim nacionalistom v Quebecu zaploskal in ZMEŠNJAVA OB JADRANU Tito je imel v dneh vojne med Egiptom in Izraelom dovolj težav v Belgradu. Govorilo se je o neki tajni diplomatski noti vsem titovskim ambasadorjem, češ „da naj ob-veste vse države-ljubiteljice miru, kako da gre že za obstoj Jugoslavije, ki komaj prenaša težave gospodarske krize, in kakor da tega ne bi bilo dovolj, je v Zagrebu izšla še Deklaracija, ki bo vrgla državo iz kolesnic... in na koncu še nesrečna zadeva z Nikoličem v Parizu..." Izpraševanje vesti je šlo še korak naprej.- Tito je pokazal na čudne sence na zahodu — kakor pokaže Banco na gozd v Macbethu: gozd se bliža, bliža... Rodoljubnim pljučem doma je treba vliti strah: že se zbirajo čete za napad z italijanske strani — in vaše dosedanje „svobode bo konec". Zabrlelo je kakor v izložbi pogrebnega zavoda pod večer, ko knjigovodja več ne pričakuje strank z resnimi smrtnimi slučaji... Saj se vendar že vsak politični otrok v Evropi mora zavedati, da b: vsak italijanski ali podoben sunek v Evropi pomenil takojšen izbruh atomske vojne... Danes se smejo vojskovati samo tam, kjer ni treba imeti usmiljenja za milijone in milijone nedolžnih žrtev — naj si primitivni azijski in afriški narodi domišljajo, da se bore za pravo, „svojo svobodo", ko točijo kri v moskovske pogrebne svečnike. Theo Sommer piše v svoji reportaži iz Texaisa, da je bil Johnson poln zanosa in je iz njega žarelo prepričanje, da je Kosyginovo igro spregledal. Če se je komedija razjasnila v Texasu, še ni razvidno, če se bodo oči odprle še drugim narodom, posebej še tistim, ki se obešajo na iskrenost ali verodostojnost belgraj-skih obljub, odkoder Kardelj napoveduje izginotje slovenstva, Kavčič iz Ljubljane pa izginotje religije, Tito pa kaže s prstom drugam, ko gradi v Jugoslaviji^ zgradbo komunističnega imperializma kot zaključek. Kaj mu mar, če bo ostal sam za pisalno mizo svojega pogrebništva, saj so slovenski komunisti že med vojno trdili, da bodo zmagali, četudi bi jih ostala živa samo petorica: Kardelj, Kidrič, Bebler — in še kdo. Zmešnjava pa je zmešnjava, dokler se njeno bistvo ne spregleda. (O HIERARHIČNI ZGRADBI...) kot kolegij v edinosti s Petrovo službo (19. čl.). 3.) Zgodovinsko nadaljevanje apostolske službe v Škofovstvu in njegova božja ustanovitev (20. čl.). 4.) Bistvo škofovske službe na splošno in zakramentalna utemeljitev vseh njenih funkcij (21. čl.). 5.) Škofovski kolegij kot tak: eksistenca, funkcije v Cerkvi, razmerje do primata (22. čl.). 6.) Razmerje posameznega škofa do celotne Cerkve; zbori škofov (patriarhati, škofovske konference) (23. čl.). 7.) Služba posameznega škofa: a) na splošno (24. čl.).; b) učeniška služba škofa, škofovskega kolegija in papeža (25. čl.); c) škofove zak-amentalne oblasti (26. čl.); č) škofova pastirska služba (27. čl.). 8.) Duhovniki (28. čl.). 9.) Diakoni (29. čl.). — Mestni muzej v Kranju je odprl v maju razstavo Prešeren in Primičeva Julija. Na njej je bil s fotografijami, dokumenti in drugim razstavnim gradivom prikazan vpliv Julije Primičeve na pesnikovo delo in življenje. Ob otvoritvi je bil krajši kulturni program in sicer je Prešernov zbor zapel nekaj Prešernovih pesmi, člani kranjske gledališke skupine so recitirali Sonetni venec, o Prešernu in Juliji pa je govoril kustos Prešernovega spominskega muzeja Črtomir Zorec. GLAS ureja Ruda Jurčec. — Tiska Editorial Baraga SRL., Pedernera 3253, Buenos Aires. — Vsa nakazila na: Rodolfo Jurcec, Ramon L. ^alcon 4158, Buenos Aires. — Editor responsable: Rodolfo Jurcec, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires