kulturno - politično glasilo
s v e t-ovnih
10. LETO / ŠTEVILKA 46
in domačih do go d kov
V CELOVCU, DNE 13. NOVEMBRA 1958
CENA 1.50 ŠILINGA
Politična bomba na Berlin
Tako ne bo šlo
Nemogoči položaj in zmeda v koroškem šolstvu se kaže vsak dan jasneje.
Naenkrat smo slišali iz Dunaja nove glasove. Državni poslanec dr. Weissmann, ki ni ravno znan kot prijatelj Slovencev, je v proračunski debati povedal, da prosvetni minister dr. Drimmel slej ko prej zastopa mnenje, da dvojezični pouk ne zmanjšuje učnega uspeha. Prosvetni minister dr. Drimmel se je končno tudi sam oglasil k besedi in povedal koroškim šovinistom nekaj ostrih. Napovedal je v svojem govoru inšpekcijo koroških -ljudskih šol. Sicer smo pred leti itak imeli v Selah inšpekcijo dvojezične šole po sekcijskem šefu dr. Vogel-sangu, ki se je o uspehu te dvojezične šole zelo pohvalno izrazil in izrekel tudi tamoš-njim učiteljem polno priznanje. Dr. Drim-tael je v svojem govoru še posebno naglasil obveznost, ki jih ima Avstrija v zadevi slovanskih manjšin na tej strani »Železne zavese«. Dejal je, da bi bilo dobro za Avstrijo, za Evropo in za ves svobodni svet, če bi Avstrija glede manjšin z dejanji svetila kot zgled tudi skozi »železno zaveso«.
Poznamo stvarno gledanje g. ministra na koroško šolsko vprašanje že izza let. Čudimo se pa, da se je g. minister v svojem lanskoletnem osnutku vdal pritisku ravno koroške OeVP in sprejel njen predlog, ki nikakor ne more rešiti tega vprašanja, če bi bil g. minister vsaj bil svojim ljudem v koroški OeVP letos spomladi povedal tako jasno resnico o dejanskem položaju,, bi verjetno ne prišlo do take. napetosti v deželi, kakor jo je izzval septembrski odlok deželnega glavarja.
Na drugem mestu današnjega lista poročamo o otvoritvi nove šole pri Božjem grobu, če preberete tisto poročilo, ne boste mogli verjeti, da je isti deželni glavar izdal in podpisal odlok, po katerem je bil sprožen masivni naval na vsakega posameznika iz politične, gospodarske in upravne strani. Po šolah je zmeda popolna. Vsaka šola je tip zase. Odlok sledi odloku. Minuli teden so bile zavrnjene vse nove prijave za pouk slovenščine oziroma so bili zavrnjeni vsi preklici svoječasnih odjav. Ta teden je izšel zopet z istim podpisom nov odlok, ki dovoljuje take prostovoljne prijave za pouk slovenščine.
Skoraj je minula četrtina šolskega leta m učitelji še ne vedo, kako naj bi poučevali in šolska komisija, ki »rajža« od šole do šole, tudi ne more rešiti te uganke.
Verjetno pa bodo sedaj zadovoljni vsi oni gospodje, ki si želijo za svoja podjetja iz južne Koroške pomožnih in cenenih delavcev, da bi sc tudi naprej bogatili ob žuljih teh »manjvrednih«. Vsak, ki hoče dobro ljudstvu, mora skrbeti, da še mladina uči čim več, in ne čim manj. Pri nas na Koroškem pa so se morali starši pod političnim in gospodarskim pritiskom, katerega je — kot slišimo — gospod deželni glavar tudi v svojem govoru pri Božjem grobu javno priznal, odločiti za to, da bodo njihovi otroci manj znali.
T ako na Koroškem pojmujejo pot v novo združeno Evropo, takšno je gledanje na enakopravnost dveh narodov v deželi.
Zmotili pa so se vendar v svojih raču-n'h, ker je naša domovina le v sredi Ev-r°pe in izžareva svoje dobre in svoje slabe stvari na zapad in na vzhod. Če je mogoče °b zadnjih dogodkih tudi ena izmed teh strani prikimala, pa najsi bo iz katerega boli vidika, je druga stran svoje televizijske aparate tem močneje odprla in dala razumeti svoje stališče ob postopanju s paragrafi državne pogodbe tudi zvezni vladi. Le tako moremo razumeti streznjenje vlad-rtih krogov na Dunaju in na Koroškem.
Eno pa ostane jasno nam vsem: Besede °stanejo besede in tisti, ki je bil tolikokrat varan, kakor smo bili varani koroški Slo-Venci, bo verjel le dejanjem. Takih dejanj, katerim bi smeli zaupati, pa do danes vladni krogi v deželi in državi še niso storili.
Sredi pogajanj o ustavitvi atomske oborožitve, o katerih poročamo v »Političnem tednu« na 2. strani, je padla nova politična bomba in sicer na Berlin. Utegne se izkazati za prav tako nevarno kot atomska.
Sovjetski ministrski predsednik Hruščev je na sprejemu na čast Poljaku Gomulki izjavil, da bi bilo »prav«, ako bi sovjetske oblasti svoj del Berlina izročile v upravo »Demokratični nemški republiki«, kot je uradni naslov vzhodnonemše satelitske države, ki so jo ustanovili v njihovi zasedbeni coni Nemčije. Pozval je, da tudi zapad-ne velesile izročijo tej »nemški vladi« svoje predele Berlina.'
Je to brez dvoma spet nov poskus Sovjetske zveze, da izrine zapadne velesile iz Berlina, ter ga spravi pod izključno oblast svojih zvestih vzhodnonemških satrapov. Že leta F948 je Sovjetska zveza poskusila spraviti zapadne sile iz Berlina s tem, da jim je zaprla vse dovozne poti, ki so vodile prek njihove zasedbene cone, oz. vodijo sedaj preko komunistične Vzhodne Nemčije.
Slišati je že tudi rožljanje z orožjem. Vzhodnoneški radio je razširil izjavo Hru-ščeva, da bodo države Varšavskega pakta »izpolnile svoje obveznosti do Vzhodne
Posebni odbor norveškega parlamenta za Nobelove mirovne nagrade je sklenil, da si jo je v letu 1958 zaslužil belgijski menih pater Pire kot priznanje za njegovo delo v prid beguncem po drugi svetovni vojni.
Pater Pire se je rodil leta 1910 v Dunan-tu v Belgiji. Po končanih šolah je stopil v dominikanski red ter je živel v samostanu La Sartre v bližini Liegeja (Liittich). Leta 1936 je dosegel doktorat iz filozofije. Družbene vede je nato študiral na katoliški univerzi v Louvainu, potem pa je poučeval filozofijo in družbene vede v učnih zavodih svojega reda. Med drugo svetovno vojno sc je pridružil kot kurat upornikom proti nacističnim zasedbenim četam in je za svoje požrtvovalno delo dobil več visokih odlikovanj. Po koncu vojne se je posvetil skrbi za begunce, posebno za otroke brez staršev in za starce ter onemogle, ki jih prekomorske države niso hotele sprejemati zato, ker pač niso bili zmožni za težaška dela.
Na zborovanju zastopnikov slovenskih narodnih organizacij v Združenih Državah Amerike dne 26. oktobra smo z ogorčenjem sprejeli poročilo o novi odredbi koroškega deželnega glavarja g. Wedeniga proti slovenščini v šolah na Koroškem.
Zborovalci so odredbo soglasno obsodili kot, krivično za Slovence in škodljivo za mirno in srečno sožitje med Korošci obeh narodnosti. Naročili so podpisanim, naj izrazijo Narodnemu Svetu koroških Slovencev globoko žalost nad krivico, ki se jim godi, obenem pa pri naših ameriških in mednarodnih ustanovah protest proti početju koroške deželne vlade in njenih organov, ki očividno tudi po vsej strašni preteklosti še ne upošteva, da je podlaga srečne bodočnosti enakopravnost, vzajemnost, prijateljstvo in medsebojno spoštovanje.
Slovenci smo in se zavedamo, da smo iste krvi. Odločno branimo isto stališče kot Narodni Svet koroških Slovencev. Kot Ameri-kanci pa smatramo, da je naša dolžnost, da opozarjamo naše državno tajništvo na krivice, ki se gode Slovencem na Koroškem, in
Nemčije, ako bi jo zapadne sile izzivale.« Pri stavljanju stvari na glavo so komunisti že od nekdaj bili mojstri.
Državne pisarne v Bonnu, Londonu, Parizu in Washingtonu so izjave Hruščeva z veliko zaskrbljenostjo vzele na znanje in takoj odgovorile, da nameravajo za vsako ceno držati svoje postojanke v nekdanji nemški prestolnici, ki gre znova burnim časom nasproti. Prihodnji tedni bodo pokazali s kakšnimi sredstvi namerava Sovjetska zveza topot lotiti zapadnjakov in kako daleč bo šla. Topovi pri Quemoju še sicer vedno grmijo, a zasenčili so jih mnogo nevarnejši oblaki nad Berlinom.
Dočim so komunistični oblastniki v vzhodnonemškem Pankowu dobre volje, pa je Gomulka kljub izredni prijaznosti s strani sovjetskih gostiteljev v Moskvi ves čas kazal zaskrbljen obraz. Zadeva z Berlinom je pokopala pomirjevalne načrte njegovega zunanjega ministra Rapackega, ki je prav za časa Gomulkovega bivanja šel v skandinavske države, da preko njih vpliva na zapadne sile in jih pripravi do sprejema njegovega načrta o brezatomski coni v Evropi, ki bi med drugim razrahljale tudi za poljske občutke nekoliko pretesni »bratski objem« Sovjetske zveze s Poljsko.
Doslej je že ustanovil šest »evropskih vasi« za begunce te vrste in je sredstva za u-stvaritev domov tem brezdomcem nabiral po vseh evropskih državah. V minulem oktobru je pater Pire obiskal Norveško in ga je univerza v Oslu povabila, da ima posebno predavanje o njegovi srčni zadevi. Pater Pire zna ne samo lepo govoriti, ampak je mož s smislom za praktično delo in je sam neutrudljiv delavec. Ko so mu sporočili vest o častni nagradi, je dejal, da ga odločitev norveške komisije zelo veseli, prav posebno zato, ker bo denar — okrog 1 milijon šil. — porabil za zgraditev novega begunskega naselja, ki bo nosilo ime »An-ne Frank« po židovski deklici, ki se je dolgo časa med drugo vojno skrivala v neki kleti in pisala dnevnik, dokler je niso gestapovci izsledili in odvedli v koncentracijsko taborišče, kjer je umrla. Njen dnevnik se pa je ohranil in je po vojni izšel kot knjiga, ki je pretresla vest kulturnega sveta.
da opomnimo, da se člen 7 mirovne pogodbe na Koroškem še vedno ne izvaja.
Želimo Narodnemu Svetu koroških Slovencev popolen uspeh in vas prisrčno pozdravljamo.
Predsedstvo narodnega zborovanja:
Ivan Prezelj, predsednik Zdravko Nov ak, podpredsednik Jakob Žakelj,, podpredsednik
... in iz Anglije
Združenje »The Association of free Slo-venes« (Slovenska pravda) v Londonu je pa imela pred kratkim zasedanje izvršnega odbora, na katerem se je bavila z razmerami na Koroškem in je s posebnim dopisom sporočila Narodnemu svetu koroških Slovencev svoje »ogorčenje nad nedavno odločitvijo koroške deželne vlade ter voljo, da po svojih močeh pripomore, da bi bila zapadna javnost točneje obveščena o zapostavljanju koroških Slovencev.«
-KRATKE VESTI —
Tretji poskus izstreliti raketno vozilo na Luno, se je minuli teden ponesrečil, ker je pogonska raketa odpovedala in je vsemir-sko vozilo v višini 1600 km nad zemljo zgorelo, poročajo iz Cap Canaverala (USA). Poskuse bodo nadaljevali.
Papež Janez XXIII. je poslal svoj posebni blagoslov kardinalu Stepincu in kardinalu Mindszentyju. V brzojavkah obema cerkvenima knezoma je sv. oče dejal, da ga že zelo skrbi in žalosti, da nista mogla priti na njegovo kronanje.
Požar je popolnoma uničil mednarodno letališče v Bruslju (Belgija). Ogenj je nastal v kurilnici vremenoslovnega oddelka zaradi še nepojasnjene eksplozije in ga je veter naglo razširil na ostale zgradbe. V šestih urah je to veliko najmodernejše evropsko letališče postalo kup ruševin in pepela. Ognjeni zublji so sikali ponekod kar 50 metrov v nočno nebo. Uslužence letališča in potnike, ki so se tačas tam nahajali, so rešili s pomočjo helikopterjev (Hubschrau-ber).
Vojna v Alžiru stane letno 72 milijard šil., to je skoraj dvakrat toliko kot celotni avstrijski državni proračun, poroča pariški dnevnik »Le Monde«. Sedaj je v Alžiru o-krog 750.000 francoskih vojakov. Pred kratkim je De Gaulle izjavil', da je v teku 4-letnega bojevanja bilo ubitih 7200 francoskih vojakov in 72.000 arabskih u-pornikov. Po mnenju izkušenih opazovalcev predstavljajo te številke le del resničnih žrtev, ki so mnogo višje. Od maja naprej pa francosko poveljstvo sploh ne objavlja več poročil o izgubah.
V Varšavi se vleče iz tedna v teden proces proti nekdanjemu Hitlerjevemu »gau-leiterju« za Vzhodno Prosijo ter medvojnemu komisarju za dele Poljske in za Ukrajino. Obtožnica očita Kochu, da je pod njegovo vlado bilo ubitih 4 milijone oseb, predvsem Židov in Poljakov, ki so jih pobijali posebne »uničevalne skupine« ssmv-cev. Koch se izgovarja sedaj, da o vsem skupaj ni ničesar vedel, da so to njegovi podrejeni delali na lastno roko in pravi, da je on bil vedno dober človek, ki ni nikomur nič žalega storil. Ob polomu Hitlerjeve Nemčije je mož pobegnil v zapadno cono, kjer so ga angleške varnostne oblasti leta 1949 izsledile kot poljedelskega delavca in ga izročile poljski vladi. Minuli teden je državni tožilec predložil seznam prič, med katerimi so tudi ss-ovski oficirji, khso izvajali Kochova povelja za uničevanje Židov in Poljakov.
Max Guffler se počasi spominja svojih umorov, med tem ko ga policija neprenehoma zaslišuje. Ko je pred nekaj dnevi policija zaprla 48-letnega trgovskega zastopnika, ki pa izgleda nekoliko mlajši, pod sumom, da je umoril Korošico Marijo Robas iz Ribnice na jezeru, še ni vedela, kako »težka riba« je zašla v njeno mrežo. Marijo Robas so 18. septembra letos našli mrtvo v Lakterbachu na Štajerskem.
Pri hišni preiskavi je policija našla obleke, okraske in druge predmete, ki so pripadali 11 različnim ženskam. Izgleda, da je bil Guffler morilec cele vrste žensk, med njimi tudi več prostitutk, ki so v zadnjem času postale žrtev neznane morilske roke. Guffler je na Dunaju obiskoval kraje, kjer se zadržujejo ničvredne ženske, hodil z njimi tako dolgo, da se je spoprijateljil in si pridobil zaupanje, nato pa je te svoje »prijateljice« eno za drugo spravil v »boljši svet«, kot je hladnokrvno rekel pri zasliševanju. S pomočjo oglasov pa je po časopisih iskal ženske srednjih let, ki bi se rade omožile. Ženske, ki so Guffler ju odgovorile in z njim navezale stike, so svojo željo po pozni zakonski sreči morale plačati s prezgodnjo smrtjo.
Nobelova nagrada katoliškem menihu
Protestna poslanica ameriških Slovencev
Narodni svet koroških Slovencev je prejel naslednjo poslanico iz. Clevelanda (USA):
Politični teden
Po svetu ...
De Ganile v alžirski slepi ulici
V Evropi so oči političnih opazovalcev še vedno vprte v Pariz, kjer pripravlja ministrski predsednik in dejanski, zaenkrat še sicer »demokratični« diktator De Ganile nove parlamentarne volitve, ki bi naj u-stvarile delazmožen parlament, v nasprotju z dosedanjimi poslanskimi zbornicami, ki so bile razkosane na toliko strank in frakcij, da ni bilo iz njih moč sestaviti trajne vlade, pač pa je vsak čas vsaka izmed njih mogla obstoječo vlado zrušiti, kar so pridno delale. Da, to je bilo takorekoč edino uspešno delo poslancev, za kar so prejemali mastne plače.
Brez dvoma je, da bodo v Franciji tudi parlamentarne volitve v resnici demokratične, ko je bilo nedavno glasovanje za novo ustavo, ki je dala De Gaullu skoraj diktatorska pooblastila. Pač pa je v Alžiru zadeva popolnoma drugačna. Že glasovanje o ustavi se je odigralo pod bajoneti francoskih padalcev in je tako nastal pojem »alžirskih volitev«, kar pomeni nesvobodno glasovanje. Tudi sedaj izgleda, da ne bo nič drugače. Osvobodilni odbor upornih Arabcev je proglasil bojkot volitev in v resnici se res ugledni Arabci niso pustili kandidirati ter jih k temu De Gaullovi prijatelji niso mogli pregovoriti. Sedaj so kljub temu bile volilne liste z arabskimi kandidati vložene. (V novem francoskem parlamentu je predvidenih 45 sedežev za Arabce, čeprav je v Alžiru okrog 7 milijonov Arabcev ter to število ni v nikakem sorazmerju z mandati.) Toda arabski kandidati so nepomembne figure, poštni in železniški uradniki, aktivni in upokojeni podčastniki, ki so doslej vse svoje življenje služili Francozom in jim bodo prav tako pokorni tudi v novi funkciji. Alžir postaja slej ko prej najtežji oreh za de Gaulla, kajti uporniki so ponudbo za pogajanja odklonili. če pa francoska vojska doslej ni mogla upora zatreti, ga v bodoče prav tako ne bo mogla.
Nasserjeva letala prekrižala ženitne načrte kralja Husseina
Prejšnji teden so ameriški vojaki zapustili Libanon, a zadnji Angleži so se tudi vkrcali na ladje in odpluli. Z letalom pa je kmalu za njimi odšel »na dopust« v Evropo mladi jordanski kralj Hussein. Do-čim Ameri kance in Angleže pri odhodu ni nihče nadlegoval, so pa Nasserjeva letala poskušala s streli prisiliti Husseinovo letalo k pristanku v Siriji. Vendar jim je mladi kralj po sreči ušel nazaj domov. Notranje razmere v Jordaniji so se nekoliko ustalile, vendar pa je letalski napad opozorilo, da pod pepelom zunanjega, miru še vedno tli ogenj Nasserjevih spletk, kajti mladi kralj je njegov najodločnejši nasprotnik. Pravijo, da si je nameraval v Evropi poiskati tudi novo ženo, kajti od prejšnje se je pred osmimi leti ločil po mohamedanskem običaju. Napad sovjetskih Mig-ov pa mu je prekrižal ženitvene načrte v Evropi.
Sicer pa Nasserju zadnje čase njegova setve ne gre tako v klasje, kot bi si on želel.
V Bagdadu je iraški ministrski predsednik Kassem dal zapreti svojega namestnika, polkovnika Arefa še tisti dan, ko se je vrnil iz Kaira. Aref je veljal za najbolj odločnega pristaša Nasserja v Iraku. On je bil za to, da se Irak zedini z Egiptom, do-čim hoče predsednik Kassem ohraniti državo samostojno. Ozadja arabske politike so pa precej zapletena in nam utegnejo pripraviti še marsikatero presenečenje.
ostro protestiral proti »posiljevanju manjšine po večini« in nekateri politični opazovalci so celo mnenja, da je Sovjetska zveza z obema atomskima eksplozijama dala Zapadu vedeti, da se ne pusti z glasovanji v Združenih narodih pripraviti k popuščanju. Čez nekaj dni je sovjetska vlada potrdila resničnost sporočila ameriške a-tomske komisije, vendar ni niti z besedico poskusila opravičiti svojega postopanja, kar tudi govori za to domnevo. V Ženevi razgovori ne pridejo nikamor naprej, kajti predstavniki treh atomskih velesil sveta se kregajo še vedno o dnevnem redu, to je o čem se bodo prihodnje tedne kregali.
Kljub temu pa je bila Sovjetska diplomacija zaradi novih atomskih eksplozij v zadregi, in sicer zategadelj, ker so le-te v kričečem nasprotju z njeno propagando za . »prepoved atomskih bomb« in podobno v teku zadnjih let, Tej propagandi so služile najrazličnejše organizacije in društva, kot »partizani za mir«, svetovni mirovni kongres, svetovni mladinski kongresi, sindikalne organizacije, pa tudi združenja raznih dobronametnih človekoljubnih naivnežev, ki so sovjetska miroljubna gesla jemali zares. V komunističnem tehničnem izrazoslovju se take baže ljudje imenujejo »koristna .budala« in marsikdo je v zadnjih tednih res moral spoznati, da je bil budalo. Marsikdo pa je le še ostal.
... in pri nas v Avstriji
Proračunska debata z volilnim ozdajem
V	državnem zboru še vedno divja naprej borba v zvezi z novim proračunom. Pri tem ne gre toliko za usodo novega proračuna, o katerem sta se obe glavni stranki itak že sporazumeli in je zato gotovo, da bo izglasovan, temveč za glasove pri prihodnjih volitvah.
V	zvezi z raznimi postavkami tega proračuna se je razvila burna debata med socialisti in poslanci Ljudske stranke, ki kljub volilnemu ozadju kaže, da položaj avstrijskega gospodarstva ni tako rožnat, kot to na zunaj zgleda.
»Kamitz dela preveč dolgov« so zagnali vik socialisti. Podkancler Pitter-mann je pred nekaj dnevi izjavil, da se »šele sedaj vidi«, kako zgrešena je Raab-Kamitzova finančna politika, potem ko je vsa leta z njo sodeloval. V zadnjih dvanajstih letih je vlada naredila polovico toliko dolgov, kot jih bo sedaj v kratkih dveh letih. Vse te dolgove bo pa v bodoče treba odplačevati. Socialisti zahtevajo, da bi morala OeVP pristati na zvišanje raznih dajatev in pristojbin, kot n. pr. za elektriko, voznine na železnicah, torej v glavnem pri podjetjih, ki so podržavljena in jih imajo v rokah socialisti. Na ta način bi bil primanjkljaj znatno zmanjšan in se državi ne bi bilo treba tako zadolževati.
»Če bi socialisti bolje gospodarili« odgovarjajo pri OeVP, potem ne bi bilo treba delati dolgov, kajti po njihovem mnenju je gospodarstvo v podržavljenih podjetjih slabo, če bi bile te industrije v privatnih rokah, bi lahko njih dobičke obdavčili in tako dobili nove vire državnih dohodkov. Prav posebno pa zamerijo socialistom, da so celo proti izdajanju »ljudskih delnic«, katerih izkupiček bi naj kot svež denar dotekal v podržavljena podjetja in_
jim omogočil nove investicije ter modernizacije. Socialisti pravijo, da bi izdajanje ljudskih delnic bilo zgolj razprodaja državnega premoženja. V resnici so pa zategadelj proti, ker bi na ta način sedaj podržavljena podjetja bila vsaj deloma reprivatizi-rana in bi preko privatnega kapitala, ki bi na ta način prišel do soudeležbe v teh pod jetjih, OeVP pridobila v njih večji vpliv na škodo socialistov. Pri dosedanjih izdajah ljudskih delnic se je namreč izkazalo, da so slednje prišle v le majhni meri v roke malih ljudi, to je ljudstva, ampak da so povečini ostale v rokah bank in velikih in teresnih skupin finančnikov.
Je to spet izrazito politični prepir, za nas pa ostaja žalostno dejstvo, da državni dol govi rastejo in da jih bomo mi vsi skupaj morali na ta ali oni način odplačevati.
Prepir o dolgovih, ki se je te dni razvnel, pa ni nastal toliko zaradi skrbi politiko spričo zadolžitve (nekateri ljudje so navajeni živeti na račun drugih), ampak zaradi bližajoče se volilne borbe. Menijo tudi, da je finančni minister letos najel nalašč nekoliko več posojil ter povečal letos državni deficit z namenom, da nam prihodnje leto podari »čisti« proračun, kajti v-oktobru prihodnjega leta, vprav v času ko je vsako leto objavljen novi proračun, nas bo osrečil z izenačenim proračunom, kar bo vsekakor ugodno vplivalo na razpoloženje volilcev. Na ta račun je že letos ukrenil potrebne priprave in najel več denarja. To so umetnije, ki jih finančni in računovodski strokovnjaki dobro poznajo. Takšna je pač politika.
Oglasili so se celo uradniki
Državni uradniki so tudi postavili zahtevo po izboljšanju svojih dohodkov. Zahtevajo izenačitev z zasebnimi nameščenci, ki imajo 14 letnih plač. Zaenkrat jim je finančni minister to zahtevo odklonil, toda kaj se bo zgodilo do volitev, še ne vemo. Ako se jim posreči uveljaviti svoje zahteve, se bodo nato gotovo oglasili zopet privatni uradniki, in zahtevali izenačitev z državnimi nastavljenci glede — penzije. In tako gre lestvica navzgor.
OeVP se pripravlja na volitve
Konec novembra bo OeVP imela svoj letni občni zbor v Innsbrucku, kjer bo določila svojo taktiko in strategijo za prihodnje volitve. V zadnjih mesecih šo jo razni finančni in korupcijski škandali spravili v nekoliko neroden položaj, toda prav najbolj tolsti izmed teh škandalov »afera Ha-selgruber« se je izkazala kot zahrbten jarek, v katerega so se naenkrat prekucnili tudi socialisti. Sef OeVP-jevske mestne organizacije na Dunaju Polcar je moral iti in na njegovo mesto je prišel podžupan Weinberger ter ob izdatnem jesenskem deževju čez to neprijetno zadevo že bujno raste trava. Da se v bodoče ne bodo več dogajale podobne stvari, je sedaj OeVP ustanovila »Fond Julija Raaba«, v katerega se bodo stekali prispevki za vzdrževanje stranke, kajti kljub temu, da »dela za javni blagor«, ta stranka, kot tudi vsaka druga politična stranka, brez denarja ne more izhajati. V ustanovitvenem razglasu je rečeno, da bo zbiranje tega sklada in njega u-porabo nadzoroval sam kancler in bo na ta način preprečena sleherna korupcija. Socialisti seveda niso tega mnenja, ampak pravijo, da se bodo namesto podrejenemu Polcarju morebitni darovalci sedaj lahko prikupili samemu kanclerju, kar seveda v vsakem primeru nekoliko bolje. O financah lastne stranke pa socialisti seve molče.
Njihova sramota
Razgovor o ustavitvi atomskega oboroževanja,
ki jih vodijo v Ženevi predstavniki Združenih držav, Velike Britanije in Sovjetske zveze, je minuli četrtek prekinilo sporočilo ameriške atomske komisije, da je prav v istem času Sovjetska zveza izvedla dve novi atomski eksploziji.
To sporočilo je sovjetske delegate v Ženevi prav posebno pa v New Yorku, spra-velo v neprijeten položaj, kajti par dni prej je glavna skupščina Združenih narodov izglasovala resolucijo, ki poziva vse države članice, da z ozirom na začeto konferenco v Ženevi ustavijo atomske poskuse za nedoločen čas. Resolucija je bila izglasovana na ameriški predlog in proti volji Sovjetske zveze in njenih satelitov.
Sovjetski delegat je po izidu glasovanja
»Družina«, verski list, ki ga izdaja apostolski administrator za Sloveniji pripadli del goriške nadškofije, se v svoji novem-berski številki bavi tudi z odlokom koroške deželne vlade o odjavah otrok od slovenskega pouka in pravi med drugim:
»Vclenemški zagrizenci okoli deželne vlade na Koroškem so si izmislili najbolj pretkan, pa tudi najbolj hudoben način, kako bi v doglednem času uničili zadnjo kapljo slovenske krvi na Koroškem. Vrgli so se na šolsko področje in predlagali ter izglasovali, naj na mešanem ozemlju, kjer so se doslej otroci skupno učili obeh jezikov, starši še posebej odločijo, ali naj se njih otroci uče tudi slovenski ali ne. Že vnaprej je očividna vsa pretkanost, pa tudi vsa hudobija tega deželnega odloka, ki je bil medtem že dejansko izveden!
Prvič gre za mešano ozemlje, na katerem Slovenci niso nobena manjšina, pač pa prava in ponekod kar absolutna večina. In tu
naj bi posegla vmes še »sveta« pravica staršev, da še sami odločijo to vprašanje? Ali ni to zločestno roganje iz resničnih svetih reči? Kaj pa pove pritisk na starše, kaj ne-postavno nabiranje glasov, kaj grožnje učiteljstvu, kaj nasilno poseganje same državne policije, kaj vsestranska gospodarska odvisnost itd.? Vse to vemo, vse to pa še bolje vedo tamošnji gospodje, ki so si to izmislili in za sedaj tudi dejansko izvedli. In zato je v prvi vrsti njihova sramota tudi končni izid tega famoznega »šolskega plebiscita«, namreč da je le pičla petina otrok z molkom izrazila željo, da se še naprej uči tudi slovenščine.
To je njihovo dejanje in ne dejanje našega ljudstva na Koroškem. Na moč očiten je tudi protiustaven značaj tega dejanja. Člen 7 Državne pogodbe določno prepoveduje vsako delovanje, ki bi bilo naperjeno proti narodnim pravicam slovenske in hr-vatske manjšine v Avstriji.«
SLOVENCI
dama in pa j a etn
Slovenski tabor v Dolini pri Trstu
Zadnjo nedeljo v oktobru se je zbralo 1500 Slovencev iz Trsta in okolice ter iz Gorice, da proslavijo 80-letnico prvega slovenskega tabora na istem kraju. Na trgu pred cerkvijo so sc že dopoldne začeli zbirati taborjani, stare ženice in zorne mladenke, kmečki očanci in uradniki iz mesta, razumniki in delavci so si segli v roke, da se spomnijo na čas, ko so naši očetje položili kamen na katerem je potem zrastla stavba slovenske' narodne in kulturne skupnosti. Zborovalce je pozdravil domačin g. Ful-vij Simič. Posebej je poudaril lepo udeležbo rojakov iz Gorice, z goriškini mestnim svetnikom dr. Sfilihogojem na čelu. Na prireditev so poslali svoje zastopnike še Slovenska katoliška skupnost, ki jo je predstavljal predsednik dr. Simčič, Slovenska prosveta, Slovenska matica, Slovensko dobrodelno društvo in druge organizacije.
Glavni govornik na zborovanju je bil odvetnik dr. Josip Agneletto, tržaški mestni svetnik, ki je posegel v zgodovino slovenskega narodnega gibanja pred 80 leti ter orisal usodo našega naroda v tem težkem in burnem razdobju. Bilo je mnogo trpljenja in žrtev, vendar nas sovražne sile niso premagale. Tudi danes vstaja nov mlad rod, v katerem IhkIo ideali dedov živeli in sc razvijali naprej. Zaključil je: „Slovcnci vedno in povsod! Bog živi!”
Nastopilo je še več drugih govornikov, vmes pa so pevci zapeli več vzpodbudnih pesmi. V imenu goriških Slovencev je spregovoril dr. Sfiligoj, pre-čitali so tudi pozdrave koroških Slovencev.
Po akademiji so se vsi taborjani podali v cerkev, kjer je daroval sv. mašo sivolasi, splošno spoštovani msgr. Ukmar iz Trsta. Zvečer pa je bila za zaključek igra „Veseli dan ali Matiček se ženi”, ki jo je nabito polna dvorana sprejela z živahnim odobravanjem in tudi ni štedila s priznanjem igralcem pod vodstvom prof. Peterlina.
Vkljulevanje v mednarodno umetnost
Slovenska igralska akademija v Ljubljani je pred kratkim prejela sporočilo, da je bila sprejeta v „Mednarodno zvezo za gledališke raziskave” kot redna članica, dočim je bilo Hrvaško narodno gledališče v Zagrebu sprejeto kot dopisni član.
Ta mednarodna ustanova si je zastavila za nalogo, da posreduje sodelovanje posameznih narodnih gledališč na področju znanstvenih raziskav ter izmenjave izkušenj, gostovanj in televizijskih predstav.
Slovenski glasovi na tujih odrih
Iz Belgije se je po daljši uspešni turneji vrnila skupina opernih solistov ljubljanskega Slovenskega narodnega gledališča, med katerimi so bili nekateri pevci, ki jih tudi na Koroškem dobro poznamo: sopranistka Vilma Bukovčeva, mezzosopran Božena Glavakova, tenor Miro Brajnik in bariton Samo Smerkolj. Povabili so jih v Belgijo, da z njihovimi glasovi proslavijo stoletnico skladatelja Puccinija, V Kraljevskem gledališču Le Mons je Bukovčeva nastopila na gala predstavi v vlogi Mimi v Bohčme in dosegla naravnost prekipevajoč uspeh pri publiki in nadvse pohvalne kritike v časopisju. Ta svoj uspeh je ponovila tudi v „Buttcrfly”, kjer so pa tudi drugi slovenski pevci bili zelo pohvaljeni. Nek list je tenorista Brajnika celo primerjal s slavnim nedavno umrlim italijanskim pevcem Benjaminom Giglijem. Tudi Glavakova in Smerkolj sta lahko s kritikami zelo zadovoljna. Pevci so sprejeli tudi več vabil za ponovna gostovanja v bližnjih mesecih po večjih opernih gledališčih Belgije.
Prijatelj Slovencev v Franciji umrl
V La Nouvelle Vault je umrl Phileas Lebesgue, kmet in francoski kulturni delavec, čeprav je bil zelo izobražen mož in poznal več tujih jezikov, med njimi novogrščino, portugalščino in slovenščino, se je preživljal s kmečkim delom na svojem posestvu. Obenem pa se je zanimal za tuje književnosti in iz njih prevajal za francoske revije. Najbolj pogosto je priobčeval svoje prispevke v znani reviji „Mcrcure de France”. Med drugim je stalno sledil slovenski književnosti in je dobival sproti vse novoizšlc knjige iz Slovenije. Tako dobro se je naučil našega jezika, da je celo v njem pisal. Leta 1929 je v nekem časopisu objavil v slovenščini poslanico, ki se začne: ..Dragi Slovenci, moji prijatelji”. Dočakal je visoko starost 85 let.
DEŽELA, KJER KRADEJO MOLITVENIKE
Angleški pastor Smith je te dni prišel na obisk v New York, pa so mu ob prihodu v mesto ukradli molitvenik. Ameriškemu poklicnemu prijatelju, ki ga je sprejel, je bilo to zelo neljubo in ga je vprašal, če naj tatvino prijavi policiji-Smith je pa naglo odgovoril:
»Nikakor ne! Hvaljena dežela, v kateri kradejo molitvenike!«
Papež Janez XXIII. med Slovenci
Leta 1927 je tedanji predstavnik Sv. stolice v Bolgariji, apostolski delegat nadškof Roncalli, sedanji papež Janez XXIII., obiskal Ljubljano, prestolnico Slovenije. Tedanji ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič je naslednje zapisal v svoj dnevnik:
»Visok obisk. V sredo 9. novembra me je obiskal nadškof Roncalli, apostolski vizita-tor v Bolgariji. Peljal sem ga V zavod (škofijsko gimnazijo v Št’ Vidu, op. ur.) v novo frančiškansko cerkev v šiški in v tiskarno. Vse mu je bilo zelo všeč in nam je čestital.«
V zavodski kroniki piše M. štular: »Dne 9. novembra 1927 pa nam je pripeljal Presvetli zopet visokega gosta. Obiskal nas je namreč prevzvišeni gospod nadškof Angelo Roncalli, apostolski vizitator v Bolgariji. Nadškof je bil poln pohvale nad zavodom in njegovim delom.«
Dne 12- novembra zvečer se je nadškof Roncalli udeležil v ljubljanskem bogoslovju akademije v čast sv. Jozafatu, ki jo je priredil semeniški odsek Apostolstva sv. Cirila in Metoda. O tem poroča »Kraljestvo božje« v L številki leta 1928 na str. 22 takole: »Celotni prireditvi je dala poseben značaj navzočnost in pa domače besede apostolskega vizitatorja Bolgarije, nadškofa RonCallija. Na svoji pot iz Rima v Bol-
Prva vest o zlatem mestu, katerega povezanost s svetopisemskim kraljem Salomonom je dala povod za razne pustolovske legende, izvira iz leta 1739. Prinesli so jo trije Buri, kot so imenovali holandske naseljence v Južni Afriki. Bili so na lovskih pohodih in so po večmesečnem potovanju prodrli skozi puščavo Kalahari proti severu in prinesli s seboj pravo zlato. Pripovedovali so, da so odkrili mogočno mesto sredi nragozda in da med razvalinami mesta ležijo na vseh koncih in krajih kosi zlata. Po pripovedkah prvih odkriteljev Fa-tunija nekdanji prebivalci niso cenili zlato kot plemenito kovino. Baje so celo ceste tlakovali z zlatimi ploščami. Do sedaj še nič ne vemo, kdo je to mesto zgradil, in tudi nič o zgodovini vladarjev tega mesta in o prebivalcih države, katere prestolnica je očividno bilo. Domnevajo, da mora biti mesto svetopisemsko staro in da je mogo-
garijo se je ustavil za nekaj dni v Ljubljani in ob tej priliki obiskal tudi naše semenišče. S slovensko pesmijo in francosko besedo smo pozdravili v svoji sredi zastopnika velike misli miru Kristusovega v kraljestvu Kristusovem ... Nato je spregovoril v razumljivi latinščini apostolski vizitator. Takoj smo spoznali, da so njegove misli tudi naše misli, kar je tudi sam poudaril z besedami, da je dobro razumel govorico naših src. .. Vodil nas je v Carigrad, kjer nam je iz besedi starega častitljivega metropolita kazal žejo vzhodnih kristjanov po isti ljubezni — ljubezni Kristusovi, ki objema ves svet. In še Bolgarijo nam je pokazal v luči Kristusove ljubezni, kamor tudi njega vodi isti ljubezen. Povedal nam je, da ljubi Bolgarijo, in sicer zato, ker ve, da bolgarsko ljudstvo pozna in ljubi Kristusa; kdor pa ljubi Kristusa, ni daleč od njegove Cerkve. Tudi nam je priporočal jto ljubezen, ki naj se kaže zlasti v molitvi, da bi po vsem svetu zavladal mir Kristusov. Iz vseh njegovih besed sfno čutili in doživljali dih onega mogočnega vetra, ki izhaja iz Kristusa in prihaja iz večnega Rima ter se razširja po vsem svetu, katerega šumenje se izliva v tiho molitev: Da bi bili vsi eno.«
če tu bila tista pravljična dežela Ofir, od koder je kralj Salomon dobil zaklade za zidanje velikega templja.
Na' poročilo o odkritju zlatega mesta se je že naslednje leto odpravila majhna skupina Burov na pot do Farunija. Nobenega člana te odprave niso več videli živega. Šele leta 1912 so angleški arheologi, ki so prav tako iskali Salomonove zlate rudnike, našli več okostnjakov 65 milj južno od pogorja Kujrumbugu. Po železnih delih njih starinskih pušk so spoznali, da gre za člane tiste burske odprave v Faruni, ki prav tako ni dosegla cilja.
Šele leta 1868 so ponovno poskusili priti do zlatega mesta v džungli. Tokrat je mož, ki se je sam odpravil na pot, imel več sreče kot njegovi predhodniki. Tedne in tedne si je s služabnikom sekal pot skozi gosto džunglo in končno prišel do mogočnih utrdb, katerih razvaline je prerastel pra-
gozd. Bil je to Matija Koorts. Po povratku je opisal to trdnjavo, ki je merila 400 kvadratnih metrov. Sicer je jasno, da ni prišel do samega Farunija, vendar je našel že tu toliko zlata, da si je ž njim napolnil žepe in se vrnil v Capetown kot bogat mož. Njegova pravljična najdba pa mu je popolnoma zmedla glavo. Metal je zlato skozi okno na cesto in se po enem letu ponovno odpravil na pot v Faruni. Tokrat pa se ni več vrnil.
Minilo je 77 let predno je prišlo do novega poskusa, prodreti do srca neznane zlate dežele. Južnoafriška vojaška letala so leta 1944 pri poletih nad puščavo Kalahari napravila več nenavadnih posnetkov. Na štirih slikah je bilo jasno videti ostanke človeške naselbine, katere ostanki so štrleli iz pragozda. Po računih letalcev leži to mesto v razvalinah med mogočno reko Zambezijem in veliko stepo, okoli 300 kilometrov zračne črte od Viktorijinih slapov. Kdor pa hoče priti do tja, si mora s sekiro v roki dva tedna utirati pot po neraziskani, gosti džungli ali pa kreniti preko strmih gora Kurumbugu in nato preplezati okoli 180 metrov globok prepad, ki loči to gorovje od gostega pragozda. Potem je pa še teden dni nevarne hoje skozi džunglo.
Kljub tem neugodnim upom je leta 1945 Bur Lodewijk Wisagie, ki si je preskrbel kopije posnetkov, znova poskusil. Podobno kot Koorts.' je tudi on prišel do mej izgubljenega mesta in našel mnogo zlata. Težko obložen z zlatom se je vrnil nazaj skozi puščavo. Z zadnjimi močmi je prišel do Okowange, poslednje policijske postaje na robu puščave Kalahari. Spotoma je pa pometal stran vse zlate kose, le enega je prinesel seboj. Od napora je bil tako zdelan, da je takoj po prihodu umrl. Umirajoč je službujočemu stražmojstru lahko samo še zašepetal: »... 25 milj severozahodno... gore Kurumbugu ... 20 milj proti zahodu.« Nato je izdihnil.
Policijski stražmojster je na podlagi teh pomankljivih podatkov vzel dopust in z dvema domačima bečuanskima zamorcema, ki sta tudi služila pri policiji, je odšel iskat zlato. Prekoračili so omenjene gore in dospeli do globoke soteske, ki pada najmanj 180 metrov strmo na dno in je 1500 metrov široka. Ker niso imeli planinske opreme, so se morali vrniti. Popolnoma zaman pa njihova pot ni bila, oni so namreč našli ostanke burske odprave, ki je šla isto pot 205 let prej.
Po podatkih policijskega stražmojstra sta opremila Južnoafričana Wessels in Pentz leta 1954 novo odpravo, ki je imela mnogo hrane in tudi radijski aparat. S posebno pripravljenim avtomobilom sta se približala Faruni ju na 150 milj razdalje. Tako se je vsaj glasilo zadnje radijsko poročilo.
Še enkrat je prišla -neka odprava v bližino' zlatega mesta. To pot pa niso iskali zlata. Južnoafriški polkovnik van der Ho-ve, znan etnolog, je po nalogu Britanske radijske družbe iskal pritlikave pigmejske rodove in pri tem v pragozdu slučajno prišel do zunanjih zidov Farunija. Z visokega drevesa je z daljnogledom videl mogočne kamnite bloke in razvaline. Ker pa ni imel več hrane in se mu je mudilo nazaj v Kap-sko mesto, ni prodiral dalje proti skrivnostnemu mestu. Napravil je le nekaj posnetkov na daljavo. Za Lodewijkom Visa-giejem je bil menda on edini belec, ki se je približal tem razvalinam in se srečno vrnil. Toda on ni iskal zlata, ampak je raziskoval posebnosti pigmejskih zamorcev.
Zgodovine Farunija pa še ni konec, še vedno sc bo kdo našel, ki bo mislil, da je treba iti po zlato, ki leži v Faruni ju na cesti. Seveda se zanimajo za stvar tudi resni znanstveniki. Sedaj 7 znanstvenikov pripravlja odpravo, ki bo uporabljala helikopter (Hubschrauber). Če se bo podjetje posrečilo, bomo morda zvedeli kaj več o ljudeh, ki so imeli toliko zlata, da so z njim tlakovali ceste v svoji državi.
Dr. D.
t Živež iz morja
Zemeljske celine postajajo vedno bolj siromašne. Toda gladina morja je dosti večja od zemeljske površine in v morju so vse snovi, ki jih potrebuje človeško telo. Treba bo torej obdelovati morje. V njem v veliki so v veliki množini alge, podvodne rastline, ki jih je moč na razne načine koristno uporabiti. »Podvodni poljedelec« je poklic bodočnosti. Francija na primer že računa s tem, da ji sčasoma ne bo več treba kupovati v tujini tisoče ton sena za živino. Govedo in konje bodo hranili s posušenimi algami. Znani kemik Rees je tudi res že uspešno krmil sestradane konje z rdečimi algami. •	\
Danes poznamo že tudi kruh iz alg in planktonove juhe. V Ameriki so iz alg izdelali zdravilo proti tvorom. Profesor Gee-sat je v Franciji delal z algami uspešne poskuse pri transfuziji krvi.
In še bi lahko naštevali stvari, ki smo jih že dobili iz alg; sladkor, pivo, vino, filme, plastične snovi itd.
Francoski strokovnjak profesor Cheneveč pravi, da bi alge lahko uspevale tudi v globini petih metrov, kar bi gojenje zelo poenostavilo. Presadil je alge iz globine tri- ✓ desetih metrov bliže vodni površini in so lepo rasle.
Kako resno gledajo velike države na možnost podvodnega poljedelstva dokazuje Oddelek za podvodna raziskovanja pri francoski mornarici, ki mrzlično išče naraščaja.
Skrivnost »zlatega mesta" v pragozdu
Zlati zakladi so človeka že od nekdaj silno pritegovali. Čarobna zapeljivost zlata, ki ga je neki cerkveni očak imenoval ključ, s katerim vrag odpira pekel, se vleče skozi tisočletja. Pri iskanju zlata in bogastva so odkrili ljudje neznane dežele in izginule omike. Na lovu za rumeno kovino so podjarmili tuje narode, uničili mogočne države in razdejali cvetoča mesta. Z zemljo izravnana mesta so utonila v pozabo, njih zakladi pa 'živijo dalje v skrivnostnih pravljicah in legendah. Med temi je tudi zgodba o mestu Faruni, »izgubljeno zlato mesto” ob robu puščave Kalahari, ki še vedno čaka na odkritje. Mnogo odprav je že poskusilo premagati močvirno divjino, ki loči to skrivnostno južnoafriško »zlato mesto” od znanega sveta, a brez uspeha.
FRAN ERJAVEC, Pariz:	214
koroški Slovenci
III. del.
Ta teror je bil naperjen zlasti proti duhovnikom, emigrantom in njih sorodnikom ter »banditom«, t. j. tistim, ki so z orožjem napadali režimske pristaše. Dne 3. IV. 1798. so iznova strogo ukazali ravnati se po revolucionarnem koledarju, da bi se »korenito pozabilo na kra-ijevi in duhovniški režim«. Ob petkih je bilo prepove-dano prodajati ribe, vnovič je bila prepovedana javna služba božja in pazno so nadziral/, da so kmetje praznovali »dekade«, ne pa nedelj. Hoteli so s pomočjo frama-sonov za vsako ceno zatreti krščanstvo in zopet uveljaviti — kakor nekoč Robespierre — »vero v Najvišje Bitje«, katero so pa vsi odklanjali in se le norčevali iz nje. Režim je zatiral zasebne verske šole, ni pa imel denarja, da Bi vzdrževal svoje brezverske. Večkrat so se posluževali Pravih smešnosti in so n. pr. ukazali v starih gledaliških igrah nadomestiti vladarje z republikanskimi dostojanstveniki. Toda večina teh terorističnih zakonov se je izvajala le delno, ker jih ni nihče jemal resno in celo med krajevnimi oblastmi je vladal proti krvoločnosti vedno itttjši odpor, a posebno je odbijala ljudstvo protiverska politika režima.
Da bi se direktorij vzdržal na oblasti, se je poslužil Pri volitvah 1. 1798. nekdanjih Robespierrovih metod. Postavil je sam kandidate in prepovedal vsako delo opozicije, a navzlic vsemu terorju in goljufijam so pomenja-ic te volitve pravo katastrofo za režim, kajti izvoljeni so Bili skoro sami — anarhisti. Glede na to so potem dne D- V. kratko in malo izključili 98 poslancev, na njih mesto pa imenovali nekaj svojih kreatur, en del poslanskih sedežev so pa pustili sploh nezaseden in tak režim
so potem proglašali za — »ljudsko suverenost« (praznovali so z velikimi slovesnostmi pelo njen praznik).
S takimi sredstvi si je režim potem 'vnovič podaljšal življenje za eno leto (1798) in odstranil strah pred protirevolucijo vsaj tako dolgo, dokler je trajal na frontah mir. Toda vsa smer politike direktorija je vendarle opogumila stare jakobince, da so začeli vnovič dvigati glave. Vodili so žilavo propagando zlasti proti nezaslišani korupciji pri vojaških dobavah ter obtoževali vojne dobičkarje in verižnike, a velikanski državni primanjkljaj so pripisovali tatvinam in poneverbam. Jasno je, da je skušal direktorij prisiliti tudi te k molku, toda brez učinkovitega uspeha. Novi jakobinci so se pokazovali vredni nasledniki *starih.'Glavna njihova propaganda je obstojala v pozivanju k maščevanjem in umorom. Eden izmed njih je kratko in malo zahteval pokolj 50.000 meščanov „v spomin” na Robespierra in Babeufa, drugi so terjali odpravo svobodnega gospodarstva itd. Pri tem jim je pa šel na roko tudi režim sam. Dne 12. VIL je bil izdan zakon o talcih, osndvali so posebne vojaške komisije za zatiranje nezadovoljstva in v vsaki občini so sestavili sezname plemičev in sorodnikov emigrantov, ki naj bi odgovarjali za uboja »patriotov”, t. j. režimskih podrepnikov. Ljudstvo je že čisto otopelo, le proti novim vojaškim novačenjem je izbruhnil zlasti v južni Franciji vnovič ljut odpor, ki je pa služil bolj razbojništvu nego državljanski vojni. Vršile so se prave bitke in bati se je bilo že splošile vstaje vsega ljudstva. Vlada je hotela z davčnimi predujmi in s prisilnimi posojili gospodarsko uničiti zlasti rojaliste in celo zmerne, državni primanjkljaj pa zmanjšati z brisanjem državnih dolgov, vendar je znašal primanjkljaj za 1. VI. (1799) še vedno 250 milijonov, radi česar je bila vlada potem tudi prisiljena uvajati vedno nove davke in pristoj-Bine. Ves ta sistem je bil zgrajen na ovaduštvo. Tudi kriza kmetijstva se je vnovič močno poostrila, nastal je zastoj v obiti in v industriji, a armade so sc mogle preživljati le z neusmiljenim ropanjem zasedenih pokrajin. Ko-
rupcija in poneverbe so zavzele nezaslišan obseg, zakon o talcih je pa vzbudil pravi gnus ljudstva, zato je ostal po mnogih predelih tudi le na papirju. Za večine terorističnih ukrepov je delalo ljudstvo odgovorne zlasti jakobince, zato je tudi vzplamtelo proti njim povsod naravnost divje sovraštvo. Vsemu temu zlu se je pa pridružil še nov strah pred tujo invazijo.
Čeprav je stala armada zvesto ob strani direktorija, je pa prihajal ta vendarle stalno v nasprotja z raznimi vodilnimi generali. Na eni strani so hoteli tudi ti soodločati pri zunanjepolitičnih vprašanjih, na drugi strani se jih je pa direktorij bal in jih skušal zato potiskati v ozadje. V campoformijskem miru se je n. pr. Avstrija sprijaznila z izgubo Belgije in Porenja, toda o odstopu levega brega Rena je mogel dokončno odločati šele celotni nemški rajh. Glede na to je bil sklican za dne 16. XII. 1797. v Ra-i statt poseben kongres. Tu je mogel šele na osebni pritisk samega Bonaparteja doseči, da se je za Benečijo odrekla Atstrija tudi Mainzu, nakar si je potem Francija bivšo avstrijsko Nizozemsko popolnoma vključila in uvedla v njej svojo lastno upravo. Enako so začeli še pred sporazumom z rajhom uvajati francosko upravo tudi v Porenju. Na splošno je pa šlo zmagovitim Francozom v Rastattu predvsem za to, da čisto razbijejo stari nemški rajh, čim bolj ponižajo cesarjevo avtoriteto, čim bolj oddvoje Prusijo od Avstrije in v čim večji meri zadovolje svoje imperialistične pohlepe. To razširjanje francoskega vpliva je seveda skrajno vznevoljilo Avstrijo, češ da segajo francoske zahteve daleč preko campoformijskega miru. Nemški državni zbor je končno pristal na odstop levega brega Rena, a Av-strija je zato takoj zahtevala novo odškodnino, na kar pa direktorij ni pristal. Ker so tisto spomlad (1798) povzročili tudi Dunajčani hud incident s francoskim poslanikom, je grozil že nov prelom med Francijo in Avstrijo, a ker sta se skušali izogniti vojni še obe, so mir trenutno še rešili, toda napetost je ostala-.
(Dalje prihodnjič)
P * | * S * /\ * N * O * B * R * /\ * N * J * E
GUY DE MAUPASSANT:
(J)Le±iLka kmav
Kosilo, ki ga je markiz de Bertrans priredil za začetek lova, je šlo proti koncu. Pri veliki mizi, ki jo je oblivala močna luč, je sedelo enajst lovcev, osem mladih žensk in stari krajevni zdravnik.
Pogovor je prišel na ljubezen in razvnela se je velika razprava — večna razprava — o vprašanju, ali je moč resnično ljubiti le en sam krat, ali pa večkrat. Eni so navajali primere ljudi, ki so en sam krat v življenju resnično ljubili, drugi so pa zopet pripovedovali o takih, ki so pogosto in silovito ljubili. Moški so na splošno trdili, da se ljubezen, podobno kot bolezen, človeka lahko večkrat loti.
Čeprav tega nazora niso mogle meni nič tebi nič spodbiti, so ženske bolj opirajoč svoje mnenje na poezijo kot na stvarna o-pazovanja, zatrjevale, da je ljubezen, prava, velika ljubezen dana umrljivemu človeku samo enkrat v življenju. Podobna je streli, ki vse, kar zadene, uniči.
Markiz, ki je pogosto in mnogo ljubil, je tem nazorom živahno ugovarjal:
»Rečem vam, da je mogoče večkrat ljubiti, in to z dušo in telesom. Omenili ste ljudi, ki so si iz ljubezni vzeli življenje, kot dokaz, da ni možna več kot ena sama goreča ljubezen. Jaz sem vsekakor drugačnega mnenja.« Končno so se obrnili na doktorja, dolgoletnega podeželskega zdravnika in ga pozvali, da naj ta spor razsodi.
Zdravnik pa je odvrnil, da bo namesto svojega mnenja raje povedal zgodbo o 55 let trajajoči ljubezni.
»Pred tremi meseci sem bil poklican k bolniški postelji neke na smrt bolne stare ženske. Ležala je v svojem stanovanjskem vozu, v katerega je bil vprežen star konj, a spremljala sta ga dva velika črna psa. Župnik je že prišel. Določila je kar naju za izvršitelja njenega testamenta. Da nama pa pojasni pomen svojih poslednjevoljnih določb, nama je povedala zgodbo svojega življenja. — Nikdar nisem slišal tako svojevrstne zgodbe, ki bi mi tako globoko segla v srce.
Njen oče je bil pletilec košar in tudi mati je pletla jcrbase. Stalnega doma niso imeli nikjer, ampajt vozili so se iz kraja v kraj. Že kot otrok je postopala po cestah, oblečena v cunje, bila je majhen umazan črv.
Voz se je vselej ustavil pred vasjo,, izpre-gli so in se lotili popravljanja košar. Ko je dekletce nekoliko doraslo, sta jo roditelja pošiljala po hišah, da je nabirala poškodovane košare in pletene naslanjače.
Nekega dne, ko je vprav dopolnila enajsto leto, je za pokopališkim zidom naletela na Ghoquetovega fantiča, ki je jokal zato, ker mu je nekdo vzel dva groša. Solze meščanskega fantka, ki bi po njenih predstavah njene drobne glavice moral živeti srečen in zadovoljen kot v deveti deželi, so jo pretresle. Stopila je k njemu in ko je zvedela za vzrok njegove žalosti, mu je vsula v njegove bele dlani ves denar, ki ga je
imela pri sebi, sedem grošev. Se razume, da jih je deček brez obotavljanja vzel in si o-, brisal solze. Deklica je bila tako iz sebe, da si je. drznila fantka objeti. On je tako zatopljeno gledal denar v pesti, da si je objem pustil dopasti. Ker je ni zavrnil, je začutila v sebi nov pogum in objela ga je še enkrat, z obema rokama in z vsem srcem. Nato je zbežala.
Mesec in mesece je sanjarila o tistem kotičku pokopališča in o malem dečku. V tipanju, da ga znova vidi, je kradla denar staršem, si pridobila groš tu, groš tam. Ko je zopet prišla na stari kraj, je imela v žepu dva franka. Toda apotekarjevega sina je mogla videti samo od daleč skozi šipo na vratih v lekarno staršev.
Ko ga je prihodnje leto srečala, je vprav igral frnikulo s svojimi prijatelji. Vrgla se je nanj in ga tesno objela. S takšno strastjo ga je poljubljala, da je fant začel tuliti od strahu. Da ga pomiri, mu je zopet dala denar: tri franke in dvajset grošev, pravcat zaklad, ki gja.je fant ogledoval s široko razprtimi očmi. Vzel ga je in pustil se ji je mi-lovati kolikor je hotela, še štiri leta mu je tako zdajala vse svoje prihranke in on se ji je zato pustil milovati.
Ona je mislila odslej samo nanj in tudi on jo je čakal z neko nestrpnostjo, čim jo je zagledal, je planil k njej, pri tem pa je srce dekleta začelo kar poskakovati od veselja.
Potem je nekega dne izginil. Poslali so ga v višje šole. Ona je to zvedela s pomočjo spretno zastavljenih pozvedovanj. Z naravnost neskončno diplomacijo je končno dosegla, da so starši svoj vozni red spremenili po njenih željah.
Po dveh letih ga je znova videla. S težavo ga je prepoznala, tako se je spremenil. Zrastel je, bil je čeden ih postaven v svoji obleki, pošiti z zlatimi gumbi. Delhi se je, kot da je ne vidi in šel ponosno mimo nje.
Vsako leto se je vračala, šla je mimo njega, ne da bi si upala ga pozdraviti, ne da bi ji on privoščil en sam pogled. Vendar ga je vroče ljubila. Dejala mi je: »To je bil edini moški, ki sem ga na svetu opazila, gospod doktor, drugi so bili za mene kot da bi jih ne bilo.«
Njeni starši so umrli. Ona je najprej izvrševala njihov pokljc. Nekega dne, ko je zopet prišla v kraj, kjer je izgubila svoje srce, je videla, kako je ik Choquetove lekarne stopila neka mlada ženska, ki jo je njen vroče ljubljeni vodil pod roko. Bila je njegova žena. Bil je torej poročen.
Istega večera je pletilka košar skočila v vaški ribnik. Toda neki pijanec, ki se je pozno vračal domov, jo je potegnil iz vode in j6 zanesel v lekarno. Mladi Choquet je prišel v domači halji, da ji nudi pomoč. Zgleda, da je ni spoznal. Slekel jo je in jo drgnil, da se je ogrela. Nato ji je dejal s trdim glasom: ,Ali ste znoreli? Kako more biti človek tako neumen.’ — To jo je ozdravi-
lo. Govoril je z njo! Dolgo časa je bila vsa srečna. Tako je šlo življenje naprej. Ona je krpala košare, v mislih pa je bila pri Choquetu.
Kot sem že omenil, je to pomlad umrla. — Potem, ko mi je povedala to žalostno zgodbo, je me prosila, da naj tistemu, ki ga je tako globoko ljubila, izročim vse njene prihranke. Sama mi je rekla, da je samo zanj delala, da, večkrat se je celo postila, da je mogla nekaj dati na stran. Hotela je biti gotova, da bo po njeni smrti vsaj enkrat mislil nanjo.
Izročila mi je 2327 frankov. Od tega je bilo 27 frankov namenjenih za župnika za pogreb, ostanek sem pa jaz vzel s seboj.
Naslednjega dne sem se podal k Choque-tovim. Glas se mu je tresel, ko sem mu začel pripovedovati in prepričan sem, da se bodo razjokali. Komaj je Choquet doumel, da ga je pletilka košar ljubila, je začel pihati od ogorčenja, kot da bi mu bila ona ukradla dobro ime, ki mu je bilo menda bolj važno kot samo življenje.
Njegova žena je bila prav tako razburjena: .Taka beračica, taka beračica!’
Medtem je Ghoquet vstal in nemirno tekal sem ter tja govoreč: ',Ali morete razumeti kaj takega, gospod doktor. To je najstrašnejše, kar se more moškemu pripetiti. Kaj bi naj storil? Če bi za to vedel, bi jo dal zapreti, tako da bi nikdar ne prišla več iz ječe. To vam zagotovim!’
Bil sem v zadregi zaradi tega silovitega izbruha; nisem vedel, kaj naj rečem in še manj kaj naj storim. Toda moral sem svo-
je naročilo do konca izvršiti. Nadaljeval sem: .Naročila mi je, da vam naj izročim njene prihranke, ki znašajo 2300 frankov. Vendar po .tem kar sem sedaj tukaj slišal, se mi zdi najbolje, da denar izročim revežem.
Oba sta me pogledala, mož in žena, onemela od strmljenja.
Potegnil sem denar iz žepa in vprašal: ,Kaj boste torej storili?’
Gospa Choquet je prva prišla k sebi: ,Vendar, ... če je to bila poslednja volja te žene,... se mi zdi,... da skoraj ne moremo reči ne.’
Choquet je pritegnil: ,Bi pa lahko kaj kupili za naše vnuke.’
.Kakor hočete,’ semAdejal suho.
,Kar dajte nam denar,’ je rekel Choquet, ,saj vam je tako naročila. Ga bomo že mi uporabili za kak dober namen.’
Izročil sem denar, pozdravil in odšel.
Naslednje jutro me je obiskal Choquet. Po nekoliko togem pozdravu je začel z obotavljajočim glasom: ,Ta ženska je vendar zapustila tudi voz? Kaj boste Z njim storili?’
Jaz? Nič! Vzemite ga, če ga hočete.’
/Dobro, veste, pride mi zelo prav; uporabil ga bom kot vrtno utico,’ je rekel.
Nato je odšel.
Kot sem pozneje zvedel, je voz postavil v sredo svojega vrta, za denar pa je nakupil železniške delnice.
To je edina globoka ljubezen, za katero sem jaz v svojem življenju zvedel« je končal zdravnik.
ž&Ulad v aaci
V Porurju se je v povojnih letih naselilo precejšnje število Slovencev, ki ondi delajo po rudnikih in tovarnah. Letos so dobili tudi svojega dušnega pastirja, ko je med nje prišel č. g. Janez Zdešar, svočas kaplan v Wolfsbergu. On ima svojo pisarno v Oberhausen-Sterkrade, Inselstrasse 31. Začel je izdajati tudi lastno dušnopastirsko glasilo „Med nami povedano”. Iz slednjega ponatiskuje-mo prispevek nekega njegovega mladega sotrud-nika, ki je po težkem delu še našel v sebi dovolj moči, da je prijel za pero in se poskusil v pisateljevanju.	Ur.
Nočilo se je že, ko je spet prišel. Ruda so ga imenovali in marsikaj se je govorilo o njem, vendar so ga orožniki pustili pri miru. Morda vse skupaj ni bilo res, .morda so iskali dokazov, kdo ve.
Odkar pomnim, je vedno' nosil siv, po-ndšen nahrbtnik. Bil je širokega obraza, meglenih in nemirnih oči. Nikoli ni dolgo vztrajal na enem kraju. Bil je podoben beraču, vendar nikoli ni prosil miloščirte. Vedeli smo, da hodi v Italijo, to pa je bilo tudi vse.
Vsedel se je v kot za mizo, mi pa okrog njega, saj je vedno vedel povedati kaj novega. Tisto o srnici, zajčku in veverici smo hoteli spet slišati.
Večerjal je z nami, potem pa je odšel na’
seno. štiri dni je kosil, nakladal, grabil, da mu je znoj lil s čela. Bil je neutrudljiv, vendar si v njegovih očeh bral nemir in prečute noči. Četrti dan po večerji pa je dejal očetu, da bi rad z njim govoril. Vsi smo morali iz sobe in sam ne vem, kako sem se neopazno znašel pod klopjo in po vseh štirih zlezel pod mizo.
»Ti si cerkveni ključar«, je začel, »čez 40 let že šteješ in vem, da si slišal tisto o zlatu. Ko so gradili cesto, je bilo ukradeno. Dvaindvajset kil ga je. Kelih in monštran-ca sta zraven, vse, kar je bilo takrat iz cerkve oropano. Tam pod Martinčkom, v tisti votlini ob levi steni je zakopano, če bi se sam ne mogel vrniti...« je pripovedoval.
Ves trd od groze sem zlezel izpod mize, ko je Ruda že odšel, čez nekaj let ga je nekdo videl v Italiji, potem se je začela vojna in nikdar sc ni več vrnil. Oče je bil tudi vpoklican in smrt ga je pokosila na fronti.
Preteklo je 44 let, nihče ne ve, kar vem jaz, vendar ne upam, da bi še kdaj videl tisti košček Slovenije z votlino poti Martinčkom. Morda bo ta zaklad izbrskal in izkopal sosedov Milanček, ki bo v jeseni spet pasel tam okrog. Morda, kdo ve?
51
Veljal je nad 400.000 dolarjev. Ko so ga prvikrat naravnali na luno, so bili opazovalci razburjeni, radovedni in vznemirjeni hkrati. Kaj bodo odkrili na sliki tega teleskopa, ki poveča predmete, ki jih opazujejo, 48.000kratno? Prebivalstvo, živalske črede na luni, mesta, jezera, morja? Ne, nič, česar še ne bi poznala znanost, in na vseh točkah luninega kroga so lahko popolnoma natančno ugotovili njeno vulkansko naravo.
Teleskop na Skalnih gorah je neizmerno koristil astronomiji, še preden ga je uporabljal »Topniški klub«. Zaradi njegove predirne moči so lahko preiskali nebo do skrajnih meja, točno izmerili dozdevne premere velikega števila zvezd in g. Clarke iz cambriške zvezdarne je razčlenil »crab nebula« v ozvezdju Bika, ki mh reflektor lorda Rossa ni nikoli mogel do živega.
Petindvajseto poglavje ZADNJE PRIPRAVE
Bilo je 22. novembra. Deset dni je še manjkalo do odhoda. Samo še eno delo
JULES VERNE:
Potovanje na
je bilo treba srečno dovršiti, a to delo je bilo kočljivo in nevarno in je terjalo neskončno mnogo previdnosti. Kapitan Ni-choll je tretjič stavil, da se bo ponesrečilo. Zakaj top Columbiad je bilo treba še nabiti in stlačiti vanj 200.000 kilogramov strelnega bombaža. Nicholl je morda upravičeno mislil, da bo taka ogromna množina strelnega bombaža povzročila hudo nesrečo in da se bo grmada odličnega streliva pod pritiskom izstrelka sama od sebe vnela.
Grozila je resna nevarnost, a povečala jo je še brezskrbnost in lahkomišljenost Američanov, ki so med federalno vojno brezbrižno nabijali granate s cigaro v ustih. Toda Barbicane si je res želel uspeha in ni hotel, da mu spodleti že pred začetkom; zato si je izbral najboljše delavce, ki so delali pred njim in ki jih ni izpustil izpred oči. Skrbno in previdno si je skušal zagotoviti uspeh.	\
Najprej je odredil, da ne smejo spraviti v ogrado Stone’s Hilla vsega naboja hkrati. Po malem ga je dal jtripeljati v trdno zaprtih vozovih za municijo. 200.000 kilogramov strelnega bombaža so razdelili na zavoje po 250 kilogramov, kar je dalo 800 velikih nabojev, ki so jih skrbno pripravili najspretnejši ognjarji v Pensacoli. V vsak voz jih je šlo 10 in vozovi so prihajali drug
za drugim po Tampa-Townski cesti; tako ni bilo v ogradi nikoli nad 2000 kilogramov strelnega bombaža hkrati. Brž ko je voz dospel, so ga delavci, ki so hodili bosi, takoj izpraznili, prenesli vsak naboj pred žrelo Columbiada in ga spustil vanj z ročnim žerjavom. Odstranili so vse parne stroje iz bližine in pogasili tudi najmanjše ognje dve milji naokrog. Celo v novembru so morali biti več kot previdni, da so obvarovali take množine strelnega bombaža pred sončnimi žarki. Zato so najrajši delali ponoči pri umetni svetlobi, ki jo je dajala luč na prostem, in z Rumkorffovim aparatom so umetno svetili Columbiadu prav na dno. Vanj so lepo zapovrstjo nalagali naboje in jih med seboj povezali s kovinsko žico, ki naj bi hkrati prenesla električno iskro v sredino vsakega izmed njih.
Kajti to množico strelnega bombaža so nameravali vžgati z elektriko. Vse žice, obdane z izolimim trakom, so se spajale v‘ozki odprtini v višini izstrelka; tu so šle skozi debelo steno iz litega železa in se spuščale do tal skozi špranjo v kamnitem oblož-nem zidu, ki so jo pustili nalašč za to. Z vrha Stone’s Hilla je bila žica speljana po drogovih v dolžini dveh milj in je skozi prekinjalo vodila do mogočne električne naprave v Bunzenu. Samo s prstom bi bilo torej treba pritisniti na gumb aparata iq tok bi bil sklenjen in bi hipoma vžgal 200
tisoč kilogramov streliva. Električni aparat bi seveda pognali šele v zadnjem trenutku.
28. novembra je bilo že vseh 800 nabojev in bojev v topovski cevi Columbiada. To opravilo so srečno končali. Toda koliko truda, razburjenosti in bojev je imel predsednik Barbicane! Zaman je bil prepovedal vstop v Stone’s Hill; vsak dan so radovedneži plezali čez plot in nekateri med njimi so bili tako skrajno neprevidni, da so sredi kupov streliva celo kadili. Barbicane se je togotil dan za dnem. J. T. Maston mu je pomagal po svojih močeh, odločno je preganjal vsiljivce in pobiral še tleče ogorke cigar, ki so jih tu in tam odvrgli Tankerji. Trda je predla, zakaj okrog ograje se je gnetlo nad 300.000 ljudi. Michel Ardan se je bil pač ponudil, da bi spremljal vozove do žrela Columbiada; — ker pa ga je predsednik »Topniškega kluba« sam zasačil z ogromno cigaro v ustih, ko je podil neprevidneže in jim dajal tak poguben zgled, je pač sam uvidel, da s takim neustrašenim kadilcem ne pore računati; zato ga je dal še posebej nadzirati.
No, ker je Bog s topničarji, ni nič zletelo v zrak in top so srečno nabili. Tretja stava kapitana Nicholla je bila torej močno tvegana. V top je bilo treba vstaviti samo še izstrelek in ga namestiti na debelo plast strelnega bombaža.
(Dalje prihodnjič)
SELE
(Jubilej. Zgodnja zima)
Koncem oktobra je poteklo 40 let, odkar je naš mežnar Janez Lajmiš po smrti svojega očeta prevzel službo cerkovnika farne cerkve. Že kot deček je bil ministrant, kot fant pa očetov pomočnik pri cerkovniških opravilih. Tako je že nad 50 let v cerkveni službi. Vestno jo opravlja in je primeroma še gibčen, akoravno je s svojimi 65. leti že kandidat za rento. Naj opravlja svojo službo še mnogo let v zdravju, Bogu v čast in faranom v korist!
Na praznik Vseh svetnikov je po lepih jesenskih dnevih v oktobru nepričakovano začelo snežiti in je padlo snega za dobro ped. Tisti, ki so prišli obiskat-grobove svojcev v nizkih čevljih, so bili v zadregi, kako priti v snegu domov. Avtobus je popoldne Še odpeljal, v nedeljo opoldne pa na poti v Sele že obtičal. Sneg je zadržal tudi č. g. Zaletela, ki nas je hotel ob skioptičnih sli-bah in zvočni reportaži voditi na romanje y Lurd, Marijino Selo in še kam. Pričakujemo ga pa ob drugi ugodni priliki.
KRCANJE
Zdaj ko smo poljske pridelke že pospra-v*b, vam še mi sporočamo svoje novice. Po naših gorah pod Svinško planino so večinoma srednjevelike kmetije in so kmetje navezani samo na dohodke iz kmečkih pri-Jcdkov, ponajveč iz živinoreje in gozda, ki Je pa po večini že zelo izsekan. Dobili smo namreč v zadnjih letih elektriko od KE-LAG-a, telefon in cesto z Grebinja, kar nas Je vse skupaj precej stalo. Zaradi velikega pomanjkanja delovne sile in deloma tudi denarja je šlo vse bolj škripavo. Zdaj se Pride z motornim vozilom skoraj na vrh Svinške planine. Da svet zve, moramo tudi Poročati, da pri nas niso dobili dosti pod-Ptsov za odpravo slovenščine iz naših šol rez žuganja in sladkih obljub in grožnja-nu. Zagrozili so nekaterim, da jih bodo nagnali čez mejo v Jugoslavijo, ali pa, da pri-e Tito, če ne podpišejo. Tudi so trdili, da slovenščina ni naš jezik, ampak vindiš ali P<i nemško! In take stvari smo slišali celo 0(1 takih, od katerih bi človek ne pričako-val. To glasovanje je zelo podobno glaso-^nju za »AnschluB« leta 1938 in bodo tudi posledice ta!ke.
Omeniti moramo še tudi, da v Grebinju da dan avstrijske zastave na privatnih hi-d i ni bila izobešena niti ena zastava, ra-zcn na uradnih poslopjih in šolah. Tu se ° 'Uno kaže, kdo je »Heimattreu«.
LOČE
, Loče leže pod veličastno Cerkvijo sv. Ur-a> ki jo je pred 200 leti pozidal še danes nepozabni župnik Lajčaher, a pred dvema etoma obnovil priljubljeni, sedaj upokojeni župnik dr. Ogris. In v sredi naselja je Pd. Juričev dom, od koder se je dne 6. li-stopada (novembra) vil navkeber proti cer-jtvi dolg sprevod mož in žena ter spremljal zadnjemu počitku truplo umrlega gospo-darja Janeza Ulbinga. Po bogoslužju v cer-^vi je sledil pogreb na božji njivi. Sodelo-vala sta dva pevska zbora, nemški in slo-Venski, pa tudi požarna hramba je izkazala Pokojniku poslednjo čast z godbo, a na grobu je spregovoril njen poveljnik in po-n( aril zasluge pokojnika za hrambo proti požarom’ saj je bil dolga leta načelnik ter P £ek°ris,;ne ustanove. Domači g. župnik ..b Škofič je v slovenskem in nemškem jeziku prikazal lik pokojnika, ki je bil mož <rve ljubezni, skrben družinski oče ter požrtvovalni javni delavec, saj je bil občin-* 1 odbornik in cerkveni svetnik. Bil pa je
■	1 1T>arljiv in napreden gospodar na svo-Pjru posestvu. Ljubil je slovensko besedo,
11 pa je pravičen tudi do drugorodcev. ot iskren rodoljub je želel po pesnikovih rotf^h dočakati dan, ko »bo slovenski na svoji zemlji svoj gospod«.
d fC ?1je^ov °^c’ ki je v Dragničah v skoči-n?.ki fari posedoval veliko in lepo pd. Čr-Jevo kmetijo, je bil goreč narodnjak in an tedanjega tamburaškega društva »Slo-ga« v Podravljah.' Tudi brat pokojnika, gnac, ki je padel na vzhodni fronti v dru-
■	*vetovni vojni, je bil zaveden Slovenec 1 Je še malo pred smrtjo pisal piscu teh rsilc 1CP0 slovensko pismo.
tokojni Janez Ulbing je zagledal luč sve-,a leta 1896 v Ločah. Več let pred smrtjo Jc bolehal in zaman iskal zdravja po raznih rajih. Kljub temu pa je trpljenje vdano Ponašal in zaupal v božjo voljo. Poleg do-thaČega župnika so se pogreba udeležili še rijc drugi duhovniki. Žalujoči vdovi s še-?tcrimi otroki ter sorodnikom izrekamo is^ Krerio sožalje.
n ms m Ti omkem
BAJTIŠE
(Smrtna nesreča)
Tragična nesreča je nepričakovano iztrgala iz naše srede mladega, dobrega, vedrega moža.
Hanzej Užnik je bil zaposlen v velepuš-karni Sodja v Borovljah. V četrtek, 6. nov. popoldne je čistil in preizkušal pištolo. Pri tem mu je padla iz rok na tla, se sprožila in strel v prsi mu je končal mlado življenje.
Vest o nenadni smrti je globoko pretresla vse, ki so ga poznali. Bajtiše ne pomnijo take udeležbe pri pogrebu, kakor je bila v nedeljo dopoldne. To je dokaz, kako je bil pokojnik splošno spoštovan in priljubljen, pa tudi dokaz sočutja s preostalimi. Pokojnik je bil star šele 28 let, šele poldrugo leto oženjen in zapušča mater, mlado ženo in sinčka. Izrekamo jim sožalje ob prebridki izgubi, pokojniku pa želimo večni mir!
BILCOVS
V nedeljo, dne 2. novembra sem se podal
v	Bilčovs, ker sem zvedel, da je ondi v petek dne 31. oktobra obhajal svoj 60. rojstni dan naš stari znanec g. Janko Ogris, pd. Miklavž .
Ko sem stopil v Miklavževo gostilno, so mi povedali, da očeta ni doma, kajti odšel je na sinov dom v vasi. Ko sem prišel tja, sem našel Miklavža sredi otrok, ki jih je učil peti Marijine pesmi.
Lepa je bila slika nežnih otrok, ki so s hvaležnostjo zrli v svojega učitelja in prepričani smo, da prav delo za mladino daje našemu jubilantu tisto mladeniško čvrstost in mu' pomaga prenašati številne skrbi in težave, ki jih ima.
Na misel mi je prišla pesem vladike Slomška, ki je iskal veselje povsod, toda nikjer ga ni našel. Ujel ga je šele, ko je na »trato domačo za njim pridirjal,« med igrajočimi se otroki. Tej mladini vceplja Miklavž ljubezen do slovenske pesmi in materne besede. Ko je zazvonilo, je bila pevska ura prekinjena, kajti treba je bilo iti k rožnemu vencu v cerkev, nato pa bo pouk šel naprej.
Mene je ta prizor globoko ganil in iz vsega srca sem čestital našemu Hanzeju k njegovemu življenjskemu jubileju. Za seboj ima dolgo in burno dobo dela za narod. Pet let je bil naš poslanec v deželnem zboru, svetnik Kmetijske zbornice, duša Hranilnice v Bilčovsu. ’
Dolga desetletja je bil in je Miklavž še danes steber kulturnega dela v Bilčovsu. Njegovo delo pa je seglo tudi preko mej domačega kraja.
Tudi mi vsi mu kličemo s pesnikom Simonom Gregorčičem:
O, trosi Bog ti srečo rož na vse poti;
a nam pa daj še mnogo mož, mož vrlih kot si ti!
ŠMIHEL PRI PLIBERKU
Ko so sv. oče umrli, smo v treh tednih dobili novega papeža, pa so morali k volit-
vi	kardinali iz vsega sveta priti v Rim. Odkar pa so umrli naš g. župnik, bo že pol leta, pa še vedno nismo dobili novega. Ali je res dobiti novega župnika toliko teže kot dobiti papeža? In tako še vedno čakamo in čakamo...
Še tistim, ki jim sicer ni dosti za duhovnika, je preveč ta praznota. Hudo je tudi za tiste, ki so navajeni v.edno zabavljati čez župnika. Sedaj pa zabavljajo, ker ni nikogar, čez katerega bi zabavljali.
Nekaterim pa se zdi sedaj bolj zanimivo, ko slišijo več različnih pridigarjev, preje so pa morali vedno enega poslušati. Sedaj namreč upravljajo faro č. g. Srienc iz Št. Lipša, pomagat pa hodijo še vogrški provi-zor č. g. Zaletel. V nedeljo po Vseh svetih so prišli na pomoč še mil. g. kanonik Zech-ner iz Celovca in smo tako imeli kar dvakrat opravilo za rajne: na Vse svete in v nedeljo popoldne. G. kanonik so sami okusili, koliko dela je v Šmihelu in kako nujno potreben bi bil eden, ki bi bil stalno v župnišču. Sedaj pa mora upokojeni g. župnik Verhnjak po sili reševati položaj. Hvala Bogu, da ga imamo in da so kljub »penzi-jonu« še tako mladeniški.
Zadnjič smo omenili v »Tedniku« one, ki so odšli za g. župnikom v večnost, nihče
pa še ni omenil onih, ki so po njihovi smrti odšli iz samskega v zakonski stan. Med njimi so naše cerkvene pevke in igralke Kat. prosvetnega društva.
Dve pevki, ki sta sodelovali že pri nekdanjem mladinskem zboru in potem dolga leta pri cerkvenem zboru, sta nam ugrabila dva ženina:
Rudolf Lenčko, pd. Bognarjevo iz Bistrice, je 3. avgusta odpeljal pred oltar prof. Milan Kupper iz Št. Ruperta pri Velikovcu. Bila je posebno dobra altistka in tudi dobra igralka. Kot bivša gojenka šentru-perške gospodinjske šole je sodelovala tudi pri misteriju »Brezmadežna« in na raznih mladinskih in kulturnih prireditvah. Kar pogrešamo jo, ker je odšla z možem v Celovec. Bog jima daj obilno blagoslova, da bosta vzgojila veliko pevk in pa telovadcev, ker mož poučuje telovadbo na slovenski gimnaziji.
Pavlič Pepko, ki je doma blizu Lenčke in z njo vedno zvesta pevka, pa si je izbral za življenjsko družico Hanzej Pajank iz
Prinašamo poročilo očividca, ki sc jc udeležil otvoritve nove šole v Božjem Grobu pri Pliberku.
V	nedeljo, 9. novembra smo blagoslovili in otvorili pri Božjem grobu novo šolsko poslopje. Hkrati pa je obhajala šola 85-let-nico svojega obstoja.
v Proti deveti uri so se pričeli zbirati pred krasno novo šolo častni gostje, domačini in šolska mladina. Tik pred deveto uro se je pripeljal g. deželni glavar Ferd. Wedenig. Sprejela sta ga v imenu občine g. župan Krof in v imenu šole g. upravitelj Vaud. Ta mu je predstavil šolsko mladino, katero je g. deželni glavar nagovoril v obeh jezikih.
V	sprevodu so se podali udeleženci na grič v mogočno romarsko cerkev. Tam je daroval slavnostno mašo g. prošt in dekan Trabesinger. Med sv. daritvijo je ubrano prepeval cerkveni pevski zbor pod vodstvom g. prof. Miheliča mašne pesmi v o-beh jezikih.
Po sv. maši se je med zvonjenjem novih zvonov in pokanjem možnarjev vil dolg sprevod z griča k novi šoli. šolski mladini je sledila nepregledna množica prebivalcev. Libuška godba pa je zaigrala nekaj koračnic. Na slavnostnem prostoru je pozdravil zbrane goste in domačine g. župan Krof. V obeh jezikih se je zahvalil g. deželnemu glavarju in vsem, ki so pripomogli, da je občina mogla sezidati novo šolo; saj ohčina sama ni mogla prispevati k zidavi več kot stavbeni prostor.
Sledila je slavnostna pridiga g. prošta Trabesingerja. V izbranih in izklesanih besedah je orisal pomen šole, pomen pouka in vzgoje ter se zavzemal za dobro sodelovanje staršev, šole in Cerkve pri oblikovanju mladine. Prav posebno je naglasil, da mora prevevati ves pouk krščanski duh.
Vršila se je nato blagoslovitev nove šole z vsemi lepimi obredi in molitvami, katere uporablja Cerkev ob takih prilikah.
Korajžno so nastopili šolarji s petjem in deklamacijami. V obeh jezikih dobro iz-vežbani so podali sliko o nastanku nove šole ter počastili staro šolo z lepo poslovilno deklamacijo, katero je bila zložila naša pesnica Milka Hartmanova.
Na govorniški oder je stopil g. deželni glavar Ferdinand Wedenig. V dolgem govoru se je bavil z vprašanjem šolstva na dvojezičnem ozemlju, z vsemi dogodki o-koli šolskega štrajka in odjav od pouka slovenščine ter z manjšinsko politiko sploh.
Ostro je obsodil šolski štrajk in njegove organizatorje. Označil ga je kot najmanj primerno sredstvo za rešitev šolskega vprašanja. Govoril je o odjavah od pouka slovenščine ter dobesedno izjavil:
»Nikakor ne razumem staršev, katerih materni jeizk je slovenski in kateri doma z otroki govorijo slovensko — da ti svoje otroke odjavljajo od pouka slovenščine. Niti malo se ne zavedajo, kako krivico delajo s tem početjem svojim otrokom in kaj jim s tem odvzamejo.« Ožigosal je nesramno progagando agitatorjev in s tem javno priznal, da mu je znan pritisk, kateri se je
Rut in 14. septembra sta se poročila pred oltarjem sv. Mihaela. Za priči sta bila Wo-gel Alojzij, šolski ravnatelj v Libučah in mehanik Kotschnig Karel. Kakor sta prej Lenčka in Pepka prepevali pri poroki drugih pevcev, tako jima je pri njunih porokah lepo prepeval cerkveni zbor. Pa ne le pri poroki, tudi potem pri veseli ženitnini.
Še tretjo pevko in igralko smo izgubili: Močilnik Marico, pd. Hribernikovo, tudi iz Bistrice doma. Ta nam je najdalje ušla, prav v Rož. Karel Fugger mora biti res dober ženin in zelo rada ga je morala imeti, da je odšla iz Podjune tja gor na Hodnino v šentjakobski fari! Saj je lepo tam in čemenj toliko kot na Komelnu, toda visoko je in le kam bo sedaj hodila pet in igrat? Četudi je odšla od nas, pa ji želimo veliko sreče in blagoslova.
Naj omenimo še nekaj porok; Peter Wautsche ni hodil daleč vasovat, ampak je kar doma v Strpni v^si poiskal nevesto: Heleno Lach. Tudi Elbe šimej iz Večne vasi, si je izbral nevesto Marijo Kočnik v Gonovecah, kjer je tudi sam stanoval. Habe Angelo, pd. Putanovo iz Breške vasi si je izbral Martin Lipuš iz Prible vasi; Kline Anica, pd. čarfova iz Gonovec, si je poiskala moža v sosednjem Pliberku, Jožefa Moritz. Dne 2. oktobra sta se poročila pred pričama: Stanko Vavti in Krausler Johann.
Vse dobro v zakonu jim želimo, Bog naj naše in njihove želje uresniči!
v zadnjih tednih izvajal na slovenske starše.
Izčrpno se je g. dež. glavar bavil tudi z zadnjo izjavo g. ministra dr. Drimmla v fin. odboru parlamenta, v kateri je odločno odklonil ekstremiste.
Pozival je k pomiritvi v deželi, k bratstvu in prijateljstvu in mirnemu sožitju v deželi. Obsodil je diskriminicijo Slovencev in nesmiselne parole »včerajšnjih patriotov«, ki sicer radi vpijejo »Karnten den Karntnern«, katerih pa v prvih letih po vojni ni bilo nikjer videti. (Bili so takrat zato, ker so izdali Avstrijo in Koroško, v angleških taboriščih. Prip. ur.).
Nakazal je zgodovinsko napako monarhije pri ravnanju z nenemškimi narodnostmi, katera je končno privedla do razpada te gospodarsko tako močne države. Dotaknil se je izvedbe člena 7 avstrijske državne pogodbe in dejal:
»Ves svet gleda na nas, posebno pa preko 70 držav-podpisnic te pogodbe. Če tega člena ne bi dosledno izpolnjevali, bodo prišli sodniki in bodo mogoče razsodili vse bolj trdo, kot imamo sami priložnost.«
V slovenskem govoru pa je g. deželni glavar končal:
»Še vedno sem prepričan, da je odredba o dvojezičnem šolstvu rabljiva in bi bila ob naših prilikah najboljša rešitev šolskega vprašanja.« Sledilo jc temu stavku burno ploskanje in odobravanje s strani navzočega domačega prebivalstva.
Po svojem slavnostnem govoru je g, deželni glavar izročil ključe nove šole g. županu in ta g. šolskemu upravitelju. G. šol. upravitelj Vauti se jc zahvalil vsem odločilnim osebnostim, ki so prispevale svoj delež k zidavi šole; med njimi so g. dež. glavar F. Wedenig, g. poslanec Karel Witt, g. šolski nadzornik vladni svetnik Lovrenc Just, g. okr. glavar višji vladni svetnik dr. Wagner, bivši g. župan Mirko Kumer, g. župan Val. Krof in mnogi drugi.
Zaradi pomanjkanja časa je moral izpasti zahvalni govor g. upravitelja, kar se je zdelo ljudem zelo škoda. Gotovo bi bili slišali mnogo zanimivega iz šolske kronike in iz zgodovine zidave naše šole.
*
Gornja izvajanja moramo le v toliko dopolniti, da sta bila prva, ki sta začela delo za novo šolo prejšnji župan g. Mirko Kumer in šolski vodja g. Vauti, ki sta morala opraviti veliko število poti v Celovec in prebiti marsikatero dolgo turo v uradih deželne vlade, da sta prepričala merodajne o neizogibni potrebi novega šolskega poslopja v Božjem grobu. Gradnja se je že začela za časa prejšnjega večinskega slovenskega župana g. Kumer ja in so bila dela v pretežni večini tudi za časa njegovega prizadevnega županovanja končana, nakar je občinsko upravo prevzel novi, koalicijski župan g. Krof. S tem pa seveda nočemo njegovih prizadevanj zmanjševati pod dejansko mero.
Kar se pa tiče lepih besed, gospoda deželnega glavarja, ni kaj reči. Pač pa imamo ne le ušesa, ampak tudi oči in pamet, ki nam kažejo, da so njegova dejanja drugačna. Odlok o odjavi od slovenskega pouka je on podpisal in izdal in ta je omogočil odpravo slovenskega pouka na mnogih šolah.
rBla(f&sJooiteo šole pri Orožjem (jrotitt
Mnenje beograjske »Politike"
Beograjska »Politika« je v četrtek, dne 6. novembra objavila daljši članek o Koroški, v katerem se bavi z »zbiralno akcijo odjav od slovenskega pouka« in imenoma našteva kraje ter osebe, ki so se v zvezi s to akcijo igrale kako vlogo. Med drugim so imenovani veleposestnik Maresch, orožniški inšpektor Moser, carinik Scharf, poštar Schlemitz, učitelj Poker, veleposestnik Pipp. Ugotavlja, da je visoko število odjav delo nacionalističnih organizacij »Heimat-dienst« in »Schulverein Stidmark« ter pravi v slednjem, da ima že »velike izkušnje na polju ponemčevanja«. Bavi se tudi s političnim in gospodarskim pritiskom ter grožnjami o izselitvi iz Avstrije, ki so se pojavile.
»Politika« zavrača trditev, da se Jugoslavija glede koroškega šolskega vprašanja
vmešava v avstrijske notranje razmere, pač pa pravi, da je »pravica in dolžnost Jugoslavije, da se kot podpisnica Avstrijske državne pogodbe zanima, da se ta ne le po črki, ampak po duhu izvaja« in da v tem smislu stori svoje korake pri dunajski vladi.
Nadalje pravi, da pomeni odlok koroškega deželnega glavarja »težak udarec ju-goslovansko-avstrijskim odnošajem, ki so prav v zadnjem času bili na najboljši poti k popolni normalizaciji.« Pravi tudi, da ogroža ta odlok izvršitev člena 7 državne pogodbe sploh in ga označuje kot »enostranski postopek, ki je bistveno spremenil pogoje in onemogočuje reševanje vprašanj, ki so na dnevnema^edu Mešane jugoslovan-sko-avstrijske komisije, ter da ga ni moč drugače razumeti kot željo za prekinitev dela te komisije.«
Zamorski škof je obiskal Koroško
Prvi črnopoltni škof leta 1954 novoustanovljene škofije Umzimkulu v Južni Afriki, prevzvišeni g. Bonaventura Dlamini, sin nekega poglavarja tamošnjega rodu Zulu, ki je bil v katoliški veri vzgojen v tamošnjem misijonišču Marianhill, potuje sedaj že dva meseca po Evropi. Spremlja ga tolmač preč. g. p. Oto CMM in njegov rojak zamorec č. g. brat Remigij. Namen velikega in že vnaprej točno določenega, gotovo zelo napornega misijonskega potovanja je zbujanje smisla za katoliško misi-jonstvo na tem črnem kontinentu med Evropejci, prošnja za podporo po molitvah in dobrovoljno zbiranje za napredek mi-sijonstva tako potrebnih miloščin. V te namene je doslej ta podjetna trojica prepotovala že vso Zahodno Nemčijo, kjer je bila povsod zelo dobrohotno sprejeta. Od tam se je zdaj podala v Avstrijo. Prvi kraj obiskanja v naši državi je bilo umljivo za misijone v Afriki delujoče Misijonišče Družbe presvete Krvi v Vernbergu. Ta misijonski zavod pošilja v Afriko vsako leto misijonske sestre, ki pomagajo pri pokristjanjevanju poganov.
Ob prihodu zvečer 10. 11. je škofa pozdravil ženski samostan z navdušeno peto kratko pozdravnico v Zulu-jeziku, nakar je prevzvišeni gost imel za ves dom slovesno blagoslovno pobožnost. Po kratkem odmoru je sledil v slavnostni dvorani slovesni pozdrav in sprejem odličnega cerkvenega kneza iz vročih dežela podekva-torske Afrike. Z mnogimi pesmimi so ga
■iimmiiimiiiiMiiiiiiiiitiiiiiiiiiniiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiMiimiiiiniiiiiiiiiii
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
PONEDELJEK, 17. 11.: 14,00-14,30 Poročila, objave, pregled sporeda. — Za našo vas. — 18,40—18,55 Poje mešani zbor iz Globasnice. — TOREK, 18. 11.: 14,00—14,30 Poročila, objave. — Rdeče, rumeno, zeleno. - SREDA, 19. 11.: 14,00-14,45 Poročila, objave. — Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, ‘2,0. 11.: 14,00—14,30 Poročila, objave. — Morda vas bo zanimalo: čudeži narave. — PETEK, 21. 11.: 14,00 do 14,45 Poročila, objave. — Povest: Ivan Tavčar: Miha Rovarjev. - SOBOTA, 22. 11.: 09,00-10,00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — 18,15—18,45 Narodne pesmi. (Koroške). — NEDELJA, 23. 11.: 07,30—08,00 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. ,
misijonske sestre spet in spet pozdravljale in slavile. Ena č. sestra ga je pa potem v imenu vsega doma pozdravila v gladki angleščini in mu tudi kaligrafsko napisani govor izročila v trajen spomin. Sledil je nato navdušen pozdravni govor preč. g. p. rektorja Klementa Hartweg-a CMM v spretni klasični angleščini in tudi v enako lepem blagoglasnem zulujskem jeziku! Že okoli 30 let imenovani g. pater ni več v onih krajih, kjer je pred 20 let tam kot misijonar deloval, in še vedno docela obvalada tudi zulu-jezik v pismu, besedi in prostem govoru! — Nato je škof sam stopil pred veliki zbor zbranih in je imel velik načelen govor o potrebi misijonstva in sredstvih v ta namen. Brez podpore zlasti z molitvami in gmotnimi prispevki misijonarji sami ne morejo namene svetih misijonov u-resničevati! Zato je v tekoči angleščini prosil za nje. Tolmačil je njegove besede in druge zadeve pa njegov komes preč. g. p. Oto CMM, ki je svojčas tudi bil v Južni Afriki, sedaj pa živi v Linzu. — Zastopnik župnije, na katerem ozemlju leži to misijonišče, pa je podal škofu-zamorcu v zavitku kratek pozdrav v latinščini z drobno knjižico »Navadne molitve« v vednost, da na Koroškem bivajo tudi Slovenci. Dan nato je imel škof v samostanu še slovesno sveto mašo z nagovorom v angleščini in delitvijo svetih obhajil. Kmalu nato je odpotoval v Celovec, odkoder bo pot nadaljeval preko Dunaja, Linza, Lambacha, Solnograda, preko Nemčije, Italije in Rima spet nazaj na sedež svoje velike škofije Umzimkulu: Afriški Lurd.
- g-
Peči, štedilnike .
KAKOR VSE KMETIJSKE POTREBŠČINE dobite najugodneje pri
KagenfurL Paulitschgaue (Prosenhof)
MULI OGLASI
- VSAKA BESEDA STANE 1.10 S (IN 10% DAVKA)
Poudarjene besede in take z več kot 15 črkami stanejo 2.20 šil. (in 10% davka). — Naročilo malih oglasov naslovite na upravo „Na. šega tednika”, kjer mora biti najkasneje do vsakega ponedeljka zvečer. Oglas morete naročiti tudi telefonsko (Celovec št. 43-58)
Vsa sadna drevesca — jabolčna do 20 % cenejša kot drugod — vam dostavi domača drevesnica ing. Marko Polzer, pd. Vazar, p. St. Veit i. Jauntal.
Iščemo za 18-letno dekle službo v kuhinji. Pisma na upravo lista.
Oglašuj v našem listu!
Našim gospodinjam
O umivanju obraza
Vsaka mati želi, da bi bil njen otrok ne samo čist in snažen, marveč, da bi ohranil tudi tisto lepo in prožno polt, ki nam pri otrocih tako nagaja. V ta namen je potrebno, da navadi sebe in otroke pravilnega umivanja po obrazu. Trda, apnenčasta voda ne čisti dovolj dobro in zelo škoduje koži. Najboljša bi bila deževnicaj ki pa je nimamo vedno na razpolago. Zelo dobro je tudi vodi dodati malo boraksa. Otroka do dveh let umivamo s toplo vodo, splahuje-mo pa ga s hladno vodo. Umivanje s prevročo vodo ima za posledico velo kožo. Mnoge matere obilno milijo. To je prav za roke, vrat in ostalo telo, ne pa za obraz. Milo odvzema koži maščobo, s tem pa tudi prožnost in gladkost. Na splošno uporabljamo za umivanje otrok mastno milo, ki tudi bolj izda. Treba je otroka umiti z milom zvečer, preden leže otrok k počitku. Zjutraj zadošča, ako si umije z milom roke.
obraz pa si samo malo osveži s hladno vodo, izmije oči in ušesa. Važno je, da obraz skrbno osušimo. Ne smemo ga z brisačo drgniti, ampak res posušiti s pritiskanjem na mokre dele.
Mleko
Za mleko imejmo posebno posodo, ki jo nikdar ne uporabljamo za druge jedi, ker sc mleko zelo rado navzame vsakega okusa in duha.
Mleko se ne prismodi, če prej oplakne-md posodo z mrzlo vodo in jo ne obrišemo.	^
Mleko ne prekipi, če namažemo robove z maščobo.
Mleko ni razredčeno, če na pletilki, ki jo potopimo v mleku ostane bela sled. Če na igli ni sledu, je mleko razredčeno.
V vročih poletnih dneh se mleko ne sesiri, če skuhamo v njem košček sladkorja.
Pokladajmo korenje tudi kravam molznicam
V novejšem času vemo, da ni dovolj, da je v hrani samo zadostna količina hranil--nih snovi; razen teh morajo biti še neke druge, ki jim pravimo vitamini. Naloga teh je, da varuje živa bitja pred nekaterimi hudimf boleznimi, da omogočajo pravilno izkoriščanje hrane, pospešujejo razvoj in odpornost organizma. Vse to velja tako za ljudi kot za živali.
Vitamini so le v rastlinju. Kdor torej hoče, da se mu bodo živali dobro razvijale, da bodo zdrave, da se bodo mogle normalno ploditi, in da bodo krave molznice dajale obilo mleka, mora skrbeti, da bo krmni obrok sestavljen vedno tako, da bo krma dovolj bogata z vitamini. Razne krmne rastline so po vsebini vitaminov kaj različne; od detelj jih ima največ lucerna, od korenstev pa rumeno korenje. Zato naj bi bilo korenje stalen sestavni del krmnega obroka naših molznih krav od poletja skozi vso jesen in zimo do pomladi, če nam ga
I
MOBELHAUS
STADLER
KLAGENFURT
Theatergasse 4
Dos Haus <Uc gute*r tttabd tf \JweUiit:
1.	Riesenauswahl - liber 100 Ausstattungen
2.	Die besien und billigsten Mobel Oster-reichs. Hartholzschlafzimmer vem S 3.900
S. Ratenzahlung ohne Aufschlag, ohne Zin-^ sen
4. Zustellung frei Haus mit eigenem Spe-zialauto
GROSSTE AUSWAHL IN:
Polstermobeln, Teppichen, Matratzen; Vorhangstoffe zu sehr maBigefl Preisen
S W - MOBEL - VERKAUFSSTELLE
Beratung durch eigenen ArchileMen!
je le mogoče toliko pridelati in ga tako dolgo ohraniti. Konec poletja n. pr. začnemo korenje redčiti. Izruvano korenje bi bilo treba le skrbno oprati in z zelenjem vred pokrmiti kravam. Ko korenje spravljamo, se morajo krave v večini primerov
KMETJE POZOR!
Pri nakupu motornih kosilnic, grabelj, obračalnikov ter raznih poljedeljskih strojev se Vam nudi sedaj visok zimski popust do 8%. Zato izrabite ugodno priliko, ter naročite stroje takoj pri domači tvrdki
JOHAN LOMŠEK
št. Lipš, Tihoja, p. Dobria ves
Zaloga raznih strojev, vozil, radioparatov, šivalnih strojev, kakor vsah električnih predmetov. Plačilne olajšave!	Zahtevajte cenike!
Naročene stroje dostavim na dom.
zadovoljiti z vršičevjem, korenje pa spravljamo v kleti ali v podsipnice. Vendar bi dobre molznice tudi v tem času zaslužile nekaj korenja, čeprav so vitamini tudi v vršičevju.
Če krave jeseni ne dobivajo korenja, še ni take nesreče, ker imajo tedaj običajno pašo. Vsekiakor pa bi ga morale dobivati, čim prestaneta paša in zelena krma in tam, kjer nimajo ensilaže. Če razpolagamo z drugim korenstvom (repa, pesa), bi zadostovalo že 1 kg korenja na dan, ker gre v tem primeru res le za dodatek vitaminov. Če imamo več korenja na razpolago, ne pa pese alf repe, ga smemo pokladati tudi do 5 kg na dan. Edino, na kar je pri tem treba paziti, je to, da ne pdkladamo korenja, ki je onesnaženo z zemljo ali plesnijo, nagnito, zmrzlo ali kakor'koli pokvarjeno.
»
Pokladanje samo je najpreprostejše, če korenje zmeljemo na reporeznici in ga zmešamo z ostalo rezanico. Prav debele korene pa, pri katerih ni nevarnosti, i da bi jih žival cele pogoltnila, ampak jih je primorana zgristi, lahko pokladamo cele. V vsakem primeru pokladamo korenje surovo.
Lepo blago za obleke, toplo perilo, volna 6e,
L MAURER
Klagenfurt, Alter Platz 35
ftoaot!
llllliH
R A D L M A Y R
POMAGA 5TEDITI. SEDAJ UGODNO KUPITE POSTELJNINO, BLAGO ZA ZAVESE, PREPROGE IN TALNE OBLOGE.
RADLMAVR
Koroški frgovci naprošajo občinstvo, da že sedaj začne z
božični nakupi
Kdor pravočasno kupi, ima največjo izbirol
List izhaja vsak četrtek. — Naroča se pod naslovom: „Na$ tednik—Kronika’*, Celovec, Viktringer Ring 26. — Naročnina mesečno 5 5il., za inozemstvo 5 dolarjev letno. Odpoved en mesec naprej. Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Janežič, Leše pri St. Jakobu. — Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. — Tel. štev. uredništva in uprave 43-58.