I K A
se zapiramo v svoje nepomembne nevrotične svetove, medtem ko obstajajo ljudje, ki sta jih življenje in usoda resnično zavrgla,« pravi Marshallova. Tema o ujetosti posameznika, s katerim se poigrava čas rn ga često vrže v stvarnost, ki si je ni po lastni volji izbral, je Mars-hallovi očitno zelo blizu. O tem godita tudi njena prejšnja filma, komediji Jumpin' Jack Flash in Big, čeprav je zanju značilen povsem drugačen emocionalni naboj. Whoopi Goldberg v prvem in Tom
Hanks v drugem filmu sta prav tako kot De Niro v vlogi Loweja izigrana in porrnjena v kolesje nepredvidljive usode.
Prebujenja so igralsko Izredno zahteven projekt, saj zahtevajo disciplino okamenelih in kot maska obnemelih obrazov z mrtvimi očmi in večno razprtimi usti. V tej realni spojenosti telesa z grozljivo boleznijo si je De Niro dejansko upravičeno priigral nominacijo za oskarja, kajti v prebujeni lik Lowa je vnesel več topline in človeške prizadetosti
z usodo, kot jo premore večina moških melodramskih likov. Nedvomno eden najlepših je prizor, ko se njegovo tresoče in izkrivljeno telo umirja v objemu ljubljenega dekleta — predstavlja njegovo slovo. Preden se Leonard ponovno po-grezne v brezno brezčutnega spanja, izzivi vso silovitost bolečine človeka, prikrajšanega za emocije. Film so emocije in Prebujenja živijo z njimi, vendar na blag in nevsiljiv način. Taka je tudi glasba Randyja Newmana, ki spretno briše meje med kretnjo in njeno okamenelost-jo, med živim pogledom in njegovo zastrtostjo, med emocijo in njeno odsotnostjo, skratka temačno in skrivnostno zunanjost polja, od koder pravzaprav filmska fikcija učinkuje, Prebujenja nikoli ne razkrijejo. Ta zunanjost ostaja za film posvečen kraj, od koder se ljudje, o katerih zgodba pripoveduje, še vedno niso za vedno vrnili. Odlika Prebujenj je torej v skromni in ne-tendenciozni poanti o vsakdanjem bivanju, ki v sebi nemo kliče po awake me!
CVETKA FLAKUS
kres ničevosti
the bonfire of the vanities
fe*ija:	Brian De Palma
scenarij:	Michael Cristofer po noveli Toma Wolfea
'otografija:	Vilmos Zsigmond
9'asba:	Dave Grusin
'9'ajo:	Tom Hanks, Bruce Willis, Melanie Griffith, Kim Cattrall Proizvodnja: Warner Bros, ZDA, 1990
,Kot pribito drži, da je eno najboljših '' tiskih variacij na večno temo New Yorka ubral Whit Stillman s lrn°m Metropolitan. Gre za odli-Cen prvenec art-soderberghovskih ^anir, v katerem občutljivost do scenarističnih malenkosti deluje ^haično in se giblje že na meji Rosnega.
Uvodni zgled ob novem De Palmo-fi|mu navajamo zato, ker je re-Ser za film Casualties of War pr-
vič uporabil nov računalniški program z a komponiranje slehernega kadra v filmu in mu tovrstna pozornost ni nekaj tujega. Vprašanje, zakaj si je tokrat v bitki s slabim scenarijem dovolil podleči, je zato še toliko težje!
Literarno je New York v prejšnjem desetletju poleg Tame Janowitz najučinkoviteje izkoristil enfant terrible ameriške literarne scene Tom Wolfe. Leta 1987 je objavil bestseller
The Bonfire of ihe Vanities/Kres ničevosti. Zanj Pulitzerjeve nagrade ni dobil: »Tolažim se z mislijo, da tudi Balzaca niso kaj prida cenili. Zelo sem prepričan v to, kar počnem, to je edina stvar, ki me odvrača od inercije. Me bodo že cenili... veste, tako zelo naporno je stalno imeti prav!« Po Wolfu imaš prav, če ne prizanašaš nikomur: velikopoteznega yuppieja Shermana McCoya v romanu pošlje s Park Avenije naravnost v uničujoči sodno pravni mlin Bronxa zaradi domnevne sokrivde pri smrli mladega črnca,... na osnovno zgodbo pa pripne še aktualne 80's rafale, usmerjene na bulvarski tisk, karizma-tične poulične voditelje črnskega lumpenproletariata in nekarizma-tične voditeljice mannhatlanske visoke sociale. Pri vsem tem romanu uspeva izogib slehernemu nihili-stičnemu okrasju — znotraj literarnega medija mu gre le za zvesto reproduciranje sistema, ki se je zrušil. Vse skupaj odlično! Ko je Warner gledalcem za lansko božično darilo ponudil De Palmovo ekranizacijo, se je izkazalo, da je
INFO
Potem ko se je že zdelo, da io filmi na temo vzhodnjaških borilnih veščin v zatonu, pa se — sodeč po letošnji ponudbi v Cannesu — temu žanru obeta nov vzpon, odkar tovrstnim actionerjem namenjajo večje budžete; med moškimi »martial arts« zvezdami trenutno prednjačiia Jean Claude Van Damme (za svoj nastop dobiva od 5 do 6 milijonov USD) in Steven Seagal, med ženskimi pa Cynthia Rothrock in Cynthia Khan
Družbi MGM/Pathé je grozil bankrot, vendar se je Giancarlo Parretti 10. maja uspel dogovoriti z upniki, ki naj bi bili izplačam z denarjem iz posojila v višini 145 milijonov USD banke Crédit Lyonnais Nederland, glavnega posojilodajalca MGM/Pathéja
Warner Bros. in družba Nichii, ki ima v lasti peto največjo verigo supermarketov na Japonskem, sta sklenili 50:50 »joint-venture« pogodbo v višini 7,350.000 USD; družbi bosta na Japonskem skupaj zgradili 30 novih multipleksov, vsak bo imel od 6 do 12 dvoran in 2.500 do 3.500 sedežev, prvi trije multipleksi pa bodo v predmestjih Tokia in Osake
»Oldies But Goldies«: Državljan Kane Orsona Wel!esa je doživel izjemen uspeh, ko je bil ponovno spuščen v promet v ZDA v začetku maja — v prvem tednu predvajanja je zbral 361.885 USD v vsega 11 dvoranah, kar pomeni povprečno 32.898 USD na dvorano (najvišje povprečje v1 tednu od 3. do 9. maja); solidno se drži tudi »reissue« Kubrickovega Spartaka, ki je v dveh tednih nabral 544.025 USD (prvi teden 4 dvorane, drugi leden 41)
Italijanska družba RCS Video je maja sklenila pogodbo o nakupu 3.3% Carolcovih delnic v skupni vrednosti 20 milijonov USD. čemur bo v kratkem sledilo še nadaljnjih 20 milijonov USD, kasneje pa investicija okoli 50 milijonov USD za koprodukcije (eden od projektov naj bi bil film o Chaplinu, ki bi ga	*%t%
režiral Richard Attenhorough);	<£tW j
pogodba vključuje dogovor, da bo RCS Video prevzel distribucijo Carolcovih filmov v Italiji, ko se bo I. 1993 izteke! »deal«, ki ga je ta ameriška družba sklenila s Penta Distribuzione
info
K R I 1
n f o
Pred letom dni je 20" Century Fox moral umakniti iz distribucije film Andrew Dice Clay Concert Film, ker je občinstvo reagiralo zelo odklonilno (prišlo je celo do primerov vandalizma v dvoranah); tokrat ta film distribuirá Carolco, vendar so v nekaterih kinematografskih mrežah že napovedali, da ga ne bodo prikazovali, ker je preveč »Šaljiv do žensk« (Dicea smo pri nas nedavno gledali v Rock 'n' Roll detektivu)
AAA je bila sredi 80-ih let vodilna francoska »neodvisna« distributerska hiša, ki je operirala z okoli 50 f ilmi letno, nato pa je Slo z njo navzdol in lani je imela le 13 novih filmov; Philippe Diaz, producent pri AAA, pravi, da »nihče noče gledati francoskih filmov«, zato bodo odslej snemali »internacionalne« filme v angleščini, enega od prvih pa naj bi reziral Andrej Končalovskij
Francis Bouygues, o katerem smo poročali v prejšnji številki, je ponudil Jean-Jacquesu Beineixu (Diva, Betty Blue, Roselyne in levi) rekordno vsoto (dvakrat večje plačilo od tistega, ki ga je dobival do sedaj + delitev izkupička 50:50), če hi za Bouyguesovo družbo CIB Y 2000 napisal scenarij za film in ga tudi režiral: če Beineix pristane, bo to prvič, da ne bo delal za svojega stalnega delodajalca, francoskega »majorja« Gaumont
Pri Waltu Disneyu so sredi aprila začeti snemati tri nove filme: Blame It On the Bellboy — režija in scenarij Mark Herman, glav. vi. Dudley Moore, Bryan Brown (snemanje v Benetkah in v Londonu); Father of the Bride — režiser in koscenarist Charles Shyer, glav. vl. Steve Martin, Diane Keaton in Martin Short; Newsies — režija Kenny Ortega, glav. vl. Christian Bale, David Moscow
Shirley MacLaine bo igrala k komediji Used People (Largo Entertainment), ki jo bodo začeli 30 snemati letos poleti, režirala bo Beeban Kidron; izvirni scenarij je napisal igralec Todd Graff, dogajanje je postavljeno v leto ¡969, gre pa za zgodbo o vdovi (MacLaine), ki ji njen 22-letni občudovalec dvori na dan pogreba njenega moža
n f o
imel Wolfe zopet enkrat prav — ko je raztrgal scenarij Michaela Cristo-ferja. Ta je z linearnim razpletom in s srečnim koncem sodnega procesa kontroverzno vsebino povsem porušil. Film se ima za zadovoljiv obisk zahvaliti izključno intelektualnim instinktom publike, torej literarni predlogi. Po pričakovanju ekranizacije sorodnih kvalitet je gledalstvo iz kina odhajalo z dolgimi nosovi.
In kako tudi ne bi? Novi De Palma ne predstavlja razočaranja samo zato, ker ne more uporabiti alibija izvirnega scenarija — knjiga bi nenazadnje lahko bila tudi slaba. Huje kot nepomembno dejstvo, da tilm ni zvest knjigi, je, da De Palma ni več zi/esf samemu sebi: posnel je Kres ničevosti, ki je žal res samo to. Warner na kritiko odgovarja s težavami med snamenjem, ki je dvignilo veliko več prahu kakor izid knjige pred 3 leti: Predsednik okraja Bronx
Fernando Ferrer na primer je tedaj v intervjuju za New York Times roman označil kot žalitev ugleda številnih zakon spoštujočih meščanov Bronxa. No, že nekaj vrstic naprej mu je ušla izjava, da bi le-ti Wolfa na tamkajšnjih ulicah ne pustili pri življenju več kot pet minut! Lani je Ferrer producentom predlagal, da bi pred filmom kot protiutež vrteli prizore iz spokojnejših delov okraja — iz živalskega vrta v Bron-xu denimo! Namignil je tudi, da bi njihov prispevek v lokalno dobrodelno blagajno občutno pomiril krajane... Ja, približno tako. Krajane Bronxa je Warner pomiril še z amaterskim castingom, ki je spravil v bes malodane vse sodelujoče. In druge. Beli Alan Arkin je za — edino pozitivno — vlogo (raz)sodnika Whitea odpadel v korist Morgana Freemana, ki bo odslej menda do smrti igral modele črnske etičnosti. Freeman v vlogi ni slab pa tudi Bru-
ce Willis je povsem soliden interpret vloge — le v napačnem filmu sta se znašla. Scenaristični diletan-tizem je uničil film tudi tako, da je Cristofer negativni lik britanskega kvazi novinarja predelal v simpatičnega Američana. Namesto brezobzirne socialne satire potem gledamo farso, skorajda razposajeno komedijo o srečnežu, ki mu je trenutno spodrsnilo, na koncu pa si poleg njega opomorejo tudi tisti, ki jim je šlo že prej dobro. V tej smeri sta film dodatno obtežila standardno enodimenzionalni Tom Hanks (!) in tokrat povsem sintetična Melanie Griffith.
Willisove besede o krutosti žurna* lizma, namenjene Hanksu: »You're dinner. And next week they won't remember what they are.«, lahko zato razširjamo tudi na De Palmo.
TOMAŽ KRŽIČNIK
tam, kjer je srce
where the heart 15
režija:	John Boorman
scenarij:	Telsche in John Boorman
fotografija:	Peter Suschitzky
glasba:	Peter Martin
igrajo:	Dabney Coleman, Uma Thurman, Joanna Cassidy, Crispin Glover
proizvodnja:	Allied Filmmakers/Silver Screen Partners IV, ZDA, 1990
John Boorman, ta najbolj pustolovski neangleški režiser med Angleži, je podobno kot Peter Yates in John Schlesinger najlepše blestel v poznih šestdesetih in poznih sedemdesetih, ko je podpisal filme Point Blank (1967), Hell In The Pacilic (1968) in štiri teta kasneje še Deliverance. Če dejstva v tezo prisilimo že vdrugo, nam povedo, da je Boorman najboljši takrat, ko se morajo junaki njegovih filmov spraševati, kdo so in kaj hočejo. Ta »quo vadiš?« psihologija ponavadi doleti izolirane skupine ali posameznike v boju z naturo (Deliverance) ali Kulturo (Where The Heart Is). V našem filmu se to dogaja celo dobesedno, kar je za nekaj mlačnih nasmeškov povsem dovolj. Toliko in nič več. Kaj je umanjkalo, zakaj so vsi avtorjevi poskusi proizvodnje smeha končali v nekakšni »arty-resnob-nosti, receptih za novo čistost dobe, ki prihaja«?
Boorman se je oprijel tistega kano-na iz nekdaj popularnih filmskih gramatik, kjer izvemo, da sme film sestavljati niz fikcijsko avtonomnih enodejank pod pogojem, da jih druži podvrženost enotnosti dogajanja. Čeprav sprva nerazumljiva, vsaka epizoda vmesti neko situacijo in sklene neko dogajanje. Tako. Lepo je, če filmskega dogajanja kot gledalec ne zmoreš predvideti in obenem sklepaš, da bo to znal režiser, čigar kompetenca drži pripovedni režim trdno na povodcih.
Trenutek razočaranja nastopi, ko ti začne film pripovedovati, da je organizacija ušla ne le iz gledalčevih, temveč tudi iz režiserjevih rok! Našo uvodno tezo moramo zdaj razširiti z ugotovitvijo, da dobri avtorji slabe filme posnamejo takrat, ko jim scenarije napišejo hčere. Spomnimo se le omnibusa New York Stories, kjer se je namesto očeta v resnici trudila Sophia Coppola. Posodobila je med anglosasi visoko popularen otroški naslov »Etoise«, kjer beremo o bogati osamljeni deklici v newyorškem hotelu. S podobno dobronamernostjo je koscenaristka našega filma Telsche Boorman. Očeta je vrgla v devetdeseta, desetletje, ki holly-woodsko-angleskemu eksistencia-listu ne leži in mora to sredi atributov sodobnosti maski rati s krčevitim beganjem sem ter tja. Tu se bomo odrekli vsebinskim referencam nekaterih kritik, ki so segle vse do paralel s Kraljem Learom (!), in ostali kar v mejah Boormanovega opusa: Filmska zgodba spominja na tisto iz filma Leo Ihe Last, v katerem je aristokratski Mastroianni leta 1970 srečal londonske reveže in Boor-manovo režijo takrat v Cannesu pomagal razglasiti za najboljšo, Pervertiranje »Rags-to-Riches« formule je tedaj učinkovalo sveže in bizarno, tokrat pa je žalostno neučinkovito: Spremljati moramo finančno etične pustolovščine Dab-neya Colemana, ki mu uspe v vlogi
lastnika podjetja »American Demolition« poleg mannhattanskih nebotičnikov demolirati še lastno družino in podjetje. Na koncu doživimo vsake komedije dostojen happyen-dovski Aufhebung, vmesni mediji ofenzive na protestantsko etiko pa so squatterji, art-kolonije, berači, designerji, umetnost in ljubezen. Po režiserjevem mnenju se tam, kjer je srce, nahaja za komedijo najupo* rabnejši presek urbanizma in kapitalizma. Morda, vendar Komično uhaja skozi zadnja vrata. Za kar i® še najmanj kriva obetavna in izstopajoča Uma Thurman, ki smo jo spoznali kot Venero v Gillianovih Pustolovščinah Barona Muenctt ausna, kot Cecile v Frearsovih Nevarnih razmerjih in seveda kot fa* talno June v Kaufannovem Henryk June. Oče, sicer profesor na Co* lumbii, jo je obeležil z imenom Uma Karuna Thurman, medtem ko je bila mati nekdaj poročena z LSD guru* jem Timothyjem Learyjem — ta od Wall Streeta razsvetljeni hippie t" tudi lahko podpisal naš film. Boorman je v svojo komedijo za* mesil skoraj vse predpostavk® uspeha: tu so virtuozne pasaže uf' bane poezije, cele lekcije iz body arta in trompe l'oeil slikarstva, n® manjka niti socialni zemljevid Ne«1 Yorka, Manjka le humor.
TOMAŽ KRŽIČNIK