47 1999 3 KRONIKA izvirno znanstveno delo UDK 331.5:949.712 Ptuj "1919-1941" prejeto: 30. 7. 1999 Ljubica Šuligoj' dr., docentaka. Pedagoška fakulteta v Mariboru, v pokoju SI-2250 Ptuj, Belšakova 8 Socialna gibanja na ptujskem območju med svetovnima vojnama IZVLEČEK Avtorica predstavlja posamezna socialna gibanja na gospodarsko zaostalem ptujskem območju, in sicer protidraginjske akcije, shode, proteste, mezdna in stavkovna gibanja ter socialne nemire med viničarji. SUMMARY SOCIAL MOVEMENTS IN THE PTUJ REGION BETWEEN THE TWO WORLD WARS The author presents individual social movements in the economic undeveloped Ptuj region, that is anti-dearth actions, meetings, protests, wage and strike movements and social turmoil among the vintagers. Ključne besede: socialno gibanje, protidraginjske akcije, stavkovna gibanja Gospodarsko in družbeno zaostalost ptujskega območja so med obema vojnama zaznamovali vi- ničarstvo, razdrobljenost zemljiške posesti, nizka kmetijska produktivnost, agrarna prenaseljenost, odvisnost cenene delovne sile predvsem od nem- ških delodajalcev ter ob sorazmerno razvejani obrtniški dejavnosti, skromno razvita industrija. Take razmere so imele za posledico, da v okraju ni bilo večjih socialnih gibanj. Razen gibanja ptujskih usnjarjev leta 1911 proti delodajalcu Josefu Pirichu, organiziranih mezdnih gibanj do konca prve sve- tovne vojne ne poznamo.-' Zaradi šibke ekonomske osnove, posledic voj- ne, nenehnih kriz, nizkega vrednotenja delavcev in odpuščanja z dela ter nespoštovanja kolektivnih pogodb, je občasno med svetovnima vojnama pri- hajalo v okraju do posameznih socialnih nemirov med delavci v industrijskih obratih, med obrt- niškimi pomočniki, nameščenci in viničarji; stavka Pokrajinski muzej Ptuj (PMP), Arhiv oddelka za novejšo zgodovino, fas. Topografija (gospodarske organizacije). Železničarjev aprila v letu 1920 je dosegla tudi ptujske Železniške delavnice. Ptujski okraj je bil po prvi svetovni vojni gos- podarsko povsem izčrpan. Okraj se je otepal z gospodarsko nelikvidnostjo, saj je ostalo breme vojnih posojil v vrednosti čez 27 milijonov kron. Mestna občina Ptuj je ob pomanjkanju sredstev težko izvajala posamezne transakcije. Proračunski primanjkljaj naj bi se pokrival z občinskimi dokla- dami, toda posredni davki, kot trošarine in takse, so samo bremenili prebivalstvo brez premoženja. Porast življenjskih stroškov je prizadeval širše so- cialne plasti v okraju; za ok. 2% svojih "ubožcev" je mestna občina v letu 1920 namenila 27 tisoč kron ob davčni moči nad 168 tisoč din.^ Okrajno glavarstvo je ocenjevalo razmere na ptujskem ob- močju kot "skrajno neugodne". Poverjeništvo za notranje zadeve pri Deželni vladi je v letu 1919/20 opozarjalo na veliko draginjo, do katere je prišlo z ^ Zgodovinski arhiv Ptuj (ZAP), Mestna občina Ptuj (MOP) 1921, šk št. 250, dok. št. 31/11-1921. 55 3 KRONIKA LJUBICA ŠULIGOJ: SOCIALNA GIBANJA NA PTUJSKEM OBMOČJU MED SVETOVNIMA VOJNAMA. 55-68 47 1999 razvrednotenjem krone, kar je povečalo nezado- voljstvo med prebivalstvom in prizadelo "revnejše sloje".^ Opozorila Okrajnega glavarstva o več kot polovici nepreskrbljenega prebivalstva in o priza- detih haloških viničarjih potrjujejo zaskrbljenost oblasti, saj je na ptujskem območju že prihajalo do delavskih nemirov. V pričakovanju agrarne refor- me so postali nemirni poljedelski delavci, kot težak socialni problem pa se je kazalo viničarsko vpra- šanje. 4. aprila 1920 so protestno zborovali viničarji pri Sv. Trojici v Halozah. O haloški bedi je poročal liberalni Ptujski list in si hkrati prizadeval odvrniti viničarje od "hujskačev", ki kočarje in delavce od- vračajo od dela, če jim delodajalec ne nameni ustreznega plačila. Pisanje lista si lahko razlagamo kot svarilo oblasti pred povojnimi "rudečimi dne- vi"; razmere je bilo potrebno umiriti.'^ Obdobje viničarskega gibanja se je zaključilo v marcu 1921. Po vladnem posredovanju naj bi se poslej viničarska plača določala po pogodbi z gos- podarjem. Viničar naj bi imel prosto stanovanje in hlev, dobil naj bi 3% nagrado od pridelka vina, kar naj bi se izplačalo glede na dnevne cene. Vsak član viničarske družine, sposoben za delo, naj bi delal za gospodarja najmanj 150 dni na leto.^ Toda usodo viničarjev so še nadalje krojili njihovi gos- podarji. Delodajalci, ne le na podeželju, so na ptujskem območju izkoriščali odvečno in zato podcenjeno delovno silo. Tako je v letu 1919/20 prihajalo v okraju do pogostih manjših mezdnih in drugih gibanj različnih kategorij prebivalstva. Ta so bila običajno slabo organizirana in z nejasnimi smotri. Gibanja so bila navadno le "javni ljudski shodi", kot npr. prvomajsko zborovanje leta 1919 Krajevne organizacije JSDS v Ptuju. Protestni shodi so opo- zarjali na življenjsko stisko ljudi, kot npr. proti- draginjski shod Krajevne organizacije JSDS Ptuj v oktobru leta 1919 in shod državnih nameščencev za "pošteno eksistenco" v decembru.^ Na narašča- jočo draginjo in slabši materialni položaj delavcev mestne občine je opozorila tudi Spomenica občin- skih delavcev o zvišanju mezd. V imenu ptujske socialnodemokratske organizacije je Spomenico v oktobru 1919 poslal Mestni upravi Ivan Segula, mizar v Železniških delavnicah. V Spomenici so opozorili, da zahteva po višjem izplačilu ne more biti razlog za odpoved dela in da delavci v pri- 3 Glej op. 2. Arhiv Republike Slovenije (ARS), Predsedstvo deželne vlade za Slovenijo, Poverjeništvo za notranje zadeve, Situacijska poročila leta 1919 in 1920, Okrajno glavarstvo Ptuj št. 2038/pr. 3. 11. 1919; št. 1977/preds. 22. 11. 1919; št. 2092/pr. 7. 12. 1919. Ptujski list 13. 7. 1919, 18. 1., 18. 4. in 25. 4. 1920, 20. 2. 1921; Rdeči prapor 23. 10. 1920. 5 Glej op. 4, 13. 3. 1921. ^ ZAP, MOP 1919, šk. št. 241, dok. št. 26/54 in šk. št. 243, dok. št. 618/919. merjavi z drugimi območji prejemajo manjši za- služek (urna mezda 7 kron, drugod 9 do 12 kron).'' Leta 1920 so viničarji protestno zborovali pri Sv. Trojici v Halozah (Podlehnik). (PMP, fototeka kul- turnozgodovinskega oddelka.) Zahteve "Splošne železničarske organizacije za Jugoslavijo" leta 1919 o izboljšanju položaja želez- ničarjev je na nekaj shodih podprla ptujska Kra- jevna skupina pod vodstvom Ivana Segula. Na pa- dec življenjske ravni so odločneje odgovorili usnjarji kot najštevilnejša skupina ptujskih de- lavcev; v marcu in aprilu 1920 so bili v svojih zadevah tudi uspešni. Ob prisotnosti zastopnika Strokovne komisije in načelnika Krajevne organi- zacije JSDS Jožeta Rožeta je bil dosežen sporazum o zvišanju delavske mezde za 30%.^ Drugače je v letu 1919/20 potekal spor med trgovskimi nastavljenci in gremijem trgovcem v Ptuju, v katerem so še vedno trdno sedeli za- stopniki nemške manjšine. Le-ti zaradi lastnih davčnih bremen niso pristali na sklenitev v kolek- tivne pogodbe. Tako se je delovno razmerje samo- voljno urejalo. Več ptujskih obrtnikov in trgovcev ni spoštovalo 48-urnega delavnika in nedeljskega 7 ZAP, MOP 1920, šk. št. 247, dok. št. 843/2. 8 ZAP, MOP 1920, šk. št. 247, dok. št. 363/2. 56 3 KRONIKA 7 1999 LJUBICA SULIGOJ: SOCIALNA GIBANJA NA PTUJSKEM OBMOČJU MED SVETOVNIMA VOJNAMA, 55-68 počitka. Obveljal je 10-urni delavnik. Šele po po- sredovanju Zveze trgovskih nastavljencev je de- cembra 1919 reagiral Mestni urad z zahtevo po "strogem nadzoru".^ Nenaklonjenost krajevnih oblasti do zahtev trgovskih nastavljencev se je pokazala že avgusta 1919, ko so ti predložili osnutek kolektivne po- godbe o čezurnem delu, obiskovanju trgovske šole, draginjskih in družinskih dokladah, plačevanju vajencev od 50 do 100 kron na mesec in plačilu trgovskih pomočnikov v razponu od 300 do 500 kron. Mestni urad je zavrnil predloge, češ da nima "ingerence" urejati status članov. Urad bo poskušal urediti stanje pri trgovskem gremiju. Osrednja Prešernova ulica v Ptuju leta 1921. Nemški napisi v mestu še niso bili odstranjeni (Vir: fototeka Zgodovinskega arhiva Ptuj.) V naslednjem letu so se razmere še zaostrile. Zahtevi Odbora trgovskih nastavljencev v oktobru leta 1920, da naj se plače zaradi "vedno nara- ščajoče draginje" (jeseni leta 1919 kg pšenice 1,50 kron, spomladi 1920 kg moke 10 kron) dvignejo za 75% in da se mora upoštevati zakonsko določeni nedeljski počitek tudi v Ptuju, se je trgovski gremij vztrajno upiral in ni prišlo do sporazuma.-'" Splošno padanje življenjske ravni ob zaostrenih gospodarskih razmerah je v letih 1920/22 pripeljalo do več mezdnih gibanj pri obrtniškem delavstvu, zlasti med živilskimi in stavbnimi delavci. Slaba organiziranost in neenotnost med njimi sta vodili do izkoriščanja delovne sile, zlasti vajeniške; krše- nje delovne pogodbe je bilo običajno. Leta 1920 so stopili v mezdno gibanje pekovski pomočniki. Kljub posredovanju Osrednjega društ- va živilskih delavcev za Slovenijo se mezdni pre- jemki niso dosti dvignili. Iz poročanja Enakosti v septembru 1922 povzemamo razlike v vrednotenju dela pekovskih pomočnikov: V Mariboru se je npr. dvignila mezda od 1.075 na 1.128 kron, v Ptuju pa od 630 na 700 kron. Tudi delodajalci stavbinskih delavcev niso upoštevali mezdne pogodbe; nadurnega dela niso plačevali procentualno, urno mezdo so dvignili za krono pri več kot 8-urnem delavniku. Na delav- skem shodu v gostilni Beli križ v Ptuju avgusta 1922 so sklenili nastopiti "enotno in odločno".So- deč po nadaljnjih dogodkih, se je izkoriščanje stav- binskih delavcev nadaljevalo. V začetku leta 1921 se je začelo mezdno giba- nje med lesnimi delavci, zaposlenimi na mestni žagi v Ptuju. Povišanje delavskih plač za 50%, ko bi najnižji zaslužek znašal 8,25 kron na uro ali 66 kron na dan, izplačevanje nadur in nedeljskega dela po zakonu, zahteva po višjih mezdah, ki ne more biti vzrok odpovedi dela, so bile poglavitne zahteve Spomenice ptujske podružnice Osrednje- ga društva lesnih delavcev in sorodnih strok, po- slane na Deželno vlado za Slovenijo.^-^ Po vladnem posredovanju je mestni sosvet v marcu 1921 delno ugodil zahtevam delavcev. Od- puste z dela je utemeljeval s trditvijo, da je do le- teh prihajalo zaradi "kršenja delovnega reda". Mestni sosvet je tudi ugotavljal, da delavci, ki so doma na podeželju, ne prispevajo v fond občin- skih doklad ter zato niso upravičeni do polovi- čnega plačila v primerih, če stroji ne obratujejo. Zahtevo po 50% zvišanju mezd so na občini od- klonili, ker je bila razen strojnikov na žagi za- poslena le nekvalificirana delovna sila. Delavci so se morali zadovoljiti z 20% dvigom mezd, tako da je navaden delavec poslej prejemal 6,60 kron na uro. Nadure naj bi se izplačevale po zakonu, ena- ko naj bi bile urejene tudi odpovedi dela. Splošna železničarska stavka aprila 1920 je pri- tegnila delavce Železniških delavnic v Ptuju, kjer je bilo ob koncu vojne zaposlenih okoli 70 delav- cev. Stavkovno gibanje ptujskih delavcev lahko spremljamo skozi prevladujoči vpliv socialne de- mokracije, čeprav tudi ni mogoče obiti vplivov oktobrske socialistične revolucije. Ker so slabe živ- ljenjske razmere pogojevale nezadovoljstvo ljudi, so oblasti spremljale morebitno revolucionarno ne- varnost. Okrajno glavarstvo je npr. 16. aprila 1920 pisalo Poverjeništvu za notranje zadeve v Lju- bljani, da se v mestu "do sedaj še ni pojavil bolj- ševiški agitator".^^ Isti dan pa je zavrelo med slovenskimi želez- ničarji, ki so iskali boljše življenjske pogoje. Stavka ptujskih železničarjev se je pričela z zborovanjem ^ ZAP, MOP 1919, šk. št. 244, dok. št. 1329-1919. 10 ZAP, MOP 1920, šk. št. 247, dok. št. 852/1-1920; glej op. 4, 26. 4. 1920. 11 Delavske novice 24. 8. 1922. 12 ZAP, MOP 1921, šk št. 250, dok št. 716/11-1921. Glej op. 3, ARS, Pokrajinska uprava za Slovenijo, od- delek za notranje zadeve, Pov. Protidržavne akcije bolj- ševikov. Mestni magistrat Ptuj št. 12/146 z dne 16. 4. 1920. 57 3 KRONIKA 47 LJUBICA ŠULIGOJ: SOCIALNA GIBANJA NA PTUJSKEM OBMOČJU MED SVETOVNIMA VOJNAMA. 55-68 1999 pred ptujskim magistratom. Organizirala sta jo ; skupinovodja kovačev iz mariborskih železniških j delavnic, komunist Andrej Čanžek, in socialde- j mokrat Jože Rože iz Maribora, sicer uradnik Bol- niške blagajne v Ptuju in po oceni oblasti "glavni stavkovni agitator". Imenovana sta že prej zahajala : med delavce Železniških delavnic v Ptuju.Stav- j kajoči, ki jih je vodil socialdemokrat Ivan Segula, j so bili nenehno povezani z Mariborom. i Ukrepi oblasti potrjujejo, da je bila stavka so- lidno organizirana in da je imela "protidržavni" smoter. Stavkajoči so vztrajali do 2. maja, pa če- prav so oblasti zahtevale njigovo vrnitev na delo. i Odločno zastavljene zahteve in ne "mile resolucije" ' naj bi delavce privedle do stavkovnega uspeha.j Oblasti so stavko razumele kot revolucionarno ne- ! varnost, ki jo je potrebno s silo zadušiti; stavko so i imele za velik nemir na sicer "umirjenem" ptuj- ; skem območju. i 19. aprila je Okrajno glavarstvo sprejelo navo- i dila o ukrepih proti stavkajočim in o vzdrževanju ; reda. Naslednji dan sta v Ptuju pričela ukrepati \ orožništvo in državna policija.Enajst železni- čarjev so pripeljali v staro kasarno že 20. aprila. Do 29. aprila se je od 22 zasledovanih, ki se niso odzvali na dvomesečne orožne vaje, znašlo v za- poru 15, med njimi Franc Kramberger, Franc Roz- man in Ivan Segula. Po zbranih podatkih je bilo vseh aretiranih 17, od katerih so imele oblasti po- sameznike za komuniste. V situacijskem poročilu Okrajnega glavarstva v Ptuju dne 18. maja 1920 izvemo, da so bili "radi komunistične agitacije are- tovani in ovadeni" posamezniki in da je komu- nistov v okraju več, vendar njihovega aktivnega delovanja med stavko ni bilo mogoče dokazati. Poročilo med drugimi omenja Jožeta Rožeta in j Ivana Šegula kot "vodjo" socialnodemokratske i stranke oz. stavkajočih.^'' Liberalni Ptujski list je ] poročal, da je "glavni agitator Rože na varnem". | Medtem je vlada takoj po dogodkih na Zaloški j cesti v Ljubljani poostrila nadzor in prepovedala "vsako zbiranje v gručah". Mestni magistrat v Ptuju je zato omejil nočno gibanje ljudi na ulicah in prepovedal nočno obratovanje javnih lokalov, j Mestna policija je opozorila tiste, ki stanujejo v j ^4 Rdeči prapor 25. 9. 1920; Ptujski tednik 10. 4. 1959. 15 ZAP, Okrajno sodišče Ptuj, šk. št. 149, spis UV 87/21 z dne 17. 3. 1921; Franc Rozman, Nežika Kramberger ustni vir. 1^ ZAP, MOP 1920, šk. št. 247, dok. št. 489-1920; Prav tam. Državna policija Ptuj - Okrajno glavarstvo, št. 656/ preds; št. 1652; št, 256/a; št. 229; št. 1267; št. 230; MOP 1922, šk. št. 254, dok. št. 2384/11; glej op. 1, fas. Želez- ničarji. ^' Glej op. 3, ARS, Okrajno glavarstvo Ptuj, št. 5607/pr; Zapisniki sej Deželne vlade za Slovenijo, 146. seje; ZAP, MOP 1920, dok. št. 565-1920; Janko Kos, Železničarska stavka aprila leta 1920, Kronika - časopis za slovensko krajevno zgodovino 1968/XV1., št. 11, str. 11. mestnem okolišu, delajo pa v mestu, da ga morajo zapustiti do 21. ure oz. prihajati le v mesto v de- lovnem času.l^ Oblasti so po zlomu stavke javnosti hotele do- kazati, da stavkajočim ni šlo za "zboljšanje mezd- nega vprašanja", temveč za druge namene. Ptujski list je zapisal, da je stavka "prekoračila meje" in da so jo hoteli "na boljševiški način" izbrati komunisti ter doseči zmago. Po uradni oceni je stavkalo "socialistično delavstvo", ki je organizirano v Sploš- ni železničarski organizaciji - Krajevni skupini Ptuj, vendar se je gibanje "izpremenilo v politično, ko- munistično in je bilo naperjeno proti obstoju države".1^ Čeprav je bilo delavstvo upravičeno do boljših življenjskih pogojev, je omenjeno glasilo ljudi strahovalo pred "opasnim" komunizmom in stavko, ki "dela draginjo". Oblasti so ukrepale tako, da nekaterim delavcem nekaj dni niso priznali dnevnega zaslužka. Štirje delavci so izgubili delo. Vodja stavke Ivan Segula je bil premeščen. Jože Rože, ki so ga z drugimi izpustili iz zapora, ni smel ostati v Ptuju, čeprav so se zanj zavzeli organizirani delavci v mestu. 6. avgusta je namreč Ivan Segula v imenu Krajevne skupine železni- čarjev. Okrožne organizacije JSDS, Gasilskega društva. Osrednjih društev usnjarjev, živilskih in stavbinskih delavcev zaprosil Načelstvo okrajne bolniške blagajne v Ljubljani za Rožetovo vrnitev v Ptuj, ker ga tukajšnje delavstvo "silno potre- buje".20 Po uvedbi Obznane so oblasti pozorneje spremljale strokovno organiziranost delavstva in ovirale delo delavskih zaupnikov. Po pravilniku o delavskih zaupnikih iz leta 1923 se le-ti niso smeli udeleževati delavskih gibanj in stavk. V Ptuju je zato februarja istega leta prišlo do protestnega shoda delavcev.^l Manjši nemiri so se na ptujskem območju v tem obdobju nadaljevali, čeprav je na Slovenskem po letu 1925 sledilo krajše deflacijsko obdobje. Živ- ljenje v ptujskem okraju ni krenilo na bolje. Za- ostale družbenogospodarske razmere so bile med obema vojnama visoka cena za delovno silo. Ostalo je viničarstvo, agrarna reforma ni prinesla rezultatov, premajhne gospodarske možnosti okra- ja so odvečni delovni sili onemogočale delo in pri- meren zaslužek. Povprečni mesečni zaslužek ni zadoščal za pokrivanje eksistenčnega minimuma; revščine je bilo veliko. Delavčeva mezda v tovarni Petovia je glede na kvalifikacijsko strukturo veljala leta 1926 18 ZAP, MOP 1920, Okrajno glavarstvo, dok. št. 679/preds.; glej op. 17, ARS, Zapisniki, l^ Glej op. 15, Okrajno sodišče. 20 Glej op. 15, Okrajno sodišče; ARS, fond ACK ZKS, Ber- notovo gradivo 1920. 21 Delavec, glasilo Strokovne komisije za Slovenijo, 17. 2. 1923. 58 47 1999 3 KRONIKA LJUBICA SULIGOJ; SOCIALNA GIBANJA NA PTUJSKEM OBMOČJU MED SVETOVNIMA VOJNAMA, 55-68 2 do 8 din na uro. Tako je ob 12-urnem delavniku delavec z najnižjim prejemkom delal ok. 3 ure za kg črnega kruha, ki je v Ptuju stal 5 do 6 din.^^ Uvedba akordnega sistema, uvedenega predvsem za nekvalificirane in priučene delavce (teh je bilo v okraju največ) je bila zanje neugodna. Nizki akordni zaslužki so silili delavce k nadurnemu delu, zato je delavnik presegel osem ur.^^ Ptujska mestna občina, ki je v okraju imela še največ ekonomskih zmogljivosti, se je v dvajsetih letih otepala s "silno težkim" gospodarskim položa- jem.^ Posledice zadolženosti občine ob najemanju posojil v avstrijskih denarnih zavodih pred vojno so jo zdaj silile k najemanju novih kreditov. Uva- janje tržnine, stojnine, davščin (200% doklade na zemljarino) naj bi dvignili dohodek občine. Zato so bile pristojbine v Ptuju višje kot v Mariboru in so se zato ob špekulacijah obrtnikov in trgovcev višje vrednotile tudi osnovne življenjske potrebščine. Nova socialna gibanja so bila torej odsev raz- mer, tako tudi viničarsko gibanje in boj za novi Viničarski red. Brezpravnost viničarjev in njihova hlapčevska ponižnost do gospodarjev sta ostali, če- prav v dvajsetih letih ugotavljamo nekaj premikov v boju za nov Viničarski red. Tega so doslej krojili vinogradniki sami. Vsa prizadevanja po organizira- nosti viničarjev so zato naletela na odpor gospo- darjev. Organizirane viničarje so le-ti preganjali. Bojazen pred izgubo dela je viničarje potiskala v pasivnost. Garali so raje za sramotno dnino; na ptujskem območju je leta 1928 le malokdo imel kruh. Zaslužki viničarjev niso bili v sorazmerju s cenami obleke in obutve. Dnina je znašala 3 do 10 din, pozimi še te ni bilo. O močnem izkoriščanju viničarske delovne sile in strahu pred delodajal- cem govorijo tudi razmere v premogovniku Ključarovci, kjer so ceno za primitivno tehnologijo in drago proizvodnjo plačevali delavci. Njihov po- ložaj se je konec leta 1922 tako poslabšal, da se je kazalo organizirati; delodajalec je odslovil oba de- lavska zaupnika.2^ Poskusi izboljšave življenjskih pogojev socialno ogroženih so se kazali na različnih ravneh. Do leta 1923 se je zvrstilo več protidraginjskih shodov. Oktobra leta 1922 so se ptujski nameščenci znova pritožili zaradi draginje, a brez uspeha. V januarju 22 ZAP, MOP 1924, šk. št. 261, dok. št. 358/1924 in MOP 1928, šk. št. 267, cenik kruha in mesa v MOP; Delavska politika 23. L 1926. Dr. France Kresal, Socialnopolitični in materialni položaj delavstva v Sloveniji 1921-1925, Revolucionarno delav- sko gibanje v Sloveniji v letu 1921-1924. Referat z znan- stvenega posvetovanja v Ljubljani 6. in 7. jun. 1974, Lju- bljana 1975, str. 58. 24 ZAP, MOP 1923, šk. št. 258, dok. št. 1/1923 in šk. št. 259, Priloge k proračunu MO v 1. 1919/1922. Jože Rozman, Viničarji v boju za nov in pravičen vi- ničarski red, 5. Ptujski zbornik, Ptuj 1985, str. 272 in 276; Enakost 15. 12. 1922. 1923 je bil zbor ptujskih državnih nameščencev in železničarjev, kljub brzojavki Zveze javnih name- ščencev in železničarjev o "odpovednih" shodih, češ da bo vlada razrešila problem prejemkov. Omenjeno ptujsko zborovanje, ki ga je vodil gim- nazijski ravnatelj dr. Josip Komljanec, je izzvenelo kot protest nezadovoljnega "uradništva in delav- stva" zaradi pomanjkanja in socialnega položaja.2^ V slabem stanju ohranjena viničarska hiša na Gorci v Halozah. Kot etnološki muzej naj bi po- nazarjala življenje viničarjev. Posamezni vinogradniški hrami v Halozah še pri- čajo o udobju njihovih lastnikov. Na posnetku Ornigova vila na Gorci nad Podlehnikom. Novo razburjenje je prinesel vladni osnutek o državnih nameščencih in železničarjih, s katerim so kršili priborjene pravice o dopustu, delavniku in socialnem zavarovanju. Zato sta se 2. avgusta 1923 povezali strokovna organizacija železničarjev in društva nameščencev ter razglasili 24-urno prote- stno stavko. V Ptuju so 3. avgusta stavkali državni uradniki 26 Enakost 9. 2. 1923; France Filipič, Poglavja iz revolucio- narnega boja jugoslovanskih komunistov 1919-1939 1., Ljubljana 1981, str. 211. Dr. Josip Komljanec tajnik Ptujske čitalnice in vodja društvene ljudske knjižnice v 1. 1907-1918. 59 3 KRONIKA LJUBICA ŠULIGOJ: SOCIALNA GIBANJA NA PTUJSKEM OBMOČJU MED SVETOVNIMA VOJNAMA. 55-68 7 1999 in poduradniki, med njimi tudi sodno osebje. Za- prti so bili pošta, sodišče in finančni uradi, ustav- ljen je bil železniški promet. Da je dogodek vzbu- dil v javnosti odmevnost, sklepamo po zasedanju občinskega sveta 28. avgusta. Ta je razpravljal o resoluciji "socijalističnega občinskega kluba", na- slovljeni na občinske svetnike. Zahtevali so posre- dovanje pri vladi, da se "izboljša obupni položaj železničarjev in državnih nameščencev in da se prisili s pomočjo socijalne zaščitne zakonodaje tuji kapital kakor domači, da ne bo ogrožal delav- čevega življenja".27 Resolucijo je podprlo 13 svet- nikov od 18 prisotnih. Po železničarski stavki je bila omenjena eno- dnevna stavka leta 1923 širše gibanje različnih so- cialnih struktur. Zahteve stavkajočih so bile načelno postavljene, toda strankarska razcepljenost v delavskih vrstah je zavirala uspešnost boja. Med največja socialna gibanja v okraju gotovo sodi mezdno gibanje v usnjarski industriji Petovia. Obrat je zaposloval največ delovne sile, ki je prihajala večinoma s podeželja. Število delovne sile je bilo sicer odvisno od razmer na tržišču; leta 1921 je bilo zaposlenih v tovarni od 183 do 406 delavcev, konec leta le 80 do 120. Delavstvo je bilo izpostavljeno brutalnosti nadrejenih in je preje- malo nizke mezde. Z akordnim delom so delo- dajalci iskali dodatne dobičke. V tovarni je zato prihajalo do občasnih socialnih nemirov, zahva- ljujoč solidni strokovni organiziranosti delavstva; leta 1921 so ustanovili stavkovni sklad. Prvi štrajkovni štirinajstdnevni val po vojni je bil v tovarni spomladi 1921. Na pogajanja stav- kovnega komiteja, ki ga je vodil usnjar Matevž Schmidt, je bil ob prisotnosti zastopnika osrednje- ga odbora usnjarjev iz Ljubljane dosežen spora- zum o višjih mezdah in ureditvi sanitarij v tovarni. Naslednje leto je ob ugodnih tržaških razmerah in skrajnem izkoriščanju delavcev delničarjem pri- neslo veliko dobička. To je bil razlog za novo stav- kovno gibanje. "Delavec" je leta 1922 v 17. številki poročal o "mezdnem pogajanju" v čevljarskem oddelku ptujske Petovie.^^ Glasilo je opozorilo, da so delavci v ptujski tovarni med najslabše plača- nimi v Sloveniji in do so izpostavljeni strahovanju ravnatelja, po rodu češkega Nemca. Stavka se je najverjetneje pričela 9. avgusta 1922, ker je vodstvo podjetja kršilo kolektivno po- godbo: slabšali so se mezdni in delovni pogoji, de- 27 ZAP, MOP, Zapisniki občinskih sej 1920/23, knjiga št. 99; ARS, fond ACK ZKS, fas. letaki - sindikati, fas. Partija pred vojno 2. Elaborat - izsledki, podatki od A-KO, France Klopčič, Kratek zgodovinski pregled KP v Slo- veniji od leta 1921 - leta 1930. 28 Glej op. 1; Delavec 9. 4. 1921 in 1. 7. 1922. Socialdemokrat Matevž Schmidt med stavkajočimi de- lavci v Pirichovi usnjarni 1. 1911. Po vojni med orga- nizatorji strokovnih delavskih organizacij. lavskih zaupnikov niso upoštevali . Poleg usnjarjev so se za stavko odločili še delavci drugih oddel- kov, tako da je bilo stavkajočih okrog 350. Iz časopisnih poročil razberemo, da je gibanje ptujskih usnjarjev sprožilo solidarnostne akcije slo- venskega delavstva, kar je skušalo vodstvo Petovie preprečiti. Mariborska socialistična Enakost je po- ročala o "izbornem"držanju stavkajočih in o posre- dovanju Rudolfa Golouha pri vladi in Okrajnem glavarstvu v Ptuju. "Delavec" je opozarjal, da je potrebno "podpreti sodruge", saj se ti borijo za kruh in svoje pravice.29 Vodstvo Petovie se je medtem obrnilo z okrožnico na podružnice po Sloveniji. Zapisali so, da so v skladu z dogovorom med zastopniki delavcev usnjarske industrije uvedli tudi v Petovii akordno delo, ki je ovred- noteno s 15% poviškom mezde. Toda delavci so odklonili akordno delo in se uprli odpuščanju z dela "brez njihovega dovoljenja". Opozorili so, da je možno pričakovati podporo delavcev iz drugih krajev. Med drugimi je vodstvo tovarne navedlo: "Uprava našega podjetja je odločena izbojevati ta boj do skrajnosti, ker temelji stavka ne samo na socijalističnih, marveč še na boljševiških prin- cipih.-^" Solidarnost s stavkajočimi v Ptuju je prisilila delodajalce k pogajanjem. Delavci so dosegli 15% zvišanje mezd. Akordno delo naj bi se poslej do- ločalo sporazumno z delavskimi zaupniki, enak dogovor naj bi veljal pri sprejemanju in odpušča- nju delavcev. Odpuščeni delavci so bili znova sprejeti na delo.^l Tritedenska stavka usnjarskih delavcev je pritegnila dotlej največje število delavcev. Uspešna je bila zaradi dobre organiziranosti in povezanosti delavcev, čeprav si je vodstvo tovarne ob podpori krajevnih oblasti prizadevalo stavko zlomiti. Toda že dober teden po sklenjenem sporazumu je vod- stvo Petovie ne glede na mnenje delavskih zaup- nikov začelo množično odpuščati delavce, sklicujoč se na krčenje obratovanja.-^2 Sodeč po nadaljnjih dogajanjih, je delavcem zmanjkalo poguma. Upešala je tudi strokovna organiziranost. Strah pred izgubo dela je vodil v oportunizem. Število zaposlenih se je v naslednjih letih krčilo od 80 do 120, od teh je bilo ok. 50 delavk. Primerjalno lahko navedemo, da je urna mezda v Petovii leta 1926 veljala 2 do 8 din in da je v podeželski trgovini leta 1925 veljal npr. slad- kor 15 do 17,5 din za kg, da je bilo potrebno za svinjsko mast odšteti 30 do 35 din za kg, za pralno milo 16 do 18 din in za 86 dkg črnega hleba 5,50 29 Enakost 11. 8. 1922; Delavec 26. 8. 1922. 30 Delavec 2. 9. 1922. 31 Glej op. 30. 32 Glej op. 1; Enakost 8. 9. 1922. 60 47 1999 3 KRONIKA LJUBICA SULIGOJ: SOCIALNA GIBANJA NA PTUJSKEM OBMOCjU MED SVETOVNIMA VOJNAMA. 65-68 din.^'^ Delavci so delali v težkih pogojih. Organi- ziranega mezdnega gibanja v tem času več ni bilo. Delodajalci so v kali zadušili kakršnokoli nezado- voljstvo. Ustavitev proizvodnje v največjem tovarniškem obratu v ptujskem okraju leta 1936, je bil hud uda- rec za delavstvo. (Vir: Spominski list septembrskih dogodkov, Ptuj 8., 9., 10. september 1933. List hra- ni oddelek za novejšo zgodovino PMP.) Ukrepi kraljeve diktature so sicer ustavili soci- alne nemire, toda posamezne listkovne akcije so opozarjale na politične razmere v okraju in hkrati na težke življenjske pogoje prizadetih družbenih slojev. Na nerazvito ptujsko območje je občutno vplivala svetovna gospodarska kriza. Upad šibke industrijske proizvodnje je spremljala naraščajoča brezposelnost. Kriza je povzročila izreden padec dohodkov ptujskih podjetij, tako da se je mestni občinski svet lotil omejevalnih ukrepov. V pro- računskem letu 1933 so se delavske mezde znižale za 10% v tistih podjetjih, kjer je znašal urni za- služek 5 ali več din (leta 1932 se je mezda na akord gibala v mestni žagi od 4 din na uro do 6,80 33 Delavska politika 23. 1. 1926; Enotnost 1. 7. 1927; ZAP, Okrajno sodišče Ptuj, šk. št. 226, spis UVI. 678/25, spis UVl. 709/25. din v mestni klavnici). Istočasno bi se morale za 10% znižati plače tudi uslužbencem mestne upra- ve, na kar se je odzval "Krožek mestnih usluž- bencev Ptuj". Ugotovil je, da cene življenjskih po- trebščin nenehno rastejo in da bi predvideni ome- jevalni ukrep Mestne občine spravil uslužbence ob eksistenčni minimum. Mestni uslužbenci so opo- zorili na varstvo "popolne avtonomije" in na za- ostajanje prejemkov za mariborskimi občinskimi oslužbenci.34 Mestna občina Ptuj pa ni mogla zakonsko uskladiti prejemkov občinskih nameščencev z dr- žavnimi uslužbenci, ker ji finančne zmogljivosti tega niso dovoljevale. Občino so pestili milijonski primanjkljaji, ki jih pa z rednimi dohodki ni mogla pokrivati.35 Obremenjevala jo je tudi velika brez- poselnost in le s težavo je odštevala dodatna sredstva ubožnemu skladu; v obdobju gospo- darske krize je poraslo število revežev. Leta 1933 se je število brezposelnih v Ptuju in primestni oko- lici povzpelo na ok. sto, proračunskih sredstev v ta namen pa je bilo na voljo le 25 tisoč din. Tega leta je bilo v mestni občini 57 revežev, ki so prejemali 30 do 150 din mesečne podpore in so imeli brez- plačno kurjavo ter delno brezplačno stanovanje v mestnih hišah. Hkrati je mestna občina, zaradi "izrednih narodnostnih prilik", se pravi, zaradi gospodarske moči in politične vplivnosti ptujskega nemštva, namenjala sredstva v dodatne prora- čunske postavke, npr. za Narodno odbrano, požar- no brambo in Narodno strokovno zvezo.^^ Ptujska mestna občina je nove finančne vire iskala z dodatnimi dokladami, davščinami, trošari- nami in taksami. Posledice so se kazale v znatnem porastu življenjskih stroškov. Krizo v okraju so spremljala cenovna neskladja, visoke cene osnov- nih živil in stanarin, vštevši še vedno najemninski vinar. Ob splošni draginji je padala realna vred- nost delavčeve mezde.^'' V "skrajno neugodnem" finančnem stanju se je znašlo kmečko prebivalstvo. V hudi zimi 1928/29 in ob pomanjkanju krme živina ni imela realne cene. Cene mesa in kruha niso bile v skladu z na- kupom klavne živine in s ceno moke. Kmet je tržil 34 ZAP, MOP 1933, šk št. 277, Krožek mestnit\ uslužben- cev 21. 12. 1932 proti znižanju plač; Kraljevska banska uprava II. No 25172 Mestnim načelstvom 9. 12. 1933. 35 V začetku 1. 1933 znašal nepokrit dolg MO v Mestni hranilnici od zapadlih obresti 344.445,75 din ter od po- sojila 2.401.818,40 din. 36 ZAP, MOP 1934, šk št. 277, dok. št. U 373/15. Leta 1931 je bilo v MOP 3490 (81,9%) Slovencev in 542 (12,7%) Nemcev. Na območju okraja je v Ptuju obratovalo 68,2% industrijskih podjetij, od teh 46,6% v nemški lasti, s pretežno tujimi obrati skupaj 53,3%. Konec tridesetih let je bilo v mestu 60,8% nemških trgovin (Ljubica Šuligoj, Socialna in narodnoobrambna gibanja na ptujskem območju med vojnama, doktorska disertacija, str. 89 in 92). 37 Delavska politika 16. 3. 1935. 61 3 KRONIKA LJUBICA SULIGOJ: SOCIALNA GIBANJA NA PTUJSKEM OBMOČJU MED SVETOVNIMA VOJNAMA, 55-68 1999 svoje pridelke pod ceno. Potrošnika so bremenile cene na drobno. Ptujski trgovci, peki in mesarji so se okoriščali z visokimi maržami. Od januarja do junija 1929 so se cene moke znižale za ok. 75 par, tako da je bila cena pšenične moke tretje vrste od 3,50 do 3,75 din, cena kruha je ostala nespreme- njena; za kg črnega kruha je bilo potrebno odšteti 4,50 din. Po posredovanju sreskega načelnika so se morale cene kruha v ptujskem okolišu znižati za 50 par. Ko pa je leta 1930 "Društvo državnih nameščencev in upokojencev v Ptuju" zahtevalo znižanje cen mesa in kruha, so občinski organi menili, da te niso visoke. Cena mesa je bila npr. v neskladju z nakupno ceno živine: kg govedine je npr. veljal 16 do 18 din, živa teža krave se je gibala od 3,25 do 6 din za kg.^^ Mestni magistrat se je sicer lotil protidraginjskih ukrepov že leta 1931 in tudi izvolil aprovizacijski (prehrambeni) odbor, toda cenovna neskladnja so ostala. Družbe- nogospodarska nasprotja so se poglabljala. Ptuj leta 1936. (Vir: fototeka Zgodovinski arhiv Ptuj.) Špekulacije na tržišču so izzvale proteste. "Zve- za delavskih žena in deklet" je leta 1933 pod vod- stvom socialistke Ane Podlaha opozorila Mestno načelstvo na naraščajočo bedo prebivalstva in ga pozvala, naj pri banski upravi doseže, da se "borz- nim špekulantom oneinogoči neupravičeno izže- manje že itak obubožanega ljudstva". Spremenjene politične razmere po diktaturi so ustvarile pogoje za nova socialna gibanja. Njihov močnejši val spremljamo v zadnjih tridesetih letih. 38 ZAP, MOP 1934, šk. št. 277, dok. št. 284/33; šk. št. 271, dok. št. 513; šk. št. 276, dok. št. 1455. 39 ZAP, MOP 1933, šk. št. 277, dok. št. 42/1-1933. O Ani Podlaha je poročalo Okrajno glavarstvo Ptuj, da je "vo- diteljica ženskega proletarijala v Ptuju in okolici" in da se "druži tudi s komunisti" (ARS, fond ACK ZKS, fas. leto 1930, Okrajna glavarstva mariborske in ljubljanske oblasti - seznami komunistov B/64. II; fas. leto 1940, Gra- divo AS - Kraljevinska banska uprava oddelek II., Drav- ska banovina - komunisti). ko je bližajoča se druga svetovna vojna vnesla v gospodarstvo nova neskladja in zato dodatno krizo. Materialne težave Mestne občine Ptuj so se sicer nadaljevale, saj se je le-ta, še vedno ukvarjala z urejanjem nekdanjih vojnih posojil. V ta namen je bilo najeto novo posojilo, ki je leta 1940 znašalo več kot 2,7 milijona dinarjev. Na krizne razmere pa so opozarjali draginja, pridobivanje tržnega do- bička s špekulacijami, brezposelnost in tržno ogo- ljufani kmet. Mezde so zaostale za rastjo cen, ki so od konca leta 1935 spet naraščala. Samo v zadnjih mesecih omenjenega leta je bilo npr. potrebno odšteti za kg krušne moke 2,50 do 2,75 din (prej 2 do 2,50 din), za sto kg krompirja 75 din (prej 60 din); živa teža prašičev je veljala 6 din za kg (prej 5,50 din), cena svinine na drobno pa je znašala za kg 11 din (prej 10 din).40 Kriza je potisnila podeželje na rob preživetja. O tem govore raztreseni letaki, ki so včasih segli tudi na vas. Letaki "s komunistično vsebino" na haloš- kem območju v januarju 1934 in nato na Ptujskem polju poleti istega leta so npr. opozarjali na "straš- no krizo", na vse večje zadolževanje, izterjave dav- kov, brezposelnost in hkrati pozivali ljudi na pro- testne shode.^1 Posebnih odmevov na take aktiv- nosti med podeželskim prebivalstvom ni bilo, saj je bilo le-to za politična dogajanja pretežno neza- interesirano. Slednje potrjuje tudi gibanje kmečke pomoči v ptujski okolici sredi tridesetih let. Raz- treseni letaki po živinskih sejmih so pozivali kmete, naj organizirano nastopijo na tržišču in do- sežejo višje cene krompirja, čebule in živine, tako da bi imel koristi proizvajalec in ne posrednik. Zaradi neorganiziranosti in prevladujočih politič- nih dejavnikov na podeželju je bilo gibanje zadu- šeno.^2 Na vinogradniških območjih je gospodarska kriza občutno posegla v življenje ljudi. V letih 1938/39 so oblasti pomagale vinogradnikom iz gos- podarskih težav z ustanavljanjem zadrug v Halo- zah, tako pri Sv. Trojici in pri Sv. Barbari. Orga- nizirani vinogradniki naj bi prišli do zaščitnih sredstev in naj bi ugodneje iztržili svoj vinski pridelek.'13 Medtem pa vinogradniki niso ničesar storili za svojo viničarsko delovno silo, torej niso 40 ZAP, MOP 1935, št. št. 282, dok. št. 1826/35, dok. št. 46/36; MOP 1940, šk. št. 302, dok. št. U 34/5. 41 ZAP, Okrajno sodišče Ptuj 1930/41, šk. šl. 482, spis Ki V. 105/34; ARS, fond ACK ZKS, fas. Partijski letaki od 1. 1919 do 1. 1934; glej op. 1, fas. Anlikomunistična dejav- nost 1919/41, Okrožno sodišče Maribor, spis VII. Kzp 6/34 (prepis). Jože Jurančič, Markovci 1930-1936, Učesnid i svedoci I., Beograd 1974, str. 301. 43 ZAP, MOP, Zapisniki občinskih sej 1937/38, javna seja mestnega sveta 15. 9. 1938; dr. Vladimir Bračič, Vino- rodne Haloze, Maribor 1967, str. 74; glej op. 25, Jože Rozman, str. 278. 62 47 1999 3 KRONIKA LJUBICA ŠULIGOJ: SOCIALNA GIBANJA NA PTUJSKEM OBMOČJU MED SVETOVNIMA VOJNAMA, 55-68 spoštovali Viničarskega reda in se niso odzvali na zahteve ljutomerskega viničarskega zbora leta 1936 o statutu viničarja kot delavca in njegovem soci- alnem zavarovanju. Omahljivost in strah viničarjev sta omejevala uspehe boja za viničarske pravice; vinogradnik je ostal viničarjev "gospod". Banska uprava je sicer leta 1939 izdala nov Viničarski red, toda večina vinogradnikov tudi tega ni upoštevala. Vinogradniki so se novim določilom o viničarskih prejemkih in viničarskem skladu izognili z navi- deznim uvajanjem dinarskega razmerja.^^ Viničar- jev več niso najemali, ampak so oddajali stano- vanje v najem. Najemnik (viničar) je poravnal ob- veznosti do delodajalca z delom v vinogradu po določeni dinarski ceni. V boju za preživetje se je znašla tudi tista maloštevilna, pretežno podeželska delovna sila, ki ji je uspelo najti delo v skromni industriji. Odvisna od samovolje delodajalcev je zaradi majhnega zaslužka zahajala v oportunizem. Od moči stro- kovne organizacije je bil odvisen uspeh mezdnih gibanj, ki so v tridesetih letih predvsem zasle- dovala izvajanje kolektivnih pogodb. Iz boja za uveljavitev delavske zakonodaje povzemamo zna- čilnosti posameznih gibanj. Sveta Barbara v Halozah (Cirkulane) okoli leta 1900. (PMP, fototeka kulturnozgodovinskega od- delka.) V tovarni "Petovia" organiziranega mezdnega gibanja v tridesetih letih ni bilo, zato pa so stekla prizadevanja po uveljavitvi delavske zakonodaje. Ker je tovarna v tem času zašla v veliko krizo, naj bi breme nosili delavci. Vodstvo podjetja je samo- voljno urejalo delovni čas in zniževalo mezde. Tako je konec leta 1934 tedenska mezda veljala 286 din, po ponovni oživitvi proizvodnje na za- četku leta 1935 pa le 208 din. Leta 1936 so kva- lificirani delavci prejemali 4,50 do 9,50 din na uro, nekvalificirani 2,80 do 5 din, delavkam pa so izpla- 44 Glej op. 43, dr. Vladimir Bračič, str. 155 in Jože Rozman. čevali urni zaslužek v razponu od 1,40 do 2,50 din. Nadurno delo se v tovarni ni plačevalo, delavce so vrednotili z normalno akordno mezdo. Po zakonu naj bi bil akord 48-ti del povprečnega tedenskega zaslužka, akordna mezda v Petovii pa se je izra- čunavala na osnovi urne mezde po 5 din z 20% dodatkom. Nepravilnosti je razkrilo Okrajno so- dišče v Ptuju, potem ko je vodstvo podjetja od- slovilo obratnega zaupnika in aktivnega odbornika Delavskega kulturnega društva "Vzajemnost" Mi- haela Hercoga, pri oblasteh označenega za "poli- tično nevarnega".45 Ugotovljeno je bilo, da so v tovarni v najhujši krizi 1934/35 obdržali za različna opravila še deset delavcev in jim za 8-urno delo dajali 40 din, medtem ko je Hercog ostal brez dela, ker morata v obratu "vladati mir in red". Šele po posredovanju Delavske zbornice se je Petovia ob- vezala, da bo Mihaela Hercoga sprejela na delo ob ponovnem obratovanju, toda ne kot delavskega zaupnika. Reinhardova perutninarska tvrdka je prenašala udarce svetovne gospodarske krize s pomočjo de- lovne sile, ki jo je odpuščala in skrajno izkoriščala. Leta 1935 se je na stran delavskim pravicam po- stavila Splošna delavska strokovna zveza (SDSZ), ki jo je vodil usnjar Matevž Schmidt. Zveza je tožila podjetje, ker je odpustilo organizirane delav- ce in jim ni izplačalo nadur. Oškodovani delavci bi soglašali s kompromisno rešitvijo, tako da bi jih delodajalka Josipina Reinhard za dve leti zaposlila in jim izplačala le 50% nadur. Podjetje pa je bilo pripravljeno izplačati le 20% nadur in zaposliti delavce za eno leto. S tem tudi zastopnika Delav- ske zbornice nista soglašala in pogajanja niso uspe- la.46 Neuspeh boja lahko pripišemo neenotnosti delavstva, saj so v svojih zahtevah vztrajali le po- samezniki. Oportunizem delavcev in samovolja vodstva podjetja sta se pokazala tudi v primeru organiziranosti delavstva v SDSZ leta 1938. V gradbeništvu je prihajalo do kršitve kolek- tivne pogodbe o plačilu delavcev, tako da je leta 1938 prišlo na Mestnem poglavarstvu v Ptuju do poravnalne razprave o minimalnih mezdah med zastopniki Združevanja skupnih rokodelskih obra- tov v Ptuju in Zvezo stavbinskih delavcev Jugo- slavije - sekcijo sobočrkoslikarjev, pleskarjev in li- čilnih pomočnikov podružnice Ptuj. Po doseženem sporazumu so bili pomočniki razvrščeni v tri raz- rede, tako da so pomočniki začetniki prejemali 3 din, pomočniki z večletno prakso pa 5,50 din na uro. Pogodba je med drugim predvidevala za po- močnike deseturni delavnik, proste nedelje, praz- nike in prvi maj. Za delo v oddaljenejših krajih naj bi ob običajni mezdi plačevali še 20 din dnevne 45 Glej op. 39, ARS, Mihael Hercog; Glej op. 15, ZAP, šk. št. 355, spis III P 228/35. 46 Ljudska pravica 1. 6. 1935. 63 3 KRONIKA LJUBICA ŠULIGOJ: SOCIALNA GIBANJA NA PTUJSKEM OBMOČJU MED SVETOVNIMA VOJNAMA, 55-68 47 1999 doklade ali hrano in prenočišče.^^ j Ne glede na sklenjeno kolektivno pogodbo so \ se poskusi izrabljanja delovne sile nadaljevali. Nemški podjetnik, gradbenik Viljem Dengg iz Ptuja, je npr. izkoriščal delovno silo pri kanaliza- cijskih delih v Majšperku. V oktobru leta 1940 je j zato prišlo na Sreskem načelstvu v Ptuju, ob pri- sotnosti zastopnikov Delavske zbornice, zaradi do- plačila k dogovorjeni mezdi po kolektivni pogodbi, do poravnalne razprave med delodajalci in Zvezo združenih delavcev. Spor so rešili tako, da se je j podjetje obvezalo izplačati delavcem razliko in jih ' poslej plačevati po 4,25 din na uro. Delavcem na j orožnih vajah je bila priznana urna mezda 4 din j za prvih šest dni po vpoklicu.^^ Dogovor je bil za i delavce in njihove družine zelo pomemben - še ' posebej v Majšperku, na obrobju pasivnih haloških ; krajev. j Gospodarska kriza tudi ni prizanesla mizarski obrti, saj ni bilo dela. Mojstri so se največkrat opi- rali na vajeniško delovno silo. Mizarski pomočniki \ so lahko bili zadovoljni, če so sploh dobili hrano in \ delo, plačano po 10 din na dan. V mestu je veljal 10-urni delavnik, za vajence pa 12-urni. Na pode- želju se je poleti delovni čas ravnal po soncu. Po- \ močniška urna mezda se je glede na delovna leta j gibala od 2 do 3,50 din. Pomočnik, ki je dobival j hrano pri mojstru, je ob 12-urnem delavniku pre- j jemal 60 do 100 din plačila. Pomočniki niso bili de- ležni 50% povišanja za nadurno delo in povračila za bolniško odsotnost v prvem tednu. Za ptujske mizarske pomočnike ugotavljamo, da so bili v primerjavi z drugimi kraji v banovini najniže ovrednoteni. Pomočniki do treh mesecev po izučitvi so npr. v Ptuju prejemali 2,50 do 2,75 din na uro, drugje 3 do 4 din. Po enem letu do izučitvene dobe je pomočnik v Ptuju dobil 3 do i 4,5 din na uro, drugod pa se je urna mezda gibala j od 3,50 do 6,50 din. Tedenska mezda pomočnikov i mizarske stroke na območju ptujskega Združenja mizarjev in strugarjev se je globalno gibala od 120 j do 160 bruto din. Hkrati lahko mezdna izplačila primerjamo z življenjskimi stroški: kg črnega kruha je npr. veljal v Mestni občini Ptuj 3,75 din, kg govedine 12 din, kg sladkorja 16 din in kg j masla 25 din. Jeseni leta 1938 je Združenje štelo 67 \ mojstrskih obratov z 19 registriranimi pomočniki in 31 vajenci s štiriletno učno dobo.^^ Položaj vajen- 47 Inštitut za novejšo zgodovino, fond JSZ, Delavska zbor- nica. Kolektivne pogodbe 1938-1940. 48 Prav tam, fas. 33/11., reg. št. 2454/1, poravnalna posto- panja 1940/41. 49 Glej op. 47, fas. II. Kolektivna pogodba za mizarsko stroko 1937/40, dopis Strokovni komisiji v Ljubljani 17. 5. 1938; tam, fas. 33/11. reg. št. 2301/1-40, poravnalno po- stopanje-krojaški pomočniki Ptuj, poročilo Delavski zbornici, št. 650/9-40; ZAP, MOP, šk. št. 290, dok. št. 3593/37 in šk. št. 293, dok. št. 1433/38; Delavska politika 4. 11. 1935 in 29. 11. 1938; France Kresal, Delavstvo med cev je bil še posebej težak. Ti so običajno bili pri mojstru deležni le hrane in stanovanja. Dogovor- jenega delovnega časa mojstri niso upoštevali; vajenci so bili izpostavljeni samovolji mojstrov. Za ptujsko okolico je bilo značilno pomanjkljivo šola- nje vajencev, zato so se pozneje teže zaposlovali. Po posredovanju Delavske zbornice v Ljubljani pri Okrajnem načelstvu je bila junija 1938 na Mestnem poglavarstvu v Ptuju sklenjena kolek- tivna pogodba med Združenjem skupnih roko- delskih obratov ter ptujsko podružnico Zveze les- nih delavcev in sorodnih strok Jugoslavije. Pomoč- niške mezde naj bi se poslej gibale v prvem letu po izučitvi od 2,50 do 2,75 din na uro, po štirih letih od izučitve pa od 3,50 do 4 din. Toda na- raščajoča draginja je vzpodbudila ptujske pomoč- nike, da so oktobra 1940 znova zahtevali sklenitev nove kolektivne pogodbe. Zaupnik ptujske po- družnice pri Zvezi lesnih delavcev in sorodnih strok, mizarski pomočnik Franc Person, po rodu primorski Slovenec, je o novih zahtevah obvestil Delavsko zbornico v Ljubljani. Person, ki je bil za- poslen pri mizarju Štefanu Matjašecu, aktivnem sindikalistu in komunistu, se je zlasti zavzel za organizirane člane, ki so jih mojstri onemogočali. Odpoved kolektivne pogodbe iz leta 1938 je v oktobru 1940 privedla do poravnalne obravnave na Mestnem poglavarstvu v Ptuju. Ugotovljeno je bilo, da mojstri niso upoštevali niti minimalnih mezd in da jih je večina brez pomočnikov; teh je bilo registriranih v Ptuju 18. Čeprav so bile zahteve delavcev mizarske stro- ke jasne, je bil uspeh mezdnega boja skromen. Odslej je veljala urna mezda do treh let pomoč- niške prakse 4 din, od treh do petih let pa 5 dinP^ V času, ko se je začela druga svetovna vojna, je velika draginja ogrozila tudi življenjsko raven kro- jaških delavcev. Ti so lahko s svojimi izdelki kon- kurirali le najcenejši konfekciji, a življenjske po- trebščine so se dvignile do 40%. Zato od avgusta 1940 spremljamo pozive k organiziranosti v Zvezo oblačilnih delavcev.^l Gibanje ptujskih krojaških pomočnikov in va- jencev septembra 1940 proti izrabljanju mojstrov, ki niso upoštevali kolektivne pogodbe, je bilo v bistvu del "protidraginjske akcije" istega leta. Toda organiziranost krojaških pomočnikov in vajencev v Ptuju je bila zelo slaba, tako da so svoje zahteve do mojstrov postavili šele ob podpori mariborskih delavcev oblačilne stroke. gospodarsko krizo na Slovenskem, Prispevki za zgodo- vino delavskega gibanja, Ljubljana 1970/X., 1-2, str. 81. 5" Glej op. 49,_ fas. II. Kolektivna pogodba; glej op. 39, ARS (Matjašec Štefan se druži "z levičarsko opredeljenimi osebami, je sumljiv komunizma, svoječasno je sodeloval pri "Svobodi" in "Vzajemnosti" ..."). Franc Person ustreljen v Mariboru 1943. leta. 51 Delavska politika 13. 8. 1940. 64 47 3 KRONIKA 1999 LJUBICA SULIGOJ: SOCIALNA GIBANJA NA PTUJSKEM OBMOČJU MED SVETOVNIMA VOJNAMA, 55-68 Spor s krojaškimi mojstri je nastal zaradi niz- kega vrednotenja pomočniškega dela. Tedenski za- služek pomočnikov do dveh let prakse je bil pri 60-urnem delu 180 din. Poravnalna razprava na Mestnem poglavarstvu v septembru 1940 je poka- zala, da do sklenitve kolektivne pogodbe ne bo prišlo in da so se mojstri glede na prihajajočo se- zono pripravljeni pogajati le o zvišanju mezd. Po doseženem sporazumu je tedenska mezda zdaj veljala 200 din za pomočnike do dveh let prakse in najmanj 315 din za tiste z večjo delovno dobo. Ker niso sklenili kolektivne pogodbe, je pred- sednik ptujskega osrednjega društva delavcev oblačilne stroke Adolf Murko poslal Delavski zbor- nici v Ljubljani, Združenju poslodajalcev in Mestni občini osnutek kolektivne pogodbe za krojaške obrtnike v Ptuju.^^ Zapisal je, da bodo šli v boj z vsemi razpoložljivimi sredstvi, če mojstri ne bodo podpisali pogodbe. Osnutek kolektivne pogodbe o odnosih delo- dajalcev in delavcev v obrtniških in industrijskih krojaških delavnicah v ptujskem okraju je pred- videl tri mezdne razrede. Krojaški delavci v prvem mezdnem razredu naj bi zaslužil 5,25 din na uro ali tedensko 315 din, v drugem razredu naj bi veljala urna mezda 4,50 din oz. 270 din na teden, v tretjem razredu pa naj bi pomočniki do šest mesecev prakse zaslužili 3,35 din na uro ali te- densko 200 din. Plačevanje nadurnega dela naj bi potekalo po zakonu o zaščiti delavcev. Mezde naj bi se dvigovale vzporedno z naraščujočo draginjo. Delo ob praznikih in nedeljah naj bo le izjemno; 1. maj mora postati "zapovedan praznik". Pri spre- jemanju na delo naj bi imeli prednost organizirani člani društva oblačilnih delavcev. Osnutek je predvidel tudi 14-dnevni odpovedni rok. Kako se je končal spor s krojaškimi mojstri glede kolektivne pogodbe, nimamo poročil. Ob splošni gospodarski krizi in široko zasnovani "pro- tidraginjski akciji" konec leta 1940 lahko sklepamo, da se položaj krojaških pomočnikov in vajencev ni bistveno izboljšal. Zadnja dejanja v gibanju de- lavcev oblačilne stroke pa nakazujejo smotrno za- snovanost gibanja. "Protidraginjska akcija" v Ptuju kot posledica vse težjih življenjskih razmer sodi med pomemb- nejša socialna gibanja. Slaba letina leta 1940, pred- vsem slab donos pšenice, je povzročila dvig živ- ljenjskih stroškov za skoraj 100%. Nabavljalna za- druga državnih uslužbencev v Ptuju je marca 1941 ugotovila, da je bilo ob pomanjkanju osnovnih živil nujno maksimirati cene in uvesti raciona- lizirano prodajo (po maksimiranih cenah je kg go- vedine stal 14 din, kg slanine 20 din).^^ "Protidraginjska akcija", ki so jo sprožili ptujski levičarji je naletela na širšo odmevnost socialno ogroženih slojev - delavcev in nameščencev. Da je akcija imela politično vsebino oz. je bila proti- režimsko naravnana, potrjujejo kazenski spisi, med katerimi je tudi letak "protidraginjske akcije". Sodeč po "Osnutku resolucije" z dne 9. sep- tembra 1940, se je akcija pričela, ko so "delavci in nameščenci ptujskega okraja" predložili oblastem Spomenico, v kateri so zahtevali maksimiranje cen in zaradi draginje zvišanje plač delavcev in na- meščencev najmanj za 50%. Poseben poudarek je namenila Spomenica protidraginjskim odborom, ki naj bi jih sestavljali socialno ogroženi sloji, torej delavci, nameščenci in revni kmetje. Spomenica je zahtevala zakonsko ureditev minimalnih plač in mezd, organizacijo javnih del in stalno zaposlitev delavcev in nameščencev, kar pomeni, da pod- jetniki ne bi smeli omejevati obratovanja. Letak Krajevnega medstrokovnega odbora (K.M.O.) delavskih organizacij v Ptuju pod na- slovom "Sporočilo javnosti o boju proti draginji" in dogodki, ki so sledili, kažejo na to, da so za temi aktivnostmi stali ptujski komunisti.^^ 15 decembra 1940 je namreč K.M.O. nameraval pripraviti "proti- draginjsko zborovanje" v prostorih Vzajemnosti, ki je bila sicer pri oblasteh, zaradi revolucionarne na- ravnanosti, nenehno pod nadzorom. Odbor je z letakom vabil ljudi, naj se udeležijo omenjenega zbora. Med drugimi lahko preberemo, da je "dra- ginja, kot posledica vojne in slabega gospodarstva predvsem prizadela siromašne sloje ... Eno k drugim se nam je podražilo življenje v enem letu za več ko od 125% ... Delovno ljudstvo ni dolžno in ne bo samo nosilo vseh bremen vojne in sla- bega gospodarstva". Letak je tudi opozarjal, da so se prejemki ob nenehnem dvigu cen in uvajanju kart dvignili "le na papirju" za 10 do 20% in zato naj se ljudje vzdramijo. Omenjeni letak je bil povod za kazenski pre- gon nekaterih sodelavcev gibanja. Pred sodiščem so se znašli Alojz Suler, tiskarnar iz Budine pri Ptuju, pekovski vajenec in razpečevalec letaka Mi- hael Vidovič in pobudnik gibanja, trgovski pomoč- nik Kazimir Koželj-Rogelj, pri oblasteh zaznamo- van kot "izrazit komunist, zelo agilen in pre- tkan".^^ Iz sodnih spisov lahko povzamemo, da je 52 Muzej narodne osvoboditve Maribor (MNO), fas. 124/ III., Anton Lorger, Spomini na delo v sindikalnem giba- nju pred vojno v Mariboru; Glej op. 47 in 49, fas. 33/11. Adolf Murko ustreljen 1942. leta v Mariboru. 53 ZAP, MO Ormož, ovoj 123/III-2, cene kmetijskih pri- delkov. 54 Pokrajinski arhiv Maribor (PAM) 1941 Kzp šk. št. 264, spisi zoper Koželj-Rogelj Kazimirja, Šuler Alojza, Vido- vič Mihaela. 55 Glej op 39, ARS, Koželj - Rogelj Kazimir. Leta 1934 ob- sojen na celjskem komunističnem procesu in zaprt v Sremski Mitrovid. 1937. leta prišel v Ptuj. Glej op. 15, šk. št. 483, dok V. Ki 202/40-1, Krivična pri- java Kazimir Koželj-Rogelj. 65 3 KRONIKA LJUBICA SULIGOJ: SOCIALNA GIBANJA NA PTUJSKEM OBMOČJU MED SVETOVNIMA VOJNAMA, 55-68 7 1999 celotna akcija izšla iz Vzajemnosti, kjer so pozimi tedensko pripravljali diskusijske večere. Na takem večeru, 5. decembra 1940, se je zbralo okoli 20 udeležencev in se dogovorilo o protidraginjskem shodu ter o vsebini letaka, ki ga je predložil Ka- zimir Koželj. Ker je policija prestregla razpečavanje letaka, natisnjenega v tisoč izvodih brez "označene tiskarne", načrtovanega množičnega protidraginj- skega zborovanja K.M.O. ni bilo. Lahko pa ugo- tovimo, da je K.M.O. v gibanje uspelo povezati strokovne organizacije v Ptuju, med njimi po- družnice Splošne delavske strokovne zveze Jugo- slavije, Zveze stavbinskih delavcev Jugoslavije, Osrednjega društva oblačilnih delavcev. Zveze le- sarskih delavcev. Zveze živilskih delavcev in Zve- ze privatnih nameščencev.^^ Krajevni medstroJcovni odbor delavsldh organizacij v Ptuju je z letakom vabil na "protidraginjsko zborovanje". "Protidraginjska akcija" leta 1940 je izzvala reakcijo oblasti (Vir: PAM, šk. 264, Spisi Kzp 1941.) 56 Glej op. 54, Žandarmerijska slanica Ptuj, št. 3380 Okraj- nemu sodišču Ptuj (ad V. Ki 202/40-1), Sresko načelstvo v Ptuju, št. Pov. 1595/2. Pred Okrajnim sodiščem v Ptuju je obdolženi Kazimir Koželj 2. januarja 1941 poudaril, da stro- kovne delavske organizacije delujejo legalno in da bi se zato po predhodni 48-urni prijavi lahko iz- vedel javni shod. Koželj je oporekal, da bi zbo- rovanje nameravalo ščuvati delavstvo proti dr- žavni ureditvi in besede v razglasu "v teh kritičnih časih" naj bi se nanašale le na draginjo. Namen shoda naj bi bil opozoriti oblasti na težak ma- terialni položaj delavstva ter doseči pomoč naj- revnejšim. Mariborsko Državno tožilstvo je pre- sodilo, da so obdolženci hoteli "povzročiti neraz- položenje zoper uredbo oblastev", saj je sporni letak izpostavil, da sedijo v protidraginjskih od- borih ljudje, ki imajo koristi od draginje, seveda v škodo tistih, ki delajo.^'' O razsodbi sodišča ni ohranjenih podatkov. Medtem je bil Kazimir Koželj že "predlagan za konfinacijo" in je moral v januarju 1941 na "orožne vaje" v Ivanjico. 31. decembra 1940 je bilo zaradi dramske uprizoritve ob Miklavževem večeru raz- puščeno Delavsko kulturno društvo Vzajemnost. Prireditvi so oblasti pripisale "politični pomen", to- da zaradi pomanjkljivih dokazov proti nastopa- jočim (med njimi tudi proti Kazimirju Koželju), je Državno tožilstvo sodišča za zaščito države v Beo- gradu decembra 1940 ustavilo postopek. Za Kazi- mirja Koželja je tožilstvo v februarju 1941 spo- ročilo, da "ni osnov" za njegov kazenski pregon, toda imenovani je bil tedaj že v Medjurečju. Prav gotovo je bila "protidraginjska akcija" po- vod za ostrejše ukrepe oblasti, zato se je po raz- pustu Vzajemnosti zasledovanje politično "sum- ljivih" nadaljevalo. Od 14 interniranih v Med- jurečju jih je bilo 10 aktivnih članov razpuščenega delavskega društva.^^ 57 Glej op. 54, Obtožnica Državnega tožilstva Okrožnemu sodišču Maribor, št. Kk 2378/40-2. 5° Glej op. 1, fas. Topografija Ptuj - društva (Franc Ga- briel); Oris kronologije delavskega gibanja na Sloven- skem 1867-1968, Ljubljana 1969, str. 143; Mitja Vošnjak, Drobni utrinki velikih let. Skozi viharje v lepšo pri- hodnost, Ptuj 1981, str. 111-112. 66 47 1999 3 KRONIKA LJUBICA ŠULIGOJ: SOCIALNA GIBANJA NA PTUJSKEM OBMOČJU MED SVETOVNIMA VOJNAMA. 55-68 X - viničarsko gibanje Povzamemo lahko, da je bilo na ptujskem ob- močju med svetovnima vojnama le nekaj socialnih gibanj, predvsem med delavstvom v industrijskih obratih ter med pomočniki v obrtniških dejav- nostih in nameščenci. Le-ti so svojo socialno- ekonomsko stisko izražali na protestnih shodih in s protidraginsjkimi akcijami, še zlasti po prvi sve- tovni vojni, na začetku tridesetih let, ko so po- sledice svetovne gospodarske krize občutno po- slabšale življenje ljudi, ter v zadnjih mesecih pred okupacijo 1940/41. Svetovna gospodarska kriza je še zlasti priza- dela podeželje in ob družbeni zaostalosti je vaško življenje teklo v konservativni zaprtosti. Nekaj ne- mirov je bilo le med viničarji v času uveljavitve Viničarskega reda. Kmečko vprašanje (agrarna re- forma, zadolženost, agrarna prenaseljenost, tržne razmere) je ostalo temeljni družbenoekonomski problem v okraju. In ker so manjši industrijski obrati na ptujskem območju lahko zaposlili le ne- kaj delovne sile, večinoma podeželske, je bila ta pripravljena delati za skromen zaslužek. Oportu- nizem je bil zato spremljajoč pojav socialnih gi- banj. Konec tridesetih let so jasnejši smotri so- cialnih gibanj dobivali tudi politično vsebino. VIRI IN LITERATURA Vire in literaturo podrobneje navajam v opombah. Največ gradiva o obravnavani temi je frag- mentarno ohranjenega v posameznih arhivskih fondih. Ugotovitve sem dopolnjevala s publi- cističnimi viri in temeljno literaturo. Zgodovinski arhiv Ptuj (ZAP), fond Mestne občine (MOP) 1919 (šk. št. 241), 1920 (šk. št. 247), 1921 (šk. št. 250), 1922 (šk. št. 254), 1923 (šk. št. 258), 1924 (šk. št. 261), 1928 (šk. št. 267), 1933 (šk. št. 277), 1934 (šk. št. 277), 1935 (šk. št. 282), 1940 (šk. št. 302); Zapisniki občinskih sej 1920/23, 1937/38; Okrajno sodišče 1930/41, šk. št. 482, 483; Mestna občina Ormož, ovoj 123/I1I-2. Pokrajinski muzej Ptuj (PMP), Arhiv zgodovin- skega oddelka, fas. Topografija (gospodarske organizacije, društva), fas. Antikomunistična de- javnost. Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), spisi Kzp 1941, šk. št. 264. Muzej narodne osvoboditve Maribor (MNO), fas. 124/III. (spomini). Arhiv Republike Slovenije (ARS), fond CK ZKS, Bernotovo gradivo 1920; fas. Letaki-sindikati; fas. Partija pred vojno 2, Elaborat - izsledki, podatki A-KO (F. Klopčič); fas. Partijski letaki od leta 1919 do leta 1934; fas. leto 1930 Okrajna gla- varstva mariborske in ljubljanske oblasti - sezna- mi komunistov B/64 II; fas. leto 1940, Kra- ljevinska banska uprava odd. IL, Dravska bano- vina - komunisti. ARS, Predsedstvo deželne vla- de za Slovenijo, Poverjeništvo za notranje zade- ve, Situacijska poročila (Okrajno glavarstvo Ptuj). Inštitut za novejšo zgodovino, fond ]SZ, Delavska zbornica. Kolektivne pogodbe 1938-1940, fas. II. Kolektivna pogodba za mizarsko stroko 1937/40, fas. 33/11. Poravnalna postopanja 1940/41 (krojaški pomočniki Ptuj). Ptujski list 1919-1921, Rdeči prapor 1920, Delavec 1921-1923, Delavske novice 1922, Enakost 1922- 1923, Enotnost 1927, Delavska politika 1926, 1935, 1938, 1940, Ljudska pravica 1935, Ptujski tednik 1959. 67 3 KRONIKA 47 LJUBICA ŠULIGOJ: SOCIALNA GIBANJA NA PTUJSKEM OBMOČJU MED SVETOVNIMA VOJNAMA, 55-68 1999 Dr. Vladimir Bračič, Vinorodne Haloze, Maribor. 1967. Jože Rozman, Viničarji v boju za nov in pravičen viničarski red, 5. ptujski zbornik, Ptuj 1985. Jože Jurančič, Markovci 1930/36, Učesnici i svedoci L, Beograd 1974. Mitja Vošnjak, Drobni utrinki velikih let (1939- 1941), Skozi viharje v lepšo prihodnost, Ptuj 1981. Janko Kos, Železničarska stavka aprila leta 1920. Kronika - časopis za slovensko krajevno zgo- dovino 1968/XVI. France Kresal, Delavstvo med gospodarsko krizo na Slovenskem, Prispevki za zgodovino delav- skega gibanja, Ljubljana 1970/X. Dr. France Kresal, Socialnopolitični in materialni položaj delavstva v Sloveniji 1921-1925, Revolu- cionarno delavsko gibanje v Sloveniji v letih 1921-1924, Ljubljana 1975. ZUSAMMENFASSUNG Die sozialen Bewegungen im Raum Ptuj in der Zwischenkriegszeit Der agrarisch ausgerichtete, schlecht urbani- sierte Raum Ptuj (Pettau) mit verstreutem Agrar- besitz und spärlichem Ertrag bot dem großen Überschuß an ländlicher Arbeitskraft keine Erwerbsmöglichkeiten. Auch die spärlichen industriellen Kleinbetriebe (68% davon in Ptuj selbst) boten nur wenige Arbeitsplätze. Die zu gut 70% unqualifizierten Arbeiter waren bereit, jede Arbeit zu jeder Entlohnung zu übernehmen, und waren daher den (überwiegend ausländischen) Arbeitgebern so gut wie ausgeliefert. Daher ver- wundert es nicht, daß hier die Arbeiter (eigentlich Halbproletarier) im Vergleich zu anderen Gebieten einer besonders starken Ausbeutung preisgegeben waren. Letzteres gilt auch für das Winzerwesen, wo sich in den dreißiger Jahren ein Lohnverhältnis zwischen Winzern und Eigentümern von Wein- bergen herausbildete. Die objektiven Bedingungen im Raum Ptuj, darunter die Folgen des Ersten Weltkrieges (die Lasten der Kriegsanleihen betrugen im Bezirk Ptuj gut 27 Millionen Kronen), veränderte Markt- bedingungen im neuen jugoslawischen Staat, die nicht durchgeführte Bodenreform, Auswirkungen der Weltwirtschaftskrise, schlugen sich in der An- schauung der Arbeiter und ihrem Mangel an gesellschaftlichem Bewußtsein nieder. Opportunis- mus unter der Arbeiterschaft war oft eine Be- gleiterscheinung der sozialen Bewegungen, und aus diesem Grunde kam es nur selten zu einem Lohnkampf mit klar umrissenen Zielsetzungen. Dazu kann der Eisenbahnerstreik im April 1920 ; gezählt werden, der nach Ansicht der Behörden \ "staatsfeindliche Ziele" verfolgte, ferner die größte \ Streikaktion: der dreiwöchige Lohnkampf 1921 im \ Lederindustriebetrieb "Petovia" im Jahre 1921, wo ; die meisten Arbeiter beschäftigt waren, ebenfalls : der eintägige Streik der Ptujer Eisenbahner und Angestellten im August 1923. Angesichts des allgemein sinkenden Lebens- standards, der Teuerung und Not manifestierten j sich die sozialen Unruhen nach dem Ersten \ Weltkrieg, während der Weltwirtschaftskrise und \ vor dem Zweiten Weltkrieg auch in Form von öffentlichen Volkskundgebungen oder einfach Pro- testversammlungen von Menschen, die sich in Not befanden (z.B. der Protest des Verbandes der Arbeiterfrauen/Zveza delavskih žena in deklet im Jahre 1933). Zu den sozialen Bewegungen nach dem Ersten Weltkrieg sind auch die Antiteuerungs- Kundgebungen der Ortsorganisation der Jugosla- wischen sozial-demokratischen Partei (Jugoslovan- ska socialno-demokratska stranka) und der Staats- beamten in Ptuj im Jahre 1919 zu zählen, in den Jahren 1919-1920 der Kampf um die Anerkennung des Kollektivvertrags der Bau-, Holz- und Lebens- mittelarbeiter sowie die Bestrebungen der ^ Handelsangestellten nach Abschluß des Kollektiv- ^ Vertrags mit dem Handelsgremium, welches noch \ immer von den Vertretern des Deutschtum in Ptuj \ angeführt wurde. Die Winzerbewegung in den Jahren 1920-1921 (das Winzertreffen im Jahre 1920 bei Sveta Trojica in den Haloze - heute Podlehek) und weitere Bestrebungen in den dreißiger Jahren nach der Durchsetzung der Winzerordnung brachten keine Früchte. Die Angst vor dem Verlust der Arbeitsplätze trieb die Winzer in die Passivität, j Die Arbeitgeber beachteten die Rechte der Arbeiter nur wenig. Die Kollektivverträge wurden oft verletzt, etwa in Pirichs Lederfabrik, in Reinhards Geflügelfarm, in der Bauindustrie, im Tischler- und Schneidergewerbe. Ende der drei- i ßiger Jahre kämpfte man bei wachsender Teuerung um die Durchsetzung der Kollektivverträge, im Jahre 1940 fand die "Antiteuerungsaktion" in Ptuj i einen großen Widerhall unter den Arbeitern und Angestellten. Die Behörden verfolgten politisch "Verdächtigte". Einzelne Mitarbeiter der genannten . Aktion wurden sogar gerichtlich verfolgt. Die sozialen Bewegungen in der Zeit vor dem Zweiten Weltkrieg wurden von einer regen politischen Aktivität begleitet. 68