VEDA DVOAESEČNIK ZA ZNANOST IN KVLTVRO — IZDAJAJO IN URE= 7A70 A PRIJATE LBERT KRAMER* IVAN L7* AIMA7LO ROSTOHAR BOGVAIL VODNJAK LETO I. MCMX1. o tako prištedilo za stvarno prirodoznansko izobrazbo! Od uresničenja tega ideala nismo več daleč; espe-ranto-jezik je genialen poizkus; delegacija mednarodnih učenjakov slavnih imen je ustvarila na temelju esperanta izpopolnjen jezik »ido«, ki v njem izhaja v prvi vrsti znanstveni časopis »Progreso« v Parizu. Pa še večje važnosti ko jezikovno sporazumilo bi 'bilo obče-socialno sporazumilo: gospodarsko menjalo in merilo vseh vrednosti. Ako najde znanost eksaktno vrednostno merilo, bo to ena največjih kulturnih pridobitev v dosedanji zgodovini. Kakor se je povzpel človek iz nižine živalskih nagonov, ko je enkrat um el vihteti bat in sulico, skratka, ko je začel rabiti in tvoriti orodje, tako se šele otrese poslednjih ostankov bestialnosti, ko bo zidal svojo kulturo na prirodoslovno znanost, ko enkrat opusti staro pravo nasilja, da ga zameni s pravom dela. Jedro toga delovnega prava pa bo prirodoznansko menjalo in merilo vrednosti, ki bo nadomeščalo naš sirovomaterijaiistni denar. Res žalostno dejstvo je, da si moramo pomagati še v XX. veku v merjenju in menjanju gospodarskih vrednosti s starim orientalnim kovinskim denarjem, da vklepamo gorko socialno življenje v hladne ozke okove zlata; to dejstvo so že obžalovali najplemenitejši duhovi n. pr. biblije, cerkve ter moderne prosvete sploh. Akoravno z opravičenjem občudujemo starinsko, tisočletja pred Kristom izumljeno iznajdbo kovinskega denarja, je že vendar skrajni čas priti do spoznanja, da ta prastara — morda babilonska — iznajdba ni več prikladna novodobnemu gospodarskemu in socialnemu življenju. Prirodoznanska družba za'hteva tudi prirodoznansko pravo in posebno tudi prirodoznanski denar. Novodobno prirodoznanstvo je prineslo že več velikanskih premen v življenje, ki jih pač vidi vsako ne čisto bedasto oko. Še večjim znanstvenim iznajdbam in tehničnim ter zdravstvenim premenam pa gremo nasproti. Vsak dan prinaša nova odkritja. Kakor je našel tehnični napredek Slovence le pomanjkljivo pripravljene, tako je nevarnost, da jih tudi prirodoslovne in socialne pridobitve v bodoče neprijetno iznenadijo. Skrajna ura je, da dohitimo, kar smo zamudili. Kdor dandanes pridno ne napreduje, ta nazaduje. Pripominjamo tu čisto na kratko, da se pripravlja zdaj v zvezi z radioaktivnostjo odkrivanje velikanskih energij materije, kar bo očividno dokazalo energetstvo materije in v praktičnem oziru korenito preobrazilo vse socialno življenje: prebogata nova sredstva, novi viri blagostanja, o katerih se še pred desetletji nikomur niti sanjalo ni, izpremene in rešijo socialno vprašanje. Na tem mestu se moramo seveda omejiti samo na to, kar je že dandanes v kulturi dano. 2e gori smo razložili, da je tako, kakor je energija ali delo osrednji pojem v vesoljni naravi, osrednji pojem v svetu človeškega življenja — človeško delo. To je izhodišče za prirodoznanstvo o človeški družbi ali za sociologijo. Na podlagi energetike je načrtal pisatelj teh vrstic novo socialno teorijo (glej Ostwaldove »Annalen der Naturphilosophie« IV. 1. 1905; V. 1906; VIII. 1909; »die Elemente einer allgemeinen Aribeitstiheorie« 1906 in popularno 'brošuro »Gesund- ling des sozialen Lebens« 1908). Ako smo ustanovili za družbeno znanost eksaktni osrednji pojem, smo odprli pot bodočim kulturnim pridobitvam, ki si jih dandanes niti predstavljati ne moremo. Znamo-li izračunati temeljne človeške potrebe in tein potrebam odgovarjajoča dela, poznamo potem tudi družbo in jo moremo končno popolnoma ovladati: ovladanje življenja je pa pravi znak znanosti. Ce bo enkrat vpeljana delitev dela v družbo, se bo moralo imeti tudi občno menjalo ter merilo vrednosti ali denar. Ako izdeluje gospodarska skupina A proizvod a, skupina B proizvod b, skupinu C, D, E ... primerno proizvod c, d, e ... se bo moral nai+: način, ki bodo po njem najlaže dohajali proizvodi k potrebujočim ali h konsumentom. Skupina A potrebuje produkte bede... n ^ n n 3 C d e „ C „ „ abde itd. Ker je v vsaki skupini zopet mnogo rodbin kot gospodarskih enot, bi pač bila velika potrata časa in dela, ako bi ponujale vse skupine BCDE ... vse svoje proizvode skupini A in odnosno narobe. Dokler ni znanstvenega celo narodno gospodarstvo obsegajočega računovodstva, izkuša vsaka skupina kolikor mogoče malo oddati — ker je potem treba malo delati — in dobiti kolikor mogoče mnogo za svoje delo. Oni, ki so imeli in imajo fizično, duševno ali gospodarsko moč (vitezi, vojskovodje, duhovniki, kapitalisti), so si uredili ves gospodarski ustroj sčasoma tako, da jim teče za najmanjše — ali celo za nikakšno —delo največ dohodkov. Tako je nastal družbeni tako-imenovani red, ki manjšini mogotcev zagotavlja brezdelno ali pa vsaj lehko udobno življenje na stroške večine, ki mora biti celo vesela, da sme delati in si tako služiti vsaj borni živež. Os tega družbenega reda je dobiček manjšine, ki mu odgovarja revščina večine. Glavni motiv pri zameni produktov je dobiček posedujočih, ki v vsaki skupini za-se posnemajo smetano gospodarskega življenja. Vkljub vsemiu temu so pa gospodarske naredbe, ki so jih ljudje polagoma razvili, občudovanja vredne. Posebno pozornost zasluži shajališče producentov in konsumentov: trg ali semenj, na katerem pa seveda nikakor niso zastopani vsi proizva-jatelji in vsi potrebujoči v enaki moči. Razvil se je poseben stan trgovcev, ki misli v duhu celega sirovoempiričnega gospodarskega reda le na svoj dobiček ali profit. Da pa se je tekom stoletij razvilo s pomočjo trga občno menjalo in merilo vrednosti, je gotovo velika kulturna pridobitev. Produkt na trgu se imemuje blago. Prvotno je bila zamena produktov gotovo neposredna, kakor je v primitivnem gospodarstvu pri naših kmetih tudi še dandanes; kmet, ki ima vole, orje sosedu, ki mu zato da težake, kmetica, ki prideluje maslo, ga odda sosedi za piščeta itd. V velikem narodnem gospodarstvu je pa takšna procedura nemogoča. Mogotci, katerih interes je bil v tem, da si pridobe trg, so primorali ljudstvo, da so se preračunavali vsi produkti v svrho tržnega prometa na eno glavno blago, ki je postalo namestnik vseh vrst blaga; bilo je čisto naravno, to se reče povsem v duhu vladajočega reda, da so mogotci kot občno menjalo izbrali in ljudstvu vsilili takšno blago, ki so ga edino oni imeli; zakaj s tem so dobili največji vpliv na trgu in na celo gospodarstvo. Takšno blago je bilo nagizdno blago, Ifšp, v prvi vrsti zlato in srebro. Tako je nastal kovinski denar. S tem popisovanjem pa nikakor nočemo reči, da bi ne imela kovinska vrednota tudi svojih notranjih prednosti. Vendar se v navadnih teorijah denarja zigoraj omenjeni motivi gospodarskega razvoja premalo ali sploh nič ne navajajo, tako da smo jih dolžni posebej naglasiti ravno radi tega, ker so skoro neznani. Oelotne teorije pa tukaj ne moremo razvijati. In to v prospeh mogotcev ter izkoriščevaveev ustvarjeno menjalo ter merilo vseh vrednosti je še dandanes v našem priro-doznansko baje prosvetljenem veku — naš denar! Toda četudi imenujemo to protislovje brez ovinkov ž njega pravim imenom, ni tu mesta, da bi se preveč ogorčevali. Mo-larno marveč z danimi dejstvi hladno računati in jih prilagoditi novim razmeram — po novih dejstvih, katerih smo mi otroci XX. veka gospodje in mojstri. V resnici bi dandanes že mogli uvesti v družbo .novo, priTOdoznansko vrednostno merilo in menjalo; zakaj naša na prirodoznanski tehniki utemeljena družba je že čisto zrela za to. Dejstvo je namreč, da nam niti v našem kapitalistnem, torej v prospeh mogočne manjšine ustvarjenem gospodarstvu ta denar mogotcev ne more nikakor niti približno zadostovati. Število ljudi in blagovni promet raste tako močno, da si morajo evropski narodi že več stoletij pomagati z nadomestki ali surogati kovinskega denarja. Prvič je gotovega denarja vkljub velikanski vsakoletni dragi produkciji zlata in srebra premalo, drugič pa je tržni preobrat tako ogromen, da bi bila neodgovorljiva potrata, ko bi se vrednosti vselej le proti gotovini izmenjavale. Tako se je n. pr. francoske'kontribueije 1. 1871. v znesku 5 mfliard frankov izplačalo komaj 15% v gotovini — k čemur je bilo treba več železniških, vlakov — ostalih 85% pa v mednarodnih menjieab. Menjice in na njih temelju 'bankovci so dandanes občni surogati kovanega denarja. Obračunski uradi — posebno clearing — štedijo gmotni prenos gotovine v neznanskih svotah. Osobito je poštna hranilnica ž njenim čekovnim in clearingovim prometom v naši Avstriji prometna naredba, ki pomenja v nekem zotnislu pravi prebod k denarstvu bodočnosti. Tu se menjajo milioni in miliarde vrednosti, ne da bi bilo treba izročiti vinarja v gotovini. Iščimo pa zdaj znanstvenih temeljev bodočemu denarju! 11. (Znanstveni temelji delovnega denarja. Energija in delo. Merjenje dela po času; kakovost dela. Eksaktno ovladanje gospodarskega in kulturnega življenja.) V gorenjih izvajanjih smo se za to preiskovanje že pripravili. Ako je res, da je človeško smotreno delo vir vseh kulturnih, v prvi vrsti gospodarskih vrednosti, potem imamo za te vrednosti skupno merilo ravno v tem delu, kakor ga imamo za celokupno naravo v energiji; v družbenem svetu je družbeno delo, v naravnem svetu naravno delo ali energija mera vseh stvari. V kako ozki zvezi sta si pa pojma človeško delo ter energija, nas pouči enostaven poizkus. Vzdignimo n. pr. 1 kg (liter) vode za 1 m k žejnim ustnicam, tedaj smo storili 1.) koristno delo, ki smo si ž njim zadovoljili elementarno potrebo žeje, 2.) smo kot delček prirode obenem storili prirodno delo, mehanično energijo enega meterkilograma. Vendar pa je v prvem delu poseben faktor, ki ga v drugem prirodnem delu ni. Marsikdo se peha dan in noč ter izdela neverjetno mnogo mehaničnih energij, vendar je efekt njegovega truda majhen v primeri z delom omikanca, ki vse okoliščine prej dobro preudari, kar največ mogoče dela prenese na orodje ali živali in sam v prvi vrsti delo le duševno vodi ter pazi, da se prirodne energije z najmanjšo potrato ali z največjo ekonomijo izpremi-njajo v koristne energije, da se iz naravnih energij tvorijo gospodarske ter kulturne vrednosti. Ekonomija je bistvo duha. Tako je drugi glavni stavek energetike, katerega jedro je ekonomija, najožje zvezan z dušeslovjem. V kraljestvu gospodarskih tvornosti so nam torej duri odprte, ako um e mo izraziti takšno smotreno ekonomsko delo s številkami. To pa moremo. Ako izvzamemo iz produktivnih skupin otroke, starce in bolnike, ostanejo več ali manj normalni ljudje kot delavci. V bodočnosti bo z napredkom javnega zdravstva ta normalnost še enostavnejša. Pri normalnih ljudeh pa je ekonomičnost ali kvaliteta njihovega delovanja funkcija vzgoje ali odvisna od vzgoje; to se reče: ono gospodarsko delo je večje vrednosti in boljše kakovosti, ki zahteva daljših priprav, večje predhodne izobrazbe, skratka, boljše vzgoje. Vsi ljudje brez izjeme so podvrženi vzročnim zakonom. Noben iznajdnik, izumitelj, učenjak, tehnik, zdravnik itd. ne pade dovršen na zemljo; vsakemu je treba od mladih nog delati in se učiti. Seveda so ugodne in neugodne lastnosti tudi prirojene; vendar se bedo neugodni vplivi z rastočim zdravstvom vedno bolj izločevali, vsled česar postane ves problem dednosti enostavnejši. Do tega mora čimprej priti. Žalostno dejstvo je, da urejuje pač rastlino- in živinorejec dednost z ozirom na rastlinstvo in živalstvo, da pa je ohranitev človeškega plemena izdana čisto sirovim navadam. Dočim se — da o izprijenih bogatinih, ki spolno tako izrabljajo srednji in delavski stan, sploh ne govorimo — alkoholiki, sifilitiki, tuberkulozni, bebci itd. množijo, stavi naš družinski red krepkim, zdravim, razumnim in posebno pa plemenitim osebam največje zapreke v izpolnitvi prevažnega poklica, ohraniti in množiti človeški rod. Značilno je tudi, da vzdržujejo države, dežele in občine brezštevilno profesur in celih šol za koristno rastlino- in živinorejo, kar je seveda hvalevredno, da pa ni takorekoč na celi zemlji niti ene stolice za prirodoznansko človekorejo — če se smemo tako izraziti. Šele v najposlednejših letih je ustvaril Fr. Gal ton v Londonu pri univerzi laboratorij za takoimenovano narodno eugeniko, za to novo znanost, ki je njen namen sistemna, tudi fiziološka poplemenitev človeškega rodu. Če je dandanes težko izračunati kakovost dela pri raznih ljudeh in poklicih, je to torej posledica naših zamotanih in bolnih socialnih razmer. To je prokletstvo družbenega nereda, da ustvarja vedno nove komplikacije in bolezni, tako da je izhod iz tega blodišča protislovij, budalosti in zlobnosti res prav težak. Če vzamemo normalno zdrave družbene razmere, potem je kakovost človeških del odvisna od delovnega časa, h kateremu se prišteje tudi čas, ki se zahteva za priprave. Ako zahteva n. pr. poklic inženirja v resnici trikrat večjih priprav za specialno izobrazbo kakor poklic poslovodje, ta poklic zopet dvakrat daljšega časa ko poklic navadnega delavca, potem je tudi ena delovna ura prvega enaka trem drugega, ena ura drugega dvema tretjega. Lestvica kakovosti delovnega časa se da torej izračunati. Seveda pa tukaj noben razsoden človek ne bo iskal teoretske eksaktnosti. Te sploh ni vselej niti v vedi o mehanski prirodi, torej na najipreprostejšem polju prirode, ki je najbolj podrejena eksaktni znanosti. -Poznamo čisto eksaktno zakone težnosti, ki veljajo istotako za »težko« železo in za »lalhko« peresce. V vsakdanji naravni dejstvenosti pa železo čisto drugače pada k tlom ko pero. V resnici torej niso zakoni tako preprosti, kakor nam to teorija ob šolskem poizkusu dokazuje. Im vendar tehnika izvrstno ovladuje na temelju teorije celo to zamotano resničnost. Ne smemo se torej preveč ustrašiti zamotanosti socialnih dejstev. V socialnem napredku zadostuje, če se bližamo vsaj polagoma idealom socialnih zakonov in se tako zadovoljujemo začetkoma le s pri-bližnjo eksaktnostjo, v mnogih slučajih le z verjetnostnim računom. Vendar bo že ogromen napredek, če se bomo v socialnih računih le z majhnimi odstotki motili, dočim ima dandanes n. pr. miliardar, ne da bi mu bilo treba najmanj delati, desettisočkrat večje dohodke, ko ubog učenjak ali tehnik, ki si, — da o navadnem, posebno brezdelnem proletarcu sploh ne govorimo — noč in dan glavo beli v blagor ljudstva, dočim vlada torej v socialni dejstvenosti grozno, recimo naravnost blazno nerazmerje. Prehod od te nesocialne blaznosti k res socialnemu, četudi začetkoma le približno eksaktnemu razumu je naravnost velikanski. Ni torej dvoma, da je človeško smotreno delo eksaktno merilo vseh vrednosti, četudi ni tako enostavno eksaktno, kakor je meter, ki ž njim platno merimo. Če pa imamo enkrat prirodoznansko merilo vrednosti, imamo prirodoznanski denar. Stoprv potem je možna korenita pre-uredba vsega socialnega življenja. Pač igramo tukaj nekoliko bodočnostno muziko; takšna muzika je pa bila še nedavno tudi zrakoplavba, ki se smatra danes lehko za rešen problem. Tudi železnični promet, telegraf itd. je bil pred komaj 100 leti bodočnostna muzika. Naloga znanstvenega dela je ravno, bodočnost pripravljati ter urejati. Ponovimo torej: človeške nujne ali fiziološke potrebe se dado izračunati; tem potrebam odgovarjajoča dela ravno tako. Ta dela tvorijo gospodarske vrednosti. Za izvestne potrebe se rabi izve-sten delovni čas. Normalni ljudje potrebujejo normalen delovni čas v zadovoljevanje izvestnih potreb. Po tem času se merijo vrednosti: normalni delovni čas je torej merilo vseh vrednosti in potemtakem tudi njih menjalo. Pravilni delovni čas je torej prirodoznanski denar. Kakor nadomešča že danes vrednostni papir v veliki večini slučajev kovinski denar, tako se 'bo še bolj izključno v bodoče rabilo nadomestilo; samo da se papir ne bo glasil na zlato, ampak na vrednost vseh kulturnih vrednosti, na normalno smotreno delo. Obračunsko uradovanje naše poštne hranilnice je pa prehod od kovinskega k delovnemu denarstvu. (Opomba uredništva: Pričujoča razprava je bila prvotno (1909) mišljena kot uvodna knjižica poljudnoznanstvene knjižnice; zato je govoril pisatelj v njej o knjižici in knjižnici.) Slovenščina pod Napoleonom. K stoletnici »Ilirije oživljen e« spisal dr. Ivan Prijatelj. (Dalje.) IV. Medtem so pričeli Francozi organizirati novo Ilirijo. Kopitar je stopil v svoj pravi poklic in se začel razvijati kot teoretik, a Vodnik se je sijajno uveljavil kot praktik. Smer in iniciativo je dajal plemeniti maršal Marmont, »tilh'i družabnik« in svetovavee pa je bil Zois. Dne 17. nov. 1809 je prišel Marmont v Ljubljano. Započel je provizorno organizacijo »Ilirskih provinc«. Pri uravnavi politične uprave je moral 'gledati, da se je uvedla, kolikor se je dalo, organizacija, odgovarjajoča Napoleonovi maksimi francoskega centralizma. Potrdil je sicer prejšnje avstrijske uradnike v njih službalh, ako so hoteli priseči zvestobo novemu su-verenu. A ker mu je primanjkovalo »izobraženih ljudi«,1) je moral nastavljati veliko francoskih uradnikov, vkljub temu, da je celo Napoleon sam želel, naj se priteizajo domači ljudje k politični službi. Francoski jezik se sicer ni proglasil za uradni jezik, a se je — kakor se razume — vendar v prvi vrsti rabil kot tak. Pomagali so si včasih francoski uradniki z italijanščino, ki jih je kot soroden romanski, v deželi še precej razširjen jezik najbolj izbliževala z ljudstvom. Marmont sam pa se je tudi v upravi že poprej v Dalmaciji krepko zavzemal za slovan-ščino.2) *) Vošnjak, Ustava in uprava ilirskih dežel, V Lj. 1910. 155. *) ibid. 154. Dali bi bil ostal francoski državni jezik v navadi tudi potem, l-o bi bilo dovolj domačih moči na razpolago in bi se bi! začel mali zarodek te nove države širiti na slovanski jug (na kar je Napoleon brezdvomno mislil), o tem se da dvomiti. Že Marmont je grajal one francoske ministre v Parizu, ki »nočejo razumeti, da se morajo zaikonodajstva in institucije razlikovati na tisoč načinov« od francoskih.1) Francoski intendant sicer poroča v Pariz, da on in njegovi uradniki »niso ničesar opustili, da razširijo francoski jezik«2), in kranjski zgodovinar piše, da so v primeroma kratkem času dopisovali župani najmanjših hribovskih vasi z oblastmi v tem svetovnem jeziiku,3) a da so dajali francoski organizatorji svojim novim podložnikom razumeti, dabi upoštevali tudi domači jezik, se da sklepati iiz dveh dejstev: 1) iz mnenja informiranih sodobnikov in 2) iz skrbi francoskih organizatorjev za narodno šolo, ki naj bi dvignila izobraženost v domačem jeziku, da bi ne bilo vieč talkega pomanjkanja na »izobraženih ljudeh« (izobraženih vobce in v slovanščini). 2e gori sem navedel, da je pisal dne 20/24. nov. 1809 Kopitar Dobrovskemu, da bo »v Iliriji, kakor se da sklepati, državni jezik slovanski.« Še večje važnosti pa je v tem oziru neka Vodnikova vloga, ki se je Ohranila v Zoisovi zapuščini. Pisana je v nemškem jeziku, jaz jo priobčim1 tu v slovenskem prevodu. Vodnik je bil takrat v Ljubljani' edini mož, ki je obvladoval dobro v teoriji in praksi slovenski jezik. Francozi so se ga oklenili in mn poverili toliko vlog v prospeh slovenščine, da moramo pri vsem občudovanju dela, ki ga je v kratki dobi- izvršil, obžalovati, da je takrat živel v Ljubljani en sam Vodnik. Kot eden glavnih pomočnikov nove vlade je moral biti dobro posvečen v namene, ki so jih imeli Francozi z novo državo. Moral je biti naravnost in s čisto določnim in jasno izraženim namenom vprašan, ko je priložil svoji slovenski slovnici, izročeni 1811 francoski vladi, naslednjo promemorijo: »Nota o Pismenosti ali Gramatiki. Glavna želja Ilircev z ozirom na njih zedinjenje,4) kulturo in narodnost je enotnost in javna veljavnost4) njih jezika, ki se deli v dve glavni narečji, v srbsko in slovensko (slo-venzisch). Prvemu se je reklo v dvornem jeziku na Dunaju ilirski, poslednjemu v Nemcih vendski. Med seboj se razlikujeta J) ibid. 134. ’-) ibid. 154. s) Dimitz, IV. 342. 4) Razprl sem jaz. približno tako, kakor spodnjenemščina in visokonemščina, ali kakor furlanščina in beneščina, piemontščina 'in toskanščina v svojem področju. Oba se lehko razumeta v navadnem življenju in v kratkih stavkilh, in nedolgo občevanje je izobrazilo Slovenca toliko, da je Ilirca vedno lehko razumel in bil razumljen, kakor se je godilo tudi narobe s Srbom in Slovencem. Tehnični izrazi in er,a petima različnih besed, ki pa jiih je (povečini razenačila kompozicija, je vse, kar sestavlja razloček med obema. Vsled teiga je lehko umljivo, da je treba samo slovnic in primerjajočih slovarjev, ki se naj v šolah razlagajo in rabijo1), pa bo moglo sedaj podrastajoče pokolenje v prihodnjih letih razlagati Slovencem srbske spise; to bo zasedlo z mladino, izobraženo v šolah, ona mesta, ki naj oskrbljujejo nižje dopisovanje s srbskim delom, ofbenem pa tudi z ljudmi, zmožnimi 'francoščine v svrho politične zveze z najvišjo oblastjo. — Še več! naša šolska mladina in šolski zavod 'bosta obogatila naše narečje in nas seznanila z ostalo petino besed. Ostanejo potem samo še tehnični izrazi, ki so po eni strani jako lelhko umljivi, po drogi pa tudi na Hrvat-skem, v Dalmaciji itd. ne povsem skladni med seboj, vsled česar je vsak prisiljen, da se jih bo moral naučiti, ali da je to že sedaj storil. Naše narečje na Kranjskem, v Beljaku, Gorici in Trstu je vrhutega še bolj umljivo ostali polovici Ilirije CNB. naša polovica šteje 650000 prebivavcev), ako se čita v pisavi, nego če se sliši v navadnem življenju govoriti. Odtod sledi, da naj obe polovici naredita za podlago ljudske izobrazbe vsaka svojo slovnico; v njej naj uravnata svoj tehnični jezik po Smotrickern in v svojih slovarjih navedeta razlikujoče se besede, pristavljajoč jim izrabe, lastne obema strankama; ostalo pa prepustita itak jezikoljubnemu Slovanu, ki se bo kmalu usposobil, razumeti svojo sopolovico, tudi v slučaju, kadar bo govorila svečano in v izbranem slogu. V tem duhu, v tem zmislu sem pisal Pismenost. Slovnični jezik je izposojen iz Smotrickega, čigar izvirniik se nalfiaja, Obenem s prestavo naddijakona ozerskega Soviča, v posesti Zoisove knjižnice v Ljubljani, kateri rokopis mi je dobrotljivo prepustila v vporabo. Odstopki od Smotrickega so redki in samo po nepremagljivih zakonih razumljivosti pisatelju izsiljeni. Na ta način sem se hotel po največji možnosti približati Srbu. Sledovi moje tendence se bodo našli v knjigi sami, in naš Slovenec bo — upam — ponudil roko obogačenju svojega na defbeluih izrazih dovolj bogatega, a na abstraktnih poznamenovanjih še precej po- ') Razprl sem jaz. manjkljivega narečja. Enako naj nam vrnejo Srbi! — Srba ga imenujem, ker ga prištevam h glavnemu narečju njegovega plemena; tudi on imenuje svoj jezik, kakor mi, slovinski, najbrž ne po ,slavi’, amipak ,slovu’; ,slovinsko’ = razumljivo, govoreče, v nasprotje k Nemou, zanj nememu, nerazumljivemu, iimenujočemu pa samega sebe deutsch, morebiti od deutlich sein, oznani en ovan biti. Dotlej pa, dokler si ne podamo rok, se naj prevajajo akti ali v obe narečji za vsako teh dveh strank posebej, ali pa se naj najde spretna roka, ki ibi si mogla upati, prirediti prestavo tako, da bo razumljiva obema. — Kakšen drugi občen jezik za našo Ilirijo bo ravno tako malo mogoč, kakor je ostal nemški. Italijani so pri nas isto, kar Nemci. -Kočevec se nauči naše slovenščine, a ohranja vedno svojo frankovsčino. Lega Goričana, Tržačana in Kranjca povzroča, da govore več priučenih jezikov, a mati jih je učila njih ,slovensko’ — m kdo bo matere pošiljal v šole? Da se torej da naim sedanjim Ilircem izobrazba, enotnost in narodna vsebina, naj se pospešuje vzajemno sosedstvo, istovetnost in približevanje narečij. Razlika črk, izgovora, noše in druge malenkosti so res malenkosti; deblo je in ostane eno in isto ter je dvojna glavna veja ogromnega pradebla, ki se imenuje Slovan, ne da bi sam znal določiti, kaj je pravzaprav slovansko ali slavonsko a parte rei. — Je torej več narečij (dialektov) (— dorsko, jonsko itd., a vse grško). — Kdor bo te male razločke spravil v enoto, erit mihi alter Apollo. — Jezik je 'zrcalo značaja narodovega, jezik je svota idej napredka najboljših genijev naroda. V Ljubljani, 23. julija 1811. V. Vodnik« m. p. Iz tega velepomembnega akta vidimo najprej, da je Vodnik jemal v poštev Obe krajnosti etičnih skupin, združenih v Ilirskih provincah: Srbe in Slovence. Ko je bil po vsej verjetnosti vprašan, kako bi se dal od Beljaka do Kotora uvesti enoten slovanski uradni jezik (za občevanje z ljudstvom, torej vnanji uradni jezik; za občevanje z najvišjo Oblastjo, to je za notranji uradni jezik je suponiral francoščino), ni priznal nadoblasti nobenemu slovanskemu narečju. Nobeno narečje naj se ne vtopi v drugem! S (pomočjo šole in medsebojnega kontakta naj se piide na pomoč prir odi, da sama ustvari organic en enoten jezik. A on ni samo teoretski razvijal te ideje, ampak jo je tudi že udejstvil v svoji, iza šole namenjeni slovnici. Koliko zdravejše je bilo to načelo od poznejšega Vrazovega ilirizma, ki je zahteval, da opustimo Slovenci svoj že skoro tri stoletja negovan jezik in pišemo srbohrvaščino! Kopitarjeva teorija glede enotnosti in zbližan j a južnoslovanskih narečij je bila -make drugačna nago Vodnikova. On je že jako zgodaj začel računati s tem, da pripade vkratkem severni t. j. slovenski del Ilirije zopet nazaj k Avstriji. Zlasti Napoleonova poroka z avstrijsko princezinjo ga je navdajala s tem upanjem. Dne 15. febr. 1810 je pisal Zupanu: »Al vi tudi kaj slisbite, de bo vash Gosudar nashiga hzhi vsel? Je sli e gotova... ne marate zhe vi spet pod nas padete: vsi pametni so tega veseli. Saj Donova bo na obe plati nasiha do Zhe miga morja« (II. 185). Od francoskega gospodstva in njegovega pospeševanja slovanščine na jugu pa si je on želel najprej enega dobička, ki je bil njemu, kakor smo že videli, izredno važen: enotne ortografije. 'Bil je v tem oziru istega mnenja kakor Dobrovsky, ki mu je dne 1. jan. 1810 pisal: »Kakšen slovanski samoderžec bi1 utegnil v tem (v pravopisu) več doseči, nego učena narodna skupščina. Rekel bi: budi s emu.« (I. 81.) Pri združevalnih poizkusih zapadnih južnih Slovanov pa je imel on v mislih drugo konjunkturo nego Vodnik. Dne 1/5. febr. 1810 je pisal Dobrovskemu: »V Iliriji je zaenkrat kranjščina vladajoči slovanski jezik poleg nemščine in italijanščine, ker je Vodnik ravno pri roki in stanuje Dauchy igener. intendanti v Zoisovi hiši: meni bi bilo ljubše, da bi zaenkrat sprejeli eno ortografijo, ne pa dialekta; jaz sem gotovo ravno tako pravičen Hrvatom, kakor vi Slovakom: samo napačno ime mi je spotikljivo, ne mi bi se morali imenovati Hrvate, ampak oni, kar so res, Slowenze« (I. 86). Kar se tiče Hrvatov, je bil Kopitar že 6. febr. 1809 vprašal Dobrovskega: »Katere so meje hrvatskega narečja in specie ? Kdo so Hrvati? Po Trubarju im zgodovini so današnji Dalmatinci pravzaprav Hrvati; ker tam se je naselila hrvatska kolonija; en del ostane v Pannonii savii, t. j. v današnji Slavoniji; torej spadata d a 1 m a t in s k i in s 1 a-vonski dialekt k enemu razspolu? Današnji provin-c i j a In i Hrvati pa, ki se šele 200 let imenujejo Hrvate (geografsko, ne etnografsko!) so Trubarju spodnji Slovenci, v nasprotje k zgornjim Slovencem, namreč Kranjcem, Korošcem, Štajercem. Res utegnejo ti zgornji in spodnji Slovenci pripadati po jeziku k enemu razspolu, samo. da naj se ta ne imenuje po Hrvati h, ki so v D aim a c i j i in nič ne prispevajo k temu poznamenovanju. — Ali ne tako? Kaj ko bi krstili ta razspol karantanski? Panonski bi bilo dvoumno« (I. 33). Dobrov- sky mil je pa na to odgovoril 13. marca 1809: »Katere so meje hrvatskega narečja? Res, to 'bi sam rad, da bi mi kdo odgovoril. Brez potovanja obupujem nad tem. Vendar je trud e m z deležnikom' (namesto nedoločnika) hrvatsko: budeim kopal; budem kopati je srbsko, dalmatinsko itd. V pred u: vugel itd. je hrvatsko itd. Hrvatsko mi dopade bolje nago slovensko in karantansko, ker je Hrvat genetično ime in označuje rod, ki se je že tako imenoval, preden je popotoval preko Vage, znad Morave itd. (pri Požarni ali Dunaju). Zdi se, da so se Kranjci kot odrastek Hrvatov z ali pod Obri nekaj prej preselili na jug nego Hrvati, ki so bili pod Heraklejem sprejeti v Dalmacijo« (I. 44). Dalje piše Dobrovsky o neslovanski narodnosti Panoncev in Venetov, s katerimi združuje najbrž ime Winden, ki ga Kopitar rabi za Slovence. S tem hoče reči, da mu ne dopade za Slovence niti panonsko niti vind-sko ime. Dne 7. apr. 1809 piše Kopitar Dobrovskemu: »Pravi Hrvati, katerim pristoja to ime genetično, so onkraj Kolpe v zgornji Dalmaciji in današnji graničarski Hrvatski, po vsej zgodovini. Slovani tostran Kolpe pri Zagrebu'in globlje v panonskem kotu niso genetično ni kaki Hrvati, ampak samo izza Ferdinanda I. geografski« (I. 50). Medtem je bila izšla Kopitarjeva slovnica. Mladi slovenski slavist je pričakoval od svojega mojstra s hrepenenjem, da mn pošlje opazke k njej: »O Hrvatih mislim sedaj določneje in želim, da me Vaša Prevzviše-nost zavrne«, je pisal 20/24. nov. 1809 Dobrovskemu (I. 71). V svoji slovnici se je Kopitar na nekaterih mestih lotil samega Dobrovskega, ki je v »Slavimu« izrekel željo, naj bi se Slovenci približali Hrvatom in vzprejeli njih ime. Opisujoč na str. 432 Dalmatinov »Novi Testament« iz leta 1574., kjer se našteva poleg kranjskega, koroškega in (hrvatskega narečja tudi »Slovenski oli besjäzhki«, pristavlja Kopitar pod črto: »To bez-jaško narečje spada torej k našemu veno vrsto, samo da bi te gospod Dobrovsky ne smel imenovati po Hrvatih, katere ukazuje Trubar in zgodovina iskati v Dalmaciji, ali kvečjemu v današnji vojaški igranici.« Glede na to mesto v slovnici je pisal Dobrovsky Kopitarju dne 1. jan. 1810: » ... ,ne po Hrvatih’. Geografska imena me malo brigajo. Dubrovničani. Macedonci, Bošnjaki so vendar Srbi. Kranjci, Biezjaki, panonski Hrvati so po rodu Hrvati. Moravci, Slovaki geografsko niso Čehi, a so vendar (genetično) ______ Domorodno-topli napad na mojega Slavina mi je izsilil smeh. Približati in s Ih r v a t s k i m zamenjati vendar ni eno in isto ... Kranjci naj bi si šteli v čast, imenovati se Hrvate. Saj se vendar ne bodo sramovali svojega porekla ... ,Iirvatska literatura je še veliko revnejša, nego naša’, quid tum? A njiih jezik je čistejši in bogatejši. Pa glagolsko slovstvo je vendar tudi starohrvatsko, vsaj na polovico. S čimer pa nikakor nečem v nič devati vašega narečja. Samo ponosni ne smete biti Vi (Kranjci) na to, da ste sprejeli nemške običaje in besede ... Jaz bi ne imel na pr. čisto nič proti temu, ako bi bili Čehi podrejeni Slovakom, ako bi Slovak samo ne bilo tako olbče ... Sedaj nočejo biti Kranjci Hrvati, ker nosijo nemške sulknje itd ... Zdi se, da je bil Krelj Bezjak, ali da je poznal njih slovstvo. Kranjski čitatelji pa so se najbrž vendar rajši odločili za Dalmatinov jezik. Napravite si vendar ljudje poprej en književni jezik!« (I. 80—81.) V osnovi sta se torej Dobrovsky in Kopitar povsem strinjala, da spadajo Slovenci (v ožjem pomenu), provimicijalni Hrvati in ogrski Slovenci v eno skupino. Kopitar samo hrvatskega imena rii hotel priznati, a v tej polemiki se je tem določneje zavedal, da bi se morali Kajkavci in ogrski Slovenci pritegniti k Slovencem v en narod. Povsem se seveda le nista strinjala. Kopitar je pisal Dobrovskemu 1/5. febr. 1810: »Se li nahaja dokaz o starih sedežih Hrvatov na in ob Karpatih? Samo imenska podobnost Karpatov... je preveč nezanesljiva; sicer bi moglo tudi Mare Carpat'hium kazati na Hrvate! Jaz verujem Trubar j u in Kereselichu bolj nego Salagij'U, kar se tiče Hrvatov, da namreč ni severno od Kolpe pravzaprav nikalkih genetičnih Hrvatov, ampak so samo geografski, ki pa so genetično Slovenci ... in e zgodovinsko nočejo Slovenci biti Hrvati, ampak zaradi resnice.« (I. 85.) »Ad quid tu m? ob priliki hrvatske revnejše 'literature. Priznam, da je je z i k čistejši, pa tudi o r t o g r a f i j a? in ta bi morala biti, ako bi naj smela izpodriniti s t a r ej š o, obsegajočo več del.« (I. 88.) Zoisu pa je pisal dne 13. marca 1810: »Dobrovskega1 sem vprašal, v čem je obstojala slava Hrvatov, ko so še stanovali ob in na K a r p a t i h? morebiti v negotovi imenski podobnosti Hrvat in K a r p a t? ali niso krstili Hrvati tudi Mare C a r p a -thium, tako imenitno pri latinskih in grških pesnikih? — In pri vprašanju: Q:u id tu m? Pa jezik je čistejši itd. — sem mu njegov Quid tum vrnil: Ali pa bi se tufdi ne mogel čistejši jezik pisati s starejšo, enostavnejšo, k o n s e k v e n t -nejšo ortografijo kranjske in slovenske večine? — Seveda ne tako oblastno, kakor je tu izraženo, ampak z dvomečo diferenco spoštujočega, samo t u d i sopremišljujočega učenca. In zaradi njegovih dalmatinski h 'in p a n o n s k i ih Hrvatov sem ga še močneje pritisnil: Konstantin je vir za izselitev Hrvatov iz Boiki v D a lm a c i j o; šli so v (bojnih četah, t. j. ne kot nomadi ... pre-bivavci zgornje Slavonije, ki se s e d a j š e 1 e izza Ferdinanda 1. in še bolj izza Leopolda I. tudi imenujejo Hrvate, so po K. e r e s e 1 'i e h u s a m i slovenskega rodu in niso Hrvati: hrvatsko in srbsko je eno narečje, kakor Dobr. vendar sam prišteva dalmatinsko in i s t r a n s k o ad genus seribicum. Te dve narečji pa govore potomci Konstantinovih Hrvatov.« — Dobr. je odgovoril 6. marca 1810: »Hrvati bi se morali imenovati Slovence, menite Vi. Res je, da so Slovani; če hočemo imeti specifična imena, potem pa je veliko bolje, imenovati Hrvate tako, kakor se sami imenujejo. Tako so celo Čehi dejansko Slovaki (Slovani), ali kaj je doseženo s tem, ako Slovane imenujem Slovane, Slovake, Slovence, atoaßoi, a-cXaßrjaiavoi, to je ako imenujem Slovane Slovane«. (I. 110.) »Kranjci so mešanica (ako hočete) Slovanov pod Obri in k njim na novo priselivših se Hrvatov, zato ne tako čisti Hrvati, kakor Zagrebčani. Hrvati so sedaj prednji člen v zvezi med Slovenci in Srbi.« (I. 111.) Dne C. marca pa mu je pisal: »Pravi hrvatski jezik je zagrebški, in tako so vsi Vaši Slovenci Hrvati, ker so Hrvati (po Vašem) Slovenci.« (I. 109.) Proti hrvatskemu imenu se je Kopitar v pismih na Dobrovskega še dalje boril, ker je sklepal po Konstantinu Porfiro-genetu (nepravilno, kakor je dokazal Jagič v znani študiji »Ein Kapitel aus der Geschichte der siidslavischen Sprachen«1), da so se pravi Hrvati pozneje liki klin zagozdili med južne »Slovene«, a za v z p o s t a v 1 j e n j e Ka j k a v c e v, ogrskih S loven-c e v in ostalih Slovencev kot en narod se je začel boriti z vso vnemo. Ko je pisal dne 13. marca 1810. Zoisu in mu poročal, kako disputira z Dobrovskim glede Hrvatov, je imel to idejo že tako gotovo pred očmi, da je izkušal preko Zoisa delovati na Vodnika, naj v tem zmislu uravna svoje delovanje na novi stolici slovenskega jezika, o kateri je zatrdno suponiral, da jo ustanovč Francozi v Ljubljani: »Torej 1) slovensko na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem. 2) takoimenovano hrvatsko okrog Zagreba itd., 3) slovensko (stari Slovčnski j e s i k) v ogrskih komitatih ob Blatnem jezeru so 3 inačice eiusdem speciei, ali če se vzamejo s r b s ik o, č e š k o, p o 1 j s k o, r u s k o k o t g e n e r a, potem so to 3 species eiusdem generis, dieti slovenici par excellence, ker smo mi dhranili narodno ime. iNa to najbrž meri Dobrov- *) Archiv f. slav. Philologie, XVII. 1895. skega: Napravite si vendar poprej med seboj (Kranjci, Hrvati, ogr. Slovenci) e n jezik! a jaz ga ne izpustim. — Ako se posreči Vodniku, dobiti stolico slovenskega jezika (za kar ga bora zavidal, posebno ako propadem kot s k rip t o r), tedaj mora sicer species 1 izmed treh slovenskih s svojimi učenci izkušati izčrpati (kajti naj je še toliko sam slišal, več gotovo ni slišal, nego je slišal), a potem mora neposredno privzeti še 2 in 3. Tu bo rekel on: prišel je k pravi pameti Kopitar, sizer me je le sa Hrovatä-zha shpotval.1) A razlika je med najinimi razlogi: Vodnik je to delal iz ljubezni' do posebnosti, jaz sedaj v svesti si v z r o -k o v. Prehajanje majhnih razločkov kranjščine v takoimenova-vano hrvaščino na meji Spodnje Štajerske je neki docela neo-pažno: seveda ako se primerja skrajno gorenjsko z Zagrebom, potem se loči močneje, pa vendar težko bolj, nego s 1 o va-š č i n a od češčine! —« Da je začel Kopitar tako intenzivneje misliti na kultiviranje cele kajkavščine in nje združitev v en narod, je bilo tudi v zvezi s francosko vlado oib Adriji in z dozdevnimi njenimi nameni, ki so se baš takrat kolportirali po Dunaju. Zgornje pismo Zoisu nadaljuje Kopitar namreč tako-le: »V izačetku srečonosne poroke se je govorilo med tukajšnjim občinstvom veliko o povrnitvi Kranjskega, a sedaj so vsi utihnili: pametnejši računajo sedaj na Donavo od desne in 1 e v e do iztoka, s čimer ibo dobila Avstrija, kakor menijo obilo nadomestilo za sam Trst in Reko (brez Dalmacije), ki sta s suhega tako težko dostopna. Zdi se, da patriotioni listi na to namigujejo, in N e s t o r o v i č kot generalni nadzornik valaško-ilirskih šol.2) Pametni ljudje pravijo (že dva ’) Že v svojem prvem pismu Dobrovskemu iz Ljubljane z dne 30 * marca 1808 je pisal Kopitar o Vodniku: »En splošen glas o njem je tu: od V** ne dobimo svoj živ dan nič, ali pa kaj hrvatskega». (I. 2.) :) Pospeševanje slovanščine v novi Iliriji je vzpodbodlo tudi dunajsko vlado, da se je sklenila zavzeti za srbsko šolstvo na jugu monarhije. Imenovanje Nestoroviča je bilo razglašeno v »Dunajčanki« (1810, št. 16) z naslednjimi besedami: »Še ne stoji ilirsko-valaški narod v c. kr. dednih državah na oni stopnji kulture, na kateri bi mogel po svojih očitno dobrih zmožnostih stati. Njegovo Veličanstvo so si posebno k srcu vzeli, obračati največjo pozornost na učilnice tega mnogobrojnega in v tolikanj ozirih zanimivega ljudstva in odrediti pri šolstvu, tej podlagi kulture, one izboljšave, ki bodo vodile k namenjenemu cilju. V ta namen so Najvišji . . . izvolili imenovati .. . Uroša Štefana Nestoroviča za kraljevega svetnika in glavnega nadzornika vseh ilirsko-valaških narodnih šol in s tem dali temu narodu nov prepričljiv dokaz, kako drag je njih očetovskemu srcu.« Na to mesto je bil Kopitar zelo ponosen in ga je citiral proti člankarju v »Minervi«, o katerem sem govoril gori. sem slišal tako govoriti, važna moža): ako hočete zlomiti kon-tumacijo 'M a d j a r o v, dajte petim osminam ogrskih S 1 o v a-n o Vi kakor zahteva njihova pretežnost v številu, prednost pred dvema osminama Katolikov.« Po teh govoricah si je torej Kopitar mislil, da obdrži Napoleon samo Trst in Reko, ostalo pa vrne Avstriji. Še več! Za nadomestilo dobi Avstrija obe plati Donave do Črnega morja. Torej skoro same južnoslovanske dežele, katerim bo dala .kulturo v prvi vrsti s pomočjo šol. Da je vse te dalekosežne reči deduciral iz imenovanja Nestoroviča, se razvidi iž njegovega pisma Zoisu z dne 31. marca 1810, v katerem piše: »Cesar se je v lastnoročnem pismu jako ugodno izrekel za južnoslovanske jezilke (morebiti zaradi daljnih vidikov!)«. Pod vtiskom teh razmer si Kopitar ni želel več v Ilirijo, ampak se je oklenil Dunaja in postal navdušen (kakor bi danes rekli) a v s t r o s 1 a v i s t. Potezal se je na vso moč, da bi dobil na dunajski dvorni knjižnici mesto skriptorja in začel odtu delovati na Slovane. Najprej znanstveno: dne 1/5. febr. 1810 je pisal Dobrovskemu, da bi se moralo nadaljevati z izdajo njegovega »Slavina«: »In na D u n a j u bi moral izhajati, iz mnogih « ozirov! S tem bi se ustvarila polagoma slovanska akademija (A c a d e m i e slave, societe slave), posledice katere bi imele sigurno še dobrodelnejše vplive, nego jüh imajo francoske in italijanske akademije. Nasproti tej Academie slave bi bile praške, varšavske, peterfourške, prihod n j e ilirske prav toli-koštevilne podružnice itd.« (I. 91.) Svoj odgovor »Minervi-nemu« člankarju je naslovil z 'besedami: »Adresse der künftigen siavischen Akademie«, tako v svesti si je bil svojega upanja! Dobrovsky je glosiral to Kopitarjevo zanesenost s fino, trpko iionijo. Dne 6. marca 1810 mu je pisal: »Torej naj se začne slov. akademija, kakor si jo Vi želite. Samo da bi dllje trajala, nego češka hromada, ki jo je projektiral pok. Pelzel, a se je pravočasno umeknil, 'ker mu jo je pok. von Riegger, sovražnik Slovanov, odsvetoval kot vladi sumljivo skupščino. Morebiti so pa drugi Slovani manj sumljivi, nego vrli Čehi, čijih jezik se je imel v Avstriji dolgo za vstašlki (po novem revolucijski) jezik. S pomočjo nemških ljudskih šol so hoteli izkoreniniti ves slovanski duh in vso vnemo. To se jim je tudi. že precej posrečilo.« (I. 107.) Tem resnim besedam je sledil ironičen popis prve seje te Kopitarjeve projektirane akademije. A to Kopitarja ni ohladilo. Ogenj, ki iga je užgal en sam cesarjev stavek, je gorel v njem dalje. V samih rožicah sijajnih nad je praznoval Veliko noč in pisal Dobrovskemu dne 21. apr. 1810, kako si želi, da bi prišel mojster že na Dunaj, kjer bi mu on pomagal pri izvršitvi in tisku njegove staroslovenske slovnice: »In ravno sedaj bi bil zopet pravi čas, ko so si Nj. Vel. posebno k srcu vzeli, obračati največjo pozornost kulturi valaško-ilirskega naroda.« (I. 134.) Poleg strogo znanstvene slovanske akademije na Dnnaju si je sedaj mislil Dunaj že kot centrum za staroslovensko stolico: »Staroslovenščina bi morala imeti ma Dunaju stolico, ker spada sem domov, ne pa na R u s k o, im ker vlada Avstrija nad Sl o v a n i vseli narečij (Rusija nad e n i m), in ker nudi staroslovenščina .najtemeljitejši n a v od k vsem novim! Kakšni ideali mi spreletujejo glavo! In ne! Izkušnja ne sme povzročili, da bi oibupal.« (ibid.) Dobrovsky ga ni hotel dalje ohlajati s svojo skepso. Stvarno in mirno ga je zavračal. Ko mu je dne 15./17. maja 1810 zopet pisal: »Na Dunaju mora rezidirati slov. akademija. Tu je torišče Slovanov z juga in severa, 'z zapada in vzhoda! O fortunatos nimium sua si bona noriint! Pa pustč, da si Rusija domišlja!« (i. 149), tedaj mu je dne 7. avg. 1810 mirno ir dostojanstveno rekel, naj ne govori o dunajski osrednji akademiji in drugih kot podružnicah: »Ruska ces. akademija se naj poniža za podružnico? ... bojim se, da Vas bo Vaša vnema predaleč zapeljala.« (I. 157.) Ta bojazen modrega starca se je v tridesetih letih žalostno uresničila, ko je Kopitar denunciral Šatarika zaradi — panslavizma! Kopitarjeva južnoslovanska ideja je torej bila, da naj se konsolidirata dva jiižnoslovanska naroda: vzhodno-južni ali srbski in zapadno-severni ali s 1 o v e ti s k i (o Bolgarih se je takrat še premalo vedelo, kakor sam pravi). Slovenski narod naj bi obsegal vso kajkavščino. Glede ikulture srbskega naroda je bil poln najlepših upov. Cesarjeva beseda mu je bila zadostno poroštvo. Dvigniti kulturo slovenskega naroda, je obetala francoska organizacija v Iliriji.1) Baš v aprilu 1810 so namreč urejali Francozi šolstvo v Iliriji. Ilirsko šolstvo je bilo vseskozi plod Marmontove iniciative. Od Napoleona ni imel najbrž v tem oziru nikakšnih vzpodbud. Svetovni pokoritelj se je brigal samo za to, da se na- *) Na Kopitarja je oživljena Ilirija sploh mogočno delovala. Njegov življenjepisec sklepa čislo pravilno, da dihajo Kopitarjevi članki iz leta 1809. (in 1810.) »jenen glühenden slavischen Patriotismus, welchen die damalige Entstehung des von Napoleon neugeschaffenen Königreichs Illyrien in dem Herzen jedes Eingebornen entzündete.« (II, 334.) stani v Iliriji krepka armada, katero naj vzdržuje dežela sama. »Napoleon ni bil posebno naklonjen šolstvn, in v Iliriji so cesto manjlkale potrebne svote za vzdrževanje šol«, sodi povsem resnično dr. Vošnjak.1) Začetek francoske uprave v Iliriji ni bil lehak. Dežele so bile po mnogih kontribucijah in vojnih nemirih izmozgane. Vkljub temu se je Marmont krepko zavzel za razvitek šolstva. To ga označuje kot moža, ki je cenil prosveto ravno tako visoke kakor bojni ples. Ko je bil še pred zaključkom schönbrunnskega miru na Dunajn, se je zanimal za znamenite objekte znanstva. O tem je pisal dne 28. sept. 1809 Kopitar Zoisu: »V dvorni knjižnici sem hotel ob priliki Siauvejevega naročila tudi enkrat z lastnimi očmi videti (usurpare) tabulo pentingeriano [znamenito rimsko zemljepisno karto], ali maršal Marmont, ki je bil tudi prepozno prišel glede nakupa [njen ponatisek je namreč pohajal], jo je bil proti recepisu vzel na dom, t. j. tiskano delo.« Slovanski znanstveniki v Dalmaciji, že par let francoski in upravljani od Marmonta, so imeli v tem možu krepko oporo. Mi vemo, da se ta ni samo »krepko zavzemal za hrvatski živelj«,2) ampak da je tudi naravnost pospeševal razvitek srbohrvatsikega jezika. On je pripomogel, da je izšel tretji del znamenitega Stulli-jevega besednjaka, ki je bil tudi njemu posvečen. V posvetilu govori namreč avtor: Italiijansko-ilirsko-latinski slovar je dar, ki ste ga Vi naklonili vsemu ilirskemu narodu. Tako obširno delo bi ne bilo moglo zagledati belega dneva brez mogočnega in plemenitega mecena. Čeprav na čelu armade in v skrbeh prvega organiziranja Dalmacije, ste vendar imeli zmisel za večjo kulturo in izpopolnitev ilirslkega jezika. Ker ste bili tako naklonjeni ilirskemu slovstvu, sem imel pogum, se obrniti na Vas, in sem našel v Vaši osebi vzpodbujevavca in pokrovitelja. Dolgo let sem zbiral gradivo in neprestano sem se bal, da ga ne bom mogel izdati. A vse zapreke so bile odstranjene, ko ste mi vi prihiteli na pomoč. Znamenite so Vaše bojne zasluige, a znamenite tudi zasluge za naš narod. Vi ste pričeli novo dobo v kulturi ilirskega jezika. Pripomogli ste, da se je rodila slovnica tega jezika, in zdaj ste mu podarili še slovar. Naj bi imeli narodi Ilirskih provinc še dolgo srečo, uživati Vašo dobrotno navzočnost.3) Načrti za ureditev ilirskega šolstva so se delali že jako rano. Zakaj že dne 3. jan. 1810 je pisal Kopitar Zoisu: »Govori se, da se ‘) Vošnjak, Ustava in uprava ilir. dežel, ?32. 2) ibid. 154. °) Joahim Stulli, Vocabolario italiano-illirico-latino. Ragusa, 1810. ustanovi v Ljubljani univerza.« A način, kako je nameraval Marmont urediti Šolstvo v Iliriji z ozirom na jezik, ni ugajal Kopitarju, ker je prekriževal njegov kulturnopolitični južnoslovanski nazor. Kakor smo videli, je želel Kopitar, da se postavi poleg srbskega jezika in slovstva kultura združene kajkavščine pod slovenskim imenom. Zagreb in Ljubljana naj bi postala dve središči enotne slovenske literature. A moral je v svojo nevoljo zapaziti, da se nagiblje Zagreb, ki itak ni imel z Ljubljano nikoli tesnih zvez, proti vzhodu in jugu. 2e dolgo pred Gajevfcn ilirizmom so se namreč gojili v ZagreJbu rahli stiki s štokavščino zlasti med bogoslovci v semenišču. Ob tem času se je pod vodstvom zagrebškega škofa Vrhovca pripravljal prevod sv. pisma. Da je bil Kopitar poučen o teh željah in stremljenjih Zagrebčanov v korist štokavščine, nam priča pismo, ki ga je pisal dne 21. apr. 1810 Dobrovskemu, V njem pravi: »Neki moj učenec, g. pl. Bonazza, rečak barcna Zoisa, se je poročil z nečakinjo zagrebškega škofa Vrhovca; po tem potu sem se seznanil s tem škofom; on je do konca tega meseca tu ... pripovedoval mi je (veselite se, ljube duše!), da je pripravil že precej daleč hrvatsko prestavo sv. pisma ä la Japelj! Samo če imajo zagrebški teologi prave pojme o hrvatsikem narečju, a splošno vlada predsodek, da je dubrovniška ilirščina najpristnejša slovanščina: torej čimprej tembolje.« (I. 138.) A ne samo za Zagreb se je bal Kopitar, da mu uide v napačni tabor, ampak tudi za — Ljubljano. Edini Slovani, ki jih je Marmont poznal, so bili Dalmatinci in med njimi naj kultu rnejši Duforovničani. Ko je sedaj iz Ljubljane organiziral novo Ilirijo in sklenil v njej cdkazati slovanskemu jeziku primerno mesto, je računal pri tem v prvi vrsti na Dalmatince kot svoje slovanske pomočnike. Zlasti glede šolstva jih 1 je nekaj že iako zgodaj poklical v Ljubljano, da mu deloma urede, deloma da že oskrbujejo slovanski pouk, seveda v svojem srbohrvatskem jeziku. O tem je poročal Kopitar v istem pismu z nevoljo: »Tudi Francozom so znali eksrepubHkanci (Du-brcvničani) to natvezti; zakaj tudi za profesorja ilirskega jezika t. j. dubrovniškega n a r eč j a v Ljubljani je imenovan = abate Sivrič, ki bo predaval obenem filozofijo (ker bodo dubrovniška predavanja manj obiskovana??). Jaz sem pisal baronu Zoisu: ali naj se v vsaki provinci imenujejo učitelji domačega jezika (narečja), torej v Ljubljani kranjskega, v Dubrovniku dubrovniškega itd., ali kjerkoli učitelji cerkvenega jezika.« (1. 139.) Da so se v Ljubljani Francozi res že pripravljali, da se prično učiti srbohrvaščine, se razvidi i'z tega, ker je naročil Zois (v n e oh ran jenem pismu) na Dunaju pri Kopitarju Voltieev slovar ir; sicer v več iztisih. Kopitar mu je odgovoril dne 25. apr. 1810: »Voltiggija sem našel pri nekem antikvarju 1 izvod za 3 gld.: sicer nisem mogel iztekniti nobenega drugega (bil sem pri vseh): Schaumburg ter Gamesina &Mohle so mi rekli, maloštevilni izvodi so šli po 6, 8, 10 gld. v Ilirijo, po 15 gld. komad bi mogel dobiti še tri izvode. Na migljaj barona Jožefa sem vprašal pri grofu Sartoriju in ta me je napotil k nekemu trgovcu s kipi, ki jih ima neki še 700: tam sem vzel še dva po 3’30 gld. Ima jih še kakšnih 30, kar bo morebiti K o r n rad vedel; po 8 gld. more kupiti še kakšnih 50 izvodov. Iz Obradoviča bi bil mogel Voltiggija že za dobro desetino pomnožiti.« Oino mesto, o katerem govori gori v pismu na Dobrovskega, da ga je sporočil Zoisu, pa se glasi v istem pismu: »Kranjci naj si ne dajo od Sivriča nič natvezovati (weis machen). Ko bi le prišel do tega, da bi pisal uvod k novi kranjski slovnici, kakor sva jo namerjala s Kornom! Ali naj goji vsaka slovanska veja svoje sedanje n a r eč j e, kakor nekdaj Orki, ali naj obstoje povsod stolice s t ar oslovenščine: živeča so enkrat vsa dobra ali nobeno: kar se posebe kranjskega tiče, ni treba šepajočih Japljevih dokazov za njegovo starost na eni strani in njega eleganco na drugi. O ko bi že bil zbran i n - v en tar našega zaklada, k čemur ste Vi vedno, toda udobne delavce silili!« V istem pismu javlja, da je napisal za »Vaterländische Blätter« članek proti Archenholzevi »Minervi«, s katerim je bil 'urednik Armbruster jako zadovoljen: »Avstrija nad vse, alko le hoče: Južni Slovani bi bili vsi naši, rajši nego ruski, neglede na versko in jezikovno sorodstvo, da bi jim naredili le dober obraz! Sicer pa karkoli napišem, napišem, imajoč pred očmi V as za s o d n i k a, da bo povedano zmerno in zdrav o.« Dne 7. maja 1810 registrira Zoisu dunajske govorice: »Ilirci, ki so tu, pravijo, da bo samo zaipadna stran Alp ostala francoska«; dne 11. maja 1810: »Ilirci govore vedno glasneje o povrnitvi tako organizirane in nerazdeljive Ilirije. Drugim noče iti v glavo.« Dne 20. maja 1810 mn piše: »Škof Vrhovec mi jako dopade: na svetopisemski prevod njegovih Ja- pljev sem radoveden, vendar tudi on ni prost predsodka, da je dubrovniško narečje najipristnejša slovanščina. Jaz seim mu poklonil izvod svojega skrpucala in vnaprej prosil, naj mi iz- pregleda mladostna mesta. Engel je v 'hallski »Litt. Zeitung«-! moj anticihrobatismus še pretiral Torej Vodnika ne narede za profesorja dubrovniškega narečja? Sivriču pa so priložili filozofijo, da bi imel vsaj v tej nekaj učencev? ... Zaradi skorajšnje povrnitve Ilirije se ibo moja nevera končno vendar omajala; govorica postaja vedno močnejša. Rossetti se hoče na .to obesiti! In sicer pravijo, da tjo bo cesar kot kralj Ilirije ohranil skupaj, tako kakor sedaj. Take reči se raznašajo. V Ljubljani je baje že ukaz ina Marmonta in Daudhyja, naj imata vse pripravljeno za predajo! Drugi zopet pravijo, da dobimo samo en velik dtl od nje, približno -kolikor smo imeli pred vojsko, tretji govore celo toliko, kolikor pred kampotormijskim mirom. Metternich nam pač utegne šele prinesti odločitev. Da vendar tudi veste, kakšne so naše govorice«. Dne 6. junija 1810 odgovarja Kopitar na šest strani dolgo Zoisovo pismo (neohranjeno), da je prejel dne 26. maja poslano mu nakaznico za 300 gld. Denar je pri bankirju Smitmerju dvignil in zanj »spravil na varno 15 izvodov Vol-tiggija za abbeja Sivriča ... Sivrič naj stvar obrne in naredi zraven še en italijansko-ilirski del, et erit magnus Apollo.« Zois mu je bil moral pisati o novi ureditvi šol v Iliriji, ker ga Kopitar vprašuje: »Kdo pa bo držal ljudske šole. Kaplani bi mogli to storiti na j ib o 1 j e in morebiti tudi najceneje. Narodni jezik bi s tem kolikor toliko pridobil ... Škoda vendar, da v Sivriču ni prav nič slavista. Armbruster mi je izprijaznil sedaj že tretji slavistični članek za svoje ,Blätter' — ’Patriotische Phantasien eines Slaven, kjer se nahaja tudi nekaj za Dubrovničane.« Sestavek, ki ga tu omenja Kopitar, je izšel v omenjenem listu dne 5. junija 1810. Dotično mesto v njem se glasi: »V ostalem so znali Ilirci svoj lastni odpustljivi predsodek, kakor da bi bilo njih narečje med vsemi najčistejše in najstarejše, razširiti po celi zapadni Evropi, proti čemur morajo seveda vsi neilirski Slovani tudi iz tega vzroka protestirati, ker ne smejo biti Ilirci v svoji lastni zadevi tem manj stranka in sodniki, ker ne poznajo narečij ostalih Slovanov niti površno. Nikar si ne delajmo, bratje, komunikacije med Slovani itn Slovani, ki je vsled naše daljne razprostranjenosti že itak dovolj težka, še tool j težke! Učite se, drug drugega bolje poznavati, gotovo boste od dne do dne odkrivali drug drugemu nove prednosti! Združite se n. pr. vsaj one veje, ki pišete z latinskimi črkami, predvsem za eno enotno ortografijo namesto sedmih ali desetih, ki vam sedaj grenijo čitanje drug drugega.«1) *) Kopitars Kleinere Schriften, 66. Na te in podobne članke Kopitarjeve, polne navdušenega avstroslavizma, je pošiljal modri, trezni Dobrovslky njih avtorju pismeno svoje skeptične opazke. Dne 7. avg. 1810 mu je pisal: »'Ioda kaj slišim, dragi prijatelj, Vi ali neki K-r [podpis Kopitarjev] začenja vojsko, ali bolje apologijo za naš jezik ... Bravo, ljubi Slovan, bi Vam hotel zaklicati; Bravissimo celo, ako bi kaj pomagalo. Avstrija nad vse, ako bi bila Slovanom lastno izobrazbo dala, ali dati hotela ... Slovensko je sedaj pri vas genus, potem species. Ali so bili Slovenci pred Hrvati in Srbi rod zase? 'I’o je vprašanje. Brez Hrvatov, naselivših se v Panoniji, bi bili Slovenci zdavnaj izginili ... Kaj bo Nestorovič neki izvršil? Bo 1! mislil, kakor -mnogi, da najdejo Slovani blagor samo v učenju nemščine? ... Patriotische Phantasien. Da, da, ljubi prijatelj! Da je mogoče na Dunaju talko fantazirati, se čudim ... Ako bi jaz v predgovoru k slovanski slovnici na pr. rekel, da je avstr, vlada spravila Češko ob njeno svobodo, vero, jezik in nedavno šele ob njen denar, kaj mislite, kaj bi storili s piscem.« (I. 150—154.) Iz Ljubljane je dopisoval Kopitarju razvem Zoisa tudi Jakob Zupan, ki se je bil z Marmontovimi dalmatinskimi pomočniki kmalu sprijateljil. Kopitar ga ni maral zaradi njegove klepetavosti in »strašnega nagnenja k jezuitsikemu stikanju glav«, kakor piše o njem Zoisu dne 6. junija 1810. V istem pismu pravi, da je iz Zupanovega pisma spoznal tudi Sivričevo neresno naravo: »Zupan piše, da mu je Sivrič obljubil, če postane sam ilirski škof, da bo njega napravil za generalnega vikarja. Take reči klepeta in smeši sebe in druge! Sicer je dober dečko, samo ko bi hotel delati!« Ako pomislimo, da je bil Sivrič, ko ga je poklical Marmont na tako važno mesto učitelja srbohrvaščine v Ljubljani, še mlad — posvečen je bil za duhovnika v sept. 1806 v Dubrovniku1) — pa ni imel tu drugega dela, kakor misliti na visoko službo, nam bo jasno, da se je Marmont v njegovi osebi zmotil. A Zupanu samemu ni Kopitar pisal drugega o tern možu in njunih planih, nego: »Na Sivričevem prijateljstvu Vam čestitam: dajte naredite iž njega nemškega teologa iz italijanskega!« (6. VIII. 1810.—II. 191.) Zupan je bil Kopitarju tudi sporočil, da je izšel v Parizu francoski izvleček iž njegove slovnice. Glede na to mu je Kopitar v istem pismu pristavil: «Extrait me je seveda jako zanimal, pa v naši rezidenci ne eksistira!!« (ibid.) V prihodnjem pismu z dne 5. avgusta 1810 ga je zopet vprašal zanj: »Ali še ni prišel Extrait de la grammaire?« (II. 197.) A Zoisu je pisal istega ') Po ljubeznivem sporočilu g. prof. Rešetarja. dne, da bi poslal pač predstojniku dvorne knjižnice Ossolinske-mu »svoji dve recenziji itn druge dokumente (o ko bi mogel tudi pariški Extrait mojega skrpucala ! pa ga bom javaljne imel)«; kakšen izvleček je to toil, nisem mo'gel dognati. Ker Kopitarjeva prošnja za mesto skriptorja na dvor. knjižnici ni bila dolgo rešena, se iga je mimogrede zopet polotila želja, da bi šel v Ilirijo, kjer se je baš organiziralo šolstvo. D;ne 13. julija 1810 je pisal Zoisu: »Ali bi se ne dala preskrbeti za pisca kranjske slovnice, ako ne postane skriptor, nikakšna služba na ljubljanskem vseučilišču; kot profesor grškega ali latinskega in slovanskega jezika?« (Dalje prih.) _________ Uvod v občna načela državnega nauka. Borba metod in nekateri glavni pojmi. Napisal dr. Bogumil Vošnjak. 4. Sociološka metoda. Sociološka metoda ima to precejšnjo prednost, da je jako mlada in prav posebno razvoja sposobna. iPa ta prednost je obenem spojena z nedostatkom. Mogočni družbeni problemi, katerih rešitev izkuša sociologija pospeševati, povzročajo nešteto težkoč, ki jih je treba premagati. Poiskala si je ta mlada veda ogromno polje, in ti veliki, v motne daljave se izgubljajoči znanstveni horizonti ji dajejo ono neopredeljenost, ki je doslej niena največja hiba. Najznačilnejša njena črta je, da je povsem pozitivna, naslanjajoča se na dejstva. Opazovanje pozitivnih dejstev ji je prva, najvažnejša naloga. Zasnovana na Comteovih filozofskih, načelih ne ljubi aprioristicnih poti spekulativnega mišljenja. V svojem jedru je nasprotna vsaki pravni metafiziki, vsem abstraktnim pojmom, ki se jih mora posluževati jurispru-denca in nje metoda v lažjo dosego zaželjenega znanstvenega smotra. Dürkheim našteva sledeče znake sociološkega raziskovanja: Treba je najprej izločiti vse apriorističnim potom dobljene rezultate, upoštevajo se naj edino le opazovanja.1) Nadalje mora opazovatelj, preden se loti dela, označiti kot predmet raz- ‘) Durkheiro, Methode sociologique, 40. iskovanja skupino pojavov, določenih po gotovi'h zunanjih skupnih črtah. Po tem načelu naj bo vedno natančno opredeljen predmet raziskovanja. Iz sorodnih dejstev ustvarja sociolog skupino sui generis, ki jo potem popisuje in označuje. Kot primera naj služi sociološki pojem rodbine. Najprej je treba nabirati dejstva, ki se tičejo domačega življenja. Ta dejstva tvorijo svojerodno skupino, ki je predmet nadaljnemu raziskovanju. Na podlagi induktivnega mišljenja prihajamo k pojmu rodbine, ki ga je nato treba ločiti od sorodnih, kakršni so pleme ali materinska rodbina. Tretji predpogoj uspešnega preiskovanja je pa po Durkheimu to, da se je treba iznebiti vseh dejstev, pri katerih se je bati, da so preveč navdahnjeni od preiskovateljeve subjektivnosti, treba je upoštevati samo ona dejstva, ki so povsem objektivnega značaja. Zunanji znaki in dejstva morajo biti docela objektivna, znanstvenik se mora povsem neutralen bližati predmetu, ki ga hoče preiskovati. To so torej trije glavni predpogoji sociološke metode. Sociologija si pa 'ne stavlja samo naloge, opazovati in popisati sorodne skupine dejstev. Na daljna naloga je postavljanje socialnih tipov. Šele taka klasifikacija dejstev more prinašati dragocenih uspehov. Treba je skrajšati naporno znanstveno delo in mesto raznovrstnosti posameznih pojavov in individuov postavljati omejeno število tipov.1) Ne samo v sociologiji, ampak tudi v državni vedi je postavljenje tipov prav uspešno in porabno sredstvo, ker olajša delo in povzroča enostavnost mesto razcepljenosti pojavov. Tudi Jellinek, dasi je «nasproti mladi sociologiji prav oprezen, smatra tako postavljenje tipov za važno metodološko postopanje. Končno ima sociološka metoda v primerjanju raznih dejstev, skupin dejstev in tipov prav važen pripomoček. Po svojem notranjem značaju stoji moderna sociologija prav blizu prirodnim vedam, ker je vseskozi empirična in hodi v tem oziru isto pot ko one. Vse nasprotstvo med jurisprudenco in sociologijo se kaže v tem, da se izkuša sociologija podčinjevati prirodoslovju, dočim jurisprudenca s svojimi apriorističnimi konstrukcijami, s svojo strogo logično doslednostjo ne pripoznava prirodoslovnih vidikov. Vse nasprotstvo metode, ves globoki prepad, ki leži med tema dvema znanstvenima svetovoma, ne more ostati prikrit. In vendar leži popolno, vesoljno razumevanje države, njenih pravnih in socialnih funkcij v tem, da se ne zanemarjajo niti te poti, niti one. “) Dürkheim, Methode sociologique, 9B. Nepravična so očitanja, da je sociologija neplodna znanost, ker tekom svojega polstoletnega obstoja ni mogla ustvariti enotnosti naziranj in preiskovanj. Tako očitanje se ne more smatrati za resno. Istina je, da so velike težave, ležeče v snovi, doslej še onemogočale polaganje krepkih temeljev, da se marsikje šopiri nejasnost in neznanstveno, modno šarlatanstvo, ali vse to ne more zasenčiti činjemice, da je bilo že marsikatero pošteno delo storjeno in da nihče ne more več dvomiti o njenem znanstvenem značaju. Nikdar si pa taka mlada veda ne sme postavljati nemogočih nalog. Pogled v bodočnost, iskanje, kakšni bodo zadnji rezultati razvoja, naj opusti. Problemu 'bodočnosti, vprašanju, kaka bodočnost čaka družbene skupine, se naj izogiba kolikor možno. Tako koprnenje po vsem, kar je zastrto in prikrito, bi ji jemalo pošteno stremljenje po solidni, pozitivni resnici. Vsak polet in vsaka zanesenost bi škodovala resnemu, strogo objektivnemu opazovanju. Vsaka znanost, ki zapušča pozitivna tla in stavlja vprašanje: Kaj ibo? postaja pogojna in prestaja 'biti resnolbna. Ako si ne stavlja sociologija za nalogo: »odkrivati ideal, ki ga je treba realizirati«, ji tega ne moremo šteti v zlo, kakor je to storil Deslandres,1) ampak to je na vsak način predpogoj večjega izpopolnjevanja. Nagon samoohrane ji narekuje, da naj se izključno bavi s »Seiendem«, kakor se izražajo Nemci, nikakor pa ne s »Seinsollendem«. Vkljub vsej raznorodnosti se ponavlja med obema tako temeljno si nasprotnima toriščema neka zunanja sorodnost. Tudi teoretska jurisprudence ima svrho, preiskovati to, kar je, in ne tega, kar bi moralo biti. Posebno na polju državnega prava pomenja vsako stremljenje po »Seinsollendem« prehod v tabor politikov. Pozabiti pa ne smemo, da naglašamo povsem zunanji značaj tega metodološkega sorodstva. Preostaja še, da pokažemo še na eno razliko, ki postavlja pričujoči problem v jako svetlo luč. Sociologija stremi po večno veljavnih, takorekoč jeklenih zakonih, po katerih se razvijajo družbene skupine. To stremljenje po razodetju teh socialnih zakonov daje vsemu sociološkemu mišljenju višji, mogočnejši značaj. Zelja, razumeti vse družbeno 'bitje, potom sistema socialnih, kakor naravne sile učinkujočih zakonov ustvariti vse-obsežno sintezo, je ena izmed velikih črt modernega znanstvenega stremljenja. V takem vesoljnem sistemu mora seve vladati stroga vzročnost. Vse drugo je polje pravnih ved. Tu ni mogoče od- *) Deslandres, Crise de la science politique, 80. krivati nikakih jeklenih zakonov razvoja. Svobodna volja je podlaga pravnemu dejanju in nehanju. Svrha je, iskati pravna pravila in s primernim orodjem, bodisi tudi z apriorističnimi konstrukcijami, ustvarjati pravne institute, ki jih ralbi praktično življenje in zakonodaja. V vsej ostrosti si stojita nasproti dva v svojem 'jedru različna načina znanstvenega mišljenja. Socialni nauk o državi ne more pogrešati sociološke metode Na njo se mora naslanjati, ako hoče, da bi imeli njega nauki strogo znanstven značaj. Nikakor se ni bati, da bi izgubil socialni nauk o državi, poslužujoč se sociološkega spoznavanja, svojo samostalnost in da bi se povsem zlil z rezultati sociološkega preiskovanja. Ta opasnost ne obstoja. Tako neznansko široko je polje sociologije, da pač ne more biti prav nič oškodovana, ako izločimo iz kroga vesoljnih dejstev ona, ki se tičejo najvišje družbene skupine, države. Socialni nauk o državi se more ravnati po socioloških načelih, ne izigubivši pri tem svojega samostojnega stališča v enciklopediji ved. Tako širok, tako raznovrsten je njegov delokrog, da mu ne moremo jemati lastne znanstvene avtonomije. Socialni nauk o državi odpira nova pota spoznavanja o bistvu in znača'ju one največje prisilne skupine, kjer se kaže uedinjeni plod vsega človeškega prizadevanja, vsega dela in napora človeških mas in posameznikov. Metode, o katerih smo dosedaj razpravljali, so najvažnejši kažipoti po ogromnem carstvu socialnih in pravnih ved. Eno ali drugo si mora izbrati znanstvenik, ako želi najti pravo pot h končnemu smotru. Pa poleg teh glavnih poti je še mnogo drugih, ki so manj važne, a prihajajo vendar v gotovih slučajih v poštev. Kadar raziskujemo preteklost, preteklo ustavo in pravo, je treba ubrati neko pot, ki je sicer podobna že naštetim, ki pa ima vkljub temu neki poseben, različen značaj. Kadar posegamo v preteklost, je treba proučavati gradivo s posebnega stališča, je treba imeti zmisel za zgodovinske podrobnosti in iž njih ustvarjati sliko preteklosti. Istina je, da si je treba v tem slučaju marsikaj izposojevati pri pravni in sociološki metodi, pa vkljub temu narekuje značaj in posebnost zgodovinskega gradiva raziskovanju poseben pravec. To je zgodovinska kritična metoda, o kateri nam je sedaj govoriti. Ni sicer v nikakem ostrem stvarnem nasprotstvu z ravnokar naštetimi načini znanstvenega dela, ampak usojeno ji je, da se mora naslanjati sedaj na ta, sedaj na oni. Zasluge stare zgodovinske šole, ki ji je kumoval Savigny, so nevenljive in neoporečne. D asi se je izgubila pogosto v me- Kleno pojmovanje, vendar je njeno načelo zgodovinskega razumevanja prava in pravnega razvoja na vprav epohalni način prerodilo proučevanje prava. Njene predstave »o narodnem duhu« so sicer slonele na precejšnih zmotah in tudi »pravno prepričanje« kot izraz prava1) je bilo jako dvomljiva znanstvena pridobitev. Po naukih zgodovinske šole je iskati postanek države v enotnem družbenem prepričanju, v celotnem narodnem duhu. Samo potom zgodovinskega razumevanja je mogoče prodirati v problemu državnega nauka. Država je zgodovinski šoli zgodovinski stvor. Vidno zanemarja ta šola javnopravno konstrukcijo državnih institucij, za pravno metodo v okvirju javnega prava nima mnogo zmisla. Samo zgodovinsko, nikdar pa racionalistično je treba gledati na postanek, na razvoj države in prava. To je reakcija proti strogemu racionalizmu revolucionarne dobe, dobe uzakonjenja človeških pravic. Vsako naravno pravo, vsako racionalistično razumevanje javnopravnih problemov je v svojem jedru revolucionarno. Zaradi tega zavzema v zgodovini človeškega političnega osvobojenja naravno pravo tako vidno stališče, zaradi tega se vsaka 'zastarana socialna sila sklicuje na naravno pravo. Historizem pa navaja k priznavanju zgodovinskih individualist, k spoznavanju neizbežne kontinuitete socialnega razvoja, on je v svojem jedru konservativen. Historična šola pomenja očividno reakcijo proti državni metafiziki francoske revolucije. Priznati je treba, da je zelo intimna vez idejne asociacije med historično šolo in sociologijo. Historična šola je prva oznanjevala, da se mora pravnik ozirati na zgodovinska dejstva, in da morejo le ta zgodovinska dejstva ustvarjati pravilna razumevanja nekdanjega in današnjega prava. Nekaj Cointeovc empirike in hladnega pozitivizma je že najti pri pravnih histo-rikih Savignyjeve šole. Marsikatera iskra je že v onih letih vzplamtela, ki je dala pozneje sociologom dragoceno svetlobo. Dasi ni mogoče odobravati nekaterih temeljnih načel historične šole, vendar je treba brezpogojno priznati, da je prinesla v vedo c pravu in državi mnogo empirične važnosti, mnogo zdravega zmisla za proces socialnega razvoja. Snov, ki nam jo je obdelovati, nam narekuje tudi metodo, ki ji je treba slediti. Ni hvaležno strogo pravnim potom proučevati zakonodajo preteklosti. Samo pozitivno, veljavno pravo mora biti predmet strogo jurističnega razumevanja. Pravo, ki ima danes samo zgodovinski pomen, zahteva tudi historično obdelovanje. Javno pravo ilirskih dežel pripada preteklosti. Ni dvoma, da je ’) Vavfinek, O statoprävm povazc, 12 i. sl. velik del ilirskega javnega prava še danes ohranjen v marsikaterih francoskih državno- in upravnopravnih določbah, in v toliko je juristično tolmačenje dopuščeno in hvaležno. Sicer je pa javno pravo, o katerem nam bo razpravljati, precej nedovršeno, manjka mu še jiuristična pila, in vidno je, da je to javno pravo zavojevanih dežel, kjer dejanske razmere niso dopuščale takega pravnega razvoja, ki bi nudil mnogo gradiva teoretskemu raz-mišljevanju. Zaradi tega je koristneje in hvaležneje, ako se lotimo snovi predvsem s stališča zgodovinske kritike. To je slučaj, kjer ima historična metoda popolno pravico do veljave. Upravičeno je mnenje, da je zgodovina mogočen pripomoček k spoznavanju državne teorije in prakse. Eden največjih državnih praktikov, Napoleon, ustanovitelj ilirskih dežel, se je izrekel o zgodovini: »Zgodovina slika človeško srce; v zgodovini so iskati prednosti in hibe raznih zakonodaj«.1) V tem izreku leži vsa upravičenost zgodovinskega opazovanja. Praktičen smoter stopa pred oči, v dejstvu, kako se uveljavlja kaka institucija, je tudi iskati njen pomen, v njem je njena upravičnost. Tako naziranje navaja k primerjanju raznih zakonodaj, k prodiranju v razne glavne pojme državnih ved. Pa ne samo pri praktikih, tudi pri teoretikih se najde globoko uvaže-vanje 'Zgodovine, nje institucij in nje naukov. Tako pravi Jelli-nek: »Zgodovina politike je žal danes še mnogo preveč literarna zgodovina, mnogo premalo zgodovina institucij samih«.1) To je torej odločno pritrjevanje, da ni brez haska razmotrovati institucije preteklosti v luči zgodovinskega razvoja. Utegnilo bi se nam oporekati, da obdelovanje take zgodovinske snovi ne spada v področje pravnika, ampak zgodovinarja. Pa tako mnenje je brez podlage. Med zgodovinarjem in pravnim zgodovinarjem je precejšna razlika. Dočim se mora pečati zgodovinar z vsemi podrobnostmi zgodovinskih dogodkov in psihološkimi črtami glavnih dejateljev, se bavi pravni zgodovinar edino-le z zgodovinskim razvojem pravnih in vobče državnih institucij. Predmet raziskovanja je poslednjemu država in vsi njeni pojavi. Tudi strokovnjaki, kakor Bernheim, brezpogojno priznavajo, da je ustavna agodovma zgodovinarja vse drugače zasnovana kot pravnikova.3) Berniheim povdarja z vso odločnostjo upravičenost, da se pravnik bavi z zgodovino. Po njegovem mnenju se državni nauk razlikuje od zgodovine, ker se prvi 1) Reponse ä 1’ adresse du conseil d’ fitat. 2) Jellinek, Erklärung der Menschen- und Bürgerrechte. *) Bernheim, Lehrbuch der historischen Methode. omejuje pri svoj Mi raziskovanjih na državo, dočim so predmet zgodovini vsa socialna dejstva. ‘ Načelno pritrjujoči pomenu zgodovinskih študij na polju javnega prava, vprašamo se lehko, kake važnosti so 'za to stroko arhivni viri in izmed teh predvsem upravna korespondenca. 2e stari Torqueville je visoko cenil dejstva, ki jih je črpal i-z ar-hivnega gradiva. Brezpogojno priznava, da dajejo edino-le arhivi eksaktno predstavo ob upravnem stroju. Ves značaj dežele in uprave se odkriva onemu, ki brska po zaprašenih dokumentih. In Torqueville sam pravi o njih v svojem »Ameien regime«: »Tu sem našel, kakor sem to pričakoval, stari red ves živ, njegove ideje, njegove strasti, predsodke, dejstva.«1) Vsakdo, ki se je kedaj bavil z arhivnim gradivom, mora pritrditi predsto-ječim besedam. Arhivni dokumenti, v prvi vrsti pa upravna korespondenca, so nekaljen vir proučevanja državne evolucije. Posebno upravna korespondenca nas sijajno uvaja v ves duh, v vse značilne podrobnosti uprave, zdi se, da se upravništvo giblje pred nami, zdi se, da smo očividci, živo stopajo upravitelji in njih maksime pred nas. V marsikaterem oziru je upravna korespondenca pravzaprav važnejša za pravno spoznanje te ali one dobe ko pa zakonsko gradivo. Veljavni- zakoni niso pravo zrcalo vseh pravnih naziranj in pravne prakse, ampak življenje in dejanske razmere, ves kompleks socialnih vplivov, ki so mnogo silnejši ko pa veljavni zakoni. Vsa zarisana bi bila slika, ako bi pri proučevanju ilirske upravne zgodovine upoštevali samo zakone, ne zmenili se pa za dejstva, ki jih nudi upravna korespondenca, v koji se mnogo bolj odkriva značaj uprave kakor pa v zbirki zakonov. Vsako zgodovinsko ‘gradivo potrebuje dopolnjevanja na podlagi dejstev iz upravne prakse. Da, Ardašev še celo povdarja: »Zakonodajno gradivo je oni vir, ki nas odvaja od zgodovinske realnosti, mesto da bi nas vanjo uvajal«.2) Tem večjo važnost pa pripisuje ta ruski avtor, eden najboljših poznavateljev francoske upravne zgodovine, upravni korespondenci. »Ni zgodovinskega vira, ki bi se mogel, kar se tiče zgodovinske vernosti bogastva in raznovrstnosti, meriti z u-pravno korespondenco. Kritika ima tu mnogo lažje stališče, ker je prav neverjetno, da se v taki korespondenci pači zgodovinska resnica, ki je v memoarjih na primer izpostavljena mnogo večji opasnosti. Tako dopisovanje je običajno neposredni odraz dejstev, kakor so se odigrala, in v tej neposrednosti leži ves *) Torqueville, Ancien regime. 2) Ardašev, Provincialnaja administracija v Franciji. čar, vsa važnost in verodostojnost. Kdor se peča edino le z zakonskimi teksti, ne more z vso pažnjo slediti evoluciji, zakaj ta se neredko odigrava zunaj ravnega zakonskega tira. Ardašev prav dobro povdarja: »Zakon znači za upravitelja proglašenje izvestnega načela«. Pa to proglašenje nikakor ne jamči, da se je zakon tudi vkoreninil v socialnem žitju. (Dalje prih.) Iz Poznikovega graškega kroga. Dr. J. A. Glonar. »3. decembra 1869. leta se je sešlo (v Gradcu) deset slovenskih tehnikov, da bi odpomogli čuteni potrebi, da bi si vstanovili družtvo. Imeli so si pred očmi, da treba slovanskemu dijaku, učečem se v tujem mestu na zavodu s tujim učilnim jezikom, ognjišča in kraja, kjer bo le v materinščini govoril in pel, da mu ona ne omrzne; kjer bode v svojem1 jeziku vodil pero, da mu ono popolnem ne zariujavi; kjer se bode spominjal svoje domovine, da je ne pozabi, kjer se bode pripravljal na svoj poklic, da mu bode do rasteh« Tako se začenja »Zgodovina Vendijina«, ki jo je iz peresa Radivoja P o z n i k a prinesel »Vendijanec, izšel 3. decembra (1872) v spomin triletnioe obstanka društva Vendije1) na teihndčkem učilišči v G rade i.« J) Gradivo za naslednjo razpravo sem posnel po treh doslej neznanih in neporabljenih rokopisnih virih : „Rad slovstvenega družtv* Vendija u Gradcu“ (A); Zapisnik odborovih sej in občnih zborov „Vendi-je“ (B); „Dopisovanja društva ,Vendija'“ (C). Iz Poznikove zapuščine so prišli v arhiv graškega akademičnega društva .Tabor“, kateremu jih je podaril njegov član, Poznikov sin Slavoj. B in C obsezata dobo od 19. okt. 1872 do 4. maja 1875, ko je policija društvo razpustila. Za dobo od 8. decembra 1869 do julija 1872 se zapisniki pač ne bodo dali več najti. Slavoljub Vrač an, ki je bil v poletju 1872 tajnik „Vendije“, jih je odnesel na Hrvaško, kjer je 6. februarja 1873 umrl. C prinaša na strani 10. kopijo pisma Petru Vukobradoviču, pivovaru v Belovaru, varihu Vračanovemu, naj blagovoli pogledati, ako so med Vračanovimi rečmi kake knjige in zapisniki .Vendije“, in naj jih blagovoli društvu vrniti. Društvo pa ni dobilo odgovora (bil bi sicer v C vpisan) in seveda tudi ne knjig in ne zapisnikov. Deloma pa nam nadomešča to izgubo A, ki obsega vso dobo „Vendije“ in ki je veren odsev duševnih nazorov in stremljenj njenih društvenikov. Društvo je ustanovilo deset slovenskih tehnikov, glava in vodja vsem pa je bil Radivoj Poznik, ki je 'bil skoro vedno tudi predsednik »Vendije«. Kmalu pa j'e »Vendija« postala društvo južnoslovanskih tehnikov, ker so Hrvatje in Srbi izrekli željo, da bi radi pristopili. Leta 1870—1. je štela 30 rednih in 1 izrednega člana, med rednimi je bil poleg Slovencev, Hrvatov in Srbov tudi Ceh Jan Neugebauer (C 87). Sedaj je društvo obs'e-galo skoro vse južne Slovane na graški tehniki. Dne 15. aprila 1871 je društvo postalo vseslovansko, in tako je lehko neutrudni in idealni Poznik ob triletnimi »Vendije« 3. decembra 1872 v »Vendijancu« zapisal, da predstavlja »Vendija« v Gradcu »med slovanskimi tehniki slovansko vzajemnost, ktere si vsak umnik mora biti toliko svest.« L’eta 1871—2. je štela 30 rednih in 1 izrednega, 1872—-3. 26 rednih in 5 izrednih, 1873—4. 25 rednih in 8 izrednih, 1874—5. pa le 10 rednih in 2 izredna člana. »Vendija« je bila slovstveno društvo, .ki je imela (po pravilih z dne 15. marca 1870) namen izobraževati svoje člane v slovanskem slovstvu z izvirnimi sestavki o kateremkoli predmetu, s prevajanjem dobrih tujih izdelkov v slovanske jezike, vaditi jih v govorništvu in jim nuditi kraj splošne omike in razveseljevanja. To svojo izobraževalno nalogo je vršilo društvo posebno s predavanji; navadno sta bili na vsakem mesečnem sestanku (občnem zboru) po dve predavanji, ki sta se takoj kritizirali. Enega kritika si je izbral predavatelj, drugega miu je določil občni zbor. Občni zbor je po končanih kritikah in debati sklenil, ali se naj predavanje vpiše v A ali ne. Iz vpisanih predavanj je nastala precej obsežna knjiga »Rad«, v kateri imamo ohranjenih — poleg raznega drugega blaga — 18 takih predavanj. Društvo je izkušalo svoj namen doseči tudi z deklamacijami, ki pa menda niso bile priljubljene, ker znamo samo za dve. »Vendija« je bila vedno v živahnih stikih z ostalimi slovenskimi in slovanskimi društvi v Gradcu, pred vsem s »Slovansko Besedo«, ki je bila ustanovljena leta 1865. in imela za člane po-največ dijake, pa tudi drugo občinstvo1) in katere odbornik je bil nekaj časa tudi Poznik. V nekake lokalne stike s »Slovansko Besedo» je bila »Vendija« primorana že zaradi tega, ker ni imela lastnih lokalov in ji je SB dajala svoje prostore za seje in zbore na razpolago. S tem se je omogočil reden obisk občnih zborov tudi onim Vendijancem, ki so bili preubožni, da bi lehko hodili na občne zbore v gostilne. V seji dne 3. marca 1874 so se pogovar- *) Dr. Ivan Prijatelj: Janko Kersnik. Njega delo in doba (Janka Kersnika zbrani spisi, VI. zv. 1. seš. (str. 168, op. 3) pod črto. jali odposlanci Vendije in SB o tam, pod katerimi pogoji bi se obe društvi spojili. Do spojitve pa ni prišlo, očividno zato ne, ker je »Vendija« stavila prestroge 'pogoje. Sploh se opaža, kako varuje »Vendija« svojo integriteto, kar ni bila lehka reč, posebno v onem času ne, ko je bilo v Gradcu toliko raznolikih slovenskih in slovanskih društev in toliko »pastirjev«, ki bi jih radi spravili v »en hlev«. »Slovansko pevsko društvo višjih šol v Gradou« je ob triletnici »Vendije« 3. decembra 1872 prvič javno nastopilo in z velikim uspehom. Poslej je društvo svoj vsakoletni debut spojilo z obletnico »Vendije«, kjer je sodelovalo. Najbolj burno je bilo za »Vendijo« leto 1873. Dine 6. decembra 1872 je Jenko predlagal, naj se ime »Vendija« izpremeni v »Slav-jan«, predlog pa ni prodrl, ker so mu mnogi nasprotovali, med njimi celo Poznik. L’epi vzgled dejanske slovanske vzajemnosti, ki so 'ga dajali Vendijanci, je nazadnje v spomladi leta 1873. izpodbodel tudi vseučiliščnike. Na 22. dan januarja je bil sklican sestanek graških visokošolcev s pomenkom o ustanovitvi vseslovanskega a k a d e mične ig a društva. Zato je »Vendija« sklicala na dan poprej občini zibor, da bi se pojasnilo stališče »Vendije« do novega društva in da bi se določile direktive za nastop na sestanku drugega dne. Vsa ta vprašanja so bila zelo težavna. Enega mnenja so (bili vsi Vendijanci v tem, da je treha z novim društvom — ki: bo ustanovljeno na približno istem programu — vzajemno delovati, a da je treba tudi Vendijo ohraniti. »Vendija« je videla, kako so na vseučilišču društva v slogi in navdušenosti nastajala, a propadala v neslogi in malomarnosti. In zato bi bilo nespametno, če bi se »Vendija«, ki deluje že četrto leto, razdrla zaradi društva, !ki se šele snuje, o katerem se ne ve, ali bo uspevalo ali ne. Član pripravljalnega odbora za novo društvo, Danilo, ki je bil na tem občnem zboru »Vendije«, je izjavil, da »Vendija« lehko še zanaprej ostane, da pa naj bo njenim članom brez zaprek mogoč vstop v novo vseslovansko višješolsko društvo. Vendijanci pa so sklenili predložiti, naj se sprejme v pravila novega društva točka, da smejo temu društvu pristopiti le oni slušatelji tehnike, ki so že člani »Vendije«. S tem si je hotela »Vendija« na tehniki osigurati prvenstvo in obenem ojačiti svoj'e vrste. Ta predlog je bil — naravno! — na sestanku zavrnjen. Vseučiliščniki pa so se vendar toliko udali, da so pisali 8. februarja »Vendiji« pismo, naj naznani pogoje, pod katerimi bi se izpremenila iz tehničnega v akademično društvo. Obenem so »Vendijo« povabili na pogovor, ki ibi se naj vršil 14. februarja. Zato je »Vendija« sklicala na 12. dan februarja 1873 izredno sejo, na kateri so se določili 'pogoji, pod katerimi bi se »Vendija« preustrojila v akademieno društvo. Sestavil se je cel memorandum, ki sicer ni ohranjen, a mu lehko 'določimo vsebino. Ime »Ven-dija« naj — kot stara in znana firma — ostane. Ostale točke so v glavnem izkušale določiti, da bi se popolnoma onemogočila majo-rizacija tehnikov od vseučiliščnikov. Toda tako popustljivi tehniki niso hoteli biti, da bi se dali nadvladati od vseučiliščnikov, ki bi bili naravno v večini, v svojem lastnem, z muko in težavo sezidanem domu, ki bi jim iga odprli. Saj so videli po drugih slovanskih društvih in zborih dovolj takih slučajev. Stavljeni pogoji so za obe stranki popolnoma enaki, pravila novega društva pa so od besede do besede — le z nevažnimi dostavki in izpustki — enaka pravilom »Vendije«. Ta memorandum, ki ga je sestavil član »Vendije« Mavro Weiss, se je prečital na drugem sestanku 14. februarja. — »Slovenski Narod« je nato 20. februarja 1873 prinesel izviren dopis iz Gradca, idatiran 16. febr. in naslovljen »Vseslovansko društvo ,Sloga’«'. Tukaj zvemo ime tega novega društva in njega namen: »širiti idejo vseslavjanske vzajemnosti posebno v študentskih krogih in po teh tudi mej narodovo maso«. »Slo-gaši« (Danilo, Hubad, 'Pavlovič, Schmidimger, Stifter, Vodopivec) so na tem občnem zboru Vendijanicem očitali, da so njihove terjatve take, kakor bi paktirali s kako bogvekako zelo prusofilno stranko, in njihove zahteve nespametne.1) Ta dopis je »Vendijo« — ker je bil krivičen — hudo zbodel. Slavoj Jenko je sestavil odgovor, ‘in izredni občni zbor ga je sklenil poslati »Narodu«. Urednik pa ga vkljub ponovnim »hrulaeijam« ni priobčil, zato pa pozdravil »Slogo« v dostavku uredništva kaj prijazno. Lehko nam je umevno, zakaj. Novo društvo si je izbralo ime »Sloga«, ki je bilo takrat »Narodu« programatično in simpatično, na koncu poročila o ustanovnem občnem zboru pa je dopisnik še pristavil notico: »Adresa proti direktnim volitvam se tudi v Gradcu marljivo podpisuje« — oboje pa je spadalo prav lepo v okvir takratne politike Mladoslovencev.2) Vendar pa se .zdi, da se je (graški »Slogi« godilo kakor mlado-slovenski. »Vendija« je namreč že 7. novembra 1873 izvolila poseben odsek, ki bi naj študiral prašanje, kako preustrojiti »Vendijo« v akademieno društvo, ako »Sloga« razpade. Do tega ni prišlo, pač pa sta društvi v decembru sklenili bratsko *) Za prepis tega dopisa sem dolžan hvalo tovarišu drju. Vinku Zupanu, praktikantu na ljubljanski licejski knjižnici. *) Dr. Iv. Prijatelj, 1. c. str. 198—199. zvezo, in »Vendija« je spravila »Slogo« pod gostoljubno streho »Slovanske Besede«. Tako je pobratimstvo zagladilo razpor in ustvarilo možnost za skupno delo.1) Svojo petletnico je slavila »Vendija« skupno s »Slogo«; obe je spajala obletnica Prešernovega rojstva.*) V seji 3. maja 1873 je »Vendija« na Poznikov predlog naročila svojemu odboru, maj se pogovori s srbskim društvom »Soko« glede ožjih stikov. Oba odbora sta na svojem prvem sestanku sklenila, naj se društveniki medsebojno obiskujejo na občnih zborih, a ne samo pri zabavnem, ampak tudi pri poučnem delu. «Sokolu«, ki še nima lastne knjižnice, naj bi bila na razpolago knjižnica »VenJdije«. Poleg medsebojne duševne podpore bi se naj obe društvi tudi gmotno podpirali. S projektom S'e je podrobneje pečal občni zbor »Vendije« 24. maja. Poznik je izkušal pripraviti tla za ugodno rešitev s tem, da je na tem občnem zboru predaval »o jugoslovanski vzajemnosti, slobodi in sldbodoljubju, o kolegijalnosti slovanskih tehnikov, posebe pa Vendijancev«. Pa ni mnogo pomagalo. Jenko je pobijal dogovor iz formalnih iin meritoričniih razlogov. O posameznih točkah dogovora se na skupni seji ni glasovalo, nadalje pa je »pobratimstvo izmedju dvajuh družtvaih, kojih se temdencije neslažu, ne-moguče (B 33)«. Dragi so se ž njim strinjali v tem, da bi »Vendija« prišla v javnosti v slab glas, če bi se spojila z društvom, ki ima separatistične težnje. Zato je društvo vse točke dogovora zavrglo. C ima na strani 14. koncept prijateljskega pisma, ki gia ie hotel Poznik pisati predsedniku »Sokola«, Miši Anastazijeviču, o izjalovljeni nameri, ki pa je prečrtano. Na naslednji strani pa je koncept oficialnega pisma odbora »Vendije« odboru »Sokola«, da je »Vendija« zavrnila vse točke dogovora obeh odborov z dne 14. maja, ker društvi nimata enakih načel. Pismo ima datum 29. maja. Ta preobrat so povzročili treznejši elementi v odboru »Vendije« na seji 27. maja. Nadaljnji interni razvoj »Vendije« je pokazal, da so imeli prav in da je bila idealnost Poznika kratkovidna. Poslej sta bili cbe društvi le v oficialnih stikih. ’) Razpora med dijaštvom ni bilo. Že 1. julija 1873 so sklicali graški visokošolci, ki so stali v teh letih dijaškemu gibanju na čelu, protestni shod proti nastopanju državnopravne stranko med Slovenci (Klun, Herman), na katerem so govorili med drugimi Hubad, Poznik, Šmidinger in Stifter. (Dr. Prijatelj, 1. c. str. 200.) — Stifter pa je „Ven-dijo“ pozdravil ob petletnici brzojavno iz Peterburga in se v spomadi leta 1875. spomnil društva tudi s pismom. ■) Slavnostni govor o Prešernu je imel Rutar. Značilne za ono dobo so deloma tudi zveze »Vendije« s tehniko in graško javnostjo. Vabilu na komerz tehnikov v jeseni leta 1872. so se sklenili odzvati, če se bo postavil na vzpored tudi kak slovanski potpuri. Tudi so sklenili naprositi ostale Slovane, naj v tej stvari ž njimi solidarno nastopijo. Odbor tehniškega komerza tega ni dovolil, vkljub temu pa je Poznik, takrat predsednik »Vendije«, gnal kolikor se je dalo Vendijaneev na komerz in nekaterim preskrbel za to priliko celo trakove. Posledica tega je bila na občnem zboru 30. novembra 1872 burna debata, 'ki pa se je končala z dvema naivno pohlevnima resolucijama. Ko pa je prihodnje leto odbor za tehniški komerz sklenil postaviti na vzpored tudi slovanske komade, se ga je »Vendija« sklenila udeležiti. — Vabilo na slavnost triletnice je »Vendija« poslala tudi Rumunom in Italijanom v Gradcu, razun tega ga plakatirala in sklenila priobčiti v »Tagespošti«. Razni vzroki so zakrivili, da je društvo, ki se je prva tri leta tako lepo razvijalo in živahno delovalo, zadnji dve leti jako ra-pidno propadalo. Poleg gmotnih vzrokov1) je bila baš ona idealno široka podlaga, na kateri je bilo društvo ustanovljeno, kriva, da se je ugonobilo. S tem, da se je postavilo na tako preširoko podlago, je sprejelo vase vedno več ljudi različnih nazorov in različnih stremljenj. S tem pa se je vedno bolj gubila enotnost, ki je bila dotlej društvu trdna notranja vez, ki mu je dajala moč do dela. Nekateri člani so spoznali to nevarnost. Ko se je leta 1873. sklepalo o pobratimski zvezi s srbskim »Sokolom«, so nekateri povdarjali, da je zveza z društvom, ki ima separatistična načela, nemogoča in da bi »Vendiji« in njenemu ugledu škodovala. Zato je občni zbor »Vendije« ta predlog v vsem obsegu zavrnil. Imeli pa so tudi v društvu take prepire. Na seji 12. decembra 1873 je Jenko predlagal, naj se Matulič izključi iz društva, »ker je o/n u starčevičanskem dnužtvu,2) ktero se z našimi principi ne vjema in ker so oni večji sovražniki slovanstva nego drugi narodi (B 57)«. Poznik je branil starčevičance, da so samo stranka na Hrvatskem in da niso tako sovražni, Matulič pa se je branil, zakaj napadajo baš njega, za »Vendijance«, ki so člani srbskega »Sokola«, pa se nihče ne zmeni. V ono društvo je vstopil, da bi se zabaval s Hrvati. Na to je odgovoril Jenko Pozniku, da so po njegovem tudi nemškutarji in magjaroni »stranke«, Matuliču pa, ’) V zapisnikih se skoro na vsaki strani berejo tožbe o dolgovih in slabem gmotnem stanju; 19. oktobra 1872 je imela „Vendija“ 1 fl. 80 kr. gotovine, dolga pa 72 fl. 75 kr. (B. 1). :) „Hrvatski Adrijatik“. da bi bil Iehko vstopil v »Hrvatsko Danioo«,1) če se je ravno hotel zabavati s Hrvati. Nikakor ni značajno zanj, da se druži z ljudmi, ki »Vendijo« javno psujejo2), da je v društvu, ki dela razpor med Hrvati in posredno tudi med južnimi Slovani, v društvu, ki mu je tudi »Hrvatska Danica« nasprotna. Afera se je končala s tem, da je »Vendija« izključila Matuliča in Nazora. Taki notranji prepiri, ki so ustvarjali napete razmere med društveniki in društvu majali njegovo statutariöno podlago, v veliki meri tudi pomanjkanje naraščaja, vse to je zakrivilo, da je društvo vedno bolj hiralo. V šolskem letu 1874—5. je imelo samo še 10 rednih in dva izredna člana, 4. maja 1875 pa je policija poslala povelje, da se ima vse delovanje ustaviti in društvo razpustiti.3) Ta odlok je obvaroval »Vendijo«, da ni umrla same slabosti. Tako je prenehalo društvo, ki je v svojem namenu, ustroju in delu bilo realizacija Poznikovih idej. Ustanovljeno izkraja pač z istim namenom kakor dunajska »Sava«4), je kmalu postalo južnoslovansko. V njem so bili Slovenci, Hrvatje in Srbi, o Bolgarih ni nobenega sledu. Temu primeren je bil tudi parlamentarni ustroj društva. »Rad« ima v začetku slovenska, hrvaška in s cirilico pisana pravila, tudi so se s cirilico avtografirana » ') Dr. Prijatelj imenuje tudi njo „starčevičansko“ — 1. c. 168. J) Neki elan je imenoval Vendijance „telea“ (B 57). s) Stvar ima zanimivo politično ozadje. V drugi polovici aprila 1875 se je pripeljal vodja karlistov, Alfonz XII., z ženo iz Španske v Gradec in se nastanil v svoji vili v Goethejevi ulici. Vsak dan ob 10. uri sta se peljala k maši v stolno cerkev. Ker se je to godilo dijaštvu ravno pred očmi (pred staro univerzo), so ju 27. aprila ob navadni uri pozdravili italijanski in srbski dijaki z žvižganjem. Ko sta se za ta „pozdrav“ ironično zahvalila in še dalje izzivala (princ je dijaštvo porogljivo fiksiral z monoklom in za poizkus mahal s palico po zraku), je začelo tudi drugo dijaštvo demonstrirati. Ta in prihodnji dan so bile demonstracije splošne in razburjenost velika. Občinstvo je bilo na strani dijaštva, ki je imelo svojega branitelja v „Tagespošti“, dočim je uradna „Grazer Zeitung“ branil Alfonza in obkladala dijaštvo in „Tagespošto“ s psovkami in roganjem. Ker rektorat ni dovolil splošnega zborovanja vsega vseuči-škega dijaštva, so se 29. aprila popoldne sešli na univerzi zastopniki vseh dijaških društev, se izrekli proti pouličnim demonstracijam in izvolili poseben komite, ki naj bi presodil korake dijaštva. Izrekli so se zlasti proti Alfonzu XII., kateremu so očitali, da je „užalil pravni čut“. Ta sestanek je dal namestniji povod, da je z odlokom z dne 3. maja razpustila vseh 17 dijaških društev, ker so prekoračila svoj delokrog. Tako je bila razpuščena „Vendija“, ž njo vred pa tudi „Hrvatski Adrijatik“, „Soko“, „Sloga“ in neko madžarsko dijaško društvo. 4) Dr. Iv. Prijatelj, 1. c. 61. pravila razdelila med elane. Parlamentarni jezik v zapisnikih je mešanica slovenščine in hrvaščine. Zanimivo je, da so zašli v tej mešanici Hrvatje večkrat tako daleč, da jezik, ki ga pišejo, ni niti »ilirščina« več. V zapisnikih je mnogo takih zanimivih fraz, kakor »manjkata svojem prisutnostju (B 7)«, »'da je naišo na njekoliko pogrešakajh n njekojimi izrazi (B 25)« — itd. Čisto slovenski so zapisniki proti koncu, od 18. aprila 1874 naprej; pisal jih je Pirker, a rad se je podpisoval s cirilico. Daši je društvo postalo vseslovansko, vendar je ostal «tari južnoslovanski ustroj; češkega predavanja Krčalovega občni zbor ni mogel kritizirati, ker ga niso vsi dobro razumeli (B 33). Svoje južnoslovanstvo so Vendijanci kazali tudi v tem, da so bili v zvezi z odličnimi južnoslovanskimi možmi in da so se dejansko udeleževali skoro vseh južnoslovanskih kulturnih podjetij in stremljenj ali pa jih vsaj z zanimanjem zasledovali. Pri njih je bilo več ko navadna formalnost, če so vabila na proslavo svoje triletnice ali petletnice pošiljali raznim »slavjanskim prvakom«,1) kakor so bili: Strossmayer, Raj'ewski, Raič, Trstenjak, Leger, Majar, Razlaig, Rački, Gregr, Dominkuš, Vošnjak, Zuža, Herman, Krek, Macun i. dr. Otvoritev zagrebške univerze so pozdravili s telegramom. Strossmayer je mlado društvo izdatno podprl s tem, da mu je naklonil dar 100 gld. Trstenjak je poslal društvu, ko je slavilo triletnico, svojo sliko in mu pismeno čestital. »Vendija« je imela naročeno 'Pajkovo »Zoro«, ki je leta 1874. prinašala tudi hrvatske članke »glede na veliko važnost, kojo ima hrvatski jezik za naše književno in duševno razvijanje«.2) Občudovanje istega duha je vezalo Vendijance z Razlagom, ki je svojo »Jngoslavensko Zoro« (II. V Zagrebu 1853) posvetil »Duihu otca uizajemnosti slavjanske«, Kollarja, Leger pa je preskrbel, da je dobilo društvo 6. junija 1873 približno 100 francoskih knjig v dar. »Vendija« je imela naročen »Venac« in »Dalmatinsko danico« in je bila v zvezah z ilirsko Matico. Subskribirala je Preradovičeva dela in preostanek od subskripcije določila za Mandeljčev spomenik. Poznik je predlagal, naj se kupujejo tudi ruske knjige; sploh je — vkljub slabim gmotnim razmeram — v društvu veljalo načelo, da se naj knjige kupujejo in tako podpirajo marljivi pisatelji. A tudi Vendijanci sami so pridno delovali na književnem poiju. Priča tega sta dve zbirki »Vendijanec« in »Rad«. »Ven-riijanec« je izšel ob triletni« litografiran v 200 izvodih; raz- *) B 45; nahajajp se tudi ,.slavski odlikaši“ C 33). J) Zora, 1874, str. 239. delili so ga gostom brezplačno in poslali odličnim južnim Slovanom. Ohranjen je v »Radu« (str. 98—110). Na prvi strani ima Poznikovo pesem »Jugoslovansko pobratimstvo«, ki je tipičen izraz »katastrofalnega slovanstva«.1) Na sledeči strani je Rožnikova, enako naslovljena slika, na kateri si Slovenec, Hrvat in Srb podajajo roke. Tej sledi na tretji strani kratka »Zgodovina Vemdijina«, na četrti pa litografirane slike odbornikov v letu 1872—3. Poznika, Weissa, Rogulje, Mušiča, Žužka. Na koncu je predavanje Weissa o priliki triletnice — o ženskem vprašanju. — Najzanimivejši plod literarnega delovanja »Vendije« pa je »Raid«, v veliki četverki 189 strani obsegajoča rokopisna knjiga, iz katere dobimo jasno sliko o delu in stremljenju Vendijancev. Knjiga je plod štiriletnega truda; o petletnici so nameravali iž nje izdati najboljše sestavke v tisku. Prosili so Slovensko Matico, naj jim knjigo založi. Ko je ponudbo odklonila, so sklenili poslati boljše sestavke v »Zoro«; a tudi to ni šlo, in zato so sklenili, izdajati posamezne sestavke v brošurah. Nazadnje je knjiga ostala rokopis. Daje pa nam zanimive vpoglede v nazore iri delo Vendijancev. Zvezo s starimi tradicijami kaže zanimanje za narodno pesem. »Rad« ima na str. 20 in 21 po eno štirivrstnično narodno: Obe sliki je Poznik ilustriral; prvo s svinčnikom, risba ob drugi pa je pred vsem popolnoma perspektivično s peresom in ravnilom konstruiran »interieur«, v katerega sta postavljena zaljubljenca. »Rožmarinovo jutro« ima iz Poznikovega peresa tudi nekak poizikus estetičnega komentarja. Vse tri štirivrstične so datirane z letnico 1870. Na str. 31. je zapisana pesem »Moja dečla...« (sedaj pri Štreklju SNfP II, 3007) tudi ilustrirana (svinčnik, pozneje prebarvana) od Poznika. Na naslednji strani pa je vlimana stara, z gosjim peresom na posebnem lističu s 4 str. male 8° pisana »ana Liepa Piesem«.2) Na str. 18. navaja Weiss v svojem predavanju tudi odlomek iz neke hrvaške narodne pesmi. Vpliv narodnega pesništva se kaže tudi na Poznikovih pesmih, ki se v snovi in dikciji večkrat naslanjajo na narodno ’) Dr. Lončar v Bleiw. Zborniku, str. 208. 3) Izšla bo v Štrekljevi zbirki; Poznikovih narodnih pesmi, pred vsem štirivrstičnih (med katerimi pa je nekaj zelo sumljivih) je doslej v Štrekljevi zbirki priobčenih nad 150. Le dol’ se vsedfva, Kaj boš pa stal. Saj ne bodeš stoje Slove jemal ! Rožmarinovo jutro Nageljnov dan ! Ljubica zdrava ostan’ ! Jaz grem pa dam’. pesem. Pesmi ima Pozirik v »Radu« (str. 22—30, 34—36, 83, 981) devet; vse so jako bombastične in hlastajo za najhujšimi efekti; kot najuspešnejše sredstvo za izražanje mu služijo močni in trdi kontrasti, presekanost dikcije, p o ln oglas j e in ponavljanje. Za pesniško dikcijo Poznik ni imel pravega čuta niti vkusa, zato so njegove pesmi mestoma hudo trivialne. Eno pesmico je v »Rad« iprispeval Slovenec Janez Maček (Pod lipico — str. 36), eno češko pa Krčal v šestomerih (Na cestu dvoum zasnoubencum — str. 154). Zanimivo stališče je med literarnimi stremljenji zavzemala dramatika. Poznik in Dudan sta napisala po eno dramo, ki sta jo čitala na seji; § 17 pa je za slučaj, da društvo preneha, določal, da dobi vse njegovo premoženje »Dramatično društvo v Ljubljani«. Predavanj, iz kateriih najlepše spoznamo duševna stremljenja Vendijancev, poznamo po naslovih 29, v »Radu« jih je ohranjenih samo 18 celotnih. Po večini so strokovna, vidi pa se jim, kako so se v njih Vendijanoi pripravljali na oni duševni boj, ki je med konservativci in liberalci ravno v teh letih prvič dosegel svoj višek. Weissov članek »Sila i tvar« (38—44) je prevod iz Biichnerjeve knjige »Kraft und Stoff«, posnetek Biichner-Mo-leschottovega materijalizma s splošnimi konsekvencami do zadnjih verskih. Omahen pobija v članku »O starosti človeštva« (127—139) kozmografsko tradicijo, slonečo na svetem pismu. Mališ Franta razlaga v češko pisanem članku »Slovo o as-tronomii« (140—147) postanek solarne religije in slavi astronomiji kot lek proti praznoverju. Zmrzlikar povdarja v članku »O streli« (120—126), naj se pouči ljudstvo, kako se naj vede, kadar bliska in treska, pred vsem pa se mu naj pove, »da proti naravnim močem ne koristijo čeznatorne, katerih ni...« (126). Svojmir Mušič priznava v članku »O stanju človeka v naravi« (111—119) materialistični evolucijonizem, obsodi »senjarije starega nevednega židovskega pisača« (115), v bistvu pa je njegov članek samo materialistično adaptirana trodelnost narave, kakor jo je po Aristotelu učil slholasticiizem. Zmrzlikar Franc je svoj članek, kakor sam priznava, prosto prevedel in razširil2) po sestavku Carusa Sterne: »Die Pigmentfäule und die blühenden Hostien«. V -njem govori o praznoverju, ki se vganja s »krvavečimi« hostijami in »krvavečim« kruhom. To pesem je jako skrbno ilustriral Milan Rogulja, ki je bil menda Kersniku vzor za njegovega slikarja Rogulina v romanu „Na Žerinjah“ iz 1. 1876. 2) Zapisal je enak slučaj, ki se je leta 1870. zgodil v Hotedršici pri Logatcu. Vkljub svoji strokovnosti in svobodomiselnosti pa ta predavanja članom, niso zadoščala. Na seji 23. januarja 1874 se je pov-darjalo, da so taka 'predavanja dobra »za realki djaka« a da društvu treba predavanj, »koja mas mogu kao slavjani interesi-rati« (B 63). Tej potrebi so izkušali odpomoči pred vsem z informativnimi članki. Žužek Franjo predava o starinskih spominkih pradežel starih Slovanov (90—96) — očividno po nemškem viru, Weiss pa poda posnetek iz Helwälda o Jugoslovanih. Društvo je izreklo željo, naj se kolikor možno mnogo takih spisov prevede. Dva programatična članka pa sta napisala Čeha Jan Neugebauer1) in Avgust Krčal2). Neugebauer začenja z znanimi rodoljubnimi verzi »Pracuj každy s chut' üsilovnou ...«, ki jih je »proslovil slovutny Kollar« in govori o narodni vzgoji od najnežnejšilh let naprej. Glavno nalogo imajo matere (Špar-tanka!), enako važne pa tudi vzgojitelji in učitelji, znanstveniki in umetniki. Vsak, najsi še tako neznaten del naroda, leh'ko kaj pripomore, če izpolnjuje svoje mesto, vrši svoje dolžnosti. »Večkrat stori mala hišica za narod več, ko tabor Žižke«. Pri vsem pa treba sloge (Svatopolk!) in enotnosti, zakaj »sreča vsakega naroda temelji na enotnosti besede in dela«. Članek ni samo program pozitivnega dela dijaštva (zahteva samoizbrazbo, vaje v govoru in predavanju in počitniško delo), ampak ima tu in tam tudi jasno izraženo ofenzivno ost. Krčal opozarja, kako so današnji narodnostni boji zamenili nekdanje verske, in kaže na združitev Nemcev (1870). Treba je solidarnosti, odstranjevati nasprotja, prirejati slovanske shode, kjer se bodo lehiko slovanski veljaki, ki vživajo zaupanje naroda, med seboj seznanili, spoznali pa tudi svoje potrebe in težave. Opozarja na narodopisno razstavo v Moskvi (1867), povdarja bratsko vzajemnost in želi, da bi se končal spor med Rusi in Poljaki, kar je želja vseh Slovanov, ki ne vidijo rešitve v centralizaciji. Tako je bila ustvarjena in jasno izražena idejna zveza s Kollarjem in njegovim slovanskim delom. Še jasneje se kaže ta zveza na članku Slavoja Jenka: Slavjanski književni jezik (Rad 155—163), ki je pisan v slovenskem, s (hrvaščino pomešanem jeziku in v celoti »posnetek iz knjige slavnega Kolara«. To predavanje je čital Jenko na društvenem občnem zboru 11. marcija 1873. H kritiki se ni javil nihče, pač pa je Poznik razlagal smer, *) „Kde spočiva budoucnost’ každeho naroda a kteräk se zvlašte slävskä omladina chovati mä by vlasti sve ku slave a vyznamnosti do-pomohla“ — 75—78. ’) „Slovo ku každemu Slovanu“ — 148—154. v kateri bi bilo treba delati, da bi se ustvaril »vzajemni« jezik, in predložil, naj začno Vendijamei sestavljati »vzajemno« slovnico, »koja bi se na koncu godine (!!) izdata imala«. Jenko je pri tem opozoril na Majarjevega »Slavjana«, ki si ga je »Vendija« sklenila naročiti že 10. novembra 1872, torej še prej ko je začel izhajati (1873—5). Drugi so priporočali direktno zvezo z Majar-jem. Ti idealni navdušenci, ki so v nekolikih mesecih mislili sestaviti »vzajemno« slovnico in stopiti zaradi nje v zvezo z Majarjem, niso vedeli, da je baš Majar že zdavna opravil delo, ki so se ga oni mislili Sele lotiti, v dv e h knjigah.1) Na to pomoto jih je opozoril Ma'jar sam. Ze 21. marcija je namreč Poznik čital Majerjevo pismo in predlagal, naj vsaki Vendijanec kakor on izkuša napisati ikak spis v oibčeslavjanskem« jeziku in ga pošlje »Slavjanu«. Im baš vsled tega Majarjevega pisma so sklenili Vendijanci prirejati redne sestanke, na kateri'h bi skupno študirali Majarjevo slovnico. Tudi je predlagal Poznik, naj se Jenkovo predavanje vpiše v »Rad« v občeslovanskem jeziku, a predlog ni ibil sprejet. Danes je vpisano v cirilici. V praksi pa ta obča slovanščina med društveniki ni prodrla in je ostala samo idealna domena Poznikova. Kopija injegovega poziva na tehniki (C, 21) kaže ilirščino pomešano z občo slo-vanščino, češki telegram »akademickemu čtenarskemu spolku« v Pragi ima obliko »svornost slavjamskä«, Poznikova »Preobrazovateljska pisma« (Rad, 182—189) imajo po tem občeslovanskem vzoru restituiran »e« v padežnih končnicah in v deblu, seveda me vedno pravilno. Ostal je osamljen, a to njegovo navdušenje je rodilo še eden viden sad, »Slavjanski Almanah«, ki ga je izdal 1. 1879. im ki je za ono dobo2) znamemit. V »Vendiji« se je izrazila tradicija, ki se je od dobe Vrazovega bivanja v Gradcu preko raznih posrednikov (Vraz, Muršee, Razlag, Toman, Raič) v Gradcu nepretrgano nadaljevala. Štajerska tla so bila za epigonstvo ilirizma mnogo bolj ugodna; na koncu šestdesetih let so kranjski visokošolci štajerskim očitali, da so »Hrvatje — Slovenci«.3) V večini slovenskega izobraženstva pa ni bilo mnogo »jugoslovanstva«. Kriv je bil tega deloma dualizem, ki je postal državnopravna ovira zajedniškim strem- J) „Pravila, kako izobraževati ilirsko narečje i u obče slavenski jezik“, v Ljubljani 1848 in „Uzajemni pravopis slavjanski, to je: Uzajemna slovnica ali mluvnica slavjanska“, v Pragi 1865. 2) Pomisliti treba, da je od tedaj preteklo dobrih trideset let, v ka-erih smo se, kakor se hvalimo, precej „seznanili“ in „zbližali“ — pred par leti pa ni mogel iziti niti južnoslovanski almanah. 3) Dr. Ivan Prijatelj, 1. c. str. 46. ljenjem Slovencev in Hrvatov, deloma strogi Levstikov purizem, ki je 'hudo preganjal slovensko »hrvatanje«. Na dijaškem shodu 4. septembra 1869 so se dijaki izrekli, da se naj za »višo slovesnost« ne jemlje hrvaščina, ampak ruščina.1) Vojna med Nemci in Francozi J. 1870. pa je naredila sanjavim utopijam korenit preobrat in pokazala realnejše, bližje cilje. In baš mladina je bila, ki se je brez teoretiziranja takoj oprijela realnega in praktičnega južnoslovanskega dela.2) »Vendiji« pa gre priznanje, da je brez teh zunanjih impulzov bila živahno torišče onih idej in onega dela, ki ga je učil in vršil Vraz. Duša in opora društvu pa je bil navdušeni, neumorni in agilni 'Poznik. iKo je on končal študije, je društvo izgubilo notranjo moč iin začelo hirati; konec so mu naredili zunanji vzroki. Franjo Omahen, zadnji predsednik »Vendije«, pa je bil med ustanovitelji današnjega »Triglava«. ■v Zensko delo in socialni cilji. Mara Tuma pl. Waldkampf. Eno izmed perečih vprašanj sodobnega časa je ono, ki izkuša razkriti nujno zvezo med delovanjem žene in procvitom, odnosno propadanjem plemena. Kakšne medsebojne zveze obstojajo med delovanjem žene in med ljudskim blagrom, in zoper katere nedo-statke ter napake v dandanašnji ženski vzgoji se moramo boriti, ako naj se naše žene v istini usposobijo, izvrševati jim pripadajočo nalogo v službi družbenega razvoja v čim popolnejši meri? Dolgo časa je nudilo napredovanje človeštva, posebno v podobi pregledne svetovne zgodovine (in le-ta je bila do najnovej-sega časa predvsem naštevanje bitek in vladarsko životopisje) vtisek samovlade moškega principa. Pozno šele je stopila žena s svojim delovanjem v javnost in zahtevala svojih pravic. Vroči in trdi so bili boji, ko je morala zastopati svoje zahteve, ko je morala preizkusiti resnico, da mora tako kakor vsak posameznik, ki je dospel v borbi proti razvojnim zaprekam in zadržkom do popolnega razvitka prirojenih svojih moči, tudi vsako duševno gibanje prehoditi trudapolno pot, preden se mu posreči, biti pri- ’) Dr. Ivan Prijatelj, 1. c. 128—129. 5) Dr. Ivan Prijatelj, 1. c. 157. — Prim. tudi zvezo „Vendije“ z Leger jem! poznano kot to, kar je v resnici: nova oblika kulturnega razvoja, stopnjevana diferenciacija obstojnih možnosti. To velja tembolj glede ženskega gibanja, ki se ne da razložiti na podlagi enega samega vzroka, ampak korenini v trojni težnji — v gospodarskem, socialnem in etiško-psihološkeni razvojnem stremljenju ženskega rodu. Ako razmotrujemo žensko gibanje s tega edino pravega stališča, vidimo, da mu je lastna tipičnost vseh razvojnih stremljenj. V tej meri, kakor napreduje etično-psihični razvitek, stremi posameznik po neki ekonomski in socialni izpopolnitvi, ki naj mu poda potrebno svobodo, urediti svoje življenje ipo zahtevah višje diferencirane duševnosti. Stremljenje žene po razvitku svoje osebnosti pa nikakor ni produkt novega ter najnovejšega časa, zakaj že v Aspaziji, lepi in duhoviti prijateljici velikega Perikleja, poznejši njegovi soprogi, v ženi, ki je bila baje Sokratova učiteljica, so našle ženske pravice že v procvitni grški dobi zgovorno zagovornico. Navidezno najmodernejši izrodek ženskega gibanja v podobi borilke za volilno pravico je uspeval celo na politično vročih tleh starega Rima. Gotovo je rodila renesanca mnogoka-tere postave, ki bi jih po pravici imenovali plod ženskega boja, če bi splošni duševni nivo tedanjega časa, njegov kult individualnosti ne govoril za to; da so bile te prikazni le osamljen pojav boja za uveljavljenje ženske osebnosti. O eni ženski pa imamo vendar zanesljiva poročila. To je Ghristine de Pisan, nadarjena pesnica in učenjakova hči, ki je izdala 1. 1409. knjigo pod zaglav-jem »Citč des dames«. V njej razvija program, ki je identičen s programom modernega ženskega gibanja; tudi njena utemeljitev ženskih zahtev se strinja z dandanašnjim.1) Francoska revolucija je proglasila s priznanjem človeških pravic tudi žensko enakopravnost, napredek, ki je pa ostal začasno seveda le teoretičen. Šele Johnu Stuartu Millu je bilo usojeno opozoriti s svojim delom »Podvrženost žene« omikani svet na krivični ženski položaj in spraviti s tem v tok gibanje, ki se ni več ustavilo. V 18. J) Christine de Pisan (1390—1449) pravi: „Ako bi bila navada, pošiljati male deklice v šolo in jih pustiti študirati splošno vse znanosti kakor sinove, bi se jih ravno tako popolnoma naučile in bi prav tako razumele bistroumnosti umetnosti in znanosti, kakor oni.“ Z drastičnimi besedami popisuje nesamostalnost in neizkušenost samostojnih žena in graja navado oženjenih mož, ki ne seznanjajo svojih soprog s svojimi odnošaji in zadevami, ter zahteva, da naj se žene ne izčrpajo popolnoma v gospodinjstvu, ampak da naj so posvečene v poklic soproga — in naj je že graščak, trgovec ali obrtnik — vsaj v toliko, da ga morejo v njegovi odsotnosti zastopati. stoletju je zahteval nemški pisatelj Fr. Hippel v svoji knjigi »O občanski izpopolnitvi žene« boljšo žensko vzgojo. V petdesetih letih preteklega stoletja je govoril že narodni gospodar Wilhelm Roscher v svoji 1. 1858. izdani knjigi »Sistem narodnega gospodarstva« o vedno se nižajočih poročnih možnostih deklic, ki nalagajo družbi dolžnost, skrbeti za večjo duševno izobrazbo in ustanavljati za ženski spol postranske poklice. Malo let pozneje — 1. 1865. — vedo prve številke časopisa »Westermanns Monatshefte: poročati o 15. vinotoka istega 1. v Lipskem se vršečem »Prvem nemškem ženskem shodu« (pod vodstvom najstarejših zastopnic nemškega ženskega gibanja Louise Otto Petersove in Avguste Schmied), ki razpravlja o najvažnejših pro-gramatičnih točkah, kakršna je n. pr. ustanovitev ženskih gimnazij in ženskih poklicev. Isti zvezek prinaša tudi anonimni članek »Delo in žene«, ki zaihteva na podlagi načela, da je delo odlika, pravico do dela tudi za ženske in ki energično pobija tedaj prevladujoče mnenje, da je žensko delo sramota. — V šestdesetih letih preteklega stoletja je pridigovala neustrašno Josipina Butler »Križarsko vojno zoper prostitucijo« in postala predbojevnica šele v najnovejšem času vse duhove globoko vznemirjajočega vprašanja. Da tudi na tem polju ni nobenega naključja, ampak breziz-jemno železno načelo o vzroku in učinku, o tem svedočijo kot glavne priče podatki statistike. Po rezultatih stanovskega štetja Nemčije iz 1. 1907. je poskočilo število v industriji zaposlenih žensk od 1. 1895. za okrogle tri milione. Med temi je bilo 700.000 zakonskih žena. Po statističnih poročilih raste mezdno delo zakonskih žena s številom otrok. Ker pa gre tukaj izključno-za ženske, ki so zaposlene v obrti in industriji, ne more nihče trditi, da moramo nakladati vso odgovornost za to eminentno in evidentno ogroževanje družine ženskemu gibanju. Pač pa se izkaže, ako gledamo stvar s tega vidika, gospodarski boj kot odločujoči in najpogostejši motiv mezdnega dela zakonskih žena. Ako se oziramo na število za mezdo delajočih žena — Avstrija prvači z 42’8%, Nemčija s 30'4% ji sledi — moramo čeprav neradi pripoznati, da je postalo žensko delo dandanes že narodno-gospodarska potrebnost. Mnogokrat se čita, da odjemajo žene s svojim vsiljevanjem k mezdnemu delu možem kruh in jim na ta način onemogočujejo zgodnjo ženitev. Proti temu očitku nudi statistika sledeče dejstvo: Na spodnjih stopnjah stanovske lestvice, v 'domači obrti in med neizvežbanim delavstvom jemlje žena delavcu zaslužek. Žensko delo je večinoma manjvredno delo, ali tudi tam, kjer je žensko enaikovredno ali boljše 'ko moško delo, se ceni nižje. Samo meizvežbanemu delavstvu se je torej bati ženske konkurence, torej onemu, kjer more moški le v najredkejših slučajih misliti na ustanovitev družine brez gmotne ženine podpore. In kjer on to stori, se pojavijo one olbupne razmere, ki so si pridobile kot »proletarska beda« žalostno proslulost in kjer dosega otroška umrljivost grozne številke. Proti žalostnemu dejstvu, da znižujejo neizvežbane in neorganizirane delavke mezdo, se moremo boriti le s poukom o vrednosti stanovske izobrazbe, z organizacijo in z vzbujanjem solidarnega čuta. Predvsem pa morajo priti starši do prepričanja o nujnosti stanovske izobrazbe hčera, da se ne bodo vdajale izkušnjavi malega tedenskega zaslužka in se ne zanašale samo na to, da si z ženitvijo zboljšajo stanje. Enake, kakor v delavskih krogih, so razmere tudi v meščanskih poklicih. Tudi tukaj postane ženska mezdna tlačilka in potemtakem nevarna konkurentka le tedaj, ako je brez temeljite stanovske izobrazbe in socialno-po-litično neizvedena, za 'delodajavca cenena in lehka delavska moč. Nihče, najmanj pa žensko gibanje, ne taji, da pomenja mezdno delo omoženih žena — posebno kakor se pojavlja dandanes v delavstvu — težko oškodovanje narodne sile in zdravja ter naravnost propadanje družin. Ker pa pomenja za zdaj žalostno potrebnost, ni drugega izhoda, nego delovati proti najtežjim oškodbam s socialnimi uredbami za varstvo delavke in njenih otrok (porodniško in materinsko varstvo, materinsko zavarovanje, skrb za dojenčke, otroško in mladinsko varstvo itd.). Te od mnogokoje strani podcenjevane naprave nikakor nočejo napraviti družino brezpotrebno, nasprotno, ravne one so, ki hočejo od te najosnovnejše oblike družbe življenja rešiti, kar se da še rešiti. V moderni njihovi obliki jih moremo tem manj odklanjati, ker je njih načelo, zahtevati za vsako pripomoč čeprav majhno plačilo, s čimer naj se oživi v starših čut odgovornosti. Pazi se tudi na to, da se ohrani pri modernih napravah v otroško varnost povsod rodbinski značaj. Najhujši očitek, ki se dela ženskemu gibanju, je, da odteguje žensko od naravnega njenega poklica — od zakona in materinstva. Nazadovanje porok in porodov, pojemajoča dojilna sposobnost se naprtuje zlasti ženskemu gibanju; zahteva se od ženskega rodu, da pomore do novega blagostanja in se odreče kolikor mogoče duševnemu delovanju ter se podvrže z namenom razpleme-nitve brezpogojno vol'ji soproga. Zgodovina razvoja nas pa uči, da je nazadovanje števila porodov neka prikazen, ki je spojena z visoko kulturo, omoigočujočo posamezniku z večjo varnostjo veliko 'daljše življenje. Zdi se, da igrajo tudi psihološke izpremembe vlogo prilagodilnega pojava, izpreminjajočega se vsled življenskilh pogojev. Kakor uči izkušnja, opažamo to ne samo pri ženski, ampak tudi pri moškem, pri katerem moramo smatrati kot kriterij višje etično-psihične diferencijacije zmožnost, odtegniti se tiranstvu spolnega nagona. Višja kultura se more danim življenskim pogojem prilagoditi in fizično spolno nalogo — tudi žensko — izpremeniti v duševno, ki vzbuja — v zvezi z egoizmom, ki se zaveda socialnih dolžnosti — ono daleko čez posameznika segajočo Ijubavno in interesno zmožnost, ki je za njo ustvarila Ellen Key izraz »svetovne materno-sti«. Na tej stopnji napreduje namreč narava od kolikernega k kakovstvenemu delovanju, ki je za narodno usodo odločilnega pomena. V veliki tekmovalni življenski borbi naposled ne bode zmagal oni narod, ki se ponaša z numerično n a j š te v i 1 n e j š i m i poredi, p ač pa oni, ki more ploditi fizično in psihično n a j v r e d n o s t n e j š i zarod in ga ohraniti pri življenju. Kako stoji dandanes z ustvarjanjem kakovstveno najvrednostnejšega zaroda? Obstojajo li zanj vsaj najpotrebnejši predpogoji? Država in družba v dandanašnji strukturi ne pustita ravno najsposobnejših in najboljših posameznikov obojega spola v najlepših letih dospeti k razplemenitvi. Zakonske prepovedi, slabe plačilne razmere, sramočenje izvenzakonskega materinstva, dejansko poniževanje zakonskega povzroča izgubo neizmernih plemenskih vrednot. Kar dospe lebko k razplemenitvi, večinoma .ie spada k narodnemu izboru. Alkohol, tobak, spolne bolezni, nehigienske življenske navade, vsaki zdravi razplemenitvi v obraz bijoči izbor soproga, brezvestnost na vseh življenskih panogah kaze pretežno večino sodobnikov. Malootesana erotika in brutalen materializem so najočividnejše lastnosti srednjega moža, željam in volji katerega se mora žena brez ugovora pokoriti in mu služiti z veseljem. Neka nezmiselna »pristno ženska« vzgoja, ki obsoja mlade deklice boljših stanov k haremskemu ali jet n iškemu življenju, ki jim odteguje zopet v interesu nekega »pristno ženskega ideala« krepko in obilno hrano in zdravo gibanje, je polenila in oslabila mišičevje in živčevje prejšnjih ženskih generacij, tako da se plazijo te žene v dekliških svojih letih jetične okoli in da morejo, ko so vstopile v zakon, poroditi le z največjimi nevarnostmi. Teh pa zopet vsled alkoholnega uživanja njihovih očetov in njih prednikov navadno ne morejo dojiti. Tej »pristno-ženski« vzgoji je treba pisati na rovaš one žene, ki so kot žrtve one »nedolžnosti«, kakršno zahteva od njih moški egoizem, vzele slepo ljubljenega ali iz pokorščine do »ženskega evangelija iri zapovedi roditeljev« izvoljenega soproga in dobile ikot svatbeno darilo v zakon oni ostudni strup, ki obsoja njih in njihovo potomstvo k hiranju in zgodnji smrti. Ta »pristno-ženska« vzgoja je izredila slednjič tudi one žene, ki se ne odtegujejo materinstvu iti materinskim dolžnostim radi kakšnega poklica, kakšnega duševnega stremljenja, ampak ker so jim, ne znajočim o zavesti in vršenju dolžnosti, te odgovorne naloge nevšečne in sitne. To vse so ženski tipi, ki nikakor ne spadajo samo v preteklost! To so tudi one žene, ki čuteč približevanje starosti s trepetajočo slado-strastnostjo drve za emocijami, ki so tvorile dozdaj njih edino življensko vsebino. So si li pridobile te žene za ohranitev in višjo razplemenitev plemena kakih zaslug? Roza Mayreder je zadela v živo, ko pravi v svoji knjigi »Zur Kritik der Weiblichkeit«: »Zensko gibanje je paliativno sredstvo proti degeneriranju vsled lenobe«. In če je gospodstvo tega lenobno-nevednega ženskega rodu (nevednega glede odločilnih življenskih nalog) morebiti končno premagano, je to zasluga ženskega gibanja, ki je med prvimi opozorilo na to mračno stran našega družbenega in spolnega življenja in ki vidi svoj cilj v intelektualni, etični in eko-nomsko-socialni povzdigi ženskega rodu. Krivica je trditi, da se upira v ženskem gibanju vzrastla generacija načeloma zakonu in materinstvu. To je veljalo le tako dolgo, dokler je veljal njen upor proti neki obliki zakona, v kateri je slavila sirova sila svojo zmago nad bolj diferencirano psiho. Tako je z najstarejšo obliko enoženstva, ki sloni na popolni podrejenosti žene volji moža. Ker je bil mož dolgo vrsto kulturnih dob lastnik in zasužnjevatelj žene, ta pa njegova »stvar«, je moral biti že v svojem lastnem interesu naravni nasprotnik vsakega svobodnega ženskega gibanja. Proti njemu se obrača seveda prvotno najostrejši njen upor in silno nasprotstvo. Spolni odnošaji, posebno pa materinstvo, so bili najmočnejše verige, ki so držale ženo v brezpogojni odvisnosti od moža. Instinktivno se je torej oborožil k zavestnemu, lastnemu življenju probujeni ženski rod. In čim težji postaja borba, ki jo mora voditi žena s sovražnikom v lastnih svojih prsih, tem strastnejši je mržnja, s katero trga to »zanjko narave«, ta vzrok vseh njenih bojev. Zato so morale videti pionirke ženskega gibanja v možu, ljuibezini, zakonu in materinstvu svojega največjega sovražnika. Odkar pa se sreču- jejo želje nravno višje stoječega moškega sveta z ženskimi stremljenji, ne vidi žensko gibanje v odpravi, pač pa v reformi zakona in spolnih odnošajev zdravilo za mnoge nedostatke našega družbenega življenja. Naj višji predpogoj tega življenskega edinstva, ki naj postavi enoženstvo znova na ugledno mesto, je pa nravna vzvišenost moža in žene. Eden izmed najtežavnejših problemov ženskega gibanja je združitev poklica in materinstva. V današnji obliki stanovskega življenja na eni in domačega gospodinjstva na drugi strani je trajna združitev obeh brez občutljive škode za ženo in družino izvedljiva samo v najredkejših slučajih. Smatrati moramo za veliko nesrečo, ako mora mati majhnih, nedorastlih ctruk hoditi za zaslužkom. In dokler ne bodo čutile državne oblasti tega za največjo sramoto, • da vidijo matere svojih mladih državljanov pri pridobninskem delu. tako dolgo ne smerno upati na korenito zboljšanje teh razmer. A tudi dogma o neprekosljivosti materinske vzgoje se mora podvreči kritiki. Marsikatere žene so za matere popolnoma nesposobne, čeprav so darovale enemu ali tudi več otrokom življenje. To velja zlasti o histeričnih, o zelo nervoznih, o vseh, ki imajo kakšno fizično ali psihično napako, torej o oniih, ki naj bi se od-stranjale v interesu zdrave razplemenitve tudi od fizičnega materinstva. To pa velja lehko tudi za velik talent, kjer zahteva ravno ta k zunanjemu delovanju stremeča nadarjenost razdelitev dela. Če je tudi združitev poklica in materinstva, kakor vidimo, dandanes težko izvedljiva, vendar smemo upati, da bo morda ne ravno preoddaljena bodočnost ustvarila potom gospodarskih reform možnosti, ki se nam zdijo dandanes še utopije. Pomislimo na primer na ustanovitev srednjih gospodinjstev in enokuhinjskih hiš, na omejitev delovnega časa za omožene žene, na fakultativni poldnevnik, na svobodne sobotne popoldneve itd. Kjer se pa da združitev izvesti, se povrne visokostoječa ženska rada in z veseljem k zakonu in materinstvu nazaj, ako najde moža, ki je vreden njene ljubezni in udanosti. Zakaj duševno delo in duševno stremljenje ne moreta zatreti v zdravi ženski naravnega nagona. Seveda se je razvila ta »nova Eva« daleko preko njene nekdanje sestre, ki si ni upala stopiti pred moža, ki jo je zahteval za ženo, z drugimi zahtevami1, kakor s finančnimi in socialnimi. Za sedanjo ženo so njegove duševne, nravstvene in zdravstvene kakovosti odločilnega pomena in ta okolnost prikazuje ta ženski tip kot mater višje razvitih, bodočnosti veselih generacij. Kakor gospodarske osnove zakona, potrebujejo tudi njegovi etični predpogoji vsestranske preureditve. Ta višja cenitev nravstvene vsebine zakona, za katero gre, kakor priznamo, stremljenje najboljših, se izraža n. pr. v strogi obsodbi onih legitimnih spolnih odnošajev, ki se razlikujejo od kupljive oddanosti samo po državno in družbeno sankcioniram obliki in kvečjemu po višji meri hinavščine. Čeprav izgleda napredujoči razvoj človeštva kot produkt moškega duha in moškega dela, ga moramo pojmovati kot rezultanto delovanja obeh spoloih. Ravnotako sta odvisna tu'di fizični razvoj in degeneracija od skupnega delovanja obeh čini-teljev. Ako hočemo vzgojiti močen, bodočnosti vesel rod, moramo usposobiti tudi ženo, zadoščati višjim časovnim zahtevam. Ako se pa vprašamo, zadošča li današnja ženska vzgoja tem nalogam, ne moremo odgovoriti na to vprašanje nikakor z odločnim »da«. Tudi tukaj je treba temeljitih preureditev! Le-te pa ne smejo obstajati v ureditvi kakšne višje dekliške izobrazbe, v poizkuševanju z različnimi znanstvenimi področji. Tudi gimnazija, o usposobljenosti katere kot mestu sp 1 o š n e izobrazbe se vedno bolj dvomi, more služiti le kot pomožno sredstvo, ki naj se uporabi samo v slučaju, kjer hoče močna, znanstvena nadarjenost iti predpisano izobraževalno pot in se posvetiti akademičnim poklicom. Cilj ženske vzgoje mora ležati na eni strani zlasti v individualno urejeni stanovski izobrazbi, na drugi strani v obče vzorni pred izobrazbi za gospodinjski in materinski poklic. Ta »naravni poklic« pa moramo dandanes smatrati za delno področje socialnega in na-rodno-gospodarskega delovanja in zato je morebiti socialno podporno delovanje najsposobnejši predpouk. Kako se pridobi domače gospodarsko znanje v ožjem zrnislu —na naj-preprosteiši in najsmotrenejši način, za to nam podaja Danska najlepši vzgled. Tam zahteva navada, da se posveti vsaka deklica, katerikoli poklic si pozneje izvoli, eno leto domačemu delu. Za deklice spodnjih ljudskih slojev je takšna dvojna izobrazba naravnost življenska zahteva. Kajti neizvež-bane, slabo plače vane deklice bi zapadle le preldhko prostituciji, nedostatna izobrazba v domačem gospodinjstvu pa se bridko maščuje na telesnem in duševnem blagostanju družine. Ne samo, da doseže takšna z dolžnostmi domače gospodinje in matere popolnoma neseznanjena žena s sredstvi, ki so ji na razpolago, najslabše uspehe, da se hranijo in gojijo otroci slabo in neracionalno, ta neusposobljenost v domačem gospodinjstvu more gnati tudi moža alkoholu v narečje. Seveda postane v spodnjih ljudskih slojih rešitev tega vprašanja posebno težavna radi tega, ker žene borba za obstoj deklice zgodaj k mezdnemu delu in ne nudi časa za daljšo izobrazbo. Zato se mora priporočati u p e 1 j a v a o b 1 i g a t o r i e n e g a kuhinjskega in g o s p o d i n -s k e g a p o u k a za absolventke zadnjih dveh šolskih letnikov kot primerno najboljši izhod, ki potrebuje vsekakor izpopolnitve z gospodinjskimi nadaljevalnimi šolami za odrastle, oz. usluž-bene. Daši je pravilo o preobtežitvi žene z združitvijo zakona (ozir. materinstva) in poklica neprerečne, je nebroj ženskih bitij, ki so primorana opravljati dvojno in trojno delo ne radi bede, ampak vsled 'kratkovidnega egoizma svojcev in družbe, ker noče samopašnost teh blizkostoječih pogrešati v naporno delujoči hčerki pohlevne domače in delavne živali. Ako bi naša doba ne tičala tako globoko v napačnem uporabljanju dobrin, bi morala že davno spoznati, koliko moči, ki bi se mogle posvetiti kulturnemu delu, se tukaj potrati iin zvede na napačna pota. Morala bi tudi spoznati, da takozvano »poženščenjie« našega časa ni nič drugega ko neki neizogibni razvoj in pojav, o katerem ne izreka nihče drugi ko Goethe sledeče mnenje: »Ni vprašanje, da morajo imeti pri vseh omikanih narodih žene po večini pretežnost. Kajti pri medsebojnem vplivu mora postati mož bolj ženski in s tem izgubi. Njegova prednost namreč ne obstoji v umerjeni ampak v ukročeni sili. Ako pa žena prevzame kaj od moža, s tem pridobi; kajti ako more ostale svoje prednosti z energijo zvišati, nastane bitje, kakor si ga popolnejšega ne moremo misliti«. Cilj človeškega razvoja kaže k neki svetli višavi, kjer se morejo popolnoma razviti najboljše sposobnosti in moči. To visoko stanje pa je dosegljivo samo, ako sta postala mož in žena močna in svobodna, ako sta sposobna, ne samo kaj velikega doseči, ampak si to, kar sta dosegla, tudi zmagoslavno ohraniti. Dodatki k „Spominom“. Spisal dr. J. Vošnjak. 3. Ed. grof Taaffe. (Glej tudi: Dr. Jos. Vošnjak, Spomini, I. zv. 244; II. zv. 108, 114, 165, 202.) Grof Taaffe je bil potomec irske rodbine, ki se je v Avstrijo preselila in kupila grad Nalžov (Elliscbau) na Češkem. Že njegov oče je bil nekaj časa minister, končno pa predsednik najvišjega sodišča na Dunaju. Sin Edvard, rojen 24. februarja 1833 v Pragi je bil odgojen s princem Francem Jožefom, torej ni čuda, da se je, ko je vstopil v državno službo, izredno hitro pomikal od klina do klina vedno više v uradniški karieri. Komaj 30 let star je že bil deželni predsednik na Solnograškem in v 34. letu pod Belcredijem minister notranjih zadev, v Karlos Auerspergovem ministrstvu pa minister za deželno ob'amlbo in po odstopu tega ministrstva 1869. 1. nekaj časa ministrski predsednik. Ko je nastopilo 1. 1871. Lasser-Auerspergovo ministrstvo, je bil imenovan za cesarskega namestnika na Tirolskem. Tu je ostal, dokler ni nastopila kriza v dotlej vladajoči nemško-ustavoverni stranki in je ministrstvo Auerspeng-Lasserjevo 1878 demisio-niralo. Februarja 1879 je Taaffe prevzel ministrstvo notranjih det in 12. avgusta ministrsko predsedništvo. Do 1. 1879. Taaffeja nisem osebno poznal. Slišal sem samo večkrat tožiti tirolske klerikalne poslance v Hohenwartovem klubu, da se Taaffe prizadeva za popolno vpeljavo šolskega zakona, proti kateremu so se klerikalci na vso moč upirali. Ko sem v jeseni 1. 1879. prišel na Dunaj k otvoritvi državnega zbora, je bil Taaffe že ministrski predsednik. Bil je tačas v najboljših moških letih, 46 let star. Z veliko radovednostjo sem si ga ogledal, ker smo se zanašali, da bodo zdaj tudi za Slovence nastopili boljši časi. Po zunanjosti mi pač ni imponiral. Bil je majhne postave, s črnimi lasmi pokrita glava okrogla, čelo srednje visoko, nos tenak, suho bledikasto lice obrito, le pod nosom brke z navihanimi konci, podbradek ne posebno razvit. Kar pa je licu podajalo izrazit značaj, so bile svetle, velike črne oči. Slovenci smo zopet vstopili v Hohenwartov klub, v katerem so bili tačas vsi nemški konservativni poslanci. Ta klub pa je bil v tesni zvezi s Čehi in Poljaki kot takozvani železni obroč, ki je stal za Taaffejevo vlado. Sicer smo se kmalu prepričali, da ne bo šlo tako hitro s premembo vladnega sistema, ker je vsa birokracija delala javno in seve še bolj tajno opozicijo vladi, prepričana, da bo Taaffe kmalu nemogoč postal in da se potem spet vrnejo stari časi centralizma in germanizacije. Saj je na primer v kranjskem deželnem zboru 1. 1880. poslanec Vestenek, okrajni glavar v Litiji, Taaffejevo vlado primerjal s črno meglo, ki bo kmalu spet izginila. In tako je mislila vsa birokracija. Tem bolj verjetno se ji je to zdelo, ker smo v državnem zboru imeli prav neznatno večino, da se je večkrat pripetilo, da smo le za eden ali dva glasa zmagali, včasi celo propadli, kakor se je to zgodilo 1. 1880. pri imenitnem glasovanju o dispozicijskem zakladu. Taaffeja pa ta nezaupnica, ki so jo nemški liberalci pozdravljali s huronskimi bravoklici, vpijoči, da je s tem pokopana Taaffejeva vlada, ni prestrašila. Peljal se je k cesarju in dosegel, da je bil Sdnvegel, sekcijski šef zunanjega ministrstva, ki je tudi proti glasoval, umirovljen. S tem je pokazal, da ima še vedno zaupanje krone in si je utrdil svoje stališče. Na to neznatnost in negotovost večine pa se je Taaffe tudi zmerom izgovarjal, če smo zahtevali kake odločne korake v narodnem oziru. In če smo ga hoteli prisiliti s pretenjem, da ne glasujemo za vladne predloge, pa je on pretil, da demisionira in da potem spet pride :na krmilo prejšnja vlada. S tem strašilom nas je spet storil pokorne. Občevati s Taaffejem je bilo prav prijetno. Poznal ni nobene oholosti in se rad razgovarjal, vselej zatrjujoč, da ima najboljšo voljo, naj le še potrpimo, da se bolj utrdi. Za nas Slovence je bil položaj še težavnejši, ker je število naših poslancev, bilo nas je 14, bilo pač prav majhno proti poljskemu in češkemu klubu in ker smo veljavo le imeli kot členi Hohenwartovega kluba, v katerem so pa bili tudi nemški konservativci, ki jim seveda ni bilo mar za naše narodne zahteve in ki so le iz discipline glasovali za resolucije, s katerimi smo zalhtevali slovenske srednje šole in učiteljišče. Dosegli smo res že leta 1880., da je bil Kaltenegger premeščen na Dunaj in Winkler imenovan za deželnega predsednika na Kranjskem, s čimer se je za Kranjsko začela nova doba, pa povsod drugod smo Slovenci bili prezirani in tlačeni kakor poprej. Zmerom veča nevolja se je lotevala nas, to je tistih poslancev, ki smo v narodnem oziru zastopali bolj radikalno stališče. Po dogovoru s svojimi ožjimi tovariši sem se napotil nekega dne 1881, ko ni bilo seje državnega zbora k grofu Taaffeju. Imel je svojo pisarno in menda tudi stanovanje v palači notranjega ministrstva v .notranjem mestu (Wipplingerjeva ulica). V predsobi vprašam slugo, ali je grof Taaffe navzoč in ali je kdo pri njem. Ko mi pove, da je Taaffe sam v pisarni, izročim slugi svojo vizitnico, naj me naznani ekscelenci. Sluga se koj vrne in mi odpre vrata, da naj vstopim. Grof Taaffe je vstal, mi stopil nasproti, mi podal roko in me povabil, da se naj vsedem. Ponudil mi je smotko, ki sem jo užgal, dasi ne kadim. Potem me vpraša, kaj da želim. Začel sem razlagati vse naše narodne težnje in kako težko stališče imam pred svojimi volivci, ki pričakujejo dejanj, ne samo obljub. »Verjamem«, odvrne, »da imate težavno stališče. Ali pa mislite, da sem jaz na rožicah postlan? Saj vsak dan vidite, kaka mogočna falanga nasprotnik j v nas obkroža. Vsak prenagli, pre-odločni korak nas vse skupaj lehko strmoglavi, potem pa boste dolgo vrsto let izročeni nasprotnikom. Kaj to pomeni, ste občutili, ko ste celo v kranjskem deželnem zboru 'bili potisneni v manjšino. Torej potrpite z menoj vred še nekaj časa, da se bolj utrdimo.« »Pa kako?« sem vprašal. »No, povedati Vam hočem svoj načrt, saj se zanašam, da ga ne objavite po časnikih. Naj s ! 880/1 1882|3 97 : 146 - - I -1 ! -1 1899 900: _ 1 88 a ® 1900/1 — — — — _ — — — 1 132 — - — « 1905/6 — — — 2 4 I 163 - 1865/6 366 29 159! 33 81 130 48 61 | 302 101 32 1870/1 511 44 I701 18 93 126 84 7 0 528 89 46 1875/6 556 33 29 236 1875 lflj |3:179 139 17( ii 142 6E i 18' 752 131 — 52 M 1880/1 436 16 5 139 11 ~ 101 91 13C 34! 14 579 89 — 47 e) 1885/6 553 28 7 157 6 1 116 9C >, 168 44 1( 645 91 — 44 P5 1890/1 583 16 13 191 y — 170 165 1 185 68 6 761 125 — 5 < 1895/6 798 17 8 203 3| - 175 15C 1 197 80| 15 817 245 — 79 1900/1 960 6 2 288 8! 1 198 227 j 236 143 12 982 275 115 1905/6 1256 16| 6 334 7| - 247 446 >| 232 181 j 15 1298 325 1 100 V vseh kronovinah skupaj je bilo srednješolcev Nemcev, južnih Slovanov, Italijanov sledeče število : Gimnazijci Realci Srednješolci skupaj 'o Slovenci Srbo-Hrvati Italijani Nemci Slovenci Srbo-Hrvati Italijani Nemci Slovenci Srbo-Hrvati Italijani 1865/6 1^409 2056 1497 7001 360 427 21020 2417 | 1925 1870/1 10738 1395 985 8909 356 726 21846 2011 j 1748 1873 4 :: 8546 1874 5:1026 1872 j 3 : 1207t 1874 5 : 1889 1875/6 10130 725| 365 1037 11253 300 205 1013 27423 1285! 710 2082 1880/1 18598 1336 549 1398 9351 154 124 791 30836 1490 675 2192 1885/6 20140 1690 559 1668 10537 171 125 806 33696 1861 687 2478 1890/1 20029 1756 596 1619 11636 255 166 998 34567 2011 j 767 2622 1895/6 21680 2281I 874 1912 13874 279 254 1098 38662 2535 1155 3014 1900/1 24920 2609; 1173 1988 16660 388 302 1274 4(072 2997 1476 3398 1905/6 28670 2685 1362 2297 20762 660 354 1621 51530 3345' 172 1 4083 Ako pregledujemo te tabele, vidimo pred vsem relativno nazadovanje Slovencev na Štajerskem, na Koroškem pa celo absolutno nazadovanje v teh 41 letih. Na Štajerskem je prišlo v 1. 1865/6. na 100 nemških srednješolcev 36'7 južnoslovanskih, v 1. 1905/6. pa le še 19 5. To razmerje se je v zadnjem času še poslabšalo, ker je v 1. 1909/10. na štajerskih srednjih šolah študiralo le še okoli 570 Slovencev. V prvi polovici obdelane dobe smo imeli na Štajerskem in Koroškem tudi še precej realcev, zdaj ni vredno o njih govoriti: 1909/10 je bilo na realki v Mariboru 11, v Celovcu pa 8 Slovencev. Na Koroškem je prišlo 1865 6 na 100 nemških srednješolcev 27-9 južnih Slovanov, 1905/6 pa le še 98. Znatno so se zboljšale razmere na Štajerskem z ustanovitvijo slovenskih vzporednic na gimnaziji v Mariboru 1. 1889. — takrat šele smo dosegli zopet število gimnazijcev iz 1865/6 — iz samostojnih razredov v Celju 1. 1895. Potem smo lepo napredovali do 1904/5, ko smo prišli na 668 slovenskih gimnazijcev. Toda ker se celjski slovenski razredi niso razširili v popolno gimnazijo, ker je na ptujski deželni gimnaziji nemški pritisek vedno hujši in podobno tudi v Mariboru, zato v zadnjem času močno nazadujemo. Nekaj vzroka za nazadovanje moramo iskati tudi v gospodarskih razmerah in politični razkosanosti zadnjih let na slovenskem Štajerskem. Na Koroškem smo imeli največje število gimnazijcev 122 v 1. 1901/2. Na Kranjskem smo sicer napredovali v teh 41 letih za 93%, še bolj pa je zrastlo • število nemških srednješolcev, namreč za celih 196%. Na razmerje slovenskih gimnazijcev in realcev je ugodno vplivala ustanovitev idrijske realke, neugodno pa knezoškofijska gimnazija. V I. 1865/6. je na 100 gimnazijcev prišlo 15'4 realcev, približno isto razmerje je bilo še 1900/1. V 1. 1905/6. je že prišlo 30’9 realcev, v 1. 1909/10. pa zopet le 294 realcev na 100 gimnazijcev slovenske narodnosti na Kranjskem. Na Primorskem je število nemških srednješolcev v predelani dobi zrastlo za 179%, italijanskih za 147%, južnoslovanskih pa le za 137%. Južni Slovani, ki tvorijo po občevalnem jeziku več ko polovico primorskega prebivavstva, nimajo 1905/6 niti četrtine tamošnjih srednješolcev. Posebno neugodno stojijo Hrvati, ki nimajo tam skoro nič realcev. Čuden je v Dalmaciji padec italijanskih gimnazijcev v petletju 1865/6 do 1870/1. Prirastek realk in realnih gimnazij ne pokrije niti tretjin tega primanjkljaja. Ali je ta prevrat povzročila vojska 1. 1866? Napredek v Dalmaciji je lep, vkljub temu pa ima ta dežela še vedno razmeroma manj srednješolcev ko druge, zlasti premalo je srbohrvaških realcev. V celotnem pregledu nemških, južnoslovenskih in italijanskih srednješolcev opazimo sledeče: Pojemanje števila nemških gimnazijcev do 1873/4 se krije s prirastkom realcev v isti dobi, tako da celotno število nemških srednješolcev sploh ni padlo. Podobno je pri Italijanih, celotna izguba je neznatna. Južni Slovani pa smo padli pri gimnazijcih 1874/5 pod poiovico števila iz 1865/6, pridobili smo nekaj pri realnih gimnazijah, na realkah pa nič, tako da smo v celoti padli za 528. Trajalo je celih 10 let, preden smo prišli zopet na višino 1. 1865/6. To dandanes močno čutimo. Izobraženci, ki so bili v letih 1860. do 1870. na srednji šoli, odhajajo v pokoj, njih mesta pa zavzemajo pripadniki drugih narodov. Tudi poznejši prirastek nas ni več spravil v isto razmerje, v katerem smo bili 1865/6, ki pa je bilo tudi še neugodno za nas. Nemški srednješolci so v tem razdobju prirastli za 145%, italijanski za 112%, južnoslovanski pa samo za 109%. Število vseh avstrijskih srednješolcev se je pomnožilo za 182%. Kdor ne napreduje v istem razmerju z drugim, ta zaostaja. Naš primanjkljaj gre zlasti na račun realcev, po kronovinah pa na račun Koroške in Štajerske, nekoliko tudi Primorske. Na Kranjskem imamo gimnazijcev odločno preveč. Ta plus nič ne koristi Slovencem v drugih kronovinah, ker je splošno znano, da laže dobi zlasti državno službo izvenkranjski Slovenec na Kranjskem kakor kranjski drugod. Torej bo ta plus le na škodo, ker bo množil vrste neproduktivnega študiranega proletariata. In bati se je, da ta proletariat niti ne bo najboljše kvalitete. Štajerskih in koroških Slovencev je skupaj gotovo toliko, ali celo več kakor kranjskih. Slovenskih srednješolcev na Štajerskem in Koroškem je bilo 1905/6 skupaj 781, na Kranjskem samem pa 1891. Do letos se je to razmerje še poslabšalo. Toda, ali ne študirajo na kranjskih srednjih šolah tudi koroški in štajerski Slovenci? To je res, a le v neznatnem številu. V 1. 1900/10. sem naštel na kranjskih slovensko-nemških gimnazijah 89 Štajercev in 11 Korošcev, na kranjskih realkah pa 42 Štajercev in 10 Korošcev, polovica teh realcev pa so gotovo bili Nemci. Ako torej isto ali celo manjše število kranjskih Slovencev daje trikrat toliko srednješolcev ko štajerski in koroški Slovenci skupaj, je jasno, da morajo med njimi biti tudi manj sposobni in to bo v življenskem boju zopet nam na škodo. Tako govorijo številke. Naloga odločilnih činiteljev in prizadetih slojev pa je, da to upoštevajo v svojih ukrepih in stremljenjih. F. V. Država in družba. Urejuje dr. Bogumil Vošnjak. Sociologija. Sociološki pomen nemško-slo- vanske jezikovne meje. (Vierteljahrschrift für Social- u-Wirtschaftsgeschichte Vlil. Bd. 1., 2. u. 3. Heft, Hanslik, Kuiturgeo-graphie der deutsch - slavischen Sprachgrenze.) Najprimitivnejši nagon samoobrambe sili Slovence, da izkušajo vestni in marljivi možje dognati natančno jezikovno mejo med Slovenci in sosednjimi narodi. In kadar se primerja ta meja z ono, kakršna je bila, preden so Slovenci postali činitelj javnega življenja, dokazujejo taka preiskovanja, da se naša zemlja krči. Najbližji smoter nam je, da nam je natančno znana meja, ki nas loči od drugorodne. Ali smo se pa vprašali, kakšen socialen in kulturen pomen ima ta meja, kako je vplivala na intelektualno in gmotno žitje in bitje, ali smo izkušali preiskovati njen sociološki pomen? Nismo si v svesti, kako raznovrstne družbene oblike je ustvarilo socialno življenje one sku-ine narodov, ki ji pripadajo tudi lovenci. Ne zavedamo se, da veliki politični problemi mnogonarodne države, kakršna je Avstrija, zahtevajo posebne rešitve, ki je vsa druga ko tam, kjer se je povzpel prej razbit narod do državnega edinstva. Problem je povsem svojeobrazen. Točno proučevanje skupine socialnih razmer, ki jih je tvorila jezikovna meja, ima svoj globok pomen. Kaže narn, da velika vprašanja avstrijskega javnega življenja niso, kakor si predstavljajo filistri, samovoljno delo peščice lačnih žurnalistov in politikov, ampak da so ona izraz borbe dveh v precejšnji meri različnih narodnopsihičnih in gospodarskih tipov. Ozadje naših narodnostnih bojev je mogočno, in kdor hoče razumeti to mogočnost, temu treba vsestranskega vpogleda v vse stroke socialnega življenja. Avstrijski narodni boji se ne odigravajo na odru, za katerega kulisami ždi vsa nališpanost in talmi-bitje gledališča. Na tem političnem odru vidimo sicer nastopati in odstopati dobre in slabe igravce, ne zavedamo se pa, da te kulise niso iz lesa in platna in da se za njimi skriva pravo realno življenje z vsem svojim čarom ustvarjanja in uporabljanja sil in energije. Kulturnogeografsko proučevanje je pa še mnogo večjega pomena. Ono dokazuje, da je nastala obdonavska država naravnim potom in da bi bilo otročje hotenje jo razbiti. Današnji politiki imajo lažje stališče ko Palacky. Ni jim treba prorokovati, ampak znanstvena dejstva dovajajo k nepobitnim sklepom. Vse stroke napredujejo. Zakaj se politika ne bi vzpela do temeljitejšega spoznavanja, ko je bilo Aristotelovo? Zakaj ne bi tudi na tem polju otvarjale prirodne vede in posebno eksperiment novih vidikov ? Odkrito je treba priznati, da se z vsemi izvajanji pričujoče Hansli-kove razprave ne moremo strinjati, pač pa navaja njen pisec res mnogo prezanimivega gradiva. To so pa šele veliki obrisi dela, kiga je treba izvršiti. A pri tem delu morajo sodelovati tudi slovanski znanstveniki, zakaj to je predpogoj vsestranskega objektivnega proučevanja temeljnih vprašanj. Hanslik nam podaja najprej nekoliko statističnega gradiva. Za- padna Evropa šteje 230, vztočna pa 170 milionov prebivavcev. Nem-ško-slovanska jezikovna meja deli Evropo v dva tabora. Narodi ro-mansko-keltsko-germanskih jezikov tvorijo en tabor, grško-slovansko-finski jeziki pa drugi. Treba bi se bilo vprašati, ali je ta razdelitev upravičena. Evropa ima tri velika narodna ozemlja: zapadno-evropskih velikih narodov, majhnih narodov na nemško-slovanski jezikovni meji in končno rusko ozemlje. Povsem naravno je, da ustvari zgodovinska potreba iz ozemlja majhnih narodov državo, ki pa ne sme biti centralizirana, ampak federalizirana. Nemec Hanslik navaja statistiko slovanskih narodov in sicer omenja samo pet skupin: Slovan bi gotovo naštel cel ducat. Srbi, Hrvati in Slovenci so mu enotna skupina, ki šteje 9‘3 milionov duš. Po skromnem mnenju referentovem, je razdelitev priporočljiva tudi slovanskim znanstvenikom: 1) Srbi, Hrvati, Slovenci, 2) Bolgari, 3) Čeho-Slovani in lu-žiški Srbi, 4) Poljaki, 5) Rusi in Rusini. V kolikor je tretja skupina upravičena, ni tu mesta preiskovati. Zanimivi so Hanslikovi podatki glede dolgosti jezikovnih mej. Nem-ško-poljska meja meri 800 km. Tragična usoda Čehov je, da ni njih jezikovna meja nič krajši, dasi je njih ozemlje mnogo manj prostrano. Tudi Slovenci imajo silno obsežno mejo. Nemško-slovenska meja meri 200 km.,^ italijansko-slo-venska pa sto km. Črta Devin-Klaj-peda (Memel) ob baltskem morju deli po Hanslikovem mnenju vztok od zapada. Goriški staroslavni Devin s svojo tisočletno preteklostjo je ena izmed glavnih postojank, in ob Adriji najjužnejša točka te 1200 kilometrov dolge vrste. Hanslik jo imenuje glavno črto v ustrojstvu evropskih jezikov in narodov. Ta jezikovna germansko-slovanska meja je približno črta, ki loči mnogo-obrazno zapadno Evropo in kompaktno vztočno. Velika jezikovna ozemlja se skoraj krijejo z velikimi ozemlji. Geografskemu značaju ozemlja, na katerem bivajo Slovani, od- govarja celotno bitje posameznih narodov. Poljaki so narod ravnin, Čehi so sudetski, Bolgari balkanski, Srbo-Hrvati in Slovenci pa dinarski in kraški narod. Razliko med ger-mansko-romanskim zapadom in slovanskim vztokom povečuje podnebje. Zapad ima oceansko podnebje, vztok pa kontinentalno in prehodno. Kar pravi Hanslik o rastlinstvu, je menda treba sprejemati z rezervo. Meja med baltskim in pontskim rastlinstvom se začenja v soški dolini. Nemško-slovanska meja je obenem meja med baltskim in pontskim rastlinstvom. Nemci bivajo na ozemlju baltskega rastlinstva, Slovani na ozemlju pontskega. Kakor daleč bivajo Čehi, sega po Hanslikovem mnenju pontsko prehodno ozemlje. Ta trditev se zdi nekoliko preveč absolutna. Potemtakem bi se Čehi ne mogli polastiti ozemlja,- kjer ni pontskega rastlinstva. Narod je gotovo odvisen od prirodnih činiteljev, pa prihajajo še drugi in sicer gospodarski in občnosocialni v poštev. Hanslik meni, da so vsi zgodovinski boji naravni dogodki stremljenja iz narodnih mej ustvariti kulturne. Cela vrsta socialnih pojavov, izraženih v važnih podatkih statistike, nas uči, da ima socialno življenje tostran jezikovne meje druge oblike ko onostran. Hanslik pa pozablja, določujoč ono črto od Devina do poljske Klajpede, na Slovence in Čehe, katerih ozemlje je prehodna točka med zapadom in vztokom. Slovenci in Čehi so le deloma podvrženi življenskim pogojem drugih slovanskih narodnosti. Hanslik kon-statira. da narašča prebivavstvo najsilnejše na slovanskem vztoku, to je onostran nemškoslovanske jezikovne meje. V vztočnih državah se šteje na tisoč prebivavcev 40 49 novorojencev, v zapadnih samo 30 96. Razlikujeta se dva tipa naravnega naraščaja prebivavstva, in sicer romanskogermanski tip pola-ganega naraščanja in zastajanja ter slovanski tip brzega naraščanja in napredka. Na zapadu je gospodarski položaj in umetno omejevanje porodov vzrok temu socialnemu dejstvu. Povsem pravilno je opazovanje, da je število porodov tem večje čim nižji so občni življenski pogoji prebivavstva. Zanimivo je, da razmerje med naraščajem češkega in nemškega prebivavstva ni več ono, kakršno vje bilo pred leti. Odkar dosegajo Čehi vedno bolj stopnjo najkulturnejših zapadnih narodov, postaja njih rodbina mnogo manj mnogobrojna. Ako trdi Hanslik, da se kulturno življenje deli v materijalno in ideelno kulturno življenje, v gospodarsko in umstveno življenje, ni mogoče v tem povsem ž njim soglašati. Ne razlikuje med kulturo in civilizacijo; prva obsega vse pojave vede, umetnosti in vsega intelektualnega življenja, dočim spada pod pojem civilizacije državna uprava, gospodarstvo in vse tehnične vede. Narod je pojav kulturne kategorije, država pa civilizatorične. Kulturnemu življenju v Hanslikovem pomenu pendant je umetna organizacija politične kulture, države. Ali je sploh dopustno govoriti o politični kulturi? Ali ni to lepa beseda brez jedra? Politično kulturo bi imenovali lastnost politika, stoječega na umstvenem vrhuncu svoje dobe, ki so mu vcepile tradicije umetniško čuvstvo-vanje in razumevanje borbe socialnih sil. Politična kultura je nekaj subjektivnega, nič objektivnega. Da je pa država umetna organizacija, temu pač ne moremo verovati danes več ko dva tisoč let po Aristotelu. Ni dvoma, da je med zapadom in vztokom velika gospodarska razlika. Slovanski narodi vztoka so kmetski narodi, zapadni narodi so pa mestni. Čehi in Slovenci zavzemajo tudi tu neko posebno stališče, Čehi danes niso več kmetski narod, pa lastne so jim še vse njegove lastnosti. Kar se pa tiče Slovencev, ni izključeno, da se izpremenijo v trgovski narod. Na slovanskem vztoku pripada polovica zemlje peščici gospodov, druga pa proletarskim milionom. „Dvojno je to življenje v ponosnih graščinah, kjer bivajo že dolga stoletja silno ma- lobrojne bojarske rodbine, in v žalostnih kočah, v katerih se bori za vsakdanji kruh narod, milioni.“ V zapadu je razdelitev zemlje enakomernejša ko na vztoku. V Nemčiji obsega posestvo srednje velikosti 20—100 ha; na Solnograškem 27.7 ha, na Koroškem ravno toliko, dočim na Moravskem in v Galiciji 3.7 ha in v Istri 3.9 ha. Hanslik imenuje nemško-slovansko jezikovno mejo najvažnejšo socialno mejo Evrope, ker deli ozemlje enakomernega socialnega ustrojstva od onega, kjer vlada največja neenakost. Zdi se, da so te sodbe preabsolutne. Srbija ima na primer svojo agrarno demokracijo, ki živi zadovoljna na svojih enakomerno razdeljenih zemljiščih. Da bi pa bila nemško-slovanska meja najvažnejša socialna meja, temu ni verjeti. Hanslik ne vidi druge socialne meje, in sicer nemško-italijanske in vobče germansko-romanske. Razdelitev zemljišč v Italiji ni nič manj neenakomerna in nepravična ko med Poljaki in Rusi. Tudi Italija nima svojega premočnega kmetskega stanu. Razlika med nemškim zapadom in slovanskim vztokom se zrcali tudi v domačem življenju. Slovanska vas je druga ko nemška, slovanski kmetski dom je povsem drugačen ko nemški. V vztočni Evropi se še ni vdomačila ločitev kuhinje od bivališča. Pri Trstu se začenja meja med nediferencirano slovansko hišo in pa nemško, kjer je kuhinja ločena od bivališča. Na Notranjskem in v Bohinju je meja med obema oblikama hiš. Hrvatski in severno-slovanski dvor, madžarski in nemški dvor, to so predstavitelji dveh različnih civilizacij. Hrvatski dom je bolj podoben ruski izbi ko slovenskemu dvoru. Vztok še nima svojega visoko-razvitega mestnega življenja. Neznano je tam gostositje mest, ki preprega Nemčijo. Zapadna Evropa šteje v okrožju nad 100.000 km več ko 59 mest, ki imajo nad 10.000 prebivavcev, vztok samo devet. Vztočnoevropsko mesto je po- vsem drugo ko zapadno. Ni treba Moskve primerjati z zapadnimi mesti. Že Lvov je značilno vztočno mesto, dočim nosi Krakov še povsem zapaden značaj. O načinu, kako so nastajala ruska mesta, podaja Miljukov v svoji knjigi „Očerki kultury“ prav zanimive podatke. Nekatere številke postavljajo razmerje med Rusijo in zapadoin v prav rezko luč. L. 1830. se je stavila prva železnica med Peterburgom in Moskvo, V Rusiji je stokrat manj cest ko na zapadu. Ozemlje 1000 km ima na Ruskem 7 km železnice, v Franciji 65 in v Angliji 108. Promet je na zapadnoevropskih železnicah 10—15 krat večji ko v Rusiji. Vztok je dežela nižje kulture ali pa slabotno razvite mlade kulture. Po naši nomenklaturi bi morali govoriti o civilizaciji, ne o kulturi. Nemško-slovanska meja je Han-sliku tudi duševna meja dveh različnih kultur. On pripisuje velik pomen verskemu razkolu. Katoli-čanstvo in protestantizem sta mu konfesiji zapada, pravoslavje vztoka, uniatstvo je pa „Grenzbildung“. Prav dobro opaža, da je duševno življenje mnogo gibčneje ko mate-rijalno. Iz tega razloga je upati, da bo gibčno kulturno življenje premostilo versko nasprotstvo. Izraz kulturne stopnje je statistika analfabetov. Kar se pa tiče analfabetov, ne prihaja v poštev samo slovanski vztok, temveč tudi romanski jug. Tu se zopet kaže, kako napačno je, ako se povdarja samo meja med Nemci in Slovanstvom, nikakor pa tudi meja med Nemci in Romani. Črta Devin-Klaj-peda ni edina, eksistira še druga, ki bolj loči Nenica od Italijana ko Slovenca in Čeha od Nemca. Han-slik pa hoče poznati samo nemško-slovansko kulturno mejo, nikakor pa ne drugih. Politična meja nemškega in slovanskega ozemlja je Hansliku črta, ki loči Nemčijo od Rusije, Šlezijo od Galicije, Avstrijo od Ogrske. To je tudi meja samostojnega in čisto drugega političnega razvoja. Hanslik razlikuje trojno vrsto meje: 1.) jezikovno, ki je ob- enem literarna in umetniška, 2.) gospodarsko, ki je jako spojena s socialno in politično ter končno 3.) konfesionalno in prosvetno. Vse te tri vrste tvorijo kulturno mejo med zapadom in vztokom. Nikakor ni mogoče soglašati, da je glavna meja gospodarska in politična. Ako bi bilo to res, potem bi bilo novoslovansko gibanje brez vsake podlage. Novošlovanstvo temelji na načelu, da gospodarske in politične meje niso obenem kulturne. Kako važne so razprave te vrste, dokazuje ravno problem, kakršen je novoslovanski. Nekoliko netočna je trditev, da je nemško-slovanska meja od začetka štirinajstega stoletja naprej stabilna. Narodnostna meja med Čehi in Nemci ter Slovenci in Nemci se je pozneje še izpreminjala Slovanom v škodo, in vsako ljudsko štetje je Slovencem strašen mene tekel. |ezikovna meja je doslej vedno ločila dve ozemlji čisto drugega kulturnega obeležja. Ta jezikovna meja je obenem socialna in gospodarska; ona je bila vztočna meja srednjeveške nemške države, od ustja Visle do Reke. Ako bi bila vse to absolutna resnica, ako bi morale še danes veljati meje stare nemške države, je Slovencem onemogočena vsaka zgodovinska in narodna bodočnost. Od Reke preko Čičarije in Krasa bi šla torej ona meja, ki bi Slovence spajala z Nemčijo. Pa to je prepesimistično. Niti Hanslik ne dvomi, da se vztočno slovanstvo tudi dvigne gospodarsko in kulturno, in potem bo prenehala tista meja. ki bi nas mogla odtrgati od Slovanstva. Dandanes pa ne smemo in ne moremo zanikati, da je še veliko nasprotstvo v kulturnem naziranju zapada in vztoka. Ta prepad je pravi notranji zmisel velike borbe dveh ras. Borba proti zapadu, kakršno so vojevali slovanofili, je danes premagano stališče. Edino-Ie sinteza zapada z vztokom je rešitev problema. Ne pozabljamo, da je ravno ona bojazen pred novim, še precej kaotičnim svetom naziranj, ki je značilna za slovanski vztok, eden lavnih razlogov politične borbe, lovanom se je treba iztrezniti v marsikaterem oziru, treba se jim je osvoboditi one intelektualne oblo-movščine, ki jim vceplja neko nagnjenje k državnemu in družbenemu nihilizmu. Pa to bolestno mrzlično stanje je posledica njih mladosti, njih burnega razvoja, pomanjkanja družbenih in političnih tradicij ter precej nestabilnega razrednega ustrojstva. Brž ko bodo Slovani premagali te svoje otročje bolezni, bo padla ona meja, ki jih loči od zapada. Ni dvoma, da je to temeljni problem intelektualne in gospodarske meje. Podati smo hoteli samo neke konture, prispevati nekaj neenotnega gradiva. Naloga drugih delavcev bo, razvijati ta problem v vseh podrobnostih, naglašati vse njegove psihološke finese in vso njegovo centralnost, kajti v njem se združujejo vse panoge države, gospodarstva in kulture. Slovenci in Cehi zavzemajo pri reševanju zapadnovztočnega problema važno, skoraj edinstveno vlogo. Pa niti Čehi, še manj pa primitivni Slovenci se je niso še zavedli. Sramovali so se še celo včasi, da so zapadni Slovani! Narodu, ki se bori za svoj obstanek, taka kulturna naloga ni lehko breme. Zdi se, da Čehi niso brez nekih temeljnih zmot. Predpogoj njihovega obstanka je, da ostanejo v živi zvezi s slovanskim svetom. Ono spojilo, ki jih veže s Poljaki, je nezanesljivo, in Poljakom vsaj danes še ni mnogo zaupati. Edino trajna opora Čehom so južni Slovani, zlasti Slovenci. V trenotku, ko izgubijo Čehi stik s slovanskim in zlasti slovenskim jugom, je njih usoda zapečatena. To ne more biti teritorialen, ampak mora biti perzonalen stik, ki ga omogoča državna borba, skupna federativna državna organizacija. Velika hiba je govoriti o naši inferiornosti. Zapad-njaki smo mi na jugu kakor oni na severu. Ako nam manjka še kakšen razred gimnazije ali kakšna učna knjiga, ne pomenja to nič nasproti dejstvu stoletnega skupnega socialnega razvoja. Ravno ta skupna zapadna črta ustvarja iz Čehov in Slovencev polnopravne spojence. B. V. Vladimir Knafiič: Socializem. Oris teorije. Politično-sociološke knjižnice I. zv. Zaloga „Goriške tiskarne“ A. Gabršček. (Str. XII. 372. Cena 4 K, vezano K 5-20. Omenjam, da ne mislim podati ocene v šolskem zmislu besede: Knafličeva knjiga je delo, ki ga je. kakor g. pisatelj sam omenja in kakor se razvidi iz vseh mest, kjerkoli pride pisateljeva osebnost popolnoma na površje, povzročilo slovensko življenje, tako intelektualno ž njega narazveseljivimi dejstvi slovenske inteligence, kakor tudi slovensko socialno in politično življenje. Zato bi šolska ocena ne bila na mestu. Če je kakšno sredstvo zmožno zboljšati naše razmere med razumništvom doli v domovini in med dijaštvom v tujini, teuaj je gotovo brezobzirna kritika. Ne prikrivajmo si naših velikih, usodepolnih slabo-bosti; s prikrivanjem jih ne bomo odpravili, temveč s kritiko, ostro in brezobzirno, da se jih bomo jeli sramovati — kdor je tega čuta še zmožen — in s tem jih bomo odpravili vsak sam pri sebi; in če se bodo nato v dušah velike večine slovenske inteligence rodili zopet ideali, bo prišlo do zbližanja in trdne organizacije — pa ne mislim formalne organizacije — samo od sebe. Od takšne organizacije, katere člani bi bili drug na drugega navezani po skupnem, enakem idealu in ne po formalnih statutih, od takšne organizacije moremo pričakovati renesanso, o kateri govori g. Knafiič. Ali pa ima slovenska inteligenca kakšen ideal, kakšno težnjo, smoter ? ! Kdor le količkaj pozna življenje naše, temu odgovor ne bo delal preglavice. Knafiič takoj v „Predgovoru“ zareže v to nezdravo mesto našega intelektualnega življenja, mirno, jasno : „Plašna je, raztresena, neenotna; ne ve, kaj hoče in kam; boji se načel, skriva jih in skriva se pred njimi, glavo vtika v grm; . . . v socialnih vprašanjih je brez znanja in brez poznanja.“ Morda ima programska gesla o svobodni šoli, o svobodi vesti, o samoupravi, o Zedinjeni Sloveniji in o južnem Slovanstvu — toda faktum je, da teh vprašanj ne proučuje, da se ne peča ž njimi teoretično. „Dokler pa bomo perhore-scirali teoretično znanje, torej znanstvenost, kot edino zdravo podlago vsega socialnega življenja, tako dolgo bo vse to socialno življenje brez podlage, hiša, zidana na pesek.“ Knaflič pravi, da je pri nas upravičenost te zahteve vsaj z besedami pripoznana. Povsod še ni, in škoda je, da en važen socialni in kulturni faktor, žurnajistika, tega še ne priznava ; imam izkušnjo, da se iz takšnih zahtev norčuje in jih ironizira, češ: kaj nas brigajo teorije. Da bi pripomogla, da bi vzbudila inteligenco — težko mi gre ta beseda izpod peresa! — k proučevanju vseh za politično, gospodarsko kot tudi kulturno življenje važnih dejstev, za to je napisana pričujoča knjiga. Zakaj tudi tej najvažnejši smeri gibanja moderne družbe — socializmu — ne posveča velik del slovenskega razumništva prav nobene pažnje. Ko je podal Knaflič oris teorije, prične v IX. poglavju obravnavati o končnih ciljih. Tu privre na dan vsa temperamentnost pisateljeva in njegova osebnost se pokaže v precej jasni luči. Ta del, ki je najlepši, je čisto programatičen. Nad njim se bo moral zamisliti vsak, ki hoče izpopolnjevati duhu časa primerno svoj politični nazor in program. V tem oziru je to poglavje ravno tako pomembno za vsakega, ki hoče biti moderen slovenski politični delavec, kot je globoko pomembna Lončarjeva knjiga: Bleiweis in njegova doba. Največ mesta, truda in premišljevanja je g. pisatelj posvetil razpravljanju : socializem in narodnost. Natančneje se ta tema že ne da obravnavati. Govore so- cialistični voditelji in znanstveniki sami. Kdor še ni uverjen in bo pre-čital ta oddelek, mora izprevideti, če le ni slep, da socializem ni škodljivec naroda, temveč korektiv prenapetega nacionalizma in s tem najtrdnejša opora in obramba narodnosti in narodov, zakaj: „S prodirajočo mednarodno, človečansko mislijo socializma bodo narodi opustili voljo, gospodovati drug nad drugim; podpirali bodo drug drugega vsak v svojem lastnem interesu. Narod daje zgodovinski okvir socializmu, ki je pri vsej svoji univerzalnosti — naroden-“ Na drugi strani pa so zopet „v narodovi skupini dana zgodovinska tla socializmu-“ „Zato morata narod in socializem podpirati drug drugega na osvobojenju. Socializem je princip, po kojem pride narod k svojim pravicam ; narod je oblika, v koji se more in mora socializem uveljaviti. Boj za svobodo naroda je pripravljalno delo za splošno socialno enakopravnost, socialno delo osvoboja narode.“ Zato pa rabi socializem obširne in temeljite priprave in mora preveti vse sloje, ne samo delavstvo, tudi meščanstvo. Tako Knaflič. Za me je vprašanje: ali pride meščanski sloj direktno k socializmu, ali pa bi bilo laže pripraviti meščanstvo za socialno pravičnost in moderno, resnično demokratičnost potom realizma, kakor je to pri češki socialistični stranki. Kakor sem že omenil je zadnji del Knafličeve knjige najlepši in najglobokejši. Vrednost je v tem, da pisatelj ni ostal pri teoriji sami na sebi, temveč uvažuje o pomenu teh teoretičnih nazorov in smeri za našo politiko. To je lep del s 1 o-venskega političnega programa. Za zaključek ne morem reči drugega: naj Knaflič nadaljuje! Praga. Radovan Krivic. Pravo. K jubileju občn. državljanskega zakonika. Redek jubilej slavimo letos v naši monarhiji, in dejstvo, da je poteklo dne 1. junija stoletje, odkar je naš občni državljanski zakonik v veljavi, ne sme za nas ostati vsakdanji dogodek. Cesarski patent Franca 11. odrejuje z dnem 1. junija 1811, da veljaj od l.jan. 1812 naprej za vse avstrijske provincije nemške dežele, razun Ogrske in poslednji pripadajočih zemlja „občni državljanski zakonik“. Zasluga, da se je ta kodificiral, ne gre v toliki meri cesarju Francu 11., nego njegovima prednikoma Mariji Tereziji in Jožefu 11. L. 1773. je sklicala Marija Terezija v Brno komisijo znamenitih pravnikov s Češkega, Moravskega, iz Slezije, z Nižje- in Gornje Avstrije, Štajerske in tedanje Sprednje Avstrije ; zbrani komisiji je dala nalogo, da kodificira privatno pravo ter napravi na ta način konec tedanji splošni razoranosti v tej pravni stroki, oni nesigurnosti, ki je bila nastala posebno vsled recepcije rimskega, kanonskega, langobardskega in partikularnega prava. Pri kompilaciji našega o. d. z. so si pridobili posebne zasluge znani profesor praške univerze A z z o n i, nadalje dvorni svetniki H o 1 g e r. Horten pl. Z e n g e r in pl. Keess ter slednjič znani učitelj naravnega prava baron Martini. Komisija je sledila komisiji in po 38 letnem delu je slednjič stopil o. d. z. v veljavo, pridobivši si najvišjo sankcijo cesarja Franca 11. V primeri z obema sovrstnikoma svojima, z francoskim „Code civile“ (pozneje Code Napoleon) in nemškim „Preussisches Landrecht“ ima naš o. d. z. v laiku razumljivem tekstu svojih 1502 paragrafov vendar nekaj patriarhalnega na sebi. Radi lepega jezika svojega (mislim na avtentični nemški tekst) je zakonik vsakemu, kdor ga čita, lehko razumljiv; nič zveriženega v nasprotju z modernimi kodifikacijami ne najdemo v njem! Malo stroga je pač sodba stokovnjakov-pravnikov, posebno ona znanega romanista S a v i g n y j a, ki pravi, da ni naš o. d. z. nič drugega, nego „izvleček iz rimskih institucij“. Nekoliko — morebiti preveč — norm iz kanonskega prava in mnogo misli iz nemškega prava je re-cipiranih v našem o. d. z. Ne oporekamo dejstvu, da je bilo obzorje francoskih kompilatorjev „Code civile“ (Code Napoleon) mnogo širše, saj so možje kot Cambaceres, Tron-chet, Portalis, Maleville pod vplivom revolucije in tedanjih francoskih razmer vživali mnogo večjo svobodo. A vsakdo mora priznati, da je naš o. d. z. popolnoma zadostoval zahtevam tedanje dobe, dobe Franca II. namreč. Tekom stoletja se mnogo izpremeni, in da so se v minulem XIX. stoletju popolnoma predrugačile posebno razmere na gospodarskem polju in v javnem življenju, je vsakemu znano. Ni se torej čuditi, če danes smelo trdimo, da se je naš o. d. z., če že ne preživel, pa v s a j postaral, in upravičeni se nam dozdevajo glasovi v strokovnih revijah in dnevnem časopisju, kličoči po reformi našega privatnega prava. Hočem navesti le nekaj primer, ki osvetljujejo v dovoijni meri potrebo reform zakonika. Nič kaj časten stigma za našo zakonodajo je zakonsko pravo (§§ 44—136). Nobena evropska država nima tako zastarelega in starokopitnega zakonskega prava ko Avstrija. Zakon, sklenjen med možem in ženo katoliške vere, je neločljiv, bazira na cerkveno-zakra-mentalni podlagi (§ 111). Kaj čudno se glase v zakoniku nadalje določbe o pravicah staršev do otrok (§§ 137— 136). Tu zopet rad podpišem zgoraj omenjeno mnenje jurista Savignyja, kajti posamezni paragrafi se direktno naslanjajo na rimsko pravo, v katerem je bila družinskemu očetu dana neomejena oblast nad življenjem in smrtjo otrok. Istotako §§ 91 in 92! Malo porabni za moderne družbene razmere so nadalje §§ 825—858, tikajoči se skupne solastnine. Obligačno pravo o. d. z. ne odgovarja več današnjim zahtevam gospodarskega življenja. (Zavarovalno pravo; pravni pojmi o asociaciji kapitala in dela!) Kako malo govori o. d. z. o odškodnini. In ravno tu bi bilo potreba cele vrste novih norm, saj živimo v dobi prava in elektrike, v času, ko so premrežene kulturne zemlje z železnicami, ko vozijo po morju parniki, po cestah avtomobili, po zraku aeroplani. Navedel sem ob površnem pregledovanju o. d. zakonika le nekaj primer, a praktik, — sodnik, odvetnik — kateri ima dan za dnem zakonik v rokah, bi lehko naštel še celo vrsto drugih. — Vprašanje po reformi, če že ne popolnoma novi kompilaciji o. d. zakonika, je postalo vkljub dodatkom in naknadnim odredbam nad vse pereče. V novi o. d. zakonik spada zlasti vrsta novih zakonov, katerih v sedaj obstoječem ne najdemo; treba bo nadalje misliti na dejstvo, da je interpretaciji zakona v marsikaterem paragrafu prepuščeno preobširno polje. Slavimo danes jubilej, stoletnico celö! In kakor želimo starčku, kateri je doživel redko starost stotih let, navzlic našim „čestitkam“ kot dobri ljudje miru in počitka, tako upamo tudi povodom tega jubileja, da se ustvari sveže, časovnim, kulturnim in gospodarskim razmeram odgovarjajoče privatno pravo. Da se te želje naše ne vzamejo še tako kmalu v uvaževanje in pretres, na to smo lehko vzpričo žalostnih političnih in kulturnih razmer v Avstriji pripravljeni. Anton Kosi. -jÄifiSe, «»»Vi IlW*)W4 jua *«11® mmšmm M »N mi: i <8 ii,vk; i' .’■?■ .-if fi ii hiA, :■ 'rv *• ‘hM mm) asa®