Smrtin jok. pdrkuj, kolovrat moj, zdrkuj, TKodelja urno v nit se snuj, Da Anka rjuh dobila bo, Pred pustom se možila bo!« To babica jim govori, Pri vnukinjah prede sedi. Kar starki se stemni obraz, In spet prične čez majhen čas: »Nocoj je ravno dvajset let, Kar moj soprog zapustil svet; In predle smo prav kot nocoj, Bilö je nas precejšen broj. A zunaj je polje in breg Pokrival sipast, debel sneg, Kar oglasi se zunaj stok, Glasi se kot otročji jok. In gane dedu to srce, Po koncu plane, gledat gre . . A zdajci ti utihne jok, In bled se vrne moj soprog . . Upada, hira odsihdob, Dokler ga ne zagrne grob: Smrt ono noč ječala je, Da deda ven speljala je; In zunaj segla mu v roko, Polila z mrzlo ga vodo . . . Pred smrtjo malo je dejal, Da to je bil bolezni kal.« Še starka dobrotne konča, Cuj, zunaj čudno zajavklja. Predlce prejo popuste In k starki vse za peč zbeže. Pa jok postaja bolj glasan, Otožen, mil in čisto znan: »Izmed sosedovih otrok Prihaja gosto tak-le jok!« »Predice, ne! le ven nikar, To smrt je, ali drug slepar.« Tako jim starka plašna de, Ko vse le vanjo se tišče. In jok milejše se glasi, Da Anki se srce topi: »To je sosedovo dekle!« In stopi, okno si odpre . . . »Joj!« — kaj jo ploskne preko lic? To roka je — iz zgolj koščic; Z vodo jo mrzlo poškropi, In groze Anka prebledi . . . Več čuti zunaj ni glasu, Predice vse molče strahu; In Anki še bledi obraz, Še za pečjo jo stresa mraz . . . Prirodo vigred poživi, Le Anka v postelji leži. In ko pšenica v klasje gre, Nesrečni Anki smrt zvone. A. H. Umetnikova mati. (Slika. — Spisal Vladiboj.) I. fober streljaj od lepe Florence so ob reki Arno grofje Sorteiii že od nekdaj svoj stan. Bil je to krasän grad, stoječ v sredi velikega, umetno z različnimi napravami olepša-nega parka. Ko si si bil ogledal znamenitosti florenške, divil se krasni stolnici »Santa Maria del Fiore«, in vsaj še nekaterim drugim izmed ostalih sto in dvainsedemdeset cerkva florenških, stopil si v palači »Uffizi« in »Pitti«, prehodil njunih devetsto soban, krasni vrt Boboli ter se vtopil na tem potu globoko v spomine na davno, za Florenco tako slavno preteklost. V galerijah obeh prejšnjih palač si videl najlepše umetnine krščanske umetnosti, kakor je Rafaelova »Madonna della Sedia«. Naposled si opazoval po ulicah hodeč živahni italijanski živelj in blagroval bogataše, ki si morejo staviti take krasne palače, ka-koršne se vidijo le v Florenci, »da, po pravici, vzklikneš, imenujejo jo : La bella Firenze.«— Naveličaš se mestnega hrupa; miru in tihote iščeš. Kako vabljiv je ta skrbno gojeni drevored! Skoro nevede prideš po njem v Sortellijev park. Žal, da nisi prišel na ta krasni vrt po noči, kadar obseva bleda luna okolico s čarobno svetlobo in riše čudne sence, kadar se belo grajsko poslopje, zidano v staro-normanskem slogu, s svojimi mnogimi stolpiči odseva ljubko v valovih reke Arno. Da, videč to, ne bi se čudil, da so grofje Sorteiii bili vedno blagi možje, vneti za vse blago in lepo, kajti v takem kraju rojeni in vzgojeni, učili so se od mladega ceniti lepoto naravino in ljubiti umetnost. Mladi grof Sorteiii je bil izgubil v nežni mladosti svojega očeta. Tem bolj se je torej oklenil matere in jo res prav odkritosrčno ljubil. Kakor njegovi pradedje, tako je tudi on umetnik— spreten slikar. Sedaj sedi, kakor običajno proti večeru, v svoji delalnici, od koder se nudi očesu krasän razgled čez reko in rodovitno ravan tje gori proti severu do sinjih gora apeninskih. Zavesa pri oknu je na pol pritegnena, in radovedno uhajajo solnčni žarki pri odprtini v sobo in padajo na sliko, ki jo je bil prav sedaj dovršil. Še sedi pred njo s čopičem v roki in zamišljeno zre, z zadovoljnim smehljajem na ustnih, v milo obličje krasne Madone ; umetnik je vlil tej glavi nepopisljivo milino v obraz. Z njega odseva neizmerna ponižnost, svetost in sreča. Amadej odloži čopič in vstane. Krasän mladenič je. Kaka vitkost v rasti! Obraz mu je nekoliko podolgovat, malo bled, a zdrav. Iz črnih očij mu žari ogenj svete navdušenosti. Dolgi temni lasje mu padajo valovito čez tilnik. Res lep mladenič je mladi grof Amadej Sorteiii, po pravici ponos in veselje svoji materi. Mati ga ljubi kot svoje oko, skrbno vzgo-juje in tiho zanj moli. Baš stopi v sobo. Kakor sin, tako je tudi mati veličastna postava; z obraza ji sije ista milina, kot Amadeju. Ta je ne opazi — tako je zatopljen v svojo sliko. Ona stopi nekaj korakov naprej. »Amadej«, pravi poluglasno, »Amadej, ali zopet mučiš svojo glavo z nedosegljivimi načrti?« »Mati, menite-li res, da so nedosegljivi?« »Vsekako«, odgovori mu; »človek je nepopoln, obmejen, slaboten. Kako more torej vzvišene ideje, ki jih ustvarja duh, vdahniti na platno? Omejeno bitje ne more slikati nadnaravnih idej.« »Mati, in vendar se mi je posrečilo. Gledite!« Amadej stopi od slike, katero je bil dosedaj zakrival; zadnji solnčni žarki padajo nanjo. »Ah«, vzdihne mati; drugega ne more odgovoriti. Vsa osupla je. Pred njo je podoba — neizrekljivo lepa, angeljska. Oči naslikane svete deve kažejo vso moč življenja in ljubezni. A tu ni zemske nizkosti in slabosti, narava je premagana, tu vidiš vzor v čisti obliki. Okolu nje je razlit nebeško-miloben svit, in kakor bi bil angelj vanjo dahnil, zdi se, da siplje nadnaravno vonjavo. — Dolgo zreta oba v sliko, dovršen stvor človeških rok. Kake misli se pač rode v glavi ljubeči materi ob tem pogledu? Ni-li oni, ki more take ideje ustvarjati, sam vzvišen nad zemsko podlost in ničevost? In ta je njen sin, njen edini ljubljeni sin Amadej! Koliko je mladih plemičev, ki zaidejo s pravega pota in tavajo v temi brezverstva in pohotnosti; koliko, ki zgreše smoter svoj in padejo v najgrše strasti in pregrehe. Toda Amadej ? Oh, Amadej! Ni-li nedolžen kot angelj, vzvišen v svojih mislih in delih, brez greha in strasti? On ji na-domestuje moža, brata in sestro; on ji nadomestuje hčere, on je njeno veselje, njena sreča, njena podpora, njeno vse. In Amadej ? Ne upa si pretrgati svete tihote, vedoč, kake misli navdajajo ljubo mater. Neskončno srečnemu ob svojem delu je najslajše plačilo govoreče, mnogo govoreče molčanje materino. Vskipeva mu srce, in brezmejna sreča udušuje mu besede, ki hote šiloma na dan. »Dragi sin«, izpregovori naposled mati in strastno pritisne Amadeja na svoje ljubeče prsi, »storil si več, nego sem mislila, da je minljivemu bitju mogoče. In to je stvor tvojih rok: Koliko veselja mi dajo ti trenotki! Da si mogel vdahniti v ta obraz to nadnaravno svetost, to mi je porok, da i tebe prešinja goreča želja po enaki svetosti in trdno, kakor skala trdno zaupanje. Glej, Amadej, to je moja sreča.« »Res mati! Leta so že pretekla, kar nosim v sebi to sliko, in nerazrušljivo je sklenena z menoj. Kjerkoli sem bil in hodil, spremljala me je, v spanju je razsvetljevala črno noč. Mučil sem se in skoro obupal, ko nisem mogel izvršiti, kar sem videl jasno pred seboj. Danes — mati — dosegel sem svoj smoter. Glejte jo — Kraljico nebeško, Kraljico angelj ev!« »Amadej! Dragi sin! Ostani vedno tak!« — Storila se je skoro noč. V sobi je bival polumrak; toliko, da se je še videlo, kako sta mati in sin klečala pred podobo in — molila. Srečna človeka! Presrečna mati! Srce ji je reklo, da je to delo tudi njeno delo, da je sama vdahnila sinu onega duha, ki se je tako razvil, sama vsadila v sinovo srce vero nebeško, gojila in razvijala jo, kazala sinu večno-lepi vzor božje popolnosti in vzor popolnosti človeške — v sveti Devici. In sin? Dokazal je, daje razumel in slušal mater, dokazal jasno. O srečna mati! II. Prav tik veličastnega mosta »della santa Trinita« čez reko Arno stoji velika zastarela palača. Bila je nekdaj menda lepa, a sedaj seji vidi, da stanuje v njej nebrižen gospodar. Velikanska glavna vrata te palače se že več let niso odprla. Za vsakdanjo potrebo zadostuje majhen vhod na desnem, proti reki obrnenem delu poslopja. In tukaj je danes kaj živahno gibanje. Gospodje in 17* gospe, mlajši in tudi nekateri že postarani, so dohajali proti večeru k temu vhodu in izginjevali skozenj v palačo. Don Ro-drigo diFerettije napravil danes, kakor čestokrat, veselico, pri kateri je bila najzanimivejša točka — strastno igranje. — Stopimo za njim in opazujmo! V prvem nadstropju dospemo v krasno sobano. Ogledovalec, motreč poslopje od zunaj, ne bi pričakoval v notranjščini tolike dragocenosti. Bogato z zlatom obloženi svečniki razsvetljujejo magično to zbrano družbo. Velikanska, od stropa do tal segajoča zrcala odbijajo dvojno, trojno na-nje padajoče žarke. Mehki stoli, z dragim suknom prevlečene blazine vabijo k počitku. Po tleh povle-čene preproge pa ti uduševajo vsako stopinjo. To je igralna soba Dona Rodriga di Feretti. Tukaj se igra visoko, zelö visoko hazard. Igralci so večjidel plemiči — toda kaki plemiči! Plemiči po rodu in po obleki — a nikakor po duši. Mogoče, da so bili nekdaj boljši — a odkar so bili pali Ferettiju v roke, bili so izgubljeni. Izgubili so vero, izgubili nedolžnost in sramežljivost, izgubili vse, udali se strastni igri in ostudnim pregreham. To je bilo Ferettijevo delo. Don Rodrigo di Ferretti je star komaj trideset let. Stariše je spravila skrb za razuzdanega sina v prezgodnjo jamo. Rodrigo ni žaloval. — Ha! kaj to njemu! Da mu ostane le ogromno imetje! Kaj stariši! Kdo bi vedno gledal materine solze in poslušal očetov svarilni glas! »Sedaj sem prost, sedaj me ne bode nihče brzdal!« In pozabil je vse! Pozabil ljubečo mater, pozabil blage otroške spomine, pozabil molitev in padal globlje in globlje. Igra se prične. Pri posameznih mizah igrajo različne osebe razne igre. Tukaj po dva, trije igralci, tam večja skupina, vsi v igro zatopljeni. Ti sede pri bogato obloženi mizi in kramljajo, drugi pa se smeje sprehajajo po dvorani. In tako — pozno v noč. Najstrastnejše in najviše igra di Feretti. Obraz mu je bled, oko se mu iskri; roka, polagajoča svetle zlate na številke, se lahno trese. Izgubil je bil že ogromno svoto. Toda strast je slepa. »Ali se bo še dolgo za take svotice igralo ?« zahrešči naposled z votlim glasom in udari ob mizo. »Miza naj ječi pod težo zlata! Trideset tisoč na številko sedmo!« Kolikor jih je bilo zbranih v dvorani, vsi skočijo kvišku in obstopijo mizo. Tako se še ni igralo nikdar. Pietro Forni, Ferretijeva senca, stopi k njemu in mu šepne na uhö: »Bodi pameten! Ne stavi več! Danes nisi za igro!« Kakor da ne bi bil slišal tega svarila, zakriči Feretti še enkrat: »Trideset tisoč ne sedmico! Dobro?« — »Dobro!« bil je kratek odgovor. Kolo se zasuče in Feretti je izgubil. Nesrečnež istrže iz svojega zapisnika list papirja, napiše nanj dolžno pismo tridesetih t.isočev in zagolči: »Žal, ne morem več nuditi gotovine. Še enkrat trideset tisoč na sedmico. Kdor je z menoj, naj stavi!« Nič nenavadnega ni bilo, da je komu zmanjkalo gotovine in so igrali na dolžna pisma. Zato je tudi sedaj bil list hitro z zlati in bankovci pokrit. Ali — i sedaj je izgubil Rodrigo di Feretti. Ta dogodjaj hitro razprši družbo. V veliki dvorani ostane Ferreti sam. Z roko si podpre trudno glavo in mrmra polu-glasno: »Nesrečna ura, nesrečni dan, ki me je tako globoko pogreznil! Pred par trenotki še bogataš, sedaj — berač! Berač? Da berač! Celö slabši od berača. Saj ni niti to moje, kar nosim na sebi. Oh, kam sem zašel? Sam sem! Tako je; ko so me oropali, okrali, ostavili so me. Ni ga človeka, ni prijatelja, ki bi mi svetoval, ki bi mi pomagal. Sam, čisto sam!« Vrata se odprö; v sobo stopi Pietro Torni. »Nisi sam«, pravi in sede na stol. »Zdelo se mi je, da te ni preprijetno zadela nocojšnja izguba in, evo me, tu sem, da ti pomagam!« »Ne norčuj se!« jezno sikne Feretti. »Zguba moja je večja, nego morebiti misliš.« 0, jaz ničesar slabega ne mislim, marveč dobro vem, da te ne krije več ni lastna streha. Zato ti bodem pomagal.« »Ha-ha«, smeje se oni obupno. »Ti pa pomagal! S čim pa mi hočeš pomagati ? Ali imaš kaj — kar ni moje? Čuješ — česar ti nisem dal jaz iz milosti ? Ha-ha, Pietro pomagal!« »Kar je na meni, bilo je res tvoje, ali kar je v moji glavi — ali si mi to dal tudi ti?« »Torej mi hočeš svetovati?« vpraša Feretti, in žarek upanja zašije mu izočij. »Tako je; povedati ti hočem, kako vržeš od sebe beraško malho in oblečeš zopet plemiški plašč!« Feretti vstane; radovednost njegova je prikipela do vrhunca. »Ali poznaš mladega grofa Amadeja Sortelli-ja?« nadaljuje tiho Pietro in pomakne stol bliže k onemu. »Poznam, kaj ž njim?« »Ali veš, da je edini sin grofice Sor-tellijeve in dedič neštetega imetja?« »Vem, ali kaj mi koristijo njegovi ogromni zakladi?« »Kaj ti koristijo? Tvoji bodo, če ne vsi, tolikšen del pa že, da boš ostal, kar si bil, vsaj na videz bogati Don Ro-drigo di Feretti!« »Ali se ti blodi, Pietro? Še enkrat, ne norčuj se!« »Sedi, Feretti, inčuj«, nadaljuje Pietro, kakor da ne bi bil čul zadnje opazke. »Grof Amadej Sorteiii je star komaj nekaj čez dvajset. Nedolžen in neumen je, kakor sedemleten deček. Iz grada v cerkev in iz cerkve v grad — to je bila njegova edina pot. Da doma svetnike in svetnice slika in druge slične bedarije počne, to ti je drez dvojbe tudi znano. Meniš-li, da bi nama kaj škodovalo, če bi se nekoliko z nama seznanil ? Kot plemiču ti je njegova hiša odprta. Izbiješ mu najprej iz glave neumno misel, da mora tičati vedno pri zlati mamici in slikati izmišljene podobe, in pokažeš mu nekoliko svojo zbirko, ki mu bode gotovo bolj všeč od njegovih svetnic in svetnikov.« — Zloben smeh zaigra mu ob tem okolu usten. »Nadalje vliješ mu par kapljic strasti do igre v mlado srčice, in — no — in potem se zabava mladi grofic dva ali tri večere v naši pošteni družbi — ha-ha-ha, in konec tragedije je, da ga dobro oskubeva, kakor poparjenega petelina. Za epilog si pa še pristaviti utegneš golčanje in javkanje njegove stare po svojem izgubljenem sinu. Kaj meniš Feretti?« Že med govorom je meril Rodrigo s trdimi koraki dvorano. Postajal je pa od trenotka do trenotka pozornejši in naposled se ustavi tik zapeljivca. »Misel ni slaba«, pravi tiho in se ozre po sobani, »toda neizvršljiva je!« »In zakaj je neizvršljiva?« »Zato, ker je Amadej preveč od matere odvisen. Nikdar se mi ne bo posrečilo, dobiti Amadeja v svoje pesti.« »To skrb prepusti le meni, Feretti! Ne bo ni prvi ni zadnji, ki sem ga ujel na vabljive limanice. Samo znati se mora.« Dolgo v noč sta se še posvetovala hudobneža in snovala črni naklep. Zvezdice na nebu so jele ugašati, in ru- dečkast svit na vzhodu je naznanjal dan, ko sta se ločila. Počasi je Arno valil svoje vale mimo Ferettijeve palače doli do Sortellijevega gradü. Ah, ljubi valčki, zakaj niste v nočni tihoti ujeli črnih mislij zapeljivcev in na svojih hrbtičih jih rahlo ponesli na tanko uho ljubeče matere? — — — III. Preskočimo nekaj let! V lepi Florenci je še vse, kakor je bilo nekdaj. Tudi Ferettijeva palača stoji še, in še je Don Rodrigo njen gospodar. V njegovem zasebnem življenju ni videti premembe. Igra, kakor nekdaj, le s tem razločkom, da je njegov nasprotnik sedaj redno le grof Amadej Sorteiii. Torej se mu je posrečilo, dobiti nedolžnega mladeniča v svoj brlog? O posrečilo, sijajno posrečilo! Res se je moral zviti Pietro Torni mučiti neprestano, da je navduševal Ferettija, ki je hotel obupati, uvi-devši brezuspešnost svojega truda. Kajti čez leto dnij trdega dela, kakor sta imenovala hudobnika svoje početje, dosegla sta toliko kot nič. Ljubezen do Boga in do ljubeče matere je bila pregloboko vkoreninjena v blagem mladeniču. Vendar naposled vzglobi voda tudi kamen. Kako bi se tudi neizkušeni plemič mogel ustavljati silnim napadom ? Da — ko bi mu bila njegova blaga mati mogla pomagati! Toda grofici se še sanjalo ni, s kako globoko propalimi ljudmi je jel njen ljubljeni sin občevati. In ko je naposled jela spoznavati, ko je hotela stegniti svojo rešilno roko, da reši sina pogubnega prepada, bilo je že prepozno. Prepozno? Prepozno! Že je bil ponoči zasejal sovražnik ljuliko med pšenico in nadčloveško delo bi bilo, pobrati z njive vsa zrnca plevelna. Kolika žalost za ljubečo mater! Kako ji je trgalo ljubeče srce sinovo vedenje, ki je jel prezirati njena svarila, opuščati molitev in cerkev, prezirati njene solze, spočetka polagoma, s časom vedno huje in odločneje! Kaka bolest za mater, videvšo, da hodi njen sin v druščino popačenih, brezverskih igralcev! Sortellijev grad, nekdaj kraj miru in sreče — oh, kje so oni časi! — bil je sedaj kraj žalovanja in solza. Vendar mati ne obupa. Materino srce je, ki upa, toliko časa upa, da neha biti. V dolgih, mučnih nočeh, ko vidi v duhu svojega Amadeja pri pogubnih igralnih mizah, spomni se njegove mladosti. Kje je tisti nedolžni mladenič, kje njegova ljubezen do matere, kje spoštovanje do cerkve? — Oh! — tega ni več. Mesto nedolžnega mladeniča — popačen mož, mesto ljubezni do matere — mrzlota, mesto spoštovanja do cerkve — sovraštvo! Tega uboga mati ne more prenašati. Vzdigne se z ležišča. Kaka prememba! Velika, ponosna njena postava je upognena, ogenj njenih očij ugasnil, lasje osiveli. Gorje ti, Amadej! To je tvoje delo. Ne — ne, milost njemu, ki ga ljubi uboga mati nad vse! Užge si luč. V kotu sobe stoji ona čudovita podoba Amadejeva. Pred njo pade grofica na kolena in moli za izgubljenega sina — druga Monika: »Oh nebeška kraljica, pribežališče grešnikov, usmili se ubogega zapeljanega sina! Poglej z nebnih višav doli na ta stvor božjih rok, da uvidiš, kako neizmerno te je nekdaj ljubil. Pri vedi ga torej na pravo pot in varuj ga, o mati moja. Izprosi mu oproščenja grehov, vere in ljubezni do svojega sinu. Saj je bilo tudi tvoje srce polno žalosti, torej se ti smilim v bridkosti. Saj si videla mojo grenko žalost, saj si videla moje solze, katerih je kanilo brez števila čez moje lice. In moje težavne poti poznaš, po katerih sem iskala svojega sina. Le ti veš, kaj sem trpela, ko sem vstopila v hišo zapeljivčevo in na kolena padla pred groznim človekom, ki meje pahnil mrzlo od sebe. Skala bi se orae-čila, ta človek se ni omečil. O koliko sem prosila sina — otroka svojega, njega, ki je bil moje življenje, moje vse tukaj na svetu. Ugrabili so mi ga. Dala bi svoje življenje zanj. — — Pa saj še ni izgubljen. Saj si ti, nebeška Mati, moje upanje. To krasno podobo, dokaz njegove goreče nekdanje ljubezni do tebe, darujem ti — o nebeška mati, ne zavrzi je!« * * * Stranska kapela cerkve svete Anun-cijate, imenovana »deli' Annunziata«, je dobila pred nekaj tedni nov okras, lepo podobo Matere Božje. Lepota te podobe je bila res nepopisna, in glas o njej se je raznesel hitro po Florenci. Tolpe ljudij so prihajale neprestano proti imenovani cerkvi, mnogi iz gole radovednosti, da bi videli slavljeno podobo, mnogi pa tudi iz pobožnosti, obiskat v Florenci že itak visoko čislano kapelo svete Anuncijate. Ljudska govorica je, kakor o vsaki znameniti stvari, tudi o ti podobi splela čudne reči. Govorilo se je o nji to in ono, gotovega povedati pa nihče ni vedel. Dognali so le toliko, da je lepo podobo imenovani cerkvici darovala neka plemenita gospa. Zakaj in katera gospa, tega ni vedel nikdo, dasi so se mnogi prizadevali izvedeti stvar. Krasna podoba in pa glas o njej je jel zanimati tudi višje kroge. Kajti čim dalje je bila podoba v kapelici, tem bolj so jo hvalili in se k nji zatekali v raznih potrebah. Ko je v Florenci o podobi že vsako dete govorilo, pride vest naposled tudi Amadeju na uho. Odkar je bil pal grof Amadej Sorteiii Ferettiju in njegovemu drugu v roke, bil je redno vsak dan njegov gost. Kakor običajno pri novincih, igral je tudi Sor- telli od začetka jako strastno. Pietro Tornijev načrt se je bil izpolnil do pi-čice. Feretti ni plačal samo svojega dolga z Amadejevimi zlati, — ostalo mu je še toliko, da je pogumno gledal v bodočnost. Da se Pietru Torniju pri tem ni slabo godilo, umevamo. Tudi danes igrajo. Amadej izgublja neprenehoma. Le kak mal dobitek je njegov; večje svote gredo redno v Fe-rettijev žep. »Danes nimate sreče, gospod Sorteiii«, pravi Feretti in pomenljivo pogleda Pie-tra. »Igrajmo više!« »Danes ne igram več«, bil je odgovor. »Kaj tako na kratko? In vi, gospod Sorteiii ? To ni vaša navada! Poskusite še enkrat više,« sili Feretti. »Kakor sem rekel, ne igram več!« »Pa končajmo, če ni drugače«, odgovori Feretti in se vzdigne, »upam pa, da bodete jutri boljše volje.« Novi gostje vstopijo. Govor se suče o tem in onem. »A propos«, pravi eden izmed novo došlecev, ozrši se v Amadeja. »Za umetnika, kakor ste vi, gospod Sorteiii, baš prav! Jaz seveda tega ne urnem.« »Kaj, gospod Gini?« vpraša radovedno Sorteiii. »Ali se še pečate s slikarijo?« Temna senca pokrije Amadeju obraz. »Slikal sem, bila mi je nekdaj slikarija največje veselje.« »Izvrstno, bomo vsaj izvedeli, ali je kaj istine na ti stvari, ali ne. Vidite, po vsi Florenci se govori o neki čudoviti sveti podobi v kapeli ,dell' Annunziata.' Baje je nadnaravno lepa.« »Ah, ljudstvu je kmalu kaj lepo«, odvrne Amadej. »Ne, ne, gospod Sorteiii«, ugovarja Gini, »tudi višji krogi se že zanimajo za to podobo in se ne morejo dovolj pohvalno izreči o njej. Baš zato bi mi bilo j ako ljubo, ako bi blagovolili ogledati si jo vi kot strokovnjak, in izreči svojo sodbo!« »No, če nimate večje želje, to vam rad izpolnim, gospod Gini; še nocoj jo grem gledat!« »Nocoj! Mrak je že in kapela bo temna. Raje po dnevu!« »Če je podoba res tako lepa, kakor se govori, lepa je tudi pri luči. Sicer pa po dnevu tudi lahko pogledam.« Amadej odide. Čudno mu je v srcu, skoro bi dejal, mehko. Nehote se spominja onega večera, ko je bil dovršil svojo Madono in jo pokazal materi. »Oh takrat bil sem srečnejši! Veselila meje narava in njena lepota, takrat sem mogel vzvišene ideje vtelesovati na platnu. Pa — kje je li ona Madona? Ha, ha, bil sem otročji, takrat, seveda, hodil sem rad v cerkev. In vendar — zakaj sem bil v svoji veri in nedolžnem veselju srečnejši? Zakaj me sedaj vedno tlači mora življenja ? Zakaj me vzvišeno, lepo nič več ne veseli? Vera, moja vera, kje je? Saj sem zajemal iz vere svoje ideje: sedaj je nimam več. Nekaj mora vendar le biti ta vera! Kako krasno je bila moja Madona slikana v verskem mojem čustvu! Oh, kako sem bil srečen! Sedaj je ne bi mogel naslikati za ves svet ne. Zdi se mi, da je moja glava prazna, odkar sem od sebe vrgel vero. In kaj še ljubim sedaj? Mater? Dobre prijatelje? Moj Bog, kam sem zašel! O da bi mogel nazaj! Pa kje sem sedaj? Ali si upam z mirno vestjo stopiti pred obličje materino, ki sem jo tako globoko žalil? — — Beži — beži — bedarija, druzega nič, to so le še spomini otročjih let. Kdo bi sem jim udajal? In vendar je li to vse nično? Vse, kar me je nekdaj nauduševalo ? Ne — ne, pač pa je v meni--toda na mestu sem —« Amadej vstopi. V cerkvici je skoro temno in prazno. Le sem in tja kleči kaka pobožna oseba in njeni vzdihi udarjajo mu na uho. Zdi se mu, da ga karajo: Prijatelj, kako prihajaš ti na ta sveti kraj ? Ne oskrunjaj ga! Tesno mu je pri srcu. Strahoma se skoro bliža kapelici. Rudečkasta svetiljka razliva svojo čarobno svetlobo po njej. Ena sama oseba kleči pred altarjem čudovite Matere Rožje. Amadej stopi bliže. Kakor očaran obstoji. — Svetiljke svit pada naravnost na obraz krasne Madone. Čim dalje jo gleda, tem bolj se mu topi srce. Spozna jo, da je njegova, noge se mu jamejo šibiti, nehote sklene roke k molitvi in glasno vzdihnivši pade na kolena, nepremično zroč na sliko. Glasni vzdih prebudi pred njim klečečo gospo, ozre se, in gospa Sortellijeva spozna svojega Amadej a. »Amadej! Ti tukaj ?« vzklikne nehote glasno in se skloni. Kakor iz sanj prebudi Amadeja materin glas. »Mati — oh — mati — oprosti mi!« Presrečna mati zre v svojega sina. Kako ne bi mu odpustila? Saj je bila izpolnjena njena edina želja, najti izgubljenega sina, privesti ga na pravo pot. Pozabljene so noči brez spanja, pozabljene solze in tuga — in srečnejša, kot takrat, ko je bila slika izdelana, padeta oba pred sveto podobo na kolena in se iz dnu srca zahvalita sveti Materi, da ju ni zapustila. * * * Strast Amadejeva je bila s tem premagana. Plemenita čustva so se polastila z nekdanjo močjo njegovega srca. Spoznal je prepad, nad katerim je bil, studilo se mu je njegovo početje in bridka žalost se ga je polastila. Tu je mati v britkih trenotkih stopala k njemu in mu pregnala morečo otožnost. Zopet se je lotil slikarstva, čopič je oživel v njegovih rokah. Prva slika, katero je dovršil, predstavljala je njegovo lastno mater — a kakšno? Umetnik ji je ovil glavo z vencem neumrljive slave, kakor ji je prej ovijal glavo s trnjem. Ko jo je moglo pozneje ogledovati tudi občinstvo, imenovalo jo je: »Umetnikova mati«. Zimska noč. (Slika iz vasi. — Mb s^|fff|rak je počel zagrinjati belo zemljo T v svoje črno zagrinjalo. Iz težko s snegom založenih vaških dimnikov se dviga dim visoko pod oblačno nebo. Mrzleje postaja. — Otroci, ki so se dričali celo popoludne gori na klancu konec vasi, poberö svoje sani in hite kričeč domov, da si ogrejejo premrzle ude in rudeče nosove. Vedno bolj se temni v vasi. Motno svetijo lučice skozi zamrzla okna. Z zvonika zadoni zvon na čast sv. Florijanu. Daleč na okolo se razlega zvonjenje po čistem, mrzlem vzduhu. Mladi hlapec vstane od večerje, obleče gorko suknjo, dene na glavo polhovko in pred hišo veselo zauka v znamenje, da gre v veselo druščino, na prejo. Saj je pa tudi v resnici kaj prijetno in domače biti v gorko zakurjeni sobi v veseli druščini. Po snažnih klopeh sede mlada, vaška dekleta; vsaka ima svoj kolovrat pred seboj in brzo ji teče nitka med prsti. Pri peči, veliki kot ovčji hlev, sede vaški fantje, pušijo iz malih pipic in veselo se zasmejejo, kadar jim pove sosedov strijc Matevž kako osoljeno. Gori na peči pa imajo otroci in stari ded svoje visoko, častno mesto. Hišna gospodinja ponuja gostom kuhanih hrušek in krhljev. Pri drugih jih le malo razpeča, ko pa pomoli skledo gori na peč med mlado družino, izginejo takoj vsi repi iz sklede in nazadnje se še celö zla-sajo, kdo bode popil sladko hruševko. Kmalu se otajajo tudi mrzli jeziki in veselo kramljanje preneha le, kadar prične kdo kako pesem. Spisal Joško.) Lepo doni narodna pesen po prostorni izbi, prodre zamrzla okna in se razlega daleč tja po vasi. Prijetno se slišijo mehki, dekliški glasi. Tam okolo peči pa bobni mogočni bas iz močnih fantovskih prsij: stara peč je v nevarnosti, da se podre, kot zidovi Jerihe. In ko se pozno ločijo od gostoljubne hiše, vstopijo se še enkrat fantje tam na sredo poti in za odhodnico doni po tihi vasi: Nocoj, nocoj je lep večer, En lep večer, 'na lepa noč. Mi lun'ca sije celo noč, Da men' zaspat1 ni moč. Oblačno nebo siplje zopet goste snežinke na zemljo. Vse je potihnilo po vasi. Se psi, ti zvesti čuvaji, so se poskrili po svojih ležiščih. Lačna lisica se priplazi v vas, da bi dobila kaj za zobe. Varno postoji tam pri kozolčku in skrbno posluša, če ni kje kakega sovražnika. Tudi boječi zajec se bliža vasi, da bi dobil kje kako drevesce, katero bi oglodal. Toda strah njegov je večji, nego pogum in glad. Tam z jablane se je usulo malo snega, in dolgouhati junak že beži v brzih skokih nazaj proti gozdu. Gori pod slamnato streho tik dimnika se tišče vrabci tesno drug drugega, da bi se tako zavarovali proti mrazu. Eden bolj predrzen od drugih je zletel celö v dimnik. Tu včasih zadovoljno počivka, češ, da se mu dobro godi na gorkem, dasi črnem kraju. Tako je življenje v mrzli, zimski noči. Rom« (Prizor. — Spisal fil |§fani sem prebil počitnice na otoku ^barbanskem, v zavetju staroslovi-t tega svetišča Matere Božje. Imel sem že drugič redko srečo, da sem bival blizu božjega hrama: predlanskem v globoki Italiji ne daleč od Rima, lani v domovini slovenski. Ves čas so dohajali romarji na Bar-bano po mir in tolažbo, »ki nima ju svet«. A ti romarji so bili vrlo razno-lični ljudje: gospoda pa delavci, bo-gatci in ubožci, zdravi in bolni, pobožni in — brezbožni. Nekega dne sem ostal čisto sam na otoku. Zjutraj se grem sprehajat na molo. Nenavadno rano je voda zalila tisti dan lagune. Sedem na kamenite stopnjice, ter naslonivši knjigo na koleno, zatopim se v čitanje. Čez malo minut zagledam izza grajskega obrežja čolnič, ki se je urno bližal Barbani. »Morebiti so v čolnu romarji«, dem sam sebi. Počakam nekoliko z mašo. V istini sta bila v čolnu dva romarja, raznolična po zunanje: eden njiju je bil širokopleči veslar, krepko je potiskal vesli proti valovom, ki so mu nagajali od vseh stranij; drugi je bil vitek gospodič, ki je rahlo sedel na blazinatem stolcu. Veslarjeva uboga odeja, slabo obuvalo, obraz zagoreli, gube na čelu, žulji na roki — so govorili glasno, da njemu ni tekla zibelka pod eno streho z drobnim gospodom. Zagoreli obraz ni bil morda nikoli lep, toda krasilo ga je drobno a živo, svetlo oko, iz katerega je odsevalo živo veselje, in neupogljiv pogum. Ko se je zasmejal veslar, smejalo se je ž njim tudi oko. Poleg sebe je imel nekaj v ruto zavitega. Kdo ve, ali ni bil notri kos sira in polente! Gospodič pa je nosil lahno progasto odelo, ki se je podajalo lepo njegovi vitki rasti. Poznale so se mu sicer že raze na čelu, a bil je vendar lep mladenič; videlo se mu je, da se tega zaveda. Lasje so bili gladko počesani po visokem čelu, skrbno razdeljeni na dve strani, brada mu je bila še šibka; v i r j a. dr. J. Pavlica.) drobni, bledi desnici je vrtil pleteno pal-čico, v levi je držal cigareto, poleg sebe solnčnik in daljnogled. Oziral se je na desno in levo, a videti ni bilo, da bi mu počivalo oko niti na polukrogu sinjih planin, ki so žarele v jutranji zarji, niti na kraških pečinah, ki so kipele proti nebu v modri temačini, niti na otoku Matere Božje. Pogledal sem mu v modre, velike oči: punčica motna, pogled negotov, oko trudno. Zdelo se mi je, da je trikrat zdehnil malo da ne zaporedoma. Veslar dožene čolnič do kraja, vabeč gospoda, naj izstopi. »Dobro jutro, častiti gospod!« Te besede veslarjeve so veljale meni, sedečemu na molu. Ozre se na-me i mladi gospodič, a pozdravi me ne. Saj me niti poznal ni! Izstopivši je hitel urno po rosni poti v skromno barbansko gostilno. — Veslar pa pripne čolnič za kol in odide v — svetišče. Jaz sem pohajal še četrt ure po molu, a potem odidem v riznico (zakristijo). Čvrsti veslar je klečal pri spovednici. Razumel sem, česa bi rad dobra duša. Po spovedi se mi pride zahvalit in začne govoriti: »Gospod, vedno pravim, da z nami ne bode nič: delamo od zore do mraka, a ne molimo nič. Boga mi težaki malo pomnimo. Ob nedeljah bi sicer utegnili, ali tudi tedaj nam nagajajo posvetne misli. Ne vem, kam pridemo po tej poti. Molite vi za nas!« Milo je bilo slišati tako obtožbo. Prepričan, da je Oče nebeški že odpustil dolge temu skesanemu dninarju, priporočim mu kratke molitve; a ob nedeljah, ko sleče delavniško obleko, naj sleče i delavniške misli. Tako mu bode srce vsaj nekaj ur na teden pri Stvarniku, ki je ustvaril srce človeško po svoji podobi. V tem času dojde i mladi gospodič v riznico ogledovat raznovrstne glave grajskih patrijarhov in barbanskih upraviteljev iz davno minule prošlosti. Ko mu je kaka brada ugajala, pogladil si je še svojo. Ko je uzrl lepo počesanega franjevca, potegnil je z glavnikom po laseh. Včasih je zmajal z rameni pa zdehnil. Iz riznice gre v cerkev, odtod na dvorec ogledovat plošče-zahvalnice, razobešene po stenah. Tako se je zabaval tudi med sv. mašo, med katero je bil obhajan priprosti mož: ta je težko zadrževal solze samega veselja. Po sv. opravilu najdem gospodiča na trati s paličico v roki, ki je pušeč zrl v živinče, pasoče se pred njim. Tedaj pa začuje petje izpred gostilne. Mahoma zavije na ono stran, kjer zagleda gostil-ničarjevo bodro hčerko. Oko se mu je zabliskalo, noge zašibile, neprestano je vrtel paličico v roki, zroč z debelimi očmi zorno mladenko. Obhodil je vse poslopje, da bi ji prišel bliže, a sramežljivo dekle se je izgubilo — ni vedel, kam. Obstal je na molu, motreč tamošnji neotesani kip nebeške Device. Sedaj pa potegne ročno knjižico in se loti pisati. Kdo ve, ali ni pisal sam svoje gorje, hvaleč lahkovernemu človeštvu svoje »plemenite« vzore! Očito sem videl, da je dvakrat zdehnil v omenjeni kip . . . Sedaj pride veslar iz cerkve. Pristopi h gospodiču, govoreč mu ves vesel: »Gospod doktor, ali ni lepo tukaj?« »Prekrasno v istini! (Gospod doktor je govoril po sekiricah, naglašajoč čudno vsak zlog posebej.) Otok zelen, v sredi lagun! Da, da, to je res romantično. Jako mi je drago, da sem došel semkaj. Bil je zame pravi užitek.« »Jaz pa dohajam že dvajset let vsako leto, pa tudi še bodem, dokler mi Bog ohrani zdravje. Brez milosti božje nismo nič na tem svetu, gospod doktor.« »Ali imate morda vi tako obljubo?« »Obljube ne, gospod, potrebo pa.« »Ali veste vi, čegavo je ono dekle, ki je ravnokar pelo na glas?« vprašal je gospodič po sili ravnodušno. »Tega vam pa ne vem povedati, gospod doktor!« odgovoril je razumno veslar. Pomolčita nekoliko. »Sedaj paodidemo, kadar želite, gospod doktor,« začne zopet veslar. »Da, da! Toda bodite tako mili in pojdite po solnčnik v gostilno.« Ko se je vrnil veslar, sede gospodič v čolnič na blazinati stolec, razkrije solnčnik in razvije — »Wiener Tagblatt«. Veter, ki jima je poprej pihljal od zadej, vel jima je sedaj ravno nasproti. »Slab veter, nama ni sreče!« opozori gospodič. »Nič ne de«, odvrne veslar. »V tri-četrt-uri sva v Gradu.« Tedaj prime krepko za vesli, odkloni čoln od kraja in odvesla proti vetru in toku čez modro valovje. Jedva sta bila od kraja, potegne gospodič daljnogled in upre svoje oči na okno, kjer ga je bilo poprej očaralo žensko bitje. Na to kmalu zopet pospravi to orodje. Gledal sem tudi jaz za njima z drugega okna in sem videl, da je vitki gospodič rahlo sedel, ko poprej. Tedaj dvigne glavo izza časopisa in — zdehne. Potem pa nisem več gledal za njima. — Radoveden sem vprašal o priliki prijatelja, ali narava tvori ljudi toli raznovrstno, ali odgoja. Prijatelj mi je zatrjeval, da odgoja. Iveri. (Piše Velimir.) V. Domišljavost. pprehajata se. Pot vede mimo poko-'f?pališča. »Milka! Nikar ne hodiva mimo pokopališča!« »Zakaj ne, Berta?« »Oh, to me vselej spominja smrti.« »Pa kreniva po ti poti!« * * * »Kaj meniš, Berta! Kako bi ti ukrenila, ako bi te popustil tvoj Zorko?« »Oh, Milka, najraje bi umrla!« VI. Kod je ljubezen? »Prijatelj! Kako misliš; ali je še kaj ljubezni na svetu?« »Dosti. Ali meniš morda: resnične ljubezni?« »Te, te, menim.« »Oh, te pa ni dosti.« »Pač! Ljubezen do naroda je resnična, čista ljubezen.« »Cista ljubezen? Povej mi, ali spadam jaz k narodu, ali ne?« »Čemu vprašaš? Saj sva oba vneta narodnjaka.« »Zato vprašam, ker se mi čudno zdi, zakaj bi me nekateri narodnjaki sovražili, ako bi bila njih ljubezen do naroda čista ljubezen.« VII. Brez srca. Sin piše materi: »Predobra mati! Do vas se obračam. Srca očetovega si ne upam ganiti. Pošljite mi kaj ! Na tem sem, da zastavim zimsko suknjo. In zdaj je zima. Pod streho imam stanovanje, bolj luknji, kakor sobi podobno. Drv nobenih. Zebe me v roke, da ne morem več pisati . . . Vaš hvaležni Anton.« * * * Mati odgovarja: »Preljubi Tonček! Kako se mi smiliš! Zadnje beliče ti pošiljam. Šmarna tolarja, predrag spomin svoje birmanske botre, zastavila sem za-nje. Bodi varčen! Ne pozabi Boga in moli zä-se in za nas. Oče ni hud na-te: le nevoljen je, da še zdaj nič ne služiš. Pa že šesto leto si na velikih šolah. Žalarjev Jožek pa je že dve leti na službi in že pomoč domov pošilja. Še ti pojdi v semenišče, in vse bo prav! Tvoja otožna mati. * * * Bilo je zvečer v veseli družbi. Anton je dobil priporočeno pismo. »Fantje! tega-le bomo nocoj.« Ali tudi še drugega ni bilo dovolj. VIII. Uj — aj! Deva pogleda pri oknu na dvorišče. »Uj, mama, kako grda žival je to!« Bila je žival z- rilcem. * * * Pri obedu so. »Aj, mama, kako lep košček je to!« Bil je košček svinjine. IX. Objesten slikar: »Evo vam, gospica, Rafaelove Sikstin-ske Madone! »Ah, ah, krasno, divno! Počakajte vendar, da se je nagledam ... Ta veličastnost in ta miloba, kdo bi je ne občudoval? In koncepcija sama! Pa ta tehnična dovršenost! . . . Kaj pa še ko-lorit! . . .« * * * »Oprostite, gospica! Slabo vidim. Prej nisem imel naočnikov. Ona-le je Rafaelova; ta je le slaba kopija mojega učenca.« X. „Iz principa." Marko: »Preberi, preberi ta članek ! Dolgo že nisem bral kaj takega.« Zorko pogleda na naslov listu: »Tega lista ne berem.« »Zakaj ne?« »Iz principa ne.« »Kakšen pa je tvoj princip?« »Tak, da tega lista ne berem.«