SVOBODNA SLOVENIJA LETO (AÑO) XXXIX (33) Štev. (No.) 21 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 29. maja 1980 BOJKOT OLIMPIJSKIH IGER Ob dnevu vojnih in revolucijshih žrtev Pred 35 leti, ko je bila v Rimu ob koncu 1. 1945 tik pred izidom prva naša begunska tiskana knjiga Koledarček slovenskih emigrantov za 1946. leto, smo v njej določili 1. junij za „spominski dan slovenskih mučencev“, ki ga je nato tedanji predsednik Narodnega odbora dr. Krek uzakonil za vso slovensko emigracijo. Ta dan naj bi bil spomin na vse tiste naše narodne mučence, ki so postali žrtve sovražnih okupatorjev in komunistične revolucije v Sloveniji, ko so narod v največji njegovi stiski pognali komunisti še v bratomorilni boj. In to po Leninovi strategiji, da je treba „imperialistično vojno spremeniti v meščansko razredno vojsko“ in po Stalinovem pozivu, da je prišel trenutek, ko je treba „braniti Sovjetsko zvezo, domovino tudi slovenskih komunistov.“ Tako smo Slovenci v teh novih „letih strahote“ bili pahnjeni med dve mlinski kolesi Smrti, ki sta trli slovenska življenja v desettisočih na vseh krajih bedne Evrope, tudi severne Afrike in evropsko azijske Sovjetije. Tja jih je raz-viharila bojna vihra kot prisiljene vojake nemške in italijanske vojske, kot ujetnike in deportirance na prisilno delo pod padanje bomb, na koncentracijska taborišča političnih in preseljenih oseb na eni strani; na drugi pa so padali kot žrtev subverzivnih atentatov na naše najodličnejše ljudi, pod noži klavcev celih družin, posameznikov in celo v skupinah s streli v tilnik, padajoč v Krimskei jame, Moizeljske 'in Jelen,-dolske zemeljske razpoke; po končani vojni pa v desettisočih samo v enem mesecu, v tem juniju pred 35 leti, ko je bila uničena slovenska nai-odna vojska. Tako so umirali v teh letih naši ljudje kot borci, prostovoljni v domobranstvu, ali prisiljeni in pognani v prve vrste v partizanih; po „taboriščih smrti“1 v fašističnih na Rabu in nacističnih v Dachau in drugod po svetu, po afriških puščavah in v snegu pred Leningradom, Moskvo in Stalingradom; med vojno in revolucijo in tudi po njej ■— v emigraciji —, ki ju je povzročila revolucija. Vsega tega se spominjamo na dan „slovenskih narodnih mučencev“ prvega junija v letu, vseh, ki so umirali nenaravne smrti v onih strašnih letih zato, ker so bili Slovenci in tudi, ker so se upirali brezbožnemu komunizmu, ki se je vnovič izkazal kot največji „sovražnik slovenskega naroda“. Vsem tem narodnim mučencem je posvečen ta naš skupni, vseemigracijski spominski dan, ki ima zdaj že lepo 85-letno tradicijo med nami in jo bo nadaljevalo, dokler bo ostal živ spomin na nje med potomci slovenskega porekla v tujini. In naša narodna dolžnost je, da ga ohranjamo čim dlje iz roda v rod. In letošnji spominski dan je prvi po smrti Tita, povzročitelja moritve slovenske narodne vojske v juniju 1. 1945 in pozneje tudi v sodnih procesih pred sodišču „narodne časti“, pred sodišči za -takoimenovane „vojne zločince“, s katerimi so hoteli še osramotiti naše najzaslužnejše može protirevolucij skega odpora komunizmu. Zdaj je že jasno, da je Tito zaukazal ta najstrahotnejši množični umor v slovenski tisočletni zgodovini. Da ga je premišljeno načrtal; zločin, ki ga je napovedal 27. maja 1945 z balkona ljubljanske univerze: „Naša peščica beguncev, izdajavcev, ki se je zatekla pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele, ne bo nikdar več videla naših lepih planin, naših cvetočih polj. Če bi se pa vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas...“ (Tito, Graditev nove Jugoslavije, I, 27). Tudi če Djilas sedaj piše, da se ne more reči, da je prav Tito osebno dal ukaz o tem pomoru, vendar odločno trdi, da se brez njegove vednosti to ni zgodilo. Zgornji citat pa dovolj jasno potrjuje, da je junijski genocid premišljen umor cele skupine naroda. Nekateri trde, da je Tito tedaj prav iz Ljubljane osebno vodil to uničevanje: vsekakor pa je, da je Tito prišel na oblast po skladovnici mrtvih slovenskih narodnih mučencev. Kljub svetovnemu hvalisanju in brez- Debata o pravilnosti ali nepravilnosti bojkota moskovskih Olimpijskih iger noče prenehati; nasprotno, se stopnjuje iz dneva v dan. Izvor debate je ravno v različnem pomovanju in odnosu do športa v svetu. Medtem ko Zapad zagovarja popolno neodvisnost športa od vsake politike in ideologije, je v vzhodnem svetu sovjetski prebivavec prežet s propagando, da sta šport in politika nedeljiva enota. Tisočkrat in še večkrat jim je bilo zatrjeno, da je vsaka športna zmaga herojske dejanje, ki prinaša slavo domovini; da so svetleči rezultati sovjetskih atletov sad političnega sistema; da je komunistična partija zaradi spodbudne športne politike vredna vsega spoštovanja. V zvezi z igrami je sovjetska propaganda hitela zatrjevati, da bodo moskovske daleč prekašale prejšnje, zato ker bodo bile pripravljene v socialistični državi. Vendar so do sedaj priprave prinesle le neljube posledice sovjetskemu človeku, Na primer, pomanjkanje nekaterih prehrambenih izdelkov od novembra 1979 naprej in drugih produktov splošne potrošnje niso v razmerju z zahtevami Mednarodnega olimpijskega odbora za pripravo moskovskih iger in s številom obiskovavcev iz drugih držav. In še druga važna točka: sovjetske oblasti so preselile iz Moskve in okolice ne samo oporečnike, pač pa tudi del mladine, da ne bi prišla v stik s tujci-turisti in se „okužila“. Ustvarili so prazno, prostrano Moskvo. Zapad je po spodbudi Washingtona začel z represalijami zaradi kremeljskega zadržanja. Kako bi pa mogle učinkovati te represalije v sovjetskem pre- bivavstva ? * 1 2 3 Dne 3. in 4. maja so se v Londonu zbrali demokratski javni delavci iz Jugoslavije — Srbi, Hrvati, Slovenci in bosansko-hercegovski muslimani — in ob tej priložnosti ugotovili naslednje: 1. Po odhodu Josipa Broza Tita s političnega pozorišča se pričakuje bistvena zaostritev političnega položaja v Jugoslaviji. 2. Reševanje problemov narodov Jugoslavije v pozitivnem smislu je nemogoče, dokler ima Zveza komunistov Jugoslavije monopol nad politično oblastjo, in dokler vsak posamezni državljan Jugoslavije ne dobi svojih pravic človeka, to je pravice do svobodnega izraževanja misli in svobodnega organiziranja političnih strank, in dokler vsi narodi Jugoslavije ne dobijo pravice do narodne samoodločbe. Zaradi tega smatramo, da je priznanje in uresničitev teh pravic prvi korak v razvoju jugoslovanskega političnega položaja. 3. Udeleženci londonskega sestanka se zavedajo, da je uveljavitev teh pravic samo prvi korak v reševanju splošnih problemov Jugoslavije. Zaradi tega bomo nadaljevali z razgovori o tem, kako se naj zagotovi enakopravna skupnost narodov Jugoslavije, v duhu pogovorov, ki so se doslej odvijali v okviru demokratske alternative. O tem bomo primerni slavi bo ostalo zapisano v zgodovini slovenskega roda, da je Tito njega največji krvnik, ubijalec naroda svoje matere... Povzročitelj slovenskega Katyna. Letos so poljski Katyn postavili Evropi in svetu kot simbol vseh komunističnih zločinov nad nekomunističnimi narodi. Prav v vrsto takih zločinov spada tudi slovenski Katyn v Rogu in Teharjih, pa hrvaški v Pliberku in srbski v Kočevju.. . In ko se bomo letos spominjali vseh zločinov svetovnega komunizma, bomo potrjevali pred svetom tudi ta zločin Vzemimo na primer ustavitev prodaje žita. Režimu že na misel ne bo prišlo obveščati javnost o sovjetski odvisnosti na tem polju zaradi prenizke agrarne produktivnosti. Zato je skoraj nemogoče, da bi ljudstvo moglo spoznati, da je sovjetski vdor v Afganistan povod za kako pomanjkljivost v prehrambeni oskrbi. Kar se tiče zmanjšanja pomoči na tehnološkem polju, posebno o prekinitvi dobave novih strojev, jo bojo občutili le določeni krogi, relativno maloštevilni (znanost, industrija, trgovina). Po drugi strani nekateri opazovavci v Moskvi menijo, da so Sovjeti bili pripravljeni na vsakovrstne možne povračilne ukrepe zaradi svojega napada: u-stavitev prodaje žita, omejitev prodaje tehnoloških izdelkov, odlašanje potrditve pogodbe SALT II, vključno skupno obsodbo članic ZN. Na vse so pomislili, le na bojkotiranje olimpijskih iger ne. Torej: edini ukrep Zahoda, ki ga ZSSR ne bi mogla preboleti, je bojkot. Več mesecev, celo let, pripravljajo slovesnost v poletju 1980 severne poloble z ogromno propagandno agitacijo. Mišo, maskota-znak teh iger, je povsod razstavljen; zidajo vsakovrstna športna, pa tudi druga poslopja, hotele, restavracije, prenočišča, kavarne, itd., katera bodo služila turistom in nastopajočim športnikom. Moskva bo imela preko olimpijskih iger-možnost pokazati svetu, da sovjetski režim nima prav nič zavidati drugim načinom vladanja, da veselje in napredek kraljujete v ZSSR. Po vseh teh dolgotrajnih in temeljitih. pripravah bi, kot pravi britanski tednik „The Economist“, sovjetski prebivavec občutil bojkot kot „boleče ponižanje“. Vendar: to ne bo nagnilo tega človeka vprašati se, zakaj povabljenci odklonijo obisk skrbno pripravljene slavnosti ? Ne bodo oblasti primorane razlo- objavili posebno obvestilo po naslednjem demokratskem srečanju. 4. Da se dosežejo naši cilji je treba zagotoviti splošno sodelovanje demokratskih elementov v domovini in v inozemstvu —, da bi se tako čimprej dosegli ti cilji na miren način in brez intervencije od zunaj. Sestanka so se udeležili in podpisali resolucijo: dr. Branko Pešelj, D. Keše-Ijevič, Vane Ivanovič, Dragutin šporer, Marko Krstič, inž. Vlado Predavec, Vlada Vladisavljevič, Vladimir Adžemovič, Franjo Sekolee, dr. Ljubo Sire, Zdenko Antič, Teufik Velagič, Adil Zulfikarpa-šič, prof. Marijan Batinič, Dušan Pleničar. Poleg predsednika NO za Slovenijo Miloša Stareta so bili vabljeni na sestanek tudi vsi člani NO. Zaradi prekratkega termina je bila udeležba članov NO nemogoča, člani NO, pristaši SLS so zato pooblastili g. Franja Sekolca, člana NO, ki živi v Londonu, da jih zastopa. Po sestanku se je priključilo Resoluciji še 18 posameznikov, ki se vabilu niso mogli odzvati, med njimi Mihaj-lo Mihajlov, pa tudi taki, ki na sestanek niso bili vabljeni. Po sprejetju Resolucije 4. maja je bil izvoljen odbor, ki naj. pripravi naslednji sestanek. maršala Tita, in z njim dokazovali, da ni ta ljubljenec vsega sveta nič manjši krvnik od njegovega učitelja Stalina: monstrua z nečloveškim obrazom, čeprav zatrjuje sam in mu svet verjame, da je on sam dal svetu dokaz, kako je mogoče „s humanitarnimi sredstvi priti na oblast“. Grobovi naših narodnih mučencev tulijo prav nasprotno: svojo oblast je zgradil na kosteh tudi naših slovenskih najboljših ljudi. Bog se ga usmili! Našim pobitim pa podari mir in pokoj in iz njihovih grobov daj zrasti ■— slovensko svobodo! td žiti ta pojav, pa četudi bi razlaga bila zavita v meglo? Nešteto sovjetskih o-porečnikov, živečih tako na Zahodu (Solženicin in Bukovski med njimi) ali še v SZ (n. pr. Saharov), so pozdravili ta ukrep, ki more močno odjekniti v duši sovjetskih narodov. Če se kremeljski voditelji boje bojkotiranja iger, se ga boje ne toliko zaradi finančnih izgub, ki jih vsekakor mora utrpeti SZ, kot pa zaradi škode na propagandni ravni, škoda, ki je nepopravljiva; ves napor ničev. Toda bojkot, ki ga je napovedal Carter, ni naletel ravno na enotno podporo Zahodne Evrope in posameznih državnih olimpijskih odborov. Govore in se izgovarjajo, da športa ni mešati s politiko. Lepa fraza, polna hinavščine. Spomnimo se na stališče francoske komunistične partije, ko je leta 1936 zahtevala bojkot iger v Berlinu, češ da gre za politično priznanje Hitlerju in naci- * V Dr. Tine Debeljak „Takoj, ko je bilo jasno, da Mihajlo-vič izgublja, je it. diplomacija priporočila Roati in generalom na terenu, da naj se povezuje s Titom.“ (Hrvatska revija 1979, 689). To sodelovanje generala Roate s partizani potrjuje tudi nemški pisec Walter Hagen (Die Geheime Front): „L. 1942 je nemška žandarmerija ujela komunističnega kurirja, ki je bil na potu v glavni stan Roate. Ta je na zasliševanju priznal, da je že večkrat vršil kurirsko službo med italijanskim komandantom in Titom... V skupni akciji Nemcev in Italijanov proti Titu, ko so imeli partizane popolnoma obkoljene, je Roata nenadoma spremenil ves dogovorjeni bojni načrt in odprl Titovim partizanom pot. Tako so se mogli rešiti, kar je bilo nedvomno napravljeno v dogovoru s komunisti. Tudi orožje in municijo so Italijani prodajali Titu. Vse to so delali tudi v Sloveniji (Am. Dom. 6. feb. 1951). In ko je sledila vdaja Italije 8. septembra 1943, je Badoglio dal povelje, naj se vse orožje it. vojske v Jugoslaviji preda — partizanom. Tako naredbo je dala tudi zavezniška komanda za boje na vzhodu v Kairu. (Lazič: Pokret..., 71.) (Topalovič: Borba za bodočnost... 103.) „Po padcu Mussolinija je bila tako-rekoč čez noč osvobojena vsa Ljubljanska pokrajina, razen seveda Ljubljane, ko so jo zasedli Nemci.“ (Poročevalec, na III. kong. OF v Ljubljani.) Tako je Titova vojska „zmagovito“ razoroževala italijanske vojake, ki pa so po ukazu zahodnih zaveznikov sami odlagali orožje partizanom. Zato je 1. 1964 lahko rekel Amerikanec, predsednik Theamiller Corp. v New Yorku, W. II. Smyth, ki je dolgo časa živel v Jugoslaviji: „Mi smo omogočili Titu, da je pobral vso it. vojaško opremo, ko je ta kapitulirala.“ (Slovenija, priloga A. D., 16. avg. 1964). To ni samo postavilo Tita na noge, temveč ga posadilo tudi v sedlo in na konja. Ta nepričakovani zavezniški dar Titu, je bil v Sloveniji •— kakor tudi na Hrvatskem in v Srbiji — največji udarec protikomunistom. V Pleterskem samostanu so se dogovorili general Ceruti in partizani, da se dovoli it. vojski prostovoljni odhod domov, ali pa se priključijo kot italijanske edinice partizanom (Garibaldinci). Zato pa bodo Italijani partizanom speljali v roke vse „belogardistične“ vojake. Ti so se res priključili odhajajoči it. vojski, ker so na ta način hoteli priti iz partizanske obkoljenosti bliže k morju, kjer so pričakovali AA izkrcanje. It. poročnik De Pampa je poveljniku Vulu Rupniku izdal, da na njegove slovenske čete po dogovoru z Italijani čakajo pri Straži partizani, katerim ga bodo It. izročili, da jih pobijejo. Tedaj je Vule Rupnik dal povelje, naj se vsi razbeže na vse strani in spet sestanejo na določenem mestu v okolici Šentjerneja, po- stov. Sedaj pa seveda ne gre mešati športa s politiko. Sovjetska zveza sedaj* tudi ne gleda nebrižno na sedanji položaj in skuša s svoje strani kaj narediti, da bi bojkot ne uspel. Med take poteze spada nedavno opozorilo, ko je brez sramu zagrozila Zahodni Evropi, predvsem ZRNemčiji, s „hudimi posledicami,“ če bodo bojkot podprle. Precej je tudi pisanja v svetovnem časopisju, da bi z bojkotom olimpiade v Moskvi zamrla ideja o športnem tekmovanju, ki naj druži narode brez kakšnih političnih primesi. Toda nihče pri tem ne omenja, kolikokrat je bila prej ta ideja kršena ravno s strani Sovjetske zveze. Mednarodni olimpijski odbor, ki sedaj hinavsko zavija oči, ni pred tem imel posebnih težav, ko je šlo za ugotovitev zahtev o izključitvah Nacionalne Kitajske (Tajvana) in Južnoafriške republike iz raznih mednarodnih športnih zvez. (12) tem pa da se umaknejo v ilegalo. Zasledujoče partizane so vaški stražarji še odbili v zmagoviti bitki pri Zamešku. Dočim so vaški stražarji ob it. kapitulaciji imeli že v rokah odločitev vodstva (kakor mi je pravil dr. šmajd, ki je to povelje dal), da se umaknejo v „goščo“ v ilegalo, kjer naj ne napadajo partizanov, temveč naj se vsak na svojem področju in pod svojo komando bori proti nacistom, so imeli partizani nalog, pobiti tako četniške kakor vaške stražarje, kajti po njihovem svojevoljnem zakonu, da ima samo partizanska vojska izključni monopol na protiokupatorsko borbo, vsi drugi odpori pa pomenijo „iz-dajalstvo“ in se kaznujejo s smrtjo. Tako so imeli namen pobiti novomeško skupino protirevolucionarjev pri Straži, tako so z italijanskim orožjem zavzeli četnike v Grčaricah, tako vaške stražnike v Turjaku (prav tako z laškim topništvom). Vse so pobili „legalno“1 po sodni farsi v kočevskem procesu,“ ali pa brez sodbe v Mozlju in Jelendolu. Partizanski vojski je bilo važnejše — kom. revolucija kakor pa protiokupator-ska obramba oz. borba. Prav tak vtis je dobil it. general Zanussi, ki je zapisal v imenovani knjigi (str. 215), da so partizani „sovražili manj Lahe in Nemce kakor svoje -— lastne slovanske brate. It. vojake so sprejeli v svoje vrste kot soborce in so z njihovim orožjem in sodelovanjem uničevali svoje rojake, ki so imeli namen, v ilegali ob njih (ne pa pod njimi) nastopiti proti Nemcem. Ker pa je bil partizanski cilj uničiti slovenske oborožene protikomuniste, ne pa okupatorja, so vaške stražnike prisilili spet v samoobrambo, ki se je nato organizirala pod novo obliko domobranst va. —o— Takoj po padcu Mussolinija se je kolaboracija med novim o-kupatorjem Nemcem in partizani spet obnovila najprej na Primorskem. Kot kaže, so dali iniciativo za to partizani, ki so prej mislili, da bo obenem z Italijo kapitulirala tudi Nemčija, ter bi se v tem primeru z lahkoto polastili vse dežele. Ker se to ni zgodilo, so se odločili za posredniško pot. Koncem septembra 1943 so se v Bovcu v sodnem poslopju pri sodniku Bitežniku sestali partizanski zastopniki Maks Miklavčič, komunistični župan v Bovcu, in politkomisar Skalar (?•) ter opolnomočniki Glavnega štaba SS. Po tej pogodbi so Nemci dovolili partizanom oborožene oddelke v pokrajini, partizani pa so se obvezali, da ne bodo Nemcev ovirali pri premikih pot tej pokrajini (po vojaško, važni cesti Videm in Trbiž). V skladu s tem so tudi izpustili Nemci vse ujete partizane iz videmske ječe. To pogodbo hrani v prepisu sodnik Bitežnik v Pon-tebi, ki je bil zraven. Potrjena je zdaj po uradnih arhivih, ki jih v munehenski (Nad. ha 2. str.) Resolucija demokratskega srečanja v Londonu nekaj pogledov z naše perspektive NA JOSIPA BROZA-TITA iranski problemi MEDNARODNI TEDEN IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI Pretekli teden ni bil prav ugoden za iransko vlado, ki sicer nima malo problemov. Saj je vsem znano nasprotje med predsednikom Bani-Sadrjem in pa Revolucionarnim svetom, ki je doslej vodil državo. Pa še med predsednikom iii pa novoizvoljenim prvim parlamentom, katerega večina pripada stranki muslimanskega klera. Sedaj je prišlo do poizkusa državnega udara. Vojska je odkrila načrt, po katerem bi del vojaštva in civilni krogi izvedli puč in strmoglavili sedanjo revolucionarno vlado. Na čelu upornega gibanja je stal general Gho-lam Ali Oveissi, ki je bil vodja varnostnih organov za časa zadnje dobe vladanja šaha. Ali Oveissi da je zlasti skušal vplivati na vojaške oddelke, ki se bojujejo proti upornim Kurdom, češ, da naj opustijo vojno in korakajo proti Teheranu in tam pomagajo vreči revolucionarno vlado. ' Komaj se je polegel hrup zaradi odkritega načrta za upor in pa nemir spričo dveh sovjetskih helikopterjev, ki sta iz Afganistana preletela mejo in napadla iransko vas, se je razvedelo, da je Japonska podvzela prve korake gospodarskega bojkota proti Iranu, medtem, ko je Anglija sklenila storiti isto. še več. Mednarodno sodišče v Haagu NEKAJ POGLEDOV... (Nad. s 1. str.) Iskri obelodanja že dalj časa Staniša R. Vlahovič. Ta poroča tudi. da je britanski poslanik pri exilni jugosl. vladi v Kairu poslal brit. zunanjemu min. Edenu poročilo. ki mu ga je poslal iz partizanskega Titovega štaba brit. častnik za zvezo. Ta pravi, da je „nemška vojska predložila partizanskim silam v Sloveniji premirje, ki naj traja do konca vojne. Po tej pogodbi naj bi nemška vojska preskrbovala partizane z obleko in hrano, oni pa bi garantirali svobodni promet po važni cesti skozi Videm (Udine) v Trbiž ('¡F. O. 371-44245).“ Po-ročevavec tudi dodaja, da partizani na to niso niti odgovorili. Nato sledi novo pogajanje 3, maja 1944 pri goriškem prefektu grofu Pace-ju, kakor ga po pričevanju prefektovega tajnika priobčuje omenjeni Bitenčev referat. Ta pogodba je bila gospodar- Tine Debeljak Pisatelj in publicist Mirko Javornik je zdaj izdal kot svojo prvo knjigo v emigraciji: izbor pisanja od 1. 1927 do 1977, kot drugi del svojega podobnega izbora iz leta 1944 pod istim naslovom Pero in čas* Knjigo, ki obsega 530 strani je izdala tržaška založba „Tabor/1 „samozaložba neodvisnih slovenskih piscev v svetu“, nekakšen emigrantski „Samizdat“, kakor so „izšle“ tudi razne knjige Beličiča, Simčiča itd. Izšla je prav za pisateljevo 70-letnico, ki je čudno tiho šla mimo nas, dasi je Javornik prav gotovo najpomembnejše pisateljsko ime med nami v emigraciji. Tudi če se le redkokdaj oglasi s svojim pravim imenom, ga vendarle lahko slednji „odkrije“ tudi anonimnega, kajti izdaja ga njegov temperament, drzovit-nost, predvsem pa njegov osebnostni slog, ostra misel in pisateljski talent. Čeprav je tudi v tujini kot anonimni polemičar od časa do časa razburil javnost, smo vendarle nanj skoraj pozabili kot pisatelja, esejista -in potopisca, ki mu kot takemu gotovo gre prvo mesto med zdomskimi pisci, kot mu je V Zadnjih dveh oznakah šlo tudi že v dohio- je obsodilo Iran zaradi zaprtja ameriškega osebja in pozvalo iransko vlado naj takoj izpusti na svobodo zajete talce. Za tem so v Teheran potovali evropski socialistični vodje, da bi oni posredovali pri Homeiniju. Olaf Palme, Felipe González in Bruno Kreisky so predložili tudi program, po katerem naj bi dosegli nevtralizacijo Irana. S tem naj bi preprečili, da bi ta država padla v levi blok in pod sovjetski vpliv. Homeini seveda na vse to ne reagira. Pusti, da stvari tečejo naprej, saj Vse podaljševanje raznih problemov zaenkrat koristijo le njegovi skupini. V ITALIJI se nadaljuje borba med teroristi in policijo. Poleg običajnih u-darcev, napadov in ubojev, so teroristi segli po novem orožju. V Rimu so napadli in zažgali več kinodvoran. Ta napad so si pripisale desničarske prevratne skupine. EGIPČANI so pretekli teden volili za spremembo ustave. Referendum je potrdil vladni predlog z 98,96 odstotka pozitivnih glasov. Med drugim nova ustava predvideva nenehno ponovno predsedniško izvolitev, s čimer bo Sadat lahko ustavno postal dosmrtni predsednik. skega značaja: medsebojna oskrba z živili. •—■ Važna pa so bila pogajanja 3. julija najprej v Biljah potem pa v Idriji, kakor poroča Bitenčev elaborat (Arhiv I, 55). Nemce so predstavljali general Globočnik, poveljnika Sturm-Abt. Hradecky in Homburg, partizane Fr. Bevk, predsednik OF za Primorje, dr. J. Vilfan, član KPS, tajnik OF za Primorje in J. Srebrnič, bivši kom. poslanec v Rimu. Za italijanske partizane sta bila goriški prefekt grof Pace in goriški župan Oo-ronini. S to pogodbo so Nemci prepustili partizanom proste roke po celi pokrajini, razen 10 km širokega pasu vzdolž železniških prog. Pogodba je bila namenjena za javni oglas, zato govori samo o tem, da „od 5. julija 1944 prenehajo vsi napadi ali sabotažna dejanja proti Nemški vojski, SS oddelkom itd., pa tudi vse nemško bojevanje z banditi. . .“ To je bilo objavljeno tudi v Jutru in Slovencu s podpisom gen. Rosenerja. (Prepis tega dokumenta je hranjen v Ljubljani). (118) vini, kjer je bil Javornik član PEN-kluba. Naj za njegov življenjski jubilej vsaj ob priložnosti v par besedah predstavimo njegov lik kot človeka in pisatelja. Rodil se je v proletarski družini v Cerknici 29. sept. 1910, študiral srednjo šolo najprej v škofovem zavodu v št. Vidu (do šeste gimnazije), potem pa kot Marijaniščnik na klasični gimnaziji v Ljubljani, Vpisal se je na univerzo, pa se kmalu odločil za svobodni pisateljski poklic, dokler se ni 1. 1935 posvetil časnikarstvu, ko je prevzel in vodil deset let (od 1935) večernik Slovenski dom. L. 1945 je šel v emigracijo na Koroško, bil v Rimu, na kar je bil od 1. 1948 do 1961 zaposlen pri slovenski radijski postaji v Trstu kot vodja dramatske skupine, pa tudi političnih poročil. Naselil se je z družino v ZDA, kjer je bil v Washingto-nu pri ameriškem zunanjem ministrstvu tolmač za razne jezike pri diplomatskih obiskih, dokler se ni upokojil. Taka je njegova življenjska pot. Toda vse bolj pomembna in važna je njegova pisateljska pot. Nastopil je v javnosti že kot dijak (v Slovencu), a kot pisatelj v Domu in PO DVA TISOČ LETIH bo prvič vodja velike Kitajske obiskal malo Japonsko. Pekinški ministrski predsednik Hua Kuo feng je poletel v Tokio, da z japonsko vlado pride do skupnih interesov in vidi kako bi si tradicionalna sovražnika sedaj lahko pomagala. 0-brambne zadeve tudi niso izostale, zlasti sedaj, ko Kitajska s skrbjo gleda na sovjetsko prisotnost v Afganistanu ter Indokini. JANEZ PAVEL II. je napovedal začetek razgovorov med katoličani in pravoslavnimi, katerega cilj je končna združitev obeh verstev. Katoliški in pravoslavni teologi se bodo sestali na otoku Patmos, v grškem morju, kjer je evangelist Janez pisal zadnjo knjigo nove zaveze. JAPONSKI olimpijski komite je sklenil, da ne bo poslal delegacije na moskovske olimpijske igre. S tem je poleg ZDA in Zahodne Nemčije, Japonska tretja velesila, svobodnega sveta, ki odpove prisotnost. Pač pa bodo v Moskvo šli Angleži, Italijani in Francozi. V KINGSTONU, Jamnika, se je zanetil požar v „hotelu revnih“, kot tam imenujejo zavetišče v glavnem mestu. V groznem ognju je našlo smrt ,144 -ljudi, povečini žensk. Sumijo, da je bil požar namenoma povzročen. Požar na Koreji Koreja se je zadnje dni spremenila v pravi pekel. Vojska je zasedla najvažnejše strateške položaje, da bi kontrolirala ljudsko nemirje. Potem ko je bil razpuščen parlament in proglašeno obsedno stanje, se je pričela ofenziva na uporne množice. Vlada je seveda v celoti odstopila. Množice po cestah so pričele pritiskati. Spopadi so si sledili drug za drugim. Civilisti so v mnogih primerih napadli oklopna vozila, pregnali ali pobili vojake, in s tem zavzetim orožjem nadaljevali boj proti vojaškim oddelkom. Najhujši je bil upor v Kwbju. Tu so civilisti popolnoma obvladali položaj in dobili oblast v roke. A pričeli so prihajati oboroženi oddelki iz drugih krajev, in so mesto končno obkolili. Medtem ko so tudi po drugih mestih nadaljevale protivojaške manifestacije, se je pričel oster spopad. Oklopniki so pričeli nenaden napad, za njimi pa je v mesto vdrlo deset tisoč mož pehote. Uporniki niso mogli vzdržati navala, v katerem je bilo 250 mrtvih in več kot dvesto aretiranih. Medtem so ZDA ostro opozorile Severno Korejo (in seveda ZSSR), da naj nikakor ne skušata izkoristiti težkega položaja na Južni Koreji in pričeti sovražnosti. ZDA da bi na vsak tak korak ostro reagirale v obrambo svojega zaveznika. svetu oz. pri Krekovi knjižnici v družbi z drugimi vrstniki (Miško Kranjec...) pred natančno 50-timi leti (Sedem slovenskih pisateljev, 1930). Ti so pomenili prvo poekspresionistično literarno strujo, ki je vodila v realistično socialno stvarnost. Izšel je iz križarstva, iz nekakšne druge kocbekovske generacije, pridružil se borbenim krščanskim socialistom, kjer je z Jurčecom urejeval njih glasilo Besedo, v katero je pisal politično kulturne eseje in vodil polemiko. Knjižne eseje in leposlovje pa predvsem v Dom in svet, v Ložarjev Krog, pa v Modro ptico. Knjige je izdajal pri Krekovi knjižnici. Njegov prvi širši tekst Črni breg je ena prvih slovenskih rudarskih snovi v slov. književnosti. S knjigo Srečanja z neznani m i , pa se je uvrstil med leposlovne potopisce z evropsko kulturno problematiko, nekako v slogu Iz. Cankarja romana S poti. Zopet se je pojavil svetovljanski duh v naši kmečki literaturi! Obenem s temi izvirnimi knjigami, je izdal tudi več socialnih romanov v prevodu za Krekovo knjižnico (Stru-vels, Mann...). Sla po poznanju evropskih duhovnih atmosfer ga je gnala na pota po zahodni Evropi, ki jo je vso prevozil z motorjem (Francijo, Nemčijo, Italijo, Sredozemlje), kar vse je našlo izraz v njegovih blestečih potopisih, ki niso bili samo potopisi z zemljepisnimi podatki in zunanjimi vtisi, ampak plastične ekspresionistično-realistične po- Vsa država je preteklo nedeljo obhajala sto sedemdeset let Majske revolucije, dneva, ko se je Argentina pričela formirati kot samostojna država. To pravzaprav ni bila revolucija v pomenu besede, kot jo danes poznamo. Enostavno vodilni možje tedanjega bue-nosaireškega življenja so sklenili odpovedati pokorščino kraljevemu namestniku. Ln ker je s to potezo soglašal tudi vodja vojaške postojanke, je vse poteklo mirho, brez prelivanja krvi. Boji so pričeli potem, ko so španske čete skušale ponovno upokoriti ljudstvo, ki je hotelo živeti po svoje, ne po mandatih iz daljne Španije. Tistega majskega dne pa je pričel proces, ki je dosegel prvi cilj šest let pozneje, ko so v Tu-cumaiiu „Južne province“ oklicale neodvisnost od 'španske krone. Ta praznovanja so Argentincem vedno ljuba, čeprav sodobni vsakdanji problemi niso prevelik povod za navdušenje. Ti problemi so trenutno osredotočeni v finančni krizi, iz katere vlada ne najde pravega izhoda. Vendar ta zadeva zahteva časa, da ljudje malo pozabijo na dejstvo, da v nekatere banke in finančne ustanove ne morejo popolnoma zaupati. Drug hujši problem je, in ta se nenehno povrača v ospredje, težak položaj domače industrije. Ta teden so nove vesti naznanile zaprtje kovinskega podjetja v Rosario in raznih objektov v Mendozi. Zlasti ta zadnja provinca se nahaja, skupno s San Juanom, v hudi krizi, tako zaradi težkega gospodarskega položaja, kot zaradi raznih afer okoli vinske industrije, ki so težko pretresle življenje kužanske dežele. Prav te probleme pa bi radi nekateri politiki vključili v dialog, na katerega jih je povabila vlada. Za boljše razumevanje moramo znova poudariti, da je predmet teh razgovorov izključno le vladni dokument o bodočem ustroju države. Le izjemoma se v zvezi s tem dokumentom lahko izrazi mnenje sogovornikov glede nekaterih sedanjih perečih problemov. Politični dialog je tudi ta teden, in bo še v bodoče, polnil strani časopisja. Čeprav še mnogo manjka predno bo zaključen, in bo vlada pregledala in študirala razne' prispevke, že imajo politični opazovalci nekakšno sliko o teh razgovorih. Doslej so poudarjali sledeč zaključek: praktično enotno je bilo mnenje glede nastopanja vlada v proti gverilskem boju. Vse doslej poklicane politične struje, kot tudi zastopniki gospodarskega, znanstvenega in kulturnega življenja, so soglašali z vlado na tem področju. Še več; večina soglaša v namenu, da bi bila pozitivna vključitev vojaških ministrov v bodočih ustavnih vladah, prav za uspešnejšo sodelovanje vojaških in civilnih oblasti v primeru podobnih položajev. Za to bi bilo seveda potrebna delna sprememba ustave. Vse to je seveda le izraz želja ali namenov. Kot prav tako nasvet naj se u-stanovi neke vrste „varnostni svet“, ki dobe tal, zgodovine, duhovnega ozračja in osebnostnega dožitka. Kot že takoj priznanega potopisca ga je kritik J. Vidmar skušal pritegniti v krog Sodobnosti. Vidmarjev brat Ciril je imel knjižno založbo Hram, in Javornik je urejal H r a m o v e zapiske, obenem pa pisal za Hram svoj veliki potopis Pomlad v Palestini, ki je gotovo pionirsko delo duhovno-reali-štičho kulturne reportaže. S tem letom je tudi prelomil s kulturnimi boljševiki ob Sodobnosti, kar se je pokazalo na PEN-klubskem kongresu v Barceloni, ki se ga je Javornik udeležil kot član ljubljanskega PEN-kluba. Odslej se je posvetil časnikarstvu. Postal je prvi glavni urednik večernika Slovenski dom, ki ga je potem vodil do maja 1945. Pod njegovim uredništvom je list imel najvišjo naklado med vsemi slov. časniki. Zanj je prevel več romanov iz najrazličnejših evropskih jezikov, pa tudi za Jug. knjigarno, Slovenčevo knjižnico itd. (Dickens, Foggazaro, Wast, itd.). S svojim uredniškim krogom je zbral — tudi iz ilegalnih virov —- in uredil gradivo o komunistični revoluciji v Sloveniji in ga izdal v črnih bukvah. To svoje časnikarsko delo je nadaljeval tudi v Trstu, kjer je za dramat-sko oddajo tržaške radio-postaje riredil iz vseh jezikov na desetke dramskih „slušnih iger“, tudi slovenske (Tavčar Visoška kronika, Pregelj Zdravnik Muz-nik, tudi svoje novele itd.). Kot pripo- naj bi v bodočih ustavnih vladah imel skrb preprečiti ali zatirati nove prevratne izbruhe, ako bi do njih prišlo. V zvezi z dialogom pa smo ta teden slišati tudi besedo santafeškega nadškofa. Msgr. Zazpé je opozarjal, da tega dialoga ni mogoče smatrati kot vladnega darila, temveč imperativ v sobivanju, v skupnem življenju. Svetoval je tudi, da naj se k dialogu povabi tudi predstavnike najbolj zapostavljenih družbenih sektorjev. Na drugem področju, pa so ta teden pohiteli v Ženevo prvi sindikalni predstavniki. Tam naj bi dosegli, da se na zborovanju (Mednarodne Organizacije za delo problemi Argentine preučijo prve dni, kajti delegacija, ki jo bo poslalo argentinsko delavstvo, ne bo mogla ostati prav dolgo časa, ker nima finančne zmogljivosti. Da je vlada položaj pravilno presodila kaže dejstvo, da bodo šli v Ženevo zastopniki ene same delavske veje (in sicer tkim. lONT). Prav tako, kljub velikim naporom in osebnemu posegu pravkar na svobodo spuščenega vodje Lorenzo Miguela, tudi ta teden niso mogli doseči sindikalne edinosti. Lorenzo Miguel je nekoliko preveč zaupal v svoj osebni prestiž, ko je na peroni-stičnem političnem zborovanju napovedal, da bo delavsko gibanje doseglo edinost „v 48 urah“ in sicer „na podlagi skupnega peronističnega čutenja“. Res so vsi peronisti, a to še ni garancija za edinost. Včasih prav nasprotno. Na prej omenjenem peronističnem zborovanju so glavni predstavniki tega gibanja sklenili, da bodo nadaljevali s svojo opozicijo proti delu sedanje vlade. Tako se tudi ne bodo udeležili dialoga z vlado. Ena njihovih glavnih zahtev je svoboda bivše predsednice Izabele Perón. Vlada pa čisto ja-no razlaga, da je gospa Peronova zaprta zaradi sodnih postopkov, ki so zadeva sodišča ne pa vlade. Kadar jo bo sodišče spoznalo in oklicalo za nedolžno, tedaj bo gospa izpuščena na svobodo. Tudi na političnem peronističnem polju ni vse rožnato. Na omenjenem zasedanju je bila očividna odsotnost nekaterih strankinih veljakov, ki imajo o mnogih zadevah lastno mnenje. Da tukaj ne omenijo struje, ki ji načeljuje dr. Matera ali dr. Paladino, ki je že praktično ločena od strankinega telesa. Ko že govorimo o strankah, omenimo, da je enega najbolj nesmiselnih dokumentov objavila ta teden Ljudska krščanska stranka (popularni demokristjani) katero vodi dr. De Vedia. V tej poslanici zahtevajo splošne volitve najkasneje do konca leta 1982. Dejstvo je, da ce bi vlada ze takoj danes povedala namen teh volitev, in določila datum, je komaj kaj potrebnega časa sestaviti, natiskati in objaviti ter predstaviti liste volilnih opravičencev, organizirati volilno kampanjo in volitve izvesti. Stranke bi prav tako imele velike probleme s sestavo kandidatskih list. vednik je v emigraciji napisal samo nekaj malega, toda med tem gotovo najmočnejšo emigrantsko leposlovno novelo Potni list (Meddobje), ki je že marsikje predstavila moč slov. leposlovne emigrantske pripovedne oblikovalno-sti (prevedena v angleščino). Naj velja ta predstavitev pisatelja — malo pozno sicer — za njegovo sedemdesetletnico, ki je šla tako malo opažena mimo emigracijske kulturne javnosti. Za ta svoj jubilej je Javornik izdal neke vrste antologijo iz svojega petdesetletnega pisateljskega dela, namreč „izbor pisanja 1927-1977“, kot pove podnaslov knjigi Pero in čas II. Naslov pomeni, da je nadaljevanje njegove med vojno izišle (1944) podobne knjige, ki nosi isti naslov Pero in čas. Toda če se ta prvi del ni oziral na leposlovne spise Javornikovega peresa in časa, je zdaj tudi to delo pritegnil v svoj, izbor in s tem bistveno dopolnil svojo podobo pisatelja — leposlovca. Sicer pa je ostala ta podoba slej ko prej še vedno v njegovih kot v posebnih knjigah izdanih delih (črni breg, Srečanja, Pomlad v Palestini, Pero in čas I in II.) ter številnih prevodih. Ni pa prevzel vanjo nikakršnih političnih spisov. Pomembnost te najnovejše Javornikove knjige, je večja, kakor pa je morem predstaviti v tem prostorno omejenem poročilu. Prepričan sem, da je ta knjiga ena najvažnejših emigracijskih El luminoso camino de la unidad Juan Pablo II ha formulado, el domingo pasado, un anuncio de trascendencia innegable. Esta misma semana se iniciaron las conversaciones entre católicos y ortodoxos en procura de la resinificación de las Iglesias cristianas, que se separa ron hace mil años en medio de un debate sobre la infalibilidad papal. El Santo Padre, al hacer el anuncio, afirmó que la unidad es una^ necesidad absoluta para las Iglesias cristianas. “Os pido vuestras oraciones —dijo— y las plegarias de todos los católicos del mundo para que Dios omnipotente, Jesucristo, cabeza de nuestra Iglesia, nos envíe su espíritu para que nos reúna nuevamente en plena unidad de católicos y ortodoxos”. Eri noviembre pasado, cuando el Papa visitó Estambul acordo con el patriarca ortodoxo Demetrio I la formación de una comisión especial de estudios católico-ortodoxo. ■■»^»■■«««■■■■siineBflaH9'aai