Poštnina plačana v gotovini.
Leto XXIII.
Dolnja Lendava, 8. marca 1936.
Štev. 10.
Cena 1 Din.
Naročnina : doma na skupni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par.
V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej.
Štev.  p oložnice 11806. Rokopisi se ne vračajo.
Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina. Cena oglasov: cela stran 800 Din., pol strani 400 Din. i tak niže. „Poslano“ i med tekstom vsaka reč 2 Din. Mali oglasi do 10 reči 5 Din., više vsaka reč 1 D. 60 p, i oglasna taksa posebi.
Popüst po dogovori.

Kakša je bila drüžina predsednika Čehoslovaške republike,
dr. Beneša.
Iz merodajnoga mesta smo dobili sledeči dopis, šteri jako dosta pove.
Sin kmečkih starišev, učitelj Vojta Beneš, brát novega prezidenta RČS. (republike „Československe“) spominja se nekje mladosti, v kateri so bili zapreženi vsi k delu od jutra do večera z materjo, kot bi otroštva zanje ne bilo.
Mati, piše, je bila pravzaprav naša edina vzgojiteljica, občas tudi silno energična. Njen princip je bil, da metla otroke izpred pekla goni — in njej se je želela najprimernejša metla huhovnica. Ali boli ali ne boli — „tepeni smo bili kot žito“. Ni se čüditi, bilo nas je osem in tako sevé ni zmanjkalo priložnosti.
Mamika je bila Veselega zna-
čaja, mala, modrooka, nagnjena bolj smehu kot joku. Pela je rada mile domače pesmice doma, v hlevu in na polju.
Ko so prišli postni dnevi in z njimi rožnivenec, molili smo ga vsakodnevno. Maminka pokleknila je na tla, zraven nje oče z oprto glavo v dlani, otroci klečé okrog njih — pa smo začeli peti. Mati je imela visoki glas, oče je pel z otožnim basom, ki je materinega harmonično spremljal v sextah in tercah — mi otroci pa smo se vpletali vmes s svojimi diskanti. — Ti Večerni postni trenutki so se zajedli neizbrisno v mojo dušo. Danes po več kot 40. letih, ko mi spomin odpre čudežni pogled v mladost me zagrabi vselej bolestno lepi
občutek. Pretresen slišim očetov in maminčin glas, vidim jih klečati doma v zadnji sobici na golih tleh in peti: „VERNE DUŠIČKY, KRÁLOSTVÍ NEBESKÉHO DÉTlCKY“ (verne dušičke, kraljestva nebeškega otročički). Zlata moja mati — kako ste lepo znala peti, kako sladek glas ste imela — kako veliko materinsko srce.
Te lepe vrstice, ki je je napisao brat predsednika Čehoslovaške republike, nam odprejo na stežaj vrata, skoz šterih pridemo do zaklüčka, ka krščanska vzgoja rodi, je rodila in bo rodila, kak nam jasno svedoči zgodovina, zaistino velike može.
Gda je gornje vrstice prešteo en visoki gospod, je etak spregovoro: „Glejte, iz rožnovenčarov rastejo celo prezidenti držav.“
Ednomi mladomi gospodi.
Gospod,
znam jaz, vi tüdi lejko posvedočite, ka ste eden od neprijatelov domačega tiska.
Znam jaz, Vi mi lejko potrdite, ka istino gučim: zato ste proti našemi domačemi tiski, ar tak mislite, vörjete i pravite, ka je nepotreben. Mati Slovenija, tak pravite Vi i vsi Vaši pajdašje, ima ravno zadosta knjig i novin, tüdi bolših, falejših i lepših kak so novine i knjige v domačoj reči, zakaj bi teda podpirali slabši, dragši i tüdi na oči menje vreden... domači štamp.
Priznati Vam moramo, Poštüvani gospod, ka je Vaša miseo stara. Pred tresetimi leti smo jo čüli prvič. Vogri, so pravili : Kaj bi rad Slovenec v Prekmurji s svojim štampom: s Kalendarom, z Marijinim listom, z Novinami? Če bi rad čteo — ma vogrske knjige zobston. Če bi rad čteo novine, naj si küpi vogrske, za eden krajcar jih dobi za pun koš. Če želi meti kalendar, zobston ga dobi, naj se oglasi samo pri gospodi notaroši. Resan poceni, lep i bogat je bio vogrski štamp, zagvišno je, ka so meli Vogri novine, knige i kalendare, šteri so bili lepši od znotraj i od zvünaj, ali itak so se dobili lüdje, hvala bodi Bogi, preci je bilo takših, — šteri so povedali : „Našega ščemo meti, naš kalendar, naše novine, naše liste“. Priznati moramo, ka so bili tüdi te takši lüdje, kak Vi gospod, — šterim je bilo lücko več, samo zato, ar je bilo lepše i falejše.
Tüdi po 1920-leti so bili lüdje, žalibog ne malo ! — šteri so ponavlali, gospod, Vašo miseo. Rekli so: „Slovenska krajina je tüdi Slovenija, mi smo tüdi Slovenci, zato pa mejmo vse vküper, tüdi — štamp. Breka teh i tak govorečih je bila preci velika, glüšila je naš narod, ali ostalo je pri starom : narod je küpo, plačao i čteo darove domačega štampa. On je čüto, ka ga je te štamp pomagao rešavati tihinskoga obima, čüto je, ka te štamp njemi slüži pa krščanskoj zamisli, ka se dobro vrejena lübezen pri sebi začne, — ostao je stalen i je aldüvao za svoje „Novine“, za Kalendar i drüge darove domačega štampa tüdi te, kda je resan težko spravo vküper naročnino.
Dnes, po več kak 16 letnom sküpnom živlenji z brati onkraj Müre, ponavlate, gospod, staro pesem i trdite, ka je domači štamp ne potreben. „Što šče, on obvlada knižno slovenščino, on lejko čte knjige i novine s praha...“ Pametno povedano. Lejko čte, pa tüdi naj čté. Naš narod je meo duga stoletja post, naj se zdaj po miloj voli gosti v zakladnici düševnih dobrin. Jaz, ki sem prijateo domačega tiska, sem prvi, šteri ne zapovem — nego prosim, naj naš narod pridno sega po knjigi i novinaj štere so spreka. Naj čte Slovenske, hrvatske i srbske knjige, naj si jači moč düše i plemenitost svojega srca.
Ali, dragi gospod — s tem ešče ne opravleno vse.
Tak je najmre ta reč, če Vi mislite, ka smo samo zato meli »Novine", naj narod kaj zve iz sveta, dokeč ne bo razmo knjige i novine iz preka, no potem se Vi motite, ne hodite po pametnoj poti. Domači štamp, kak smo to že ednok razložili domačim inteligentom ma i je meo višji cio. Domači tisk more neopaieno izbrisati velke razlike med knižnim jezikom i domačim narečjem.
Ta naloga je za ništerne, posebno za nadüte i slepe — nevidna. Ali prav vlüdno prosimo te naše nadüte i slepe Tomaše, naj se potrüdijo — na primer na Kočevsko. Tam živi peščica naroda, štera je tak nemška, kak je naša Slovenska. Tej Nemci majo svoj nemški jezik, kak mamo mi svoje slovensko
narečje. Mi že 16 let stopaj za stopajom prek domačega štampa brišemo velko razliko med našim narečjem i govoricov slovenske večine, na Kočevskom pa ne bilo i se ne rodo ešče kakši lvanocy, Baša, Klekl, Sakovič i drügi, šteri bi to razliko med domačov i knižno nemško govorico — menšali. Šolane Nemce s Kočevskoga je najbrž tüdi dnes sram, da bi pisali narodi v domačom narečji. Posledice so strašne. Nemec — dnes na Kočevskom večinoma ne razmi Nemca, či te nemški i ne kočevski guči. Kočevarji so na te način po slepoti svoje šolane gospode süha veja na nemškom
hrasti. Jugoslovanska šola ga more včiti samo te razmi mali Kočevar „Oče naš“ kak ga moli dühovnik v cerkvi !
Pa ešče edna miseo.
Jezeri i jezeri so naši v tüjini. Pitamo: ali tej tüdi majo priliko, ka čte v knižnom jeziki pisane knjige, da čüjejo knižno slovensko reč? Če ne, potem — kak ščete Vi, slepi neprijateo domačega tiska tüdi te naše brate za trdo i stalno privezati k našoj narodnoj celoti, če ne prek domačega štampa, šteri stopaj za stopajom obliküje našo govorico i jo bliža govorici Slovenske narodne večine?
Znamo, lejko je što neprijateo
domačega tiska zato, ka se njemi ne dopadne — pravimo nos uradnika, dopisnikom ali tiskarja. Vas tüdi takši beteg mantra?
Znamo, ma domači tisk neprijatele tüdi zavolo konkurence... Vi ste tüdi med temi?
Če ste slovenski, jugoslovanski inteligent samo po imeni, no, potem Vas razmimo i potem Vas vlüdno prosimo, ne zamerite nam, ka smo Vam odprli düšo i srce, ar Znamo, ka nas itak ne razmite. Ne morete nas razmiti. Inteligent samo po imeni nas nikdar ne more razmiti.
„Domači štamp“.
Predlog banskoga svetnika, Klekl Jožefa, za znižanje
količnika.
Pri razpravi od kmetijstva so banski svetnik, Klekl Jožef, na nočnoj seji, štera je trpela do 10 po noči, razložili veliko krivico, da je za Slov. krajino določen 30 količnik, za Slovenijo pa 18 i 20. Ar se po količniki določa čisti katasterski dohodek, potom pa dača od zemle, je jasno, da kem vekši je količnik, stem vekša je dača od zemle. Zato Slov. krajina par let vekšo dačo plačüje od zemle, kak ostala Slovenija. Kak je prišlo do toga ?
Posebna komisija je določila te količnik. V toj komisiji je celo Slovenijo, tak tüdi naš kraj zastopao g. Košak iz Dr. Središča. Te gospod je spoznao, da bi bila velka krivica, če li se za Slov. krajino vekši količnik določo kak za ostalo Slovenijo, zato v nikšo formo ne privolo v zvišanje količnika za nas. Gda ga je komisija li Zglasala, on sklepa ne podpisao. Što je pa te zahtevao za naš kraj tak visiki količnik? Tüdi zastopniki Hrvatske, Hrvatje v komisiji, naj njihov količnik s tem menši bo.
Na predlog g. Klekla, ki je zahtevao nujnost za svoj predlog, je g. ban taki poslao sledeči zakonski predlog v Beograd, da pride v fin. zakon i nas reši té velike krivice :
Kao osnovica za razrez zemljarine u smislu čl. 16, 19 i 20. Zakona
o neposrednim porezima za sva kultura zemljišta u srezovima Murska Sobota i Dol. Lendava Dravske banovine, nekvarno propisima §-a 48. zakona o budgetskim dvanajstinama za mesece avgust 1935, do marta 1936., ima da vaši počev od 1. januara 1936. god kat. čisti prihod utvrdjen prema ranijim propisima (druga alineja čl. 20. zakona o neposrednim porezima), sveden na dinarsku vrednost u odnosu
1	kruna jednako 1 dinar te umnožen sa 20.
Odelenje za katastar i državna dobra ima da odredi sve šta je potrebno u cilju izvršenja ove odredbe.
Obrazloženje.
Na osnovu člana 19. do 24. zakona o neposrednim porezima ustanovljen je koeficienat za utvrdjivanje katastarskog čistog prihoda kao osnovice za razrez zemljarine za zemljišta u političkim srezovima Murska Sobota i Dolnja Lendava sa iznosom 30. t. j. u onoj visini kao što je utvrdjen taj koeficienat za mnogo plodnija zemlišta u Bačkoj i Vojvodini. Medjutim neosporen je fakat, da se zemlja u Prekmurju, ne razlikuje mnogo od zemlje u ostalim krajevima Slovenije, gde je taj koeficienat prema gore citiranim
zakonskim propisima s obzirom na peščenu i ilovnatu te zbog toga malo plodnu zemlju utvrdjen sa 20.
Zbog toga zemljoradnici iz srezova Murska Sobota i Dol. Lendava plačaju poraz na zemljište od jednog katastarskog čistog prihoda, koji daleko premašuje stvarni čisti prihod u ovim krajevima.
Gospoda nar. poslanca dr, Klar Franca, ki se že dugo bori za odpravo te krivice, je banski svetnik, g. Klekl tüdi včasi oproso pismeno, naj vse mogoče včini, da njegov predlog pride v finančni zakon. Bog daj, da se posreči to prizadevanje. I gda se posreči, naš kraj pridobi znova milijone, štere bi po letaj notri plačao, zdaj njemi pa v žepi ostanejo.
Razgled po katoličanskom sveti.
Španija. Napad na katoličanske tiskarne. Komunisti se dobro zavedajo, ka pomeni tisk za tistoga, ki ga ma v svojih rokaj. Zato so poleg cerkve i samostanov najbole napadnoli tiste tiskarne, v šterih se tiskajo katoličanski listi i novine. Tak lüstvo ne more dobiti do rok pravoga čtenja, ki bi jih opominalo i vodilo v tej zmešanih časaj i komunisti ležej opravlajo svoj šatanski poseo.
Opomin za nas. Dogodki v Španiji glasno kričijo po vsem katoličanskom sveti i nas opominajo, naj ne držimo roke naskriž, naj ne spimo, naj katoličanskoga tiska ne preziramo. Špansko lüstvo je skoro vso katoličansko. I itak, ka se godi. Ruski komunisti majo razpelane svoje niti po celom sveti. Oni bi radi celi svet vüžgali z revolucijov, da bi vničili vse, ka je Kristušovoga, da bi potom nastano na zemli paradižom brez Boga. Zato pa ne spimo i ne ogiblimo se
cerkve i düšnih pastirov i jih ne grizimo, nego zdrüžüjmo se okoli domače farne cerkve i domačih düšnih pastirov v ednoj veri, v ednoj bratskoj lübezni. Neprijateo našega zveličanja je tüdi pri nas na deli.
Brezbožna univerza. V oktobri lanskoga leta je bio ustanovlen v Parizi protiverski institut. Na tom instituti predavajo profesori, ki so popuni brezverci i svoj navuk ščejo tüdi kak najbole razširiti med lüdi, med kristjane. Ta brezbožna univerza naj bi bila zvezda vodnica protiverskoga gibanja v Franciji. Pred kratkim pa so meli slobodomisleci zborovanje v Alzaciji, gde so sklenili, kak bodo organizirali protiversko gibanje v Franciji s pomočjov ruskih komunistov. Tak se kove komunistični obroč okoli Evrope: Rusija-Nemčija-Francija-Špa-nija — i te obroč lepoga dneva Evropo zdrobi. Rešitev je samo v pravom verskom živlenji.
2
N O V I N E
8. marca 1936.
Politični pregled.
Domači.
Naš parlament ja začno malo bole mirno delati. Opozicijonalci, šterim so pomagali naši slovenski nacionalci, so se navolili ružiti i füčkati pa so odišli iz parlamenta. Tak bo zdaj, kak izgleda, državni proračun v najkračišem časi v lepom redi i miri sprejeti. Za vladino politiko je velka večina zdajšnjih poslancov.
Dr. Maček itak nema programa. Na Hrvaškom se je v zadnjem časi vršilo preci sestankov, kak bi mogli opoziciji enotni program dati. Pri tom se je ugotovilo, da niti dr. Maček i njegovi lüdje sami nemajo nikšega točnoga programa, ka bi radi i ka ščejo. Hrvaško lüdstvo pa pri tom čakanji na program svojega voditela čiduže siromaškejše gračüje.
Svetovni.
Bojna v Abesiniji se je v zadnjem časi na telko spremenila, da so Italjani skoro nikše vekše zmage ne mogli pokazati. Gda so pa svojo vojsko povnožili z več kak stojezero novimi vojaki i 7 jezerami pušk, štükov i na stotine tankov i aeroplanov, so slabo oborožene Abesince stirali z njihovih mest. Vseeno pa vsa zemla, štero so do zdaj Italjani odvzeli Abesincom, nema vnogo vrednosti. Vsa pokrajina je kamenita i püščavska, rüd je pa do zdaj v teh pokrajinaj ne bilo najti. Mislimo, če tüdi bi Italjani Abesince premagali, celo Abesinijo si le jako teško podvržejo. Kelko bo pa Italjane ta bojna koštala, za to bi si kaj bolšega lehko spravili, kak pa del püščavske Abesinije.
Južna Amerika nešče komunistov. Južnoameriške države Brazilija, Argentina, Uragvaj, Paragvaj i Čile so podpisale skupno pogodbo, po šteroj bodo delale proti širjenji komunizma v Južnoj Ameriki, štero delo vrši po tej državaj samo bolševiška vlada iz Moskve. Južnoamerikanski listi pri tom lepo pišejo, da si ščejo te države onraniti svojo krščansko i katoličansko kulturo, zato so njihova vrata zapreta bolševiškim razbojništvom.
Papa, glasnik mira. Ob 14 obletnici kronanja rimskoga papo so se po celom katoličanskom sveti vršile slovesnosti. Pri toj priliki se je najlepše vidlo, da svet tak dugo nede vživao pravoga mira, dokeč se ne povrne nazaj k navuki našega Zveličara o lübezni i bratstvi med narodi, i dokeč državniki pri svojih diplomatskih poslaj nedo poslušali najvekšega glasnika mira na sveti, to je rimskoga pápo.
Češki ministerski predsednik v Belgradi. Dne 22. februara je prišeo v Belgrad češki ministerski predsednik dr. Hodža, šteri je imeo tri dni važne politične konference s predsednikom naše vlade.
Volitve v Španiji z bolševiškimi penezi. V Španiji so se 16. febr. vršile volitve, pri šterih so zmagale po večini tiste stranke, štere se nagiblejo k bolševizmi. Čiravno je voditel katoliške ljüdske stranke Gil Robles dobo največ poslancov, to je 104, drügi voditeli so pa dobili komaj po 11 (monarhisti), socijalisti 82, nacijonalisti 5, i tak dale, so se nazadnje po volitvaj vsi tej bratci, šterim je
edino i sküpno samo to, da vsi sovražijo Cerkev, lübijo pa svoje lastivne žepe, lepo združili i tak majo v parlamenti večino. Zanimivo pri teh španskih volitvaj je to, da so oblasti odkrile, da so vse te stranke, štere so katoličanskoj veri protivne, dobivale od bolševikov iz Moskve velke podpore. Za dve miljoni pezet so ovadili kelko so pa več dobili, to pa nišče ne ve.
Bolgarski kralj Boris v Jugoslaviji. Na svojem povratki s pokopa angleškoga krala je bolgarski kralj Boris duže časa ostao v Parizi, nikelko dni je pa bio tüdi v Belgradi, gde je bio gost našega princa Pavla. Kral Boris je obiskao tüdi našo kraljico Marijo i grob našega pokojnoga viteškoga krala Aleksandra.
Vojaška revolucija na Japonskom. V Japonskom glavnom mesti Tokijo so oficirji i vojaki edne garnizije napadnoli vladne palače i pomorili ministra financ Takahašija i ministra mornarice Sahito. Ministerski predsednik Okada se je rešo s tem, da je pravočasno pobegno. Vzrok toga vojaškoga upora je v tom, da bi rada japonska vojska hitro napadnola bolševiško Rusijo i prosi od vlade vnogo penez, vlada pa vojski nej štela dati penez. Upor so zdaj že zadüšili, oficirji, šteri so te upor vodili, so se i morali sami spostreliti, vojska je pa najbrž le telko dosegnola, da od zdaj naprej od vlade nikelko več penez dobi.
Dr. MILAN HODŽA, predsednik čehoslovaške vlade.
Ešče so ne odgovorili, g. urednik?
Zadnjič smo stavili pitanje, naj se nam obrazloži, z kakših penez, se šče zidati Sokolski dom v Lendavi. Ka je s penezi ki smo ga darovali šče za spomenik krali Petri I. Osvoboditeli. Pa smo nikaj ne zvedeli od tistih, ki so nam odgovor dušni dati. Malo mo šče čakali, te pa na drügo gombo potežimo, mogoče se te što oglasi.
Darovalec na spomenik.
NEDELA
Drüga postna.
Berilo iz pisma svetoga apoštola Pavla Tesaloničanom. Bratje ! Prosimo vas i opominamo v Gospodi Jezuši, da kemduže bole napredüjete kak ste od nas sprijali, kak vam trebe živeti v Bogi vgajati — kak tüdi živite. Vej znate, štere zapovedi smo vam dali po Gospodi Jezuši. To je najmre vola boža, da se posvetite: da se zdržite nečistosti; da vsak od vas razmi svojo ženo meti v svetosti i časti, ne v poželivoj strasti kak pogani, ki Boga ne poznajo ; da nihče pravic ne prestopa i svojega brata v dejanji ne vkani ; zakaj Gospod vse to kaštiga, kak smo vam prle povedali i posvedočili. Bog nas najmre ne pozvao k nečistosti, nego k svetosti, v Jezuši Kristuši, našem Gospodi.
Evangelij (Mataj 17). Tisti čas je vzeo Jezuš s sebom Petra, Jakoba i njegovoga brata Janoša, jih pelao posebi na visiko goro i se pred njimi spremeno : njegov obraz se je zasveto kak sunce i njegova oblačila so postala bela kak svetlost. I glej, prikazala sta se jim Mozeš i Elija i sta govorila z njim. Oglaso pa se je Peter i prave Jezuši : „Gospod, dobro je, da smo tü : če ščeš, napravimo tű tri šatore: tebi ednoga, Mozeši ednoga i Eiiji ednoga.“ Gda je še govorio, glej, jih je obsenčo sveteo oblak, i glej, glas iz oblaka je pravo : „Te je moj lübleni Sin, nad šterim mam veselje, njega poslüšajte !“ Gda so vučeniki to čüli, so spadnoli na svoj obraz i se silno bojali. Jezuš pa je Pristopo, se jih dotekno i pravo : „Vstanite i ne bojte se !“ Gda so pa oči podignoli, se ne videli nikoga zvün Jezuša samoga. Gda so šli z gore, jim je Jezuš zapovedao : „Nikomi ne pravite, ka ste videli, dokeč Sin človekov od mrtvih ne stane.“
*
„Vstanite pa se nikaj ne bojte“ (Mat 17, 7).
Koliko bliže se čüti človek božemi veličastvi, toliko bole boječi postane. Apoštolje Peter, Jakob in Ivan so od straha na svoje obraze spadnoli, gda so na gori Tabor zagledali mogočnost i veličastvo Jezušovo.
Odkod pa izvira ta bojazen pred božim veličastvom? Človek čüti svojo grešnost i nepopolnost, zato se boji približati se božemi veličastvi, kak se hüdodelec boji stopiti pred sodnika. To najbole čüti človek te, gda si prav odkritosrčno spitavle, zgrüntavle svojo düšnovest. Tesno njemi je pri srci, strah ga spreletava pri misli: kako ž njim v večnosti. Srečen je, ki si to bojazen obrača v düšni hasek. Srečen je, ki poslüša reči sv. Cerkve, štere je negda Jezuš govorio preplašenim učencom : „Vstanite pa se nikaj ne bojte!“ Vstanite tüdi vi, nesrečni grešniki, iz groba svojih pregreh po istinskom obžalüvanji nad vsemi svojimi grehi, pa bote najšli milost v svetoj spovedi. Da sv. spoved obrodi v človekovom srci zveličavni sad, je potrebno več reči, nego najpotrebnejše med vsemi je obžalüvanje. Ka je obžalüvanje ali kesanje? To je srčna žalost i stud nad včinjenimi grehi.
Ta žalost ne sme biti nekaj zvünešnjega samo, nego v notranjosti, v srci, v pameti more biti človeki istinsko žao, ka je s svojimi grehi razžalo Boga, ki je vreden vse lübezni i najbolši Oča. Obžalüvanje more priti iz globočine potrtoga srca. Greh ma namreč v srci svoj začetek, v njem razširi svoje korenine. Gde je pa začetek greha, tam more biti tüdi začetek obžalüvanja. Srce i düša človekova moreta biti presünjeniva od globoke žalosti, zato ar je bio najsvetejši Gospod z grehi razžaljeni.
Samo reči iz molitvenika, zdihlaji, skuze i zvünešnje tužno obnašanje so ne zadosta. Sv. Janez Krizostom piše : „Paziti moremo, da se ne bomo motili. Jaz sam jih že dosta vido, ki so se postili, jokali, se na prsi bili, nosili spokorno obleko, tak ka či bi jih človek sodio samo po toj zvünešnjosti, bi mislo, ka jih prešinja pravo obžalüvanje. Ne je pa bilo tak, zato ar se njüva zvünešnjost ne strinjala z notranjostjov. Vsa zvünešnja spokornost, štera ne sega do srca je samo senca prave pokore.“
Istina, takših zvünešnjosti ne smemo grajati ali zametavati. So znamenje spokornosti pa obžalüvanja, nego morejo priti iz ponižnoga srca. Pa mi praviš: „Ah, jaz sam tak mrzel i ne čütim nikšega kesanja !“ Ne boj se. Takše čüstvo je niti ne potrebno. Zato je zadosta, či praviš v srci: Žao mi je, da sam grešio. Tak pripravleni pristopi k sv. spovedi.
Delo naših banskih svetnikov.
Kak smo že poročali, se je vršilo od 17. do 22. februara v Ljubljani Zasedanje banskoga sveta, gde so zastopali našo krajino naši novoimenovani gospodje banski svetniki Klekl Jožef, Bajlec Franc i Bačič Franc. Poročali smo tüdi, da so naši gospodje banski svetniki pri tom zasedanji za našo krajino več dosegnoli, kak so drügi vsa leta do zdaj, kak banovine obstojijo. Zahvala za to ide gotovo našim banskim svetnikom, šteri so se znali dobro potegnoti za našo krajino i dobro zagovarjati naše potrebe, vsi smo pa dužni velko zahvalo našemi gospodi bani dr. Natlačeni, šteri je telko razmevanja pokazao za našo krajino, kak do zdaj pred njim niti eden ban. Kak smo že poročali, je važnejši uspeh za nas
novi most prek Müre pri Petanjcih.
Te most smo že ednok zahtevali, zato, ka je most pri Dokležovji na neprikladnom mesti i nema nikše prave cestne zveze. Največ prometa proti Maribori pa ide prek Müre po petan-skom brodi, brod je pa za reden moderen promet nezadosten. Zato naša krajina z novim velkim železobetonskim mostom i z novimi cestnimi zvezami vnogo pridobi. Most sam bo koštao okoli tri miljone dinarov i se začne že letos delati, gda bodo vsi načrti gotovi i gda se z vrtanjom zemle določi, gde je najpripravnejše mesto za Zidanje mosta. Vsa naša krajina se radüje, da se bo te potreben most začno delati. Naši nasprotniki pa od nevoščenosti, da se most ravno zdaj začne delati, gda so banski svetniki naši lüdje, gda je dr. Korošec minister i ban dr. Napačen, nemrejo privoščiti nam toga veselja. Zato okoli trosijo laži, da bomo zavolo toga mosta morali plačüvati visike doklade. Mi na to samo telko odgovorimo, da smo doklade vsigdar plačüvali, delalo se je pa vsigdar indri, nigdar pa ne pri nas.
Zato smo zadovolni, da se je za naše doklade ednok tüdi pri nas nekaj napravi.
Kmetijska šola v Rakičani
se letos dogotovi i Rakičan dobi s podporov banske uprave elektriko. Tüdi za to ide zahvala našim banskim svetnikom i dobroti zdajšnjega bana gospoda dr. Natlačena. Ta šola se že tak dugo zida, da je to naravnost sramota. Zdaj je v banovinskom proračuni določena tak velka šuma, da se ta šola letos popunoma dogotovi i se lehko začne potom včasi z rednim včenjom na toj šoli. Rakičanska občina pa pride z banovinskov podporov do elektrike. Naša žela bi bila samo, naj bi se začnola elektrika kem bole širiti po našoj krajini. Malo naj se za to zanimajo naše občine same, banska uprava pa drage vole priskoči na pomoč, kak je to včinila za Rakičan.
Regulacija Müre
se letos nede ravno vršila v tak velkom obsegi, kak je v zdajšnjem načrti banske uprave, itak se je pa posrečilo dosegnoti našim banskim svetnikom, da bo banska uprava letos zvršila konči najnujnejša dela posebno pri Bistricaj, Ižekovci i Hotizi i dale doli. S tem se odvrne od našega prebivalstva nevarnost, da bi voda vničila nešterne naše vesnice, Obenem bo pa z delom na Müri zaslüžilo nikelko tüdi naše siromaško lüdstvo, štero dostakrat nema niti za sol, da od drügih potrebščin i nevol niti ne govorimo.
Nova moderna bolnišnica
v Soboti je za vso našo krajino krvavo potrebna. Vej je zdajšnja bolnica za vse naše bolnike tak tesna i tak nezdrava, da či je ravno ne že skrajna sila, nišče nešče iti v njo. Do zdaj se je za novo bolnišnico pravzaprav ešče nikaj ne včinilo. Krpalo se je tü kaj pa tam kaj, vse vküp pa nikaj ne
bilo vredno, čeravno je vnogo penez koštalo. Ništerni gospodje pri nas so prle obečavali velko bolnišnico za 30 miljonov dinarov. Oni so znali, da ostanejo samo pri obečanji, zato bi lehko gučali tüdi, da dobimo velko bolnišnico za 100 miljonov dinarov.
Naši banski. svetniki so pa gospodi bani lepo povedali, da bo najbolše če ščita pri meri püstimo tista prazna obečavanja z bolnišnicov za 30 miljonov, pa trbe gučati tak, kak se za odrasle pa razumne lüdi spodobi. Mi za našo krajino lehko dobimo za 4 miljone zadosta velko moderno bolnišnico i takša naj se včasi začne zidati. Zdajšnja stara bolnišnica ma prostora za 150 bolnikov, nova bi pa mela prostora za 250 bolnikov i bo za nas za nikelko let zadosta velka. Gda bodo pa bolši časi i če bo potrebno, te pa tisto novo bolnišnico gda šteč lehko povekšamo. Te predlog banskih svetnikov je ves banski svet soglasno sprijao i zdaj je vse na tom da v istini dobimo v najkračišem časi za našo krajino popunoma primerno moderno novo bolnišnico. Tüdi za to bo šla zahvala našim zdajšnjim banskim svetnikom i uvidevnosti pa naklonjenosti našega bana dr. Natlačena, čitüdi se za vse to naši protivniki od nevoščenosti razpočijo.
To so najvekši i vidni uspehi naših banskih svetnikov, šteri so v tihoti, brez velkoga bobnanja delali i se skrbeli za potrebe naše krajine. Poleg toga so pa naši banski svetniki opozorili g. bana i bansko upravo na vse drüge najvažnejše potrebe naše krajine. Tak bomo od toga vsega v prihodnjih številkaj v podrobnosti prinašali razne govore naših banskih svetnikov i tüdi številne predloge i prošnje, štere so za časa zasedanja banskoga sveta predložili gospodi bani i banskoj upravi.
8. marca 1936.
NOVINE
S
GLASI.
SLOVENSKA KRAJINA.
Navuk za tretjired i volitve v tretjeredniški odbor v Črensovcih. Oboje se bo vršilo dnes tjeden 15. marca po večernici. Po navuki prido tretjeredniki v „Naš Dom“, kje se izvršijo volitve. — Predstojnik.
Markovci. Prva düša, štero Bog zove iz naše fare v samostan, je Časar Jožef mladenec. Marca 1. je nastopo prvo leto presküšnje v Celji pri misijonaraj sv. Vincenca Pavelskoga. Bog njemi daj stanovitnost.
G. Bistrica. Naša občina bo letos mela dve novivi sv. meši. Slüžila ta je gg. Prša Martin Silvester, frančiškan i Kustec Martin, bogoslovec šibeniške škofije.
Teško je zbetežao g. Kontler
Julij, šolski upraviteo v Koprivniki, naš domačin. Tam je voda puna vapna in ta voda, kak zdravniki mislijo, je vničila delovanje edne obisti pa povzročila dobromi gospodi teški beteg z velikimi bolečinami. Zdravi se v ljubljanskoj bolnici. Naj ga dober Bog ozdravi, iz srca želemo i prosimo.
Priporočamo g. Nemec Franca, kipara i podobara v Čakovci. Na črensovskom pokopališči je prenovo pred leti križ lepo i po zmernoj ceni. Isto napravi tüdi vsakomi. Ga priporačamo.
Gorički kot. Fašenik smo prosla vili kak se spodobi : v lepom sunčnom dnevi smo našo deco oblekli v pisano obleko iz papira, ništerno še čedno zašito, v roke smo njim bote dali, v zobe pa citre pa so se nore delali. Starejši smo pomagali, bole sledar, gda je že kmeče bilo ; se razmi, da brez bitja nej šlo, vej smo tiho itak morali biti, ovači bi prehitro spoznali, što se dela za nimaka. Celo fašensko gostüvanje z mužikov smo meli, pila zadosta, samo kupice so vželi bile, pa so nas lončeki rešili zadrege. — Na drügi den smo se pa dali pepeliti, šteri smo nej zaspali; tak je teda pa vse v redi... Zato je veselo živlenje.
Maškare so ščista poganskoga izvora. Tak se spravijo gor poganje, gda svoje boge molijo i pri tom deli razne, nelepe posle opravlajo. Krščanstvo je prineslo človeki dostojanstvo, ki njemi ide, kak božoj podobi. Pa žalostno, da se šče med nami, v ščista krščanskom kraji javlajo te poganske navade. Ka bi pravila mati, če bi Bog njeno dete pokaštigao, da bi njemi zaistino zraseo tak dugi nos, kak si ga zdaj včasi dene dete na obraz, ali njemi ga šče pa mogoče mati sama zveže!
Bogojina. V nedelo dne 23. II.
t.1. se je poslovila iz Bogojine nad vse prilüblena mladenka, Katica Horvat. Potüje k svojemi brati g. plebanoši Egidiji Horvati v Betlehem v Severno Ameriko, ki jo že dugo želno čakajo s svojimi farniki. Žalostna je šla od nas. Vsako oko se je solzilo, gda je zapüščala hižico očetovo. Nešteta vnožica lüdi jo je sprevodila na poštni auto. Mi ostali ti pa želemo srečno priti prek Oceana i nam ostaneš vsikdar v spomini.
Konji podrli križ. Zadnjo nedelo je v Črensovcih bilo vnogo zdavanj. Posebno bistričancov je več bilo. Edna bistrička sneha se je pelala z lehkimi konji amerikanci s Preka. I da bi voznik pokazao, kak znajo konji bežati, je šteo „vö vrezati“ vse drüge. Pa kak se ob takšoj priliki rada nesreča zgodi, se je tüdi tü zgodila. Pred črensovskov šolov je šörko križopotje, na šterom stoji križ (Plejov). Tü je šteo s konji mimo drügih. Pa so se konji zagnali naravnoč na križ, šteri je ograjeni z železnimi rantami. Rud je tak močno süno v križ, da se je te taki podro i spotro. Sreča v nesreči je bila, da se drügomi nikaj hüdoga ne zgodilo.
Sobota. Senje prvi pondelek marca je bilo punoštevilno obiskano. Cene živine so se nekaj zbolšale od prvejših nisikih cen.
Tropovci. Pri nas se je nieden dečko ne oženo te fašenske dneve. Zato so naši dečki po goričkoj navadi bor vlekli. Samo to je nevola, ka so te „bor“ vlekli celo prek fašenka do pepelične gojdne. To se je pa dobromi Bogi zamerilo.
Ropoča. V zadnjoj številki smo obečali, da bomo obširneje poročali od požara, ki je bio pri nas, ne na Pertoči. Pri Börc-ovih je vužgao 20 letni sin, šteroga je doktor že lani spoznao za zmešanoga, pa se je še vdao pijači, pa so ga nešterni hujskali proti materi, šteroj je mož v bojni spadno pa se je drügoč omožila; na tretji den je nesrečnik odišao v edno bližanjo štalo pa se tam na lestvici obeso. Na podlagi zdravniškoga spričevala so ga cerkveno pokopali, samo brez slovesnosti; na sprevodi je bilo ogromno lüdi. — Pri požari je zgorelo tüdi 5 glav krasne rodovniške živine, rešili so le 2 svinji pa nekaj drügih malenkosti.
Na podporo naših listov je poslao preč. g. Herman Ferdinand,župnik v Prišlini, 50 Din, preč. g. Dr. Meško Jožef, kaplan v Maribori 50 Din. Žalig Jožef, Francija, 10 Din. — Bog povrni obilno.
Gančani. Naše blatne ceste predugo čakajo, da se navozijo. — Kokoši se nam pa plašijo ponoči od nočnih obiskovalcov.
Trnje. Izpit je položo za narednika velisopet bataljona v Ljubljani g. Doma Ferdinand iz Trnja. Mladomi 23 letnomi naredniki iskreno čestitamo. G. Doma je bio svoj čas skrben tajnik Agrarne in gospodarske zadruge v Črensovcih i od nje je šo v vojaško slüžbo.
Satahovci. Na zadnjo fašensko nedelo so prišli v našo ves štirje dečki iz Hrastja na Štajerskom. Bili so v drüžbi z našimi dečki i se nazadnje nekaj sposvadili i zbili. Nešterni Štajerec je Rüžič Kalmana. Satahovčara, močno rano z nožom, da se mora vračiti v sobočkoj bolnici.
Beltinci. Matjašovo senje je prineslo zbolšane cene pri živini od 3 do 4·15 Din. na živo vago. — Na zadnjo, to je fanjščekovo nedelo je bila prireditev za deco v sokolskoj dvorani. Ne odobravamo, da se je ta igra začela malo pred velkov božov slüžbov i tak bila vzeta prilika vnogim, da bi v cerkvi božo reč poslüšali. Vzgojitelje
naše mladine naj pri drügoj priliki pazijo, ka nikoga ne spačijo.
Gerlinci. Odišla je od nas gdč. vučitelica Vida Jaklič, ki smo jo meli tak radi, ar je bila betežasta pa je itak vsakši den v kakšemkoli vremeni šla v Fükšince k svetoj meši i obhajili. K nam je bila pred par leti brzojavno premeščena, v Sokola ne štela stopiti.
Pertoča. Pravila prosvetnoga drüštva, ki bo v kratkom melo ustanovni občni zbor, so že od oblasti potrjena.
Popravek. V zadnjoj številki Novin na 3 strani odspodi popravi: k odaji je enonadstropna hiša v Lendavi, ne dvonadstropna.
Nekaj „batekov“ iz fanjščekovih veselic. Bila je veselica v madžarskoj vesi Mostje pri privatnoj hiši. Igrali so mužikašje iz kolonije. Nastanolo je kreganje med Madžari i Slovenci tak, da so nazadnje Slovenski dečki i moški sami ostali v
hiši. Te so se pa tej med sebov pa sposvadili i si začnoli krv püščati z vinjeki. Ednomi bi na roki skoro žile prerezali — Oblast je taki nastopila i vročekrvne pretepače spravila na hladno, gospodara pa, ki je proti prepovedi držao veselico — kaštigala.
Benéc. Naši čtevci že poznajo to ime. Pred nekaj meseci se je njega ime razneslo po sveti zavolo negodnih dekličk. Od tistoga časa je bio mir, da je zaistino lepo bilo. Na fanjščekovo so pa pali zgübile capaš ravno iste dekle, samo zdaj je šče telko hüše, ka so tüdi matere zablodile za čerami. Vej je že nas moške sram, da mámo takše ženske i dekle. Navadno so dečki bole živi, dekla pa že po naturi bole sramežliva. No, pri nas v Beneci je inači. Tü dekle ščejo zastavo nesti. I tak je nas moške skoro malo sram. Mi bi rajši bili, če bi takše dekle meli, ka bi se z njimi lejko postavili. Da pa takših je malo.
Lendava. „Sportni klub Lendava“ je meo v soboto noč pred fanjščekom maškarado v dvorani hotela „Krona“. Vsega je zadosta bilo: vina i tort i mask i lüdi, židovov i lüteranov i katoličanov, tak da se z brat-
skoga objema ne mogeo nišče odtrgati notri do 5. vöre zajtra. Najlepše je pač, gda je mir v drüžini. Ribe se pa v kalnom lovijo.
Vidonci. Naša občina je dobila gospodarsko Zadrugo. Vodi jo g. Grah Štefan. Želemo njemi dober napredek, a nam članom pa cenejše blago.
Dolina. Kaj takšega šče pa pali ne. Mož je s sekirov vsekeo svojo ženo v črevo. Nekaj so se sposvadili doma. Žena je pravila, ka moža da nabiti s svojimi dečkami. Bio je že večer i mož se bojao, če ga resan ge zbijejo njegovi dečki. Gda je čüo, ka nekak ide v hišo, je zgrabo sekiro i vsekeo pa je svojo ženo zadjo v črevo. Rana je 10 cm duga i 2 cm globoka. Pa zato ne smrtno nevarna.
Zahvala. Ob prebridki izgubi našega, iskreno ljubljenega, edinega sina Štefana se prav prisrčno zahvaljujem vsem, ki so nam v naši žalosti stali ob strani in nas tolažili. Zahvalimo se vsem, ki so v tako obilnem številu spremili našega dragega Štefeka na njegovi zadnji poti, čč. duhovščini, pevskemu zboru za krasne žalostinke, ravnateljstvu sosednjega Martinišča in gojencem, botrini in sorodnikom v daljni Ameriki in doma, za vso ljubezen, ki so jo izkazovali našemu dragemu Štefeku. Štiriindvajset let je bil star in od teh 17 let bolam Žalujoča in hvaležna oče in mati Jožef in Marija Mekiš.
Regulacija Müre. Na intervencijo g. poslanca dr. Klara ma tehnična Sekcija v G. Radgoni naročeno od kr. ban. uprave, da izvrši regulacijska dela Müre pri Ižekovcih i Melincih do konca marca t.l. Zaposliti se morajo domači delavci, predvsem na levom deli Müre.
Samo pošteno i odkrito ! Sobočka občina je sklenola küpiti grad i park sredi Sobote, šteri je bio last grofa Saparija, pa je zavolo dugov prišao sledi v roke Zagrebečki bankam. To je na sredi Sobote lepo i i velko imanje i ma tüdi velko vrednost. Pravijo, da je cena gradi i parki nad dva miljona dinarov. Či kakša občina šče kakši vekši gospodarski stopaj napraviti, posebno, či se s takšim naložijo nova bremena prebivalcom, te ma proti takšemi občinskom sklepi vsakši pravico priložiti se. Tak so se tüdi ništerni sobočki občani pritožili proti tomi sklepi občinskoga odbora, da bi Sobota küpila grad i park. Nikak njim je napisao lepo pritožbo, drügi so pa to pritožbo nosili okoli po Soboti podpišüvat. Pri tom se je gučalo, da je to pritožbo napravo g. Bajlec, šteri je pa v tistom časi bio kak banski svetnik ravno v Ljubljani na zasedanji banskoga sveta. Gučalo se je tüdi, da je g. Bajlec sam najbole proti tomi, da bi občina küpila grad i park. Gda se je pa g. Bajlec povrno iz Ljubljane, je izjavo, da njemi od te pritožbe sploh nikaj nej znano i da po njegovom prepričanji občina Sobota včini za vse občane gospodarsko jako pametno i vnogo vredno delo, če küpi grad i park pod njemi znanimi pogoji. Po toj izjavi g. Bajleca mislimo, da bi bilo bole pošteno, če dela što kakšo pritožbo, štera je po zakoni popunoma dovoljena, da dela to odkrito, ne pa, da se skrivle za hrbet drügoga.
Gornja slika nam pove, kak strašen mraz je bio zimos v Severnoj Ameriki, gda pri nas skoro ne vemo za mraz. — Na sliki je gasilski auto, ki je pri požari takši led dobo,
da so ga nanč ne mogli nücati.
Legenda.
Vesoljni potop. Sinja morska voda je zavalovila in požrla vsakega in vse, kar se je zoperstavljalo, le eni družini je prizanesla in enemu paru vsake živali.
Sinja morska voda se je rdeče pobarvala: je vanjo privršal rdeči puščavski pesek? Ali jo je pordečila kri sovražnikov? Se je združil čudež Kane Galilejske in zadnje večerje, voda se je v kri izpremenila, v vino niti ni hotela, da ne bi sovražnikov pijanih vjela? Vsi sovražniki so potopljeni, vsi izvoljeni so rešeni v obljubljeno deželo.
Ali je to prehod k vesoljnemu Požaru? Belosinje morska voda, krvavordeče morje, rdeči ogenj. — Voda in ogenj sta se združila tak tesno, da morja ni več, le neizrekljiva svetlost...
Pa bo prišlo nenadoma, kot blisk
od vzhoda do zahoda. Ljudje se bodo pa ženili in možili, toda gorje nosečim in doječim tiste dni, tem, ki še rodijo in živijo za ta svet, ki se niso prerodili v vodi in ognjenem Duhu.
Sredi noči je krik nastal: Glej, Ženin prihaja ! Pripravite, device, svoje svetilnice, hitite naproti Kristu Gospodu. —
„Kako bom šla, ko sem omožena?“ je obupno vprašala nevesta: deviški venec ji snemajo, Mariji ga darujejo, angeli ga v raj neso (pa ga je le njena mati shranila.)
In ciganska muzika ne misli prenehati, primaš se skrivnostno smeje, sunki plesalcev ga ne zmotijo, roke ga ubogajo kakor električne, obraz njegov postaja vedno večja uganka. Plesala so pa ne ugnani, ženske hujše ko moški, starejše strastnejše kot mlajše in glasnejše. Glej onega grbavca tam, ta pleše tudi z dušo. Glasu onega
dekleta bi pa rekel, da je moški. Ta debela se najhuje zvija, ona, ki ji obraz žari kot vrtnica, je najglasnejša. Saj so vse kot razcvetene rože, tu in tam cvetje odpada, ker se je kača vanj splazila . . .
„Vdari, cigan, da ne bom slišal te pesmi“ :
Marija je po polju šla, srečala je fantiča — oj fantiča veselega . . .
Prav lepo ga je pitala: Kaj si fantič tak vesel? — Saj sem pri sveti maši bil! Tam sem videl Jezusa, Marijo, poleg Jožefa. Pred Njim so Cvele rožice, za Njim so šle sirotice, vendar najbolj ljubljene dušice.
Skrajna živčna napetost je popustila, pesem se je nekam daleč izgubila, župnik ravninske podeželske fare se je prebudil po kratkem spanju (bil je namreč na gostiji !) in šel kmalu maševat. Pri maši je bil on in — strežnik, — —
4
NOVINE
8. marca 1936.
Naši izseljenci.
Slovenska univerza i izseljenstvo.
Univ. profesor dr. Slavič sporoča, da ljubljanska univerza že misli tüdi na to, da bi se na njoj ustanovila posebna stolica za manjšinska i izseljenska“ pitanja, kak jo majo v Nemčiji v Münstri. — To bi bilo nekaj velkoga i za vsakoga pravoga Slovenca doma i v tüjini nekaj jako razveselivoga. Pa ne je vse to odvisno samo od dobre vole univerze, nego tüdi od vsega slovenskoga lüdstva, ki bi se naj z velkov žilavostjov borilo za to prepotrebno ustanovo!
Drüžba sv. Rafaela i izseljenstvo.
Düša vsega dela za izseljenstvo je „Drüžba sv. Rafaela“ s svojim predsednikom patrom Kazimirom Zakrajškom, ki je pravi izseljenski apoštol. Našim čtevcom je že ta drüžba nekelko znana ; vej so Novine v lanskom leti večkrat pisale od nje. Velko, nepopisno velko delo vrši ta drüžba med Slovenskim izseljenstvom. A nekaj ne pozabimo! „Rafaelova drüžba in njeno glasilo pa bosta vršila svojo prvobitno versko in narodnoobrambno poslanstvo le, če se bota mogla opirati na zaslombo vsega naroda, predvsem pa na one, ki so v naši zgodovini vedno bili prvi narodovi prosvetniki ter so zanj tudi največ žrtvovali, to je na naše duhovnike po slovenski deželi !“ Ves narod naj pomagal
Pisma naših z tüjine.
Velečastiti g. vrednik !
Najlepše pozdrave pošilam Vam i celoj Slov. Krajini i mojoj domačoj fari i njenim düšnim pastirom pa jim želem obilno božega blagoslova v tom leti, düšnoga zveličanja pa največ. Ravnotak mojim lübim starišom i brati pa sestram doma v Dolnjih Slavečih. Jim želem vse najbolše, zdravje, srečo, düšnoga zveličanja pa največ. Hvala Bogi sem pri dobrom krščanskom gospodari. Vsakšo nedelo i svetke so pri svetoj meši i jaz tüdi tak kak sem mogoča, lehko idem k svetoj spovedi i obhajili. Vam pa, častiti g, vrednik najlepša hvala za redno pošilanje listov. Edino plačilo, za vaš trüd vam naj dober Jezuš i Marija bodeta. Naj vam data srečo, zdravje, dušno zveličanje i nam vsem, ki štemo te lepe Novine i Marijin list pa Ograček.
Ilonka Grah,
doma iz D. Slaveči, v Franciji.
Hvalen bodi Jezuš Kristuš !
Velečastiti gosp. urednik !
Sprejela sem vaše „Novine“, štere so me tak razveselile, da so se mi zarosile oči. Nam prinašajo lepe katoliške i Slovenske reči, pa nam krepijo katoličanskoga düha, nas tolažijo, v toj mrzloj tüjini. Oh, kak žalostno je tü, čiravno so tüdi veseli dnevi vmes, a neso tak veseli, kak v našoj Slov. krajini. Da žali Bog, niti moliti i k sv. meši ne morem, morem delati. Gda pa pride večer, si v hladnoj sobi odpočijemo naše trüdno telo.
Velečastiti gosp. dühovniki, presrčno se vam zahvalimo na molitvaj, štere pošilate pred večni prestol za nas, ki smo kak zapüščene ovce, razstepeni po toj mrzloj tüjini. V Slov. krajini je lübi moj dom, ta mi srce roma, ar lübezen je doma v toj lepoj Slov. krajini. Pozdrave pošilam vsem svojim domačim, dühovnikom, posebno g. plebanoši ino Marijinim drüžbenicam, katoliškomi prosv. drüštvi. Prisrčna hvala na njüvom dobrom deli. Pozdravim tüdi lübe starše, brate, sestre, rodbino ino celo Beltinsko faro. Pozdravim še vas, Velečastiti g. Vrednik. Bog vas ešče dugo let veseli í zdravi.	Škafar Rozalija,
Beltinci, v Franciji.
Deklé duhovniku.
„Pa obraz moj naj ga spremlja vedno, raskav glas moj, srce, tak ljubezni žédno.
Naj ne vgasne
mojih lic bledica v njegovih očeh,
oči moje prekrasne,
saj to ne more biti greh !
Le mojih udov nežna vitkost naj ne bega njemu duše ; naj ohrani svojo čistost, da bo lilija cvetela iznad ruše . . .“
Tak je molila pred Najsvetejšim, uslišal jo je sveti Bog — kakor Magdalena v hiši farizejski šla je od Njegovih nog . . .
*
Od takrat je njena podoba zvesta sopotnica njegovih dni. —
Bo morda ostala prek groba ?
Saj v sanjah najlepša živi !
Dodatek Prešernovemu „Pevcu : Stanu — se svojega spomni, trpi brez miru !“
Iz onostranstva že vstajajo zarje : svetlejše so kakor poldan — premagale bodo viharje, v nje se potopil bo grešnik skesan...
Bangue S. Baruch
et Cie, 11. Rue Auber 11. Paris - 9 e. odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkolantneje. Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu Sprejemajo plačila na naše čekovne račune. Belgija: št. 3064-64, Bruxelles ; Francija : št. 117-94, Paris; Holandija : št. 1458-66, Ned. Dienst; Luxembourg: št. 5967, Luxembourg. Na zahtevo pošljemo brezplačna naše čekovne nakaznice.              24-22
Gospodarstvo.
Potrebna je nova klasifikacija zemle.
Že po naravi je kmečko gospodarstvo jako nesigurno. Človek dela načrte za celo leto naprej, sestavla proračun. Računa, kelko pripovle, kelko oda, da dobi peneze za najpotrebnejše. Pa pride toča, süšava i vsi kmetovi načrti spadnejo v vodo. Kelkokrat küpüje človek sol na porgo z mislijov, ka oda svinjo, pa vse poravna. Pa pride beteg i svinja pogine. Nega penez, ne svinje, samo dug ostane. Pa vekšo nevolo, kak nam jo pošila Bog, nam delajo lüdje. Vidijo, da smo nagi, bledi od slabe hrane, pa denok moramo odati zadnjo kravico, ka plačamo davek. Pride k nam žakutor pa, pravi : „ka mene briga, gde ti vzemeš peneze. Samo plačati moraš“. Pa naskoro pride čas, da de „nemrem“ vekši i močnejši od „moraš“. Lejko se vzeme zadnji vankiš od glave, ali pitanje je, kak mi te drügoga küpimo, da se nam pa lejko vzeme.
Po katastralnoj oceni zemle je odmerjen davek. Ta ocena pa je dnes den ne več pravilna, niti pravična, zato je tüdi odmera davka ne pravična. Ta ocena je bila izvršena te, gda smo mi za edno kravo küpili gvant celoj drüžini, pa nam je ešče ostao penez za domače potrebe. Če smo mi te, gda smo odali meter pšenice za 500 Din., ednoga bika za 10.000 Din. plačali 500 Din. davka, smo nikaj ne pravili, ar Znamo, ka tüdi država mora meti sredstva, da zdržavle red i mir. Če pa mi dnes, kda moramo skoro vse šenkati, kda moramo za par punčulov dati kravo, moramo plačati 500 Din. davka, je to velka krivica. Zakaj država ne povekša davek na tiste predmete, šteri so napravleni iz kmečkih pridelkov. Industrijanci küpijo dnes surovine za trikrat menšo ceno, kak negda, a cene industrijskim pridelkom so ostale iste. Kmeti zemla ne prinesi nikšega dobička, ešče njegovoga dela njemi ne plača. Tak mi moramo od svojega dela, s šterim nikaj ne zaslüžimo, plačati davek.
Kre Müre je dosta dobre zemle že voda odnesla. Vnogi od svojega proda plača telko, kak je prle plačao od dobre zemle. Kelko zemle je voda napravila nesposobne za obdelovanje, a davek od nje je ednako visiki.
Tüdi se je klasifikacija zemle negda vršila na oko. S ceste so jo gledali, če je Vednaka, ne preveč vlažna. I tak je vnogo slabe zemle prišlo v dober razred, a tüdi vnogo dobre v slab. Vnogi slabi logovje so klasificirani kak oratja zemla, a oratja zemla kak logovi. Poznam slučaj, gde plača eden od dobre zemle 18 Din. davka, a od slabe 150 Din.
Vse te nevednakosti trbe odpraviti, nepravičnost popraviti i oceno zemle izvršiti po zdajšnjoj vrednosti. Posebno posestniki ob Müri naj poglednejo na katastralnoj upravi, od štere zemle plačüjejo davek, ka ga ne bi plačüvali za prod.	(Dale.)
Prekosnice.
Na Vogrskom pred férmov. V nekoj cerkvi je pri navadnih večernicaj pred firmov kantor etak odgovoro na prošnjo :
Domine, salvum fac regem nostrum, Franciscum Josephum — Gospod, ohrani nam krala, Franca Jožefa :
Qui fecit coelum et terram ! Ki je stvoro nebo i zemlo. Zameno je najmre dva odgovora v sili.
Našega naglejüvača, šteri vsikdar okoli kroži, je pripelala pot k ednoj vesi. Ka te bole znali, znate to je tam, gde se je nikda zvalo L. rožni dou. Gda je prišeo do poti, štera pela v ves, se je tak nanagli stavo, ka bi si skoron vse frajlavfe spokvaro v nogaj. Zastavila ga je svarilna tabla, mislo je, da je to kažipot tabla. On je najmre v vsej potaj podkovani, kama štera pela, kak vi mislite i popaščo se je šteti: Prepovedana pot za teme motore.
Znate, čarno na sivom: za teme, pa fertik.
Ne je šče skoron do konca prečteo, pa je že zabrülo motor, znate terni, pa zavino po prepovedanoj poti v ves. Naš naglejüvač je pa to komedijo tak nadebeli gledao, ka so njemi malo ne oči vö spokale.Tak je nej vido očo Marka, šteri so odzaja prišli.
Hej, ka pa zijaš kak krava nova
vrata.
Se obregno oča Marko.
Znate, nejde mi v glavo, da je zabranjena pot, pa li motor ide po njoj.
Čüješ, ali ka si, pot je prepovedana za tiste motore, šteri ter vozijo. Te pa samo perje vozi, to pa ne ter. Tak so ga potkovali oča Marko.
Pošta.
Činč M. Petanjci. Prošnja izročena i Priporočena. Reši se po 1. aprili, gda kaj penez pride vküp. — Ošlaj Jožef, Bogojina. Vaše žele so se Spunile. — Neszményi D., Sobota. Prošeno izvršeno. — Pintarič, Beltinci. Vüpajmo se, da ešče letos bo, ka se prosi. — Štefanec Martin, Bratonci. Prošnja prek dana na banovini. — Balažic Orša, G. Bistrica. Za sestranca prošeno. — Zver Štefan, Žižki. V tvojem smisli pisano na dotično mesto. — Mekiš Roza, Trdkova. Hvala na gorečnosti, ka je naraslo šievilo naročnikov i pri Novinaj i pri M. Listi. Peneze poslane i obračunali. — Maroša Štefan, Toury, Francija. Če je obrt dolpovedana 1.1933, nega dače na 1. 1934 i naprej. Trbe vövzeti svedočanstvo od urada, kje je obrt dolpovedana i je naj žena izroči na davčnoj upravi, pa de vse v redi. — Lopert Št., Tešanovci. Nega duga za Francijo.
Dr. Janez Ev. Krek.
Božji blagoslov.
Povest.
ӀӀ.
Janez se je brž udomačil v Tomčevi bajti. Ljudje so izprva malo zašumeli in natezali, čigav bi bil. Iztuhtali so, da se je že zelo zdavnaj izselila njegova rodbina. Več niso vedeli. Tonček je bil do mala vedno pri njem. Mlado otroško srce je bilo srečno, ker je dobilo koga, ki se je ljubeznivo pečal z njim. Koliko lepega je vedel povedati novi stric ! Svete zgodbe, kako je Bog svet ustvaril, o Adamu in Evi, o Jezusu mu je pripovedoval, molila sta skupaj ; pa tudi o velikih mestih mu je pravil in o čudnih lepih stvareh, ki so tam nakopičene. Tončku se je kar vse smejalo, ko je sedel pred bajto na klopici poleg starega Janeza ali ko je stopical zraven njega po zelenih travnikih in lokah. Največkrat sta šla proti potoku. Tu je bilo obema najbolj všeč. Janez je Tončku izrezal lepe stope in ko sta jih prvič postavila v vodo in so se jele dvigali in tleči ob prazna koritca, je dečko od veselja kar vriskal.
Na nasprotni strani potoka je tu med grmovjem nekaj zaropotalo in takoj potem je štrbonknil v potok mlad fantič ravno pred naša znanca.
„Miha, potepin!“ zakliče Tonček ves prestrašen in skoči na breg. Janez
hitro zgrabi dečka in ga potegne iz vode. Potok ni bil velik, a nekaj vode je bil Miha vendar požrl, opraskal se ob veji in s čelom butnil ob kamen, da mu je precej močno krvavelo. Bled je bil in ves se jé tresel, ko ga je položil Janez na trato. Mižal je, ko ga je preiskaval.
„Nič ne bo hudega. Skoči, Tonček, domov in prinesi platneno obvezo, da mu zaveževa rano.“
Tonček je molčal in stal nepremično nekaj korakov na strani. Miha pa je pri teh besedah počasi odprl svoje velike črne oči in boječe pogledal v prijazno Janezovo lice.
„Ali me res ne boste ?“ je počasi izrekel in se ozrl proti Tončku.
„Boš jih dobil, boš, da boš ves črn. Stric, morate ga nabiti; jaz ga bom tudi,“ zakliče Tonček in res prišepa bliže, dvigaje drobne prste. Poznalo se mu je, da bi ga rad zgrabil, a ni imel pravega poguma.
Janez je pazno ogledoval oba dečka. Obraz se mu je zmračil in resno je rekel:
„Tonček, stori, kar sem ti ukazal; pa brž !“
„Ne grem ne po obvezo za Miho. Vedno mi nagaja ; ,kruljec‘ in ,pukelj‘ vpije nad menoj. Jaz naj bi tebi pomagal? Ti lopov ! Sedaj si pav mojih rokah. Kar s kamnom te bom.“ Jokal je od togote in kričal, kar se je dalo.
Miha se je vzpel pokonci in lahno dejal :
„Saj ti tudi mene vedno psuješ z beračem in moji materi se pačiš in vpiješ za njimi.“
„Ti pa našemu staremu očetu !“
„Tiho, otroka ! Miha, ti si že toliko pri moči, da pojdeš lahko z nama. Za zdaj te obvežem z robcem. — Pojdimo !“ pravi Janez in odvede dečka proti koči. Po poti je izvedel, kar je želel.
Miha je bil sin uboge vdove, ki je gostovala nekje v vasi. Kot je posnel iz pogovorov, je morala biti zadnji čas vdana žganju. Dečko se mu je zdel zelo odprtega uma, toda zanemarjen in prepuščen samemu sebi. Nikdo ni pazil nanj. Zato ga je bilo povsod dosti. Opazoval je bil, kako rezlja Janez stope, in mikalo ga je videti, kaj bo z njimi. Zato je bil splezal na drugi strani potoka na jelšo in gledal. Predaleč se je sklonil in pri tem je padel v vodo.
„Ukrasti si mislil moje stope ; saj te poznam, ti capin grdi,“ se je kregal Tonček, ko je Miha povedal svojo zgodbo.Ta je nemo povesil glavo.
Stari Janez je pa nevoljno zmajal z glavo in resno pogledal Tončka:
„Ali res nimaš nič srca? Ali se ti ne smili ta ubogi deček, ki nima nikogar, da bi zanj skrbel in bi ga kaj poučil? Mogoče danes še ni nič
gorkega jedel ; sedaj se je revež še potolkel.“
Uganil je bil; Miha je pokimal z glavo in žalostno — na pol jokaje — zastokal: „Zjutraj so mi dali mati kos kruha; potem sem jim pa moral iti po špirit. In sedaj leže. Južinal nisem še nič.“
„No, vidiš, Tonček, kakšen revež je Miha. Strašno grdo je, da si tako trd do njega. In še tepel bi ga bil rad. Ti, Miha, pa tudi ti nisi prav delal, ko si se norčeval iz našega Tončka. On ne more zato, če je tak ustvarjen. Boga zahvali, da imaš ravne ude. Kako je žalosten vajin angel varuh, ko vidi, da se sovražita ! Bog hoče, da se morajo vsi ljudje radi meti med seboj in da drug drugemu pomagajo. Vidva se pa zmerjata in si nagajata, kot bi bila divjaka. Tonček skoči domov in prosi mamo, naj ti dajo, če je kaj ostalo opoldne, za Miho. Jaz pa med tem časom dobim obvezo.“
Prišli so ravno do koče. Tonček, je to pot ubogal, še rad je šel, ker mu je bilo tako nekam vroče v glavo. Zardel je bil po vsem obrazu. Sram ga je bilo. Kmalu je prinesel skodelico mleka in kos kruha.
Vpričo Janeza sta si morala podati dečka roki in obljubiti, da si bodeta prijatelja zanaprej. Tonček je moral tudi povabiti Miho, naj pride vsak dan v kočo. Malo trda mu je Šla, a ugovarjal ni.
(Dalje)
Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskamo Balkanji Ernest. Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik, Klekl Jožef, župnik v pok.