Naslovnico ilustriral Damijan Stepančič





Zbirka Kompanjoni





Žiga X. Gombač

			Jastrebov let



Založba Mladika

			Ljubljana 2020





Za Vilinio





Za začetek ...

Brezova soseska

			Brezova soseska je naselje novih hiš na obrobju mesta. Njeni prebivalci so se vanjo naselili pred manj kot letom dni. V Ljubljani in tudi drugod je veliko Brezovi soseski podobnih sosesk. V njej je 25 vrstnih hiš s prostornimi vrtovi. Na teh vrtovih lahko počnete vse mogoče. Z očetom in dedkom lahko na primer zgradite čudovito drevesno hišo, ki se po potrebi in z manjšimi popravki spremeni v gusarsko ladjo, grad ali vesoljsko postajo. Ali pa se lahko s prijatelji igrate skrivalnice, nogomet, se lovite ali plezate po drevesih kot opice.

			V Brezovi soseski večinoma prebivajo prijazni ljudje. Tak­šni, ki razumejo in tudi spregledajo občasne fantovske lumparije.

			Seveda pa je tudi v tej soseski nekaj čudaških sosedov. Sosedov, ki na skrivaj kukajo skozi okno, in za katere niti ne veš, da te opazujejo in godrnjajo, če se približaš njihovi eksotični in lično obrezani živi meji. Če se udeležiš zimske bitke s kepami ali pa se čisto po naključju zapleteš v obračun z vodnimi balončki, te v trenutku zatožijo staršem. To so sosedje, ki pozno ponoči sprehajajo svoje pse, se pogovarjajo z luno ali sami s seboj in hočeš nočeš živijo v vsaki soseski v mestu.





In zakaj ravno Brezova soseska?

			Brezova soseska je na prvi pogled ravno takšna kot številne druge soseske v mestu. Mogoče je posebna zaradi tega, ker tam po besedah njenega župana rastejo najlepše breze v mestu. Pa tudi promet je vzorno urejen. Tako lahko starši skoraj brez skrbi pustijo svoje otroke, da se podijo med hišami. Brezova soseska je posebna tudi zato, ker tam prebivajo Lin, glavni junak te zgodbe, ter njegovi sosedje in sošolci. Sam, Julij in Matija. Vsi štirje enajstletni fantje so združeni v Kompanjone, nerazdružljivo prijateljsko ekipo.

			Vsak od štirih sošolcev in najboljših prijateljev s svojimi starši stanuje v vrstni hiši v Brezovi soseski. Pri Matiji si delijo hišo tudi s starim netopirjem in mišjo družino, ampak tega še ne vedo.

			Kompanjoni, če se le da, stalno tičijo skupaj. Vsako jutro skupaj hodijo v šolo in popoldne nazaj domov. Če je le mogoče, se dobijo tudi vsako popoldne, ko naredijo domačo nalogo.

			Takrat igrajo računalniške igre, sestavljajo modele letal ter gusarskih ladij, se pogovarjajo o knjigah, športu in o tem, kateri akcijski junak je najmočnejši in zakaj. Skupaj se tudi učijo in si vedno pomagajo, če se kdo od njih znajde v težavah. Ko je marca Lin imel pljučnico, so mu Matija, Samo in Julij vsak dan prinašali šolske zvezke, da je ostal na tekočem s šolsko snovjo. Ker mu niso smeli delati družbe, da ne bi zboleli tudi sami, so mu iz svojih žepnin kupili najnovejšo knjigo z naslovom Detektiv Penske in tatinska banda.

			Včasih se Kompanjoni dobijo tudi med vikendi in se skupaj s starši napotijo različnim dogodivščinam naproti. Včasih je to izlet v naravo ali pa v kino, muzej, hiša eksperimentov, galerija in gledališče.

			Včasih so žalostni, drugič spet veseli, pa nagajivi, jezni, bojeviti, polni domišljije, predvsem pa jih odlikuje velika mera poguma.

			Skoraj nikoli se ne skregajo, če pa se to zgodi, zamera ne traja dolgo. Po prepiru obredno zakopljejo bojno sekiro na Linovem vrtu in si obljubijo, da bo tam še dolgo ostala.

			In kako so tile štirje fantje dobili ime Kompanjoni?

			Tako sta jih poimenovala Linova babica in dedek, ki se tudi zelo dobro spomnita, kako so fantje postali nerazdruž­ljivi prijatelji. Povezala jih je skupna snežna bitka, ki je trajala kar nekaj časa. Zgodilo se je takole.





Še malce uvoda

Velika snežna bitka oziroma kako so fantje postali Kompanjoni

			Brezova soseska je premajhna, da bi imela svojo šolo. Premajhna je tudi za svojo trgovino, čistilnico, bencinsko črpalko in podobne ustanove. Zato morajo vsi šolarji iz Brezove soseske hoditi v dober kilometer oddaljeno šolo, kamor hodijo tudi otroci iz ostalih sosesk. Njihova šola je precej podobna mravljišču, v katerega se iz različnih smeri vračajo mravlje; razlika je le ta, da so mravlje otroci, ki so otovorjeni s težkimi šolskimi torbami.

			Kompanjoni se z večino šolarjev odlično razumejo, z nekaterimi se gledajo postrani, skregani pa niso z nikomer, čeprav se Linu včasih zazdi, da se je z nekom lažje pričkati, kot pa postati ali ostati prijatelj. Ko se človek s kom skrega, čez nekaj časa velikokrat pozabi, zakaj se je kregal.

			Tako tudi Lin ni razumel, zakaj so ga letošnjo zimo vsako jutro pred šolo pričakali veliki Beno in njegovi trije režeči se sošolci iz sedmega razreda, do zob oboroženi s sneženimi kepami.

			Na začetku šolskega leta je bilo vse tako, kot mora biti. Ravno takrat se je Lin skupaj z mamico in očkom preselil v Brezovo sosesko. Začel je hoditi v novo šolo in spoznal cel razred novih sošolcev. To sploh ni bil majhen zalogaj. Čeprav je bilo prve tedne težko oditi v šolske klopi, se je sčasoma na vse skupaj prav dobro navadil. V šolo je hodil iz dneva v dan raje in spoznal je, da so nekateri njegovi sošolci hkrati tudi njegovi sosedje iz Brezove soseske. Pa tudi učiteljica je bila »čisto OK«.

			Ko pa je zapadel prvi sneg, se je zataknilo. Ta presneti Beno in njegova banda! Sedmošolci so ga vsak dan znova pričakali v zasedi pred šolo in ga pošteno okepali. Pa še sneg je bil ravno to leto odličen za snežene kepe. Lin se je sicer znal odlično kepati in tudi poguma mu ni manjkalo, a proti štirim starejšim fantom ni imel nobenih možnosti. Zdelo se mu je, da jih vsaka kepa, ki jo vrže nazaj, še bolj podžge.

			Nepridipravov Lin ni hotel tožariti staršem in učiteljicam. Prepričan je bil, da bi ga ostali šolarji imeli za revo in tožibabo. Šele ko je svojo težavo zaupal dedku in babici, so po daljšem pogovoru, med katerim si je dedek kar petkrat nabasal svojo pipo, babica pa naštrikala skoraj cel rokav puloverja, našli rešitev.

			Ugotovili so, da bi si bilo dobro poiskati prijatelje, kompanjone, s katerimi bi bil kos tej nadlogi.

			»Če nas bo v skupini več in če se jim bomo postavili po robu, bodo mogoče odnehali,« je glasno razmišljal Lin, dedek pa je kimal.

			Toda Linov obraz se je v trenutku spet zmračil in fant je zavzdihnil: »Mineštra, saj vendar nikogar ne poznam!«

			»A nimaš med svojimi sošolci tudi nekaj svojih sosedov?« ga je spomnila babica.

			Še isto popoldne jih je Lin poiskal med hišami Brezove soseske.

			»Tudi mene kepajo!« mu je jezno priznal Julij, ko ga je Lin seznanil s svojo nadlogo. »Tvoja ideja je super! Poiščiva še ostale.«

			Nedaleč stran, za velikim snežnim kupom, sta našla Matijo in Sama ter ugotovila, da tudi njiju Beno in sedmošolci vsako jutro napadajo s kepami. Samo je celo rekel, da v šolo ne gre več, ker ima sedmošolcev in njihovih sneženih kep čez glavo dovolj.

			»Kot bi se nalašč spravljali ravno na nas iz Brezove soseske!« je odločno rekel Julij. »Upreti se jim moramo!«

			»Brez natančnega načrta ne bo šlo!« je pripomnil Lin. Kot bi mignil, so staknili glave in vsak je prispeval svoje ideje.

			»Najbolje bo, da jutri pred šolo, tako kot vsak dan, pridem sam. Vi pa mi sledite na razdalji, tako da vas Beno in njegova banda ne bodo videli,« je rekel Lin. »Seveda me bodo voluharji takoj napadli.«

			»Ko bodo porabili prvo zalogo kep, pridrvimo mi,« je nadaljeval Julij.

			»Biti moramo hitri in učinkoviti,« je rekel Matija. »Preden naredijo novo zalogo kep, se mora nanje usuti pravi snežni plaz.«

			»Vsak od nas mora imeti pripravljene vsaj tri snežene kepe,« je kimal Samo.

			»Raje štiri,« ga je dopolnil Lin. »Jaz se bom pred njihovimi kepami že zaščitil. Nalašč jih bom razjezil, da bodo vame zmetali prav vse projektile. Tako ali tako ne znajo dobro ciljati. Ko zakličem juriš – udarimo s protinapadom.« Nato se je malce zamislil: »Samo da se ne boste ustrašili in me na bojišču pustili samega!«

			»To pa ne!« so v en glas vzkliknili prijatelji.

			»A potem smo zmenjeni?« je resno vprašal Samo.

			»Jutri čaka Benota in njegove podrepnike nepozaben in neprebavljiv sneženi zajtrk,« se je nasmehnil Lin.





Akcija

			Naslednje jutro so se skupaj odpravili v šolo. Preden so prišli, so se razdelili tako, kot je bilo domenjeno.

			»Ko zakličem juriš,« jih je spomnil Lin. Samo, Matija in Julij so molče prikimali. Vsak od njih je v naročju stiskal štiri kepe. Bili so pripravljeni na snežni obračun.

			Linu je bilo z vsakim korakom bližje šoli tesneje pri srcu. Mu bodo fantje res priskočili na pomoč, kot so se dogovorili? Ozračje pred bitko je bilo tako naelektreno, da mu je pod kapo vsak las posebej stal pokonci.

			Beno in njegovi sedmošolci so ga seveda čakali. »Zdaj moram biti pogumen,« je zamrmral sam pri sebi. Snežene kepe je imel skrite v naročju, kapuco pa si je skoraj do nosu poveznil na obraz.

			Kompanjoni so pripravljeni v zasedi čakali na njegov klic.

			»Kaj je, dekleta, se bomo danes kepali?« je sedmošolce podžgal Lin. Beno in njegovi so nasedli.

			V Lina so zmetali vse pripravljene kepe in se ob tem privoščljivo smejali.

			Ko je Lin opazil, da so se sklonili po nove, je zaklical: »Juriš!«

			Kot je bilo dogovorjeno, se je na nepridiprave iz sedmega razreda usula prava snežna nevihta. Kompanjoni so jih dobili popolnoma nepripravljene. Benova vojska je bila v trenutku razbita. Vsak od njih je bežal na svoj konec. Beno jih je sicer skušal urediti v bojno formacijo, a mu je usta zamašila dobro merjena kepa, ki jo je proti njemu zagnal Lin. Kompanjoni so se po silovitem napadu umaknili v varno zavetje šole in za seboj pustili Benovo razbito vojsko.

			Bili so vzhičeni in veseli. Napad se je popolnoma posrečil.

			»Dobro smo se borili,« je prijateljem v garderobi pokimal Lin.

			»Petke, prosim,« je vzkliknil Matija in fantje so se navdušeno odzvali.

			»Kako so bežali,« se je nasmehnil Samo.

			»Zdaj vem, kaj pomeni razbita vojska,« je svoje dodal še Julij. Ko so se napotili proti razredu, so videli sedmošolce, kako so svoje premočene bunde, kape in rokavice zlagali na radiatorje. Fantov iz Brezove soseske niso niti pogledali.

			Med glavnim odmorom je Beno pristopil k njim. Bil je brez svoje vojske.

			»Nismo še končali!« je tiho siknil.

			Lin ga je gledal naravnost v oči in ni umaknil pogleda. Bena se je mogoče malce ustrašil, vendar tega ni pokazal. Vedel je, da se tako Beno kot on zdaj zavedata, da se je situacija spremenila.

			O svoji zmagi in premirju so fantje zvečer ponosno pripovedovali Linovemu dedku in ta jih je poslušal z nasmeškom na obrazu. Ko so fantje končali, je spregovoril:

			»Ko sem bil šolar, so tudi mene preganjali starejši učenci. Tudi jaz sem okrog sebe zbral prijatelje in stvari smo uredili tako, da sem imel mir do konca šole. Neprijetna izkušnja nas je povezala v trdno prijateljstvo, ki je trajalo dolga leta. Imenovali smo se Kompanjoni. Naj se tradicija nadaljuje!«

			»Kompanjoni!« so v en glas vzkliknili Lin, Samo, Matija in Julij.





Zdaj pa res čisto zaresen in nepreklicen začetek

Končno, zadnji šolski dan (v šestem razredu)

			Tako kot vsak dan so se tudi na zadnji šolski dan Kompanjoni dobili pred Linovo hišo. Ta je bila pač najbližje šoli in prostor pri poštnem nabiralniku so si fantje izbrali za svoje zbirno mesto.

			»No, pa smo ga le dočakali, a ne, fantje!« je navdušeno zaklical Lin, ko je po dovozu zdaj po eni, zdaj po drugi nogi priskakljal k svojim prijateljem.

			»Tako je! Naj živi zadnji šolski dan v šestem razredu!« mu je smeje odgovoril Samo. »Čisto lahko bi se navadil hoditi v šolo brez težke torbe!«

			»Počitnice so zakon,« se je strinjal Julij, »samo še spričevala popokamo, se poslovimo od sošolcev in dobrodošla dva meseca brezdelja in uživancije!«

			»Samo da po šoli ne boste pozabili na sladoledni žur in nogometno tekmo pri nas!« jih je spomnil Matija.

			»To!« so v en glas zaklicali Kompanjoni in se sproščeno odpravili proti šoli.

			»Ej, fantje, a že veste, kam boste šli na počitnice?« jih je na poti smeje vprašal Lin. »Moja ta stara mi nista še nič povedala. Zmeraj ko ju vprašam, kam gremo, se mi samo skrivnostno nasmehneta in rečeta, da bom kmalu izvedel. No, ta kmalu mi gre že fejst na živce!«

			»Meni sta pa že povedala!« je navdušeno hitel pripovedovati Matija. »Lahko se pohvalim, da so pred mano prav gotovo taboljše možne počitnice!«

			Nato je utihnil in se na vsa usta zarežal.

			»Ja kam boste pa šli?« je zanimalo ostale tri.

			»Za štirinajst dni v Bizoviške toplice!« je navdušeno vzkliknil in začel divje poskakovati po pločniku. »Tam imajo cel kup toboganov, pa čisto nov bazen, gusarsko deželo, pa igrišče za odbojko na mivki. Aja, pa plezalno steno in še cel kup drugega! Trije dnevi, dragi moji, pa me ni več!«

			»Ne me hecat!« je vzkliknil Julij in tudi sam začel divje poskakovati po pločniku. »Tudi mi gremo čez tri dni tja! Danes zjutraj mi je očka to povedal! To pomeni, da greva skupaj!«

			In že sta po pločniku skakala dva Kompanjona.

			»To ne more biti res!« ju je ustavil Samo. »Tudi meni so starši ravno danes zjutraj povedali, kam gremo! In lahko vam povem, da čez tri dni ne gremo nikamor drugam kot v ...«

			»Bizoviške toplice!« so navdušeni zavpili vsi trije in skupaj začeli divje poskakovati po pločniku.

			»Kakšno naključje!« je glasno spregovoril Lin. »Srečniki srečni! Vsi trije greste v Bizoviške na isti dan, pa še za isto časa!«

			»Ej, stari, kaj pa če greš tja tudi ti?« je rekel Julij in ga prijateljsko lopnil po hrbtu. »Mogoče te hočeta tvoja stara samo presenetiti!«

			»Sigurno je tako!« mu je pritegnil Samo.

			»Špricali in kopali se bomo kot sloni, pazi, Bizovik, prihajamo Kompanjoni!« je v hipu spesnil Lin in fantje so do ušes nasmejani prestopili šolski prag.

			»Naj živi zadnji šolski dan!« so vzkliknili, ko so vstopili v razred.

			»Živel zadnji šolski dan!« so jim kot v zboru odgovorili sošolci. Učiteljica jih je komaj uspela umiriti in sledila je podelitev spričeval.

			Kompanjoni so bili navdušeni nad svojim uspehom. V spričevalih so se zrcalile skoraj same petice.

			Dobro spričevalo je Lina zelo razveselilo. Celo leto se je namreč pridno učil. Po drugi strani pa ga je vedno bolj skrbelo, kako bo z njegovimi poletnimi počitnicami. Za trenutek se je zamislil in se izklopil iz veselega šolskega vrveža.

			Ga bodo starši res peljali v Bizoviške toplice? V tistem trenutku si ni ničesar bolj želel kot divjih štirinajst dni v družbi svojih najboljših prijateljev. Kaj vse bi lahko doživeli skupaj! Nore vožnje po toboganih, dogodivščine v deželi piratov in tekmovanja v podvodnem plavanju. Pa noro dobri sladoledi ter računalniki z internetom in igrami v vsaki hotelski sobi. Slišati je bilo odlično. Kar predobro, da bi bilo res.

			A bolj kot je Lin razmišljal o počitnicah v Bizoviških toplicah, manj verjetno se mu je zdelo, da se bo to res zgodilo.

			Ko se je s starši nazadnje pogovarjal o počitnicah, je očka rekel: »Po celem letu norije v službi potrebujem samo mirno obalo in šotor. Po možnosti kje daleč stran od ponorelega sveta računalnikov, avtomobilov, gneče in hrupa. Nekje bogu za hrbtom bi bilo ravno prav!«

			Kje točno se nahaja kraj bogu za hrbtom, Lin ni vedel. A Bizoviške toplice z vsem svojim direndajem prav gotovo niso bile miren kraj. Lin je vedel, da se mama glede mirnega dopusta strinja z očkom.

			»Težka bo,« si je mislil sam pri sebi, »ampak mogoče sta si premislila. Zna biti, da mi ravno zaradi tega nočeta povedati, kako in kaj!«





Sladoledni piknik in nogometna tekma

			Lina je iz razmišljanja predramila učiteljica, ki je oznanila konec pouka za to šolsko leto. Šolarji, med njimi seveda tudi Kompanjoni, so kot stampedo oddrveli skozi šolska vrata. Pot domov še nikoli ni tako hitro minila. Lin, Julij, Samo in Matija so skakali, tekli in veselo govorili drug čez drugega. Samo je na ves glas razlagal o novi vodni pištoli, ki jo bo vzel s seboj na počitnice. Matija je ugibal, če bo letošnje poletje tudi tako vroče kot lansko. Julij in Lin pa sta se zatopila v debato, kako pravilno metati ploščate kamne, da se čim večkrat odbijejo od vodne gladine. Ob veselem razpoloženju je Lin pozabil na skrb, kje bo preživel letošnje počitnice.

			Ko so prišli do domače soseske, so vsi skupaj zavili kar k Matiji na vrt.

			»Ohoho! So to Kompanjoni odličnjaki?« jih je pozdravila Matijeva mama, ki je bila čez glavo zaposlena s pripravami na popoldanski piknik. Ta dan si je vzela dopust, da bodo vse stvari urejene tako, kot je treba.

			»Tako je!« so v en glas odgovorili vsi štirje fantje.

			»No, in kje so spričevala?« jih je smeje vprašala.

			Fantje so navdušeno pomahali z njimi.

			»Bravo, fantje, super ste!« je veselo vzkliknila Matijeva mama in vsakemu v roko stisnila sladek kornet s tremi velikimi kepicami sladoleda in čokoladnim oblivom.

			»Ja, sladoled je najboljša rešitev za vroče dni in primerna nagrada za odličen uspeh!« je poznavalsko rekel Matija.

			»Ne bi se mogel bolj strinjati s tabo!« je prikimal Samo. »Čokoladni in jagodni sta zakon!«

			»A sem vam že povedal, da sem lani na morju sesul deset kepic sladoleda?« se je pohvalil Julij.

			»Ja, ja, ja! To si nam povedal že najmanj petnajstkrat!« mu je odvrnil Lin. »In vsakič si pojedel več kepic!«

			»V resnici si pojedel komaj tri. To mi je rekla tvoja mama!« je rekel Matija in ga sunil pod rebra.

			»No, boste videli danes!« se ni dal Julij. »Po nogometni tekmi predlagam obračun, kdo poje več sladoleda!«

			»To bo obračun vseh obračunov,« je vzkliknil Samo, »in odlična priprava na Bizoviške toplice. Slišal sem, da imajo tam najboljši sladoled v Sloveniji!«

			»Ja, seveda! Bizoviške!« je vzkliknil Matija. »Mami, kdaj že gremo tja?«

			»Čez tri dni, Matija!« mu je veselo zaklicala.

			»A veš, da grejo tja tudi Julij, Lin in Samo?« jo je vprašal.

			»Res?« je zanimalo mamo.

			»Res,« so rekli Kompanjoni in veselo povzeli, »špricali in kopali se bomo kot sloni, pazi, Bizovik, prihajamo Kompanjoni!«

			»Vidim, da ste se že vse dogovorili!« jih je nasmejano premerila Matijeva mama.

			»A, seveda!« je vzkliknil Matija in skupaj s Kompanjoni odhitel na vrt pripravljat igrišče za nogometno tekmo.

			Kmalu so prišli tudi ostali starši. Navdušeno so se pozdravili in nazdravili odličnemu uspehu vseh štirih fantov. Linov očka je iz slaščičarne prinesel kar petnajst različnih vrst sladoleda in nekaj časa se z vrta ni slišalo drugega kot mlaskanje in brundanje. Sladoledi, odličen uspeh in sončen dan so bili pač zmagovita kombinacija.

			»Nikar se preveč ne najejte, fantje,« se je nenadoma zasmejal Linov očka, »pred nami je nogometna tekma. Ta stari proti ta mladim!«

			»Ekipa Kompanjonov vas bo potolkla, da nikdar več ne boste hoteli stopiti na nogometno igrišče!« se mu je v odgovor zasmejal Lin.

			»Veseli boste, če bo vaša mreža ostala cela,« jim je s polnimi usti jagodnega sladoleda zabrusil Samov očka, »obeta se vam namreč toča golov!«

			»Pa da ne bomo samo govorili,« je zaklical Lin, »naj zapiska sodniška piščalka!«

			»Velja,« je rekla Linova mama, ki je bila določena za sodnico. »A da se razumemo, nobenih prekrškov, prestopov in korakov! Hočem športno tekmo! Drugače bom piskala sedemmetrovke!«

			»Mami, igrali bomo nogomet, ne rokometa!« je z rokami v boku rekel Lin.

			»Pa brez ugovarjanja!« je bila odločna Linova mama ter zapiskala začetek tekme.

			Kot bi na bojišče spustil osem divjih Vikingov, tako sta se udarili ekipi Kompanjonov in njihovih očetov. Ko so očetje v prvem protinapadu izpulili okrasni bezgov grm in poteptali cvetlično gredo hortenzij, je Matijevi mami postalo žal, da je dala idejo za nogometno tekmo.

			Tekma je bila zelo bojevita. Kompanjoni so pokazali veliko poguma in znanja, a tudi očetje niso bili od muh. Žoga je ostro letela zdaj sem, zdaj tja. Nekajkrat celo nevarno nizko nad glavami gledalcev.

			Pri rezultatu tri proti tri je Matijev očka z nenatančnim strelom razbil domače garažno okno. Sodnica je takoj prekinila tekmo in strogo ukazala: »Vsi takoj v senco!«





Zakaj se je Linu zadnji šolski dan naenkrat zazdel popolnoma brez veze

			Ekipi razgretih nogometašev sta se razigrano usedli v udobne stole pod velikim senčnikom.

			»To pa je bil obračun!« je zadihano rekel Julijev očka. »Za naslednjo tekmo se bom bolje pripravil.«

			»Še minuta, pa bi vas sesuli!« je pritegnil Samov očka.

			»Pa kaj še!« sta se skupaj uprla Julij in Samo.

			»Jeziki vam visijo skoraj do tal!« se je zasmejal Lin.

			»Lahko vam, ko imate v šoli skoraj vsak dan telovadbo,« se je branil njegov očka. »Tudi jaz bom moral narediti nekaj v tej smeri! V službi samo sedim in se redim!«

			»Hej, prijatelj,« se je zasmejal Matijev očka in ga lopnil čez hrbet, »počitnice torej prihajajo kot naročene!«

			»Oho, saj res,« so v en glas vzkliknili Kompanjoni, »špricali in kopali se bomo kot sloni, pazi, Bizovik, prihajamo Kompanjoni!«

			»Kako?« so se zasmejali starši.

			»Mulci so ugotovili, da gremo skupaj na počitnice,« se je zasmejala Matijeva mama in vsem skupaj pojasnila srečno naključje.

			Ob tem sta se Linova starša v trenutku zresnila.

			»Mogoče pa ne bo čisto tako!« je tiho rekel Linov očka.

			»Kako to misliš, očka?« ga je z resnim glasom vprašal Lin. »Saj si rekel, da gre za presenečenje! Bizoviške toplice bi bile zame najlepše presenečenje.«

			»Z mamo sva se odločila drugače!« je rekel očka.

			»Neeeeeeeeeee!« je togotno zavpil Lin in od jeze poskočil na mestu. Veselo razpoloženje je v trenutku izpuhtelo. Ostali trije Kompanjoni so se takoj zbrali okrog prijatelja. Zanimalo jih je, kaj se dogaja.

			»Hočem v Bizoviške! Tako kot vsi ostali na tem vrtu!« je besno zasikal Lin.

			»Saj sploh ne veš, kam gremo!« ga je skušala umiriti mama. »Z očkom sva dolgo iskala miren kotiček ob obali in uspelo nama je.«

			»Vidva in vajin beden mir!« jo je prekinil Lin. »Mene pa nihče ne posluša!«

			»Olala, umiri se!« ga je resno posvaril očka.

			»Ne, ne in ne. Zakaj gredo lahko vsi, razen nas, v Bizoviške toplice, le mi rinemo bogu za hrbet!« si ni mogel pomagati Lin.

			»O tem se ne bomo pogovarjali tukaj!« mu je strogo odvrnila mama. »Da boš vedel, to je najina skupna in dokončna odločitev. Mimogrede, kraj se imenuje Beli in nahaja se na otoku Cres. Tja odpotujemo natanko čez teden dni.«

			»Bedna sta. Beden je Beli in bedne so počitnice! Vse je bedno!« je jezno zavpil Lin in stekel stran. Tako je odpadel obračun, kdo bo pojedel več sladoleda, prav tako pa se je neslavno končal tudi sladoledni piknik.





Zatočišče: drevesna hišica

			Linu se je v trenutku podrl cel svet. Zbežal je stran od staršev in prijateljev. Šlo mu je na jok in ni hotel, da bi Kompanjoni in starši videli, kako mu po licih polzijo solze.

			Zatekel se je v drevesno hišico na domačem vrtu in za seboj čvrsto zaprl vrata. Usedel se je v kot drevesne hišice, objel kolena in zaihtel.

			Kako sta mu mogla starša to narediti? Vedela sta, koliko mu pomeni družba njegovih prijateljev. Počitnice v Bizoviku bi bile nekaj najboljšega, kar bi se mu lahko zgodilo. Stara pa rineta v nek kraj, ki ga ni niti na zemljevidu. Nekam, kjer se nič ne zgodi in vlada popoln dolgčas.

			»To ni fer,« si je mislil sam pri sebi, »bil sem med najbolj pridnimi v razredu in skoraj vedno se držim tistega, kar se zmenimo. In kje je nagrada za ves moj trud? Ni je, ker Lin sploh ni pomemben. Pomembno je, da je zadoščeno njima. Le zakaj mislita samo nase?«

			Iz razmišljanja so ga predramili klici. Klicali so ga starši in prijatelji, a Lin se ni javil. Bil je žalosten in obupan. Zato je hotel biti sam.

			Kmalu je potrkalo na vrata drevesne hišice. Nekdo jih je hotel odpreti, a vrata se niso dala.

			»Tukaj je!« se je oglasil glas njegovega očeta.

			 »Lin, tole pa ni bilo pametno. Pošteno si nas prestrašil,« ga je posvaril.

			»Pusti me pri miru,« mu je odvrnil Lin. »Nočem ven.«

			»Kakor hočeš,« je rekel očka, »mogoče je res bolje, da pošteno premisliš o vsem skupaj. Pogovorili se bomo kasneje, ko se bo jeza razkadila. «

			»Prav,« je tiho rekel Lin.

			»Ko končaš s puntarijo, hočem, da prideš naravnost v hišo,« je mirno rekel očka.

			»Mhm,« mu je odvrnil Kompanjon. Pokukal je skozi lino in videl, kako so na njihov vrt prišli njegovi prijatelji in ostali starši. Samo, Matija in Julij so zaskrbljeno gledali proti drevesni hišici.

			»Pa si res ne boste premislili glede počitnic?« je zanimalo Julija. Linov očka je odkimal.

			»Kaj pa če gresta v Beli samo vidva, Lin pa gre z nami v Bizoviške?« je vprašal Matija.

			»Matija, dovolj!« ga je prekinil njegov očka.

			»Če pa hočemo, da gre Lin z nami!« se ni dal Matija.

			»To je stvar Lina in njegovih staršev,« mu je rekla njegova mama, »mislim, da moramo ostali oditi domov!«

			Družba je počasi odšla proti domu, Lina pa je prešinilo, da se je piknik končal v razsulu samo zaradi njegovega obnašanja.

			»Cela frka,« si je rekel sam pri sebi. »S svojo jezo nisem dosegel ničesar. Zdaj stoprocentno ne bomo šli v Bizovik. To morata biti stara jezna name! Mogoče bo res bolje, da še malo počakam tukaj.«

			Ko so se med travo začeli oglašati črički in je nad Brezovo sosesko počasi začela legati tema, se je spustil po lestvi na tla. S počasnimi in žalostnimi koraki se je napotil v hišo.





Dooolg pogovor in noooro lepe slike

			Kot je pričakoval, sta ga za kuhinjsko mizo čakala mama in očka. Prav nič prijazna nista bila videti.

			»Roke, čevlji in kuhinja! Pa hitro, prosim!« je odsekano rekel očka in Lin je vedel, da ga čaka dooooooooolg pogovor. Za trenutek je pomislil, da bi se umaknil v svojo sobo, na varno. A si je premislil.

			Ko se je usedel na dodeljeni stol, je opazil, da je na kuhinjski mizi prižgan očkov prenosni računalnik. Na njem je, tik preden ga je očka zaprl, zagledal noro dobro sliko. Divja prepadna stena, takšna iz najbolj norih akcijskih filmov, je izginjala naravnost v temno morje. Noro. Le kje je stari našel takšno sliko.

			»Rada bi se pogovorila o tvojem današnjem obnašanju,« je strogo rekel očka. »Pravica do govora ti je do nadaljnjega odvzeta!«

			»No, se je že začelo,« je sam pri sebi pomislil Lin.

			»Tvoji prijatelji in njihovi starši so najbrž še vedno zgroženi nad tem, kako si naju ozmerjal in s tem tudi zaključil naše skupno druženje,« se je očku pridružila mama.

			»Če pa ...« se je hotel zagovarjati Lin, a ga je prekinil mamin svareč pogled. Kadar je privzdignila obrv nad levim očesom, je bilo bolje molčati in se vdati v usodo.

			»Veš, dečko, ponosna sva nate,« je v precej mirnejšem tonu rekel očka. »Načeloma si priden in tudi tvoj letošnji učni uspeh je enkraten.«

			»Danes pa te je zaneslo, da ni bilo ničemur podobno. Tvoje obnašanje je bilo nedopustno!« je s privzdignjeno obrvjo rekla mama.

			»Ko jo bo poravnala z desno obrvjo, bo precej bolje,« je pomislil Lin in skesano pokimal.

			»Zavedava se, da si v tem trenutku najbrž bolj kot vse na svetu želiš oditi v Bizovik s svojimi prijatelji,« je pokimal očka. »To bi bile zate verjetno res noro dobre počitnice.«

			»Mhm,« je tiho zamrmral Lin.

			»A z mamo sva za letošnji dopust izbrala vasico Beli na otoku Cres,« je neomajno nadaljeval očka. »Želiva, da najino odločitev sprejmeš brez dodatnih izpadov in slabe volje.«

			»Beli je čisto mimo!« je komaj slišno zamrmral Lin in stisnil pesti. Imelo ga je, da bi to na ves glas zakričal. A v tem trenutku to ni bilo mogoče. Starša je ta večer že dovolj razkuril, zato se je zadržal.

			»Zelo sva se potrudila, da sva nam omogočila te počitnice,« je rekla mama in končno poravnala obrvi. »Si mogoče pomislil, da bo veliko otrok tvoje starosti med poletnimi počitnicami ostalo doma? Za ta tvoj besneči izpad pričakujem resnično iskreno opravičilo.«

			 »Tudi jaz,« je rekel očka. »Res se mi zdi neumno, da noriš zaradi tega, ker ne greš v kraj A, ampak v kraj B. Počitnice so konec koncev počitnice.«

			»Žal mi je,« je tiho in iskreno rekel Lin.

			Starša sta se spogledala in očka se je nasmehnil: »Nikoli se ne ve. Mogoče te pa ravno v Beliju čakajo zanimive dogodivščine.«

			 »Le kako naj me v Beliju čaka karkoli dobrega?« je pri sebi pomislil Lin in premeril očka z začudenim pogledom.

			Kot bi uganil njegove misli, mu je ta rekel: »Preden rečeš karkoli, poglej tole!«

			Ob tem je odprl svoj prenosni računalnik in pred Linom je zasijala slika, ki jo je videl malo prej.

			»Noro, a ne?« mu je vzpodbudno pokimal očka.

			Lin je z odprtimi usti obstal pred računalniškim ekranom. Do tega trenutka je pregledal in prebral veliko knjig o naravi, a česa podobnega še ni videl. Beli je bila maj­hna vasica na strmi vzpetini, ki se je vzpenjala naravnost iz morja.

			Pod vasico se je razprostirala čudovita plaža. Do nje se je bilo mogoče spustiti po ozki cesti. Ob plaži je opazil nekaj majhnih ribiških koč ter miniaturen pristan za komaj ducat manjših bark. Za plažo je morje izdolblo prostor, velik kot nogometno igrišče. Tam je rasla živozelena trava, za travnikom pa so bili stari hrasti in borovci, kjer je bil manjši kamp. Za kampom so se v notranjost otoka izgub­ljale številne drobne poti. Plaža se je na drugi strani končala s prepadno, visoko in neprehodno steno, ki se je spuščala naravnost v temno morje.

			Lin je ob gledanju slik v trenutku pozabil na jezo. Živo si je predstavljal, kako bi bilo plezati po stenah, raziskovati podvodni svet in majhne potke, ki so se za plažo izgubljale v goščavi. S seboj bi vzel plavutke, masko, daljnogled in še marsikaj.





Še malce pogovora na temo Beli

			»No, mulo, kako se ti zdi?« ga je iz razmišljanja zbudila mama.

			»Ni slabo,« je prikimal Lin. »A vseeno gremo tja samo mi. Sami, brez mojih Kompanjonov.«

			»Saj si boš tudi v Beliju našel dobro družbo,« ga je skušal potolažiti očka.

			»Tega pa ne morem videti na slikah, a ne?« je robato odvrnil Lin. »Poleg tega se bojim, da v Beliju še niso slišali za televizijo, računalnike in podobne stvari!«

			»Verjetno pa jim je kristalno jasno, kako kvalitetno preživeti čas brez te elektronske navlake,« je rekla mama in zopet začela nevarno privzdigovati levo obrv.

			»Kaj pa če mi bo vseeno dolgčas?« se ni dal Lin. »In če tale Beli sploh ni tako krasen, kot je videti na slikah? «

			»Čeprav slike res včasih lažejo, se meni osebno zdi Beli zelo posrečen kraj,« je rekel očka.

			»Prepričan sem, da se bodo imeli Kompanjoni v Bizoviku veliko bolje,« je vztrajal Lin. »O svojih dogodivščinah se bodo še dolgo pogovarjali, jaz pa ne bom imel kaj povedati.«

			»Mogoče res. Vseeno pa mislim, da se ne bi smel obremenjevati s tem, da gremo tja sami. Konec koncev greva v Beli brez prijateljev tudi midva, a ne?« je rekla mama. »Raje razmišljaj o tem, da greš v popolnoma nov kraj, kjer ne veš, kaj te čaka. Lahko se zgodi, da bo celoten dopust res dolgočasen. Lahko pa boš ravno na tej divji plaži našel dogodivščino, ki se je boš spominjal vse življenje.«

			»Dodal bi še, da je to, kako se boš imel v Beliju, v veliki meri odvisno od tebe,« je pomodroval še očka. »Če se boš štirinajst dni pritoževal nad vsem, boš počitnice zamoril najprej sebi in potem še nama. Lahko pa se potrudiš in narediš kaj v smeri, da temu ne bo tako. Na tvojem mestu ne bi sklepal prehitro. Posebej o kraju, ki ga ne poznaš. Si pomislil, da bi se lahko o vsem skupaj malce bolj pozanimal, preden si dokončno ustvariš mnenje?«

			»S Kompanjoni bi šel takoj tja,« je še vedno vztrajal Lin.

			»Z njimi se boš lahko družil, ko se vrnemo nazaj. Pred vami bo še več kot polovica celega poletja,« je rekla mama.

			»Če me bodo sploh še hoteli za svojega prijatelja,« je namrgodeno rekel Lin.

			»Prepričan sem, da bodo,« se je nasmehnil očka. »Veš, prijateljstva se vedno znova postavljajo na preizkušnje, podobne tej, pred katero stojiš. S takšnimi situacijami se boš srečeval še velikokrat. Medsebojne vezi se zaradi njih po navadi še dodatno okrepijo.«

			»Še vedno ne vem, če mi je vse skupaj všeč,« je rekel Lin in na vsa usta zazehal. »Vse skupaj moram pošteno premisliti.«

			»Le daj,« sta v en glas rekla mama in očka ter se utrujena naslonila drug na drugega.

			»Mogoče pa imata prav,« je razmišljal Lin, medtem ko si je umival zobe. »Beli je bil videti zelo zanimiv. Če že moram tja, se je treba na teh štirinajst dni primerno pripraviti. Takoj jutri bom šel najprej na internet in potem v knjižnico, da si naberem informacije o tem kraju. Dobro bi bilo, da bi si pripravil tudi stvari, ki jih bom nesel s seboj. Glede na sliko, ki sem jo videl, jih bom potreboval cel kup.«

			Nato si je oblekel pižamo, voščil staršema lahko noč in smuknil v posteljo. Preden je zaspal, se je spomnil na Kompanjone.

			»Sigurno se bodo imeli bolje kot jaz,« si je rekel. »Ampak če so pravi prijatelji, se bomo dobro razumeli, tudi ko se vsi skupaj spet dobimo v Brezovi soseski.«

			Nato je utrujen od celega dne zaspal kot top.





www.beli.com

			Ko se je Lin naslednje jutro prebudil, so kazalci na uri kazali krepko čez osem.

			»Kako to, da me stara nista zbudila?« je pomislil in se začel hitro pripravljati za šolo. Mama je že šla v službo, očka pa je ropotal v kuhinji, ker si je pripravljal zajtrk.

			»Šolo imam in morala bi me zbuditi,« je jezno rekel Lin, ko je planil v kuhinjo.

			»Prijatelj, uro bi si moral naviti sam, to je ena stvar,« je mirno odvrnil očka in si v skodelico spustil velik kos sladoleda, »druga stvar pa je, da imaš ti, srečko srečko­vič, od včeraj naprej počitnice in res ne vem, zakaj se spet razburjaš.«

			Lin ga je najprej začudeno pogledal, a se je v trenutku spomnil, da ima očka prav. Res so se začele počitnice. Usta so se mu razlezla v velikanski nasmešek. Počitnice. Zakon!

			Začudenemu očku je izpred nosa izmaknil pripravljen zajtrk in še preden je ta uspel protestirati, je bil že na varnem v svoji sobi.

			»Dober zajtrk, ni kaj,« je pomislil Lin in prižgal računalnik. »Meni bi pa sigurno težil, da to ni zdravo.«

			»O temle se bova pogovorila popoldne,« je smeje rekel očka, ki je prisopihal za njim, in pokazal na sladoled. »Šibam v službo, ti pa bodi lepo priden. Če kaj ne štima, me pokliči, obvezno pa mi pošlji kakšen e-mail ali dva. OK?«

			Lin je pokimal.

			»Aha, pa toplo ti priporočam, da skočiš na tole spletno stran,« mu je rekel očka in mu v roke potisnil list papirja, na katerem je pisalo www.beli.com. »Sporoči mi, kaj misliš. Mami pride okoli treh, popoldne pa letimo k dedku in babici. ‘Dijo.«

			Saj res. Beli. Lin je na vse skupaj kar malo pozabil. Spomnil se je, kako se je končal včerajšnji dan, in pomislil, da je bil očka presenetljivo dobre volje. Včasih so njegovi stari res ena a s črtico.

			Zamišljeno je odprl svoj elektronski poštni predal in opazil, da ga v elektronskem nabiralniku že čakajo štiri neodgovorjena sporočila. Vsa so napisali njegovi Kompanjoni. Matija celo dvakrat.

			»Pa poglejmo,« je zamrmral Lin.

			Vsi trije so ga spraševali, kako se je izvlekel iz težav, ki si jih je nakopal včeraj. In vse tri je seveda zanimalo, če sta se njegova starša omehčala glede Bizoviških toplic.

			Lin je odgovoril vsem hkrati: »Orkan besnečih staršev se je dokaj hitro polegel in posledice niso bile katastrofalne. Beli ostaja in Bizovik se letos zame žal ne bo zgodil. Podrobnosti dorečemo pri meni čez pol ure. Mimogrede, danes pičim v knjižnico. Gre kdo zraven?«

			Ko je poslal sporočilo, je v brskalnik vtipkal naslov, ki mu ga je na listek zapisal očka: www.beli.com.

			»Le kdaj bo stari uredil hitrejšo povezavo?« se je na glas vprašal Lin, medtem ko je čakal, da se stran odpre. A temne misli je v trenutku pregnala slika, ki se je prikazala na zaslonu. Pred njim se je izostrila podoba, ki jo je videl po včerajšnjem doooooooooooolgem pogovoru.

			S klikom na sliko je vstopil na spletno stran vasice, kjer naj bi preživel počitnice.

			»Pa poglejmo,« si je zamrmral. »Zgodovina, zanimivosti, slike, povezave ... Gremo na zanimivosti. Upam, da bom našel kaj užitnega.«

			Uvodna stran se je razdelila na štiri dele.

			»Beloglavi jastreb, podvodne jame, divjina in zaščiteno območje ter mir,« je bral dalje. »Gotovo me zanimajo podvodne jame, jastreb in divjina. Mir pa naj mi da mir.«

			Z vsakim klikom se je pred Linom odpiral zanimivejši svet. Obala okoli Belega je bila prežeta s podvodnimi rovi, primernimi za potapljanje. Okrog kampa se je razprostiral divji svet, ki je bil prepreden z ozkimi potkami, ki so jih z leti izhodile ovce, in nizkimi zidovi, ki so jih naredili pastirji. Celotno območje okoli Belija je bilo zaščiteno. Narava okoli te vasice je bila tako posebna, da so jo pred leti določili za naravni rezervat.

			Najbolj pa je Lina prevzela podstran, ki je govorila o beloglavem jastrebu. Ta vrsta ujede je gnezdila v strmih stenah nad morjem. Nedaleč stran od Belija. Za vaščane je bila ta ogromna ptica, njen razpon kril naj bi meril skoraj tri metre, simbol moči in ponosa. Upodobljen je bil tudi v grbu vasi. Kljub temu da je ptica velika, z ogromnim kljunom in s kremplji, skoraj tako velikimi kot Linova roka, je fanta presenetil podatek, da se prehranjuje izključno z mrhovino. Sodeč po besedilu na spletni strani, so bili beloglavi jastrebi del vsakdana v Beliju. Kljub temu pa naj bi bili v svetovnem merilu močno ogroženi. Tistih nekaj gnezd v okolici Belija je bilo eno zadnjih zatočišč te redke ptice.

			»Očitno bosta morala z menoj tudi daljnogled in beležka. Moram si narediti natančen spisek stvari, ki jih bom vzel s seboj,« je razmišljal Lin. »Kot izgleda, je Beli pravi kraj za raziskovanje.«

			Tedaj je pri vratih pozvonilo. Lin se je nerad odlepil od računalnika. Stekel je k vratom in skozi kukalo videl Matijo in Sama.

			»Ojla, besneči,« sta ga pozdravila prijatelja. »Vse OK?«

			»Še bolje,« jima je odzdravil Lin in v hišo spustil tudi Julija, ki je medtem pritekel po dovozu.

			»Čudi me, da si še živ,« ga je pozdravil Julij.

			»Živ in zdrav,« se mu je nasmehnil Lin. »Sicer ni bilo lahko, ampak vseeno sem tu.«

			»Je bila panika?« je zanimalo Sama.

			»Srednje,« je odvrnil Lin. »Kriza je že mimo in tale Beli, kamor grem s starima, je videti čisto človeški.«

			»Res?« je zategnil Matija.

			»Pa še kako,« je rekel Lin in skupaj s prijatelji so si ogledali spletno stran www.beli.com.





Kompanjoni se razidejo

			»Noro, super, mega,« so drug čez drugega kimali prijatelji, ko so videli slike na računalniku.

			»Poglej te stene, res ne vem, če bi si upal z njih skočiti v morje,« je na glas razmišljal Julij.

			»Če pa bi si že upal skočiti, kdo ve, kakšne mrcine bi te pričakale v vodi,« je nadaljeval Matija. »Grem stavit, da pod te stene zaide tudi kakšen morski pes.«

			»Ah, daj no, Matija, ti pa tvoji morski psi,« ga je podražil Samo. »Odkar smo gledali film Čeljusti, vidiš morske pse tudi v domači banji!«

			Matija ga je pogledal izpod čela: »Da ne boš dobil ene pasje pod rebra!«

			»Mirno, fanta, mirno,« ju je miril Lin.

			»No, s seboj moraš stoprocentno vzeti masko za potapljanje,« je rekel Julij. »Pa plavutke. Obala je videti super.«

			»Super bi bilo, če bi imel podvodno kamero, da bi zadeve slikal,« je rekel Samo. Lin je prikimal.

			»Tudi kompas ne bi bil napačen. Kdo ve, kam vodijo vse tiste poti, ki se za plažo izgubljajo v notranjost,« je dodal Matija.

			»Pa ne pozabi na mačeto, vrv, čutarico, nož ...« je hitel naštevati Julij.

			»Beli je res divjina, veliko reči bom potreboval,« se je strinjal Lin. »Tudi daljnogled, kajti v stenah nad morjem gnezdi beloglavi jastreb.«

			»Kdo?« je vprašal Samo.

			»Beloglavi jastreb. Eden izmed največjih in najbolj ogroženih ptičev na svetu,« mu je pojasnil Lin in odprl podstran. »Poglej.«

			»Noro,« je vzkliknil Matija. »Kako velik je. Kot manjše letalo.«

			»Je ta vrsta ptic napadalna?« je zanimalo Sama.

			»V bistvu ne, jedo zgolj in samo mrhovino,« je pojasnil Lin.

			»Še dobro ...« je rekel Samo.

			»O Beliju in vsem skupaj sem mislil malo pogledati v knjižnici,« je rekel Lin. »Poleg tega bom s seboj vzel še nekaj knjig. Baje so včeraj dobili novo knjigo Detektiva Penske. Tokrat se spopada s plenilci naravnih zakladov. Greste zraven?«

			»V bistvu moram k mami v mesto,« je rekel Samo, »po nakupih za Bizoviške, pa mogoče bova kupila tudi novo knjigo o Penskem.«

			»Ja, saj res, Bizoviške,« je pokimal Matija, »toliko smo govorili o Beliju, da smo na Bizoviške čisto pozabili. Fantje, še za tja moramo narediti načrt.«

			»Model, za načrt je prepozno,« mu je odvrnil Julij, »danes popoldne gremo s familijo k sestrični. Na obisk, za dva dni. Od tam gremo naravnost v Bizoviške, kjer se bomo spet videli. No, vsaj mi trije.«

			»Tudi mi bomo bolj malo doma te dni,« se je oglasil Matija. »Obisk nonota in none na Obali, pa nakupi v Italiji. Stari mi sploh še niso povedali, če bomo v Bizovik prišli ob pravem času.«

			»Ko smo ravno pri sorodnikih, tudi jaz letim danes k dedku in babici,« je vzkliknil Lin. »Pred počitnicami se moramo videti. Mogoče bom tam celo prespal. Poleg tega mi je dedek namignil, da je v svoji skrinji našel nekaj, kar mi utegne priti prav v Beliju. Res me zanima, kaj ima za bregom.«

			»Tvoj dedek in babica sta res faci,« je menil Samo. »Nujno mi moraš sporočiti, kaj boste pogruntali.«

			»Fantje, se vidimo čez slab mesec,« je sklenil Lin.

			»Ja, tako izgleda,« je prikimal Samo.

			»Le glejte, da se boste nadrsali po toboganih, naigrali na hotelskih računalnikih in najedli najboljšega sladoleda tudi zame,« jih je nagovoril Lin.

			»Ja itak,« so mu odvrnili Kompanjoni. Potem pa je zavladala krajša tišina.

			»Bolj kot razmišljam, bolj se mi zdi, da tudi tebi ne bo čisto nič manjkalo v Beliju,« je rekel Matija.

			»Pa glej, da boš vse pofotkal in si zapomnil, da nam boš poročal,« je pritegnil Julij.

			»Jastrebi, divja obala in stene se res slišijo blazno zanimivo. Naslednje leto pa lahko gremo skupaj tja,« se je strinjal Samo.

			»A velja, da se po počitnicah dobimo v naši drevesni hišici in si vse povemo,« je vzkliknil Lin in prijateljem ponudil roko.

			»Velja,« so v en glas rekli vsi štirje in sklenili roke v skupen krog. Lin je spoznal, da ima res dobre prijatelje in ob tem spoznanju se je odlično počutil.

			»Zdaj pa šibam,« je rekel Samo. »Mama me čaka.«

			»Jaz tudi,« sta skoraj istočasno rekla Matija in Julij.

			Izvedli so še kompanjonsko rokovanje in se za nekaj časa poslovili.





Knjižnica in gyps fulvus

			Lin je očetu in mami po elektronski pošti sporočil, da gre s kolesom v knjižnico. Bil je kar malce slabe volje. S prijatelji, s katerimi je preživel večino svojega šolskega in prostega časa, se je razšel za dober mesec. Zdaj bo verjetno dolgčas. V torbo je vrgel prenosni telefon in izkaznico za knjižnico, za seboj zaklenil vrata in skočil na kolo. Ko se je vozil proti knjižnici, se je spomnil očetovih besed, da je to, kako se bo imel med počitnicami, odvisno od njega.

			Močneje je pritisnil na pedala in skočil čez robnik.

			»Tako se to dela,« je pomislil in že je bil boljše volje. Vož­nja s kolesom je bila v tej vročini prav osvežujoča. Knjiž­nica ni bila daleč. Med knjižnimi policami ni bilo skoraj nikogar.

			»Oprostite, rad bi si izposodil najnovejšo knjigo Detektiva Penske,« je nagovoril zaspanega knjižničarja. »Pa zanima me, če imate tudi kaj literature o beloglavih jastrebih?«

			Knjižničar je izginil med policami in se po dolgem času vrnil z dvema knjigama.

			»Ta knjiga ni za izposojo,« je zazehal in pokazal na knjigo o ujedah. »Lahko jo pogledaš tukaj.«

			Lin se je lotil branja. Beloglavi jastrebi so ga resnično zanimali. O njih si je zaželel izvedeti še kaj več, kot je pisalo na spletni strani. V knjigi je bilo o jastrebih kar precej napisanega.

			»Latinsko ime za beloglavega jastreba je Gyps Fulvus. Ta vrsta ujede je sprva živela v visokih gorah, a jo je pomanjkanje hrane prisililo, da se je preselila k morju,« je bral Lin. »Vsak par odraslih ptic ima lahko na leto le enega mladiča. Žal veliko mladičev pogine. Nekaj jih pade v morje ob prvem poletu, nekaj jih pogine na potepanju in ob uživanju zastrupljenih ovac, veliko pa jih ukradejo zbiralci redkih jajc in živalskih vrst.«

			Lin se je ustavil in pomislil: »Le zakaj ljudje onesnažujejo naravo ter kradejo ptice in jajca. To je čisto mimo. Ptice vendar pripadajo nebu in naravi. Kako lahko nekateri ljud­je razmišljajo tako podlo? Nič čudnega, da so jastrebi tako ogroženi.«

			Lin je o tem povprašal tudi knjižničarja, ki je le skomignil z rameni. Nato se je zamišljeno napotil iz knjižnice domov. Ko se je vrnil, je staršema poslal elektronsko sporočilo, da je že doma. Poleg tega je tudi nanju naslovil vprašanje, zakaj ljudje kradejo ogrožene vrste ptic oziroma njihova jajca.

			»Naj ti tole odgovori očka,« se je glasilo mamino sporočilo, »jaz šibam še na en sestanek, potem pa pridem domov.«

			»Mama in njeni sestanki,« je nejevoljno pomislil Lin. A obraz se mu je kmalu razjasnil, kajti prišlo je očkovo sporočilo.

			Bilo je videti kar dolgo, zato si je Lin pred branjem naredil okusen sendvič.

			»Pozdravljen, Lin,« se je začelo njegovo sporočilo. »Zanimiva vprašanja ti letajo po glavi. Lepo, da se zanimaš za Beli. Tudi mene zanimajo jastrebi in komaj čakam, da jih vidim letati po sončnem nebu. S seboj bo treba vzeti daljnogled, a ne? Aha, sprašuješ me, zakaj ljudje kradejo jajca in redke živalske vrste. Hm! Po svetu živi veliko ljudi, ki zbirajo različne zadeve. Eni znamke, drugi pločevinke in tretji na žalost redke živalske vrste.

			Zadeva pa deluje podobno kot pri znamkah. Redkejše so, več so vredne. To zbiratelje še bolj podžiga, da se ženejo za njimi. Hkrati pa s svojo zbirateljsko strastjo predstavljajo resno grožnjo naravi in ji lahko s svojim početjem zelo škodijo. Zato je njihovo ravnanje nedopustno. Upam, da so ti zadeve zdaj vsaj malo bolj jasne. Tako ali tako pa kmalu priletim domov in se bova o tem še pogovorila. Ne pozabi, da gremo danes k dedku in babici. Drži se, as! Zaposleni očka.«





Tudi dedek in babica vesta nekaj o Beliju

			Linov dedek, tisti, ki je štiri fante iz Brezove soseske razglasil za Kompanjone, je živel na drugem koncu mesta. Z babico sta si ob rečnem nabrežju uredila hišico z vrtom in Lin ju je zelo rad obiskoval. Dedek je Lina vedno pričakal z zanimivimi dogodivščinami ali nalogami. Včasih sta lovila ribe ali pa sta se s kanujem napotila raziskovat reko in njene zanimivosti. Spet drugič sta urejala vrt, popravljala ograjo, urejala čebelnjake, rezbarila ladjice iz lesa ali kako drugače ropotala po dedkovi delavnici. Če je bilo vreme kislo, pa so vsi trije skupaj z babico odšli na podstrešje, kjer sta imela dedek in babica spravljeno veliko skrinjo. V njej je bila množica uporabnih stvari, kot so kompas, zanimive slike, zemljevidi, ure, starinske pipe, revije in naočniki. Zelo zanimivo je bilo brskati po njej. Dedek in babica sta imela za vsak predmet pripravljeno zgodbo. Zato se je podstrešje Linu vedno zdelo imenitno. Če niso brskali po skrinji, pa je babica prinesla čaj in piškote, vsi skupaj pa so se posedli po udobnih foteljih ter se pogovarjali o vsem mogočem. S starima staršema se je dalo imenitno razpravljati o vulkanih, antični Grčiji, vesoljskih ladjah, planetih, zvezdah, Rimski cesti, Afriki in njenih skrivnostih, rudnikih z diamanti, bojnih ladjah, lenivcih ter skritih zakladih. Pri njiju mu res nikoli ni bilo dolgčas, saj sta si za svojega vnuka vedno vzela dovolj časa.

			»No, kje je najin junak odličnjak?« sta ga tudi tokrat veselo pričakala. Lin jima je ponosno pokazal svoje spričevalo. Dedek in babica sta se usedla, nataknila očala in ga pozorno pregledala.

			»Upam, sin, da si ponosen na svojega sina,« je Linovega očeta nagovoril dedek.

			»To so ocene, ki te bodo pripeljale tja, kamor si želiš,« je prikimala babica in močno objela svojega vnuka.

			»No, meni se pa ne pusti več takole crkljati,« je pokimala Linova mama. Babica in Lin pa sta se drug drugemu zarotniško nasmehnila.

			»Kar na vrt stopimo, tam sva vam pripravila manjšo pogostitev,« jih je povabil dedek.

			V prijetni senci sta dedek in babica res pripravila Linove najljubše jedi. Sedli so okrog mize, na kateri so bili jabolčni zavitek, ohlajena limonada, čokoladni piškoti in seveda izvrstni babičini njoki.

			»A se že veseliš počitnic?« je Lina nagovoril dedek. »Ko se najemo, sem nama ob reki že pripravil ribiške palice, da bova malo potrenirala. Kolikor vem, je ob obali okrog Belija veliko rib.«

			Lin se je malce zamislil in rekel: »Mogoče bom ribe letos samo gledal skozi masko. Malo kruto je, da jih lovimo na oster trnek.«

			»Če je tako, pa moraš očka nagovoriti, da te odpelje pogledat potopljeno ladjo, ki se je potopila nedaleč stran od plaže,« mu je namignila babica.

			»Potopila se je na plitvini, tako da si jo lahko ogledaš tudi brez kisikove bombe in ostale potapljaške opreme,« mu je pojasnil dedek. »Vse, kar potrebuješ, so plavutke, maska in očetovo spremstvo.«

			»Noro,« je vzkliknil Lin. »Tega pa nisem našel na internetu.«

			»Mogoče nisi bil dovolj pozoren, ali pa bo treba še dodatno poseči po kakšni dobri knjigi,« se je nasmehnila babica.

			»Potopljena ladja,« se je zamislil Lin. »Le kako je prišla tja?«

			»Čeprav je Beli zdaj majhna vasica, je bil nekoč pomembno središče in pristanišče,« je začela pripovedovati babica. Lin je vedel, da ga čaka zanimiva zgodba. V roke je prijel velik kos jabolčnega zavitka in se udobno namestil. Poletno vročino je za trenutek presekal hladen veter in zdelo se je, kot da so babičini pripovedi prisluhnili tudi vrabci, ki so še pred minuto razigrano čivkali v bližnji senci stare slive.

			»Na vzpetini, kjer zdaj okrog cerkvice kot jata galebov sedijo hiše, ljudje bivajo že od nekdaj,« je pripovedovala babica. »Legenda pravi, da so tam mimo potovali že Argonavti z Jazonom in Medejo. Svojo utrdbo so tam imeli tudi Rimljani in mnoga druga ljudstva, ki so v stoletjih zgodovine nadzorovali ladijske poti v bližnji okolici. Za njimi so našli nekaj zanimivih in vrednih arheoloških ostankov. Za Rimljani na primer čudovit most, ki stoji še danes. Med drugim je bil Beli tudi pod pristojnostjo Benečanov, ki so trgovali z vsem mogočim blagom. Od svile do vina. Beli je tako postal eno pomembnejših trgovskih središč Jadranskega morja. In takrat se je zgodila zanimiva prigoda.« Babica je srknila požirek limonade in nadaljevala. »Nekega poletnega dne, ko so bili vsi možje iz Belija na ladjah, ali na trgovskih ali na ribiških poteh, se je na obzorju prikazala neznana barkača. Žene in otroci so mislili, da se njihovi možje in očetje vračajo z dolge poti.

			Kmalu pa so spoznali, da se jim približuje čisto prava gusarska ladja. Na vrhu jambora je plapolala zastava z mrtvaško glavo in rdečim pramenom, na premcu pa se je zlovešče bleščal napis Nosata Alberta. To je bila ladja Enookega Alberta, ki je bil v tistih časih strah in trepet Jadranskega morja. Prebivalci Belija so bili prestrašeni. Albert in njegovi pirati so očitno izvedeli, da v Beliju ni nikogar, ki bi se jim lahko zoperstavil, in odločili so se, da kraj izropajo.

			V cerkvici je zadonel zvonec in žene so s svojimi otroki začele zapuščati vas. Hitele so na varno, v notranjost otoka. Na obali so ostali štirje fantje. Prestari, da bi bili otroci, in premladi za mornarje. Odločili so se, da se bodo zoperstavili divjakom. Spomnili so se imenitne zvijače.

			Vsaka večja ladja, ki je hotela pristati v Beliju, je morala, preden je pristala ob pomolu, zaradi čeri narediti zapleten manever, ki so mu bili kos samo največji pomorski mojstri. Drugače se je zaletela v prepadne stene, ki so se strmo vzpenjale iz morja, in bila je pogubljena. Krmar Enookega Alberta, Zgrbljeni Evgen, je to vedel in s pipo med zobmi je ladjo prav zares pripeljal tik ob steno. Piratom so se ob misli na bogat plen že zasvetile oči. Niso pa vedeli, da so štirje junaški fantje na obalo prinesli veliko beneško ogledalo. Z njim so ujeli sončne žarke in zaslepili krmarja Zgrbljenega Evgena. Ta se je zmedel in ladjo zapeljal naravnost v strmo steno.

			Barkača Nosata Alberta, s katero je Enooki Albert sejal strah in trepet po celem Jadranu, se je zaletela v strmo steno in potonila na dno morja. Gusarji so se razbežali na vse strani in Beli je bil rešen. Gusarska ladja tako še vedno leži prav tam na dnu ob strmi obali. Čeprav so jo z leti obdale školjke in vodne rastline, se baje še vedno dobro vidi.«

			»Vooooooov,« je vzkliknil Lin. »Se je to res zgodilo?«

			»Menda,« je rekla babica in se mu skrivnostno nasmehnila. »Potopljena ladja ima zdaj veliko arheološko vrednost, na njej so namreč našli cel kup zakladov. Te hrani Reški mestni muzej, ladjo pa se sme opazovati le z morske gladine. K njej se ne sme potopiti in petdeset metrov okoli Alberte se ne sme voziti s čolni. Če se ne motim, je tam tudi naravni rezervat, in tako imajo mir tam gnezdeči jastrebi.«

			»Bolj kot premišljujem, bolj enkraten kraj za počitnice se mi zdi tale Beli,« je zgodbo končal dedek in si nabasal pipo.

			Starša in Lin so navdušeno prikimali. »Čeprav gredo ostali Kompanjoni v Bizoviške toplice in je Beli bolj majhen kraj, sploh ne bo dolgčas. Jastrebi, prepadne stene, morje, polno rib, potopljene ladje in skrite poti znajo biti dobro nadomestilo za televizijo in računalnik. Vse skupaj se sliši enkratno,« je navdušeno našteval Lin.

			»Ne pozabi na mir ...« je pritegnil očka in ga boksnil v ramo.

			»Vsakemu svoje,« mu ni ostal dolžan Lin.

			»Mogoče boš v Beliju spoznal tudi nove prijatelje,« je pomislila babica. Lin je skomignil z rameni.

			»No, kakorkoli. Videti je, da boš s seboj moral vzeti veliko stvari,« je rekel dedek. Fant je zamišljeno prikimal.

			»Naj najprej v miru pokadim svojo pipico. Potem pa naženemo domov tvoja starša in se odpravimo na podstrešje. Prepričan sem, da boš v naši skrinji našel marsikaj uporabnega,« je predlagal dedek. »Poleg tega so poletni večeri nadvse pripravni za zgodbe in zanimive pogovore. Pred spanjem pa bomo prešteli še vse kresnice, ki bodo letale mimo nas.«





Kot vedno dedek tudi tokrat preseneti, babica pa tudi ne stoji križem rok

			»Od vseh stvari, ki se nam obetajo v Beliju, se najbolj veselim beloglavih jastrebov,« je govoril Lin, ko se je skupaj z babico in dedkom vzpenjal na podstrešje. Starima staršema je povedal vse, kar je izvedel in prebral o teh velikih pticah.

			»Le glej, da te ne odnesejo,« se mu je nasmehnila babica.

			»Kot prvo se jim ne bi dal in bi se že kako znašel,« se ni dal Lin, »kot drugo, pa so to mrhovinarji, ki nikoli ne napadejo živega bitja.«

			»No, kljub temu v Beliju na takšnega fanta, kot si ti, preži precej nevarnosti,« je menila babica, ko so se posedli okrog velike skrinje. »Globoko morje, strme stene in divjina. Glej, da boš pazil nase!«

			»Prepričan sem, da je naš Lin pameten in pogumen dečko,« je rekel dedek in s starinskim ključem odklenil skrinjo, ki je bila okovana s težkim železjem. »Seveda bo pazil nase in ne bo rinil v težave, kajne, poba?«

			Lin je malce pomislil in rekel: »No, če mi pot prekriža kakšna avantura, se je ne bom branil. Ampak po pameti, ne?«

			»Tako se govori,« se je nasmehnil dedek in v zrak puhnil oblaček dima. »Zdaj pa mi pomagajta odpreti tole reč. Na ena, dve, tri!«

			Precej so se morali potruditi, da so skupaj odprli težak pokrov skrinje. Pred njimi se je razprostrla vsebina, ki je Lina vedno znova navdušila. V skrinji sta dedek in babica hranila zanimivosti iz celega sveta. Kljub letom sta še vedno rada potovala. Od povsod, kamor sta šla, sta vselej prinesla cel kup zanimivih in nadvse uporabnih stvari.

			»No, zdaj pa poglejmo, kaj ti bo prišlo prav,« je rekel dedek in se popraskal po bradi.

			»Gotovo boš potreboval kompas, daljnogled, pa čutarico, dnevnik pustolovca, kavbojski klobuk in vrv ...« Dedek je previdno zlagal naštete stvari ob skrinjo. Lin jih je z navdušenjem pregledoval. Daljnogled je bil imeniten. Luna, ki se je medtem prikazala na nebu, je bila videti bližje kot kdajkoli prej. Tudi kompas je bil videti nadvse uporaben. Z dedkom sta se že naučila osnov orientacije v naravi.

			»Če slučajno zaideš, ti kompas ob pravilni uporabi lahko reši življenje,« je resno rekel dedek. »Sicer pa mislim, da so v okolici Belija poti dokaj zgledno urejene. No, nikoli se ne ve.«

			»Kamorkoli jo bom mahnil, bom to povedal mami in očku,« je rekel Lin. »Poleg tega sem prepričan, da bo tudi očka, kljub temu da zdaj jamra, hotel marsikaj videti. Za težavnejše misije zna biti kar uporaben.«

			»Tako bo najbolj prav,« je menila babica in namignila dedku. »Pa glej, da mu ne boš pozabil dati darila za odličen uspeh.«

			»Le kaj sta spet zakuhala?« se je zadovoljno namuznil Lin. Darila, ki jih je dobil od dedka in babice, so bila vselej enkratna. Tudi Kompanjoni so jih z veseljem pregledali in uporabljali. Lin je s težavo zadrževal radovednost, ko je dedek brskal po skrinji.

			»Kam sem že dal tisti zavoj?« se je muzal.

			»Ah, daj no, dedi,« je rekla babica in zavila z očmi. »Tukaj je!«

			Iz skrinje je potegnila sivo in na videz pusto škatlo. Lin jo je z navdušenjem odprl. V njej je našel čisto pravi švicarski nož.

			»Noro, noro, noro!« je vzklikal Lin in planil dedku in babici v objem. »Vidva sta zakon. Kako sta vedela. Le poglejta, koliko stvari ima in kaj vse se da z njim početi!«

			Skupaj so se sklonili nad nož in ga natančno pregledali. Poleg noža, odpiračev, žage in povečevalnega stekla je imel švicarski nož še trnek, izvijač, svinčnik, pinceto in majhen kompas.

			»Tole je najbolj kul darilo, kar sem jih kdaj dobil,« je navdušeno vzkliknil Lin in previdno preizkusil vsako stvar posebej. »Kje sta ga dobila, kako sta vedela?«

			»Vse se najde in vse dobi,« sta veselo odgovorila dedek in babica.

			»Vem, da mi bo tale nož prišel zelo prav,« je rekel Lin. »Nanj bom zelo pazil, obljubim.«

			»Nož sem že nabrusil, tako da pazi, kako boš ravnal z njim,« ga je resno opozoril dedek.

			»Skozi držalo bomo napeljali vrvico, da ga boš lahko nosil okrog vratu ali pa za pasom,« je predlagala babica. »Pa glej, da ga boš po uporabi vedno zložil in pospravil.«

			Lin je prikimal in še enkrat pregledal vse stvari, ki so jih vzeli iz skrinje.

			»Vse to moramo zložiti v nahrbtnik, da česa ne pozabim,« je rekel Lin, in to so tudi storili.

			Nato so še dolgo v noč klepetali o šoli, Beliju, Kompanjonih, počitnicah, gusarskih ladjah, jastrebih in plenilcih njihovih gnezd. Spat jih je napodila šele lesna sova, ki se je predirljivo oglasila iz bližnjega borovega gozdička. Lin je pred spanjem še enkrat preveril, kaj vse zmore podarjeni švicarski nož. Za vsak primer ga je postavil tik ob posteljo, napeljano vrvico pa si je ovil okrog roke.





Še zadnje priprave na pot in s tem povezane težave

			Pri babici in dedku je bilo Linu tako všeč, da je v hišici na rečnem nabrežju ostal še nekaj dni. Vsak dan so se spomnili česa zanimivega, tako da se poletje res ni moglo začeti bolje. Lin je vmes celo pozabil, da so njegovi Kompanjoni Julij, Samo in Matija že odšli v Bizovik. S pripravami na Beli je imel toliko dela, da ni opazil niti tega, da je vročina postala zares poletna. Z dedkom sta izpopolnila znanje v orientaciji. Lin je zdaj znal določiti sever tudi brez kompasa, dedek pa ga je naučil tudi orientacije po zvezdah. Z babico sta osvojila pet novih vozlov. Poleg tega mu je tudi pokazala, kako se je mogoče na osem različnih načinov rešiti, če te kdo zveže.

			»Kje si se naučila vseh teh stvari?« je zanimalo Lina. Babica se je nasmehnila in mu odgovorila: »Taborniki, ljubček.«

			V delavnici sta dedek in Lin preizkusila vse zmogljivosti novega švicarskega noža. Lin je bil nad darilom še bolj navdušen kot prej. Komaj je čakal, da ga preizkusi ob morski obali. Še dobro, da je bil pri dedku in babici, kjer so dnevi hitro minevali.

			Vsak dan sta se na kosilu oglasila tudi očka in mama, ki sta bila zaposlena z zadnjimi dnevi v službi. O počitnicah skorajda nista več govorila. Beli jima je očitno postal španska vas. Samo služba to, šef ono, pa sodelavke, sodelavci, nadure, bolniške ... V miren počitniški vsakdan pri dedku in babici sta vnašala nemir in Lin ju je imel po štirih dneh že čez glavo zadosti.

			»Draga starša, dovolj bo,« ju je prekinil, medtem ko sta debatirala, čigava služba je v tem trenutku pomembnejša. »Vem, da vajina služba plačuje račune in da nam bo omogočila počitnice. Ampak o njej se itak celo leto pogovarjata. Čez dva dni odhajamo na morje in prosim, da se začneta tako tudi obnašati. A nista ravno vidva divjala, da je Beli zakon?«

			»Se razume, Lin,« mu je presenetljivo mirno odvrnil očka.

			»Pa še muzej v Reki bi si lahko spotoma ogledali. Res me zanimajo zakladi, ki si jih je na svojih roparskih pohodih nagrabil Enooki Albert.«

			Mama je prikimala in se še v istem trenutku začela panično spraševati, zakaj se na dopust niso začeli pripravljati prej.

			»Vse bo v redu,« jo je miril očka. »Najbolje bo, da z Linom še danes odideva v trgovino. Fant se je čez leto tako potegnil, da moramo kupiti nov šotor in še nekaj ostalih zadevščin.«

			»Lepo, ja, lepo, kar tako naprej. Kdo pa bo poskrbel za hrano, pijačo, pa obleke in vse ostalo,« je odvrnila mama in začela nevarno privzdigovati levo obrv. »Vse v zadnjem trenutku.«

			»Ah, nikoli ne rečem nič prav,« se je užaljeno namrgodil očka.

			»Pa gremo v trgovino vsi trije,« je rekel Lin. »Razdelili si bomo naloge.«

			»Le poslušajta ga,« jima je rekel dedek in pomežiknil Linu. Babica ga je svareče pogledala in namignila, naj bo raje tiho.

			Tistega dne se je Lin s težavo poslovil od dedka in babice. Stara starša sta mu v roke potisnila pripravljen nahrbtnik ter mu zaželela nepozabne počitnice, polne dogodivščin in avantur.

			»Prepričana sva, da boš v naslednjih dneh doživel nekaj razburljivega in nenavadnega,« sta mu rekla, ko so si še zad­njič pomahali v pozdrav. »Dobro pazi nase in piši svoj pustolovski dnevnik, da se bomo lahko o vsem pogovorili, ko se vrneš.«

			Lin se je sicer rad sprehajal po trgovinah, vendar se je tokrat vse razvijalo s svetlobno hitrostjo in s precejšno mero živčnosti. Do zaprtja trgovine je ostala slaba ura in starša sta v voziček zmedeno zlagala različne stvari. Na njegov predlog, da bi si razdelili naloge, sta najprej pozabila. Nanj se je spomnil očka, ko je osmič ali devetič v voziček vrgel stvar, ki je po maminem mnenju niso potrebovali. Očka je sicer skušal protestirati, a ga je mama premerila s pogledom, ki bi stopil tudi jeklo. Zato je v znak predaje dvignil roke in rekel: »Čez pol ure se dobimo pri avtu.«

			Napetost je dokončno popustila, ko sta Lin in očka vstopila v športno trgovino. Izbrala sta enkraten šotor z dvema ločenima spalnicama, štirimi ležišči in velikim predprostorom.

			»Zdaj lahko dežuje tudi štiri dni skupaj, pa bomo lepo na suhem,« je bil zadovoljen očka. »Seveda upam, da se to ne bo zgodilo. Če pa se bo, smo pripravljeni tudi na to.«

			Nato je z glavo pomignil proti polici s podvodnimi maskami in plavutkami. Za vsakega sta izbrala po eno masko in par plavuti.

			»Če je tam še kakšna neodkrita potopljena ladja ali podzemni prehod, ga bova sigurno našla,« je veselo rekel Lin. Očka je pokimal in Linu se je zazdelo, kot da je v trgovini z enim izmed Kompanjonov. Stari se zna včasih res imenitno odklopiti.

			Poleg šotora in podvodne opreme sta iz trgovine prinesla tudi mizo, tri stole, gorilnik in spalno vrečo. Pri avtomobilu ju je že čakala mama z do roba napolnjenim vozičkom.

			»Le kako bo šlo vse tole sem noter?« se je vprašal očka in pokazal na avto. »No, bomo že kako sčarali.«

			Naslednji dan so porabili za pakiranje in pripravo na potovanje. Lin je komaj našel nekaj časa, da se je prijateljem preko SMS-a pohvalil, kakšno mega darilo je dobil od dedka in babice. Nato si je še enkrat natančno ogledal spletno stran www.beli.com in si najzanimivejše stvari zabeležil v svoj pustolovski dnevnik.

			»Odločila sva se, da se bomo na pot odpravili zgodaj zjutraj,« mu je pri kosilu rekel očka. »Tako se bomo izognili gneči in vročini. Muzej z gusarskimi zakladi pa si bomo ogledali na poti nazaj.«

			Lin se je hočeš nočeš moral sprijazniti z odločitvijo staršev. Konec koncev je bila to najkrajša možna pot do morja. Na ogled muzeja pa ju bo že še spomnil.

			»Na zadnjem sedežu ti bova uredila zasilno ležišče,« je dodala mama.

			Zvečer je Lin natančno pregledal, če je v nahrbtniku vse, kar so vanj zložili pri dedku in babici. Temu je dodal še nekaj knjig, pa kopalke, masko, plavutke in cel kup ostalih stvari, ki bi mu v naslednjih štirinajstih dneh utegnile priti prav. Njegova potovalka je bila zajetna kot še nikoli. Komaj jo je privlekel do avtomobila, kjer ga je pričakal očka z obupanim izrazom na obrazu. »Če bo naša križarka na kolesih zmogla tole pot na morje, potem je vredna vsakega novca, ki sem ga plačal za zadnji servis.«

			Linovo torbo je vrgel čez vse ostale in komaj zaprl prtljaž­nik. Avto je bil do roba naložen in pripravljen na pot.

			Preden je zaspal, je Lin še enkrat pomislil na Kompanjone, dedka in babico ter na starše in štirinajst dni počitnic, ki ga pričakujejo.

			»Kar je bilo, je bilo, in kar je, je,« je rekel sam pri sebi. »Naj se avantura začne!«





Beli, tu smo

			»Včeraj zvečer so neznanci v Reki oropali mestni muzej. Po do sedaj zbranih podatkih so trije zamaskirani in oboroženi možje vstopili skozi zadnja vrata zgradbe in se napotili neposredno v varovani oddelek muzeja.

			Višji inšpektor Flancatti, vodja tukajšnje kriminalistične policije, je samo za naš radio povedal: »Tako drznega ropa v naših krajih ne pomnimo. Trije roparji so se nanj zelo dobro pripravili, saj so izklopili vse kamere in alarmne naprave. Pa tudi vedeli so, po kaj so prišli. Odnesli so namreč zbirko piratskih diamantov neprecenljive vrednosti. Preden so nepridipravi izklopili kamere, so te razkrile, da so predrzneži srednjih in neizrazitih postav. Po ropu so se roparji odpeljali z belim kombijem, ki smo ga zvečer, povsem praznega, našli na odročnem parkirišču zunaj mesta. Ostale informacije še zbiramo. Ob tem opozarjamo vse prebivalce in turiste na veliko mero previdnosti, kajti roparji so lahko oboroženi. V kolikor vidite kaj sumljivega, ne ukrepajte na lastno pest, ampak pokličite najbližjo policijsko postajo ...«

			»Si moreš misliti,« je radijsko vest prekinil znani glas, »nekateri s svojimi lumparijami niti poleti ne počivajo. Še dobro, da nismo zavili s poti. Tudi če bi si hoteli ogledati muzej, to ne bi bilo mogoče.«

			Lin ni vedel, ali sanja ali vse to res sliši. Zdelo se mu je, kot da sta glasova radijskega napovedovalca in očka del njegovih sanj. Ko pa je zaslišal brnenje avtomobilskega motorja in v hrbtu začutil, kako ga žuli plastični del varnostnega pasu, se je dokončno predramil. Vstal je in začudeno pogledal okrog sebe. Pred njim je bila cesta, na levi strani morje, nad njim jata galebov. Avto pa je pod očkovo komando pridno mlel kilometre po obalni cesti.

			»Kako sem se že znašel tukaj?« se je sam pri sebi vprašal Lin. Megleno se je spominjal, da sta ga očka in mama tako rekoč sredi noči in na pol spečega prenesla v avto. Zasilno ležišče na zadnjem sedežu se je po nekaj urah spanca in premikanja spremenilo v mučilno napravo.

			»Aja, na morje se peljemo,« je vzkliknil.

			»O, dobro jutro, vodja poti,« mu je zehajoč, a dobre volje zaželel očka. »Kot vidiš, si prespal dober del poti. Precej blizu trajekta smo že, tako da bomo en, dva, tri na cilju.«

			»Kaj praviš na zajtrk v avtomobilu,« ga je veselo vprašala mama. »Avtomobilska kuhinja ponuja jogurt in banano ali pa sendvič s sojinim sirom.«

			Lin je pokimal in z užitkom spravil vase vse ponujeno ter ob tem na dušek spil čokoladno mleko iz tetrapaka. Zanimiv zajtrk. Nato se je popraskal za ušesom.

			»A sem prav slišal, da so trije modeli oropali Reški mestni muzej?« je vprašal v poletno jutro.

			»Mhm,« je prikimal očka, »rop se je zgodil pred kratkim – še dobro, da sva z mamo prestavila ogled muzeja. Do takrat se bodo menda zadeve že uredile. Je pa celotna stvar precej odmevna. Policijske patrulje so skoraj na vsakem križišču. Tudi nas so že dvakrat ustavili.«

			»Res?« je vprašal Lin.

			»Kajpada,« je smeje odgovorila mama. »Komaj sva jih prepričala, da zvitek na zadnjih sedežih ni egipčanska mumija iz muzeja, ampak ti.«

			Lin je zavil z očmi in se udobno namestil: »Če sem prav slišal, so odnesli samo neke dragulje.«

			»Piratske dragulje,« ga je popravil očka, »diamante, ki so jih neusmiljeni reški pirati z Enookim Albertom in Zgrbljenim Evgenom na čelu baje lastnoročno iztrgali iz rok beneške princese, potem ko so zasedli njeno ladjo. Po dolgih letih in golem naključju so jih našli na njihovi potopljeni ladji Nosati Alberti in od takrat naprej jih hranijo v Reškem mestnem muzeju. Oziroma so jih hranili do pred kratkim.«

			»Do te Nosate Alberte se bova morala pa res odpraviti,« je zamišljeno pokimal Lin.

			»Na vsak način,« je kimal očka. »Tile dragulji so neprecenljive vrednosti, kar pomeni, da so lopovi točno vedeli, po kaj so prišli. Glede na to, da jih ne najdejo, bi človek rekel, da so profesionalci.«

			»Hm,« je zavzdihnil Lin in zagledal trajekt, ki je pristajal v pristanišču.

			»Stopi na gas, da ga ujamemo,« je namignil očetu.

			»Točen kot ura,« je rekel očka in pokimal mami.

			»Ja, ja, ja ... mojster si, ni kaj,« je odvrnila nasmejano. »Le glej, da ne boš pozabil ustaviti pri hišici, da kupim karte.«

			Vožnja s trajektom se je Linu zdela nadvse prijetna. Blag veter ga je dokončno predramil, poleg tega pa je blažil tudi naraščajočo jutranjo vročino. S trajekta se je dalo tudi imenitno pljuvati v daljavo. Z manjšo pomočjo vetra je res letelo zelo daleč. Morje se je širilo v neskončnost in na obzorju so se že začeli kazati obrisi otoka Cres. Kot bi mignil, je bilo vož­nje konec. Nakladalna rampa trajekta je glasno udarila ob betonski pomol. Prispeli so na otok.

			»Kako to, da Belija ni na kažipotih?« je zanimalo Lina, ko so zapeljali na trdna tla.

			»Majhen, miren in skrit kraj s svojo zgodovino,« je zamiš­ljeno rekla mama.

			»Upam, da bo tam vsaj signal za mobitel,« je rekel Lin.

			»Tukaj stane minuta pogovora polovico tvoje žepnine, tako da bi na tvojem mestu dobro razmislil, koga in kam klicati. Če sploh,« mu je odgovoril očka.

			»Kompanjonom moram sporočiti, kam nas je prineslo in kako kraj izgleda,« mu je odvrnil Lin. »V bistvu pa lahko to storim tudi s sporočilom.«

			»Mislim, da bo pametneje,« je prikimal očka in stopil na plin. Cesta se je začela vzpenjati in otovorjeni avtomobil je le s težavo premagoval prve metre ozke otoške ceste.

			»Kje pa je zemljevid z začrtano potjo? Ne smemo zgrešiti odcepa,« je očka spomnil mamo.

			»Upam, da je vsaj ta označen,« je zavzdihnil Lin in se zazrl skozi okno. Otok, na katerega so pravkar prispeli, je bil videti zelo divji in zelo domač hkrati. Upognjeno in nizko bodičasto grmovje, ki se mu je poznalo, da ga pošteno biča ostra burja, se je mešalo s stoletnimi hrasti ter skrbno zloženimi zidovi. Kot je prebral na spletni strani, so zidove leta in leta pridno zlagali domačini, da so si ogradili oljčne nasade. Poleg tega so nizki zidki, ki jih je bilo po Linovem mnenju z zelo malo truda mogoče preplezati, služili tudi kot pregrade za ovce. Teh je bilo na otoku zares veliko. In bile so glavna hrana jastrebom. Seveda, ko so enkrat poginile.

			»Saj res, jastrebi,« se je spomnil Lin in začel brskati po prtljagi za daljnogledom. Kljub očkovemu negodovanju ga je kmalu našel. Očkovo godrnjanje je prekinila mama, ki je opazila star in majav kažipot, na katerem je s spranimi črkami pisalo Beli, 9 km.

			»Hvala, navigator,« je pokimal očka.

			Ozka otoška cesta je takoj, ko so zavili na stransko pot, postala še ožja.

			»Ne vem, kako se tukaj lahko srečata dva avtomobila,« je glasno razmišljal očka, mama pa se je obrnila k Linu in mu rekla. »Še čisto malo.«

			Pot se je začela spuščati proti sinje modremu morju. Otovorjeni avto je vodila med stoletnimi hrasti vseh mogočih oblik. Lina so spominjali na divje vojščake, ujete v času.

			»Šment, kaj pa zdaj,« je nejevoljno rekel očka. Pred njimi se je od nikoder pojavil avtomobil, ki si je utiral pot v nasprotno smer. Čisto počasi in komaj nekaj centimetrov vsak sebi sta avtomobila uspela priti drug mimo drugega.

			»Bližnje srečanje ozke vrste,« je razplet dogajanja glasno komentiral očka. Linu pa se je zazdelo, kot da na zadnjem sedežu bližnjega avta vidi znan obraz. A preden bi lahko dokončno spoznal potnika v avtomobilu z ljubljansko registracijo, sta avtomobila odpeljala vsak v svojo smer.

			»Čemu takšnemu so kos le največji mojstri za volanom,« je rekel očka, mama pa se je na široko nasmehnila.

			Po številnih ovinkih in še enem bližnjem srečanju z avtomobilom je Lin vzkliknil: »Noro!«

			Pred njimi se je razprostrl čudovit pogled, ob katerem je očka nehote ustavil avto. Kot na dlani je pred njimi ležal Beli.

			»Prav takšen je kot na sliki,« je vzdihnila mama.

			»Še lepši,« si je sam pri sebi mislil Lin.

			V hiše, ki so kot galebi na skali tičale na vzpetini, se je uprlo jutranje sonce. S cerkvenega zvonika se je oglasil zvonček. Prav tisti, ki je pred nekaj sto leti oznanjal prihod divjega gusarja Enookega Alberta in njegovih piratov. Njegov zvok se je pomešal z meketanjem ovac, ščebetanjem penic in blagim vonjem žajblja. Nad mestom je ponosno zakrožil jastreb. Kot da bi hotel pozdraviti prišleke.

			»Dobrodošli v raju,« je zašepetal očka.





Kar takoj se zgodi nekaj usodnih srečanj

			Njihovo zamaknjenost je prekinil dolg pisk iz hupe črnega kombija. Ta se je med njihovim opazovanjem otoških lepot pripeljal za njimi in voznik ni očarani trojici pokazal niti kančka razumevanja.

			»Ja, ja, že grem,« je zamomljal očka in odpeljal dalje. Cesta se je začela strmo spuščati proti obali.

			»Nogo na bremzo in v prvo,« si je sam pri sebi brundal očka. »Seveda bi bilo precej lažje, če mi ne bi tale kombi vozil tik za ritjo.«

			Lin pa kot da ga ni slišal. Občudoval je stare hiše iz otoškega kamna, mimo katerih je vodila cesta. Kraj mu je bil totalno všeč. Tako skrivnosten, star in zasanjan. Za trenutek se mu je zazdelo, da so s svojim prihodom posegli v njegovo zgodbo. Mogoče pa bodo po nekaj dneh postali del nje.

			Cesta jih je medtem mimo vasice peljala čisto k morju. Zadnjih nekaj sto metrov je bila vklesana v skalo, pod njo pa se je penilo morje.

			»Tule pa ne bi bilo dobro zdrsniti,« je tiho rekla mama. A še preden bi človek lahko rekel prapraprapra dedek, so prispeli do konca poti. Tam jih je čakalo majhno parkirišče, kjer si je očka pošteno oddahnil. Križarka na kolesih je zmogla dolgo pot.

			»No, pa smo prišli,« je veselo rekel Lin in v velikem loku skočil iz avta. Med pretegovanjem se je razgledal naokoli in spoznal, da je zadeva v živo videti še boljša kot na slikah. Šum morja, vonj oljk in pesem škržatov so dopolnjevali čudovito okolico. Vse je bilo tu. Strme stene, majhne ribiške koče, ki so stale na plaži, barke, ki so se majale v pristanu, in kamp, skrit v senci dreves.

			Tudi očka in mama sta z rokami ob bokih stala in si z velikim nasmeškom na obrazu ogledovala kraj, kamor so prišli.

			»Najraje bi se zapodil v morje,« je rekel Lin, ki ga je močno sonce zbudilo iz trenutne zasanjanosti.

			»Tudi za to bo še čas,« je menil očka. »Najprej se moramo inštalirati v kampu. Pri tem resno računam na tvojo pomoč.«

			Lin je pokimal in se ozrl po ostalih avtomobilih na parkirišču. Nekaj tujih registracij, nekaj domačinov in dva kombija. Eden izmed njih, tisti črni, ki jim je po očkovem mnenju vozil tik za ritjo, je pravkar parkiral in iz njega sta skočila dva neobrita možakarja. Okrog ramen sta jima visela daljnogleda.

			»Ornitologi,« je pomislil Lin. »Mogoče pa bomo lahko kdaj skupaj opazovali jastrebe.«

			A možakarja se nista zmenila za nikogar. S čvrstimi koraki sta se odpravila proti svojemu šotoru.

			»Dajmo, legenda. Poprimimo za delo, preden nas tole sonce ocvre kot kalamare na žaru,« je priganjal očka in odprl prtljažnik avtomobila. Pod staro oljko, na kateri se je sončil napis »Prosim, vrni!«, so našli razmajan voziček, na katerega so zložili prtljago in se napotili v notranjost kampa. Kamnita potka jih je vodila med redkimi šotori, ki so vsak zase stali med oljkami, borovci in stoletnimi hrasti. Tla so bila posuta z iglicami in so bila mehka kot preproga.

			»Le kam se bomo dali?« je zanimalo mamo. Brez težav in z rezultatom glasovanja tri proti nič so se odločili za prostor na skrajnem koncu kampa. Od zadnjega urejenega prostora za šotor se je raztezala divja narava, iz katere so prihajali prijazni glasovi ptic, kobilic in škržatov.

			»Namesto krute budilke nas bo prihodnjih štirinajst dni zbujalo ptičje petje,« je vzneseno ugotovil očka.

			»Upam, da naju ne bo zbujalo tvoje smrčanje,« se je namuznila mama in poprijela za torbe, ki so jih zložili na tla.

			»Lin, bodi faca in zategni voziček na svoje mesto,« ga je usmeril očka. »Pa še preveri, če smo zaklenili avto.«

			Lin je pokimal in potisnil prazen voziček. Med potjo si je natančno ogledal sceno v kampu. Tipa iz črnega kombija sta se namestila na precej samotno lokacijo nekoliko nad ostalimi šotori. Tam je bilo Linu še malo bolj všeč kot prostor, ki so si ga izbrali oni. Modela sta dejansko imela pregled nad celotnim dogajanjem. Pred šotorom sta imela postavljene stative za fotoaparate in teleskope. Steno in okolico bosta lahko natančno opazovala kar izpred svojega šotora.

			»Srečkota,« si je zamrmral Lin in krenil dalje.

			V kampu je naštel vsega dvanajst šotorov. Glede na to, da je bilo jutro, so se ljudje, večinoma še precej zaspani, komaj dobro kobacali iz njih.

			»Ej, mladenič, mi pomagaš,« je pri zadnjem in največjem šotoru Lina vprašal mlajši moški z lasmi, spetimi v čop. V rokah je imel cel kup knjig in ena od njih mu je padla na tla. Lin jo je pobral in opazil, da ima knjiga na naslovnici čudovito sliko o jastrebih.

			»Vov,« mu je nehote ušlo.

			»Vov, kaj,« je zanimalo dolgolasca.

			»Beloglavi jastreb,« je pokimal Lin in pokazal na naslovnico.

			»Poznaš?« se je začudil.

			»Mhm,« je zamrmral Lin.

			»Zakon. Te zanimajo?« je rekel sogovorec in odložil knjige na zložljivo mizo.

			Lin je vnovič prikimal.

			»Pol pa prileti zvečer do našega šotora.«

			Lin je skomignil z rameni.

			»No, saj te ne bomo pojedli,« se mu je zarežal sosed. »Takrat se bo ekipa vrnila s terena. Eni z morja, drugi pa z mrhovišča, kjer opazujejo beloglavce. Prepričan sem, da bodo imeli na zalogi zanimive zgodbe. Naj pridejo tudi starši.«

			»Ste ornitologi?« je zanimalo fanta.

			»Olala, se pa spoznamo,« se je na vsa usta zarežal novi znanec. »Tako je. Nas pet je tu že tretji mesec in preučujemo kolonijo jastrebov, ki gnezdijo v okolici mesta Beli. V bistvu bedimo nad letošnjim zarodom in ravno v teh dneh je v gnezdih sila živahno. Mladiči se namreč preizkušajo v letenju in zapuščajo gnezda. Če te kaj zanima, kar vprašaj.«

			»Prav rad, a komaj smo prišli,« je rekel Lin, »staršem pomagam pri postavljanju šotora.«

			»Razumem, popolnoma razumem, kolega,« je kimal lasati ornitolog. »No, mene tod okoli kličejo Savski in vsekakor si vabljen k nam, ko boš imel čas. Svetujem pa ti, da pohitiš, ker čez tri dni odhajamo. Prišla je namreč nova izmena, ki ni ravno zgovorna.« Ob tem je pokazal na šotor dveh možakarjev iz črnega kombija.

			Lin je pokimal in veselo parkiral voziček pod staro oljko. Še enkrat se je ozrl proti vabečim valovom, nato pa se je obrnil proti kampu. Očka in mama ga gotovo že čakata.

			Ko se je odpravil proti šotorom, je med parkiranimi avtomobili zaslišal znan glas: »Lin, si to ti?«

			Presenečen, kot da bi pred njim pristala vesoljska ladja, se je obrnil. Iz avtomobila, ki so ga pred dobro uro srečali na ozki cesti, je skočil zelo znan fant. Če bi ga v tistem trenutku ugrabila vesoljska ladja Sparksa 113stega s planeta Koglus Zeta, Lin ne bi bil tako iz sebe. Pred njim ni stal nihče drug kot Beno. Tisti Beno iz šole, s katerim je pred nekaj meseci bil snežno bitko vseh snežnih bitk.





Beno

			»Halo, Lin,« je začudenemu fantu rekel nasmejani Beno. »Smo živi?«

			Linu ni bilo čisto nič jasno. Le kako se je Beno znašel v Beliju. In poleg tega se obnaša, kot da bi bila to najbolj običajna stvar na svetu. Sam pa v tem trenutku ni bil sposoben našteti planetov v sončnem sistemu. Ne naprej, ne nazaj. Kar zbežati tudi ni mogel. Odreagirati je bilo treba tukaj in zdaj.

			»Ja, jaz sem tudi tukaj,« je odvrnil Lin in v istem trenutku mu je bilo jasno, da bi lahko povedal kaj pametnejšega. Kaj bolj skuliranega. Denimo: »Ej, legenda Beno, kaj dogaja, si že dolgo tukaj, stari?«

			»Kdaj ste prišli?« je zanimalo Bena, ki so se mu medtem pridružili tudi njegovi starši in mlajša sestrica.

			Lin je prikimal: »Šotor. Šibam. Vidimo!« Obrnil se je na peti in odhitel proti šotorom. Hiter umik je bilo edino, kar mu je še preostalo, potem ko je pred Benom obstal kot lipov bog. V bistvu je bil jezen nase, ker je izpadel čisto mimo. A kdo bi si mislil, da bo pred njega v Beliju, tako rekoč sredi divjine, kot strela z jasnega treščil Beno.

			»Ja kje si pa bil?« ga je z nejevoljnim glasom, ki je obetal težave, pričakala mama.

			»Si prepričan, da si voziček odpeljal do oljke in ne do trajekta?« se je mamini mantri iz šotora pridružil očka, ki je medtem že uspel postaviti dobršen del šotora.

			»Zgodilo se je nekaj nepričakovanega,« se je branil Lin in se usedel na razgrnjen stol.

			»Le udobno se namesti, le,« je njegovo dejanje komentiral očka in izginil v šotor. Lin pa se ni dal zmesti. Staršema je podrobno opisal, kaj vse je videl in doživel na poti k avtu. Ko je končal, je za hip pomislil: »Če se bodo zadeve v Beliju razvijale v takšnem tempu, bo naslednjih štirinajst dni sila pestrih.«

			»Beno iz šole?« se je iz šotora oglasil očka. »Hočeš reči tisti Beno, ki si ga ... Auč!«

			Plahta, ki je ravno začela dobivati obliko dobro stoječega šotora, se je sesula sama vase. Sredi njega pa je poskakovala silhueta, ki je spominjala na plešočega medveda. S to razliko, da je poskakujoča postava v mirni vsakdan kampa v Beliju rjovela zelo grde besede.

			»Grem stavit, da se je, medtem ko je zabijal klin, s kladivom usekal po prstu,« je tiho rekla mama in Lin je videl, da ji gre na smeh.

			Iz šotora je v goščavo najprej priletelo kladivo, nato pa je iz njega stopil očka. Linu se je zazdelo, da je v hipu utihnilo vse ptičje petje in pesmi škržatov. Kot da bi očkov pisan pogled za trenutek ustavil celoten utrip narave. Mama se je obrnila stran, k posodi. Lin je vedel, da hoče s tem skriti smeh.

			»Upam, da se slučajno ne smejiš meni!« jo je jezno nagovoril očka in kdo ve, kako bi se vse skupaj končalo, če ne bi ravno takrat mimo prineslo Bena in njegove.

			»Dober dan,« so vljudno pozdravili. Očka se je moral jeze na hitro znebiti. Kako je to storil, Linu ni bilo jasno. Tudi mama se je na hitro zresnila in jim podala roko.

			»Ste že dolgo tukaj?« je vprašala prišleke.

			»Dva dni,« je odgovoril Benov očka in takoj ponudil pomoč pri postavljanju šotora.

			Starši so se takoj ujeli in se začeli pogovarjati o tem, kako je v Beliju lepo in kakšen mir vlada tukaj. Tudi Lin ni sedel križem rok in skupaj z Benom sta pomagala postaviti šotor in urediti okolico. Ko so končali, je vse skupaj zgledalo zares super.

			Linu se je zdelo kot tabor pravih pustolovcev. Zasilna kuhinja, viseča mreža ter šotor, ki bo nadomeščal hišo za naslednjih štirinajst dni. Noro.

			»A ti si tisti Lin, ki se ni ustrašil našega Bena v njegovih divjih dneh?« je po končanem delu, ko so vsi skupaj sedli na platnene stole k sočni in ohlajeni lubenici, vprašal Benov očka. Lin v tistem trenutku ni vedel, kam naj pogleda. Tudi starši včasih pribijejo kakšno prav nemogočo.

			»Lin in Beno?« je zanimalo Linovega očeta, ki je svoj otekli prst hladil v posodi z ledom.

			»Ah, kar je bilo, je bilo,« je rekel Beno in se začel živčno prestopati. »Včasih sem ga malo biksal, priznam. Važno je, da so se stvari uredile in da sva z Linom prijatelja.«

			Ob zadnjem stavku se je Lin zamislil. Prijatelja? Po snež­nem obračunu sta z Benom spregovorila mogoče dve ali tri besede. Kljub grožnjam je imel mir pred njim. Nikoli pa ni vedel, kako bo ta fant, ki je bil skoraj za glavo večji od njega, odreagiral ob srečanju z njim.

			»Ne vem, kaj naj si mislim ob dejstvu, da se je Beno narisal v Beliju,« je pri sebi razmišljal Lin. Res ni vedel, če bi mu to bilo všeč ali ne.

			»Vsakomur je treba dati možnost,« mu je svoje čase govorila babica in Lin je v tem trenutku spoznal, kam je merila s tem.

			Sam pri sebi se je spraševal, če je Beno samo prisiljeno prijazen, ko so okoli njiju starši, in bo svojo pravo naravo šele pokazal v prihodnjih dneh? Na primer, ko se bosta kopala v morju in ko ju ne bo nihče gledal, ga bo nesramno in globoko potunkal? Bo mogoče iskal kakšne druge načine, da se mu bo maščeval za snežni poraz? Mogoče pa je Beno res čisto OK in je imel takrat pač slabe dni.

			»Nikoli se ne ve,« je pri sebi sklenil Lin. »Nanj bo treba paziti.«

			»Pridejo sem tudi tvoji prijatelji?« je zanimalo Bena. Lin je odkimal in njegova sumničavost je dobila dodatno dimenzijo. Kot da bi Beno preizkušal teren.

			»Zaradi teh prijateljev smo imeli kar nekaj živčnosti v hiši,« je rekla Linova mama.

			»Tudi naš je s seboj hotel privleči celo armado svojih sošolcev,« je odkimavala Benova mama. »Kakšna sreča, da je tukaj srečal prijatelja.«

			»Pokaži mu svojo potovalko in vse, kar si zložil vanjo,« je Linu pomignil očka. »Prepričan sem, da se bosta tako zamotila, da štirinajst dni ne bomo slišali zanju. Kraj je kot nalašč za to.«

			»Jaz bi šel raje na plažo,« je rekel Lin, ki mu še ni bilo do tega, da bi z Benom delil svoje počitniške načrte. Poleg tega je sonce že tako močno sijalo, da tudi v senci ni bilo več mogoče zdržati. V daljavi pa so vabili peneči se morski valovi, ki so ponujali hladno osvežitev.

			»Grem s tabo,« je kot iz topa ustrelil Beno. »Pa vzemi si masko s sabo, ker je morsko dno tukaj zares super. Z očetom sva včeraj šla pogledat neko podvodno ladjo. Zadeva je res huda.«

			»Nosato Alberto?« je vprašal Lin. Beno ga je začudeno pogledal, Lin pa mu je odvrnil: »Ti razložim kasneje.«

			»Do ladje je malo predaleč, fanta,« je resno rekel Benov očka. »Tja bomo šli skupaj. Vidva se raje držita obale.«

			»Tako ali tako pridemo kmalu za vama,« je za njima zaklicala Linova mama. »Lin, globlje od svoje višine ne smeš plavati.« Fanta sta prikimala in odhitela proti morju.

			»Tukaj je naš šotor,« je Beno pokazal Linu. Benova družina si je za oporišče izbrala prostor blizu ornitološkega tabora.

			»Si že spoznal ornitologe?« je zanimalo Lina.

			»Ptičeslovce?« je namesto odgovora rekel Beno. »Ja itak. Tile zraven nas so ful prijazni. Posodili so nam celo plinsko jeklenko, ker jo je stari pozabil prinesti s seboj. Ej, ti bi moral slišati mojo mamo, kako mu jih je napela.«

			»Mhm,« je prikimal Lin in za trenutek pomislil, da z Benom le nista tako različna.

			»Tistale ptičarja tamle,« je rekel Beno in pokazal na šotorišče, ki je bilo malce dvignjeno nad kamp, »pa se držita bolj za sebe. Prišla sta včeraj pozno ponoči in od takrat naprej se ne ganeta od svojega šotora, ampak že od jutra sedita pred svojimi teleskopi, kukata v nebo in stene ter si kar naprej nekaj zapisujeta. Kaj češ, znanstveniki pač,« je rekel Beno.

			»In kakšna je kaj voda?« je vprašal Lin, ko sta stopila na droban pesek na obali.

			»To boš moral preizkusiti sam,« je zaklical Beno in se kot puščica zagnal v morske valove.





Zaplet pri Nosati Alberti

			»Voda je huda,« je vzkliknil Lin, ko je tisti dan že petnajstič skočil v modro morje z majhnega pristaniškega pomola. Vse je bilo kul. Beno ga ni potunkal, niti ga ni porinil s pomola ali pa izvedel kakšne druge lumparije. Bil je čisto skuliran. Celo po masko se je potopil, ko je Linu ušla iz rok in potonila na morsko dno. In poznal je vse finte pri skokih v vodo. Bombica, razni skoki na glavo in škarjice, vse mu je bilo jasno. Pri salti se mu je še malo zatikalo. Pri pristanku v vodo je namreč močno počilo. Beno sicer bolečine ni priznal, ampak Lin je bil prepričan, da se bo do konca poletja naučil tudi te veščine.

			Starša sta se namestila v bližini, pod veliko marelo na plaži, in izgledalo je, kot da ne nameravata storiti nič drugega. Očka je bolj ali manj cel dan nepremično ležal, mama se je tu in tam namazala s kremo za sončenje, lenobno obrnila list neke revije in to je bilo to.

			»Če stari slučajno misli, da sem pozabil na Nosato Alberto, se pošteno moti,« si je med naslednjim skokom v vodo rekel Lin in pomignil Benu. »Čas je za Alberto!«

			Nato se je skobacal iz vode in se napotil do očeta.

			»Greva se potapljat,« mu je rekel in ga poškropil z mokrimi lasmi. »Alberta čaka!«

			Očka se je kremžil in pačil, kot da bi vtaknil noge v mrav­ljišče. Za dogodivščino je bil sila nezainteresiran. Popolnoma v nasprotju z raziskovalnim duhom, ki ga je kazal doma, v Ljubljani.

			Po Linovem vztrajnem naštevanju razlogov za obisk potopljene ladje se je omehčal in z obrazom mučenika odšel proti vodi.

			»Držati se morata strme stene. Ko prideta za tisti rob, do vklesanega križa v steni, bosta na cilju. Do tja ni daleč,« ju je usmeril Benov očka. »Pravijo, da je večer najbolj pravi čas za ogled potopljene ladje. Sončni zahod pravljično obarva vodo in morje se umiri. Domačini obisk ladje odsvetujejo, če je morje preveč valovito, ker če so valovi premočni, lahko kopalca zaženejo v steno. Poleg tega se k ladji ne sme potopiti in naprej ni dovoljeno plavati zaradi gnezd jastrebov. Ampak to najbrž vesta. Rad bi vama točno pokazal, kje barkača leži, a žal moram pripraviti večerjo. Zjutraj sem pri ribiču kupil specialne ribe in ko se vrneta, vas vse skupaj vabim na nepozabno ribjo pojedino.«

			Linov očka je pokimal in preveril, če imata s sinom vse potrebno za morski potep. Maski, plavutke, dihalki, očka pa si je za nogo pritrdil še tok s čisto pravim potapljaškim nožem.

			Tudi Lin se je na avanturo resno pripravil. Masko je cel dan močil, da se mu ne bi rosila, pod vodo pa je shranil tudi plavuti, da bodo kar se da prožne. Videti je bilo, kot da je vse na svojem mestu. Plavuti, maska, dihalka. Gremo. Pred njim se je odprl čisto nov svet. Modro morje, dno, ki je izginjalo kdo ve kam, in ribe, ki so si z zanimanjem hitele ogledovat, kdo jih je obiskal. Lina je vse skupaj tako prevzelo, da se je pregloboko potopil in v dihalko zajel polno merico vode. Drama. Začel je kašljati in moral se je vrniti nazaj proti obali. Tam je najprej pogledal, če ga je kdo videl, nadejal se je, da ne. Sramota bi bila precejšnja. Nato se je odkašljal in se še enkrat pripravil na potop.

			»Od zdaj naprej bova komunicirala samo z gibi rok, ker se naju skozi dihalko ne bo čisto nič razumelo,« je rekel očka. »Če boš zabredel v podobne težave, me potrepljaj.«

			Lin je prikimal, dvignil palec in odplavala sta proti cilju.

			Dno je bilo res čudovito. Ribe so švigale zdaj sem zdaj tja. Nekatere tudi v podzemne razpoke v steni, ki so vodile kdo ve kam. Lin si je za trenutek zaželel, da bi jim lahko sledil. Kdo ve, kam izginjajo podzemni rovi. So med seboj povezani ali ne? Ali mogoče vodijo do skrivne votline z zakladom? Kdo bi vedel.

			Morska tla so bila ali peščena ali pa prekrita s šopi morske trave, tu in tam pa so razmetane ležale velikanske skale, ki so se kdo ve kdaj in zakaj odkrušile s stene in z velikim pokom padle v morje. Zdaj so na njih čepeli morski ježki, različne podvodne rastline in celo morska zvezda.

			»Hm, upam, da kakšna skala ne bo padla v morje ravno zdaj, ko se tu okrog potikava midva,« je sam pri sebi pomislil Lin in sumničavo pogledal proti nebu.

			Z očkom sta medtem priplavala čisto blizu prepadnim stenam, ki so tiho in nekoliko strašljivo padale naravnost v morje. Človeka je hočeš nočeš kar malce stiskalo pri srcu. Lin je napenjal oči, da bi videl, kje leži Nosata Alberta. In kmalu jo je zagledal ter nanjo opozoril očeta. Ta je pokimal.

			Pogled na potopljeno barkačo mu je vzel sapo. Ladja, ki je nekoč pomenila strah in trepet poštenih mornarjev Jadranskega morja, je spokojno ležala na peščenem morskem dnu. Sploh ni bila raztreščena, kot sta rekla dedek in babica. Z leti so jo prekrile alge in školjke, glavni jambor pa se je prelomil na pol. Vse ostalo pa je bilo na svojem mestu. Premec in krma sta se ujela med dve velikanski skali, ki sta preprečili vsako premikanje ladje. Tu je bil zadnji pristan Nosate Alberte. Skozi barko so se podile ribe, po njej pa se je kot čisto pravi gusarski kapitan sprehajal velikanski jastog. Lin je lebdel na vodni gladini in razmišljal, kako bi bilo pluti s takšno barko po širnem morju. Veter bi mršil njegove nepočesane lase in sam bi krmaril ladjo novim dogodivščinam naproti. Mornarji bi tekali sem in tja ter razvijali jadra, čistili krov in brusili meče. Pod krovom, v zakladnici, bi se kopičili najrazličnejši zakladi, ki bi jih s posadko nagrabili po morjih celega sveta. Da, tudi piratski dragulji beneške princese bi bili tam. Lin se je namuznil ob misli, da bi diamante lastnoročno snel princesi z vratu in ji ob tem ukradel poljub.

			V ladjo se je uprl še zadnji sočni žarek zahajajočega sonca – pogled nanjo je bil res sanjski. Linu se je zazdelo, kot da se je v gusarsko vlogo vživel tudi njegov stari. Mirno je lebdel nekaj metrov stran od njega in se očitno prepuščal domišljiji.

			Tedaj pa je opazil velikansko senco, ki se je hitro pomikala po morskem dnu. Ozrl se je naokrog, a ni opazil ničesar. Tudi stari ni trznil. Senci je tik zatem sledila še ena.

			»So to delfini, morski psi?« je pomislil Lin in zbegano gledal naokoli. Pod vodo ni videl ničesar. Nato je pogledal ven, proti nebu. Komaj deset metrov nad njegovo glavo je zakrožil jastreb in za njim še eden. Bila sta ogromna. Linu je vzelo sapo. V trenutku, ko je hotel na jastrebe opozoriti očeta, je opazil, da je nedaleč stran od vklesanega križa nekdo preko stene vrgel dve vrvi. Jastrebi, ki so prej mirno sedeli v steni in jih ni bilo videti, so drug za drugim začeli vznemirjeno vzletavati.

			»Kako veličastne ptice in koliko jih je,« je pomislil Lin in ob tem opazil, da se je nekdo začel po vrvi počasi spuščati proti gnezdom.

			»Kaj ni to prepovedano? A niso stene v Beliju zaščitene?« se je sam pri sebi vprašal Lin. Na vse skupaj je skušal opozoriti očeta. A oče ga ni slišal. Nosata Alberta ga je popolnoma prevzela. Lin ga je skušal poklicati, a je zaradi dihalke v večerno tišino uspel izustiti le nerazumljivo kruljenje. Očka ga ni slišal, so pa njegovi glasovi opozorili plezalca, ki sta ga Lin in očka očitno zmotila, saj se je začel hitro vzpenjati nazaj k robu stene. Lin je zaplaval proti očku in ga zagrabil za ramena. Ta je bil tako zamaknjen v opazovanje potopljene ladje, da se ga je zelo ustrašil. Zdrznil se je in Lina po nesreči potegnil pod vodo. Ta je vnovič zajel polno dihalko vode in začel močno kašljati. Kar nekaj časa je minilo, da sta se spravila v red.

			»Kaj pa ti je?« ga je začuden vprašal očka, potem ko je sinu in sebi ponovno namestil masko. Lin, ki je še kašljal od dolgega požirka slane vode, je pokazal proti steni.

			»Ja innnnnnnn?!« je zategnil očka. Lin je pogledal v nebo. Nič. Jastrebi so odleteli, plezalec je splezal s stene in od vrvi ni bilo ne duha ne sluha. Lin ni mogel verjeti svojim očem. Saj je vendar videl plezalca, dve rdeči vrvi in jastrebe, ki so zakrožili po večernem nebu.

			»Bili so tam ... khm, khm,« je skušal dopovedati očetu. »Jastreb, vrv, en ... khm, khm.«

			»V redu, v redu, umiri se,« ga je miril očka. »Najbolje bo, da greva nazaj. Počasi dihaj, za božjo voljo.«

			Raziskovalca sta počasi odplavala nazaj proti obali.





Na sceni se pojavita Karol in Lukas

			»Hm, jaz nisem nič videl. Res ne,« je odkimaval očka, ko mu je Lin razložil, na kaj ga je skušal opozoriti. »Name si planil kot sestradan morski pes. Zelo si me ustrašil.«

			»Še dobro, da ni bilo v igri kaj življenjsko pomembnega,« je rekel Lin. »V Nosato Alberto si bil tako zaverovan, da se te sploh ni dalo priklicati. Kaj če bi nad naju drvel gliser ali pa okrog naju plaval morski pes?«

			»Nekdo ti je kljub temu pomagal, ko si se znašel v težavah. Sicer res zaradi mene, pa vseeno,« mu očka ni ostal dolžan. Nato sta s plaže skupaj pobrala stvari in krenila proti kampu. Lep poletni večer so napovedovale kresnice, ki so že poplesavale v zraku.

			»Ornitologom moram povedati, kaj sem videl,« je odločno menil Lin.

			»Pa si res videl plezalca?« kar ni mogel verjeti očka.

			»Tako zares, kot gledam zdaj tebe, očka,« je resno odvrnil Lin.

			»Če je tako, potem jim moraš res povedati. Ampak res ne razumem, kdo bi lahko lezel tam okrog,« se je naglas vprašal očka.

			»Mogoče kdo, ki bi se rad polastil jastrebov,« je rekel Lin, »saj veš, tihotapci z ogroženimi vrstami. Poglej, tistega dela stene se z obale ne vidi, pa tudi s čolnom se tam ni dovoljeno peljati. Prostor je idealen za kaj takega.«

			»No, ne sklepajmo prehitro,« je rekel očka in dvignil kazalec. »Mogoče pa se je kdo hotel k jastrebom spustiti iz znanstvenih namenov.«

			»Ja, in zato jo je kot najhitrejši gams odkuril, takoj ko je opazil, da sem ga videl,« se ni strinjal Lin.

			»No, mogoče so bili pa samo ornitologi, vprašajva jih,« je predlagal očka.

			Tabor ornitologov je Linovi zgodbi molče prisluhnil. Okrog mize so se ravno takrat zbrali vsi ljubitelji ptic, ki so čez dan opazovali in raziskovali jastrebe.

			»Ne, to ni bil nihče izmed nas,« je resno rekel Savski, ko je Lin končal svojo zgodbo. »Še na misel nam ne bi prišlo, da bi se po vrveh spuščali do gnezd jastrebov in jih po nepotrebnem vznemirjali. Mladiči ravno v teh dneh zapuščajo gnezda in še sreča, da ni nobeden od njih padel v vodo. Tisti, ki je to storil, želi jastrebom škodovati. In kaj takega se tukaj ne bi zgodilo prvič. Takoj moramo ukrepati.« Nato se je obrnil k Linu: »Si prepričan, da si videl plezalca? To moramo vedeti, ker bom o tem obvestil tako policijo na kopnem kot na morju. Jastrebi so v tem trenutku preveč ogroženi, da bi se lahko hecali.«

			»Samo trenutek,« ga je prekinil očka. »Preden ukrepate, bova skočila k šotoru, da se preoblečeva. Takoj bova nazaj.«

			»Lin, tole niso heci, ampak precej resna stvar,« je rekel očka Linu na poti proti šotoru. »Fantje bodo na podlagi tvoje informacije zagnali pravi alarm.«

			»Kaj je narobe?« je vprašala mama, ki je brez predhodne najave vedela, da se je nekaj zgodilo.

			»Vse je OK in vse bova pravočasno razložila,« jo je pomiril očka.

			»Če sem ga videl, sem ga pač videl,« je očku še enkrat zatrdil Lin, ki mu je šlo že pošteno na živce, da mu stari ne verjame.

			»OK, verjamem ti,« je rekel očka, kot da bi začutil sinovo nejevoljo in potrepljal Lina po rami.

			»Končno,« je vzdihnil Lin. »Čisto mimo je, da se do mene vedeš, kot da bi si vsak dan trikrat izmislil, da so Marsovci napadli Zemljo.«

			»Potem pa morava nazaj do ornitologov,« je bil odločen očka.

			»Nikamor, dokler tudi jaz ne izvem, kaj se dogaja,« je z očitno dvignjeno obrvjo nad levim očesom zapretila mama.

			»Pojdi z nama,« jo je namesto odgovora povabil očka. Na poti k ornitologom so se jim pridružili tudi Beno in njegovi. Kamp v Beliju je bil pač majhen in novice so hitro potovale.

			Ko so prišli do ornitološkega tabora, sta tam stala tudi ornitologa iz črnega kombija.

			»Odločili smo se, da vso zadevo malce ustavimo,« je nasmejan rekel Savski.

			»Mi ne verjamete?« je vprašal Lin.

			»Seveda ti verjamemo. A po skupnem posvetu smo ugotovil, da imamo premalo informacij, da bi razglasili alarm. Poleg tega sta danes področje nad steno raziskovala naša kolega, ki pravita, da tam nista videla nikogar.«

			»Rastje tam zgoraj je zelo gosto in teren je težko prehoden. Do roba stene se sploh ne da priti,« se je mnenju Sav­skega pridružil eden od dveh do zdaj molčečih ornitologov z ogromnim nahrbtnikom na ramenih.

			»In kaj ste tam zgoraj počeli vi?« je zanimalo Lina.

			»Lin ...« je skušala ugovarjati mama, a ornitolog je smeje odmahnil z roko in rekel:

			»Dovolite, da se najprej predstavim. Moje ime je Karol Jeretina in bom vodja izmene, ki bo nadomestila ekipo Savskega. Tole je moj asistent Lukas Guglutz iz Nemčije.« Nato se je odkašljal in nadaljeval: »Poleg jastrebov v okolici Belija gnezdi tudi veliko drugih redkih ptic in naša naloga je, da raziščemo, katere. To je povsem običajna procedura in tako stvari potekajo na znanstvenem nivoju.«

			»Ampak danes sem videl, da so po stenah plezali ljudje,« se ni dal Lin.

			»Mogoče je bilo krivo sonce, ali pa domišljija,« je odkimal gospod Karol. »Ravno danes sva namreč tam iskala gnezdišče malega skovika in goščava je tako zaraščena, da ni mogoče priti nikamor. Zato močno dvomim, mladenič, da si koga videl brkljati tam okrog. Kar priznaj, da si si vse skupaj malce izmislil.«

			»Z vsem spoštovanjem, ampak močno dvomim, da bi si moj sin izmislil kaj takega,« se je za Lina resno postavil očka in Linu se je zazdelo, da se je ozračje naelektrilo. Karol je očka prebodel s podobnim pogledom, kot je pred časom to storila mama, ko je z novo kosilnico po nesreči pokosil redko vrsto njenega indijskega okrasnega grma.

			»No, no, gospodje,« je posredoval Savski. »Nikar slabe volje. O dogodku bomo vseeno obvestili lokalno policijsko postajo. Sam bom poskrbel za to. Malo nadzora ne bo škodilo. Če se res kdo s slabimi nameni potika tukaj okrog, ga bo potem gotovo minilo. Mislim, da bo tako najbolj prav. Lin, hvala, da si nas obvestil o vsem skupaj.«

			»Če bi se radi osmešili in po nepotrebnem dvigovali prah, izvolite,« je rekel Karol, vzvišeno pogledal vse prisotne, se obrnil na peti in šel proti svojemu šotoru. Lukas mu je tiho sledil.

			»No, tale se pa obnaša, kot da bi bil pravi frajer,« je njegov odhod komentiral očka. »Če se ne motim, nam je ravno on vozil tik za ritjo, ko smo se peljali sem.«

			»Ne meni se zanj,« ga je dregnila mama.

			Lin se ni mogel načuditi Karolovemu obnašanju. Saj je bil vendar ornitolog in ornitologi naj bi bili zaščitniki narave. Namesto da bi bil razumevajoč, kot Savski, ga je skušal pred vsemi prikazati kot lažnivca. Še dobro, da je stari stal za njim in mu kril hrbet. Dober občutek je imeti takšnega očeta, ni kaj.

			»Če sem odkrit, tegale Karola tudi mi ne poznamo tako zelo dobro,« je povzel Savski. »Nekaj njegovih razprav sem sicer zasledil v znanstvenem tisku, v živo pa sem ga prvič srečal pred nekaj urami, ko je prišel sem in nam oznanil, da je naša zamenjava. Kar je čisto mogoče. Človek ima v rokah papir Ministrstva za okolje in prostor, ki mu omogoča opazovanje in raziskovanje ptic v rezervatu Beli. Sicer se na birokracijo ne spoznam prav dobro, bi pa rekel, da ima tale gospod precej močne veze na visokih položajih. Do takšnega papirja namreč ni lahko priti.«

			»Mogoče pa so mu ga izročili, da bi imeli mir pred njim,« je hudomušno pripomnil očka.

			»Tudi njuna oprema je zelo dobra,« je nadaljeval Savski. »Teleskopi imajo močnejše povečave kot naši in če sem dobro videl, lahko opazujeta ptice tudi ponoči. Vse podatke takoj računalniško obdelata in jih preko satelita pošiljata naokrog. Kdorkoli je to kupoval, mora imeti precej denarja. Zdi se mi, da za Karolom stoji kakšna močna tuja naravovarstvena organizacija, ki jima omogoča vse tole. Tisti molčeči Nemec to potrjuje. No, kakorkoli, o vsem skupaj Karol modro moči.«

			»Fant raje otresa o čem drugem,« je vse skupaj komentiral očka.

			»No, no, kolega, brez slabe volje,« ga je pomiril Benov očka. »Zakaj raje vsi skupaj ne stopimo do našega šotora. Če ribe niso zažgane, nam bodo sigurno zelo teknile. Za vse jih bo dovolj. Pridite tudi vi, Savski. Pa s seboj prinesite stole in dobro voljo.«





Ornitologi pravijo ...

			Lin se sploh ni mogel vživeti v dobro vzdušje, ki je zavladalo okrog šotora Benovih staršev. Savskijev kolega Bonko je po večerji zagrabil za kitaro in okrog šotorov se je razlegla razposajena pesem. Videti je bilo, kot da so se vsi sprostili in pozabili na dogodke, ki so se zgodili pred kakšno uro. No, Lin tega vsekakor ni pozabil. Po večerji se je tiho napotil za šotor. V temo in samoto. Vzvišen odnos Karola Jeretine ga je prizadel. Človek ni bil odkrit, še manj pa prijazen. Sto ljudi, sto čudi, je govorila babica. In prav je imela.

			»Zaradi mene je tale Jagnjetina lahko svetovno dokazan znanstvenik, obnaša pa se kot svetovni cepec,« je menil sam pri sebi in brcnil storž proti Karolovemu šotoru. Dober šus, je pomislil.

			»Ej, model, zakaj si slabe volje?« ga je vprašal Beno, ki ga je našel za šotorom.

			»Ah, nič,« je rekel Lin in zamahnil z roko.

			»No, no, od srečanja z ornitologi se držiš kot limona,« ga je dregnil prijatelj.

			»Tale Karol me je razjezil,« mu je priznal Lin.

			»Res se je obnašal precej čudno,« se je strinjal Beno. »Tudi meni ni bil čisto nič všeč. Tisti njegov Lukas s čudnim priimkom pa še manj.«

			»Ja, Lukas gleda tako, kot da bi se jezil na vse in vsakogar,« se je strinjal Lin. »Res ne vem, kako so lahko takšni ljudje ljubitelji narave.«

			»Hm, na tole res ne bi vedel odgovora,« je odkimal Beno. »Vem pa, da ne smeš dovoliti, da ti takšen patron zamori lep dan in večer. Ob ognju že sprašujejo po tebi. Pridi.«

			Lin je spoznal, da ima Beno prav. Prijatelja sta se skupaj napotila k ognju in veseli druščini.

			»Oho, tukaj je moj prijatelj,« ju je veselo nagovoril Sav­ski. Videti je bilo, da so se starši in ornitologi dobro ujeli. »Res, še enkrat hvala za današnje posredovanje. Zdaj moramo biti zelo pozorni, ker bo letošnji naraščaj jastrebov vsak čas zapustil gnezda.«

			»Tako pozno?« je zanimalo Linovega očeta.

			»Ja. Po mojem mladi jastrebi komaj čakajo, da poletijo,« mu je odgovoril Savskijev kolega Bonko. »Samica je eno samo jajce v gnezdo izlegla januarja. Izmenično sta ga s samcem valila dva meseca. Nato je mladič v gnezdu rasel štiri mesece in zdaj je pripravljen na samostojnost.«

			»In takrat bo naše letošnje bivanje in delovanje tukaj končano. Predvidevamo, da bodo mladiči poleteli v dveh, treh dneh,« je dodal Savski. »To je lep čas. Pa tudi zadnji čas, da udarijo tihotapci z živalmi.«

			»So bili že kdaj v Beliju?« je zanimalo Lina.

			»Pred leti,« je prikimal Bonko. »Takrat so naredili precej škode in zelo prizadeli tole kolonijo jastrebov. Zato pa tudi smo tukaj. Poleg preučevanja, jastrebe tudi varujemo.«

			»Mladiči so tudi brez tihotapcev precej ogroženi,« je rekel Savski. »Veliko jih pade v morje in utone pri svojem prvem poletu. Veliko pa se jih tudi ne vrne s svojega potovanja.«

			»Potovanja?« je vprašal Lin.

			»Kmalu potem, ko poletijo, odidejo mladi jastrebi na dolgo potovanje, ki traja pet let,« je razlagal Bonko. »Pot jih najprej vodi proti severu, v Alpe. Tja, kjer so nekoč živeli. Nato jo mahnejo proti vzhodu in nato proti jugu. Jastrebe, ki jih obročkamo v tukajšnjih gnezdih, so opazili celo v srednji Afriki. Od tam pa se po navadi preko Sredozemskega morja, Španije in Italije vrnejo na domači otok. Tukaj si ustvarijo družino in naravni cikel se sklene.«

			»Noro,« je prikimal Lin.

			»Res je,« se je strinjal Bonko. »Jastrebi so v naravi res nepogrešljivi. S svojim načinom prehranjevanja preprečujejo širjenje najrazličnejših bolezni v naravi. Poleg tega pa so tudi ptice, ki po do sedaj zbranih podatkih letajo najvišje.«

			»Kako?« je vprašal Beno.

			»V Afriki se je pilot vojaškega letala na višini 10.000 metrov zaletel v jastreba,« je vskočil Lin. To je prebral na spletni strani. »In to je absolutni višinski svetovni rekord.«

			»Dobro,« ga je pohvalil Bonko.

			»Nič čudnega, da jih pri sebi želijo imeti tudi ljudje z nepoštenimi nameni,« je dodal Linov očka.

			»Na žalost se dogaja tudi to,« se je strinjal Savski. »Čeprav jastrebe ščiti zakon in precej visoke denarne ter zaporne kazni, to ne preprečuje zbirateljem, da ne bi poskušali priti do njih. Za jajce živega mladega jastreba so pripravljeni odšteti pravo bogastvo. Tako lahko tihotapci na račun narave dobro zaslužijo.«

			»Barabe,« je pripomnil Lin. Ornitologi so molče prikimali in vsi zbrani okoli ognja so se malce zamislili.

			»Jutri zgodaj zjutraj gremo s čolni na morje in bomo nadzorovali stene. Če kakšen jastreb pade v vodo, ga lahko potegnemo iz vode in rešimo. Poleg tega pa bomo tudi preverili, če se nad stenami potika kdo, ki nima tam kaj iskati,« je tišino prekinil Savski. »V čolnu imamo še nekaj prostora, če hoče mogoče kdo z nami.«

			»Jaz, jaz,« sta v en glas vzkliknila Lin in Beno. Savski je zadovoljno pokimal.

			»Potem je najbolje, da gremo spat,« je sklenil Linov očka in se pretegnil. »Kot izgleda, nas jutri čaka naporen dan.« Zbrani so se zahvalili Benovemu očetu za dobro večerjo in se počasi porazgubili po šotorih.

			»Komaj čakam, da jutri pičimo pod stene,« je Lin navdušeno rekel staršem, medtem ko se je kobacal v spalno vrečo.

			»Verjamem,« je prikimal očka. »Tudi jaz se bom skušal zriniti zraven, če bo šlo.«

			»Upam,« je rekel Lin in si vse dogodivščine ob soju plinske svetilke zapisal v pustolovski dnevnik. Nato je iz potovalke zložil daljnogled, švicarski nož in beležnico. Nož je pospravil nazaj, voščil staršema lahko noč in ugasnil svetilko. Iz sosednjega prostora se je kmalu razleglo očkovo smrčanje, ki ga je na srečo prekinilo mamino negodovanje. Lin je kljub pozni uri v temi poslal SMS-e prijateljem ter babici in dedku. »Tukaj dogaja na celi črti. Škoda, da vas ni tu. Kmalu se javim.«

			Nato se je ulegel in sprostil. Čisto zraven šotora je zbor najrazličnejših nočnih žuželk zagodel umirjeno serenado. V daljavi se je slišalo oglašanje sove in šum morskih valov. Lin je kmalu zaspal kot polh.





Jutranje oprezanje in nenaden odhod ekipe Savskega

			Lin se je prebudil pred soncem. Bil je na trnih, ker si je želel čim prej oditi na morje z ornitologi. Mama in očka sta še trdno spala. Ko je pokukal iz šotora, je opazil, da je že dan. Ostali prebivalci kampa so še mirno spali. »Biti mora še zgodaj,« je pomislil sam pri sebi.

			Ko je hotel zapreti zadrgo šotora, sta se iz goščave za kampom tiho izluščili dve postavi.

			»Karol in Lukas,« je sam pri sebi šepnil Lin in se prihulil za vrata šotora. Ornitologa sta se napotila po uhojeni poti, oddaljeni nekaj metrov od njihovega šotora. Lin je zadrževal sapo in ju skrito opazoval. Močno je upal, da ga ne bosta zalotila. Toda Karol in Lukas sta nemo zrla predse. Linu se je zazdelo, da se kar šibita pod težo svojih ogromnih nahrbtnikov. Lukas je imel na nogi grdo prasko, Karolu pa se je v nahrbtnik zapletlo precej trnja in vejevja.

			»Le kdaj sta se izmuznila v goščavo?« se je spraševal Lin. »In kaj sta tam počela? Sta iskala gnezdo malega skovika? Sta počela kaj drugega? Kako bosta zdaj še cel dan plula po morju in preučevala jastrebe? Mogoče pa ne bosta šla z nami? Ko vsaj ne bi ...«

			Znanstvenika sta se ustavila pred svojim šotorom in z olajšanjem snela nahrbtnika z ramen.

			»Čas je za daljnogled,« je pomislil Lin in počasi stegnil roko proti daljnogledu. Stvar je bila zares močna in Lin je ornitologa videl čisto od blizu. Lukas in Karol sta se pred šotorom začela tiho pogovarjati. Kljub temu da je očitno za njima bila naporna noč, sta bila videti zelo zadovoljna. Ko sta vstopala v šotor, je Lukasu nekaj padlo iz rok. Glasno je zažvenketalo in Karol je surovo sunil Lukasa pod rebra. Ta se je opotekel in komaj ostal na nogah. Nato je s tal pobral nekaj srebrnega, ki se je v jutranjem soncu, ki je ravno tedaj pokukalo izza hriba, močno zableščalo. Lin je naprezal oči, da bi videl, kaj Lukas drži v rokah.

			»Kje sem že to videl?« je pomislil Lin. »Šment.«

			Kakorkoli že, Karol in Lukas sta si zadevščino pozorno ogledovala.

			»Kaj pa ti kukaš?« ga je kot strela z jasnega presenetil glas izza hrbta. Bila je mama, ki je z nasmeškom mežikala s svojega ležišča. Lin je položil prst pred usta in znova pogledal proti šotoru Lukasa in Karola. Oba sta se zazrla proti njihovemu šotoru, nato pa kot kafri izginila v svoj šotor.

			»Upam, da me nista videla,« si je zaželel Lin in mami tiho pojasnil, kaj je videl.

			»Nočni ptici, pač,« je dokaj nezainteresirano menila mama in se zakopala nazaj v svoje ležišče. »Tebi svetujem isto,« se je zamolklo oglasilo izpod spalne vreče. »Zelo zgodaj je, zato lahko še nekaj časa dremaš. Z zaspano glavo boš zelo težko zdržal na morju.«

			»Najbrž res,« je prikimal Lin in tudi sam legel. Razmiš­ljal je o tem, kar je videl v zgodnjih jutranjih urah. Karol in Lukas sta se precej nenavadno obnašala, to je bilo treba priznati. Kadarkoli je Lin pomislil nanju, ga je prevzel občutek nelagodja. Če se je v družbi Kompanjonov počutil brez skrbi, se v družbi Karola in Lukasa nikakor ni mogel sprostiti. Počutil se je, kot da bi ga dobili pri kakšni izvirni lumpariji. Pa kako je sicer mevžasti Karol spretno Lukasa sunil pod rebra. Vsak, ki se vsaj malo spozna na borilne veščine, bi rekel, da je bil udarec šolan. V tistem trenutku nista Karol in Lukas delovala prav nič znanstveno. Znanstveniki se navsezgodaj zjutraj vendar ne prerivajo.

			»Nič ne bo škodilo, če jima namenim nekaj dodatne pozornosti,« je pomislil Lin. »Ampak previdno.«

			Nato je poskočil, kot da bi ga za nožni mezinec ugriznila rdeča mravlja.

			»Da se nisem že prej spomnil,« je rekel in pobrskal po svoji potovalki. Knjiga Detektiv Penske in plenilci naravnih zakladov se je kmalu znašla v njegovih rokah. V soju baterijske svetilke jo je natančno prelistal in obstal na strani 73. Na njej je bila ilustracija, na kateri je za pasom ne­ustrašnega detektiva visel ravno tak predmet, kot ga je malo prej videl v rokah Karola in Lukasa.

			»Osmica z vponko, planinska osmica z vponko,« je pisalo. »Nepogrešljiv alpinistični pripomoček za plezalce.«

			»Le zakaj bi ornitologa to potrebovala?« se je vprašal Lin in se še bolj zakopal v spalno vrečo.

			»Za potrebe raziskovanja divjih ptic in jastrebov? Ampak če mladi jastrebi ravno zdaj zapuščajo gnezdo, potrebujejo mir. Kar preveč jih pri prvem vzletu pade v morje brez človekovega vznemirjanja. Tudi če je ta človek znanstvenik. Čakaj ... mogoče pa sta vrvi čez stene metala prav onadva. Pa se mi ne zdita nič kaj športna in spretna. A po tistem, kar sem videl, je možno prav vse. Tudi dnevi so bili pravi za kaj takega. Treba bo posvariti Savskega in njegove ornitologe.«

			 Lin je ob silnem razmišljanju kmalu zaspal. Koliko časa je spal, ni vedel. A ko je vstal, je bilo v šotoru že zelo vroče. Pogled na uro mu je razodel, da se je jutro počasi že prevešalo v dan. Kot iz topa ga je izstrelilo iz šotora, kjer se je skoraj zaletel v mamo in očeta, ki sta zleknjeno in brezskrbno sedela pred šotorom ter srkala limonado.

			»O, nočna ptica,« ga je lenobno pozdravil očka.

			»Zakaj me nista zbudila?« je namesto pozdrava vprašal Lin.

			»Misliš zaradi ornitologov?« je zanimalo mamo.

			»Jaaaaaaaaaaa,« je nerazpoloženo zategnil Lin.

			»Najbolje bo, da se napotiš do pomola, kjer se marsikaj dogaja,« je pokimal očka in pokazal proti morju. Lin si je na hitro umil obraz in zobe ter jo mahnil na obalo. Spotoma je opazil, da šotora Savskega in ornitologov ni več. Na mestu, kjer je prej stal njihov tabor, je bila samo rumena trava.

			»Kaj se dogaja?« je vprašal Bena, ki ga je srečal na poti.

			»Mislim, da Savski in njegovi odhajajo in da nihče med njimi zaradi tega ni preveč zadovoljen,« mu je pojasnil Beno.

			»Ampak kako ...« ni bilo jasno Linu. »To morava iz­vede­­ti!«

			Prišla sta na parkirišče, kjer so Savski in njegovi zlagali svoje stvari v kombi.

			»O, kolega,« ju je nekam žalostno pozdravil Savski. »Žal mi je, ampak naš izlet danes odpade.«

			Lina je ta novica zadela v živo. Pa tako si je želel podati se na morje in si ogledati gnezda beloglavih jastrebov.

			»Kaj se je zgodilo?« je vprašal Savskega.

			»Domov moramo,« je bil kratek Savski. »Danes zjutraj sem iz našega inštituta dobil papirje, da moramo spakirati in oditi. Uganita, kdo jih je prijazno dostavil.«

			»Kako, zakaj?« je jecljal Beno.

			»Finance, prijatelj, finance,« je govoril Savski in odkimaval z glavo. »Baje smo tako ali tako že predolgo tukaj. Poleg tega ni potrebe, da bi bili tukaj dve ekipi.«

			»Hočete reči, da bosta Karol in Lukas ostala tukaj?« je zanimalo Lina.

			»Mhm,« je prikimal Savski.

			»Naj odideta onadva,« je predlagal Lin.

			»Žal ne morem tukaj čisto nič narediti,« je obupano nadaljeval Savski in v kombi vrgel še zadnjo torbo. »Tukaj smo bili dobra dva meseca in moji argumenti ne bodo zalegli.«

			»A kar tako se boste predali?« ni mogel verjeti Lin.

			»Prijatelj, včasih moraš stvari sprejeti takšne, kot so. Žal,« je skrušeno rekel Savski.

			»Karolu in Lukasu bom rekel, naj vaju vzameta s seboj na morje, če si seveda še želita iti.«

			»Ne, hvala,« je prijazno ponudbo zavrnil Lin, Beno pa je prikimal.

			»Razumem,« je prikimal Savski. »No, zdaj pa moramo iti. Želim vama lepe počitnice in upam, da se prihodnje leto spet vidimo tukaj.«

			»Pa le pridno glejta in štejta jastrebe,« jima je izza volana zaklical Bonko in kombi je odpeljal.

			Lin in Beno sta tiho obstala v prahu, ki ga je kombi dvignil za seboj. Linu je bilo zelo žal, da so ornitologi odšli. Dobra družba in z njo dobra dogodivščina, ki se je obetala, sta bili na poti proti domu. Pa še povedal jim ni za jutranjo dogodivščino. Škoda, res škoda.

			V tistem je mimo prineslo Karola in Lukasa. Tokrat nista bila otovorjena s težkimi nahrbtniki, ampak samo z daljnogledoma in veliko platneno vrečo. Lukas je imel rano na nogi, ki jo je staknil zjutraj, skrbno povezano. Očitno sta se odpravljala na morje, pod gnezda jastrebov.

			»Nekateri so si danes že dovolj ogledovali okolico,« je Karol posmehljivo pomignil Lukasu. Lin je vedel, da so te besede namenjene njemu. Lukas je tujec in verjetno Karola niti malo ni razumel. Karol mu je očitno sporočal, da ga je zjutraj pri šotoru opazil. »In ker so se nagledali, jim ni treba iti z nami na morje. Gotovo so utrujeni, a ne?«

			»Kakšen hinavec,« je pomislil Lin in jezno stisnil pesti. Ni si mogel pomagati in je Karolu jezno zabrusil: »Kot da si želiva iti z vama. Na obali bo dosti bolj zabavno.«

			»Ja itak,« se je za prijatelja potegnil Beno.

			Karol ju je grdo pogledal. Linu se je zdelo, kot da ju je predrl s pogledom. V trenutku ni bilo ne duha ne sluha o zmedenem znanstveniku.

			 »Mogoče tegale ne bi smel reči,« je pomislil Lin. Vseeno pa Karolu niti s kretnjo ni dal vedeti, da se ga je njegov grd pogled dotaknil. Kdo ve, kako bi se to srečanje končalo, če ne bi ravno takrat na obalo prišel Linov očka. Ornitologa sta se hitro pobrala v čoln.

			»Kaj pa ste spet imeli?« je zanimalo očka. Lin je samo zamahnil z roko.

			»No, pridita, malica kliče,« ju je povabil.





Anonimen klic

			»Vam rečem, da tale Karol in Lukas nista videti tako nedolžna, kot se zdi,« je pri zajtrku za mizo odločno izjavil Lin. »Njun nočni potep, osmica, ki jima je padla na tla danes zjutraj, pa še precej čudno obnašanje mi sploh nista všeč.«

			»Kaj bi rad povedal?« ga je vprašal očka.

			»Čisto mogoče je, da sta Karol in Lukas tukaj zato, da bi ugrabila nekaj jastrebov,« je brez olepševanja svoje misli razgrnil Lin.

			»Misliš?« je podvomila mama.

			»Misliš, da ne?« se ni dal Lin.

			»Po mojem se ne bi takole izpostavljala,« je odkimavala mama. »Konec koncev ždita v kampu, polnem ljudi. V rokah imata papirje, ki dokazujejo njune znanstvene namene, tu pa je tudi oprema in navsezadnje videz. Ta dva se mi res ne zdita neka huda kriminalca.«

			»Se strinjam,« je prikimal očka.

			»Hm, kaj pa če je vse skupaj samo dobra krinka,« je rekel Lin. »Če bi vedrila nekje v naravi, bi ju slej kot prej našla ekipa Savskega. Papirjev ni videl nihče. Videz pa velikokrat vara. To pravita tudi sama.«

			»Lin, Lin ...« je spregovoril očka. »Mislim, da malo pretiravaš. Kaj takega tukaj in zdaj enostavno ni mogoče. Bi bilo preveč očitno ...«

			»Ne, če se tega lotevata ponoči,« se ni strinjal Lin. »Jastrebe sta mogoče že danes zjutraj tovorila v nahrbtnikih, pa tega nihče ni opazil. Kaj če bi na to opozorili policijo, da malo pogleda, kaj tako skrivata v šotoru.«

			»Huh, ta bi bila pa huda. Obtožba brez dokazov,« ga je prekinil očka. »In če v šotoru ne bi našli ničesar? Izpadli bi popolni ... da ne rečem kaj. Poleg tega bi se jima morali še opravičiti in zelo verjetno tudi oditi iz kampa. Tega pa se v tem trenutku res ne bi šel.«

			»Poglej, Lin, z očkom bi res rada imela mirne počitnice,« je povzela mama. »In s temle Karolom res mogoče malo pretiravaš. OK, imeli smo slab start, ampak če ga od zdaj naprej pustimo lepo pri miru, lahko še vedno vsi skupaj dobro shajamo.«

			»Mama ima prav. Glede na videno in slišano bo bolje, da se ju od zdaj naprej prijateljsko izogibamo,« je resno menil Linov očka.

			»Ni panike. Z njima se res nimam nobenega namena družiti,« se je nasmehnil Lin.

			»Tudi pregovarjati in kregati se ti ni treba z njima. Če se kje zatakne, bom zadeve urejal jaz, OK?« je dodal očka.

			Lin in Beno sta prikimala.

			»Greva zdaj na obalo?« je čez nekaj časa vprašal Beno.

			»Kot šus,« je vzkliknil Lin. Prijatelja sta s seboj vzela blazino in maski ter se napotila k obali.

			»Niti približno ju nimam namena pustiti pri miru,« je prijatelju priznal Lin na poti proti plaži.

			»Prav imaš,« je prikimal Beno. »Najbolje bo, da na plaži narediva načrt, kako ju bova opazovala. Na skrivaj seveda.«

			»Za to ne smejo izvedeti ne starši ne Karol in Lukas,« je glasno razmišljal Lin. »Začneva takoj, ko se vrneta z morja. Niti za trenutek ne smeta ostati brez nadzora.«

			»Kaj pa ponoči?« je vprašal Beno in dokončno pregnal nadležno oso, ki ju je vztrajno obletavala že od šotora naprej.

			»Treba se bo menjavati,« je predlagal Lin. »Nekaj časa ti, nekaj časa jaz.«

			»In če kreneta proti goščavi?« je zanimalo Bena.

			»Tisti, ki je buden, zbudi spečega in greva za njima,« je bil odločen Lin.

			»Kaj pa če sta kakšnega jastreba v šotor privlekla že danes zjutraj?« se je spomnil Beno.

			»Čisto možno ...« je pomislil Lin.

			»Kaj če bi vanj pokukala midva,« je predlagal Beno.

			»Midva?« je sumničavo vprašal Lin. »Kaj ne bi v tem primeru tudi midva izpadla barabinsko?«

			»No, mogoče malo. Čeprav bi delovala v interesu pre­iskave, to moraš priznati,« mu je odvrnil Beno.

			»Hja, ko bi naju dobili, nama tale tvoj interes preiskave ne bi kaj dosti pomagal. Poleg tega imata šotor pod ključem. Vprašanje, če bi lahko prišla noter, ne da bi naju kdo opazil,« je kimal Lin.

			»In ne da bi za seboj pustila očitne znake ...« je dodal Beno.

			»Notranjost njunega šotora bi bilo vseeno dobro preveriti,« se ni dal Lin.

			Fanta sta prišla na obalo in začela v vodo metati žabice. Šlo jima je precej dobro.

			»Že vem,« je po osmem metu in ko ga je že malce bolela roka vzkliknil Lin. »Na spletni strani sem našel anonimno telefonsko številko, kamor lahko pokličeš, če opaziš karkoli, kar bi lahko ogrožalo jastrebe. Prepisal sem jo v svoj pustolovski dnevnik. Pokličeva, prijaviva in ugotoviva, če sta Karol in Lukas že naredila kaj škode.«

			»Pa še izdala se ne bova,« je prikimal Beno. »Ja, to bova naredila.«

			»Počakaj me tukaj,« je rekel Lin in odvihral nazaj do šotora. Čez slabo minuto se je vrnil s prenosnim telefonom in številko.

			»Tole me bo stalo, ampak, vse za naravo ...« je zadihano kimal Lin in vtipkal številko.

			»Policijska postaja Cres, prosim,« se je oglasilo na drugi strani. Tega Lin ni pričakoval. Za trenutek se je zmedel.

			»Prosim, halo?« se je po nekaj sekundah vnovič oglasilo iz slušalke.

			»Ja, torej ... kličem iz kampa v Beliju in ne bi se rad predstavil, kdo sem ...« je začel Lin.

			»Tudi prav. Kako lahko pomagam?« je vzpodbudno rekel glas v slušalki.

			Lin mu je na kratko opisal, kaj se je te dni zgodilo v Beliju.

			»Ne skrbite. Takoj pridemo pogledat. Hvala za obvestilo,« je prijazno odvrnil glas na drugi strani slušalke. »Pozdravljeni.«

			Lin je Benu na hitro povedal, kaj se je dogovoril s čisto pravim policistom. Potem pa se je zamislil.

			»Čudno ...« je na glas razmišljal. »Rekli so, da pridejo takoj. Ne razumem.«

			»Česa?« je zanimalo Bena.

			»Policaji so rekli, da pridejo takoj,« je ponovil Lin. »Po obvestilu Savskega pa sem ni bilo nikogar, a ne?«

			»Res je,« je prikimal Beno.

			»Izgleda, da mi Savski sploh ni verjel,« je odkimaval Lin. »Policije sploh ni poklical, kljub temu da sem razločno videl, kaj se dogaja v stenah, kjer so gnezda.«

			»Mogoče pa je to storil danes zjutraj,« je rekel Beno. »Ali pa je v splošni zmedi zaradi odhoda na vse skupaj pozabil.«

			»Pa ne bi smel,« je bil odločen Lin. »Kakorkoli že, policija je na poti sem in upam, da bodo v šotoru kaj našli. Denarja za telefon imam komaj za vzorec.«

			»Bova videla,« je rekel Beno. »Samo počakati bo treba, da kaj najdejo. Če ne bodo našli nič, se bo bolje potuhniti.«

			»Po moje tudi,« se je strinjal Lin. »Si misliš, kaj bi naredil Karol, če bi izvedel, kaj sva mu pripravila. Pridi, iz plaže bova imela dobro opazovalnico.«





Mama spet in povsem očitno dvigne levo obrv

			Fanta sta na plažo na skrivaj prinesla Linov daljnogled in ob robu plaže postavila dobro skrito opazovalnico iz brisač in vej. Razgled na Karolov šotor je bil izvrsten, le policije ni bilo od nikoder. Sčasoma je postalo v opazovalnici prevroče. Poleg tega je v notranjost priletel precej velik sršen.

			»Greva raje ven, če te tale piči, baje bolj boli kot najbolj konjska injekcija,« je predlagal Lin. Beno je bil takoj za to.

			Umaknila sta se v osvežilne valove čistega morja. Beno je od doma prinesel imenitno blazino, ki je dala fantoma precej dela, preden sta se skobacala nanjo.

			Ravno ko sta se na njej uspela postaviti na noge, je Lin opazil policijski avto, ki se je po strmi cesti spuščal proti obali.

			»Tole je pa trajalo,« je njihov prihod komentiral Lin. »Pojdiva!«

			Hitro, a previdno, da ne bi vzbujala preveč pozornosti, sta stekla proti opazovalnici. Policijski avto se je ustavil na parkirišču in dva policista sta se napotila proti šotorom. Ob šotoru Karola in Lukasa sta malce postala, nato pa ga obhodila.

			»Cepec jaz,« je tiho siknil Lin. »Lukas in Karol sta vendar na morju. Policaji pa ne smejo kar tako vstopiti v šotor.«

			»Hm, kaj pa zdaj?« se je vprašal Beno. Lin je skomignil z rameni, nato pa pomignil proti morju: »Poglej ju.«

			Ladjica z ornitologoma se je bližala obali. Karol in Lukas sta stala na krovu in gledala proti obali. Ko sta pristala, sta šla s hitrimi koraki proti šotoru, kjer sta ju čakala policista.

			»Vreči imata prazni, nista rešila nobenega jastreba,« je opazil Lin in skrbno motril vsako njuno potezo.

			»In Lukas ima spet odvezano rano. Mogoče je padel v vodo,« je tiho sporočal Benu.

			»Daj še meni malo,« mu je rekel ta. Lin mu je s kanč­kom nejevolje odstopil daljnogled. Kljub temu je videl, da sta Karol in Lukas prijazno pristopila k policistoma.

			»Neverjetno, koliko obrazov imata tale dva,« je menil Beno. »Enkrat sta sitna, drugič tiha ...«

			»Tretjič spet nesramna in nasilna,« je dodal Lin. » Zdaj pa vsa prijazna in človeška.«

			Karol in Lukas sta po kratkem pogovoru povabila policista v šotor.

			»No, da vidimo,« je bil nestrpen Lin. Benu je kar brez vprašanja iz rok vzel daljnogled. Z napetostjo je zrl v vrata šotora. Bosta policista našla kaj sumljivega? Se bo končno potrdil njegov sum in razjasnilo, kdo sta Karol in Lukas?

			Čez nekaj trenutkov so bili vsi skupaj spet zunaj.

			Prijateljsko so se pogovarjali in Karol je enega od policistov celo potrepljal po ramenih kot starega prijatelja.

			»Prav nič ne izgleda, da bi odkrili kaj sumljivega,« je z obžalovanjem v glasu rekel Beno.

			»Res je,« se je strinjal Lin in opazoval, kako sta Karol in Lukas pospremila policista do avtomobila, se razgledala naokrog, si pokimala in nato izginila v šotor.

			»Misliš, da sta naju videla?« je zaskrbelo Bena. Lin je skomignil z rameni.

			Kmalu nato je na obalo prišel Linov očka. Takoj je odkril opazovalnico in Linu pomignil, naj mu sledi.

			»Se vidiva,« je rekel Lin Benu in tiho krenil za očetom.

			V kampu se je zbralo nekaj ljudi, ki so se pogovarjali o obisku policistov. Lin jih ni slišal. Tudi proti šotoru Karola in Lukasa se ni ozrl. Stari so očitno posumili, da je obisk policistov v kampu zakrivil on.

			 »Lin, si imel ti prste vmes pri temle obisku,« ga je vprašala mama, ko sta prišla do šotora.

			»Mogoče,« je skomignil z rameni.

			»Zdaj pa se usedi in me dobro poslušaj,« je resno začela mama in očitno dvignila levo obrv. »Prosim te, da od zdaj naprej pustiš tale dva patrona čisto pri miru. Nehaj se ubadati z njima. O tem smo se že pogovarjali danes zjutraj.«

			»Ampak ...« je skušal pojasniti Lin, a ga je mamin pogled povsem razorožil.

			»Očitno sta malce čudaška znanstvenika,« je nadaljeval očka. »To je vse. Konec koncev je to dokazal tudi obisk policajev. Kaj več o njiju pa me res ne zanima. In upam, da ti je to zdaj jasno. Raje uživaj v počitnicah. Tukaj je Beno, pa super obala in morje. Karol in Lukas se s tem res ne moreta primerjati.«

			Lin je prikimal. Usedel se je na stol in se nemo zazrl proti morju.

			»Mogoče je moja domišljija res malo podivjala,« si je rekel. »Mogoče pa imata starša prav. Res se je bolje posvetiti morju, soncu in brezskrbnemu užitkarjenju. Beno je čisto dobra družba in super se bova imela. Žal mi je le, da si jastrebov ne bom mogel ogledati od blizu. No, konec koncev pa imam tukaj tudi daljnogled in se bom že znašel. Tisto, kar mi ne bo jasno, pa bom zapisal v dnevnik in se o vsem skupaj kasneje pogovoril z dedkom in babico. Saj res, pustolovski dnevnik.«

			Lin je šel v šotor in se lotil pisanja. Na kratko je na liste dnevnika strnil celotno dogajanje v prvih dneh na obali kampa v Beliju.

			»Zanimivo,« si je mislil, ko je končal. Dan se je počasi prevešal v večer in čas je bil za še zadnji obisk plaže. Pograbil je plavutke in masko ter staršem sporočil svojo namero.

			»Hej, as, počakaj, grem s tabo,« se je povabil očka. »Saj vendar ne morem takole neugledno cel dan ležati v senci.«

			Lin je prikimal in skupaj sta jo mahnila proti plaži. Na parkirišču sta se skoraj zaletela v Lukasa in Karola, ki sta nekaj brkljala okrog svojega črnega kombija. Hitro sta zaprla drsna vrata. Karol je Lina premeril s pogledom, kakršnega ni sestavila niti mama v fazi največje jeze. Očitno je res sumil, da mu je popoldanski obisk policije zakuhal Lin. In ni se motil. Lina je nehote zmrazilo po hrbtu. Še dobro, da je bil z njim očka.

			»Pojdiva, Lin,« ga je nagovoril očka in pospešil korak. Kar precej mu je odleglo, ko sta bila na plaži.

			Ne, Karola in Lukasa ne bo več niti pogledal. Raje poje kilo medu, zmešanega z majonezo in gorčico. Naj počneta, kar hočeta.

			Na obali sta ju pričakala Beno in njegov očka. Lin se je kot strela pognal v morje. Hladna voda in večerna vodna odbojka sta odgnali vse skrbi in slabo voljo. Lin in očka sta se pomerila z Benom in njegovim očetom. Zabavali so se, dokler jih v mesečini nista prišli iskat mami in Benova sestrica.

			»Jutri gremo raziskovat podzemne prehode,« so sklenili.

			Tokrat so po okusni večerji obsedeli pred šotorom Linovih. Pozno v večer so se pogovarjali o vsem mogočem. Linov očka se je razgovoril, kako je bilo na njegovem prvem kampiranju in avtoštopu po Evropi. Smeha je bilo na pretek.

			»Da je bil tudi očka tak patron,« si je rekel Lin, ko se je kobacal v spalno vrečo. »In danes me je dvakrat rešil iz nerodnega položaja. Stari je faca, ni kaj.«

			Ob šotoru je zbor najrazličnejših nočnih žuželk, tokrat z malce več tempa, spet zagodel umirjeno serenado.

			»Odlična spremljava v svet sanj,« je v polsnu pomislil Lin.





Na jutranji sledi za Karolom in Lukasom

			»Prekleti storž,« je nejevoljno zastokal Lin. Prebudil ga je velik borov storž, ki se je znašel pod šotorom ter ga zbadal naravnost v križ. Kakorkoli se je premaknil, je storž, mogoče sta bila celo dva, vedno našel pot pod njegov hrbet. »Tole bo treba zjutraj urediti.«

			Lin je nejevoljno prestavil svojo blazino in se namestil za spanje. Takrat je zaslišal pritajeno šepetanje. Ošinil je uro, ki je kazala enajst minut čez četrto zjutraj. V goščavi so se že oglasile prve ptice.

			»Se mi sanja?!« si je tiho rekel Lin. A šepet je prerasel v pritajeno govorjenje.

			»Le kaj se dogaja,« se je tiho vprašal Lin. »Ma, briga me, raje bom poskusil zaspati ...«

			A radovednost mu ni dala miru. Ko je zaslišal ropot motorja, ga je kar samo dvignilo in skrajno previdno je pokukal iz šotora.

			»Šment,« je šepnil polglasno. Šotora Karola in Lukasa ni bilo več. Oba sta stala ob kombiju in se pogovarjala z neznanim šoferjem. Na glavi sta imela čelne svetilke, na ramenih pa lahke nahrbtnike. Pogovora je bilo kmalu konec. Vsi trije so dvignili palec in kombi je počasi in komaj slišno speljal s parkirišča.

			Karol in Lukas sta se z dolgimi koraki napotila proti notranjosti otoka. Lin se je potuhnil v šotor. Ni si smel privoščiti, da bi ga še enkrat dobila.

			»Tukaj nekaj ni prav,« si je rekel. »Takšnega odhoda sredi noči si pošten človek pač ne privošči. Posebej če ima v rokah papirje, ki mu dovoljujejo opazovanje in preučevanje jastrebov v tem rezervatu. Le kdo bo zdaj, ko tale dva odhajata, pazil in preučeval jastrebe? Očitno Lukas in Karol nista prava ornitologa in povsem jasno je, da nekaj skrivata. Mogoče ne tukaj, v kampu, ampak nekje drugje. Kakorkoli. Tokrat bom zadevi prišel do dna. Pa naj stane kar hoče.«

			Lina je spet preplavil raziskovalni in pogumni duh.

			»Če zadeve ne raziščem sam, je ne bo nihče drug,« si je govoril. »Takoj moram za njima.«

			Obrnil se je v notranjost šotora in se tiho pripravljal na odhod. Ob tem mu je roka nehote zastala.

			»Bi zbudil stara?« se je vprašal, a si je v trenutku premislil. »Ni variante. Spet bi me postavila na zatožno klop in mi jih pošteno napela. Nagnala bi me spat in adijo, dogodivščina.«

			V nahrbtnik so kar se da tiho romali mobilni telefon, daljnogled, švicarski nož, baterija, kompas in na pol popita plastenka vode, ki jo je mama pozabila pospraviti. Lin si je nadel majico, oblekel hlače, obul superge in pritajeno kot ris, ki se približuje plenu, stopil ven. Skrivni odhod iz šotora se mu je popolnoma posrečil. Zunaj se je noč že skoraj popolnoma umaknila novemu poletnemu dnevu. Bilo je sveže in v gosto grmovje so se zapletale rahle meglice.

			Karola in Lukasa je videl izginjati v goščavi. Na srečo sta bila zatopljena v svojo pot in ga nista opazila. Očitno se jima je zelo mudilo.

			»Preden grem, moram zbuditi še Bena,« je pomislil Lin. »Tako sva se vendar zmenila.«

			Približal se je Benovemu šotoru, a v njem je zajokala njegova mlajša sestrica. Očitno je tudi ona imela težave s storži. Lin se je nejevoljno popraskal po bolečem mestu na križu. Benov očka je tiho miril sestrico.

			»Nič ne bo z Benom,« je spoznal Lin. »Preveč bi tvegal. Poslal mu bom SMS s točnim opisom poteka dogodkov.«

			Lin je sporočilo z opisom jutranjih dogodkov in s svojo odločitvijo sestavil kar med hojo. Hkrati je Benu sporočil, da mu bo na vejah ob poti, po kateri bo krenil, puščal znamenja, da se bosta kasneje lahko našla in skupaj prišla zadevi do dna. Sporočilo je končal s pozivom, naj pride čim prej.

			Po krajšem premisleku je sporočilo poslal še babici in dedku. Za starša je vedel, da sta telefon ugasnila. Pa saj bo hitro nazaj. Še preden se zbudita.

			Še enkrat je pomislil, če je to, kar dela, prav.

			»Če se dogaja kakšna lumparija, jo moram raziskati. To je odlična priložnost za neponovljivo dogodivščino, primerljivo tisti, s katerimi se sooča detektiv Penske,« je sklenil in še odločneje krenil po poti, po kateri sta malo prej hodila Karol in Lukas.

			»Z daljnogledom bom vse skupaj opazoval z varne razdalje. Če opazim kaj sumljivega ali če se kaj zaplete, bom po telefonu obvestil policijo,« je razmišljal. »Pa tudi Beno se mi bo kmalu pridružil.«

			Kamp je kmalu ostal za njim. Pot ga je vodila preko starega rimskega mostu, nato pa se je strmo vzpela v hrib. Pogled na kompas mu je razodel, da hodi proti jugovzhodu. Tu in tam se je od glavne poti proti obali izvila drobna potka, ki so jo izhodile ovce. Goščava je postajala vse gostejša. Ptice so glasno pozdravljale nov dan.

			Lin je v jutranji zori slišal, kako so nedaleč stran zacvilila stara lesena vrata, ki so ovcam preprečevala prosto sprehajanje po otoku.

			»Na pravi poti sem,« je pomislil in pospešil korak. Tu in tam je na bodičasto grmovje nataknil košček papirja iz pustolovskega dnevnika. Za Bena.

			Pot je iz koraka v korak postajala bolj strma. Lin je hodil kar se da previdno. Po nekaj korakih se je ustavil in prisluhnil. Razen prebujajoče se narave ni slišal popolnoma nič.

			Elegantno in brez vsakega šuma se je povzpel čez lesena vrata, ki so malo prej zacvilila.

			»Kam pa zdaj?« je pomislil, ko se je glavna pot razcepila v tri manjše potke. Vsaka jo je ubirala v svojo smer.

			»Držal se bom skrajno levo,« je sklenil. »Ta pot vodi proti vrhu pečine, kjer so gnezda jastrebov.« Na vejo je namestil košček papirja. Nato se je nekoliko ustavil in zadihal.

			»Mogoče bi bilo bolje, če bi šel nazaj,« ga je zaskrbelo. »Ampak potem je ves moj dosedanji trud zaman. Kar začneš, moraš tudi končati. Dajmo, stari!«

			Stopil je naprej. Pot je bila vedno bolj ozka in težko prehodna. Nikakor pa ne neprehodna, kot je pred dnevi trdil Karol.

			Po desetih minutah je prišel na vrh pečine. Gostega grmovja je bilo konec in do roba prepada je bilo nekaj metrov golega kamenja. Lin je previdno stopil na čistino. Nikjer nikogar. Le v zraku so krožili jastrebi, skoraj sto metrov pod njim pa se je penilo sinje morje.

			»Tu nekje mora ležati Nosata Alberta,« je predvideval. »Tisti dve osameli drevesi pa sta idealni za namestitev vrvi in spuščanje h gnezdom jastrebov.«

			Kje pa sta Karol in Lukas? Niti sledu ali sence od njiju. Nerodno bi bilo, če bi ga zdajle zalotila tukaj. Lin se je iz čistine umaknil nazaj v goščavo.

			»Nazaj bo treba,« je sklenil Lin in se obrnil proti kampu. Naredil je natanko dva koraka, ko je nedaleč stran zaslišal preklinjanje in ropot.

			»Zgrabi ga, kreten nesposobni,« je v angleškem jeziku odmevalo iz goščave. »Vraga.«

			Komaj deset metrov stran od Lina je iz goščave poletel jastreb. Linu je vzelo sapo. Jastreba je prvič videl čisto od blizu. Njegov let ga je popolnoma prevzel. Kakšna mogočnost. Velika krila, okretnost in veličastnost. Vseeno se ni pozabil skriti. In prav je storil. Za jastrebom sta namreč na čistino stopila Karol in Lukas.

			»Če ti uide še eden, te pošljem za njim, jasno?« je Karol osorno rekel Lukasu. Ta je nemočno pokimal. »Pravkar si v zrak pognal nekaj deset tisoč evrov. Tvoj delež se je razpolovil, prijateljček. Od zdaj naprej jih bom zavezoval jaz.«

			»Sem vedel,« je šepnil Lin. »Karol in Lukas sta tihotapca živali in ne ornitologa. Ves čas sem imel prav.« Segel je po telefonu, da bi obvestil policijo.





Na sceno stopi Savski

			»Prekleta mašina,« je tiho siknil Lin. Telefonu je zmanjkalo baterije. Sestavljal ga je in obračal ter prižigal in ugašal, a zadeva ni dala nič od sebe. Lina je zaskrbelo. Kaj bi se v tem trenutku zgodilo, če bi ga Karol in Lukas opazila? Verjetno bi ga zagnala čez rob pečine. In to mu niti najmanj ni dišalo.

			»Ajde, zguba, greva po ostale,« se je zadrl Karol. Čeprav je z Lukasom govoril v angleščini, ga je Lin dobro razumel. »Tega kraja imam čez glavo dovolj. Še danes zvečer bi rad srkal koktajle v hotelu Harriot.«

			Tihotapca sta se izgubila v goščavi, Lin pa se je začel umikati proti kampu. Počasi, tiho in previdno. Korak za korakom. Po petdesetih metrih se je pognal v divji tek. Razmiš­ljal je samo še o tem, kako bo čim prej pritekel v kamp in sprožil reševalno akcijo. Srce mu je močno utripalo in sapa mu je uhajala kot še nikoli. Nahrbtnik mu je nekontrolirano rožljal na hrbtu in malo pred križiščem treh poti je iz njega padel švicarski nož.

			»Šment, ne zdaj!« je dahnil Lin, se sklonil in segel proti nožu ter ga spravil v zadnji hlačni žep. Dvignil se je in nadaljeval z umikom. Po nekaj korakih se je ozrl nazaj, da bi preveril, če mu kdo sledi.

			»Nikogar ni,« se mu je nasmejalo. »Še malo, pa bom v kampu. Dobro opravljeno, ni kaj!« V tistem trenutku pa se je na polno zaletel v človeka, ki je prihajal po poti navzgor. Lina je odbilo in padel je, kolikor je bil dolg in širok. Iz nosu se mu je pocedila kri in kar nekaj trenutkov je trajalo, da je prišel k sebi.

			 »Lahko bi vedel, da te bom srečal tukaj,« je rekel znan glas. Linu se je zdelo, kot da prihaja iz daljave. Skušal je zbrati svoje misli in ugotoviti, kaj se je pravkar zgodilo in kdo ga je ogovoril.

			»Greva, smrkavec,« ga je nagovoril prišlek, ga grobo prijel pod roko in pobral s tal. Po nekaj korakih si je Lin vsaj za silo ustavil krvavitev iz nosu in zbistril misli.

			»Savski?« je začudeno vprašal.

			»Tiho, spaka,« je siknil Savski in ga še močneje zgrabil. »Če hočeš ostati živ, bodi popolnoma tiho in hodi. Jasno?!«

			Svojo grožnjo je podprl s pištolo, s katero je pomahal Linu pred nosom. Z ramen mu je snel nahrbtnik in ga zalučal v goščavo. Met ni bil kaj prida, saj se je nahrbtnik ujel na robidov grm in na njem obvisel. Savski je nato Lina močno potegnil za sabo in nadaljevala sta nazaj v hrib. Naravnost proti Karolu in Lukasu.

			Lin ni mogel verjeti svojim očem. Savski, ki je bil do tega trenutka eden najbolj prijaznih ljudi pod soncem, se je obnašal kot največji negativec. Bil je neobrit, postrigel si je dolge lase, njegov vedno veder obraz pa je nadomestila mrkost, surovost in odločnost.

			Čeprav ga je nenaden zasuk dogodkov na začetku zmedel, je Lin kar najhitreje skušal zbrati občutke in spoznanja. Nagonsko je sledil Savskemu. Druge izbire niti ni imel, saj mu je tip resno zagrozil s čisto pravo pištolo. Tisto, kar je do zdaj videl v filmih, se mu je dejansko dogajalo. In občutek ni bil prav nič dober.

			»Vse kaže, da je Savski pajdaš Karola in Lukasa,« ga je prešinilo. »Ampak kako je to mogoče? Savski je bil vendar ves čas tako prijazen. So tile trije res kriminalna združba, ki skupaj ugrabljajo in tihotapijo jastrebe? Je Savski res ornitolog ali samo baraba? Moram se prepričati, če je to res!«

			Kljub temu da mu je Savski resno zagrozil, je Lin razločno rekel: »V tisti smeri sta Karol in Lukas.«

			»Kaj ne poveš,« mu je hladno odgovoril Savski, nato pa grozeče siknil. »A ti nisem rekel, da utihni?«

			Svojo ponovno grožnjo je tokrat podkrepil z dobro merjenim udarcem pod Linova rebra. Fant je za trenutek izgubil sapo, pred očmi pa se mu je zameglilo. Hotel je vdihniti zrak, a ni šlo. V glavi mu je začelo močno kljuvati in prevzel ga je občutek slabosti. Savski ga je moral skoraj vleči po kamniti stezi.

			»Kaj še nisi razumel, da je vrag odnesel šalo,« mu je z ledenim glasom rekel Savski in ga z glavne steze potisnil na skrivno pot. »Svoj nos, po katerem si jo pravkar dobil, vse preveč vtikaš v zadeve, ki se te ne tičejo. No, zdaj boš za to pošteno plačal.«

			Pot je postajala vedno bolj ozka in goščava vse težje prehodna. Savski se je urno gibal med prastarimi drevesi, velikimi skalami in trnjem. Bilo je očitno, da je že večkrat hodil po tej stezi. Lin je po njegovem močnem udarcu le uspel zadihati in mu slediti.

			Čez nekaj minut se je pot končala. Savski in Lin sta obšla stari hrast, za katerim je rastlo na videz neprehodno bodičasto grmovje. Savski je vešče odmaknil veje in pahnil Lina na čisto majhno jaso.





Lina ugrabijo

			Jasa je bila ujeta med dve velikanski skali, poraščeni z bršljanom. Prostora je bilo komaj za manjši šotor, ki je stal sredi nje. Za njim je Lin opazil vhod v nekakšno jamo. Pred šotorom sta Lukas in Karol imela polne roke dela z ujetim jastrebom, ki sta ga skušala povezati z vrvjo in spraviti v manjši bel zabojnik za prevoz živali. Žival se je na vso moč upirala. Mahala je s krili, kljuvala z velikim kljunom, sikala in grabila s kot dlan velikimi kremplji.

			»Idealno skrivališče za takšno početje,« je pomislil Lin in z obžalovanjem pogledal proti jastrebu.

			»Poglejta, kaj sem ujel jaz,« je svoj prihod zmagoslavno napovedal Savski. Karol in Lukas sta se sunkovito obrnila.

			»Pusti zdaj tega pamža in nama raje pomagaj,« je ves zadihan rekel Karol. »Temu idiotu je en jastreb že ušel in ne smemo si privoščiti, da nam v zrak uidejo še dodatni cekini.«

			»Stoj tukaj in da se mi ne premakneš, jasno,« je Linu siknil Savski ter pajdašema priskočil na pomoč. Lin je prikimal. Ocenil je, da beg v tem trenutku ni mogoč. Med njim in potjo so stali prenapeteži, roparji narave, ki jim očitno ni bilo nič sveto. Tudi če bi mu uspelo priti na pot, bi ga po vsej verjetnosti hitro zgrabili. Kaj pa če bi zakričal na pomoč? Če je kdo v bližini, bi ga mogoče slišal. Vendar mu je misel na udarec Savskega pregnala misli na vpitje. Počakati bo treba na primernejši trenutek.

			Tihotapci so se morali precej potruditi, da so jastreba zvezali, mu na glavo in preko kljuna poveznili čepico ter ga strpali v zabojnik. Lin je opazil štiri takšne zabojnike, med katerimi je bil en prazen.

			»Takole, tale je bil zadnji!« je rekel Karol in z olajšanjem vdihnil. Trojka je nato malce postala in si ponosno ogledala svoj plen, potem pa so se vsi obrnili k Linu.

			»No, in kaj si nam pripeljal, Max?« je zaničljivo vprašal Karol in nemarno pljunil za šotor proti vhodu v jamo.

			»Gospodiča vohljača osebno,« je ponosno rekel Savski oziroma Max. Vprašanje, če sta bili imeni sploh pravi.

			»In zakaj za božjo voljo si ga privlekel sem?« je zarenčal Karol, ki je bil očitno vodja te kriminalne združbe. »In zakaj je smrkavec ves krvav?«

			»Ne pametuj,« se ni dal Max Savski. »Pamž vama je sledil in prestregel sem ga, ko vaju je hitel prijavit v kamp. Krvav pa je zaradi tega, ker se je zaletel vame in mu je iz rilca začela teči kri.«

			Lukas je posmehljivo pokazal na Linovo majico. Res je bila čisto krvava. A vsaj bolečine so minile.

			Karol se je počasi približal Linu. Sklonil se je k njemu, da se ga je z obrazom skoraj dotikal. Linu je v nos butnil neprijeten vonj po tobaku in znoju. Tudi umivanje zob je bilo Karolu očitno tuje opravilo.

			»Tako torej, a, kolega? Naše poti se spet križajo, kajne?« je rekel čisto potiho, a vseeno grozeče. Lin ni vedel, kam naj pogleda in kaj naj reče. Situacija se je nevarno zapletla. Znašel se je v velikih težavah. Ni vedel, ali naj se boji ali naj se postavi zase. Občutek je bil sila nenavaden.

			»Odkar si prišel v kamp, nam gre vse narobe,« je nadaljeval Karol. »Ti si tista podgana, ki me je videla, ko sem se s temle hlodom spuščal po steni. S tem si nam prvič preprečil masten zaslužek. Na srečo je Max Savski naš človek, zato ni poklical policije in smo vso zadevo lahko nekako potlačili. Da boš vedel, on je tisti, ki nama je z Lukasom uredil papirje za opazovanje in raziskovanje jastrebov v tem rezervatu. On je tisti, ki nama je pripravil teren, jih skrbno štel in opazoval ter jih pomagal spravljati iz vode. Midva sva bila tista, ki sva rogovilila po stenah in plašila mladiče, da so padali v vodo. On jih je nato pobiral iz vode in jih skrival v šotor. Seveda je kot vodja ekipe tudi po svoje usmerjal ekipo s ptiči obsedenih piflarjev in jih konec koncev poslal tudi domov. Z nama je že od vsega začetka. Moj naročnik ga bo za to bogato nagradil. V tujini bo živel veliko bolje, kot če bi celo življenje preučeval to pernato zalego.«

			»Kaj mu vse to razlagaš,« je ugovarjal Savski. Lin ga je premeril z zaničljivim pogledom.

			»No, no, Max, ne bodimo skromni,« ga je utišal Karol, se obrnil k Linu in nadaljeval. »Ti si tisti vohun, ki naju je v zgodnjih jutranjih urah opazoval, ko sva se motovilila pred šotorom in je nerodnemu Lukasu padla na tla osmica.«

			»Šef, ura,« je v angleškem jeziku rekel Lukas. Karol se je naredil, kot da ga ne sliši.

			»In ti si gobec, ki je nad nas poslal policijo,« je odkimal Karol. »Si res mislil, da smo tako neumni, da bomo imeli jastrebe v šotoru. Ni variante. Tega skrivališča, kjer stojimo zdaj, ne odkriješ nikoli. Našel ga je Savski in pot do sem poznamo samo mi. Tudi če bi zdaj začel na ves glas kričati, bi te težko kdo slišal. Tukaj smo ves čas skrivali jastrebe. Šotor v kampu je bil samo krinka.«

			Nato je malce postal, si prižgal cigareto in nadaljeval: »Da boš vedel, takrat, ko si nad nas poslal modre angele, si nas drugič stal cekinov. Teren je zaradi tebe postal prevroč in morali smo oditi. Zaradi tebe in tvojega neprestanega vtikanja nosu v naše zadeve imam namesto desetih jastrebov tamle v zabojniku le tri. Četrti je deklici Lukasu danes zjutraj ušel iz rok.«

			»Karol, iti moramo!« je resno rekel Max Savski. Karol pa kot da ga ni slišal. Približal se je k Linovemu ušesu in siknil: »Razumeš, pankrt, koliko denarja si me stal?«

			Lin je otrpnil. Zaželel si je, da bi ta trenutek mirno spal v svojem šotoru in da se zasledovanja teh zlobnežev ne bi nikoli lotil. A pred Karolom ni hotel pokazati strahu. Stisnil je pesti in naredil kar se da pogumen obraz.

			Karol se je vzravnal in na obrazu se mu je prikazal hudoben nasmešek: »In zdaj je prišel čas, ko se lahko za vse skupaj maščujem. Najraje bi te skupaj s šotorom in zabojniki, ki jih ne rabim, vrgel v tole jamo. Tukaj te sigurno ne bi nihče našel.«

			Karol je zlovešče pokazal na vhod v jamo za šotorom.

			Lin je prebledel. Živo si je predstavljal, kako ga tile trije kriminalci vlačijo proti jami. Bo res takole končal svoje mlado življenje? Ne. Zajel je sapo, da bi zakričal na pomoč, a je Savski prepoznal njegovo namero. Z roko mu je pokril usta in ga čvrsto prijel. Lin mu ni ostal dolžan. Močno ga je ugriznil v prst. Savski je odskočil, Lin pa je glasno zavpil v poletno jutro.

			»Na poooooooooomo ...« se je razleglo po goščavi.

			Žal se mu je klic le delno posrečil, ker je v tistem trenutku nanj gibčno kot ris skočil Karol in ga podrl na tla. Lin se je skušal braniti, vendar je bil Karol premočan. Z jeklenim prijemom ga je kmalu držal v šahu.

			»Še ne boš dal miru, a?« je rekel. »Lukas, vrv. Tale kača gre z nami. Tokrat mu ne more pomagati nihče. Tudi njegov očka ne. V Nemčiji ga bomo prodali za pomivalca posode ali kaj podobnega. Tako si bomo vsaj delno povrnili izgubo, ki nam jo je pridelal z jastrebi. Iz zagate nas bodo rešili tudi kamni. Zdaj pa akcija. Tegale črva bodo sigurno iskali, zato moramo čim prej spokati od tukaj.«

			Lin je kmalu ležal povezan kakor snop. Lukas mu je na hrbtu zvezal roki, v gležnjih nogi, v usta pa mu je vtaknil krpo. S kričanjem je bilo konec, pa tudi dihanje je bilo skozi otekli nos vse prej kot lahko. Kot dojenčka so ga položili na tla, k zabojnikom z jastrebi. Medtem ko so roparji zakrivali svoje sledi in v brezno metali šotor, zabojnike in nahrbtnike, se je Lin pošteno zamislil. Nemčija, dežela daleč stran od mame in očeta. Kako se je brezskrbno življenje naenkrat zapletlo. Še pred slabo urico je bil sinko edinko, na brezskrbnih poletnih počitnicah. Vse, kar bi moral storiti, je ubogati starše in pustiti na miru te ljudi. Oziroma jih prepustiti nekomu, ki bi jih lahko obvladal. Vendar ne, ne in ne. Moral je siliti v Karola in Lukasa. Naravnost prosil je za težave, v katerih je zdaj. Komaj vidno je odkimal z glavo.

			»Predaja?« je pomislil sam pri sebi. »Naj jih prosim za usmiljenje?«

			V zabojniku zraven njega je poskočil jastreb. Želel si je ven, pod sonce, na svobodo. Tudi Lin je začutil močan klic po svobodi. Kot bi bila z jastrebom istih misli. Brez njegove pomoči se te ptice nikoli več ne bodo svobodno gibale. Pravzaprav tudi sam ni hotel postati in ostati ujetnik.

			»Predaja?« je siknil skozi krpo. »Nikoli!«

			V trenutku sta se v njem prebudila pogum in kljubovalnost. Globoko v sebi je začutil novo moč in strinjal se je, da drugače, kot da se je spustil v to dogodivščino, ni šlo. To je enostavno moral storiti. Če tega ne bi storil, bi kriminalci mirno ugrabili kar deset jastrebov in z njimi izginili neznano kam. Naravi bi tako povzročili nepopravljivo škodo.

			In če je zadevo začel, jo bo tudi končal. Kriminalcem bo stopil na prste. Beno se je gotovo že prebudil, prebral SMS in z malo sreče je že na poti, ki mu jo je označil. Lin je bil prepričan, da ga na poti spremljata oba očeta, ki sta spotoma obvestila policijo. Vsi skupaj bodo že kos tem trem zgubam.

			In še nekaj je sklenil. Nemčija ga ne bo videla. Mogoče kdaj drugič, ko jo obišče prostovoljno. Danes pa tja, zvezan kot mumija, ne bo šel. Ujel bo pravi trenutek ter rešil sebe in jastrebe. Naj se barabinska trojka le pripravi. Kompanjon Lin se je šele dobro ogrel. Naenkrat se mu vrvi niso zdele več tako močno zategnjene.





Preobrat v kombiju

			Karol, Lukas in Max Savski so v trenutku pospravili skrivni tabor. Očitno so se na umik dobro pripravili. Kot bi mignil so zagrabili zabojnike z jastrebi, osvobodili Linu noge in hitro krenili v goščavo. Za njimi je ostala prazna jasa. Če v breznu ne bi bilo odvrženih stvari in poteptane trave, bi človek težko sodil, da je na to mesto stopila človeška noga.

			»Da mi slučajno ne pisneš ali pomisliš na beg,« je odrezano rekel Karol in Linu pred obrazom pomahal s pištolo. »Drugače bo pela tale. Jasno?«

			Lin je skomignil z rameni in se komaj umaknil veji, ki jo je pred njim izpustil Lukas.

			»Očitno so vsi trije oboroženi,« je razmišljal Lin. S težavo je sledil tatinski trojki. Ta se je kljub polnim rokam hitro premikala po goščavi. Z zvezanimi rokami in zamašenimi usti je šlo bistveno težje. Oddahnil si je, ko so stopili na izhojeno pot. Kmalu so prišli na križišče treh poti. Lin je pričakoval, da bodo tam srečali koga, ki bi mu lahko pomagal. Po možnosti očeta, ki bi v tem trenutku prišel kot naročen. A ni bilo nikogar. Je bilo še prezgodaj.

			Tatinska odprava se je hitro napotila proti poti, ki je vodila globlje v goščavo.

			»Zavedajo se nevarnosti,« je pomislil Lin in s kotičkom očesa opazil nahrbtnik, ki mu ga je Savski odvrgel v goščavo. Obvisel je na veji in očitno je bilo, da ga bo videl vsak, ki bo prišel po poti iz kampa. Na srečo ga Karol, Lukas in Sav­ski niso opazili. Bili so preveč zaposleni s hitrim umikom z vročega terena.

			»Le kako bodo očka, Beno in ostali vedeli, po kateri poti naj grejo?« se je vprašal Lin. V trenutku se je nečesa domislil. Nalašč se je spotaknil in se, kot je bil dolg in širok, vrgel v goščavo ob poti. Grm je poteptal, kot bi nanj stopil velikan. Pri tem si je mojstrsko hitro sezul levo supergo, ki je obležala ob poti. Tako je zasledovalcem zapustil odličen kažipot.

			»Vstani, zguba,« je rekel Karol in ga pobral. Sezute superge seveda ni videl. Še odločneje so krenili naprej. Linu je bilo zdaj še težje hoditi kot prej. A misel na odlično potezo s supergo je blažila hojo po grobem terenu. Na srečo ni trajalo dolgo, da so prišli do dveh kombijev. Prvega je Lin takoj prepoznal. Bil je črn kombi, s katerim sta se Karol in Lukas tudi sicer prevažala naokrog. Drugi pa je bil čisto nov bel kombi z velikim rdečim napisom Elektro storitve Strela. Savski je odprl tega in noter so previdno zložili ujete jastrebe.

			»Tole bo tvoj prevoz v novi svet. Ni sicer prvi razred, a za takšno vohljalo, kot si ti, bo kar v redu,« se je zarežal Karol. »Da si mi notri pri miru in tiho kot kip. In da se ničesar ne dotikaš. Ne jastrebov ne tiste črne torbe v kotu. Jasno?«

			»Saj je zvezan kot polenovka,« je pikro pripomnil Savski.

			»Ja, saj res,« je prikimal Karol. »Ajde, noter.«

			Preden ga je Karol grobo pahnil v notranjost kombija in za njim čvrsto zaprl vrata, je Linu uspelo na skrivaj sezuti še drugo supergo. Uspešno.

			»Gremo, banda,« je zaslišal in kombija sta krenila po ozki makadamski cesti. Lin je počakal nekaj trenutkov, da so se oči privadile temi. Prtljažni prostor je bil ločen od voznika, tako da Lin ni vedel, kdo ga prevaža. Predvideval je, da bel kombi vozi Savski in da se bo mogoče peljal celo ločeno od črnega kombija, v katerem sedita lažna ornitologa in dokazani barabi Karol in Lukas. Postalo mu je jasno, da se bo moral rešiti, preden zapustijo otok. Zdaj so se v kampu že zbudili in prav gotovo ga že iščejo. Če ga ne bo začel iskati Beno, ga bodo pogrešili starši. Sledili bodo oznakam, ki jih je pustil ob poti, našli bodo nahrbtnik, sezuti supergi in sledi gum.

			Čez nekaj minut je mladi ujetnik začutil, da je kombi zapeljal na asfalt. V temi je razločil bele zabojnike, v katerih so živčno poskakovali jastrebi, in temno torbo, na katero ga je opozoril Lukas.

			»Le kaj se skriva v njej?« je zanimalo Lina.

			»Na, vohljaček, tale je zate,« je s prvega sedeža hudobno zasikal Savski in sunkovito zavil. Lina je vrglo na drugo stran kombija.

			»Ti se kar zafrkavaj, prodana duša, kar zafrkavaj se,« si je mislil Lin. Ob padcu na drugo stran kombija je z razbolelim križem pristal na trdem predmetu v hlačnem žepu. Z zvezanimi rokami na hrbtu je potipal, kaj ga spet žuli. V roki mu je padel babičin in dedkov švicarski nož. Prav tisti, ki mu je malo prej na poti ušel iz nahrbtnika.

			»Super! Tale nož je prišel kot naročen,« je veselo rekel Lin.

			V tistem trenutku je spoznal, da se lahko reši. Babica in dedek sta mu namreč pokazala, kako se da izmotati iz različnih vozlov. Z nožem pa si bo zagotovo lahko pomagal. Začel se je premikati in rahljati vrvi. Lukas Guglutz ni bil kaj prida kriminalec. Poleg vseh nerodnosti, ki mu jih je očital Karol, je tudi Lina precej slabo zvezal. Fant se je zvijal, premikal, drgnil roki drugo ob drugo in na koncu spretno odprl rezilo noža ter prerezal vrv. Bil je prost.

			»Ej, nosljalo, še malo, pa bomo na trajektu,« je zaklical Savski in ponovno močno zavil. Tokrat se je Lin ujel.

			»Ha, še malo, pa ti bom pošteno dihal za ovratnik,« je odločno rekel fant. Občutil je, kako se je cesta že začela spuščati proti morju. Še malo, pa bodo v pristanišču. Vrvi se je rešil še ob pravem času. Zdaj bo treba hitro ukrepati.

			»Kaj se da storiti?« je pomislil. »S temle švicarskim nožem bi lahko razstavil cel kombi, če bi seveda imel dovolj časa. No, pa poglejmo.«

			Pregledal je švicarski nož in ugotovil, da si lahko pomaga z izvijačem.

			»Treba bo odpreti vrata,« je sklenil Lin. Z dedkom sta v njegovi garaži velikokrat razstavljala in sestavljala podobne reči. »Počakati moram, da se bo kombi ustavil pred trajek­tom. Tam bodo sigurno tudi drugi ljudje. Skočil bom ven in šel po pomoč. Z malo sreče bodo tam tudi moji.«

			A obenem se je zamislil. »Kaj pa če se ljudje ne bodo zmenili zame oziroma me bo Savski prej prestregel in spet zbasal v kombi? Če se to zgodi, lahko drugo možnost za beg kar odmislim. Nekako bi moral opozoriti nase.«

			Pogledal je po kombiju, napel možgane in se spomnil pogruntavščine in pol.

			V temi se je obrnil proti vozniku, stisnil pesti in tiho rekel: »Dragi Savski, če si hočeš dobro, pelji, pelji in se ne ustavljaj. Pojdi daleč stran, čez gore in morja, kajti, ko se boš enkrat ustavil, boš ujet in s tem tudi tvoja prijatelja, ki zagotovo spremljata kombi s plenom.«

			Nato se je lotil zabojnikov z jastrebi.

			»Tole bom z lahkoto odprl,« se je namuznil in se lotil dela. Medtem ko je odvijal vijake na zabojnikih z jastrebi, je opazil črno torbo. Radovednost mu ni dala miru in sklenil je pogledati, kaj je v njej. Ko je končal s kletkami, jo je odprl in v njej zagledal žametno temno modro škatlo. Previdno je segel po njej. Notri so bili na črni žametni podlagi lično zloženi bleščeči se kamni. Linu je vzelo sapo.

			»Od kod jim tole?« je začuden dahnil. »Izgledajo kot čisto pravi diamanti.«

			Takrat se je spomnil, kaj je slišal med prebujanjem na poti na Cres.

			»Je to mogoče? So Karol, Savski in Lukas oropali tudi reški muzej? Trije možje srednjih, neizrazitih postav, ki so se po ropu izgubili neznano kam. Beli je v tem primeru bil idealno skrivališče in opazovanje jastrebov s povsem legalnimi papirji, ki jih je zrihtal Savski, enkratna krinka. Je to mogoče, da v rokah drži slavne diamante beneške princese? Dragulje neprecenljive vrednosti? Dragulje, ki jih je svoje čase na Nosati Alberti prevažal Enooki Albert?« Lin je presenečeno zmajeval z glavo. »Ni kaj, tile trije patroni so očitno imeli dobro izdelan roparski načrt. Skoraj bi jim uspelo. Uspelo oropati dediščino in del zgodovine kraja Beli. S tem bi naredili nepopravljivo škodo. In zakaj? Za denar? No, pri vsem tem vsekakor niso računali name. Ta zaplet moram rešiti do konca. Tatovi ne smejo uiti. Ampak biti moram zelo previden. Oboroženi so in z njimi očitno ne gre češenj zobati. A če ne bom posredoval, adijo, domači kraji, dobrodošla, Nemčija. Tja pa se mi vsaj zaenkrat sploh ne mudi.«

			Začutil je, da se je kombi ustavil. Prišli so v pristanišče.





Zbudi se tudi kamp

			Beno tisto noč ni dobro spal. Sestrica ga je ponoči večkrat zbudila. Dokončno pa ga je prebudila, ko je skočila na njegov hrbet in se na vsak način hotela igrati z njim. Komaj jo je uspel obvladati. Po krajši bitki sta zbudila tudi starša.

			»Lačna,« je rekla Benova sestra, Beno pa je segel po mobitelu. Komaj je dobro prebral sporočilo, je zaslišal, kako je Linova mama poklicala svojega sina.

			Benovi starši so takoj odprli šotor in vprašali, kaj se dogaja.

			»Lina ni,« je zaskrbljeno rekel njegov očka. »Iskala sva ga na obali, parkirišču, po vsem kampu. Njega pa od nikoder.«

			»Hm, razdelimo se v dve skupini in ga začnimo iskati,« je rekel Benov očka.

			»Mogoče pa jaz vem, kje je,« je spregovoril Beno.

			»Govori, in to hitro,« mu je resno rekel njegov očka. Beno je pokazal sporočilo, ki ga je zjutraj poslal Lin.

			»Šment, očitno je imel moj poba prav,« je rekel Linov očka, se popraskal za ušesom in pokazal na prazno šotorišče Karola in Lukasa. »Gremo za njim. Del nas gre v hrib, del naj ostane tukaj, če se slučajno vrne, del pa naj gre v vas vprašat ljudi, če so ga videli. In obvezno moramo poklicati in obvestiti policijo. Zadeva je lahko precej bolj resna, kot si mislimo.«

			V tistem trenutku mu je zazvonil mobitel. Bila sta Linova babica in dedek, ki sta svojega sina obvestila o SMS-u, ki sta ga prejela danes zjutraj.

			»Ja ...« je rekel Linov očka. »Nismo ga še našli. Iščemo ga in ne bomo odnehali, dokler ga ne najdemo. Ne, ni treba priti sem. Halo? Ne ... ne skrbita, pokličem takoj, ko izvem kaj novega.«

			Sklenili so, da Linov in Benov očka kreneta za Linom. Beno, njegova mama in sestra so se napotili v vas, Linova mama pa je ostala v šotoru in poklicala policijo. Akcija se je začela.

			»Brihten fant,« je s ponosom v glasu rekel zaskrbljeni Linov očka, ko je z veje snel listek, ki ga je tam pustil njegov sin. »Pohiteti morava. Čutim, da so se zadeve zgoraj močno zapletle.«

			Benov očka je prikimal in stekla sta v strmi hrib.

			Medtem je mama o dogodkih obvestila policijo, ki se je nemudoma odzvala. Načelnik otoške policijske postaje, gospod Tramontana, je svoje ljudi poslal v pristanišča in na vsa pomembnejša križišča na otoku. Poleg tega je aktiviral tudi tri manjše policijske čolne, ki so blokirali večja pristanišča in nadzorovali promet ter na pomoč poklical tudi policijsko upravo v mestu Reka.

			Linov in Benov očka sta po sledeh, ki jih je puščal Lin, kmalu ugotovila, kaj se je zgodilo. Našla sta vse sledi, ki jih je na poti pustil Lin. Iz mesta, kjer so se kriminalci in Lin odpeljali s kombijem, sta poklicala Linovo mamo in ji pojasnila resnost situacije. Mama pa ni planila v jok, ampak je o situaciji trezno razmislila.

			»Otok lahko zapustijo samo z ladjo ali s trajektom,« je ugotovila in o novih odkritjih obvestila policijo.

			»Zahtevam popoln nadzor nad cestami in morjem okrog Cresa,« je svojim možem naročal gospod Tramontana, poveljnik creške policijske postaje. »Natančno morate pregledati vsak avto. Do nadaljnjega na morje ne sme izpluti noben čoln. Niti najmanjši gumenjak ne. Opraviti imamo z ugrabitvijo otroka in jastrebov, zato razglašam stanje najvišje pripravljenosti.«





Bitka v pristanišču

			»Zdaj pa akcija,« je zaprt v belem kombiju sklenil Lin. S švicarskim nožem je najprej počasi in potiho odprl zadnja vrata kombija. Ni bilo lahko, a je šlo. Savski ga ni slišal. Preveč je bil zaposlen z iskanjem neke radijske postaje. Ob tem je kadil in izdatno preklinjal.

			»Kakšen hinavec,« je pomislil Lin, ki še ni pozabil na njegov udarec v pleksus. Nato se je usmeril k najbližji kletki in snel vratca. Jastreb je začutil pot na svobodo in kar sam skočil iz zabojnika. Dve potezi, dva reza in jastreb je bil prost. Švicarski nož je bil res ena a.

			»Zdaj,« je kriknil Lin in na široko odprl vrata kombija. Ptica je bila svobodna. Pri tem je tudi sam skočil ven in začel vpiti na pomoč.

			Karol in Lukas sta presenečeno zazijala, ko so se zadnja vrata belega kombija, ki je stal v vrsti za trajekt pet avtomobilov pred njima, na stežaj odprla. Iz kombija je s svojimi orjaškimi krili skočil najprej jastreb in za njim Lin. Jastreb je zaradi svoje velikosti težko vzletel, zato se je s svojimi mogočnimi kremplji odrinil od avtomobila, ki je bil parkiran za belim kombijem z napisom Elektro storitve Strela. Pred kombijem je glasno vpil Lin.

			»Prekleto,« je siknil Karol in silovito odprl vrata črnega kombija.

			Kljub zgodnji uri se je v pristanišču zbralo precej avtomobilov, ki so čakali na prvi trajekt za na celino. Nenaden prizor je presenetil vse. Ljudje so stopili iz svojih avtomobilov in se začudeno spraševali, kaj se dogaja. Lukas je sledil Karolu, ki je hotel rešiti, kar se je rešiti dalo. Oba sta stekla k belemu kombiju. A ustavil ju je predirljiv zvok policijske sirene. Dva avtomobila sta se z veliko hitrostjo in prižganima sirenama bližala pristanišču.

			S policisti sta se vozila tudi Linov in Benov očka. Kot bi mignil so se ustavili pri črnem kombiju in tako zaprli pot Lukasu in Karolu. Lukas se je takoj vdal in prosil usmiljenja, Karol pa se je izmuznil in začel teči proti morju.

			Lin, ki je videl, da se zadeve razpletajo v njegov prid, je iz belega kombija izpustil tudi drugega jastreba, ki je skoraj podrl bežečega Karola.

			»Ubil te bom, pankrt prekleti,« je Karol besno zatulil proti Linu in izvlekel pištolo.

			Lin se je nagonsko vrgel v kombi. Za strah ni bilo časa, reševal si je glavo. Prevzel ga je le občutek tesnobe. Pričakoval je strel, a zgodilo se ni nič. Nad Karola je namreč planil Linov očka.

			Njegov nalet je bil tako silovit, da sta s Karolom padla po tleh. Moža sta se čvrsto prijela.

			Pištola je zletela pod kombi. Karol se je dobro boril, a bes Linovega očeta je bil prehud. Na pomoč sta priskočila še policist ter Benov očka in s skupnimi močmi so hitro obvladali Karola. Najprej so ga vklenili, nato pa postavili ob policijski avto, kjer je ves pobit in ravno tako vklenjen stal Lukas. Pištolo, ki je Karolu padla pod kombi, je pobral Benov očka in jo izročil policistom. V pristanišče so se pripeljali tudi drugi policijski avtomobili, morsko pot pa je tra­jektu zaprl policijski čoln.

			Linov očka je potrkal po belem kombiju: »Lin, a je vse v redu s tabo?«

			Namesto odgovora je Lin skočil očetu v varno naročje. Stisnil in oklenil se ga je kot že dolgo ne.

			»Kaj so ti naredili, barabe,« je vzkliknil Linov očka, ko je videl sinovo krvavo majico, strgane nogavice, popraskane noge in otekel nos. »Na otroke se spravljate, a?«

			Stopil je proti Lukasu in Karolu, ki sta vse skupaj molče opazovala.

			»Pusti ju, kolega, nista vredna,« mu je rekel Benov očka in ga prijel za ramo. »V ječi bosta imela dovolj časa za razmišljanje.«

			Karol je zaničljivo pljunil proti Linovemu očetu. Ta se je komaj zadržal, da ni skočil nanj.

			»Kje pa je Savski?« je vprašal Lin, ko je videl vklenjenega Karola in Lukasa.

			»Kdo?« je zanimalo zbrane.

			»Savski, tretji član te kriminalne tolpe,« jim je odvrnil Lin in na kratko povedal, kako je v vso zgodbo vpleten Savski.

			Medtem ko se je odvijala aretacija Karola in Lukasa, se je Savski tiho splazil iz kombija ter se napotil proti trajektu. V vsesplošni zmedi nihče ni videl, kako je smuknil v strojnico trajekta in si oblekel moder delovni kombinezon.

			»Kakšen Savski? Smrkavec laže, kolikor je dolg in širok,« se je v Linovo zgodbo vmešal Karol.

			»Max Savski in njegovo sodelovanje z vama je tako resnično kakor vaš rop diamantov beneške princese iz Reškega mestnega muzeja,« ga je utišal Lin, skočil v kombi in prinesel črno torbo z dragocenimi diamanti.

			Zbrani so ostali odprtih ust in brez besed. Kako tudi ne. Lin, enajstletni fant, Kompanjon iz Brezove soseske je ravnokar dokončno razkrinkal nevarno mednarodno roparsko združbo.





Na sceno pride višji inšpektor Flancatti

			»Če je temu tako, je stvar še dodatno zapletena,« je rekel poveljnik policijske postaje Cres, gospod Tramontana. »O vsem skupaj moramo takoj obvestiti višjega inšpektorja Flancattija, ki se ukvarja s tem primerom. Prepričan sem, da bo takoj prišel sem. Ta primer v zadnjih nekaj dneh dviguje veliko prahu v časopisih in na televiziji. In inšpektor je v zvezi s tem trenutno v slepi ulici. Aktiviral bom še dodatne ljudi, da najdejo tretjega capina. Aha, pa pokličite rešilca, da poskrbijo za fanta. Videti je zdelan. Naj mu nekdo da vode. Gremo, fantje!«

			Poveljnik policijske postaje Cres je vzel prenosno radijsko postajo in kolege začel obveščati o nastali situaciji.

			»Lin, si v redu?« je vprašal njegov očka, potem, ko je mamo obvestil, da se je vse skupaj srečno končalo. Lin je prikimal. Bil je vzhičen in odleglo mu je, da je končno na varnem. Pri svojem očku in obdan s policisti, ki so prijeli Karola in Lukasa. Vse skupaj je prišlo za njim in moral je sesti. Prijazni policist mu je v roke stisnil hladno plastenko vode in ga potrepljal po rami. Našel si je prostor v bližnji senci, saj so ga utrujenost in napori začeli dohitevati. Hladna voda je bila odlična, začela pa se je oglašati tudi lakota. Danes še ni nič jedel. Kot bi ga razumel, je očka od nekod prinesel dve banani in veliko čokolado z lešniki. Bolje ne bi mogel zadeti. Ko je mlel drugi grižljaj čokolade in banane skupaj, se je v pristanišču dvignil hrup. Iz pristanišča je v manjšem gumenjaku z močnim motorjem na odprto morje bežal Savski. Očitno je na skrivaj usposobil rešilni čoln trajekta in skušal pobegniti z njim.

			Na policijski čoln, ki je zapiral pot v pristanišče, ni pomislil. Čolna sta se hitro bližala drug drugemu. Že je bilo videti, da bo policijskemu čolnu brez večjih težav uspelo ustaviti divji gumenjak, ko so se iz njega razlegli streli. Vsi na obali so skočili v kritje. Pred njimi se je odvijala prava drama. Savski je bil odločen, da si bo na vsak način izbojeval pot na svobodo. Policijski čoln je sunkovito zavil in Sav­ski je skočil čez valove in jih pustil za sabo.

			»Mu bo uspelo?« je pomislil Lin. Takrat pa se je izza rta prikazal velik in moderen policijski gliser, ki je z veliko hitrostjo rezal valove proti pristanišču. Na njegovem krovu je Lin opazil moškega, ki je krmarja usmerjal na bežeči čoln. Kot bi mignil so ga dohiteli.

			»V imenu zakona ustavite, sicer streljamo!« se je odločno razleglo iz policijskega zvočnika.

			Grožnja je zvenela zelo resno. Kako tudi ne, na kljunu gliserja se je namreč v jutranjem soncu bleščal velik mitraljez, ki ga je policist usmeril naravnost na gumenjak.

			»Po njem je,« so razvoj dogodkov komentirali ljudje v pristanišču.

			Nenaden prihod velikega policijskega gliserja je Savskega popolnoma zmedel. Gumenjak je začelo sunkovito zanašati in po nekaj metrih se je nevarno prevrnil. Mož na krovu je v vodo usmeril manjši gumenjak z dvema članoma posadke in z begom Savskega je bilo konec. Kmalu sta ga vsega premočenega privedla na krov in ga vklenila. Čez nekaj minut se je gliser počasi usmeril k obali in za seboj vlekel ubežni čoln.

			Ko se je gliser približal obali, je Lin opazil, da posadki načeluje mlad moški izrazito športne postave. Njegovi skrbno urejeni lasje so vihrali v blagi burji. Njegovi odločni ukazi možem na krovu so ladjo kmalu pripeljali do obale.

			»Višji inšpektor Flancatti je prišel še hitreje, kot sem predvideval,« je njegov prihod komentiral gospod Tramontana. Nato je v roke prijel prenosno radijsko postajo in sporočil, da se je akcija lova na tretjega kriminalca končala. Vsi so si oddahnili.

			»Kakšno jutro,« so klepetali ljudje in kazali na policijski gliser, na ujete kriminalce in na Lina.

			Lin je komaj uspel slediti dogodkom. Jutro je bilo zares naporno. Kdo bi si mislil, da se bo vse skupaj odvijalo s tak­šno hitrostjo.

			Po telesu ga je začelo tresti, močno se je potil in postalo mu je slabo. K sreči je sedel v senci. Nemočno se je naslonil na zid.

			»Fanta zmanjkuje,« je resno rekel Benov očka. »Hitro, vode!«

			Linu so zmočili čelo, a kljub temu se mu je zdelo, da glasovi okrog njega izginjajo. Želel si je samo spati. Nekje v daljavi je slišal, kako je v pristanišče prispel rešilni avto. Policisti so ga usmerili k njemu. Pristopila je prijazna zdravnica in mu v oko posvetila z baterijo ter z neko žepno napravico izmerila srčni utrip.

			»Dobro te je zdelalo vse skupaj,« je rekla in pokimala vozniku, ki ga je z očetovo pomočjo prenesel v notranjost reševalnega avtomobila. Tam so ga dali na ležalnik, zdravnica pa mu je na obraz nadela kisikovo masko. Ta je blagodejno vplivala na fantovo počutje. Lin je čutil, da se mu spet vračajo moči.

			»Le odpočij si, le,« mu je prijazno rekla zdravnica, ki je v rešilca spustila samo njegovega očeta. Ta je dodal: »Če lahko, poskusi tudi malo zaspati.«

			Linu ni bilo treba dvakrat reči. Kmalu je trdno zaspal.





Stvari se deloma razjasnijo

			Ko se je prebudil, je bil še vedno v reševalnem vozilu. Nekdo ga je nežno držal za roko. Ob njem je sedela mama.

			»Lin moj,« je tiho dahnila, ko je opazila, da se je prebudil, in iz oči so ji pritekle solze. »Samo da si živ in zdrav. Kako sem se bala.«

			Nato ga je močno objela. Čeprav so Lina mamini objemi v zadnjem času rahlo motili, mu je ta zelo prijal.

			»Koliko časa sem spal,« ga je zanimalo. Počutil se je svežega in močnega. Usedel se je na posteljo.

			»Počasi,« ga je mirila mama. »Spal si le slabo urico. Si prepričan, da ne bi še malo oddremal?«

			»Mogoče pozneje,« ji je odvrnil Lin. Kakšen drug dan se počitku ne bi odrekel. Danes pa je bilo vse drugače. Z mislimi je na hitro ošinil dogodke, v katere je bil vpleten zjutraj. Vsi so morali dobiti neki skupni smisel. V zraku je bilo precej vprašanj, na katera ni vedel odgovorov. In da bi vse skupaj prespal? Ni variante.

			»Res sem vesela, da se ti ni nič zgodilo,« mu je še enkrat rekla mama. »Hkrati pa sem tudi malce jezna nate in nase. Nate, ker si se spustil v vse tole. Opravka si imel z zares nevarnimi kriminalci. Lahko bi jo slabše odnesel. Nase pa zato, ker ti z očkom nisva verjela. Če bi te poslušala, bi si vsi skupaj prihranili precej skrbi.«

			»Že v redu, mami,« se je nasmehnil Lin. »Nič hudega. Zdaj sva tukaj, kajne? Živa in zdrava. Pridi, da vidiva, kak­šen bo konec te zadeve.«

			»No, prej se še preobleci, da ne boš izgledal kot poražen boksar,« je rekla mama in mu izročila svežo majico.

			»Saj res,« je pomislil Lin. Nos ga je še čisto malo skelel. Tistih nekaj prask pa ni bilo omembe vrednih.

			Nato sta stopila iz reševalnega vozila. Med zbranimi ljud­mi je završalo. Naproti jima je takoj prišel očka, za njim pa Benov očka in Beno. Da, tudi on je medtem že prišel iz kampa.

			»Samo trenutek,« je zbrane nagovorila zdravnica. »Naj tegale junaka še na hitro pregledam. No, vse je OK. Potrebuješ pa še nekaj počitka, veš!«

			»Si dobro, šampion?« ga je vprašal očka in ga prijateljsko boksnil v ramo. »Na rep si stopil pravi pravcati mednarodni kriminalni bandi. Veliko srečo si imel, da si jo odnesel brez večjih sitnosti. Tile fantje morajo biti res prave barabe. Medtem ko si spal, je inšpektor Flancatti poslal po dodatne može za njihovo spremstvo za zapahe.«

			»Sem višji inšpektor Flancatti,« je očka smeje popravil mož, ki ga je Lin pred kakšno uro videl z ladjo loviti Maxa Savskega. »Ti si torej Lin, kaj? Si dobro?« je vprašal Lina in mu krepko stisnil roko. Lin je prikimal.

			»Najprej zares lepa hvala za pomoč in neverjeten pogum, ki ga od enajstletnega fanta res ne bi pričakoval. Dobro si jih razkrinkal,« je nadaljeval višji inšpektor. Potem pa je za trenutek zastal, si popravil modno pričesko, ki mu jo je vztrajno mršil veter, in nadaljeval: »Videti je, da so se tile trije kalibri na svoj roparski pohod dobro pripravili. Ko si spal, sem jih malce ostreje prijel in Lukas je takoj priznal, da so imeli celotno akcijo do potankosti razdelano. Od varnostnega sistema Reškega mestnega muzeja, preko umika do rezervata v Beliju in preučevanja življenja jastrebov. Niso pa računali na to, da jih lahko pri vsem skupaj razkrinka enajstletni fant.« Ob tem ga je potrepljal po rami.

			Linu je bil višji inšpektor Flancatti všeč. Govoril je strogo in odsekano, bil je urejen in na pravi strani zakona. Konec koncev pa bo Karola, Lukasa in Savskega tudi spravil za zapahe.

			»Vendar, kot je že rekel tvoj oče, si imel pri vsem skupaj veliko sreče. Za obrambo svojega plena in izvršitev naloge so bili falotje pripravljeni storiti vse. No, saj to si konec koncev občutil tudi sam. Prva stvar, ki jo moram čim prej storiti, je, da jih prepeljem v strogo varovani reški zapor na zaslišanje. Lukasu se je jezik že razvezal, s Karolom in Sav­skim pa bo težje. Danes in jutri nas čaka še veliko dela. Aha, diamanti in ujeti jastreb pa potujejo z nami kot dokazno gradivo. Diamante bomo spravili na varno, jastreba pa bomo kmalu izpustili.«

			Lin je pogledal proti pristanišču in videl, kako Lukasa, Karola in Savskega oboroženi možje vklenjene peljejo proti velikemu policijskemu čolnu. Vsi trije so mrko gledali v tla.

			»Tudi jaz moram iti,« je čez čas rekel višji inšpektor Flancatti. »Jutri, natanko ob 10. uri zjutraj bo v tole pristanišče po tebe in tvoja starša prišel policijski čoln. Najprej se bova na njem pogovorila midva, nato pa nas na policijski postaji čaka še tiskovna konferenca in krajša slovesnost v Reškem mestnem muzeju. Priporočam ti počitek, kajti jutri bo dolg dan. Pa srečno.«

			Nato je vsem prisotnim segel v roke, še enkrat potrep­ljal Lina in elegantno skočil na policijski gliser. Ta je hitro odpeljal proti Reki. Življenje v pristanišču se je počasi vračalo v ustaljene tire. Policisti so odhajali nazaj na policijsko postajo, avtomobili so z razburjenimi potniki hiteli na trajekt. Zaplenjena kombija pa so možje višjega inšpektorja Flancattija pripravljali za prevoz na Reko.

			»Pojdimo tudi mi,« je rekel Linov očka in napotili so se proti avtomobilom.

			»Vas spremimo?« je zanimalo gospoda Tramontano.

			Očka je pogledal Lina.

			»Mislim, da ne bo treba,« je odvrnila Linova mama, »nevarnosti ni več, pot do kampa pa tudi poznamo. Vseeno hvala.«

			»Hvala vam in posebej hvala tebi, Lin,« je odvrnil poveljnik creške policijske postaje. »Brez tebe bi naš otok ostal brez nekaterih pomembnih biserov. Tukaj boš vedno dobrodošel.«

			Lin je tiho prikimal.

			»Če kaj potrebujete, ne oklevajte,« je še rekel gospod Tramontana in jim pomahal v pozdrav. Za njim so odšli tudi ostali policisti, ki so prikimavali Linu, in pa reševalni avtomobil. Čez nekaj trenutkov v pristanišču razen dveh kombijev, ki sta ju pazila dva policista, ni bilo videti, da bi se pred dobro uro tam dogajala velika drama s srečnim koncem.





Stvari se dokončno razjasnijo

			Na poti v kamp je Lin razlagal staršema, kaj vse se je dogajalo zjutraj. Medtem ko je kar se da natančno opisoval dogodke, se je mama štirikrat prijela za glavo, očka pa je enkrat skoraj zapeljal s ceste.

			»Dober si, Lin, dober. Moram priznati, da sem res vesel, da te vidim živega in zdravega,« je priznal očka, ko so se spuščali proti Beliju. »In ravno ti si pred odhodom v Beli menil, da se tukaj nič ne dogaja. No, vidiš. Takšne dogodiv­ščine ne doživiš vsak dan. Hm, nekateri je ne doživijo nikoli. Švicarski nož, praviš, a? Ježeš. Te je bilo kaj strah?«

			»Tudi to, očka, tudi to,« je priznal Lin. »Najbolj sem cvik­nil, ko je Karol predlagal, naj me vržejo v jamo skupaj s stvarmi, ki jih niso več potrebovali. Takrat se je v mojih očeh svet za sekundo ali dve ustavil.«

			»Baraba,« je jezno siknil očka. »Še premalo sem ga stisnil v pristanišču, črva ničvrednega.«

			»No, no,« ga je mirila mama, nato pa se je obrnila k Linu. »Ljubček, si v redu, se dobro počutiš?«

			»Malo sem utrujen, pa bo že,« je priznal Lin. »In danes še nisem rekel zadnje, kar zadeva spanje.«

			»Seveda,« je prikimala mama. »Spi in počivaj, kolikor te je volja. Jaz pa ti bom skuhala krepčilno juhico, da prideš k sebi.«

			Ko so prišli v kamp, je moral zgodbo povedati tudi Benu in njegovim.

			»Kapo dol, stari,« je vzkliknil Beno. »Dobro si se držal, ni kaj. Samo da je nekdo stopil tem barabam na rep. Karol in Lukas sta bila tudi meni že od vsega začetka sumljiva.«

			Tudi Benov očka je z odobravanjem prikimaval. Ljudje v kampu so se spraševali, kaj se dogaja. Kamp je bil pač majhen in novice so hitro potovale. V Lina so zrli z občudovanjem. Tudi proti nebu so pokazali, kjer so krožili jastrebi. Lin jim je komaj vidno pokimal. Skupaj so bili v ujetništvu in zdaj so svobodni.

			Ko je prišel do domačega šotora, se je vrgel v objem spalni vreči, iz katere je zjutraj krenil v dogodivščino. Čeprav je bilo zunaj precej vroče, je Lin kmalu zaspal.

			Prebudil ga je vonj po sveže kuhani mamini krepčilni juhici. Kako mu je teknila! Tudi ledeno hladna lubenica, ki jo je mojstrsko narezal očka, je hitro izginila. Nato sta Lin in očka zbrala vso opremo, ki jo je zjutraj vzel s seboj na pot. Vse je bilo tukaj. Tudi znameniti švicarski nož. Lin si ga je s spoštovanjem ogledoval in spomnil se je, da so Karol, Sav­ski in Lukas v jamo na skrivni jasi zmetali tudi veliko svoje opreme. Poklicali so gospoda Tramontano, ki je v kamp poslal dva moža, s katerima so pozno popoldne po poti v notranjost otoka krenili Lin, Beno in njuna očka.

			»Tukaj so se torej skrivali,« je kimal Linov očka. »Idealna lokacija.«

			»Precej globoka je tale reč,« sta ugotovila policista in pokazala proti jami, »tole je delo za jamarje.« Nato sta jaso in jamo poslikala, vse skupaj natančno zapisala in prizorišče označila s policijskimi trakovi.

			Zvečer je Lin pred šotorom klepetal s staršema. Pogovarjali so se o vsem mogočem. Tudi o tem, kaj prinaša jutrišnji dan.

			»Naporno bo,« je sklenila mama nekje ob desetih zvečer, »najbolje bo, da gremo spat.«





Na Reko, na Reko

			V novo jutro so se zbudili spočiti. Ura jih je že malo preganjala, zato so se morali hitro urediti za pot proti Reki.

			Ko so se odpravili k avtu, je Lina pozdravil Beno.

			»Dobro opravi,« mu je zaželel.

			Tale Beno sploh ni napačen, je med vožnjo k pristanišču razmišljal Lin. Vseskozi mu je stal ob strani kot pravi prijatelj. Takrat se mu je porodila imenitna ideja, ob kateri se je skrivnostno nasmehnil.

			Natanko ob 10. uri je Lina ter njegovo mamo in očka v pristanišču pobral policijski gliser, ki je pred dnevom s silovito akcijo bliskovito končal beg treh kriminalcev. Na krovu jih je pozdravil višji inšpektor Flancatti in jih povabil na poveljniški most. Počakali so tudi poveljnika policijske postaje Cres, gospoda Tramontano, ki si je za to priložnost oblekel svečano obleko, in gliser je že rezal valove proti velikemu mestu.

			»Kako smo?« jih je prijazno nagovoril višji inšpektor.

			»Zelo dobro,« je odvrnil Lin, ki ga je gliser popolnoma prevzel. Bil je čisto nov, hiter in dobro oborožen. Zelo si ga je želel ogledati in preučiti. Kot bi uganil njegove misli, se je gospod Flancatti nasmehnil: »Nazaj grede bo dovolj časa, da si boš tale čoln do potankosti ogledal, ne skrbi. Zdaj pa nas čas precej lovi in pred današnjo tiskovno konferenco, na kateri se bo trlo medijev, potrebujem tvojo izjavo. Sestavljam mozaik posameznih dogodkov, da bi na koncu dobil kar najbolj smiselno in celovito sliko, kaj se je pravzaprav dogajalo v Beliju in na Reki. Resnično me zanima tudi tvoj del. Torej, kaj vse se je dogajalo od trenutka, ko si prišel v Beli. Tvoja izjava bo tudi na sodišču imela veliko težo, zato te prosim, da si čim bolj natančen. Povzemi vse dogodke od prihoda v kamp naprej. Tvojo izjavo bomo posneli na tale disk, starši pa bodo seveda zraven. Povedano bo za svojo dokumentacijo uporabil tudi gospod Tramontana. Pripravljen?«

			Lin je prikimal in se malo zamislil. Nato je začel pripovedovati. Povedal je vse, spomnil se je tudi najmanjših podrobnosti. Od prvega srečanja s Savskim ter Karolom in Lukasom, preko dogodkov na pečini, do končnega razpleta v pristanišču. Zgodbo je pripovedoval kot napet kriminalni roman in se v mislih znova vprašal, če je vse skupaj res doživel. Ko je končal, je policijski gliser ravno pristajal v velikem reškem pristanišču.

			»Hvala, Lin, brez tebe bi bili diamanti in jastrebi verjetno za vedno izgubljeni,« mu je odkrito rekel višji inšpektor Flancatti. »Na naši policijski postaji bi potrebovali fanta, kot si ti.«

			Lin se je nasmehnil: »Saj to ni bilo nič takega.«

			»Verjemi, kolega, da je bilo,« je rekel Flancatti in zbranim pokazal pot do kombija, ki jih je že čakal v pristanišču. Ko so krenili proti policijski postaji, je višji inšpektor rekel: »Včeraj, po kratkem zasliševanju, je Lukas priznal, da so se na tole akcijo pripravljali več kot dve leti. Vmes so na svojo stran pridobili Savskega, ki je namesto v prid znanstvenega preučevanja narave dve leti deloval v prid nekega bogatega naročnika, domnevno iz Nemčije. Njegovega imena nam še ni uspelo izvedeti. Lukas pozna samo vzdevek, Karol in Savski pa nočeta sodelovati. Sta precej trši oreh kot Lukas in nočeta govoriti brez odvetnika.

			Max Savski je torej pridobil vse potrebne papirje za opazovanje in preučevanje jastrebov v rezervatu Beli. Pomislite, kot mlad, prodoren in zaupanja vreden znanstvenik je dobil celo dovoljenja za reševanje jastrebov iz vode. Svojo ekipo je močno omejeval pri delu in jih usmerjal tako, da je zadostil svojim in ne znanstvenim interesom.

			Poskrbel je tudi za predčasen odhod ekipe, sam pa se je vrnil na otok, češ da mora še podpisati neke papirje.

			Deloval je skratka tako, da bi lahko polovili precej letošnjih mladičev in s tem naravi prizadejali nepopravljivo škodo. Za dober denar, seveda.

			Poleg jastrebov pa so imeli tile trije roparji tudi nalogo ukrasti diamante beneške princese, ki imajo neprecenljivo vrednost. Savski je letošnjo pomlad navezal stik z varnostnikom iz Reškega mestnega muzeja, ga podkupil in od njega pridobil načrt varovanja mestnega muzeja. Tega so preučili do potankosti in rop brezhibno izvedli. No, varnostnika smo medtem že prijeli, v Reški mestni muzej pa bo vgrajen nov varnostni sistem.

			Savski je nato pred nekaj dnevi s čolnom prišel iz Belija do Reke, se v mestu dobil s Karolom in Lukasom in ponoči so skupaj oropali muzej. Za seboj niso pustili nobenih sledi, izginili so kot kafra. Zdaj je očitno, da so se skrili v Beli, kjer so čakali, da se prah malce poleže. Tam so se pod krinko nedolžnih ornitologov lotili drugega dela svoje akcije – kraje jastrebov iz naravnega okolja. Vmes so domov poslali ekipo poštenih ornitologov, ki jo je vodil Savski, in imeli so precej časa ter manevrskega prostora, da dokončajo svoj umazan posel. Na našo srečo in njihovo nesrečo ste v kamp ravno v tistih dneh prišli vi in Lin. Fant je zaradi svoje radovednosti kriminalcem od vsega začetka dihal za ovratnik in zaradi njega so morali pohiteti. Pri tem so storili nekaj usodnih napak, zaradi katerih so nenazadnje končali za zapahi. Ta neverjetna zgodba se je zaradi Lina srečno končala. In kar jo naredi še zanimivejšo, je dejstvo, da ima tudi mednarodno odmevnost.

			Včeraj zvečer sem se namreč pogovarjal s kriminalisti iz Interpola in zadeva jih zelo zanima. Predvsem sta jih na podlagi poslanih slik zanimala Karol in Lukas, ki naj bi bila znana kriminalca in ju iščejo tudi v drugih državah. Vpraš­ljivo je, če sta njuni imeni sploh pravi. Ugotoviti moramo tudi, kdo je njun šef, torej človek, ki je vse skupaj naročil. To utegne trajati nekaj časa in pomoč Interpola bo prišla zelo prav.«

			Prisotni v kombiju, ki je po mestnih ulicah hitel proti policijski postaji, so se zamislili.

			»Kakorkoli,« je po kratkem premolku rekel Flancatti. »Pred nami je tiskovna konferenca, na kateri bo prisotnih precej novinarjev. Dogovorili smo se, da bom jaz najprej na kratko predstavil potek včerajšnje akcije, mediji pa so se nekako dokopali do podatka, da je kriminalno združbo razkrinkal mlad fant. Tukaj prideš na vrsto ti, Lin. Mediji te želijo videti in spoznati. V odgovorih bodi kratek in dosleden. Naj imajo svojo zgodbo, tako bodo manj vrtali v samo preiskavo, ki še ni končana. Saj bo šlo, kajne?«

			»Seveda,« je odvrnil Lin, »če smo ugnali Savskega, Karola in Lukasa, bomo kos tudi novinarjem.«

			»In po tiskovni konferenci nas čaka še uradna vrnitev diamantov v Reški mestni muzej,« se je spomnil višji inšpektor. »Kratka slovesnost, župan s spremstvom, nekaj novinarjev, nič dramatičnega.«

			Kombi je zavil pred policijsko postajo, kjer so se že drenjali novinarji. Komaj so stopili iz avta, so ti planili vanje s kupom vprašanj. Govorili so drug čez drugega, se prerivali in pričakovali odgovore.

			»Odgovore boste dobili na tiskovni konferenci,« jih je v notranjost zgradbe usmerjal višji inšpektor Flancatti. V policijsko postajo so morali Lina in ekipo spremiti štirje policisti. Sejna soba je bila premajhna za vse prisotne. Na eni strani je bila miza s prtom, za katero sta se usedla Lin in Flancatti, nasproti njiju pa so stale kamere, fotoaparati in cel kup snemalnih naprav.

			Lina je vsa situacija zbegala. Kako ga ne bi, saj se še nikoli ni znašel pred toliko novinarji.

			»Najprej bomo podali uradno mnenje, nato pridejo na vrsto vprašanja,« je tiskovno konferenco prepričljivo začel Flancatti. V nekaj stavkih je povzel razplet preteklega dne, na kratko in brez imen pojasnil, kdo je bil vpleten v akcijo in da so z Linovo pomočjo našli ves plen, ki so ga kriminalci hoteli odnesti. Svoj govor je končal z opozorilom, da preiskava še ni končana in da zaradi tega o njej ne bo več govoril.

			»Zdaj pa vprašanja,« je resno rekel. »Naj bodo kratka, ker je fant precej utrujen.«

			Novinarji so, kot je bilo pričakovati, Lina zasuli z vprašanji. Zanimalo jih je, kako je kriminalcem prišel na sled, če ga je bilo kaj strah, ali pričakuje nagrado, kje je zbral toliko poguma in podobne stvari. Lin je na vprašanja odgovarjal premišljeno in iskreno. Pri nekaterih odgovorih mu je pomagal tudi Flancatti, ki je po določenem času novinarje ustavil, se jim zahvalil, naznanil konec tiskovne konference in vse skupaj povabil v Reški mestni muzej. Fotografi so hoteli še nekaj skupnih slik z Linom in višjim inšpektorjem Flancattijem. Ustregla sta jim.

			Vsa stvar je Lina utrudila bolj, kot je pričakoval. Po končani tiskovni konferenci je nemočno obsedel za mizo. Hladna voda, ki so jo postavili predenj, mu je prišla zelo prav.

			»Še muzej in smo končali,« mu je prijateljsko rekel Flancatti.

			»Če si tega ne želiš, nam ni treba hoditi tja,« mu je namignila mama.

			»Saj bo šlo,« je z roko zamahnil Lin.

			Policijski kombi jih je odpeljal do Reškega mestnega muzeja, kjer jih je že čakal nasmejani župan. »Kje je naš junak,« ga je zanimalo. »Kar sem, kar sem, v naš kulturni hram, ki si ga pomagal ubraniti.«

			Lina so počastili tako, da je lahko lastnoročno položil diamante beneške princese nazaj v vitrino. Občutek je bil svečan.

			»Zdaj jih bo lahko spet videlo na tisoče ljudi,« je pomislil Lin. »Prav sem storil. Predmeti takšne zgodovinske vrednosti pripadajo vsem ljudem, da jih lahko občudujejo in se česa naučijo.«

			»Tokrat jih bomo bolje zaščitili,« je rekel Flancatti. »Ne smemo si dovoliti, da bi jih spet izgubili.«

			»Res je,« se je strinjal župan. »Ti diamanti so ponos našega muzeja in teh krajev. Zaradi tebe, mladi prijatelj, jih bomo lahko znova občudovali. Mesto Reka ti bo za njihovo rešitev večno hvaležno in zato prosim, sprejmi manjšo zahvalno plaketo našega mesta.«

			Potem mu je župan pred vsemi zbranimi slovesno izročil uokvirjeno sliko z mestnim pečatom. Lin se je počutil zelo počaščenega.

			»Zdaj je tudi uradno jasno, da moje posredovanje ni bilo kar tako,« se je zadovoljno nasmehnil.

			Ko je bila slovesnost končana, je pri sebi pomislil: »Zdaj je najbrž resnično konec dramatične dogodivščine, s katero sem se soočil v Beliju. Po vsem tem si res želim mirnih počitnic.« Pokimal je staršema, ki sta ga razumela. Počasi so se odstranili iz muzeja, vseeno pa se niso mogli izogniti ostremu očesu višjega inšpektorja Flancattija. Ta je pritekel za njimi in rekel:

			»Gliser vas bo odpeljal nazaj na otok. Tudi jaz bi se vam rad osebno zahvalil za ves pogum, požrtvovalnost in pomoč. Brez tebe, dragi Lin, tega primera verjetno ne bi nikoli rešil. Upam, da se zavedaš, da si opravil veliko delo. O koncu preiskave te bom še obvestil, partner. Upam, da se bova v prihodnosti še kdaj srečala.«

			Ob tem mu je segel v roko in ga prijateljsko potrepljal po rami.





In končno ... užitkarjenje v Beliju

			Ko je policijski gliser odložil Lina, starše in gospoda Tramontano v pristanišču na Cresu, je Lina tam čakalo prijetno presenečenje. Na otok sta z opoldanskim trajektom prispela babica in dedek.

			»Slišala sva, da se tukaj veliko dogaja,« sta pozdravila svojega vnuka. »In prišla sva, da vidiva, kaj je res in kaj ne. Ko sva se peljala sem, si ravno govorili na radiu. Pridi sem, junak najin!«

			Lin ju je močno objel in vesel je bil, da so se našli. Skupaj so se odpeljali nazaj v kamp, kjer je Lin takoj opazil, da so se vrnili tudi ornitologi. Njihov šotor je bil že postavljen, pred njim pa se je na vsa usta smejal Bonko: »Pozdravljen, rešitelj in čuvaj narave! Veseli in ponosni smo, da smo te spoznali in da boš še nekaj dni preživel med nami. Upam, da se nam boš pridružil pri raziskovanju, reševanju in preučevanju kolonije jastrebov v tem rezervatu.«

			»To pa zanesljivo,« je odvrnil Lin. »Vse bomo storili in vse počeli.«

			»Danes zvečer je na osrednjem trgu v Beliju velika slovesnost,« je Lina pozdravil Beno, ki mu je prav tako pritekel naproti, »in ti, gospodič Lin, si častni gost. Še prej pa mi moraš povedati, kakšna je bila vožnja s policijskim gliserjem!«

			»Nisem se ti še zahvalil za vso pomoč,« mu je odvrnil Lin. Beno pa je le zamahnil z roko: »Kaj bi to ... Tod okoli morava še veliko raziskati.«

			Beno je imel še kako prav. Po prijetni zabavi v Beliju, na kateri so Linu podelili častni znak mesta Beli, so sledili mirni počitniški dnevi. Lin se je kopal, potapljal, opazoval jastrebe, raziskoval okolico kampa, se še enkrat odpravil k Nosati Alberti in užival v prijetni družbi s starši, dedkom in babico ter Benom in ornitologi.

			»Počitnice, ki so sprva izgledale kot popolna polomijada, so se iztekle po najboljšem možnem scenariju. Veliko poglavje se končuje s srečnim koncem,« je razmišljal Lin zadnji večer pred odhodom, ko se je sam sprehodil ob obali. »Beli je zares fantastičen kraj in kot kaže, sem postal del njegove zanimive zgodbe. Sem se bom vedno rad vračal in spomini na tole poletje me bodo greli vso zimo.«





Za konec ...

Zbor Kompanjonov v drevesni hišici

			»To pa so bile počitnice in pol,« je veselo rekel Matija, ko so se Kompanjoni, tako kot so se dogovorili, dobili v drevesni hišici na Linovem vrtu. Bil je lep pozno poletni večer in sredi hišice je pritajeno gorela sveča.

			»Ne morem verjeti, stari. Bil si po vseh možnih časopisih, na televiziji, na spletu in radiu. S svojim nastopom si deloval kot prava zvezda,« je kimal Julij.

			»Res, kapo dol, da si zbral toliko poguma in se lotil teh barab. Dobro, da si odnesel celo kožo,« je zbrane preglasil Samo. »Slišal sem, da so resni krimiči in da so vsi trije dobili lepe zaporne kazni. Poskus umora, oborožen rop, ugrabitev, kraja in še kaj bi se našlo. Kar nekaj let jih ne bo na spregled.«

			Lin je resno prikimal. Višji inšpektor Flancatti mu je pred slabo uro sporočil, da sta imela Karol in Lukas že pred akcijo v Beliju pestro kriminalno preteklost. Savski še ni bil kaznovan, vendar si je s streljanjem na policijski gliser, z zlorabo položaja in s povzročitvijo splošne nevarnosti nakopal nemalo težav. Vsi trije so dobili pravične in dolgoletne zaporne kazni.

			»Sami so krivi za svojo usodo,« je pomislil Lin. Hkrati pa se je nasmehnil ob misli, da so Karol, Lukas ter Savski in njihova dejanja že preteklost. Navdušeno je prikimal svojim prijateljem. Srečen je bil, da so se spet dobili. V Brezovi soseski, v drevesni hišici.

			»Kako pa je bilo v Bizoviških?« ga je zanimalo.

			»Ah, pozabi, kolega,« je vzdihnil Matija. »Drama, ti rečem.«

			»Dva tobogana sta bila zaprta, sladoled nič posebnega in z internetom so bile same težave,« je pojasnil Samo.

			»Stavim, da si se imel v Beliju stokrat bolje. In naj drži kot pribito, naslednje leto gremo skupaj tja. V naravo,« je rekel Julij. »Kompanjoni spadamo skupaj!«

			Takrat je tiho potrkalo po vratih.

			»Ravno prav,« je pomislil Lin in jih odprl. V drevesno hišico je negotovo stopil Beno. Ostali Kompanjoni so ga začudeno pogledali.

			»Dragi prijatelji,« je začel Lin, »spoznajte Bena, mojega dobrega kolega, ki je bil tudi na počitnicah v Beliju. Pri vseh težavah mi je zelo pomagal. Kril mi je hrbet, skupaj sva opazovala kriminalce in ko se je vse skupaj končalo, je bil super družabnik. Prepričan sem, da mi brez njegove pomoči ne bi uspelo rešiti vseh zapletov. Izkazal se je kot pravi prijatelj in Kompanjon. Čeprav ni iz Brezove soseske, predlagam, da ga sprejmemo v našo druščino. Med Kompanjone. Ste za to?«

			»Naj bo tako,« so v en glas rekli Matija, Samo in Julij.

			»Kompanjoni! Do konca in naprej!« je v poletni večer vzkliknil Lin.

			»Kompanjoni! Do konca in naprej!« so mu odgovorili štirje prijatelji.





		 			Knjižna zbirka Kompanjoni

			Ureja Barbara Mušič

			Peta izdaja

			Žiga X. Gombač

			JASTREBOV LET

			Naslovnico ilustriral Damijan Stepančič

			Tehnično uredil Kaloop

			Založila in izdala Založba Mladika

			Za založbo Primož Mušič

			Ljubljana 2020

			Cena 13,99 EUR

			© Založba Mladika d.o.o., Ljubljana, 2020. Vse pravice pridržane.

			ISBN 978-961-205-247-8

			Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=18136579 ISBN 978-961-205-247-8 (epub)

			Način dostopa (URL) http//www.biblos.si