Listek. 321 sestnik ladje, stopil je drug sposoben čolnar v zadrugo. Sosebno lepo ladjo so izdelali Ljubljančani, ko je leta 1660. prišel cesar Leopold v Ljubljano, da vzprejme poklo-nitev kranjske dežele. Plovili so tudi pod Ljubljano in dalje po Savi v južne kraje. Da so se ognili slapa pri Fužinah (Kaltenbrunn), napravili so leta 1738. ob strani 810 m dolg prekop z zatvornicami. V našem stoletji pa se ta prekop ni več rabil, ampak prebivalci Sela in Vodmata so prevažali na težkih vozovih (parizarjih) blagd od Zaloga do Ljubljane. To blago razkladati in nakladati so imeli pravico zgolj Krakovčani, ki še sedaj nakladajo in razkladajo blag6, carini podvrženo. Leta 1780. so izkopali Gruberjev prekop, da bi posušili barje. V našem stoletji (leta 1840.) so za Ljubljanico stesali domači tesarji cel6 parnik (»Erzherzog Johanu«), ki je bil 28 m dolg, 4 m širok in imel 14 konjskih sil. Do Vrhnike je potreboval 23/4 ure. Ljubljančani so se s tem parnikom prav radi vozili do Lipe ali Podpeči ali k Sv. Ani ter tam napravljali razne veselice. Ali to veselje je trajalo le malo časa. Postranski potoki so nanesli veliko peska v strugo ljub-ljaničino; nastale so prodine, ki so provzročale marsikaj nesreč. Zato so že leta 1850. opustili parnik, razdelili ga in na treh „parizarjihu odpeljali čez Ljubelj v Celovec. Ko so leta 1854. dogradili železnico z Dunaja v Trst, prestala je veTika plovitev po Ljubljanici. — Prav tako lepo in pregledno, kakor temeljito sestavljeno predavanje g. profesorja so poslušalci vzprejeli z glasno pohvalo. A. Kaspret. Podporno društvo za slovenske visokošolce na Dunaji je izdalo tretje letno poročilo o svojem delovanji leta 1891. Društvo si je pridobilo prijateljstvo in sotrud-ništvo vseh odločilnih krogov, da, vse domovine. Slovenski škofje, slovenska delegacija v državnem zboru, deželni zastop sredine slovenskih dežela, srednji stanovi vseh strok in pozivov brez ozira na pokrajino, katera jim je ožja domovina, vsi nahajajo med usta-novniki ali podporniki tega društva tudi svoja imena. Ravno ko so se završili računi za minulo leto, došla je odboru vest, da je stopil mestni zastop ljubljanski v vrsto društvenih ustanovnikov z vsoto sto gld. — V opravilnem izkazu za 1891, leto so navedeni ti-le dohodki: osnovna glavnica konci 1890. leta gld. 24t3'o6, doneski novih ustanovnikov gld. 450'—, Kotnikovo volilo gld. iooo' —, razpoložna glavnica konci 1890. leta gld. 21496, obednice, ostale za mesec prosinec 1891. leta, gld. 4"8o, prispevki rednih članov, podpornikov in dobrotnikov gld. 88y—, obresti glavnice gld. 9240 ; skupaj so torej znašali dohodki gld. 505822. Ako se odštejejo troški v skupnem znesku gld. 115296, ostane društvene imovine konci 1891. leta gld. 39c>5'26. — Podpor se je razdelilo v minulem letu za gld. 974"— med 52 podpirancev v 196 slučajih, in sicer v gotovini 68krat in v znamkah - obednicah 128-krat. Med podpiranci je bilo 21 juristov, 11 filozofov, 5 medicincev, 1 slušatelj tehniške velike šole in izjemoma 5 učencev živili ozdravništva in 3 učenci akademije vpodabljajočih umetnostij. Vseh članov in dobrotnikov je bilo 117. Odbor tega prevažnega društva, katero kar najtopleje priporočamo imovitim Slovencem v blagohotno podporo, sestavljen je takd-le: predsednik g. Ivan Navratil, podpredsednika gg. dr. Fr. Simonič in dr. Friderik Ploj\ blagajnika gg. dr. Frančišek Sedej in jfakop Pukl\ tajnika gg. Ivan jfereb in dr. Karol Strekelj; odborniki gg. dr. Alojzij Homan, Ivan Luzar in dr. Matija Murko ; revizorji gg. Peter Hlačar, dr. VI. Globočnik pl. Sorodolski in dr. Klemeni Seshun. — Darove vzprejema prvi društveni blagajnik g. dr. Frančišek Sedej, c. in kr. dvorni kapelan in ravnatelj v Augustineji na Dunaji, I, Augustinerstrasse 7. O početku imen Sachsenfeld in Žalec. — Gospod A. Petricek, učitelj v Žalci, poslal nam je v ponatisek nastopni članek pokojnega Dav. Trstenjaka: V ustanovnem pismu novoklošterskem (Neukloster blizu Polzele) dto. 13. rožnika 1453 se omenja, da je po-kneženi grof celjski Friderik II. dal dominikancem vinsko desetino pri Sv. Lovrenci pod 322 Listek. Sachsenvvartom. Sv. Lovrenc je podružnica farne cerkve sv. Pavla pri Prevolskem (na desnem bregu Savinje), v Starih listinah se imenuje: St. Pauli exclesia prope L i e-benstein. (Beitr. zur Kunde steir. Gesch. Quell. VIII., 118, novoklošterska kronika v štajerskem deželnem arhivu.) Trdnjava Sachsenvvart se imenuje pa že tudi za Otokara Pfemvslovca; on je dal Neži, grofinji heunburški, to trdnjavo „zum Leibge-dinge" leta 1270., kar je potrdil tudi cesar Rudolf leta 1279. Slednjič se ,,Sachse nwa rt" nahaja v posestvu grofov celjskih do leta 1456. Kako je ta trdnjava končno razpala, ne pove" nam zgodovina. Stala je južno od podružnice Sv. Lovrenca na prednjem rtu Hrastnike. Ko je Karol Veliki uničil koroško-slovensko Vojvodino, naseljeval je nemške plemiče po vsi deželi, in ti so stavili silovite grade s pomočjo sužnih Slovencev, in tako je prišel tudi plemič „Sachse" v savinjsko dolino in si je sezidal grad ,.Sachsenvvart", to je Sachsova stražarnica, iz katere je prežal na svoje robove podložnike. Pridevek ,,wart" ima več gradov, tako so plemiči ,,Plankh", svoj grad imenovali Plan-kenvvart. Sachse je bržkone prišel iz Saksonskega; najprej plemiče Sachse nahajamo v labodski dolini. Hartung de Sachs se imenuje že leta 1118. Iz te rodbine se je brez dvojbe jeden plemič naselil v savinjski dolini in postavil Sachsenvvart. Ker se cerkva Sv. Petra v savinjski dolini imenuje exclesia s. Pauli in Saxenthal (v listini z leta 1256.), in cerkev Sv. Miklavža pa parochia s. Nicolai in Saxenfeld, sme se sklepati, da sta žalsko polje in šentpeterska dolina bili lastnini plemičev Sachs o v in po posestnikih dobili imeni. Nemško ime Sachseafeld se je udomačilo pri nemški go-spodski iu v nemških kaucelijah, a domači slovenski prebivalci so kraju pravili, kakor se je velel pred prihodom nemških tlačiteljev. Žalec. Razlaga pa se ime Žalec lahko iz dvojih debel in sicer: a) žal, starosl., ripa, breg, Ufer, v hrvaščini pa »zalo« označuje glarea, peščenato in kameničasto zemljo, kakeršna je na krajih voda in morja, prod, debeli pesek. Oblika Žalec je diminutiv. b) Žal pa tudi označuje v staroslovenščini sepulcrum, grobno jamo, pokopno jamo, grob. Kraj ob cesti nad žalskim trgom, kjer leži godoveljska cerkvena njiva, še ljudstvo sedaj imenuje ,,Na žaleh". Naj se sedaj in facie loči preišče, katera razklada bi bila priklad-nejša, ali po žal, ripa, glarea, ali pa po žal, sepulcrum.1) Stari Trg 6. oktobra 1888. Davorin Trstenjak. »Hrvatski album« se bode imenovalo glasbeno delo, katero pripravlja za tisek ravnatelj »Glasbene Matice« g. prof. Fr, Gerbič. Ta album bode obsezal 25 samospevov za visoki glas s spremljevanjem klavirja in izide v treh zvezkih. Nekatere te skladbe so se že pele po raznih koncertih hrvaških; nekatere so bde tudi že natisnjene. Besede so zložili zlasti Harambašic, Sundečič, Senoa, Vukelic in Trnski. !) Ne ve"m, koliko je upravičena beseda ,,žal" za ,,sepulcrum1'. Sedaj je menda nikjer več ne rabijo v tem pomenu. Morda se je razvil ta pomen zato, ker so stari ljudje svoje mrliče zakopavali tudi v pesek in žal, n. pr. v latenski dobi. Zdi se mi pa, da je prvotni pomen „žala" — ,,glarea, prod". Da se v hrvaščini tudi obala imenuje ,,žalo", to prihaja od tod, ker je na obali vedno mnogo obrušenegn proda. In s takim prodom je gotovo tudi napolnjeno žalsko polje, toda o kakih starinskih grobih blizu Žalca nisem mogel zvedeti ničesar. — Ignacij Orožen (Archidiaconat Saunieu pg. 346) tolmači ime Žalec od ,,žal" — Ufer, Rain, in primerja to ime Brežicam. Tudi nemško ime Sachsenfeld izvaja isti zgodovinar od slovenskega „Žalec, Žauc", češ, da so Nemci temu polju rekali najprej ,,Schauzenfeld" (izgovarjaj: Žauceufeld), a pozneje, ko jim pomen tega imena ni bil jasen, naredili so iz njega Sachsenfeld. Za to trditev govori posebno ta okolnost, da so Nemci kraj, trg krstili z imenom ,,Feld", kar bi sicer ne bilo mogoče, da jim je bil še jasen starejši izraz ,,Schauzenfeld". S. Ji.