Repnje:
Iz turških časov
Pri našem popotovanju po šišenski občini smo se že nekajkrat zatekli k literarnim delom, ki tako ali drugače opisujejo kraje tega območja. K temu nas ni navedlo pomanjkanje narodopisnega gradiva, pač pa preprosto dejstvo, da so tukajšnji literati s svojimi spisi kaj radi posegali v življenje vasi, iz katerih so izhajali ali v katere jih je zanesla življenjska pot.
Ko je pred desetimi leti izšla monografija o Mak-simu Gaspariju, se je marsikdo šele prvič podrob-neje seznanil z njegovim obširnim delom. Več kot pol stoletja je bil ta priljubljeni Ijudski umetnik priso-ten v naši likovni delavnici, ter je poleg imenitnih sli-karskih del ustvaril tudi številne ilustracije. Posebno rad je opremljal naša izvirna domača dela, med ka-terimi je našla dostojno mesto knjiga Turki pred sv. Tilnom. Nekaj ilustracij iz nje je bilo objavljenih že v omenjeni monografiji, bile pa so razstavljene tudi lani, ko je Narodna galerija v Ljubljani pripravila pre-gled Gasparijeve ilustrativne dejavnosti. Prav to nam je dalo povod, da se nekoliko pomudimo ob zgodbi sami, rečemo besedo ali dve o njenem avtor-ju, tistim pa, ki jim Gasparijeve ilustracije iz te knjige še niso »padle v oči«, naredimo veselje z objavo ene izmed njih. Prav njej velja namreč zahvala, da nam naslov knjige postane nekoliko bolj opredeljiv, kajti šele tako lahko razberemo, da gre za dogodke pri Repnjah blizu Vodic, kjer je nekoč stal tabor s cerk-vijo sv. Tilna.
Ker bo kmalu minilo osemdeset let, kar je knjiga izšla, ne bo napak, če zgodbo obširneje predstavi-mo. Sloni namreč na Ijudskem izročilu, ki se tudi na repenjskem koncu polagoma izgublja v pozabo.
Vrnimo se v čase, ko so pri nas divjali še Turki. Bili so strah in trepet kranjske dežele, saj so jo kar ne-
kajkrat opustošili po dolgem in počez. Okoli gradov in cerkva so naši Ijudje postavili mogočna obzidja, kamor so se v hudih časih zatekali vaški prebivalci. V vodiški župniji je bil tak tabor nad Repnjami, kjer je na hribu stala uirjena podružnična cerkev sv. Tilna.
Dogodki iz naše zgodbe so se odvijali pred kon-cem 16. stoletja, ko so Turki še zadnjič prihrumeli nadslovenske vasi. Njihova krdela so ropala in mo-rila tudi po šišenskih krajih. Zvonovi na Šmarni gori so žalostno naznanjali, da se tudi zanjo in za vso njeno okolico bliža turška nevarnost. Prebivalci Vodic ter okoliških sosesk: repenske, skaruške, poljske, veške, šinkovturnske in bukovške, so kar se da hitro pobrali svoje imetje ter živila ter se zatekli v utrjeno obzidje repenskega tabora. Pod večer ti-stega dne so se že prikazali prvi Turki. Domači fantje in možje so se pripravili na obrambo, žene in otroci pa so našli prostor v cerkvi, kjer so strahoma čakali na izid boja. Čez noč so prispele turške okrepitve in boj se je začel. Repenski branilci so dobro obvlado-vali svoj položaj, toda kaj kmalu so se tudi njihove vrste počasi začele redčiti. Že ves dan so se pogu-mno borili a turški premoči niso bili kos. Razjarjeni Turki so uspeli prodreti celo v notranjost obzidja, vendar so jih hrabri domačini uspeli potisniti r.azaj. Kljub temu pa je vse kazalo, da se repenskemu ta-boru bliža konec.
Tedaj pa je nastopil preobrat. Boltarjev Tilen iz Utika pri Vodicah, možakar, ki ga je zaradi visoke in okorne postave zasmehovala vsa vas, se je že pred leti umaknil na Šmarno goro, kjer je kot cerkovnik živel samotno življenje. On je bil tisti, ki je z zvonje-njem opozoril šmarnogorsko okolico pred Turki. Od daleč je bil priča srditemu boju nad Repnjami in kljub nekdanjim posmehom je sklenil pomagati vodiškim domačinom. Bil je bister mož in kaj kmalu je uganil pravo rešitev. S pomočjo smleških fantov, ki so tudi prihajali na pomoč, je zbral razbeglo živino, ki so jo branilci pustili v repenskem gozdu. Živalim je s smolo nakapal repe, potem pa jih prižgalz ognjem. Truma besnečih živali se je s hriba spustila nad oblegajoče Turke, ki so se v obupu skušali rešiti. Prl pobegu so zašli v močvime mlake poc) pozdom, v katere so se pogreznili s konji vred. Tako je bil tabor rešen, Boltarjev Tilen pa junak vse vodiške okolice. Veselje nad zmago pa je prekinil napol mrtvi Turek, ki je z zadnjimi močmi sprožil strel v rešitelja repen-skega tabora.
Ježev ata iz Utika pri Vodicah je zaključil pripoved o sovaščanu Tilnu ter braniteljih repenskega tabora. Zgodbo mu je nekoč povedal ded in morda bi za večne čase ostala v vaškem krogu ali morda celo pozabljena, če je ne bi zapisal vodiški učitelj Julij Slapšak ter jo v knjigi predstavil ludi drugim sloven-skim Ijudem. Ko boste prihodnji mesec prejeli Javno tribuno v vaše domove, vas bo v njej že čakal zapis o tem pisatelju, ki je prav v Vodicah ustvaril svoja naj-boljša dela.
Andrej Mrak