D. D.: IZ MEGLE V LUC.                                   9
Tudi Hudnik poskuša, da bi nekako legel Toda komaj je glava pod prsmi, se že oglasi naduha — saj revež včasih še v postelji ne najde miru... Strašna noč bo! A. nič ne de: tudi oni tam bo trpel zraven, naj se še tako dela, kakor da leži na pernici. Za vsak slučaj pa se le tudi Hudnik nekako pritrdi na brv.
In potem pride noč, noč črna in ledena in brezkončno dolga...
(Dalje prihodnjič.)
D^3
D. D.
IZ MEGLE V LUČ.
Dan je bil mrtev, poln megle in mrakov. Moja duša si je želela preko temnih gozdov, preko pustih potov v bogata mesta, kjer široka je cesta in polna življenja.
Tam se pari sprehajajo v lepih večenh, kjer jih opajajo mehke dišave, kjer jih osvajajo sladke izkušnjave — do sladkega greha.
Tja je moja duša hotela.
Prišel večer je. Zvonovi mogočni
so zadoneli,
pesem zapeli
o zlatem klasu,
pisanem polju,
o gozdu zelenem
in o dekletu rdečih lic.
Takrat raztrgale so se megle in mrakov i, in novi so dnovi mi kazali pot. Moja duša ni bila več suženj mrakov, bila je vulkan, zmetala kamenje in lavo na stran, a sama zletela je kakor feniks — v ta svetli dan,