6-2007 4 tema meseca Deset let po tragediji v Turski gori  in  Iztok Tomazin 1 »Okrešelj 1997« 10. junija 1997 se je zgodila največja tragedi- ja v zgodovini slovenskega gorskega reševanja. Med vajo reševanja s helikopterjem v severni steni Turske gore nad Okrešljem se je smrtno ponesrečilo pet odličnih gorskih reševalcev: Mitja Brajnik, Luka Karničar, dr. Jani Kokalj, Rado Markič in Boris Mlekuž. Nesreča je pre- tresla slovensko in mednarodno javnost, saj je bila ena najhujših pri gorskem reševanju tudi v svetovnem merilu. Pustila je neizbrisno sled in zarezala nezaceljivo rano svojcem in prijateljem ponesrečenih. Slovenskim gorskim reševalcem in vsem, ki so z njimi kakor koli povezani, pa je še vedno vir bolečih spominov, razmišljanj, analiz in neštetih vprašanj. Vseh skrivnosti usodnega sosledja dogod- kov, ki so povzročili tragedijo, kljub številnim analizam in rekonstrukcijam ne bomo nikoli v celoti pojasnili. Vednost o tem je odšla s pre- minulimi v globino. Verjetno zaradi hitrosti in usodnosti dogajanja tik pred nesrečo in med njo niti oni niso mogli dojeti vsega, le grozljivo dejstvo nemočnega padanja v smrt. Tistega usodnega 10. junija 1997 bi lahko umrl skoraj kdor koli od več kot petdeset ak- tivnih udeležencev vaje na Okrešlju. Umrlo jih je pet. Če se posadki helikopterja ne bi uspelo izvleči iz skoraj brezupnega položaja, bi strmo- glavil tudi helikopter in mrtvih bi bilo štirinajst ljudi, med njimi trije zdravniki. Množica popisanega papirja in spregovor- jenih besed po tragediji je večinoma utonila v pozabo. Ostala so boleča dejstva in ostali so občutki in spomini udeležencev vaje nad Okreš- ljem in vseh drugih, ki jih je dogodek prizadel in zaznamoval. Dejstev kljub željam in hotenjem ne moremo spremeniti. Z Borisom, Janijem, Lukom, Mitjo in Radom se telesno več ne sre- čujemo na reševanjih ali na prijetnejših poteh v gorah in drugje, ki nam toliko pomenijo. Smo le še sopotniki v spominih. Ob tragičnem dejstvu, da je brez očetov ostalo kar trinajst otrok iz šestih družin, so se že kmalu po nesreči pojavila razmišljanja in ideje, da bi si morala Gorska reševalna služba Slovenije prizadevati tudi materialno čim bolj dostojno poskrbeti za prizadete, večinoma še šoloobvezne otroke pokojnih reševalcev. Zato smo ustanovili humanitarno ustanovo Sklad Okrešelj, katerega osnovni namen je denarno pomagati otrokom ponesrečenih reševalcev pri šolanju. Sklad živi, opravlja svojo vlogo, vanj se stekajo številni humanitarni prispevki. Spomin na ponesrečene in njihovo vlogo oživljajo tudi različne prireditve. Desetletje Gorska reševalna služba Slovenije je v dese- tletju po »Okrešlju« doživela več sprememb, več- inoma na bolje. Sodobno, učinkovito reševanje v gorah in drugih težko dostopnih krajih pač ne more potekati brez sodelovanja helikopter- ja. Z uredbo o uporabi državnih zrakoplovov za namene reševanja, torej policijskih in vojaških helikopterjev, se je zakonsko za silo uredil tudi le- talski del gorskega reševanja predvsem v smislu večje varnosti, žal pa ne bistveno tudi v smislu večje učinkovitosti. Togi, neživljenjski postopki, ki omejujejo in upočasnjujejo aktivacijo reševal- nega helikopterja, so še vedno prisoten davek na obstoj birokracije in različnih interesov. 1 Avtor knjige »Tragedija v Turski gori« je Iztok Tomazin, dr. med., alpinist, himalajec, gorski vodnik in reševalec, trenutno najbolj izkušen in v zadnjem desetletju tudi najbolj aktiven zdravnik Gorske reševalne zveze Slovenije. Je uveljavljen pisatelj in fotograf, avtor več knjig, ki so izšle pri znanih slovenskih založbah. Sodi med najpomembnejše akterje s helikopterskim reševanjem povezanega dogajanja v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih, bil je tudi med preživelimi udeleženci usodne vaje na Okrešlju. 5 6-2007 tema meseca Država, torej Policija in Slovenska vojska, sta gorskim reševalcem omogočili večje število ur usposabljanja s helikopterji. Tudi kakovost usposabljanj se je izboljšala, čeprav še ni opti- malna. Med drugim so bili sprejeti koristni sklepi o omejitvi števila udeležencev posamez- ne vaje s helikopterjem, o obveznih zdravni- ških pregledih po kriterijih za letalsko osebje in o tem, da na vajah ne smejo delati skupaj tisti, ki se učijo. Če vadi na primer operater vitla, ki je začetnik, ne sme delati z gorskimi re- ševalci začetniki. Prav to se je na primer doga- jalo na »Okrešlju«. Ti sklepi so seveda pomenili tudi posredno priznanje nekaterih preteklih pomanjkljivosti. Izboljšala se je tudi učinkovitost gorskega reševanja s helikopterjem, predvsem zaradi dežurstev celotnega reševalnega moštva (zdravnik, reševalec letalec, policist letalec) na Brniku ob helikopterju, sprva samo med vikendi med glavno planinsko sezono, kasneje pa so bila razširjena na več dni. Realizirana so bila predvsem zaradi prizadevanj zdravnikov ob podpori takratnega načelnika GRS Dušana Polajnarja in Ministrstva za zdravje. Ne glede na vse temne plati je bila tragedi- ja v Turski gori tudi priložnost za prenovo, na- predek in prečiščenje Gorske reševalne službe Slovenije ter v širšem smislu letalskega reševa- nja v Sloveniji nasploh. Vplivala je na pozitivne premike, prispevala je zagon za nekatere pre- potrebne spremembe v delovanju, razmišlja- nju, organizaciji. To se je potrdilo v desetletju po nesreči in se potrjuje tudi v sedanjosti, ko se soočamo z vedno večjim številom nesrečnih dogodkov v gorah in na drugih težko dostop- nih krajih, ki zahtevajo posredovanje in pomoč vse bolj usposobljenih in specializiranih re- ševalcev. Obremenjenost slovenskih gorskih reševalcev je vse večja. Gorski reševalci, med njimi smo tudi zdravniki, zdravstveni tehniki in drugi strokovnjaki za posamezna področja, zaradi svoje usposobljenosti, opremljenosti, organiziranosti in seveda pripravljenosti po- magati kjer koli in kadar koli razširjamo svoje delovanje tudi v kraje izven gora, kjer ni drugih organizacij in posameznikov, ki bi znali in mogli pomagati tako hitro in učinkovito. Ko visiš na jeklenici pod helikopterjem ali s težkim nahrbtnikom hodiš in plezaš do pones- Vzlet helikopterja med tragično vajo, zadaj ostenje Turske gore, kjer se je zgodila nesreča. 6-2007 6 rečenca, samo medicinsko ali kakšno drugo specializirano znanje ni zadosti. Na reševalni akciji moraš biti poleg zdravnika ali medicin- skega tehnika ali v prvi pomoči odlično uspo- sobljenega reševalca še marsikaj: alpinist, ple- zalec, nosač, radioamater … Nekaterih stvari pa se ne da priučiti. V gorah si doma ali pa ne. Seveda so tudi na tem področju med člani Gorske reševalne službe razlike. Delo gorskih reševalcev, predvsem tisto pri reševalnih intervencijah, je zahtevno, pogosto tudi nevarno. Zelo stresno. Obremenitve pri gorskem reševanju so tako telesne kot duševne in socialne. Zdi se, da je najlaže prenašati telesne obremenitve, tega je večina gorskih reševalcev tudi najbolj vajena. Večina gorskih reševalcev, v manjši meri pa tudi zdravnikov, ki se ukvarjajo z gorskim reševanjem, je alpini- stov z izkušnjami vzponov v domačih in tujih gorah. Težje in bolj zapleteno je z duševnimi in tudi socialnimi obremenitvami. Pri izpolnjevanju poslanstva, kar pomoč ljudem v gorah in drugih težko dostopnih krajih vsekakor je, se žal dogaja, da nekateri, včasih mnogi, presegajo prag svojih zmoglji- vosti. Nehote in pogosto nezavedno, z najbolj- šimi nameni. Seveda do tega ne prihaja samo pri članih Gorske reševalne službe, pač pa je znan pojav tudi pri drugih organizacijah, ki se pogosto soočajo s človeško stisko in nesrečo v zahtevnih okoliščinah, na primer službe nujne medicinske pomoči, gasilci in policisti. Razlika pri reševanju v gorah je, da je poleg stresa zaradi človeške stiske, nesreče, nemoči in drugih negativnosti pri gorskih reševalcih pri- soten še dodaten stres – pogosto je treba v naj- krajšem možnem času pustiti vse, kar si dotlej počel, ne glede na to, kako pomembno je bilo, in oditi reševat v objektivno zelo zahtevnih in nevarnih okoliščinah gorskega sveta in drugih težko dostopnih krajev. Izzivi in dileme Nalog in izzivov nam seveda ne bo nikoli zmanjkalo – zaradi družbenih sprememb, na- predka v strokah, zlasti v medicini, ki se vple- tajo v dejavnost gorskih reševalcev, zaradi na- predka sorodnih organizacij v tujini, zaradi vedno večjih potreb, pričakovanj in zahtev ponesrečencev, bolnikov, njihovih svojcev in celotne družbe. V vse hitreje spreminjajoči in razvijajoči se družbi ostati na mestu pomeni nazadovati, še posebej na področjih, ki so po- vezana z zdravjem in preživetjem. Ponesrečen- ca ali bolnika ne zanima, ali ga rešuje profesi- onalec ali amater, kakšne barve je helikopter, iz katere organizacije so reševalci in podobno. Potrebuje in želi si samo čim hitrejšo, čim kako- vostnejšo in čim varnejšo pomoč. Zdravniki in ostali gorski reševalci se tako soočamo z vedno večjimi zahtevami in obre- menitvami med svojim poklicnim, pa tudi med prostovoljnim delom, kar nas postavlja pred dodatne, včasih zelo težko rešljive izzive. Časi, ko so bili delodajalci razumevajoči ali celo ponosni na to, da imajo med zaposlenimi pros- tovoljne gorske reševalce, so marsikje minili. Razmišljanja o vsaj delni profesionalizaciji predvsem letalskega dela gorskega reševanja so zato vse pogostejša. Vsaka pomembna organi- zacijska sprememba Gorske reševalne službe, organizacije s 95-letno zgodovino, ki temelji na prostovoljstvu, pa mora biti skrbno pretehtana. Reševalci na Okrešlju prve minute po nesreči: negotovost, zle slutnje, prvi poskusi pojasnjevanja vzrokov.  Marjan Ručigaj 7 6-2007 Treba bi bilo zagotoviti konstruktivno sožitje med ozkim profesionalnim jedrom in prosto- voljno, amatersko organizirano večino gorskih reševalcev, ki bi še naprej predstavljali temelj gorskega reševanja v državi. To sožitje bi bilo zahtevno in občutljivo, saj bi imeli na eni strani amaterizem, prostovoljstvo z vsemi dobrimi in slabimi platmi, z velikim moralnim nabojem in hkrati z nekaterimi organizacijskimi in strokov- nimi omejitvami in pomanjkljivostmi. Prosto- voljstvo oziroma tako imenovani amaterizem ne more biti opravičilo za pomanjkanje odgo- vornosti, za slabo organiziranost, površnost, im- provizacije in napake. Na drugi strani ima pro- fesionalizem zakonitosti, ki so večinoma dobre za kakovost in učinkovitost reševalnega dela, kaj hitro pa se lahko izgubi zelo pomemben moralni »kapital« nesebičnega prostovoljstva. Zahtevno in občutljivo je že sedanje sožitje amatersko organiziranih slovenskih gorskih reševalcev in njihovih profesionalnih sodelav- cev, pa tudi profesionalnih zahtev reševalnega dela. Med neposrednimi udeleženci gorskega reševanja so profesionalci pravzaprav le piloti helikopterjev, operaterji vitla, policisti, zdravni- ki in medicinski tehniki. Vsi ti poleg gorskega reševanja v ožjem smislu opravljamo predvsem delo, za katerega smo usposobljeni v okviru svojih poklicev. Predvsem zdravniki smo prav- zaprav nekje vmes – ostalim reševalcem ena- kovredni, prostovoljni člani amatersko organi- zirane Gorske reševalne zveze Slovenije, hkrati pa z vso strokovno, poklicno in drugo odgo- vornostjo ter zahtevami, ki izvirajo iz našega osnovnega poklica. Odgovornost in zahteve so ves čas našega bivanja in delovanja enako pri- sotne, naj bo to med rednim poklicnim delom v zdravstvenih ustanovah, med prostovoljnim delom v okviru gorske ali katere koli druge re- ševalne službe ali pa v prostem času. Knjiga spomenik Tako kot večina drugih, ki so bili tistega usodnega 10. junija 1997 na reševalni vaji na Okrešlju in tam še zadnjič doživeli žlahtne tre- Vaja v severni steni Triglava leta 1987 – spust reševalcev na Zlatorogove police. Vaja v zahodni steni Planjave leta 1994. Levi je Mitja Brajnik. nadaljevanje na 9. strani Edino ljubezen in smrt sta resnični, vse drugo je metafora – tako nekako je nekoč za- pisal znameniti argentinski pisatelj Jorge Luís Borges. Ljubezen, ki poraja življenje, in smrt, ki ga nepovratno jemlje, os eros-thanatos, ki tako ali drugače bistveno zaznamuje vse človeške kulture in je ponavadi tematizirana v religioz- nih sistemih in v umetnosti, v tako imenovani zahodni kulturi pa poleg tega še v vsej filozofiji od starih grških filozofov do Heideggerja. Freud je o njej napisal svojo najbolj osebno, mestoma prav pretresljivo razpravo Onkraj načela ugodja, ki izhaja iz intuicije, kako je človekovo najlepše čustvo zagonetno povezano z naj- večjo uganko človeštva: s smrtjo kot tisto najbolj za- nesljivo, gotovo, a obenem za človeka nedoumljivo, absurdno, kruto realnostjo, nemara še najbolj kruto v obliki tragedije doživljanja smrti bližnjih. Vsaka smrt je po svoje tragična in s smrtjo oziroma s smrtmi povezanih tragedij ne bi smeli – saj je tako rav- nanje lahko zelo krivično – razvrščati v hierarhične lestvice, kjer se na vrhu znaj- dejo tiste »najbolj« tragične, niže pa tiste, ki so to »manj«. Pa vendar je neizpodbitno, da se nas nekatere smrti, ne- katere tragedije dotaknejo bolj kot druge. Največkrat seveda zato, ker smo kot bližnji ali vsaj kot znanci v njih nekako sou- deleženi tudi sami; včasih pa tudi zato, ker nas s svojo v nebo vpijočo absurdnostjo, nesmi- selnostjo, »krivičnostjo« boleče spominjajo na absurdnost, nesmiselnost in »krivičnost« smrti nasploh, na vse tisto torej, kar, dokler s smrtjo nismo neposredno soočeni tudi sami, neneh- no potiskamo čim dlje od svojih misli. Trage- dija nad Okrešljem – v njej je predvsem zaradi povsem nepotrebnih organizacijsko-tehničnih pomanjkljivosti na reševalni vaji absurdno, ne- smiselno in »krivično« ugasnilo pet življenj re- ševalcev življenj – je gotovo ena izmed njih. Iztok Tomazin se je s Tragedijo v Turski gori lotil izjemno občutljive in kočljive naloge: z be- sedo postaviti spomenik žrtvam te tragedije, torej knjigo, ki bo ne le spomin nanje, ampak tudi opomnik, nenehno opozorilo, da se kaj ta- kega ne bi več ponovilo. Spomenik, kjer naj se prizadetost in sočutje povezujeta s treznim pre- mislekom in pragmatičnostjo. Knjiga nas tako na eni strani v dokumentarnem slogu seznanja z zgodovino gorske- ga reševanja pri nas in z njegovo aktual- no problematiko, s poročili državnih in strokovnih organov ter s statistikami smrtnih nesreč gor- skih reševalcev, pa tudi s kritično stro- kovno analizo same nesreče v steni Tur- ske gore, ki ima predvsem namen, izboljšati varnost in učinkovitost gorskoreševalnega dela. Na zelo do- miseln način pred bralcem tudi izgra- juje kompleksno podobo (»lik«) gor- skega reševalca: s prepričljivim opi- sovanjem na kon- kretnih primerih njegovega reševalskega vsak- dana, s prikazom njegove organizacijske pove- zanosti, ne nazadnje tudi s strokovnim orisom za ta poklic specifičnih duševnih obremenitev. Na tem mestu pa Tomazinova knjiga iz opom- nika že prehaja v sočuten spomin, na primer z natančnim, s pričevanji udeležencev podpr- tim popisovanjem dogajanja usodnega dne na reševalni vaji v Logarski dolini, predvsem pa z razgrinjanjem lastnih občutkov, stisk, tesnobe in premišljevanj med tragičnim dogajanjem in po njem. Knjiga spomenik 8 5-2007 lestvice, kjer se na vrhu znaj- dejo tiste »najbolj« tragične, niže pa tiste, ki so to »manj«. Pa vendar je neizpodbitno, da se nas nekatere smrti, ne- katere tragedije dotaknejo z zgodovino gorske- ga reševanja pri nas in z njegovo aktual- no problematiko, s poročili državnih in strokovnih organov ter s statistikami smrtnih nesreč gor- skih reševalcev, pa tudi s kritično stro- kovno analizo same nesreče v steni Tur- ske gore, ki ima Naloga za avtorja ni- kakor ni bila lahka; na eni strani zato ne, ker je želel opisati pristno do- življanje dogajanja, ob- čutja nemoči in tragič- nosti, skratka tisto, kar je nekako neopisljivo, kar lahko prizadeti le podoživijo v spominu; na drugi strani pa se je moral izogniti tudi mno- gim pastem in čerem. Na primer: suhoparna faktografska stvarnost bi iz knjige naredila zgolj nekakšno strokov- no poročilo, sicer ob- vezno berilo za vse, ki so s problematiko tesno povezani (člani GRS in z njo povezane službe), za navadnega bralca pa bi bila manj zanimiva. Zgolj doživeto in priza- deto osebno opisovanje tragičnega dogajanja pa bi sicer gotovo doseglo tudi širše bralstvo, a bi zgrešilo enega od osnovnih avtorjevih na- menov: poziv k izboljšanju varnosti tvegane de- javnosti gorskega reševanja. A nemara največja nevarnost je ležala v avtorjevi osebni udeleže- nosti pri tragediji, saj ta ponavadi zmanjšuje objektivnost presoje in tako nehote lahko tudi znižuje pričevalčevo verodostojnost. Iztok Tomazin je bil tej zahtevni nalogi – tako kot mnogim drugim; o tem nas pouči že bežen pogled na njegov življenjepis – vse- kakor kos. »Navadnemu« bralcu (ne pa seveda tistim, ki bodo v knjigi zaznali kako nase uper- jeno kritično ost) se Tragedija v Turski gori go- tovo najbolj vtisne v srce kot sočuten spomin na pretresljivo usodo ponesrečenih reševalcev in – tu prihaja do izraza izurjena roka spre- tnega pisca, avtorja mnogih knjig, ki ponujajo dramatično napeto, a obenem tudi leposlovno dognano in duhovno poglobljeno branje – kot omogočanje vpogleda v delovanje, tveganje, požrtvovalnost, strahove, dvome, razmišljanje in elementarno doživljanje samih gorskih re- ševalcev. A ta »subjektivna« plat na drugi strani ne paralizira avtorjeve želje po obenem čim objektivnejšem prikazu in analizi, zato Toma- zin svoje poglede nenehno enakovredno do- polnjuje s pogledi drugih udeležencev tragedi- je. Knjiga tako kljub vidni osebni prizadetosti avtorja ostaja vseskozi trezno uravnotežena in se odreka enovitemu, prek avtorja »vsiljenemu« pogledu na dogajanje: pravici torej, ki jo avtor vendarle ima. A prav zato se verjetno bralca toliko pristneje dotakne; ker je tragedija ena- komerno osvetljena z mnogih zornih kotov, je bralcu nekako živo pred očmi, kot da bi bil tudi sam njen očividec. Okroglim obletnicam ponavadi pravimo »jubilejne«. A ob deseti obletnici tragedije nad Okrešljem se res nimamo česa veseliti. Izid knji- ge deset let po žalostnem dogodku ni povezan s proslavljanjem, ampak prej s premišljenost- jo, modrostjo. Čas ni le zdravnik, ki celi rane, ampak pogosto tudi sijajen »hišnik« našega spomina. Pri dobronamernih ljudeh odstranju- je ali vsaj obrusi navlako, ki spomina ni vredna – na primer jezo, zamero in vse tiste nagibe, ki jih denimo porajata prenagljenost in trenutna prizadetost. Tomazinovi knjigi se jasno vidi, da je glede tega šla skoz temeljit desetletni »filter« spomina; obenem pa prav ob tej knjigi lahko tudi vidimo – in to se mi zdi njena morda naj- pomembnejša odlika –, kaj je narejeno iz take snovi, da se filtru spomina ne pusti zadržati. Podobe petih požrtvovalnih reševalcev, njiho- va nesmiselna smrt, bolečina njihovih bližnjih ob tej izgubi – vse to veje iz knjige, kot da se je tragedija v Turski gori zgodila včeraj. Tomo Virk, spremna beseda h knjigi Tragedija v Turski gori 5-2007 9 Mitja Brajnik, Luka Karničar, Jani Kokalj, Rado Markič in Boris Mlekuž 6-2007 10 nutke prisotnosti in skupnega dela s ponesre- čenimi kolegi, sodelavci in prijatelji ter preži- veli senco smrti, ki nas je neusmiljeno oplazila, sem še dandanes, skoraj vsak dan, z mislimi v mračni steni Turske gore nad zelenimi livadami enega najlepših kotičkov Kamniško-Savinjskih Alp. V spominjanju lepih in težkih skupnih do- živetij, v podoživljanju usodnih dogodkov in njihovih posledic ali v neopredeljivi, ne vedno ozaveščeni prisotnosti vsega, kar je »Okrešelj« pomenil in še vedno pomeni. V neizbrisni žalosti in z neodgovorjenimi vprašanji. Nekaj primerov značilnih, s tragedijo pove- zanih razmišljanj gorskih reševalcev: »Še danes, po desetih letih, se prav vsak dan spomnim 'Okrešlja'. Kot bi se zgodilo včeraj …« »Čas je učinkovit analgetik, a žal se zdi, da deluje izredno počasi. Bolečino pretvarja v globoko sled, počasi topi njeno žgočo ostrino in jo na poseben način celo požlahtni. Toliko, kot so žlahtni spomini na preminule.« »Ko med reševalno akcijo visim nad pre- padom, v težkem nahrbtniku nosim celo svojo družino.« Bremena tragedije v Turski gori slovenski gorski reševalci še nismo odložili, ostaja skupaj s spomini na ponesrečene prijatelje. Zato sem se odločil, da bom spomine, lepa in tragična doživetja in še marsikaj, kar je povezano s tragedijo in njenimi posledicami, poskušal ohraniti in predstaviti z besedo in fotografijo, ob pomoči sodelavcev, udeležencev tragičnih dogodkov in drugih, ki so z njimi kakor koli povezani. Ob deseti obletnici nesreče junija 2007 bo v zbirki Med gorskimi reševalci izšla knjiga Tra- gedija v Turski gori. Z njo želimo počastiti spomin preminulih prijateljev in sodelavcev, predstaviti poslanstvo slovenskih gorskih re- ševalcev s poudarkom na helikopterskem re- ševanju in prikazati dramatične dogodke pred nesrečo, med njo in po njej. Značilnost knjige so iskrene in pretresljive pripovedi ter razmiš- ljanja vseh, ki smo sodelovali pri njenem izidu. Iz vsebine knjige: - oris zgodovine gorskega reševanja s helikop- terjem v slovenskih gorah, - pričevanja in razmišljanja očividcev, svojcev in udeležencev nesreče v Turski gori, - analize nesreče, dogajanje v Gorski reševal- ni službi Slovenije po nesreči, - življenjepisi ponesrečenih reševalcev, - priloga s članki o obremenitvah gorskih re- ševalcev, o najhujših nesrečah pri gorskem reševanju v Sloveniji in v tujini, - bogato fotografsko gradivo o nesreči, o pre- minulih reševalcih in o gorskem reševanju. Pri pisanju in urejanju te knjige sem imel dve temeljni vodili. Prvo, iz časovne razdalje enega desetletja predstaviti, osvetliti in z mislijo predvsem na izzive in upanja prihodnosti predstaviti največjo tragedijo v zgodovini slo- venskega gorskega reševanja in mučno, boleče obdobje po njej, čas, ko so se odpirale stare in sveže rane, pa tudi čas, ko se je začelo marsikaj bistriti in spreminjati na bolje. Drugo, še po- membnejše vodilo sta mi bili želja in potreba, ustvariti knjigo kot dokument trajne vrednosti v spomin petim odličnim gorskim reševalcem, prijateljem, sodelavcem in znancem, katerih zemeljska pot se je nepričakovano, kruto in nedoumljivo iztekla pod steno Turske gore. V spomin ljudem, ki so s svojimi bogatimi življe- nji, pa tudi s tragičnim koncem, pomembno zaznamovali zgodovino gorskega in letalskega reševanja v Sloveniji. Ko sem se med pisanjem pogovarjal s šte- vilnimi gorskimi reševalci, se je potrdilo, da nam »Okrešelj« še vedno težko leži na duši. Večina to dobro skriva, večina nas je svojo pri- zadetost globoko pokopala, a čas je ni izničil. Pri nastanku knjige je sodelovalo mnogo tistih, ki so bili posredno ali neposredno povezani s tragedijo v Turski gori. Med 40 sodelavci knjige so udeleženci in očividci nesreče, gorski reše- valci, zdravniki, posadka helikopterja ter svojci ponesrečenih in drugi, ki so na razne načine povezani s tragedijo in z gorskim reševanjem. Verjamem, da je bil osnovni namen vseh ohra- niti in utrditi žlahtne spomine na preminule prijatelje in pošteno ter iskreno opisati tisto, kar smo doživljali in kar vemo o dogajanju pred nesrečo, med njo in po njej. Težko je bilo vedno znova podoživljati usodne dogodke in njihove posledice, soočati se z nemočjo ob dejstvih. Znova občutiti stisko, prizadetost, bolečino. Svojo in drugih. Se zale- tavati v zid neodgovorjenih vprašanj. Težko in hkrati lepo se je bilo spominjati bogatih doži- vetij s pokojnimi. nadaljevanje s 7. strani 11 6-2007 Knjiga Tragedija v Turski gori je spomenik ponesrečenim in opomnik vsem, ki darujejo svoj čas, znanje in življenjsko moč, včasih tudi zdravje ali celo življenje, za pomoč ljudem v stiski v gorskem svetu in na drugih težko do- stopnih krajih, kjer gorski reševalci uresniču- jemo svoje poslanstvo – v svetu, ki je vabljiv, čarobno lep in privlačen, pa tudi zahteven in včasih nevaren. Hkrati želi biti knjiga korektna informacija vsem, ki jih zanimata poslanstvo slovenskih gorskih reševalcev in delovanje njihove organizacije. Poslanstvo Vsako poslanstvo je velika priložnost, ki nam osmišlja življenje. Ko ga sprejmemo in polno zaživimo, ga je težko opustiti. Lahko se kdaj odmaknemo od svoje poklicanosti zaradi strahov, prizadetosti, stisk in razočaranj. Lahko nadaljujemo na drugačen, manj obremenjujoč, manj nevaren način. To velja tudi za gorsko re- ševanje. Ko zaigra srce z občutki, da ti je bilo dano pomagati nekomu v stiski, da si prispeval vsaj majhen delček ali pomemben del k njegovi rešitvi, ozdravitvi, morda celo preživetju, je to iz- kušnja, ki te zaznamuje znova in znova. Zbudi, ohranja in bogati naše bistvo, najsi je še tako prekrito in prežeto z vsakodnevno čemernostjo, zaskrbljenostjo, razočaranji, zamerami, morda celo z nasprotovanji, sovraštvom in vso drugo navlako, katere premagovanje in preseganje sta eden naših temeljnih ciljev, pa če si to priznamo ali ne. Naše bistvo, ki je v osnovi dobro. m USTANOVA SKLAD OKREŠELJ SI - 4101 Kranj, Bleiweisova cesta 34, p. p. 245 Telefon: +386 4 238 27 27 Telefaks: +386 4 238 27 25 E-naslov: grzs@siol.net.si Sklad Okrešelj je bil usta- novljen po nesreči, ki se je zgodila v steni Turske gore nad Okrešljem 10. junija 1997. Gorski reše- valci so ustanovili Sklad Okrešelj, da bi poma- gali predvsem otrokom družin, ki so ostale brez očetov. Iz Sklada osnovnošolski otroci prejemajo denarno pomoč, dijaki in študentje pa štipendije. En študent je v tem času šolanje že zaključil. Najmlajši je sedaj v četrtem razredu osnovne šole. Vsi skupaj želimo, da bi donatorji še naprej podpirali delo Sklada. Nenazadnje te nesreče ne smemo pozabiti. Prav zaradi tega se vsako leto junija srečamo na Okreš- lju pri spominskem obeležju, da se spom- nimo na ponesrečene. Transakcijski račun Ustanove Sklad Okrešelj: 02010-0052385495 Sklad Okrešelj je bil usta- novljen po nesreči, ki se gali predvsem otrokom družin, ki so ostale brez očetov. Iz Sklada osnovnošolski USTANOVA SKLAD OKRE[ELJ Knjiga bo izšla 11. junija 2007 , dan po 10. obletnici nesreče v Turski gori. Na voljo bo v knjigarnah, v večjih trgovinah z gorniško opremo, na PZS, pri avtorju in pri založbi Didakta d. o. o. Pri avtorju bo knjiga za vse gorske reševalce (tudi za upokojene) in za avtorjeve gorniške sopotnike (soplezalci, člani njegovih odprav) na voljo s popustom. Avtor: Iztok Tomazin, med 40 sodelavci so gorski reševalci, zdravniki, člani posadke helikopterja in svojci ponesrečenih. Založnik: Iztok Tomazin, s. p., format 16 x 23 cm, trda vezava, 200 strani besedila in 60 strani barvnih fotografij. Del prihodka od prodaje knjige je namenjen Skladu Okrešelj – za pomoč pri šolanju otrok ponesrečenih gorskih reševalcev. Cena z vključenim DDV je 34,9 EUR. Količinski popusti po dogovoru. Na željo planinskih društev in drugih organizacij ima avtor pripravljeno predavanje o nesreči v Turski gori, o ponesrečenih reševalcih in o gorskem reševanju nasploh, združeno s predstavitvijo knjige. Naročila knjig in (ali) predavanja na naslovu: itomazin@siol.net. »Tragedija v Turski gori«