Izhaja vsak prvi in tretji četrtek v mesecu. BESEDNIK. Velja celoletno 2 gld. 50 kr. polletno 1 gld. 30 kr. Kratkočasen in podučen list za slovensko ljudstvo. List 21. V Celovcu 2. decembra 1869. Leto I. Dvojna solza, i Poleg samotne dolinice na prijaznem z visokimi lipami obraščenem griču na Gorenskem stoje še dandanašnji razvaline starega grada. Med podrtimi stenami, kjer si zdaj divji ptiči gnjezda delajo, bivala je pred mnogo leti oddaljena od posvetnega hrupa, žlahtna gospoda. Pobožni stariši so imeli edinega sina, kterega so zavoljo svete miroljubnosti imenovali: „Mirkota". Koj pri rojstvu ga je žlahtna grofinja obljubila Bogu; upala je, da bo sinček kedaj pobožen mašnik , kteri bi jej bil v starih letih v tolažbo, kajti vsakdanja skušnja je učila grofinjo, da v tem stanu človek najlaglje skrbi za dušni in telesni blagor, vedela je pa tudi, da na Slovenskem priprosti ljudje ne poznajo druzega gospoda, kakor gg. duhovnike, da posvetna gospoda v njih očeh ne Velja dosti. Da bi se pa to toliko bolj gotovo zgodilo, skrbeli so pridni stariši naj poprej, da bi se njih edini re-jenček izredil v kerščanskej pobožnosti, v strahu božjem. Preskrbeli so mu torej zanesljivega in pobožnega uče-nika, kteremu so Mirkota v izrejo zaupali. A žalibog , Mirko ni bil v vsakej reči z reditelji enih misli. Materina želja, da bi postal mašnik, ni mu bila celo nič po volji, ker so mu prvič prigovarjali prijatelji , da naj gre ž njimi na vseučilišče, ali pa da naj doma ostane, kar bi bilo še najbolj pametno, ker bi bil grajščak; drugič, ker sam na sebi ni mogel najti tistih lastnosti, ki bi ga za pobožnega duhovna pripravnega in pristojnega delale. — Sicer je pa Mirko vedno delal pobožne sklepe, ktere je pa le malokrat spolnil; njegovo srce je bilo pa tudi polno napak, ktere niso samo njemu prizadevale veliko muk in težav, ampak tudi starišem in učeniku dosti neprilik. Stariše in učenike je sicer zelo ljubil, vendar je tudi igre nad vse cenil. Dil bi bil za nje svoje življenje. Njegova duša je bega a med čednostjo in strastjo, ker bil je vedno dobrih misli, nikoli pa trdnega sklepa. Vsi, ki so Mirkota ljubili, točili so dostikrat brilke solze, kajti izgubili so vse upanje, da bi se mladi plemenitaž še kedaj poboljšal. Mati, dobra, zanj veliko predobra mati, bila je kmalo rešena tug in skrbi. Umrla je, ter se preselila iz doline solz v zlato domačijo, kjer ni trpljenja in žalosti več. Krvavega srca je Mirko objokoval prezgodnjo smrt svoje mile mamice. Begal je ves potrt okoli, ter delal trdne sklepe poboljšanja, kajti vest ga je pekla enako glodajočemu črvu, ter mu očitala , da je prizadel materi dosti grenkih ur, ter jej prikrajšal življenje za marsikako leto. Obiskoval je vsako jutro njeno prezgodaj z zelenim mahom obraščeno gomilo poleg kapelice pod gričem. Padel je vsakokrat na hladno gomilico , ter točil solze , da so premočile zemljo, in predrle do materinega srca. Njegova žalost je bila še veliko veča, ko vidi poleg materine gomile tudi očetovo jamo, ktero si je dal občutljivi grof sam napraviti, dobro vedč, da njegovo mehko srce ne bo moglo dolgo prenašati prevelike žalosti zarad prerano izgubljene zaročnice, ampak da bode kmalo prišel čas, ko se jej bo pridružil v črnej zemlji. Pa glej, Mirkovo obiskovanje materiue gomile je trajalo le tri tedne. Divje fantazije so kmalo spodrinile vse mile občutke, in vnovič so se črne misli peželjivosti jele vlačiti po njegovem srcu. Zopet je bila huda borba med čednostjo in hudobijo, a žalibog tudi zdaj se je morala umekniti čednost, in zopet posadi strast svoj sedež v žlahtno srce. Poprejšnja žalost je polagoma zapustila vse njegove misli in želje. Popolnoma je pozabil materinih opominov na smrtnej postelji in pozabil vročih solz, ki jih je točil na gomili. In tako ni obrodila prva solza nič boljega sadu od poprejšnjega življenja. II. Skrbni učenik, kteri je podučeval nekdaj tudi Mirkotovega očeta, čul je po materinej smrti še bolj pazljivo nad brezuzdanim mladenčem, ko poprej. Opominjal ga je sivi starček, da štete so že tudi očetove ure, da kmalo se bode preselil k materi , da jej ne bo mogel nič veselega povedati o sinu, ako se ne obrne na boljšo pot. A vse prošnje, vsi opomini so bili bob v steno. Mirkovo srce je bilo popačeno, grozno popačeno. UčeDikovi opomini so se mu zdeli prazne domišljije; sklenil je torej zapustiti očetov grad in svojo domovino, ter se preseliti na Nemško, kjer so bili tudi nekteri njegovih prijateljev. Kar je sklenil, je tudi storil. Ni ga zadrževala ljubezen do predrage slovenske domovine, ne njezna Ijubav do bolehnega očeta, ampak zapustil je hladni zrak Triglava, zapustil bistre goren-ske vode, ter se podal iz prijaznih slovenskih gajev v tuje neprijazne kraje. Mislil si je, če mi ne dopade ondi, saj morem domii priti, doma imam še vedno skrbnega očeta. Grof je bil milega srca, občutljiv in pobožen , a bolehen in premehak za razuzdanega sina. Komaj je pretrpel smrt svoje zveste zaročnice; žalosti mu je hotelo srce počiti. Vsaka steza, kjer je nekdaj hodila, vsaka cvetka na vrtu spominjala ga je na pobožno dušo. Tudi on je hodil na njeno gomilo, pa bil je stanovitniši, ko Mirko : klečal je vsak dan na hladnej zemlji, ktera je pokrivala Djeno obličje. Drugej ranjeno srce ni našlo tolažbe, kot na omenjenem kraju. V večernem mraku pa je sedel na klopici pred gradom, ter v eno mer zrl na kraj , kjer je bil pokopan pod črno zemljo njegov najdraži biser, njegovo upanje in nada. Kolikor hitreje se je približevala žalostna jesen, toliko žalostniše mu je prihajalo srce. Le malo ali celo niS ni vžival sladkih ur. Hodil je prepaden in tužen. Sicer velja pregovor, da pelin se meša z medom in da žalostne ure se vrste" z veselimi trenotki; a pri ubozem grofu je bilo ravno narobe: mešal se mu je pelin s pelinom in žalostne ure so se vrstile s tužnimi trenotki.' 178 Kakor zelo ga je trla žalost zarad zgubljene družice , vendar mu ni nič menj težav in solz prizadevalo obnašanje popačenega sina. Z jesenjo je prišel tudi dan sv. Terezije. Draga leta je bilo vse živo v grada. Prihajali so gostje iz bližnjih in daljnih krajev, ter so ta dan, — dan godu premile grajske gospe, — prav slovesno in veselo preživeli ; a letos, — letos je bilo vse tiho in tužno, le pavovo vpitje je odmevalo med grajskim zfdovjem. Ta dan so se grofu zopet obnovile rane v že poprej krvavem srcu. Tako milih občutkov je bil, da ni mogel prenesti silnega spomina na zgubljeno ženo. čeravno so skušali prijatelji in žlahtniki ruu z veselicami in pojedinami skrbi in žalost malo iz misli pregnati, vendar se mn niso mogle zaceliti tako globoko vsekane srčne rane, temveč prihajale so vedno huje, in legel je kmalo na smrtno posteljo. Dan za dnevom bolj hira, in vsi zdravniki so izgubili upanje, da bi bolnik še kterikrat posteljo zapustil. Za brezmišljenega Mirkota, kteri se je med tem časom popolnoma vdal posvetnemu življenju, ter od veselice do veselice letal, pričn6 se zopet žalostni dnevi. Brž ko so zdravniki nad očetovim zdravjem obupali, pokliče ga skrbni nčenik, kteri je med tem časom tolažil bolnega očeta, zopet doma. Kod je med tem časom bodil, morda je sam komaj vedel; taval je pri svitlem solncu v črnem mraku. Ko Mirko domu pride in izve, da za očetovo bolezen ni več zdravila, ni se ganil več iz grada, sedel je v nekej nasprotnej sobi, ter čakal ves skesan očetove osode. V očetovo sobo si ni upal. poslušal je ginjenega srca, kaj govore ljudje pri bolniku, kedaj mu bodo oči zatisnili, še poprej pa njega pred-inj zahtevali. Ko so njegove misli med ta-cimi občutki plavale, jel je že mrtvaški pot zalivati očetovo čelo; pokličejo ga torej nazoči na očetovo prošnjo k postelji, da vzame slovd od njega , da dobi odpuščanje, da poljubi zadnjikrat čelo njegovo, kterega ne bo nikdar več poljubil niti videl. Oče mu poda velo roko v znamenje ljubezni, ne pa v znamenje upanja, da bi se Mirko kedaj poboljšal. Reče mu le: „Ljubi Mirko, edini moj sin, spokori se! poboljšaj se! — ali nikar mi ne obljubi! Hodi rad k službi božjej, spominjaj se pri sv. maši svoje mile mamice, spominjaj se pa tudi" — jezik mu zastane, vsi udi jamejo omago-vati — hotel je reči: „spominjaj se pa tudi mene, ki sem tako očetovsko za-te skrbel, kterega si me pa brez tolažbe, brez upa umreti pustil". — Pri teh besedah se zgrudi Mirko na tla, enak je bil človeka, ki ga zadene mertvud. Srce se mu krči , ko vidi svojega očeta umirati. Sram mu pokriva obraz, ne upa si nikamor pogledati. Ko se čez nekaj trenot-kov zopet zavč, sliši pobožnega učenika očetu govoriti: „Zvesti angel varh naj te popelje v kraj veselja, pobožni človek, ubogljivi učenec. Spremljajo naj te v raj tvoja dobra dela; vse čednosti in trdni sklepi, ktere si vedno natanko spolnoval, stojč naj ti na strani. Ne žabi pa tudi unkraj svojega Mirkota, — da se bo poboljšal, tega sem jaz porok". — „Ti pa Mirko! — proti njemu se obrnivši, — ti pa prosi tukaj predobrega očeta odpuščanja in zadnjega blagoslova". Ni se še brezupni Mirko sklonil, ni še dovršil naloge, ni spolnil dolžnosti, in glej! že je ugasnila luč življenja v očetovem srcu, in zletel je beli golobček iz njegovega trupla proti velikim nebesom. — „0 nesrečni sin!" reče učenik, „o ubogi Mirko! kolikokrat si razžalil blaženega očeta, in zdaj si ga pustil brez tolažbe, brez upanja in nade skleniti! ti ai zdaj najnesrečniši človek na svetu". — Te besede so bile ostre pušice Mirkotovemu srcu. Zakril si je obraz, letel iz očetove hiše. ter begal po temnej goščavi. Tužni glasovi zvonov, ki naznanjajo okolici smrt premilega njegovega očeta, spremljajo mu težke stopinje. Ni se imel kam obrniti. In kako bi bil mogel tudi mirovati? kajti vest mu očita, da je morilec svojih starišev. V svojej brezupnosti se je podal k materinej gomili pod šibko vrbo. Pa glej! ko je bil zadnjikrat ondi, bila je za očeta narejena jama še prazna, a zdaj — zdaj bila je že narejena črna gomila iz nove prsti čez očetovo truplo. Revni Mirko je begal tako dolgo, da so med tem časom že zagrebli očetovo truplo. — Kaj je pri tej priči občutilo Mirkotovo srce , ne da se popisati; to občutiti more le tužno srce. Očetove gomile se ni upal dotakniti, kajti bal se je maščevanja iz neba, da ga je pustil brez tolažbe v hodih stiskah in mukah umreti. Padel je torej čez gomilo materino, objel je hladno zemljo , ter jo poljuboval, kakor bi hotel ogreti materine kosti. Oh, kako rad bi bil objel tudi odejo očetovo, pa nekaj čeznatornega mu je branilo k njegovej gomili. Svitle solze, srebernim biserom enake, kapljale so iz njegovih oči, ko se spomni, daje tiste solze, ki jih je točil po materinej smrti na gomili, tako kmalo pozabil, da je napravljal očeta namesto veselja le vedno tugo in skrb, tako dolgo, da ga je spravil k materi pod zemljo. Britke so bile Mirkotove prve solze, ali bile so vendar še veliko bolj britke druge, kajti prvikrat je objokoval samo mater; zdaj objokuje smrt materino i n očetovo. III. Rumeno solnce je že utonilo za goro, le enkrat se še ozre" na zemeljski krog gorenskim Snežnikom v slovd, ter zapusti nam le še ognjeno - barvano zarjo, ktera se pa tudi kmalo zalije v temni večerni mrak, ki se razprostira čez gor in dol na gorensko okolico. Vseh teh sprememb v natori naš revni Mirko ni celo nič zapazil. Še-le ko se iz tužnih sanj zdrami, vidi, da leži na novej očetovej gomili, in tega si ni mogel drugače misliti, kakor da ga je potegnila tje živa očetova ljubezen, da bi trohnele kosti objele iz njegove jame spokornega Miikota. Ko se Mirko skloni, vgleda, kako izhajajo v sivem mraku izpod goščave na veličastnem nebu svitle zvezdice. Zdi se mu, da gledajo iz teh lučic ranjki stariši v dolino solz na svojega nekdaj brezbožnega, — a zdaj objokanega in skesanega sina. Ginjenega srca sklene torej Mirko roke , ter zdi-huje klečd na očetovej gomili: „0 oče, o mati! — dolgo ne more dalje govoriti, — o predobri stariši! tukaj na vaših gomilah leži vaš revni otrok, ter vam prisega —-------da, da, pobožne duše, poboljšal se bom; vzemite me le za vašega otroka. O da bi mi mogli dati znamnje, da me slišite ! -- Hladni veterček zapihlja; vsa narava se zaziblje v svetej tihej večernej pobožnosti; drevesca po gozda rahlo pripognejo svoje vršičke: našemu Mirkotu se zdi, da mu hočejo reči: „Da, vslišan si". Dosti bolj mirnega srca je šel Mirko na očetov dom, kot je šel pred nekoliko dnevi od doma. Lepo število pomladanskih večerov sta s prijaznim učenikom še v gradu, kterega je grof sina zapustil, preživela, pa nobenega nista zamudila, da ne bi bila obiskala gomile 179 plemenitih starišev. Točil je posebno Mirko vsakikrat britke solze na mestu, kjer je objokoval materino in očetovo smrt. Prvej in drugej solzi je prideval vsakdanje. Tndi nčenikove nazočnosti se ni dolgo razveseljeval, zapel mu je kmalo mrtvaški zvon in šel je za prijaznimi stariši Mirkotovimi v raj. Mirko pa se je resnično poboljšal in bil potem velik dobrotnik vsej okolici. Vendar si je bil za celo življenje nakopal — bes anje, da ni drngač živel v mladosti, da ni veselja delal preljuleznjivim starišem ! Predno pa .sklenem današnjo povest, vprašam vas mladi ljudje: „ Ali imate še dobre stariše, kterim ste tolažbe in upanja dolžni?" Ce jih še niste izgubili, opominjam vas z vašo vestjo, da pride kmalo dan, ko jih ne bote več videli pri sebi, ko bote morebiti žalostnega glasa izdihovali: „Oh, ljubili so me najbolj, —in jaz sem jih pustil umreti brez upanja, brez nade in tolažbe; bil sem njih zadnja skrb in tuga". — Toda ravnajte tako, da vam ostane ravno nasprotni veseli glas na vesti, potem blagor vašim starišem i n — blagor vam ! D- v—r. Vrelec Savice. Grem visoko pit Savico, Lepih pesem hladni vir, Mojstra pevcev na zdravico Naj mi teče ta požir! V. Vodnik. Bohinska dolina je na Gorenskem, blizo goriške meje. Gola peč, ktera se je že v sivi starosti od bližnjega Grintovca odveznila in v dolino pogreznila, loči jo v dva kraja, gornji proti večeru je skorej poldrugo uro, spodnji proti jutru pa dobri dve uri dolg, iu pol ure širok. Akoravno oba kraja doline mnogotere naravne lepote čez leto obrodita, vendar je gornji imenit-niši in prijetniši, ki ga krasno jezero, eno uro dolgo, in skorej ravno tako široko, ko cela dolina, lepotici. Eo se popotnik že jezera nagleda in po njem morda že celo uro proti večeru pelje, dospe naenkrat v tesni kraj žive in gole skale, kjer se vidi tista voda, ki v bohinsko jezero doteka. Tukaj, ravno tukaj popotnika groza obide, večna stena živih peči, akoravno ni tako velika in jaka kot Herkulovi stebri, vendar mu naprej iti ne da, tu ostrmi in se po steni ozira, ki je nad štirideset sežnjev visoka, v kteri zapazi luknjo , iz ktere se voda poleti, včasih tudi pozimi z največo močj6 vali, tako, da se bobnenje in šumenje čez dve uri hoda sliši. Od kod priteka voda ? Morda si je iz druzih visočejih jezer struge pod zemljo iz jedla, po kterih se penasta iz luknje z neizrečeno močjo vali, ktere slap krog in krog bobni. Po ravno tem potu gredč, prideš do kotla, ki je z živo kamnato steno obdan, kjer se popotnik po raznih podobah minljivost posvetnih reči spoznavati uči. — Odveznjene čeri in pečine so še zdaj groza in strah nekdanjega posipa. — Polomljeno ali s korenino podrto drevje leži semtertje, in se z gnjilobo in trohnobo brati. — Tii in tam sabenkajo še po samem drevesa, enaka žalostnim in zapuščenim starčkom, ki pred pokončanjem obvarovana stoje na samotnih in pustih krajih. — Še ce!6 divjačini je ta kraj strašen in pust; samo divja koza se ga drži, za ktero se marsikteri lovec včasih v silno nevarnost poda, kakor se od cesarja Maksa bere, ki je bil leta 1519. na Tirolskem na sv. Martina steni v grozne pečine zašel, iz kterih je bil še le tretji dan čudoma rešen. Le malokdaj se sliši, da bi se simo kaka druga zver priklatila. Samo morskih ptičev, kterim Bohinci hudourniki pravijo , se vidi ob času hude ure, piša in viharja po kotlu letati, okrog kterega ni ničesar druzega, kot gole skale in žive čeri, ktere mimo gredočim smrt in pokončanje groze. Pa tudi tukaj je pot v kotel z visoko skalo zaprt, ki ima le na enem kraji razpoko, skozi ktero se po nastavljenih goleh v dno priti da. V tem dnu je osmero jezerc večih ali manjših, čvetero proti polnoči, čvetero pa proti večeru, ki so večidel sklenjena eno z drugim po vrhu ali pa pod zemljo. In voda teče po tem kraji od polnoči proti jutru, skoz vsa jezera, iz zadnjega jo pa jarek požira, teče en čas po podzemeljski strugi, in poslednjič se skoz gori imenovano luknjo „ Savica" po imenu vali, in v bohinsko jezero dere. V hudi zimi ta luknja po navadi zamrzne, in ostane tako dolgo zamrznjena, dokler jame proti pomladi drevje pokati in brst poganjati, zdaj se led s takim pokom razpoči, kakor da bi s topom ustrelil, iu ž nje se voda vali, peni, z neizrečeno močjo kipi in po skalovji razgraja in grom izmed peči bobni in v globoko dno čez goličave k globokim tlam šumi. Tu se pač vidi, kako se z ledom bistra in šumeča Savica čez sivo pečevje vali in jaderna po živi skali proti strmim tlom grmi tak, da bi skor rekel, da se groma in šumenja vsi kraji jezerskih rid tresejo. Kdor se predrzne in po živi skali spusti, po kteri bistra Savica bobni, gotovo bo vse bolj natanko videl, kar moje pero popisati ne vtrpi. — Mislil si bo, da je na Avernovem virn ! — J. Kosmač. Smrt — začetek življenja. Srečen, kdor se mirno tje ozira, Kjer kreposti venec zeleni, Kjer mogočnost Božja pot odpira 'zvoljenim do rajske večnosti. Srečen, kogar srce se vzdiguje, Kedar gleda v sinje gor nebo . In če ojstro sodbo premišljuje, Več trepet ne straši ga pred njo. V jami že Očeta ogleduje, Kteri na prestolu tam sedi In trpinom slabi stan zlajšuje, Mir in srečo večno jim deli. In smehljaje sprejme sporočilo , Ki žugaje drugim bliža se, Njemu smrt je dano tolažilo, Oh, začetek zdaj življenja je ! .Srečen tamkaj živel bom veselo !* Reče, — tiho sklene zdaj rokš; .Tam le našel duši bom deželo, Rad zato potujem nad zvezdž!" Kaj sveta bogati so zakladi1 Proti sreči, ktero Bog ima, Radost rajska večne je spomladi, Ktere tukaj človek ne pozna. 180 Vera trdna da mi moč pri jami, Prazen tukaj vročih solz je jok; „Bog, prijatli, naj bo vodno z vami, Sreča pride iz njegovih rok I" „Za življenje tam — se pripravljajte, Bukve noč in dan odprte so ! Le nikar po meni ne jokajte , Lahko noč, da spet se vidimo !u — Poslovenil Hrabroslav Perne. Srenja pod lipo. Šesta nedelja. Bilo je grdo, neprijetno vreme. Ves teden je že deževalo in tudi danes še ni odnehalo. Zbog tega so se naši sosedje sebrali v šolskej izbi, kakor so se že poprej z gosp. učiteljem bili dogovorili. Ko so bili do malega vsi skupaj, reče Hrastovšek: „Radoveden sem, kaj neki nam bodo gosp. učitelj danes razkladali; s poljedelskim orodjem smo brž ko ne pri kraji in mislim, ua bo danes kaj drugega moralo na vrsto pritiJ. — Učitelj, ki je ravno v šolo stopil in Hrastovšeka slišal, se mu nasmehne in reče: No, oče Hrastovšek, ker ste tako radovedni in zvedavi, povedati vam hočem naravnost, da se bomo danes razgovarjali o napravi ali obdelovanji zemljišč in to najpred, kako se zemlja pripravi za ozimino in potem za j ar o setev. Lipovec: No, zdaj ste jo pa zadeli, komaj sem že pričakoval, da se o tej silno važnej stvari nekoliko pogovorimo, ker po mojih mislih le od slabega ali pa od dobrega obdelovanja zemlje zavisi tudi bolji ali sla-beji pridelek bodi si že ozimine ali jare nasetve. Učitelj se vsede in potem prične nekako tako-le: Gotovo je. da mnogo leži na tem, kako se zemlja obdela in za nasetev pripravi, kajti kolikor bolj je zemlja obdelana, toliko lepše rastline rastejo na njej, se množijo in tolikanj bolji plod donašajo. Toda gotovo ste imeli že priložnost opazovati, da na čisto enakej zemlji in pri enakem gnojilu so vendar poljski pridelki mnogokrat zelo zelo različni. Zagrajec: Res je, da smo imeli večkrat priložnost kaj takega videti, ali zapopasti vendar ne moremo tega. Tako sem jaz na priliko svojo njivo „v ladro-vici" z našim županom vred na ravno isti dan obsejal in ravno tako dobro pognojil, kakor on, a vendar je njegova setev mnogo bolja od moje in se tudi vsaki dan lepše in bohotneje razrašča, med tem ko „moja hira in se v rasti nič kaj povoljno ne obnaša. Šmen-caj pri tleh! si mislim večkrat, kako je neki to, saj ste vendar obedve njivi ena pri drugej, na en dan sva sejala obadva in v gnoju menda tudi ni bilo ravno tolike razlike, a vendar je pri meni vse slabeje nego pri županu. Groga: I nu, tako le je! Bog in sreča je z županom že od nekdaj bila in mi mu je tudi nikakor ne zavidamo. Župan: In do enake sreče vsak izmed vas prav lahko dospe. Poslušajte me le, povedati vam hočem, zakaj se na mojej njivi setev bolje sponaša nego na njivi mojega soseda. Res je namreč, da sva obadv* na en dan sejala in da tudi med gnojem ni bilo nobene posebne razlike, al jaz sem svojo v prahi počivajočo njivo celih 14 dni poprej prevrnil nego moj sosed in po tem takem tudi 14 dni poprej praho preoral in predelal , in ko so potem nastali deževni nalivi, bila je moja njiva že popolnoma obdelana in pripravljena za nasetev, a ne tako njiva mojega soseda; on je namreč mokro zemljo preoraval in po mokrem brano vlačil, iz česar sledi, da je zemlja na njegovej njivi postala cmokasta in se ni primerno posušiti mogla. A zemlja na mojej njivi je imela dovolj časa, da se je lepo vlegla in spočila in tudi primerno izčistila. To je tedaj vzrok, da se moja setvina lepše in povoljniše razvija in razrašča nego sev mojega soseda. Zarad tega je treba, da se v prahi ležeča njiva že zgodaj, najpozneje meseca junija, zorje, potem pa v trdih brazdah ležati pusti, da se nekoliko osipne in odpočije ter za nasetev primerno g o d n o s t zadobi. Groga: I nu, kako dolgo pa mora zemlja potem v brazdah ležati ? Učitelj : To zavisi po okoliščinah in po različnih krajevnih razmerah. Ako bi se dala ta stvar natanko določiti, bilo bi poljedelstvo potem lahka reč in drugega ne bi bilo treba, nego učiti se ga po pravilih, ki nam jih dajejo različne poljedelske knjige. Toda temu ni tako, marveč gledati je treba na zemljine lastnosti, na vremenske razmere in druge okoliščine, po kterih se najlože prevdari in spozna, kedaj je zemlja za nasetev dosti godna in pripravna. — Močna in čista zemlja je za setev poprej pripravna kakor taka, ki je pusta in polna plevela. Močna zemlja ima večo zmožnost, da zbuja primerno gorkoto, ki je rastlinskemu življenju neobhodno potrebna in zategadel se taka zemlja pri toplem vremenu tudi poprej odpočije in vleže, nego pri mrzlem Nekoliko vlage jej vendar ne škoduje , kajti le preobilna moča dela, da zemlja omrzne in primerne godnosti ne doseže. Hribar: Rad bi vedel, zakaj je neki potrebno, da zemlja v brazdah poleži in se vleže? Jaz mislim, ako je zemlja drugače čista in zadosti rahla , da je po tem tudi za obsejo zadosti godna in pripravna. Učitelj : Kedar se zemlja nekoliko vleže in odpočije, še le tedaj zadobi svojo pravo notranjo moč, — svoje notranje življenje. V tem času se namreč razkrojijo ali razvežejo v zemlji se nahajajoče snovi, ki rastlinam v živež služijo , ker jih drugače rastline ne bi mogle s svojimi vlaknatimi koreninami povžiti; plevel se razraste, in ko se potem njiva v drugič preorje, se vsa enaka sodrga lehko zatare in vniči. Ako pa zemlja ne poleži, se tudi vse to zgoditi ne more; semensko zrnics pride v nepripravljeno zemljo, plevel začne bohotati, raste z drugimi rastlinami vred jemaje jim živež in prostor ter je zadržuje , da se ne mogo vspešno razvijati in rasti lepo in povoljno. — Verjemite mi tedaj, dragi sosedje, da je zelo potrebno in koristno, ako zemlja pred setvijo nekoliko poleži, da se odpočije in za nasetev pripravi, in da ravno od te priprave zavisi tudi obilnost in dobrota žitnih pridelkov. Groga: Radi, radi vam vse verjamemo in tudi pripoznamo, da smo dosihmal napčno ravnali s svojimi zemljišči; al od zdaj zanaprej, ko vemo, kako in zakaj, ravnali bomo drugače, in ako bomo drugače, in ako Bog da, sprevrglo se bode naše stanje kmalu na bolje. Učitelj : Druga silno važna potreba glede na pripravljanje zemlje za nasetev je ta, da se zadevna zemlja vselej le o pravem času obdeluje. S tem pa ne mislim nikakor, da bi se moralo redno po pratiki ravnati , ampak menim le o pravem času, to je tedaj, ke- 181 dar zemlja obdelave zabteva in je za obdelovanje najbolj ugodna in pripravna. Mnogokrat se pri tem delu lehko preveč aH premalo st v svoje skaline, ni vojski mogoče do njih priti. Kako lehko bi se bil od kraja mir storil! Zdaj ko vojska že stane nad 4 milijone in mnogo hrabrih vojakov, ki so padli, ko je 500 hiš zapaljenih, mnogo upornikov obešenih : zdaj so Bokelji razdraženi in težko jih bo pomiriti, tudi če se jim več da, kakor so tirjali, predno so zgrabili za orožje. — 17 dan nov. torej se je slovesno odprl sueški kanal (ali vodotok, pretok, prekop). Ker smo ga že večkrat v mislih imeli, moramo tistim bralcem, ki nimajo posebne natančnosti o tem, nekaj več povedati o njem zdaj, ko je po večem dodelan. Ime ima od me-stica Suec, ki stoji tik rudečega ali krvavega morja ter šteje okoli 2000 prebivalcev. Med rudečim in sre dozemskim morjem je kos zemlje, imenovan sueška zemska ožina, ki veže Azijo z Afriko. To ožino so zdaj prekopali, blizo 18 milj na dalječ; tako da se Azija več ne drži Afrike, ampak sredozemsko morje se je sprijelo z rudečim. Tako je morska pot v izhodnjo Indijo, v Kino, Japan itd. zdaj skorej za polovico krajša, ker se ni treba fcrog Afrike voziti. Zato je zelo važen in pomenljiv prekop sueške ožine, ne le v kupeijskem, ampak tudi še v marsikterem drugem oziru. Napčno pa bi bilo misliti, da je delo popolnoma dovršeno. Treba bo še mnogo posla in pri vsem tem je po mislih nekterih izvedencev mogoče, da se vodotok ne obnese dobro. Zanamci bojo o tem več vedeli ko mi. Sicer pa nekteri trde, da je pred silno davnim časom bil ta kanal, pa se je zasul; drugi menijo, da so ga hoteli narediti, pa ga niso izdelali. Nj. v. cesar, ki je tudi bil pri tej svečanosti, podal se je 25. nov. iz Egipta nazaj proti Evropi in pravijo, da 2. ali 3. dec. dojde v Trst, kjer ga bo cesarica pričakovala. Potem cesarica neki pojde naprej v Rim obiskat svoje sestre, nekdanje kraljice napolitanske. Državni zbor dunajski pravijo da se snide 11. dan dec. Prepolni govor blezo izdeluje minister Hasner. Z direktnimi ali neposrednjimi volitvami pa ne bo nič še zdaj tako brž, ministri se morajo pred s poslanci dogovoriti, potem še le jih denejo na sprednji konec. O spremembi v ministerstvu se je spet govorilo, kedaj pa bo kaj, bodemo še le doživeli. Tudi nekaj novih deželnih glavarjev je treba, in menda se naznanijo in umeste, ko se cesar povrne na Dunaj. Nemško. Nekaj časa je kazalo, kakor bi se Rusija prav srčno hotela sprijazniti s Prusijo. Zdaj pa spet nasprotna sapa piše in Rusija se neki obrača proti Franciji. Francosko. Za gotovo se pripoveduje, da se ruski in francoski cesar snideta v Niči. Nekteri tudi že hočejo vedeti, da se naš cesar vabi k temu shodu. — Volitve na Francoskem so dokončane, zmagali so republikanci. Laško Najvažniša prigodba na laškej zemlji je občni cerkveni zbor v Rimu, sklican po Piji IX., ki se že shaja in se kmalo slovesno odpre. — V Viktor Emanuelovem kraljestvu bojo neki kmalo-spet novi ministri. Špansko. Spet se nekako tako vije, da menda ne bo nič z vojvodom iz Genue, da bi prišel na Špansko za kralja. Romunsko. Te dni se je domu vrnil knez Karol in je potovaje našel družico , s ktero ga je t Bukareštu župan poročil. Turčija in Egipt. Sultan iz Carigrada in na mestni kralj egiptovski se kaj pisano gledata. Zdaj ko je končana sueška slovesnost, brž ko ne se kaj vname med njima. Ali kaj, ko ima Turek v Aziji zadrege. Pri Bagdadu se puntajo zoper njega in neki z dobrim vspehom. Katoliško - ustavno društvo v Celovcu. Kakor je drugod nastalo že več enacih društev, tako se. je pod zgornjim naslovom osnovalo ljudsko drnštvo tud* v Celovcu. Hvalni namen mu je, da pospešuje osebno občevanje družinskih krogov, pa da brani in pospešuje katoliške iuterese (koristti) v cerkvenem, državnem in družinskem obziru. Da dosežejo ta namen, bojo se društveniki zbirali h kratkočasnim pogovorom in zabavam, imeli bojo podučne govore in vzajemno posvetovanje, za berilo pa jim bojo časopisi in knjige poduč-nega in zabavnega obsega. Odprlo se je društvo 23. novembra zvečer, ho je načelnik začasnega odbora, gosp. korar Wallner, pozdravil zbrane z izvrstnim govorom, ter jim razložil, kako potrebno je, da se ustanovi katoliško društvo. Že prvi večer je bilo zbranih okoli 200 mož iz vsakovrstnih stanov in od raznih strani, in izmed teh se jih je 135 že za ude vpisalo. V odbor so izvoljeni naslednji gospodje (po abecednem redu): Prof. And. Einšpieler , stotnik Gerlacher , Pet. Merlin, kontrolor Schneider, bukvovez Spranger, mestni kaplan Thalliatnmer, grof Wagensperg, krojač Waldnig in korar Wallner ; namestovalci so: bukvovez Brugger, faktor Gauster, rudar L. Pretner in pek Rader. Govorilo je ta večer še več gospodov, vsi z živo pohvalo. Nazadnje je načelnik korar Wallner še enkrat poprijel besedo ter pričujočim sporočil presrčno pozdravljanje od nj. m. krškega kneza in škofa, kterim je žal, da se ne morejo osebno vdeležiti zbora, ker že jutri odidejo v Rim. Priporočivši društvo pričujočim v varstvo in skrb je gosp. korar končal z živioklici na papeža in cesarja, kar je vsa množica navdušena sprejela. Omeniti moramo še, da doneski posamnih udov so majhni: celovški prinašajo 10 kr., vunanji pa 5 kr. na mesec. Vse drugo je prostovoljno. — Tako se je to društvo pričelo s sijajnim začetkom, da človek največih nad ne bi bil lepšega mogel pričakovati. Bog daj srečo! 184 Razne novice. Družnikcm družbe sv. Mohora. Za leto 1869. so knjige razposlane na vse strani. Po neki pomoti nam knjig pomanjkuje; ta pomota se ravno preiskuje in uravnuje. Kakor hitro se zgubljene knjige najdejo, pošljemo jih tistim družnikom, ki jih niso še dobili in se zanje v Celovcu pri odboru oglasili. Prosimo za kratko potrpljenje! Knez in Škof dr. V. Viery se je 24. dan nov. podal k občnemu cerkvenemu zboru v Rim. S. Jenkotov spominek. Izrekla se je od mnogih strani želja, naj se postavi našemu v pesmih ne-unirleinu S. Jenku dostojen spominek. Obljubilo se je v ta namen od nekterih domorodcev že blizo 150 gl. Da bi se pa ta stvar v redu obravnavala, osnoval se je tu v Kranji poseben odbor, obstoječ iz 7 udov, ki bode prejemal denar in skrbel, da se napravi pesniku lep spominek. Naj se tedaj blagovoli pošiljati podpisanemu odboru vsak donesek, o kterem se bo od časa do časa v časnikih polagal račun. — Rojaki! vsak narod časti in spoštuje svoje pesnike in če tudi se jih spominja še le po smrti, vendar kaže s tem, da se zaveda svoje narodnosti, in da mu bije vneto srce za domovino. Zložimo tedaj vsaki po svoji zmožnosti, za spominek, ki bode še poznim našim vnukom zaznamoval kraj, kjer počiva pesnik, ki je zapel: rNaprej zastava Slave!" V Kranji, 20. novembra 1869. V odborovem imenu : Dr. V. Preveč, predsednik. D. Savni k, tajnik. F. Sajovic, blagajnik. SScnzigncrc Luka Jeran je na više dovoljenje popustil postirstvo , da more s tem večim vspehom vredovati „Zgodnjo Danico". Cvetnik slovenske slovesnosti. Berilo za više gimnazije in realke. Založil E. Liegel v Celovcu 1870. Ta v 2. natisu popolnoma predeiana knjiga Janežičeva je prišla v tretjem natisu na svetlo. Stritarjeve ali Miran Borisove pesmi so tndi zagledale beli dan. Upamo , da kmalo priromajo v Celovec. Opombice zastran občnega cerkvenega zbora v Rimu I. 1869. Spisal dr. Ladislav Gregorec. Gorko priporočamo to knjižico ljudstvu, da se poduči, kaj pomeni prihodnji cerkveni zbor. Slovenski tabori, spisal dr. Vošnjak. Kakor ima ravno omenjena knjižica verski, tako ima ta narodni pomen, naj jo ljudstvo marljivo prebira. Peabody f. Milijonar Peabody, o kterem smo nedavno govorili, je te dni umrl v 74. letu svojega življenja. Nove čitalnice. 24. okt. se je odprla narodna čitalnica v Pasjej vasi, 1. nov. pa v Pulji. Slovensko dramatično društvo v Ljubljani. To društvo je 21. dan p. m. v ljubljanskem gledišči imelo svojo drugo predstavo, ki je bila sijajna. Gledišče je bilo natlačeno polno in igralci so svoje naloge zvr-ževali tako, da bi čast delali vsakemu odru. „S?ovenija". Slovenski študentje na dunajskem vseučilišči imajo društvo pod imenom »Slovenija", ki šteje že 80 članov. Sultan našemu cesarju. Turški sultau je 12 lepih arabskih k6nj podaril našemu cesarju. Srečno so-se pripeljali na Dunaj. Oglasnik. Dohodki za Janežičev spominek. gold. kr. Prenesek iz lista štev. 20..... .si — darovali so na dalje gospodje : 17. France Ogradi, vikar v Celji........ 5 — 18. Franc Sorcič, stolni dekan v Mariboru .... 5 — 19. Učenec Janežičev............ — 50 20. O. Herman Venedig, profesor....... 1 — 21. Šimen Stoki, fajmošter v št. Jurji...... 2 r— 22. Franc Centrih, kaplan v št.. Janzu..... 1 — 23. Mijo Novak, mirovnik v Zagrebu ..... 2 — 24. Ferdinand Kosmač, c. k profesor v Celovcu . . 3 — 25. J. Polanec, profesor v Mariboru...... 1 — 26. E. Morič, učenec............ — 50 27. Neimenovan............. 1 — 28 Ivan Tomšič, c. k. učitelj v Ljubljani .... 3 — 29. Neimenovan (v 5 obrokih 50 gl.) za letos ... 10 — 30. Jožef Katnik, učitelj v Kapli....... 1 — 31. Luka Vrabl, kmet v Svetnej vasi...... 1 — 32 Janez Singer, kmet v Kapli........ 1 — 33. Andrej Wieser, stolni kaplan v Celovcu ... 2 — 34. Franc Rup, kaplan v Tinjah.......3 — (Dalje prihodnjič ) Skupnina 124 gl. — V Celovcu 25. novembra 1869. Odbor. Žilna cena. V Gorici po kaznaniku, drugej povsod po m e r n i k u prerajtana. Ime žita V Celovcu V Ljubljani O "C -3 03 08 > > V Gorici gld. kr.igld. [kr.|gld. kr.Igld. |kr. gld. kr. Pšenica .... Rež ..... Ječmen .... Ajda..... Turšica .... Proso (Pšeno) . . Oves..... Krompir .... 4 64 3 4 .'! 30 2 31 2 74 3 98 3 83 5 -2 90 2 60 2 80 3 — 2 70 1 80 4,70 ¦¦> -2 95 ¦J 90 2 80 2 90 1 90 1 10 4 20 3 j-2 30 2 70 2 40 2 70 1 85 1 20 1 2 1 1 1 2 50 70 30 48 12 Korzi na Duntiji 29. novembra. 5% metalike . 59 gld. 57 kr. Nadavek na srebro 122 gld. 75 kr. Narodno posojilo 69 „ — „ Cekini .... 5 , 88, Lolerijne srečke. V Gradcu. 20. novembra 1869: 15, 66, 42, 17, 53 Na Dunaju 20. „ 1869: 2, 17, 75, 20, 4 V Trstu . 27. „ 1869: 63, 58, 57, 40, 10 V Lincu . 27. „ 1869: 48, 20, 39, 49, 75 Prihodnje srečkanje v Gradcu in na Dunaju bo 4. decembra, v Trstu in v Lincu 11. decembra. Izdajateljica: K. Janežič. — Odgovorni vrednik: A. Umek. — Tiskar: J. in Fr. Leon.