N O V [ ROP LETO IV. JUNIJ 1924 ŠTEV. 9 VSEBINA 9. ZVEZKA: Vera Albrechtova: JURČEK IN STRAŠILO NA POLJU . . . Stran 129 Tone Seliškar: NAŠE KOKOŠI................................... „ 129 Josip Ribičič: ZAVRATNE POŠASTI: 9. Treska si skuje srečo. (Z lesorezom B. Jakca.).............................................. 130 Fr. Milčinski: IGRICA O VESELI NALOGI (Konec) .... „ 133 RIŽNA POLJA NA JAPONSKEM (Po A. M. Karlinu) S slikami „ 136 Ivan Albreht: KAKO JE BILO NEKDAJ IN ZAKAJ NI DANES VEČ TAKO................................................... , 138 ZRNCA........................................................ „ 140 KOTIČEK MALIH.......................................................... 142 Na 3. strani platnic: M. Maleš: JANEZ BLEIWEIS (Lesorez). Naslovno stran narisal Ivan Krnel, učenec II. raz. mešč.šole v Postojni. novi rod izhaja prve dni vsakega šolskega meseca ter stane na leto 10 L; za pol leta 5 L; za četrt leta 2'50 L; posamezne številke so po 1 L. V inozemstvu 12 L letno. — Odgovorni urednik: Josip Ribičič. — Uredništvo se nahaja v Trstu, ulica Fabio Severo 25. - Uprava: „Novi Rod*, Trieste - San Giovanni, Casella postale. Upravnica za Jugoslavijo: Milica Prunkov a, Ljubljana, Karlovška 21. Last in založba »Zveze slovanskih učiteljskih društev* v Trstu. ....................... Tisk tiskarne »Edinosti* v Trstu. ........-............... NOVI ROD LETO IV. V TRSTU, Junij 1924. ŠT. 9. Jurček in strašilo na polju. O, dedek, kuni, kaj vam je prišlo na um? Po noči, po dnevi, ob solncu, deževju, ob suši, v nalivi, stojite na njivi . . . „0, Jurček, bedak, saj sem res siromak! Pa se nič ne bojim: tu na straži stojim, da zajci in vrane, da miši, podgane, koruze ti zlate pustijo kaj zate: s česa bi mamica žgance vmešali, če zrnca ptički bi pozobali ? In kakšne bile bi božične potice, spečena iz slame, namesto pšenice ?“ Vera Albrechtova. ©©00 Naše kokoši. Naša kokodajsa stopa po dvorišču, vrtu in strnišču kakor gospodar. Druga kokodela le napotje dela; vedno v veži skače, draži staro mače, da sovražno gode. Tretja ljubka piška, majhna kakor miška; moja ljubica. Z roke zoblje zrna, nje očesca črna zro tako milo, kot da bi jokala .. . Ej, le piška mala vedno moja bo! Tone Seliškar. 9. TRESKA Sl SKUJE SREČO. Komar je krožil nad mestom in vprašal: «Kam sedaj?» «Do prvega smetišča me nesi. Tam se posloviva!» je odgovoril Treska. Komar je ubogal in odložil Tresko na prvem smetišču. «A kje so ljudje, debeli in mladi in rdečelični?« je vprašal. «Povsod!» je odvrnil Treska. «Skozi vsako okno prideš do njih. Ako podvizaš, se še dodobra napiješ njihove krvi!» «No, pa srečno!» je zabrenčal komar in odletel na delo. «Pozdravljen!» je odzdravil Treska in se zaril v smetišče. Tam si je pripravil udobno ležišče, poiskal čist papir in pisal nanj svoje spomine. Minilo je leto in dan. Zaprašeni kot v stari, razdrapani staromestni hiši je spet oživel. Trume bakcilov so prihajale iz vseh delov sveta in pokrile smetna tla. Nepregledne so bile vrste teh romarjev. Vsi so si bili podobni kakor jajce jajcu. Le tu pa tam se je izvzema! kak tovariš, večji in postavnejši od drugih. To so bili zastopniki raznih stanov, narodov in mest. Nosili so bandera, na katerih so bila napisala razna imena. Valile so se trume zborovalcev ves večer in dobršen del noči. Šele ko je ura odbila dvanajsto, je bilo romanja konec. Tedaj je vstal dostojanstvenik, ki je pred letom dni čital oporoko kraljeviča Tenkopraha in dejal: «Pozdravljeni zborovalci! Pozdravljen mogočni, nesmrtni rod! Zbrali smo se, da si izvolimo kralja, kajti rod brez glavarja, je slab rod, država brez vladarja — slaba država! Naj stopita pred zbor oba kraljeviča, da nam poročata o svojih izkušnjah in obrazložita nabrane modrosti. Kraljevič Igla naj prvi govori.« Vse je bilo tiho, nihče se ni oglasil. «Kraljevič Igla! je ponovil dostojanstvenik glasneje. «Kraljevič Igla je umrl! Junaške smrti je umrl! Bojeval se je s solncem!» se je oglasil tenek glas iz kota. Govornik je obrnil oči navzgor in dejal s tresočim glasom: «Slava tebi, kraljevič Igla! Umrl si za svoj rod. Vstanite, da počastimo njegov spomin!» I i 'P/K In zborcvrlci so vstali. Govornik je spet ravno pogledal in več ni bil razburjen, ko je nadaljeval: «Tedaj naj se oglasi kraljevič Suhec, da ga kronamo; kajti on je sedaj edini prestolonaslednik. A še prej naj nam pove svoje doživljaje, kakor je bila želja pokojnega kralja. Kraljevič Suhec, oglasi se, da vidimo tvoje kraljevsko telo, da slišimo tvoj glas!» A kraljevič Suhec se ni oglasil. Pač pa je vstal Treska in dejal: «Prosim za besedo!» «Govori!» je velel dostojanstvenik. «Bratje bakcili!» je govoril Treska. «Kraljeviča Suhca ni več! Umrl je ob moji strani. V solzah sem plaval, ko sem mu zatisnil kraljevske oči. In bil bi umrl žalosti, da me ni vezala dolžnost živeti za to, da vam to poročam. Umrl pa je od samega pomehkuženja! Enkrat samo je šel v človeka, pa je koj zbežal! Zasmilil se mu je in nikoli več ni hotel vanj! ,Kar ti pojdi namesto mene, ljubi moj Treska!' mi je dejal. Čakal je zunaj, medtem ko sem jaz hodil v ljudi, proučeval njih navade, precenjeval njihove moči in sploh nabiral izkušenj za svojega gospodarja. Ali bodi kakorkoli — kraljevič Suhec je bil dober gospod, predober — škoda ga je. Vstanite, da počastimo tudi njegov spomin!» Ali zborovalci niso hoteli vstati. «Če je ljubil človeka, našega sovražnika, ni bil našega rodu in ni vreden sponiina!» so dejali. Treska se je razveselil teh besed, a na obrazu tega ni pokazal. Zavil je oči in dejal: «0 kraljevič Suhec, na slabo pot si zašel! Saj sem ti vedno pravil: ,Rod bakcilov ne bo zadovoljen s teboj!' A kako bo hlapec učil gospodarja? Hlapec mora ubogati! In tvoj hlapec Treska te je slušal in pridno nabiral modrosti zate!» Razgrnil je papir in si obrisal solzo vanj. «Kako mu je bil zvest!» so zašepetali zborovalci, ko so to videli. Treska pa je globoko vzdihnil in prečital svoje spomine. Napisani so bili tako, da je vse to on sam doživel, sam proučil. Ko je prečital, je še dostavil: «Iz vsega tega spoznaš, o mogočni rod nesmrtnih bakcilov, da je naš na j večji sovražnik — solnce! Izogibaj se ga povsod, zakaj presilno je, neizčrpne so njegove moči. Drugi naš sovražnik je čisti zrak. Tudi tega se izogibaj — a ne tako kot solnca. Tretji naš sovražnik so bela telesca v človeški krvi, ki nas napadajo zahrbtno in v velikih množinah. To so živa bitja, ki žive samo zato, da nas uničujejo. Teh pa se ne boj, če tudi je vsako telesce močnejše od vsakega največjega bakcila. Ne boj se ga, ampak pomisli, da je nas mnogo več. Ne napadaj telesca posamič, ampak v družbi! — Še so v človeškem telesu neprijatelji, ki bi nas radi ugonobili, a vsi so premagljivi, če bo vladala edinost med nami. Bodimo edini in nobena sila tega sveta nas ne bo premagala! O, mogočni rod, najmanjši naš sovražnik pa je človek! On gre svojo pot in se ne meni za nas. Njegov napuh mu ne dovoli, da bi verjel v naše moči. Še ko ga vsega prevrtamo in mu raztrgamo drobovje na drobne kosce, ali izpremenimo njegova pljuča v gnoj in njegove kosti zdrobimo v prah, — še tedaj ne verjame v rod bakcilov, ampak se zanaša na svoje moči. O bratje, ali ste že videli kedaj od nas napadenega in umirajočega človeka, ki bi bil priznal: .Uničili so me bakcili'? Ne, ampak še v zadnjem hipu pravi: „Ozdravel bom! Premagal bom bolezen!" Torej človeka nas ne sme biti strah, zaradi napuha, ki ga je poln. O mogočni rod bakcilov! To so modrosti, ki sem jih po svetu nabral za nesrečnega kraljeviča. Napisal sem jih, še predno je umrl. Ko sem mu jih prečital, mi je dejal: .Preljubi Treska! Jaz umiram in tvoji spomini mi ne morejo več koristiti. Naj koristijo tebi! Saj si jih ti nabral! Stopi pred zbor in povej, naj izvolijo tebe za svojega kralja, kajti nobeden si še ni nabral to- liko zaslug za svoij rod, kakor ti!' A jaz sem odgovoril kraljeviču: ,0 kraljevič! Hlapcu pristoji ponižnost. Zatoi se ne bom vsiljeval! Tudi mi ni do kraljevskih časti! Pred zborovalce stopim in sami naj odločijo. In tako naj se zgodi! Presodite in volite!» «Živio Treska, živio! Treska naj bo naš kralj!» so zaorili navdušeni bakcili. «Mir, mir!» je skušal dostojanstvenik pomiriti zborovalce. Sam bi rad kraljeval, zato je hotel še govoriti. A zborovalci so bili kakor pijani od navdušenja in niso hoteli odnehati. «Treska naj zasede prestol! Pripravite prestol za novega kralja!» In tako se je zgodilo, da je Treska postal kralj vseh bakcilov. Pripravili so mu prestol, položili na glavo kraljevsko krono in pokleknili predenj. «Ukazuj nam, mogočni kralj!» so zaprosili. In Treska je ukazoval! Prvi njegov ukaz je bil, da obesijo dostojanstvenika na nit, ki je visela s pajčevine na stropu. LETNIK 4. «Zata, ker ni sklonil kolena pred kraljem, ki ga je rod izvolil! Pregrešil se je proti postavam našega rodu!» Tako je govoril Treska in vsi podložniki so občudovali njegova modrost. i ( «Milost!» je prosil dostojanstvenik in silno otepal okrog sebe. A bak-cili so ga zgrabili in kmalu mu je zadrgnjena nit vzela življenje. Visel je nad zborovalci za svarilo. © © © © FR. MILČINSKI: IGRICA O VESELI NALOGI. (Nadaljevanje in konec) ANICA pride med petjem, se prikloni vprašaju. VPRAŠAJ se prikloni njej in se ji umakne, OSMICA stopi na njegovo mesto, VPRAŠA) se s poklonom urne v svojo mesto. Ko je račun rešen in postavljen tako: 2 X 3 + 8 = 14, ŠTEVILKE in ZNAMENJA (se postavijo spred. Ploskajo v taktu in pojo.) Bravo, Bravissimo! To je izborno šlo, Hoja hej, hoja hej, Kaj bo pa zdaj ? (Stopijo nazaj v stari red) VILA. Četa vesela se Loti se dela mi, Hoj hej, hoj hej, hitro naprej! (Čita počasi.) 4X2 H- ? = 13 (Igra številk in znamenja kakor prej.) ŠTEVILKA in ZNAMENJA. Čela vesela se Lotimo dela vse, Hoj hej, hoj hej, hitro naprej 1 PbTICA (pride med petjem in z Vprašajem igra kakor zgoraj. Ko je račun postavljen: 4X2 4- 5 = 13, se ves račun prikloni.) ŠTEVILKE in ZNAMENJA. Bravo bravissimo! To je izborno šlo. Hoja hej, hoja hej, {Stopijo nazaj v stari red.) VILA. Četa vesela mi, Loti se dela mi, Hoj hej. hoj hej, hitro naprej! (Govori.) Še en račun imamo, la je najbolj težak. (Čisto počasi.) 1 X 7 + ? = 9. IMENOVANE ŠTEVILKE in ZNAMENIA (se postavijo v red.) ŠTEVILKE in ZNAMENJA. Četa vesela se Lotimo dela se, Hoj hej, hoj hej, hitro naprej! DVOJKA hoče stopiti iz vrsto, da se postavi na mesto VPRAŠAJA. TROJKA ji da znamenja, naj ostane kjer je in se trojka postavi na mesto VPRAŠAJA, tako da stoji račun takole 1X7 -1-3 = 9 ŠTEVILKE in ZNAMENJA (se smejejo in ploskajo.) Bravo bravissimo! To je izborno šlo, Hohoho 1 hohoho ! Hohohoho! ANK.4 (vstane od naloge in si začudeno ogleduje v računu Trojko.) 1^7_|_3 = 9? Prosim, ali je to prav? 7 f 3 vendar ni 9! Ti Trojka si se zmotila, Dvojka mora semkaj! ŠTEVILKE in ZNAMENJA (se smejejo.) DVOJKA (vstopi z običajno igro v račun.) VILA. Dobro, Anka, prav dobro ! Veš hudobne niso številke, toda včasi so razposajene. Zdaj so te nalašč preizkusile, pa si sijajno prestala izkušnjo. Pokazala si jim, da že znaš misliti s svojo glavo. — In sedaj. Anka, je tvoje in naše delo končano! Treba je, da se poslovimo. ANKA. Ali res že greste? Prosim nikar! dolg čas mi bo za verni! VILA. Resnično dolg čas? Nas ne boš več zmerjala, kako smo zanikarne in puste ? ANKA. Nikoli več — to vam trdno obljubljam! Tako mi je hudo, ko me zapuščate! ŠTEVILKA in ZNAMENJA (se gnetejo okoli Anke in jo božajo.) Ljuba Anka, naša, naša, naša! VILA. Če nas boš res imela rada, nas boš lahko videla vsak dan. ANKA (vesela.) Ali je mogoče? VILA. Vsak dan nas boš videla v računici in v svoji nalogi. ENOJKA. Da 1 In te prosimo, da nas boš z ljubeznijo pisala. Me smo lepe! VSE ŠTEVILKE. Lepe smo! Da nas ne boš pačila! DEVETICA (s špičaslim glasom.) Posebno name pazi! ANKA (se rokuje in poljubuje z vsemi in briše solze.) VILA. In zdaj zapojte za slovo! ŠTEVILKE in ZNAMENJA (odhajajoč pojo.) Majhna le je naša četa, Pa je vladarica sveta i. t. d. ANKA (jih pozdravila.) Z Bogom! VILA (odide zadnja za svojo četo.) ŠESTI PRIZOR. ANKA (sede žalostno za mizo.) Ni jih več tako ljubeznjive so bile in kratkočasne — nikoli, nikoli jih ne bom pozabila! — Oh, zakaj ste me zapustile? (Nasloni glavo v roke in ihti.) (Kratek odmor.) SEDMI PRIZOR. BREDA (napravljena za izprehod, odpre hitro vrata.) Anka mi gremo! Ali si spisala nalogo? — Glej jo — ali spiš? (Stopi bliže.) ANKA (se zdrami.) Ti si? —moja naloga? Seveda, naloga je gotova? — Ti ne veš, Breda, računske naloge so sploh najimenitnejša reč na svetu! BREDA. Kaj ne da! —Pa mi povej zdaj —le po pravici, ali so tudi ime-nitnejše od čokolade in od šartlja ? ANKA. Tudi! OBE (se prisrčno zasmejeta in odhitita.) (Zavesa.) PRIPOMBA. To igrico lahko igrajo tudi sami dečki. Tedaj zamenjata Anko in Bredo šolarja Peter in Pavel, namesto vile pa nastopi kralj broje v. Besedilo PEVSKIH TOČK se prilega pesmim, ki se za klavir prirejene nahajajo v Pavčičevem „Klavirskem albumu za slovansko mladino" pod šl, 16, 24, 44, 57 in 62. © © ® © Rižna polja na Japonskem. (Po A. M. Karlinu.) Kar je nam kruh, to je Japoncu riž. Hrani se ž njim zjutraj, opoldne in zvečer. Za zajtrk ga je mešanega s surovo bučo ali redkvijo, opoldne mrzlega ali politega z vročo vodo ali s čajem, zvečer kot prikuho k pečeni ribi. In vedno poplakne Japonec skodelico iz katere je zajemal svojo vsakdanjo hrano; poplakne jo z vodo ali s čajem. Nobeno zrno se ne sme izgubiti po nepotrebnem, kajti Japoncu je riž dar božji. Otrokom, ki so še nerodni v držanju paličic (Japonec se poslužuje pri jedi paličic namesto vilic ali žlic) in jim padajo riževa zrnca na obleko, grozi mati, da se bodo izpremenili v govedo, ako ne bodo bolj častili sveto hrano. Ob velikih praznikih da- Japonka kuha priljubljeno rižno potico, rujejo bogovom velike trde pogačice zgnetene iz neke posebne vrste riža, ki ga poznajo samo na Japonskem. — Na vsakem Japonskem rižišču (rižna polja po žetvi) vidimo jeseni visoke snope, ki stoje kakor beli vojaki na straži. To je neuporabljiva riževica (slama), ki se ne more uporabiti ne za izdelavo debelih vrvi ne za kritje slamnatih streh. Puste jo na polju, da segnije v deževnih jesenskih dneh in se pozneje uporabi kot gnojilo. Tam ostane vso zimo, do aprila. Po zimi so rižišča prava močvirja, ki se motno in neprijazno blešče. Ali ko se prikaže aprilsko solnce, privleče Japonec iz svojih shramb bele lesene sodčke jih napolni z gnojnico in jih odpelje na polje, da pognoji svojo zemljo. Po par dneh, ko se je zemlja dobro napila gnoja in tako postala gnoj-ničasta, se japonski poljedelec odpravi z volom orat. Noge se pri tem delu udirajo njemu in voliču do kolen v močvirnata tla, a Japonec se za to ne meni, ampak dela neumorno dan za dnem od jutra do večera. Ko je polje izorano, se vanj presade tanke rastlinice, ki se goje na posebnih poljih in ki izrastejo iz rižnih zrn. To se godi navadno šele koncem maja, kajti čeravno leži mesto Tokio na isti zemljepisni širini kot Rim, je Japonska vendar mnogo mrzlejša od Italije. Ko so rastlinice dovolj močne, se odpravi vsa poljedelčeva rodbina na polje. Mati, sestra, svakinja, otroci — vsi pomagajo, vsi presajajo šopke rižnih rastlinic (od 6—8 bilk skupaj). Mnogokrat slave to delo pijoč „sako“ (rižno vino) in proseč boginjo Inari za obilno žetev. Ker delajo otroci sami zase in pri delu zaostajajo za drugimi, se večkrat dogodi, da pade mal otrok in se zaduši v močvirnati zemlji. — Ako dežuje se Japonecpri delu ogrne s slamnatim'plaščem, ki si ga zveže okrog vratu ; na glavo pa da slamnat klobuk, ki ga obvaruje pred dežjem, kakor mal dežnik. Sredi junija začno deževni dnevi, sredi julija do septembra pa neznosna, a rižnemu polju koristna vročina. V tem času morajo otroci hoditi na polje nabirat škodljive žuželke in mrčes, kmet pa plet. — V septembru so bilke močne in kjer je spomladi bilo močvirje, se razpro- Hči japonskega poljedelca v delavski obleki, stira sedaj lepa zelena preproga, ki valovi v vetru kakor naše žito. A prvi dnevi septembra so na Japonskem dnevi groze : v teh dneh se skoro vsako leto dvigne preko dežele silen vihar „tajfun“, ki lomi bilke in pritisne klasnice k tlom. A če tajfunu ne sledi dolgotrajen dež, se polje kmalu spet opomore. Koncem septembra je žetev. Rižno polje se požanje, klasje odreže od klasnice, ki se na polju plevša (zrna se izluščijo iz plev), zrna se spravijo v velike lesene posode, kjer se obdelujejo z djbelimi lesenimi poleni, da postanejo lepo bela in svetla. V starih časih so na Japonskem dobivali vojaki in uradniki svojo plačo v rižu in ne v denarju, in najemnina za polja se še dandanes plačuje z rižem. Iz riževice spletajo debele vrvi, ki se ob novem letu pritrde pred durmi na steno, da zadrže hudobne duhove, ki silijo v hišo. Najpriljubljenejša , J -i .3.,' JI ' ’ boginja Je Japoncu boginja riža: Inari. Njej služijo bele lisice. Kogar boginja vzljubi, temu da denar ali ključ zlate zakladnice, ki jo varujejo bele lisice. Plevšanje. — V ozadju rižišče. © © © © IVAN ALBREHT: Kako je bilo nekdaj in zakaj ni danes več tako. To je bilo v tistem kraju in takrat, ko je Bog imel še kmeta rad. Pa je bila kmetija od gore do gore, a kar je bilo vmes, samo ravno polje. Reka medena in potok strden, iz studencev kipelo je vino. To je bilo takrat, ko je Bog imel še kmeta rad. Dobro je bilo tedaj ljudem, brez trpljenja so živeli in v izobilju so imeli vsega, česar so si le mogli želeti. Delali so zgolj za kratek čas, brez znoja. Vsi so bili eno in lepo so živeli med seboj. Sovraštva niso poznali, ne zavisti, ne jeze in ne žalosti. Drevje je rodilo stoteren sad, žito je delalo klasove po pet pedi dolge in iz vsake smreke se je cedilo samo suho zlato. Visoka so bila takrat drevesa, visoka do oblakov in še čez. Pred hišo je rastla smreka, vsako leto je vzrastla za dva moža visoko in je dajala senco stoterim ljudem naenkrat. Veverica je skakala v vrhu, pa je prišel hlapec in joi je ustrelil naravnost v srce. Omahnila je in se je prekopicnila, toda pretekel je dan in pol, predno je padla na tla. Tako je bila visoka smreka pred hišo. LETNIK 4. Njive, to so bile res njive tam in v tistih dneh! Ako je bil hlapec mlad in golobrad, ko je zastavil plug, je bil že možat in bradat, predno je prišel z eno samo brazdo do kraja. Kjer se je pasla drobnica, je bilo tri dni hoda na vse strani belo samih ovac. In krav šele, krav! Mleko so zlivali v jezero, po mlečnem jezeru pa so venomer čolnarili pc trije hlapci in so s korci posnemali smetano. Surovo maslo so potem delali v takih pinjah, da je moralo devet moških dvigati motoček, pa vseh devet skupaj je bilo komaj taki teži kos. Ko so nekoč topili maslo, se je prevzela mlada dekla in je dejala, da mora biti lepa kakor jutranje nebo. Prevzetna se je hotela kopati v maslu in je skočila v lonec, pa je naenkrat izginila. Dolgo so jo iskali, toda lonec je bil tako ogromen, da je niso mogli najti v njem. Šele črez leto in dan je gospodinja opazila v maslu mušico, pa jo je prijela in je potegnila deklo na dan. «J oj, ti uboga reva, kako je po neumnem končala življenje,* je vzdihnila gospodinja, dekla pa se je zasmejala: «Saj nisem res tako neumna, da bi umirala, dokler je še dosti masla pri hiši!» «Križ božji!» se je prestrašila gospodinja in vsa družina je drla skupaj. «Kaj si počela v maslu leto in dan?» Tedaj se je dekla vsa izpremenjena zavzela: «Kako ste čudni vsi skupaj zdaj! Saj sem bila le pod stekleno goro, Tam kjer raste živo drevo. Še po tisti trati sem hodila, ki jo je zlata rosa rosila. Tudi na takem vrtu sem bila, kjer zorijo zlata jabolka. Joj, pod tisto skalo sem sedela, kjer je rajska ptica pela. In bila sem na polici, kjer sedita dve sestrici. Ena šteje vse ljudi, ki so kdaj na svetu bili, druga šteje vse ljudi, ki jih še na svetu ni. Zdaj vam pa pravim lahko noč, da pojdem prvi sestri na pomoč.» Komaj je dekla izgovorila zadnje besede, je že ni bilo več. Tedaj se je družina v strahu razbežala po svetu na vse strani. Vsakteri je tekel, dokler so ga nesle noge, kjer pa je kdo obnemogel, si je oddahnil in si je postavil domačijo po svojih močeh ter je jel kmetovati na svojo pest in živeti in delati, kakor je vedel in znal. Nekateri so bili močnejši in so si obdržali več zemlje, slabotnejši so jo dobili manj, nekateri pa že celo prav čisto nič. Tako je nastala med ljudmi nevoščljivost, ki je prinesla gorje in nesrečo na svet. Odsihmal so prenehale tudi vse dobrote, kakršne je imela tista kmetija, ki je segala od gore do gore in kolikor daleč so nesle oči, vse samo polje. © © © © R N C A Pisava v starem veku. V starem veku ljudje niso poznali papirja, Pisali so na svežo opeko, ki so jo potem pekli na solncu, da se je strdila in ohranila, ali pa so pisali na stene in zidove, kakor so to delali stari Egipčani. Tudi je bila pisava v starem veku kaj različna od naše. Stari Egipčani so namesto črk risali razne znane predmete, katerih vsak je značil posebno črko. Taka vrsta pisave se imenuje hiroglif. Egipčani so za črko «a» vklesali podobo orla, nogo za «b», kačo z rogom za «f», roko za «t» itd. Na hiroglifih vidimo večkrat tudi podobe ljudi. To ima svoj pomen. N. pr.: mož, ki dviga roke, pomeni «mQlitev». Takih hiroglifskih plošč je vse polno zakopanih v Egiptu, posebno v starih grobovih, ki so se v suhem peščencu in v nevlažnih tleh čudovito dobro nepokvarjeni ohranili. Alkoholne pijače. V vseh opojnih pijačah t. j. v žganju, vinu in pivu je strup alkohol, vendar jih ljudje zelo radi vživajo. Če jih zebe, pravijo, da se morajo s pijačo ogreti. Kadar jim je vroče, se z njo hladijo. Ako so zaspani, pijejo, da lažje bedijo; ako pa ne morejo spati, pravijo, da je treba piti, potem se lahko spi. Pijejo, če se poslavljajo prijatelji, in pijejo, če se zopet snidejo. Pije se ob krstu, ob birmi, ob poroki, ob pogrebu, ob sklepanju kupčije, v žalosti in veselju. — Ob vsaki priliki je treba piti in zopet piti! To je zelo grda in škodljiva navada, kateri je vzrok to, da spravijo opojne pijače človeka v neko prijetno duševno razpoloženje, preganjajo dolgčas in skrbi ter lajšajo bolečine. Vsled tega človek zelo rad sega po njih in se jim kmalu tako privadi, da se jim ne more več ustav- ljati, postanejo mu potreba; z vedno večjo silo teži po vžitku, katerega mu daje strup ■— alkohol, ki je v teh pijačah. Brez alkoholnih pijač človek več prenese in lažje dela. To so potrdile mnoge noskušnje, katere so napravili z ljudmi, ki so delali naporna dela brez vsake opojne pijače. Inženirski poročnik Miiller na Nemškem je dobil več kot stokrat častno nagrado prvega mojsterstva v raznih tekmah. Vse ga je občudovalo. Ljudje bi radi vedeli, odkod ima toliko moč, tako izborne živce, tako varne roke. Spisal je nalašč knjižico, kjer opisuje, kako si je pridobil tako izredno moč in spretnost. V tej knjižici pravi; »Alkoholne pijače ustvarjajo slabotne može. Kakor sem sicer močan, vendar sem skušal sam na sebi, da sem manj sposoben za telesno in duševno delo, ako sem spil le pol steklenice piva ali pa kozarček žganja. Ni me sram povedati, da po navadi pijem le vodo, včasih tudi pomešano z malinovcem ali citrono, in namesto vina, piva in žganja, pijem mleko in poleg tega majhno skledico kave na dan. M. Vas junakov. Na Angleškem se nahaja nekje vas, po imenu Eyam: vrh zelenega griča mala cerkvica, ob vznožju skupina prijaznih hišic. V tej vasi je živel pred 250 leti pastor (protestantski duhovnik) William Mompesson. V tistem času je razsajala po Londonu strahovita kuga. Ker je bila vas Eyam od glavnega mesta Angleške oddaljena preko 150 km, so bili prebivalci te vasice prepričani, da se kuga ne bo zanesla med nje, Ali mali nevidni kužni bakcili, ki povzročujejo kugo, se razširjajo na vse mogoče načine, In tako se je zgodilo, da je prejel vaški krojač v Eyamu iz Londona vzorce raznega sukna, ki so bili okuženi. Kužni bakcili so se takoj lotili krojača, ki je v par dneh umrl. Kmalu za njim so oboleli vsi člani krojačeve rodbine in tudi umrli. Tedaj so se vaščani zgrozili in sklenili so, da se izselijo. Ali pastor jim je dopovedal, da zaneso na ta način kugo tudi v druge kraje. In junaški vaščani so se žrtvovali za svojega bližnjega: odrezali so se od sveta, zaprli cerkev in šolo, prenehali trgovati z drugimi vasmi in začeli streči bolnikom. Štiri mesece ni nikdo vedel kaj se godi v Eyamu. Vaščani so se povsem posvetili bolnikom in mrtvecem. Vsak prepir se je nehal — nesreča jih je združila, da so bili vsi za enega in vsak za vse. Smrt pa je med njimi neprestano kosila. Vas se je bila zaprla v juniju, odprla pa v oktobru 1666., ko je kuga ponehala. Ne ena rodbina ni ostala cela: od tristo prebivalcev, je umrlo za kugo 259. A žrtev junaških vaščanov v Eyamu je pripomogla, da se kuga ni razširila preko njihove vasi. Njihova ljubezen do bližnjega zasluži, da se zapiše z zlatimi črkami nele v zgodovino Angleške, ampak v zgodovino vsega človeštva. Jazbec in lisica. Jazbec in lisica ne živita v sovraštvu. Ako bi se kedaj skregala, bi jazbec bil zmagovalec. Mnogokrat živita skupaj v jazbini, ki ima dva prostora — v eni neguje lisica svoje mladiče, v drugi jazbec svoje. Večkrat se zgodi, da slede psi lisici, preženejo pa jazbeca. Srbske narodne zagonetke. Ne iz kamna in ne v lok most se spenja čez potok. (Led) * Bela je njiva, semena črna, Modra glhvica seje ta zrna. (Črke) * Brat in sestra se sledita, vedno vkup po poti gresta, drug za drugega ne vesta. (Nedelja in pondeljek) Vlekoviči vlečejo, Sekoviči sečejo, Ropotača prevrača, po krivem potoku obrača (Roke, zobje, jezik in grlo) * Glejte, le poglejte Tončka, on ima dva črna lončka, zdaj jih oži, zdaj jih širi, a zaklopcev ima štiri. (Oči in veke) * Rebra lesena pljuča platnena. (Skrinja s perilom) * Posekali so me živo, zagrebli me živo pod grivo, zdaj nosim živega spet, dokler ne bo sladek ko med (Irta in grozd) * Jaz prijel sem za laneno, a laneno za leseno, a leseno za jekleno, a jekleno za medeno. (Zvon) * Le povejte mi: Kedo je? Drugi jočejo — on poje. (Duhovnik pri pogrebu) * Mlada sem in sem zelena, bere me, kdor nima volne, kdor sc me dotakne, kolne. (Kopriva) * Ne rodi se, tudi ne umira, z mrtvo glavo pa vodo požira. (Goba) * Od hiše grem, na hišo zrem, a ko se vračam k hiši spet, nazaj obračam svoj pogled. (Sekira na ramenu) * Ženska čudna je postave, jezik ima vrhu glave. (Motika) Alojz Gradnik. K O T 1 Č E K MALIH iiiHrI PSIČEK Mrak — Se zdani psiček spat! ven zbeži. Se zbudi se odpravi zakriči: na polje hiti, „hov, hov, hov! po goščavi, treba bo na lov: zajcem sledi, Če zajca zaloti v temni samoti, zapomni si kje pogostil se je. Moselova Ana, V. r., Nadanje selo. VELIKA NOČ ODHAJA. Velika noč odhaja in delavnik prihaja, potice koščki manjši so. Toda kaj zato! Trud bo zdaj in delo, bolj dišalo nam bo jelo. Branko Mikuletič 3. r., 1. odd. v Trnovem pri II. Bistrici. POMLAD. Komaj sem čakal pomladi. Ptički gnezdijo po drevju in imajo mladiče. Lastovica gnezdi pod streho. Sploh je vse veselo. Drevje in cvetlice cveto v gozdu. Vse žvrgoli in poje, lastovke cvrčijo in žvrgolijo. Pomlad je najlepši letni čas. Mravlje in čebele si znašajo hrane za zimo. Kobilica, ki po zimi nima kaj jesti, pa skače in poje po travnikih. Pomlad se je zbudila, ptičke z juga privabila. Ptički so semkaj prileteli, v drobna gnezda so se vseli. Ptički že prepevajo, veselo pomlad oznanjajo. Otroci se v log prikradejo in drobno gnezdice iztaknejo. Zavriskajo, se smejejo, in jajčka v gnezdu štejejo, Ker se pa nič ne učijo, v šoli kak «kec» dobijo. Milan Orel, 4. r. v 'Dutovljah. MRAVLJA. Nekega dne sem opazovala na našem dvorišču tri mravlje, ki so skušale spraviti mrtvega hrošča v malo luknjico v zidu, približno dva centimetra od tal. Marljivim Hvalicam je večkrat padlo breme na tla, pa vendar se jim je po dolgem trudu posrečilo spraviti hrošča v luknjico. Mravlje nam dajejo dober zgled delavnosti in vstrajnosti, Jožefa Marcova, Ajdovščina, 5. š l. NAŠA NOVA PESMARICA. V novi pesmarici so zelo lepe pesmi. Velja 4 L. Pesmi so uglasbili: Adamič, Kogoj, Grbec, Pahor, Venturini itd. Tudi jaz sem kupila pesmarico. Grbčevo pesem že nekateri poznajo; imenuje se: «Kralj kraljico vpraša». Jaz pa znam ludi neko drugo pesem, ki se imenuje «Trobentica». Naučile smo se še eno in sicer: Starček roma na goro». Včeraj pa smo pele živahno Adamičevo: «Jurjevanje». Flegova Bazilija, 4. r. v Skednju. MOJ