0MLAD1NA GLASILO NARODNO-RADIKALNEGA DIJAŠTVA □ SHOD NAPREDNEGA SLOVANSKEGA DIJAŠTVA V PRAGI OD 24. DO 30. JUNIJA 1908 □ hipolit boczkowski: RAZVOJ SLOVANSKE MISLI □ v. ZALOKAR: GLASOVI O JUGOSLOVANSKI VZAJEMNOSTI □ LISTEK • ■; / □ PONATIS DOVOLJEN LE Z NAVEDBO VIRA |-| □ IZHAJA VSAK MESEC □ STANE LETNE 4 KRONE; ZA DIJAKE 2 KRONI; POSAMEZNA ŠTEVILKA 40 VIN. □ O DOPISI NAJ SE BLAGOVOLE POŠILJATI UREDNIŠTVU NAJKASNEJE DO 20. VSAKEGA MESECA V LJUBLJANO NA BREG ŠT. 12 □ LE FRANKOVANA PISMA SE SPREJEMAJO O UPRAVN1ŠTVO JE V TISKARNI J. BLASN1KA NASLEDNIKOV V LJUBLJANI, BREG ŠT. 12 □ □ REKLAMACIJE SO POŠTNINE PROSTE, ČE IMAJO NA naslovni strani pristavek ..reklamacija*1 in če so odprte □ □ zaradi rednega POŠILJANJA JE NATANKO NAZNANITI NASLOV IN BIVALIŠČE TER VSAKO 1Z-PREMEMBO BIVALIŠČA □ □ OBLASTEM ODGOVOREN MIHAEL ROŽANEC O IZDAJA EKSEKUTIVA NARODNO-RADIKALNEGA DIJAŠTVA □ TISK J. BLASNIKA NASLEDNIKOV □ ŠTEV. 4. LJUBLJANA, MALI SRPAN LETO V. fe® '1908 RAZNO. Prihodnja številka bo namenjena predvsem tt- abiturijentom! Poglavje o značajnostl. Našemu listu je očital novomeški ravnatelj Fr. Brežnik, da vzgojuje neznačajnost. Naš urednik je v zadnji številki to grdenje našega lista stvarno zavrnil. Da pa gospod ravnatelj kot oseba ni bil ravno najpripravnejši izdati ono okrožnico, naj izpričuje naslednje pismo, ki smo je prejeli, ter je po zadobljenih vsestranskih informacijah v naslednjem brez komentarja priobčujemo. »Cenjeni tovariš urednik! Novomeškemu ravnatelju Fr. Brežniku si v svojem odprtem pismu prestvarno in preresno odgovoril. Po mojem mnenju je mož že zdavnej zgubil pravico do takih odgovorov. Okolnosti, pod katerimi je postal ravnatelj, jemljejo Brežniku pravico odkritega in mirnega srca soditi o značajnosti drugih, oprostijo pa tudi od njega napadene takih odgovorov kakor je Tvoj. Brežnikje postal ravnatelj, ker je prelomil svojo službeno prisego. Bil je v Ljubljani učitelj sina deželnega predsednika Schvvarza. Ta sin pa ni bil posebno svetla luč. To na sebi ni nič hudega, ni pa bilo lepo, da je njegov oče vkljub temu želel, da prinaša sinček domov le najboljše rede in spričevala. Tedanji profesor Brežnik je željo dobro razumel in je fantiča pred vsemi drugimi izredno protežiral. Sel je pri tem tako daleč, da mu je pomagal celo pri šolskih nalogah. Ko pa je Brežnik naloge popravljal že z rudečo tinto in pridno črtal ter podpisoval slabe rede dijakom, ki niso običajno bili sinovi predsednika deželnega Šolskega sveta, je pri Schvvarzovein zvezku pomočil pero v črnilo in mu ž njim večji del napak'— in teh je kar mrgolelo — popravil, potem formalno načrtal nekaj napak z rudečo tinto, potem pa zapisal dober red. Kako je kvalificirati tu postopanje c. kr. profesorja Brežnika, to ni težko pravno vprašanje. Kmalu nato'je postal gospod profesor — ravnatelj novomeške gimnazije. Schvvarz pa je »zaslužnega šolnika" prehitro nagradil. Kajti za sinčka so napočili slabi časi. Celo v nemščini mu je šla pri nemško-nacionalnem profesorju tako slaba, da ni mogel izhajati. Kmalu gaje moral Schvvarz poslati v znani »refugium", v jezuitski gimnazij. In glejte, zdaj si upa Brežnik z ravnateljskega stolca brati »nravno-verske" levite „Qmladmi“. Tak človek naj vzgaja, tak človek naj čuva nad značaji! Predtzna smelost je, če si upa trditi 011, da vpliva naša »Omladina" slabo na značaje! Klerikalni napadi na »Tabor.« Društvo »Tabor" je izpostavljeno v zadnjem času nesramnim napadom od strani klerikalnih listov. Posebno »Slovenec" laže najgorostasnejše laži, tako da se dostikrat čudimo, odkod vzamejo »Zarjani" in drugi nezarjanski klerikalni dopisuni Slovenčevi iz Gradca toliko fantazije. Umevno je, da je vsaka beseda, ki so jo zapisali, laž. Posebe notica v številki od 17. junija je tako zlagana, da smo kar ostrmeli. Društvo »Tabor" kot tako, kakor tudi nobeden njegov član ni imel nikoli kakoršnihkoli stikov z nemškimi dijaki, tega, mislimo, da ni treba posebe povdarjati. Zelo veseli bodemo, če nam pridejo ti lažnjivci z dokazi. — Nam je ljubo, da se klerikalni študent, da rabimo besedo Slovenčevega žanra, tako jezi na »Taborjane", kajti znano je, da jašemo, če psi lajajo. Mislim, da je to psovanje in obrekovanje najjasnejši dokaz, kako presneto se nas boje — obenem pa služi takšna nepoštena polemika zarjanska kot dobro agitačno sredstvo za nas: vsakdo se mora studom obrniti v stran od teh ljudi. SHOD NAPRED. SLOVANSKEGA DIJAŠTVA V PRAGI 24.-30. JUNIJA 1908. Jubilej prvega slovanskega shoda (1848) je našel slovanske narode pri novem delu za slovansko misel. Smemo konstatirati, da je to delo splošnejše in pozitivnejše, da zadobiva slovanska vzajemnost vedno konkretnejšo in vedno obsežnejšo vsebino; trdimo tudi lahko, da je uničen stari panslavivem, „das struppige Karyatidenhaupt“ ga je imenoval sloveči sovražnik Slovanov Bismarck, in da se počasi uresničujejo angleške besede „the Slaves comes“. — Panslavizem se je umaknil neoslavizmu — a poleg tega novega slovanstva, ki mu delajo pot slovanski politiki, je proglasila slovanska napredna mladina novo geslo, nov temelj vzajemnega dela v ideji kulturne vzajemnosti napredne slovanske generacije. Slovansko dijaštvo je izločilo vse one elemente, ki vsled nesoglasja nazorov in potov otežkočujejo slovansko delo, ker je spoznalo, da je za skupno dosego skupnega cilja potreben tudi skupni temelj in enotna organizacija. Slovansko dijaštvo more z vspehom stremiti za velikim ciljem slovanske kulturne enotnosti le na podlagi napredne ideje, ki načelno odklanja kakoršnokoli nadvlado poedinca, naroda, razreda, spola nad drugim, ki uči popolno toleranco v vprašanjih duševne samoizobrazbe posameznika. Ta programatična točka slovanskega dijaškega shoda je združila v bratskem delu sinove Poljakov in Ukrajincev, Hrvatov in Srbov, Belorusov in Rusov. Na tem temelju se je pričelo ž zgradbo vseslovanske dijaške organizacije. Pot, ki si jo je začrtalo slovansko napredno dijaštvo na tem svojem prvem shodu, se loči od one, ki jo meri neoslavizem slovanskih politikov Hribarja, Kramafa, Hlibovickega; slovensko napredno dijaštvo pa jo hoče hoditi ne kot nasprotnik vsake druge temveč kot popotnik, ki je prepričan, da je njegova cesta potrebna in vredna, da se jo hodi. Slovenski protektorat našega shoda je nekako izraz tega mišljenja: poleg velezaslužnega slovanskega politika Hribarja si je izbrala slovenska sekcija predstavitelja slovenskega kulturnega dela dr. Frana Ilešiča. „Svazu českoslovanskega studenstva" gre zasluga, da se je vršil ta velepomembni sestanek mlade napredne generacije vseh slovanskih narodov; za njega krasni uspeh pa si smejo lastiti zaslugo vse narodnostne sekcije, ne najmanj naša slovenska, ki je podala shodu prav informativno sliko kulturnega položaja Slovencev ter znala tudi povdarjati pomen našega naroda kot predstraže slovanskega juga. Shod ne ostane osamljen. Izrekla se je želja, da naj se po možnosti vsako leto vrši sestanek slovanskih delegatov in Slovenci bodemo poskrbeli, da se v nadaljnji bodočnosti zberejo zastopniki slovanske mladine tudi v naši Ljubljani. V nastopnih vrstah podajemo obširnejše poročilo, ki je z ozirom na čas in prostor žal le kratek pregled najvažnejših poročil in debat. Slavnostna otvoritev slovanskega shoda se je izvršila v staroslavni dvorani praškega rotovža. V velikem številu zbrane delegate vseh slovanskih narodov je pozdravil praški župan dr. Groš, ki je želel shodu kar najboljših uspehov. Tov. Tvrzicky (predsednik „Svaza českoslov. studentstva", ki je vodil predpriprave) proglašuje shod za otvorjen in govori obširneje o njegovih nalogah: dati ciljem in smotrom slovanske vzajemnosti predvsem med dijaštvom realno formo. Letošnji slov. dijaški shod je že tretji. Prvega v Krakovu 1. 1890. je policija razpustila. Ravnotako se je zgodilo drugemu v Pragi (1891). — oba sta končala brez vseh praktičnih posledic, oba sta bila vrhu vsega tudi nepopolna, ker niso bili zastopani vsi slovanski narodi. Letos je to drugače — prisrčno pozdravlja v imenu češkega naroda vse navzoče delegate. Tov. Tižek (Čeh) povdarja: Shod slov. dijašlva ima zgolj kulturne naloge in njih realizacijo. Slovansko dijaštvo je sicer mnenja, da je to prava podlaga slovanske vzajemnosti, vendar pa naš shod ne more in noče imeti namena spodkopavati tla onim delavcem na polju slovanske vzajemnosti, ki stremijo za svojimi smotri na drug način. Zato pozdravljamo bodoči slovanski kongres v Pragi, ako ostane veren principom napredka, bratstva in pravice. Delegati posameznih narodov pozdravljajo shod. V prekrasnem govoru izraža tov. J e f i m o v s k i j (Rus), delegat moskovskega društva „kneza Sergeja Trubeckega“ pozdrave moskovske univerze; za Ukrajince govori tov. Stru k, poljske pozdrave prinaša tov. Sczesny, petrogradsko vsedijaško društvo zastopa tov. Obuchovvski (Belorus), tov. Pavlu (Slovak) slavi Prago kot zibelko vseslovanske vzajemnosti. Za Hrvate govori tov. Novak, za Srbe tov. Vidovič, za Bulgare tov. Lukaš, za lužičke Srbe tov. Wenk, za Slovence tov. Pučnik. Kot vseučiliški učitelj pozdravlja zbrano dijaštvo profesor in drž. posl. Kolesa (Rusin, Lvov) v prisrčnem, navdušenem govoru, v katerem izraža svoje posebno veselje nad dejstvom, da hoče rusinsko in poljsko napredno dijaštvo roko v roki delovati za skupne kulturne cilje svojih narodov. V tem vidi poroštvo bodočega čim ožjega zbližanja sovražnih bratov v Galiciji. Na shod so došli številni pozdravi in brzojavi profesorjev, poslancev, društev. Med njimi tudi brzojavka bratskega društva „Tabor“ v Gradcu; „Slovenija“ je bila oficijelno zastopana po svojem predsedniku tovarišu S p i 11 e r j u. Shod sam pa je odposlal pozdrave protektorjem, med njimi profesorju Černemu in Karčjevu ter protektorjema Slovencev drž. posl. Hribarju in prof. Ilešiču. Pri volitvah je bil izvoljen za predsednika shoda tovariš Josip Tv rzi c k y (Čeh), za podpredsednike pa predsedniki posameznih sekcij, med njimi tov. Pučnik. Shod zboruje v plenu in v sekcijah. Zadnjih je 11: ruska, beloruska, ukrajinska (rusinska), poljska, češka, slovaška, lužičko-srbska, slovenska, hrvatska, srbska, bulgarska. Podrobna debata o posameznih referatih se izvrši na popoldanskih ločenih zborovanjih teh sekcij — za plenum se izvoli za dotičen predmet odsekov referent in določi število debatantov. I. glavno zborovanje. Na programu je važno srednješolsko vprašanje. Skrbno in vestno sestavljeni referati so ustvarili v svoji celoti skoraj popolno sliko slovanskega šolstva, na jasnosti in izrazitosti pa je ta slika pridobila stem, da so posamezni govorniki upoštevali več ali manj tudi splošni kulturni in gospodarski položaj svojih narodov. Karakteristikon te slike pa je kulturno nasilstvo, s katerim se morajo boriti posamezni narodi: Čehi, Ukrajinci v Galiciji, Poljaki na Nemškem in Ruskem, Belorusi, Slovaki, Hrvati, Srbi (v Bosni in na Ogrskem) in ne najmanj Slovenci. Zborovanje je bilo nadvse zanimivo in živahno, daleč čez določeni čas so trajale debate, z velikim interesom se je zlasti zasledovala ukrajinsko (rusinsko)-poljska debata, ki je pokazala vso odločnost mlade napredne generacije vstrajati na poti miru in sprave. Prvi referira delegat rusko-ukrajinskih dijakov tov. Zali znak: Ukrajinski narod šteje nad 30 milijonov, a nima ne ljudske, ne srednje, ne visoke šole. Vse šolstvo je rusko. Šele sedanja revolucija je vzdramila narodno požrtvovalnost: ustanavljajo se privatne ukrajinske ljudske šole. Pričakujemo da bo uspeh revolucije na Ruskem uvedel konstitucionalizem in ž njim umevanje kulturnih zahtev moderne dobe. Tov. Nazaruk govori obširno o rusinskem šolstvu v Galiciji. Akoravno je vshodna Galicija po veliki večini rusinska, se drži vlada dež. zakona iz 1. 1867., kateri pravi: kjer ni poljske šole ne sme biti otvorjena rusinska šola. Šlekticko-klerikalna večina v deželi zatira pravoslavni narod, in nasilstvo gre tako daleč, da je po mnogih krajih prepovedano hoditi otroku z dežele v mestno ukrajinsko šolo. Šolskega poduka je deležno le 18% Ukrajincev. Število Poljakov in Ukrajincev v Galiciji je skoraj enako, srednjih šol pa imajo prvi 60 drugi 5, tako da pride jedna srednja šola na 76.000 Poljakov a šele na 1/2 milijona Ukrajincev. O ukrajinskem šolstvu govori tudi navzoči poslanec dr. Trylovski. Tov. Kolada (Belorus iz Vilna) spominja na kulturno preteklost beloruskega naroda. Pred 500 leti so bili Belorusi v Pragi, tukaj se je tiskala njihova biblija, je bil izdan v njihovem jeziku litavski statut. V teku 500 let pa se je posrečdo na eni strani ruski vladi na drugi poljski žlahti zatreti narodovo samostojnost: katoliške Beloruse proglašujejo za Poljake, pravoslavne za Ruse. Šolstva beloruski narod sploh nima. V poslednji dobi pa se je začelo med inteligenco, posebno mlajšo, gibanje za ravnopravnost tega tlačenega naroda. Izdane so prve čitanke v beloruskem jeziku. O srbskem šolstvu je obširno poročal tov. Vidovič. Srbsko je imelo v 1. 1906. 20 gimnazij, 2 moški in 2 ženski učiteljišči, trgovsko akademijo, poljedelske šole, žensko gimnazijo in 9 (!) ženskih višjih šol; ljudskih šol je bilo na Srbskem 1432. Crna Gora ima eno višjo, dve nižji gimnaziji, žensko učiteljišče in višjo dekliško šolo. Na Ogrskem trpijo Srbi pod ma-žarsko .krutovlado. V Bosni in Hercegovini se nahajajo vladne in konfesionalne šole. Oboje so popolnoma nazadnjaške, v njih (posebno ženskih) vladajo menihi in nune. Analfabetov je v nekaterih krajih do 90°/o — a vendar se delajo zasebnim, od požrtvovalnih rodoljubov in društev ustanovljenim šolam največje težkoče; žal da se v podpiranju te protikulturne prakse odlikujejo tudi slovanski vladni uradniki. Tov. Leontič (Hrvat) povdarja mnogoštevilne nedostatke hrvatske šole. Na ozemlju, ki leži že skoraj izven sfere nemške ekspanzivnosti, se v šoli in uradu vzdržuje nemščina in italijanščina. Interesanten referat o za nas posebno zanimivih razmerah hrvatskega šolstva prinese »Hrvatski Djak“. Slovak tov. Pavlu oriše nečuvena kulturna nasilstva madžarske vlade. Slovaški narod stoji pod devizo mažarske svobode in ravnopravnosti, kakor jo je definiral „učenjak“ profesor Kmety, namreč kot pravico posluževati se v zasebnem, predvsem rodbinskem življenju materinskega jezika. Tej definiciji odgovarja šolstvo na Slovaškem: 3100 madžarskih šol napram 300 tkzv. slovaškim, 33 srednjih šol, a niti na eni slovaščina vsaj kot prosti predmet! Tov. Jefimovskij zahteva v imenu ruske sekcije, naj se ruska šola ponarodi, naj preneha biti državno in cerkveno vzgajališče. Tov. Poczkowsky se pridružuje tej zahtevi za ruske Poljake. Jako informativen referat je podal o slovenskih šolskih razmerah v imenu slovenske sekcije tov. Prekoršek. Naj zadostuje kratek izvleček. V tekmi avstrijskih slovanskih narodov, kateremu od njih gre prvenstvo največje kulturne zapuščenosti, smo mi Slovenci gotovo med prvimi. Smo sicer najmanjši med brati, toda kulturna nasilja, ki se vrše na nas, so absolutno in relativno največja. Na jednotnem, kompaktnem slovenskem teritoriju prebiva skoraj 1,200.000 Slovencev, ki pa so upravno-politično razdeljeni na štiri (oziroma šest) avstrijske kronovine. Le na Kranjskem imamo veliko večino, povsod drugod tvorimo „drugo deželno narodnost". Razven na Kranjskem, padamo relativno v številu: germanizacija in izseljevanje slabita narodovo moč. Jeden glavnih vzrokov in gotovo najvažnejši za to je naša šola. Ker nimamo narodnega šolstva, nazadujemo ter podlegamo kulturni in gospodarski premoči tujine. Mesto naroda imata odločilno besedo in pravico do šole cerkev in država, katekizem in nemščina sta glavni „vzgojevalni sredstvi". Na stotisočih slovenskih otrok vzdržuje vlada kulturno nasilstvo; od ljudske šole do vseučilišča se vzgaja narod v protinarodnem — torej protikulturnem duhu. In ker mu gospodarske razmere obračajo pogled drugam, ne vidi ljudstvo, kjer tiči vir in početek vse bede, ne opazi dobro premišljenega umora ki se na njem izvršuje. — Treba je pomniti predvsem eno: naše ponemčujoče šolstvo nima v bistvu tendence pridobiti nemštvu novih članov (faktični uspehi v tem oziru tudi niso tako veliki), pač pa vrši drugo, mnogo hujše delo: poneumnjuje, vceplja topost mišljenja, vzdržuje pomanjkanje vsega praktičnega smisla ter postaja tako predpogoj kulturne in gospodarske premoči nemškega življa na slovenskih tleh. Napram nemštvu se umika slovenski narod v četrto vrsto. Kratka statistika nam pojasnjuje to bolj, kakor vsak opis. Na enotni slovenski celini, na kateri živi 1,200.000 Slovencev, se nahaja v mestih in trgih nemška kasta uradnikov, trgovcev; deloma torej neproduktivnih elementov, deloma ljudij, ki so si skovali svoje ugodno ekonomično stališče iz slovenskega denarja. Nikjer skoraj ne smemo govoriti o kompaktni nemški masi — povsod je njihovo število, zlasti na deželi, neznatno. Celotno nemštvo na Slovenskem šteje (ne izvzemši nemške otoke) 100.000 Nemcev, med temi najmanj polovico renegatov. Ta numerična moč, razdrobljena in razškropljena v neznatne delce, bi morala v naravnem razvoju že zdavnaj izginiti, toda vzdržuje jo šola na Slovenskem, ki ji daje brezprimerno premoč in skoraj kultni ni monopol. V ljudskem šolstvu si je znala pridobiti svojo popolnoma nemško nacionalno šolo, katero zvesto podpira Slovencem namenjena „utrakvistična“ ljudska šola. Ta pedagogični monstrum je postal naravnost slovenska specialiteta. L. 1980. je bilo v Avstriji 1.200 utrakvističnih šol, od teh jih je pripadalo 200 t. j. 18% Slovencem. Razvijajoči se pedagoški razum je pospešil rapidno padanje tega števila toda le drugod; na Slovenskem smo pa ..napredovali", in danes ima jeden najmanjših narodov v Avstriji največ utrakvističnih šol, nad 50%! D° najzadnjega časa je bila edina pravica slovenskega naroda na slovenskih (sc. teritorijalno) srednjih šolah, da je bil (pa tudi ne povsod!) slovenski jezik učni predmet z 2—3 tedenskimi urami. Danes ima 100.000 Nemcev na Slovenskem 7 realk, 9 gimnazij, 6 učiteljišč(!!) cca 14 meščanskih, mnogo trgovskih, obrtnih in strokovnih šol. 1,200.000 Slovencev pa ima 4 utrakvistične gimnazije, 2 nižji utrakv. gimn., 1 utrakvistično komunalno realko, 1 utrakv. žensko učiteljišče, 1 slov. učiteljske paralelke, 3 slov. meščanske šole, 1 slov. ženski licej (komunalni!), 1 obrtno, še nobene trgovske šole. Kultura je torej, če upoštevamo utrakvizem takozvanih slovenskih zavodov, odmerjena v stoternem narobe proporcionalnem razmerju: stotisoč Nemcev 36 srednjih šol, 12 stotisoč Slovencev 7 s. š.!! Navzlic vsem zaprekam število slovenskih srednješolcev ni popolnoma neugodno; imamo nad 2700 gimnazijcev in nad 700 realcev. Kako vpliva šola na obisk, naj dokaže naslednja statistika: Kranjsko (480.000 Slovencev, 38.000 Nemcev) šteje 1493 srednješolcev (utrakvistične šole!); Štajersko (410.000 Slovencev, 52000 Nemcev) šteje 643 srednješolcev (le 2 nižji utrakv. gimn.!); Koroško (90.000 Slovencev) šteje 100 srednješolcev (le nemški zavodi); Primorsko (360.000 Slovencev, 19.000 Nemcev) 460 srednješolcev (le nemški zavodi!!) Srednja šola na Slovenskem je torej tudi sredstvo, s katerim se zadržuje in otežkujoče višja vzgoja slovenske mladine, je jeden glavnih pripomočkov, s katerimi se ohranjuje in množi nemški oziroma nemškurtarski uradniški element med slovenskim narodom, ker premajhna frekvenca slovenske mladine ne zadošča zahtevam po akadeiničnem izobraženstvu. Priznati moramo, da je v krogotočju germanizacije slovenskega naroda, v kulturnem nasilju nad slovenskim ljudstvom najnevarnejše orožje nasprotnika dosedanja šola. V neštetih resolucijah je narod že zahteval pravice, do danes je še ni dobil — vprašanje slovenskega šolstva pa postaja čim dalje nujnejše in brezobziren boj je potreben — ako nočemo, da bo prepozno. Za 1/2 milijona dunajskih Čehov utemeljuje vprašanje dunajskega češkega šolstva tovariš Tvrzicky. V zanimivih referatih se je nato obravnavala reforma srednješolskega študija. Tovarišica gdč. Josefyova primerja uspehe ženskega srednjega šolstva (v Pragi gimnazija Minerva in dekliška gimnazija na Vinogradih) s faktičnimi Stran 58 O M L A D 1 N A Leto V. zahtevami, ki jih stavi moderno ženstvo do višje ženske vzgoje. Nastalo je vprašanje: naj se 1i nadalje ustanavljajo posebne ženske gimnazije ali pa naj se skuša doseči koedukacija na vseh srednjih šolah. Poročevalka se zavzema, oprta na tehtne razloge, z vso vnemo za koedukacijo. Tovarišica gdč. Hruškova pa kritikuje dosedanji učni načrt ženskih licejev ter zahteva več prirodnih ved, matematike, geometrije, biologije in higijene. Kot glavni referent o srednješolskem reformnem vprašanju poda tov. Šele pa obširen pregled vsega reformnega stremljenja. Vzgoja je pogoj napredku; ravno na srednji šoli pa se le premalo vzgojuje; preveč prevladuje intelektualizem in oddaljenost od življenja. Za življenje pa se mora vzgajati le z življenjem. Kot najprve zahteve moderne generacije do modernega srednješolstva precizira govornik: 1. Odstranitev monopola klasičnih jezikov, 2. zravnopravnjenje realk in gimnazij, 3. srednješolska izobrazba naj se postavi na enoten temelj in naj omogočuje ter podpira samo vzgojo. Treba je uvesti koedukacijo, odkazati pouku v verstvu prostor v rodbini ne pa v šoli, reformirati treba izobrazbo srednješolskega učiteljstva zlasti v pedagogičnem oziru ter mu zasigurati svobodo drugih državljanov. Srednje-šolstvo treba ponaroditi na znotraj in zunaj. V boju za pravo narodno, vseh tujih vplivov prosto srednjo šolo, ki bo vzgajala prave Slovane in kulturne ljudi, naj se združijo vse sile naprednega dijaštva. Na III. zborovanju, 26. junija, se je obravnavalo v temeljitih referatih in živahnih debatah slovansko visokošolsko vprašanje. Docent dr. F o ustka: Visokošolsko vprašanje je posebno za avstrijske Slovane nujno. Njega skorajšnjo rešitev ne zahteva le pravičnost razdelitve najvišjih kulturnih zavodov med nemško manjšino in slovansko večino v državi, temveč tudi duševna smer, ki naj vlada na naših visokih šolah. Avstrijske razmere najlepše ilustrira dejstvo, da ima 35‘8% Nemcev 5 univerz, 604% Slovanov le 3 (med temi 2 poljski), 31/a milijona Ukrajincev ter 1 '2 milijonov Slovencev nima nikake lastne visoke šole. V duševnem oziru morajo ostati moderne univerze kot najvišji znanstveni zavodi ognjišča, ki širijo in delujejo za idejni in praktični napredek, od katerih izhaja pravi plamen prosvitljenosti, ki postavlja novi svetovni nazor proti srednjeveškemu. Naše slovanske univerze morajo ostati in postati mesta svobodnega in neomejenega mišljenja, iskanja in učenja. Ta zahteva je tudi nravna. Le tako namreč zamorejo biti univerze areopog in varuh znanstvenega in nravnega napredka, morejo vršiti svojo najvišjo nalogo: pospeševati, dvigati in širiti narodno kulturo. (Dalje prih.) <5£><£P <££» <53> HIPOLIT BOCZKOWSKI: RAZVOJ SLOVANSKE MISLI. O slovanskem vprašanju se je začelo govoriti šele pred 100 leti. Misel sama pa je mnogo starejša. Že najstarejši slovanski zgodovinarji: Nestor (1111), Gallus (1110), Kosmos (1125) in drugi so konštatirali, da so vsi Slovani enega rodu. To prepričanje izraža tudi slovansko bajeslovje, posebno v jako razširjeni legendi, ki imenuje tri brate Čeha, Lelia, Meha kot praočete Slovanov. Poleg slovanskih historikov so priznavali celokupnost slovanstva tudi tujerodni učenjaki (n. pr. Widukind, Ditmar, Al Bekr i. dr.). Seveda to prepričanje ni bilo znanstveno utemeljeno, saj v tistih časih sploh ne smemo govoriti o znanosti v strogem pomenu te besede. Prvi slovanofil v modernem smislu tega pojma je bil brez dvoma Hrvat Jurij Križanič. Bavil se je z vprašanjem slovanske vzajemnosti na konkretni podlagi: potoval je po slovanskih zemljah, bil dalj časa na Ruskem, kjer je 1. 1655. izdal svoje večje delo: gramatiko slovanskih jezikov. On je bil tudi prvi, ki je povdarjal, da je praktična rešitev slovanskega vprašanja odvisno od politične samostojnosti in moči ruske države. Nova perioda v razvoju slovanske misli je XVIII. in XIX. stoletje: odločilno vpliva nanjo francoska filozofija XVIII. stoletja, glavno pa razrešitev narodnostnega problema po nemških filozofili in historikih (Herder). Dobrovsky in Kopitar, Kollar in Safafik so imena, s katerimi je najožje spojena najbolj zanimiva in obenem tudi najpomembnejša smer v zgodovini slovanske misli. Shod 1. 1848., ki pomeni vrhunec te periode, je obenem najjasnejši in mogoče najpomembnejši moment za celo slovanstvo. Vemo, da je bil prvi povod tega shoda frankobrodski parlament, ki je hotel poseči s svojo kompetenco do življenja avstrijskih Slovanov; vemo tudi, da bi bilo sklicanje tega shoda morda nemogoče, če bi ne bile vladale ravno tedaj v nekaterih slovanskih narodih prav abnormalne politične razmere. Zdelo bi se, da morajo te okolnosti delovati na shod v tem smislu, da bi bil postal nekaka ultranacionalna manifestacija. Toda ta prvi slovanski shod pomenja mnogo več, pomenja kulturni dogodek prve vrste in spada v knjigo svetovne zgodovine: proglasil je za temelj svojega dela humanitarni princip. Shod je bil predčasno zaključen; o celi vrsti zanimivih in važnih vprašanj ni mogel izjaviti svojega mnenja in nazora. Kakor slab omen za razvoj slovanske misli v sledečih desetletjih se glasi oficijelno proglašenje v zadevi važnih, na shodu obravnavanih vprašanj: „za realiziranje tega se ni določila nikaka direktiva". Mislim, da bi bilo odveč govoriti o vseh nadaljnjih etapah tega razvoja, navajati to ali ono teorijo — praktično delo slovanske vzajemnosti se da formulirati v eno samo nesimpatično besedo: »panslavizem". Danes leži pred nami nova teorija takozvanega neoslavizma. Mlada napredna generacija ne more biti popolnoma zadovoljna s to novo teorijo, ki hoče biti moderna, a se vendar ne more otresti nekaterih hib prejšnjih smeri. Do danes pogreša neoslavizem precizne formulacije, in navzlic njegovemu pridevku še ne vemo, do katere mere bo „nov“. Na shodu slovanskega naprednega dijaštva imamo mi, mlada slovanska napredna generacija, dolžnost, da odkrito in jasno izrazimo svoj nazor o tem vprašanju, določiti pa si moramo tudi pot, po kateri hočemo hoditi v delu za slovansko vzajemnost. K tej glavni zadači našega shoda naj omenim par besed. Po mojem mnenju se zreducira naš nazor na tri temeljne točke: 1. razmerje do neslovanskih narodov, 2. poravnanje notranjih sporov med slovanskimi narodi, 3. organizacija reelnega dela za slovansko misel v najbližji bodočnosti. Z ozirom na prvo točko zadostuje, da smo si svesti, da zbliževanje in zjedinjevanje slovanskih narodov danes ne more več temeljiti na kaki teoriji popolne izločitve Slovanov iz vrst ostalih kulturnih ras, da cilj našega dela ne more biti priprava kake historične misije slovanstva. Zbližanje Slovanov je kulturna misija; po njem se približujemo velikemu cilju človeštva: kulturnemu zbližanju in enakopravnosti vseh narodov. Notranje spore med slovanskimi narodi, vprašanje njih eksistence in samostojnosti so dosedaj razsojevali jezikoslovci, historiki. Ovrzimo to misel in bodimo si vsvesti, da mora o tem razsojevati le dotični narod sam s svojim kulturnim in gospodarskim življenjem. Potem se ne bodemo prepirali, ali so Rusini, Belorusi, Srbi, samostojen narod ali ne, imajo li pravo na samostojni razvoj svojega kulturnega življenja ali ne. Soglašajmo v tem oziru s profesorjem Masarykom: „Varamo se, gospodje, ako menimo, da sme vstvarjati narod zgolj filologija in literatura; ne, mnogo važnejša je v tem oziru publicistična centralizacija in osredotočenje političnih sil.“ Na tem temelju je dana rešitev nekaterih za slovanstvo osodnih sporov (ukrajinski!), in stem storimo eo ipso tudi mnogo za realizacijo slovanske misli, za katero hočemo delati. To naše delo mora biti organizirano. Organizaciji mora posvetiti naš shod glavno in največjo pozornost. Naj se dotaknem na tem mestu le par glavnih sredstev. Predvsem se mi zdi potrebna ustanovitev posebne slovanske akademije. To naj bi bil visokošolski zavod, ki bi nudil teoretično in praktično izobrazbo za reelno delovanje na polju slovanske vzajemnosti. Na Ruskem se o takem zavodu že dolgo govori in piše, odveč bi bilo povdarjati njega potrebo in nujnost. Seveda slovanska akademija ne sme biti kak državni zavod, ampak zasebno podjetje ustanovljeno in urejeno po vzorcu pariških socialnopolitičnih visokih šol. Največje važnosti bi bila ta akademija tudi za organizacijo slovanske žu rnal i sti k e, katere še do danes pogrešamo. Edini „Slovansky Prehled" deluje danes žurnalistično za uresničevanje slovanske vzajemnosti, zasluga njegovega urednika Adolfa Černega je za to velika, in želeti bi mu bilo v vsakem slovanskem narodu naslednikov. Slovanska akademija bi morala tudi dati inicijativo k izdajanju „Slovanske enciklopedije", »Slovanskih atlantov", izdajala bi sama sistematično urejevan »Slovanski letopis" (po vzoru nemških Jahrbllcher), ki bi prinašal natančna poročila o napredovanju posameznih slovanskih narodov v vseh strokah. Na vseh slovanskih univerzah, in tudi tam, kjer smo slovanski dijaki v manjšini, pa bi bilo nujno ustanavljati stolice za slavistiko in posamezne slovanske jezike. Naloge, katere pripadajo predvsem mladi slovanski generaciji, dijaštvu, so različne in ne manj važne. Treba je sistematične vzgoje slovanske mladine za slovansko misel, ako želimo in hočemo slovanski vzajemnosti boljše bodočnosti. Osrednji odbor, združen z informačnim oddelkom, naj bi dajal inicijativo, vzbujal zanimanje, bodril mladino po celem Slovanskem. Izdajal naj bi posebno glasilo: Slovansko dijaško revijo, ki bi prinašala članke v vseh slovanskih jezikih; ustanavljal in vzdrževal naj bi kurze za učenje slovanskih jezikov, pospeševal potovanje slovanskega dijaštva po slovanskih deželah, za kar bi sestavili njegovi pododbori orijentačne mape, vodnike itd. Glavna naloga slovanskega dijaštva obstoja tudi v tem, da se vsaj pasivno priuči posameznim slovanskim jezikom, čemur bi služila praktična primerjalna gramatika vseh slovanskih jezikov z diferencialnim slovarjem. To bi bilo uspešneje, kakor pa iskanje in ustvarjanje splošnega medslovanskega jezika. Naš shod bo imel priliko govoriti natančneje o organizaciji dijaškega dela. Praktično delo slovanskega dijaštva bo ubralo pot, ki ne vodi do prebolelega panslavizma z njegovim ekspanzivnitn sistemom, katerega bi morali Slovani po nazoru prof. Korša že davno položiti v arhiv preteklih spominov, zastavilo bo svoje sile za kulturni slavizem, kakor ga je omenjeni profesor označil na ustanovnem zboru novega društva v Moskvi »Slovanska kultura" 29. marca t. 1.: »Zjedinjenje slovanskih narodov naj pomaga razviti njih duševne moči, ki jim omogočijo samostojno stališče v vrsti delavcev za intelektuelno in etično povzdigo ljudstva. Pri tem kulturnemu zbližanju slovanskih plemen pa ne moremo pogrešati tudi gospodarskega zbližanja, brez katerega je kulturno delo pretežko." Delajmo, da postane beseda »the Slaves comes" prava zmaga na polju človeške civilizacije! <§£>'«S3> s5S> V. ZALOKAR: GLASOVI O JUGOSLOVANSKI VZAJEMNOSTI. Jugoslovanska ideja postaja dan za dnevom jasnejša. Z nekdanje romantiške višine stopa na trdna tla. Dandanes ne sanjamo več o onem skupnem jeziku in ne rišemo več novih zemljevidov južnih naših dežela. Zmagalo je prepričanje, da spadajo visoki načrti in krasne misli nekdanjih navdušenih Ilircev v zgodovinski arhiv. Močnejše in globlje pa kakor kdaj prej je spoznanje, da obstojajo med jugoslovanskimi narodi ozke sorodniške vezi, in čimdalje bolj se okrepljuje mnenje, da je jugoslovanskim narodom mogoče napredovati le v tesni medsebojni kulturni zvezi. Toda to spoznanje ni še tako prepojilo slovenskega razumništva, kakor zahteva resnost in važnost stvari. Marsikdo še misli, da se skriva pod imenom »jugoslovanska ideja" pojem popolne edinosti in enotnosti jugoslovanskih plemen, marsikdo še meni, da zahteva ta ideja popolno izenačenje južnih slovanskih narečij in da se moramo odpovedati svoji narodni individualnosti. Tako sodeč se marsikdo ironično in pomilovalno nasmehne češ: to je utopija. Res je! Ako bi jugoslovanska ideja stremita za temi cilji, bi bila neizvedljiva in nemogoča. Toda teh ciljev dandanes nima več. V novejšem času se je toliko razpravljalo o njenem obsegu in njenih namenih, da ljudje le zaradi lastne brezbrižnosti ne vedo, kaj je njeno bistvo. Dolžnost vsakega izobraženca je, da se- o tem pouči; časopisje pa naj bi pomagalo, da se pojmi razbistrijo. Pred kratkim sta bili priobčeni dve novi, uvaževanja vredni razpravi o jugoslovanski ideji. Ker sta pisani pregledno in prinašata nekaj praktičnih nasvetov, se nam zdi potrebno, da se seznani z njima slovensko dijaštvo. „Glas Matice Hrvatske" je prinesel v 2. številki letošnjega letnika članek »Hočemo li prevoditi s hrvatskoga na slovenski?", podpisan s šifro dr. A. B. (dr. Albert Bazala). Spisan je z ozirom na to, da je sklenila izdati Slov. Matica Gunduličevega »Osmana", torej prevod iz hrvaščine. Pisatelj trdi, da prevodov iz enega jugoslovanskega jezika v drugega ne potrebujemo, ker mora pač enkrat obveljati načelo, da mora razumeti Slovenec hrvatsko, in Hrvat slovensko kakor hrvatsko. »Tako si ja zamišljam kulturno jedinstvo, da bi se svaki narod nesmetano i u individualnome praven razvijao i ostao, što jest, a ipak da bi sve dublji i čvršči vezovi bili izmedju njih, te bi Slovenac svojom smatrao kulturnu imovinu Hrvata, jer bi se njome mogao služiti jednako kao svojom, a Hrvati bi se kao svojim služili, što u kulturi privrijediše Slovenci." — »Znanost i književnost, treba da nam je doista jedna tako, da se njima služimo brez razlike, jesti li pisane jezikom hrvatskim ili slovenskim. Pa ako je kulturni idejal jedinstva u dogledno vrijeme jedva dostiživ za najšire slojeve naroda, za obrazovane se dade postiči sigurno i u dogledno vrijeme." Pisatelj govori o vsakem narodu zase kot celoti, ki ima pravico razvijati se tudi nadalje v isti smeri. Vzajemnost smatra le kot skupno kulturo Slovencev, Srbov in Hrvatov, in pogoj take kulturne skupnosti ne tiči morda v jezikovnem izenačenju teh narodov in ne v njih popolni enotnosti, pogoj je na kratko: poznavanje slovenskega, srbskega in hrvatskega jezika. Kolike praktične vrednosti je samo to! Ako imamo Slovenci dobro znanstveno knjigo, je Hrvatom ni treba prevajati in ne nanovo pisati — ali obratno. Prihranek na delu in materijalu bi bil ogromen in gotovo bogato plačilo za mali trud: privaditi se narodnim jezikom. »Ako nam je dakle i kraj čuvanja individualiteta narodnega stalo do jedinstva, do živoga jedinstva, koje nas može učiniti kulturno jakim ili bar — jakima za kulturu, mislim, da nam je poticati medjusobno poznavanje i Omogučiti uzajmično koristovanje kulturnim tečevinama." Končno omenja pisatelj vseučilišča v Zagrebu in zahteva, naj se na njem osnuje stolica za slovenski jezik in slovensko književnost, dalje stolico za zgodovino slovensko in srbsko, in prizna naj se vsem izpitom položenim v Zagrebu veljavnost tudi za slovenske dežele, za Dalmacijo, Bosno in Hercegovino, vkolikor se to še ni zgodilo. Pisateljevim izvajanjem ni treba kritike, ker slonijo trdno na istinitih razmerah, in niti ne velikih priprav, niti mnogo žrtev. Njegove misli o jugoslovanski ideji so prav take, kakoršne si mora pridobiti vsakdo, ki proučuje naše odnošaje. Da so njegovi nasveti praktično izvedljivi, dokazuje to, da so deloma že realizirani v književni zvezi slovenske in hrvatske Matice, v predavanjih hrvatskih vseučiliških profesorjev v Ljubljani, v različnih jugoslovanskih razstavah itd. Toda tega, kar se je doslej storilo, je še malo in še ta trohica se mora pripisovati zaslugam enega odličnega kulturnega delavca. Treba pa bi bilo, in sicer nujno treba, da se to delo poglobi in razširi in da dobimo večje število delavcev, ki' bi krepko pomagali pri tako važnem podjetju. Skrajni čas je, da te ideje ne ostanejo last samo nekaterih, ampak da prodro med širše sloje, vsaj med vse izobraženstvo. Nekako kot odgovor prvemu članku je spisal dr. Josip Tominšek v 6. številki letošnjega „Glasa“ razpravico: »Književna vzajemnost med Hrvati in Slovenci." Pisatelj je mnenja, da se da govoriti le o kulturni vzajemnosti narodov, ki posameznim narodom pusti, kar je njihovega individualnega, in se ozira le na skupne interese in na nekako altruistično čustvo. Kdor stremi za*edinstvom in enakostjo, je iluzijonist, ki v praksi, v življenju ne bo dosegel ničesar. Med Slovenci in Hrvati obstojajo skupni interesi in altruistično čustvo, kar se je dejanski že neštetokrat pokazalo. Mali narodi, kakor sta slovenski in hrvatski, imajo za svojo književnost in književnike tako majhno polje, da katerokoli in tudi najboljše književno delo ne more priti do tiste veljave in cene, kakor bi pravzaprav zaslužilo. Treba bi torej bilo, da se slovenska knjiga popolnoma udomači na Hrvatskem in hrvatska na Slovenskem. Na ta način bodo imeli književniki dovolj čitateljev in čitatelji dovolj knjig. „Kar stori en narod, to bi naj bilo storjeno tudi za drugi narod, ki bi se naprosto poslužil tega, kar je storil oni." Zlasti važno bi bilo to v vseh znanstvenih vprašanjih. V dosego teh ciljev je potreba prvič, da zna vsak Slovenec hrvatski in vsak Hrvat slovenski, in drugič, da se reformira hrvatsko in slovensko knjigovodstvo. Nasveti in načrti dr. Tominšeka so povsem v soglasju z idejami dr. Ba-zale. Resnična kulturna vzajemnost more obstojati le na teh premisah. Dočim je prvi člankar potegnil v krog jugoslovanske vzajemnosti tudi Srbe, dr. Tominšek teh ne omenja, čeravno je očividno, da je mogoče književno in sploh kulturno vzajemnost raztegniti tudi na srbski narod, ki govori isti jezik kakor Hrvatje in nas spajajo ž njim, kar se tiče jezika samega, iste vezi kakor s hrvatskim. Cirilica nam menda ne bo nepremagljiva ovira! Res je sicer, da bi bila kulturna zveza Slovencev s Srbi za sedaj jako otežkočena, ker niti Hrvatje sami ne stoje s Srbi v takih stikih, kakor bi trebalo. Toda stremljenje Srbov in Hrvatov po ožjih zvezah raste kljub tujim spletkam in prišel bo čas, ko bomo potom Hrvatov tudi podali roko Srbom. Glede drugih slovanskih narodov pripominja pisatelj: „lz naših izvajanj pa sledi samo ob sebi, da je taka vzajemnost nemogoča med nami in med katerimkoli večjim slovanskim narodom; napram njim se bo vzajemnost omejevala vedno na redke posameznike, ki morejo prevzeti vlogo tolmača." Edino z južnimi Slovani je mogoča res trajna, tesna in splošna zveza, ki bi se izvedla na vseh poljih: v književnosti, umetnosti, znanstvu, gospodarstvu itd. Od drugih večjih narodov se res marsičesa naučimo, od njih imamo duševnih in materijalnih koristi j, toda da bi kedaj na pr. lahko rekli: Češka knjiga je naša knjiga in slovenska literatura je češka literatura, to se ne more zgoditi. . Dr. Tominšek še celo vzajemnost med Slovenci in Hrvati omejuje na, „die oberen Zehntausend" in meni, da bo to gibanje „ljudstvu“ čisto tuje. Za sedaj se moramo gotovo zadovoljiti stem, da se vzajemnost izvede v ožji meji, med inteligenti, pozneje — morda res ne še kanalu — pa se bo na primeren način udeleževala tudi širša masa skupnega kulturnega dela. Kar a priori ljudstva ne smemo izključiti, pač pa moramo tudi med njim pripravljati tla za jugoslovansko vzajemnost. Potom prisilnega poučevanja v hrvaščini se to gotovo ne bo zgodilo. * * H« * + Jugoslovanska ideja je danes točno in jasno opredeljena in očrtana, Glavne misli in glavni načrti stoje pred nami, trdni in neovrgljivi, pot pred nami ni niti težka niti dolga. Temeljita brošura dr. Henrika Tume „Slo-venci in jugoslovanska.ideja" je s socialnega, gospodarskega in političnega stališča obdelala jugoslovansko vprašanje, v drugih ozirih sta za nas pomembni izjavi slovenskih in hrvatskih književnikov, dr. Tominška in dr. Bazale. Slovensko nar.-rad. dijaštvo je z resolucijo celjskega shoda priznalo važnost jugoslovanske vzajemnosti in sklenilo, da se vrši 111. shod v znamenju Jugoslovanstva. Gotovo storimo steni važen korak naprej v realizaciji jugoslovanske ideje. V vseučiliških mestih se nam nudi prilika mnogo občevati s Hrvati in Srbi, hrvatska in srbska literatura sta nam lahko dostopni: privaditi se torej tema jezikoma ne bo težko. K društvenim predavanjem naj se vabi Jugoslovane in istotako naj nas vabijo Srbi in Hrvatje k svojim prireditvam. V debati bomo slišali hrvatsko-srbsko govorico, spoznavali bomo značaj in razmere obeh narodov. Gotovo bomo imeli od tega več dobička nego od vseh oficielnih zastopstev na raznih občnih zborih. Čas bi bil že enkrat, da pomedemo Slovenci sploh s starimi navadami, po katerih smo občevali Y V s Slovani! Cernu vsakovrstni oficielni zastopniki! Cernu krasni naslov: bratje! Bodimo prepričani, da je hrvatsko in srbsko dijaštvo zrelo in sposobno za resno delo. Dokaz sta nam „Hrvatski djak“ in „Prosvjeta“, dokazi so analfabetski kurzi. Lahko se bomo torej spoznavali z njimi v delu in z delom! LISTEK. t Jurislav Janušič. V Zagrebu je umrl soustanovnik in prvi urednik bratskega glasila hrvatskega naprednega dijaštva „Hrv. Djaka“. Hrvatska je zgubila v njem enega najboljših predstaviteljev mlade napredne generacije. Pokojni Janušič, absolviran filozof in pravnik, je bil prvi voditelj te napredne mladine, njen vzor značaja in delavnosti, vzgled pravega tovarištva, odkritega prijateljstva. Ob grobu ljubljenega in spoštovanega tovariša se hrvatsko napredno dijaštvo hvaležno spominja njegovih nevenljivih zaslug, ter časti Janušičev spomin z neumornim in navdušnim nadaljevanjem njegovega dela. Eksekutiva narodno-radikalnega dijaštva si je izvolila novega predsednika v osebi tov. cand. iur. Franja Lipolda. Njegov počitniški naslov je: Žalec, Štajersko. ;— Začetkom meseca avgusta se vrši v Ljubljani letošnja glavna seja, s katero bo po možnosti združen starejšinski sestanek. Tovariše se o času in dnevnem redu posebej obvesti. VVahrmund. Dijaška stavka je končana — pravijo, da je zmagal klerikalizem, in da so študenti poraženi: Wahrmund je prestavljen v Prago in zahtevi dijaštva, da še ta semester predava na inomoški univerzi, se ni ugodilo. V tem oziru so klerikalci zmagovalci, pravi premagani pa so napredne politične stranke, napredno profesorstvo, ki niso znali varovati svobode vseučiliškega učitelja in visoke šole. In zato se je v tem slučaju šlo. Luegerjevim besedam o „osvojitvi univerz" so pri prvi priložnosti sledila dejanja. Profesor vseučilišča je napisal več ali manj okusno brošuro o svetovnem naziranju, ki ga širi in vzdržuje katoliška cerkev. Začela se je gonja proti možu, ki naj — ker je vseučiliščni profesor — uživa manj državljanskih pravic, kakor vsak drugi. Kako krasen precedenčni slučaj za vse bodoče čase! Kar se danes dela s profesorjem cerkvenega prava, bi se jutri lahko storilo z geologom, ki ne priznava cerkvenega stvarjenja sveta, pojutranjem z zgodovinarjem, ki uči papeško in cerkveno zgodovino drugače nego teologi, za teden s filozofom, ki se ne strinja s cerkvenimi nauki o svobodi človeške volje ali pa zametuje katerega izmed svetih cerkvenih učenjakov. — Wahrmundova afera je poskus, ki naj bi izmeril in pokazal moč klerikalizma v Avstriji, onega klerikalizma, ki hoče nele politično temveč tudi kulturno nadvlado nad avstrijskimi narodi. Ne radi tega, ker se je začel boj proti Wahrmundu kot piscu brošure, ker se ga je zasledovalo kot človeka, ampak radi tega, ker se je z nastopom klerikalcev hotela omejiti pravica vseučiliškega profesorja, odpraviti samodoločba univerz v notranjih zadevah, je stopilo napredno dijaštvo vseh avstrijskih univerz v štrajk. Tudi slovensko dijaštvo je varovalo solidarnost ter vstrajalo do konca v boju za prosti razvoj vede in znanosti, navzlic vsemu obrekovanju, zasledovanju in denunciranju svojih ožjih katoliških tovarišev in klerikalnega časopisja. »Slovenski radikalci v objemu in bratski solidarnosti z nemškimi burši!“ Solidarnost, katero je varovala avstrijska napredna mladina, pa je vendar malo drugačna po nje bistvu, kakor pa jo slikajo naši »Slovenci", »Domoljubi", »Gospodarji". Slovansko dijaštvo ni štrajkalo radi nemškega dijaštva, ampak stavkalo je za svobodo lastnih visokih šol. Kako potrebno je bilo to, kaže dejstvo, da je par mesecev po Wahrmundu zadela usoda konfiskacije „verska čustva žalečo“ brošuro češkega filozofa profesorja Krejčija. Toda ravno stavka je pokazala neomahljivo voljo dijaštva, braniti svobodo učenja — in klerikalna gonja proti prof. Krejčiju je izostala. — Mi Slovenci nimamo svoje univerze, zakaj naj bi torej aktivno sodelovali pri odporu napram klerikalnemu navalu na tuja učilišča? Toda stremimo za tem, da se nam odpre prav kmalu v Ljubljani slovensko vseučilišče in menimo, da je bilo potrebno, da pokaže slovenska mladina ravno ob tej priliki svojo odločno voljo, da mora tudi bodoča slovenska univerza stati na temelju kulturnega napredka, do katerega vodi svobodno raziskujoča, svobodno učeča in svobodno se boreča veda in znanost. V slučaju Wahrniundovem dijaštvo ni doseglo popolne zmage — a zavest, da stoji velikanska večina avstrijske mladine v eni bojni vrsti, četudi v ločenih oddelkih in pod različnimi prapori, je v moralnem oziru dragocene važnosti in misel svobode, za katero je pripravljeno tisoče in tisoče inteligentnega naraščaja žrtvovati se in delovati, je slavila ravno v tem dijaškem štrajku enega najlepših triumfov. Žalostno pa je, da ravno dijaštvo „najkulturnejšega“ naroda tako malo pojmi pomen „svobode vede in znanosti", da se bojuje še za zunanjo maškerado naprednih in klerikalnih oseb. Zadnji graški dogodki morejo ves boj naprednega dijaštva le diskreditirati. Zveza slovanskih katoliških akademikov se je ustanovila o Binkoštih v Pragi. Naloga ji je: 1. širiti slovansko in katoliško misel med slovanskim visokošolskim dijaštvom ; 2. zastopati skupne interese ; 8. nuditi vzajemno podporo. Sedež Žveze bo na Dunaju, kjer naj izhaja Zvezino glasilo pisano v vseh slovanskih jezikih (tudi v nekatoliškihV). Iz sprejete resolucije navajamo: 1. V vsakem visokošolskem mestu naj se ustanovi katoliško akad. društvo kot podružnica „Zveze“, h kateri pristopijo dosedaj obstoječa katoliška akad. društva: Češka liga akademicka (Praga), Danica, Hrvatska, Domagoj, Spolek českych akademiku (Dunaj), Zarja. 2. Shod protestira proti preganjanju kat. akademikov na avstrijskih visokih šolah, obsoja dijaško stavko ter postopanje takozvanih naprednih slovanskih akademikov v Wahrmundovi zadevi. Na ustanovnem zboru zbrani katoliški akademiki so poslali pozdravne telegrame vsem slovanskim škofom, izmed Nemcev so pozdravili edino praškega kardinala. Na banketu so povdarjali govorniki, da je mogoča slovanska solidarnost edino na katoliški podlagi. Č. Znanstvena knjižnica. Dolgo pričakovani prvi zvezek je izšel. — Zamudo so povzročile korekture, ki romajo preko Prage v tiskarno. Dobiva jih namreč tudi pisatelj prof. Drtina, ki vsled obilega dela ne more pregledati korektur takoj — vbodoče pa se bo „Zu. knj.“ redno držala svojih terminov. Vsem njenim odjemalcem gotovo ugaja lična oprava tega dela in prepričani smo, da vpliva njega vsebina kar najgloblje s svojo velezanimivo, skozi in skozi interesantno ter znanstveno razpravo. Upamo, da si je pridobila „Zn. knj.“ že s svojim prvim zvezkom vse odjemalce, ter prosimo, da jo njeni dosedanji abonenti priporočajo ter pridobivajo novih. Žlasti tovariše poživljamo, da nabirajo o počitnicah med inteligentnimi krogi odjemalcev. Da zasiguramo našemu podjetju trden obstoj, se mora število prijateljev „Zn. knj.“ še znatno pomnožiti. Mnogi čitatelji našega lista so prejeli I. zvezek na ogled, naj si ga pregledajo in prepričani smo, da nam ga ne vrnejo ! Hvaležni bodemo vsem, ki nam eventualno naznanijo naslove oseb, katerim naj pošljemo prospekte. Prihodnjo pomlad začne izhajati v „Zn. knj.“ kratka slovenska literarna zgodovina, delo enega izmed prvih slovenskih literarnih historikov in kritikov. Shod slovanskega učiteljstva v Pragi. „Zemsky Ustredm' Spolek Jednot Učitelskych v Kral. Češkem" pripravlja za dni 9.—14. avgusta t. I. shod slovanskega učiteljstva v kulturnem emporiju avstrijskega Slovanstva, v zlati Pragi. V ospredju velevažnega sestanka stojite dve vprašanji: slovansko učiteljstvo si bo začrtalo temelje in skupno pot v svoji veliki nalogi, vzgojiti ljudstvu, med katerim deluje, narodno mladino. Ustvarilo si bo mogočno organizacijo v „Zvezi slovanskega učiteljstva", ki naj mu bo zanesljiva zaščitnica kulturne in stanovske vzajemnosti. Iz obširnega vsporeda, ki ga izčrpajo zborovalci v plenarnih zborovanjih in odsekih, naj navedemo najvažnejše točke: 1. Utemeljevanje celotnega vprašanja o narodni vzgoji. 2. Pojem narodnosti in nje pomen v vzgoji s sociološkega, biološkega in psihološkega stališča ter s posebnim ozirom na sorodnost, vzajemno različnost slovanskih narodov, njih življenje, delo in narodne boje. 3. Narodna vzgoja v šolstvu. 4. Izvenšolska narodna vzgoja. 5. Naloge in smotri „Zveze slovanskega učiteljstva". Slavnost učiteljskih dni v Pragi bodo povečali umetniški koncerti, slavnostne predstave v gledališčih, izleti itd. V sredo 12. avgusta vrši se tudi shod letošnjih slovanskih učiteljskih abiturijentovna katerega zlasti opozarjamo naše slovenske tovariše učiteljiščihke.*) Praga sprejme slovansko učiteljstvo kar najgostoljubneje; prepričani smo, da bo tudi slovensko učiteljstvo z mnogoštevilno udeležbo povečalo vtis te mogočne manifestacije slovanskih kulturnih delavcev. Eksekutiva narodno - radikalnega dijaštva, kakor tudi naše glasilo „Omladina“ bodeta na shodu oficijelno zastopana. Izlet »Prosvete« v Prago se vrši popolnoma sigurno, in sicer je odhod iz Ljubljane 24. t. m. in prihod nazaj 5. prih. m. Zaradi pomanjkanja prostora nam ni mogoče prinesti programa, ki ga itak objavijo slovenski časniki. Le na to opozarjamo, da se je rok za priglasitve podaljšal do 18. t. m. in da je poslati udeležnikom 16 K za vožnjo tja in nazaj vnaprej vsaj do 22. t. m. na naslov V. M. Zalar, Ljubljana, sv. Petra cesta 26.; on daje tudi vse informacije glede izleta. Slavnost odkritja Trubarjevega spomenika, ki je bila prvotno določena na dan 28. junija t. 1., se je morala preložiti na mesec september, ker ni mogoče, da bi bil spomenik gotov že do konca tega meseca. Z ozirom na to se najbrže odgodi na jesen tudi kongres slovanskih književnikov in časnikarjev. Gospodu Albertu Kramerju, uredniku »Omladine«. Z odprtim vizirjem se obračate na naslov gospoda ravnatelja novomeške gimnazije, protestirate proti okrožnici tega gospoda, ki prepoveduje list „Omladino“ srednješolski mladini, ker je nevaren nravstveni, religijozni vzgoji in značajnosti srednješolcev. Ne zlagam pa se docela z Vašim nastopom. Trdite, da je prepoved čitanja „Omladine“ težka obsodba. No, dejal bi, da je ta obsodba obsodba gospoda ravnatelja novomeške gimnazije samega. Gospod ravnatelj je s svojo prepovedjo povedal, da perhorescira samostojno mišljenje in da perhorescira samoizobrazbo. Steni pa tudi priznava, da se g. ravnatelj ni nikdar pečal s samim seboj. G. Franc Brežnik je bil bržkone priden dijak na gimnaziji *) Dotične tt. učiteljiščnike, ki se udeležijo tega zborovanja, prosimo, da nam naznanijo svoje naslove. Stran 68. OM L AD IN A Leto V. in na univerzi, imel je dober spomin, da si je zapomnil različna verska dogmata, prepovedi in zapovedi in da je tudi postal veščak v svoji stroki. Pravite menda, da je filolog. G. ravnatelj je s svojo prepovedjo izrekel, da naj živi današnja moderna mladina v tistih ozkih mejah, kakor se je vzgajal in živel on sam: uči naj Se na pamet in naj govori potem, ko doraste, na izust to, kar se je iz knjig naučila. Življenje naj ostane pred njo zaprta knjiga, kakor je ostalo njemu. Zaraditega prepoved gospoda Franca Brežnika ni obrekovanje dijaške struje, ampak priznavanje vse malosti gospoda gimnazijskega ravnatelja. „Omladina“ je odprla svoje predale diskusijam mladine o verskih in etiških vprašanjih, zavzema stališče abstinence od alkohola in od spolne zlorabe, z vso vnemo priporoča samoizobrazbo v vseh strokah človeškega znanja in čustvovanja in predvsem v strokah, ki so nepristopne današnji mladini v srednjih šolah. V čem pa leži vsa prava vzgoja in pravi pouk po mnenju velikega ruskega misleca Tolstoja? V tem, da oni, ki več ve, ki je več izkusil v življenju, odgovarja na vprašanja mlajšega in manj izkušenega in mu pove svoje mnenje. Kar gre preko vprašanja onega, ki je poduka potreben, je odveč in je le balast za človeški spomin. Le kar človeka mika zvedeti, le to mu odpira um in srce. Stem pa, da se prepoveduje vpraševati in odgovarjati, se je zaprla pot pravi vzgoji in poduku ter nastopa dresura, ki se le malo razlikuje od one lovskega psa. Lovski pes mora delati in ponavljati toliko časa to, kar mu lovec ukaže, dokler ne zna, potem naj služi namenu lovca. In približno taka vzgoja je vzgoja, ki jo ima v mislih g. Franc Brežnik. Mladina naj ponavlja in ponavlja, kar potrebujejo vladajoči krogi, zato da še dalje vladajo. Že na I. nar.-rad. shodu v Trstu leta 1905 sem izrekel besede, ki so se marsikateremu zdele pretirane, da je pouk klasičnih jezikov prepotreben policijski državi. Pri tem pouku se človek uči klanjati, se mu zapira željnost vpraševati in vzgajati se. Steni, da si prisvaja okrepenele forme mrtvega jezika z največjim trudom in naporom, privadi svoj duh misliti po okrepe-nelih formah, ki vedejo le eno pot, pot pokorščine in zatajevanja prostih svojih mislij. In to so neznačajneži. Današnji sistem srednje šole ne more vzgajati drugega nego neznačajneže, in vzgaja jih z vso doslednostjo, ker jim odreka prosto mišljenje, ker jim odreka pravico poizvedati, vpraševati in dobivati odgovore na to, česar jim je polna duša. Zaman se raditega obračate na gospoda filologa in ravnatelja novomeške gimnazije. Obračajte se raje tako lepo in tako iskreno s svojo „Omladino“ na našo mladino, kakor ste se dosedaj. Prepovedi gimnazijskih direkcij Vam bodo najlepše izpričevalo. Prepovedi pa bodo vedno, dokler bo trajala nesposobnost učečih krogov: odgovarjati mislečemu dijaštvu na njegova vprašanja. Prepovedi gimnazijskih ravnateljev bodo vedno, dokler ti ne vidijo spasa vsakega človeka v samoizobrazbi. Motite se gospod, da razlaga g. Franc Brežnik Sokrata. On razlaga pač jezik, v katerem je govoril Sokrat, in mrtvo ponavlja posamezne fraze. Ako bi Vam pa razlagal Sokrata, potem bi Vam po svojem mnenju in po vsebini svoje prepovedi prepovedal tudi čitati Sokrata. Jezus, ta najvišji učitelj mladine ni hodil v šolo. Bil je preprost sin mizarja, šel je v puščavo, poslušal glas samega sebe in našel je v sebi. božje resnice. Gorje, Franc Brežnik, če bi naša mladina njemu sledila! Dr. Henrik Tuma. Oblastem odgovoren Mihael Rožanec. — Izdaja cksekutlvu narodno - radikalnega dijaštva. Tisk J. Ulasnikovili naslednikov v Ljubljani. HI Resnična je samo jedna stvar: da se je odklonila na predlog »Tabor-janskega" zastopnika v dijaškem pododseku prošnja klerikalnega prosilca — pa zakaj? Med skoro tridesetimi prosilci je bil dotični prosilec edini, ki_je imel nad 50 K stalnih mesečnih dohodkov, torej eksistenčni' minimum. Zato je takoj tudi g. Schaubach, kot zastopnik »Zarje", izjavil, da je za odklon te prošnje. Vse druge prošnje „Zarjanov“ pa so se priporočile, kot vedno. Le eno se je zgodilo: zastopnik društva »Tabor" rekel je pri debati o dotični odklonjeni prošnji: »Čudim se, da prosijo tukaj gg. iz „Zarje“ za podpore, medtem, ko se vozijo korporativno na agitačna potovanja na Sp. Štajersko. Če imajo toliko denarja, jim prositi treba ni. Če dobijo pa za agitacijo denar, ga dobijo za življenje tudi lahko". — Sklenil pa se ni v tem oziru noben predlog. Ali ni bilo tako g. Schaubach? Videlo se je, da je „Zarjane“ to zelo zbodlo in zato zdaj ta jeza. Hinc illae lacrimae! Resnico prenesti je pač težko, pa se bodete že morali navaditi poslušati jo, Če nočete ostati lepo med sabb* — Glede na one klerikalne laži v zadnjem času je priobčilo društvo »Tabor" Poslano v »Domovini," »Nar. Listu" in »Slov. Narodu", katero prinašamo tudi mi na drugem mestu. Poslano, Klerikalni časopisi, na Čelu jim »Slovenec" in »Slovenski Gospodar", prinašajo v zadnjih tednih vedno in vedno iznova vesti, da slovensko svobodomiselno dijaštvo — predvsem pa »Taborjani" — izdajajo slovensko domovino in da so sploh že hujši nemškutarji, kot burši sami. Mi dobro vemo, odkod ta jeza: Gospodi ni prav, da je slovensko dijaštvo v zadnjem času tako odločno nastopalo za svobodo vseučilišč — in ker nas ne morejo prijemati s stvarnimi razlogi, lažejo in obrekujejo po znanem navodilu: Calumniare audacter, semper aliquid iiaeret. Tako je tudi »Slovenec" z dne 17. junija 1.1. prinesel senzacijonalno vest, »da se naši vrli Taboriti shajajo z nemškimi burši v neki gostilni »Zum grtlnen Anger" na Leonhardski ulici -»- v svrho posvetovanja in reševanja »burševsko-taborske svobode" ... In tako dalje. Tu se je odgovorni urednik »Slovenca" g. Ivan Štefe zopet zlagal ali pa se dal nalagati od dobro nam znanega graškega svojega dopisuna. Jasen pa je namen, ki ga imajo katoliški ti obrekovalci: spodkopati uglefl nar.-rad. dijaštvu v slovenski javnosti in naščuvati domače ljudi v domovini proti sinovom, ki so v naših vrstah. V resnici je to vredno delo naslednikov tistega, ki je rekel: »Spoštujte resnico hčerko božjo." Od slovenske javnosti pa pričaknjemo, da ne veruje pisarjenju'naših klerikalnih listov in jo prosimo, naj bo prepričana, da se bode nar.-rad. dijaštvo, posebe »Tabor" — vedno pošteno borilo za svoje narodne in kulturne ideale neglede na to ali ono stran. Kedor pa trdi kaj nasprotnega, naj pride z dokazi, potein govorimo dalje. Na laži in obrekovanja ne odgovarjamo več; »Slovenca" pa prosimo, naj zvest svoji obljubi jasno posveti v nemško-slovenski »Tabor", morda se potem kje drugje kakor si želi — zabliska. V Gradcu, dne 22. junija 1908. i > Za odbor akad. tehn. društva »Tabor": jur. Milan Korun m. p., tč. predsednik, jur. 1. N. VYabl m. p., tč. tajnik. LISTNICA UREDNIŠTVA. Zaradi obsežnega poročila o shodu slovanskega naprednega dijaštva smo morali skoraj celi listek odložiti; gg. in tt. sotrudniki naj torej oprostijo — pride.vse na vrsto. Slovensko akademično društvo „Kras“. Hvala; porabimo v avgustovi številki, ki bo namenjena zlasti abiturijentom. GRIČAR & MEJAČ Prešernove ulice št. 9 LJUBLJANA Prešernove ulice št. 9 priporočata v največji izberi po najnižjih cenah obleke za gospode, obleke za dečke, obleke za otroke, površnike za gospode in dečke, žakete za dame, paleto za dame, plašče =========== za deklice. ...... =---------- 3 Slaščičarna in pekarna Os JAKOB ZALAZNIK Stari trg št. 21 Mestni trg 6 o Sv. Petra cesta 26. V poletnih mesecih sladoled in ledena kava. AAA KAVARNA. A A A ral Telefon št. 194. Ei Veronika Kenda v LJUBLJANI Dunajska cesta štev. ao priporoča »vojo veliko zalogo papirja, pisalnih in risalnih potrebščin. Cene nizke. Postrežba točna in solidna. Or. Ed. Volčič v Novimi mestu (Kranjsko) je uredil ter se dobivajo pri njeni tn pri vseli knjigotržcib naslednje pravne knjige: