Na grobeh. Vseh mrtvih dan! Bledo trepeče nad grobovi Tisoč svetil, In križe, kamne vrh goinil Jesenski venčajo cvetovi — Vseh mrtvih danl Gregorčič. 'ez ovenelo, mrtvo polje brijejo jesenski vetrovi. Na nebu — nizko, Pi raalone pri zemlji, — visijo sivi oblaki. Mrzlo je. — Listje dreves je že vecinoma odpalo. Gole veje zro ravnodušno v nebo, sanjajoč o zlati pomladi, in o pticah, katere so žvrgolele za poletja v vejah. A zdaj jih ni! — Le ciprese so zelene. V nizko povešenem listju se glasi tajen šepet nalik pesmi žalostinki. . . Kako sem sam! Koliko različnih obrazov, kako raznovrstni ljudje šetajo krog mene, — a vendar sem tako osamel. Vsi oni tovariši in prijatelji, katere sem ljubil, vsi oni so rartvi, — mrtvi. Mir jim, mir jira!  Kako živo je danes na pokopališču, na kraju iiiini in večnega pokoja! Neštevilno lučic brli na grobovih, koje so prižgale žalujoče vdove in potrte sirote, milemu pokojnemu reditelju. Prihiteli so, obiskat grobov, obiskat onih, ki spe tukaj vekovečno spanje, ki so rešeni spon, koje nas potiskajo v prah, ki so rešeni bede in rev življenja učiteljskega. Marsikatero obličje je rosno, — porosile so je pekoee solze. Zakaj, zakaj? Oni, ki tukaj spijo, so reseni. Rešeni so borb in pez življenja. Zakaj tedaj plakati. Solze živim, solze onim, ki trpe bedo, ki so nesrečni v svojem stanu ter nimajo toliko, da bi preživeli sebe in svojce. Njim te solze! . . A onim, ki spe v crni zemlji, onira — mir! — Pred skromnim spomenikom, stoji črnoblečena gospa in plaka. Tik nje pa stoji kako šestletno dekletce ter vpraša najivno, turobno zroč. v jokajočo mater: ,,Zakaj pa oče ne vstane, ako tukaj spi? Saj ti in jaz in Mirko vstanemo vsako jutro". Slušam in v duši mi zvene besede pesnikove: nKako zašlo si ti na grob, Ti malo, ti neskrbno dete?" Tara ob zidu pa so grobovi brez križev, brez lučij. Le tu in tam plaka kaka sirota, koji stresa rnraz tanko odeto telo. Mir tudi tem, mir!  Cez ovenelo, mrtvo polje brijejo jesenski vetrovi. Na nebu nizko, rnalone pri zemlji, — visijo sivi oblaki. Mrzlo je. . . Listje dreves je že večinoma odpalo. Gole veje zro ravnodušno proti nebu, sanjajoo o zlati pomladi, o pticah, katere so žvrgolele za poletja v vejah. A zdaj jih ni! — Le ciprese so zelene. V nizko povešenem listju se glasi tajen šepet nalik pesrai žalostinki. Vsi oni, katere sem ljubil, kateri so me ljubili, so mrtvi, . . . mrtvi! Tudi ti, tudi ti, predragi prijatelj in tovariš, že spiš tam nekje na majhnem pokopališču borne gorske vasice. v Lani je bilo, — sredi vinotoka. Setala sva na polju, kojemu že je vtisnila jesen svoj uničujoči pečat. V zraku je letela jata ptic. Selile so se v južne kraje. Pokazal si proti nebu in tiho djal: ,,Glej, kako bistro, kako ponosno hite proti jugu. A marsikatera bode na poti oraagala in prihodnjo pomlad je ne bo več nazaj. — — Tako smo tudi rai. Kako ponosno, s kakimi upi in nadami stopamo v življenje. A čestokrat, žalibog, omagamo v borbah za vsakdanji kruh — za naš grenki uciteljski kruh. Zavejejo ledeni vetrovi, nesreča, sovraštvo nam stavi na pot razne zapreke in — omagamo. S strtimi jadri prijadramo v luko miru, — v grob". Z roko si mahnil po zraku, kakor bi hotel odgnati te neprijetne misli in zakašljal si otlo. —  Stirinajst dni potern pa srno te spreraili v luko rniru, na — pokopališče. Mir ti, rnir! — — v Cuj te zvoke! Kako mi segajo v srce! . . . ,,Dona eis pacem aeternam, Domine". Daj jim mir in pokoj! . . . Mir vam vsem, ki ste se borili z menoj za iste uzore, ki ste stali z menoj v istih vrstah ter ste pali pred — raenoj. . . Ko besni vihar, pade ta ali oni dob, nemara vsi, — nemara ostane ta ali oni. A ta je osamel. Povesi svoje listje. Osrčje mu začne razjedati unieujoči črv, dokler tudi njega ne podere. Da, da, kmalu pridem za vami, kmalu podere tudi mene vihar, — kmalu, kraalu! Iz daljave, iz visokih lin mestnega zvonika rni udarja na uho zvonenje. Kako turobno zvene glasovi zvonov v rnrzlem, z meglo napolnjenem zraku. In jesenski piš raznaša te glasove daleč, daleč ter priča o njih, koji spe nevzdrarano, večno spanje. . . A tara v daljni gorski Ivasici, v nizki s siamo kriti koeiei kleci pred staro podobo Matere božje sključena ucifceljska vdova, prebira mej prsti debel rnolek ter žalostno šepeta: ,,Mir mojenm ljubemu možu, mir vsern učiteljem, ki so šli letos v deželo miru. . . Cez ovenelo, mrtvo polje brijejo jesenski vet-rovi. Na nebu, — nizko, malone pri zemlji, — visijo sivi oblaki. Mrzlo jo. . . Listje dreves je že večinoma odpalo. Gole veje zro ravnodušno v nebo, sanjajoč o zlati pomladi, o rojih ptic, katere so žvrgolele za poletja v vejah. A zdaj jih ni! — Le ciprese so zelene. V njib nizko povešenem listju se glasi tajen šepet nalik pesmi žalostinki. . . Na grobovih trepečejo luči. . . Iz daljave pa done zvonovi  Vsi oni, katere sem Ijubil, kateri so me utneli, vsi oni so mrtvi, — mrtvi. . . Mir vam vsem, mir vsem! Tudi jaz pridem za vami, že skoraj, . . . že skoraj. . . . Nad grobovi šume ciprese svojo pesern žalostinko. Oh, kaj srno mi ? Umbra sumus et pulvis. Prah smo in pepel, in sence, ki begamo nekoliko casa po dolini solz, da poteni izginerno brez sledu, brez sledu! — — —