GLAS
LETO XX. ŠT. 28 (942) / TRST, GORICA
ČETRTEK, 16. JULIJA 2015
NOVI
CENA 1 EVRO 
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale
D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46)
art. 1, comma 1, NE/PD
ISSN 1124 – 6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
Uvodnik
Igor Gregori
Za mir in dobro
   ir ni protokolarno dejanje, je vsakodnevno zavzemanje za do-
bro in za udejanjanje enakopravnosti med kulturami, jeziki,
narodi in ljudmi”.
Te besede je deželni tajnik stranke Slovenska skupnost Igor Gabrovec
izrekel v ponedeljek, 13. julija, pred pročeljem Narodnega doma v
Trstu, kjer danes domuje Visoka šola za tolmače in prevajalce tržaške
univerze. Natanko 95 let po požigu našega nekdanjega kulturnega in
gospodarskega hrama se je SSk s krajšo, preprosto, sicer občuteno slo-
vesnostjo spomnila tega dogodka, ki velja za prelomnico v zgodovini
naše narodne skupnosti.
Ni pa samo to! Kot je pravilno ugotovil podpredsednik deželnega sveta,
je fašistična iskra s požarom Narodnega doma zanetila usodni ogenj
pekla, v katerem je nato več kot dvajset let izgubljalo dostojanstvo člo-
veško obličje. Protokolarno dejanje, o katerem je govoril Gabrovec, se
je nanašalo na poklon predsednikov Italije, Slovenije in Hrvaške leta
2010. Tajnik SSk je priznal, da je bil to dogodek izjemnega simbolnega
pomena, potrebna pa je predvsen vsakodnevna doslednost v iskanju
in tkanju medsebojnega spoštovanja. Še zlasti v sedanji kočljivi gospo-
darski situaciji in zaradi prav tako krhkih političnih mednarodnih di-
namik moramo paziti, da se v našo družbo ne naseli fašistični rak, ka-
terega prvo bolečino je bilo občutiti pred skoraj stoletjem. Rakasta rana
se je nato v splošnem zatišju večala, saj se je fašizem v prvih letih -
razen nekaterim izjemam (gotovo sodimo mednje Slovenci!) - zdel
perspektivna politična opcija: ko se je z uničujočim vrvežem druge
svetovne vojne začel terminalen stadij bolezni, je bilo že prepozno…
Dogodka so se udeležili tudi deželni predsednik Peter Močnik, deželni
podtajnik Marko Jarc, predsednik pokrajinskega sveta Maurizio Vidali
in nekdanji deželni tajnik Damijan Terpin. Tržaško univerzo je zasto-
pala prof. Lorenza Rega, ki je v krajšem nagovoru tako kot Gabrovec
izpostavila, kako se moramo predvsem danes boriti za mir. Mlajša
člana SSk sta na začetku slovesnosti obesila venec na pročelje Narod-
nega doma, po dogodku pa je Gabrovec v pogovoru s predstavniki
tiska jasno povzel nevarnosti in nedoslednosti, ki smo jim kot sloven-
ska narodna skupnost še danes priča: dvojezičnost namreč še nima
pravega mesta, prav tako je še kako pereče vprašanje o zastopanosti
slovenskih predstavnikov v italijanskem parlamentu.
“M
Foto  IG
Ministrica za kulturo prvič v Kulturnem centru v Gorici
“Duh iz zamejstva naj preide
tudi v matično državo!”
  ag. Julijana Bizjak Mlakar je
kot prva ministrica Republike
Slovenije v ponedeljek, 13.
julija, na povabilo predsednice Kultur-
nega centra Lojze Bratuž, prof. Franke
Žgavec, obiskala goriški kulturni hram.
Gostja si je v spremstvu predstavnikov
nekaterih kulturnih ustanov, ki imajo
sedež v KC Bratuž, najprej ogledala cen-
ter in bližnji spominski park s kipi za-
služnih mož; stopila je tudi v bližnje
Slovensko športno središče Mirko Špa-
capan, kjer jo je resnično presenetilo
lepo število predšolskih otrok poletne-
ga središča Srečanja 2015, ki jih vežbajo
trenerji in animatorji združenja Olym-
pia. V sejni dvorani so njej in spremlje-
valcema, generalni konzulki RS v Trstu
Ingrid Sergaš ter sekretarju z Direkto-
rata za ustvarjalnost dr. Matjažu Šeko-
ranji, o uspehih, upih in težavah la-
stnih ustanov spregovorili, poleg že
omenjene Franke Žgavec, podpredsed-
nica Slovenskega centra za glasbeno
vzgojo Emil Komel Mara Černic, pod-
presednik Zveze slovenske katoliške
prosvete Miloš Čotar, presednik
Združenja cerkvenih pevskih zborov
Dario Bertinazzi in deželni predsednik
Sveta slovenskih organizacij Walter
Bandelj.
/ str. 16
M
www.noviglas.eu
Ne pozabimo!
Stranka Slovenska skupnost je obeležila
95-letnico požiga Narodnega doma v Trstu
Občni zbor Zadruge Goriška Mohorjeva
in upravni odbor le-te ugotavljata, da je
redno poslovanje zadruge za leto 2015
močno ogroženo, saj se je do danes ugo-
tovljeni skupni seštevek javnih prispev-
kov, ki omogočajo redno izhajanje tedni-
ka Novi glas, knjig založbe Goriška Mo-
horjeva družba in revije Pastirček, po-
novno znižal in tokrat za dobrih 43.000
evrov. Upravni odbor opozarja, da v pri-
merjavi z zneskom, ki ga je zadruga pre-
jela v letu 2011, so se javni prispevki
znižali za kar 90.000 evrov.
Upravni odbor, ki je že v finančnem letu
2014 opravil korenito revizijo stroškov,
ugotavlja, da je tako stanje strukturno
nevzdržno, kar pomeni, da je v kratko-
ročni perspektivi ogroženo redno izha-
janje tednika Novi glas, knjig založbe
Goriška Mohorjeva družba in revije Pa-
stirček.
Ker dodatna racionalizacija stroškov ni
več možna, prenehanje izhajanja tedni-
ka, ki jamči medijsko pluralnost v zamej-
skem prostoru, in z njim zaprtje najsta-
rejše slovenske knjižne založbe v Italiji
ter najbolj razširjene slovenske otroške
revije v zamejstvu, ni sprejemljiva va-
rianta, odbor Zadruge apelira, da se pri-
stojne institucije, predvsem pa Republika
Slovenija in Dežela Furlanija Julijska kra-
jina, odzovejo na krizno stanje in omo-
gočijo Zadrugi, da nemoteno naprej
opravlja svoje poslanstvo, kot sta to, Re-
publika Slovenija in Dežela FJK, že omo-
gočili drugim primarnim subjektom in
pobudam slovenske narodne skupnosti v
FJK.
ODBOR ZADRUGE
GORIŠKA MOHORJEVA
Naše stanje je
strukturno nevzdržno
Svet okrog nas
16. julija 20152
Povejmo na glas
Plemenita dejanja so skoraj zamolčana
XV. Vseslovensko srečanje
Priporočila slovenski vladi
  deleženci XV. Vsesloven-
skega srečanja, ki je pote-
kalo 2. julija 2015 v
Državnem zboru, so oblikovali
naslednja priporočila:
1. Udeleženci XV. Vseslovenskega
srečanja pričakujejo od Vlade Re-
publike Slovenije, da se bo v skla-
du z mednarodnimi pogodbami
in bilateralnimi sporazumi aktiv-
no zavzemala za ureditev sistem-
skega financiranja slovenske na-
rodne skupnosti v sosednjih
državah.
2. Udeleženci XV. Vseslovenske-
ga srečanja z zadovoljstvom ugo-
tavljajo, da nova Deklaracija o zu-
nanji politiki Republike Slovenije
ustrezno naslavlja ohranitev in
razvoj slovenske narodne skup-
nosti v sosednjih državah ter slo-
venski skupnosti v svetu. Pri tem
opozarjajo na rabo ustrezne ter-
minologije.
3. Udeleženci XV. Vseslovenske-
ga srečanja priporočajo Vladi Re-
publike Slovenije, da pri obliko-
vanju in implementaciji strategij,
politik in ukrepov, ki izhajajo iz
Zakona o odnosih Republike Slo-
venije s Slovenci zunaj njenih
meja, sistematično in strateško
vključi Slovence zunaj meja Re-
publike Slovenije, še zlasti
uspešne znanstvenike in podjet-
nike. Pri tem naj pomembno vlo-
go odigrajo diplomatsko-konzu-
larna predstavništva, poslovni
klubi in društva slovenskih skup-
U nosti.4. Udeleženci XV. Vseslovenske-ga srečanja ugotavljajo, da so za
spodbujanje prenosa znanja Slo-
vencev zunaj meja Republike Slo-
venije potrebne analitične podla-
ge: treba je identificirati uspešne
Slovence v tujini, ki so pripravlje-
ni sodelovati z Republiko Slove-
nijo, proučiti njihov interes za
vključevanje v razvoj Republike
Slovenije in oceniti uspešnost
dosedanjih mehanizmov to-
vrstnega vključevanja ter jih po
potrebi nadgraditi.
5. Udeleženci XV. Vseslovenske-
ga srečanja priporočajo Vladi Re-
publike Slovenije, da poglobi so-
delovanje med vladnimi in ne-
vladnimi institucijami, ki se uk-
varjajo s slovensko skupnostjo
zunaj meja Republike Slovenije,
in ga sistematizira. Skladno s stra-
teškim dokumentom o zunanji
politiki Republike Slovenije naj
spodbuja odprtje t. i. Slovenskih
hiš oz. centrov delovanja Sloven-
cev.
6. Udeleženci XV. Vseslovenske-
ga srečanja pozivajo Vlado Repu-
blike Slovenije oziroma pristojna
ministrstva, da slovenski narodni
skupnosti v sosednjih državah in
po svetu namenijo posebno po-
zornost, saj bo le tako lahko v ce-
loti zaživel slovenski kulturni
prostor. Udeleženci pričakujejo,
da se problematika Slovencev zu-
naj meja Republike Slovenije
ustrezno vključi v učne progra-
me, da se spodbujajo strokovne
ekskurzije in študijske izmenjave
na območja, kjer živi slovenska
narodna skupnost, in da se še na-
prej v čim večji meri organizirajo
tečaji slovenskega jezika in kul-
ture v državah, kjer živi slovenska
narodna skupnost.
7. Udeleženci XV. Vseslovenskega
srečanja pozivajo Vlado Republi-
ke Slovenije, da oblikuje trajno-
stne strategije, posebno na po-
dročju gospodarstva in mladine,
da se okrepi vez med matično do-
movino in Slovenci v sosednjih
državah in po svetu. Vlado Repu-
blike Slovenije pozivajo, da
ustvari ugodno poslovno okolje,
da bodo zainteresirani poslov-
neži lažje sodelovali z Republiko
Slovenijo ali z njo okrepili po-
slovno sodelovanje. Pri tem naj
se zlasti spodbujajo vlaganja slo-
venskih malih in srednjih podje-
tij v obmejna območja z name-
nom poglabljanja in sodelovanja
ter krepitve slovenske identitete.
8. Udeleženci XV. Vseslovenske-
ga srečanja pričakujejo od Vlade
Republike Slovenije, da spodbuja
ustanavljanje razvojnih agencij
za krepitev gospodarske osnove
slovenske narodne skupnosti, tu-
di s pomočjo EU skladov.
9. Udeleženci XV. Vseslovenske-
ga srečanja ugotavljajo, da tudi
slovenske zamejske kmetijske or-
ganizacije in AGRASLOMAK igra-
jo pomembno vlogo pri utrje-
vanju slovenske narodne skup-
nosti zunaj meja Republike Slo-
venije. Kmetije v slovenski lasti
na omenjenem območju pa so
zelo pomembne pri ohranjanju
identitete slovenske narodne
skupnosti.
10. Udeleženci XV. Vseslovenske-
ga srečanja pričakujejo, da bodo
odgovorni uredniki RTV Sloveni-
ja pri snovanju programske poli-
tike poskrbeli za boljšo
vključenost tematike Slovencev v
sosednjih državah in po svetu v
osrednje radijske in televizijske
programe RTV SLO.
Ivan Hršak
predsednik
  Deželni rebalans 
Nekaj postavk je izrecno
namenjenih slovenski manjšini
DEŽELA FJK 
  teh dneh so po dro čne
komisije Deželnega
sveta FJK polno zase-
dene z obravnavanjem dežel-
nega finančnega
rebalansa, ki bo
predvidoma sprejet
v drugi polovici ju-
lija. “Kar zadeva
specifično sloven-
sko manjšino, gre
izpostaviti izredno
postavko v višini
95.000 evrov za
prilagoditev pro-
storov v goriškem
Trgovskem domu,
ki bodo služili po-
trebam Narodne in
študijske knjižnice.
Posebej pomem-
bno pa je tudi novo
zakonsko določilo, s kate-
rim, po spremembah v
državnem zakonu, Dežela
V FJK uvaja prožnost pri poraz-delitvi sredstev, ki jih zaščit-ni zakon predvideva za uva-
janje slovenskega jezika v
javni upravi, delovanje slo-
venskih organizacij in usta-
nov ter gospodarski razvoj
na naselitvenem območju v
videmski pokrajini”, z zado-
voljstvom izpostavlja deželni
svetnik SSk Igor Gabrovec in
član pristojne
svetniške ko-
misije. “Do
razprave v
deželnem sve-
tu pa moramo
odgovoriti še
vsaj na nekate-
ra odprta
vprašanja, med
temi gotovo na
to o ureditvi
Doma Prose-
karja na Prose-
ku, ki spada
med obveze že
Tondove upra-
ve in to s kole-
gom Stefanom Ukmarjem
zavzeto spremljava že lep
čas”, pravi Gabrovec.
Deželni svet SSk je zasedal v Devinu 
Metropolitanska občina in
volilno okrožje zbujata skrb
  ovoizvoljeni deželni svet
stranke Slovenske skup-
nosti se je v sredo, 8. ju-
lija 2015, prvič sestal, da bi
začrtal smernice za prihodnje de-
lovanje stranke. Kot so zapisali v
tiskovnem spročilu, je bilo uvod-
no poročilo deželnega tajnika
SSk Igorja Gabrovca z naslovom
SSk včeraj, danes in jutri osno-
va za živahno razpravo.
Po uvodu strankinega pred-
sednika Petra Močnika je bila
prva točka namenjena načrto-
vanemu plinskemu terminalu
v Tržiču. Arh. Danilo Antoni je
predstavil študijo, ki dokazuje
neprimernost izgradnje uplin-
jevalnika; naštel je namreč
zgodovinske, naravovarstvene,
tehnične in gospodarske pri-
pombe. Predsednik Močnik je
poudaril, da je stranka že zav-
zela negativno stališče do tako
zastavljenega načrta. Medtem
pa je deželni odbor FJK dal po-
voljno mnenje za uplinjevalnik v
Tržiču, s katerim bi tudi znižali
onesnaževanje termocentrale
A2A.
Deželni svet SSk je nato obravna-
val aktualne politične vsebine na
podlagi poročila deželnega tajni-
ka Igorja Gabrovca. V tiskovnem
sporočilu je navedeno, da je Ga-
brovec svoj poseg razdelil v tri
sklope: SSk včeraj, SSk danes in
SSk jutri. Najpomembnejša točka
je seveda zadevala volitve za
občini Trst in Milje v letu 2016
ter vprašanje političnih zavez-
ništev. S tem gre povezati izvajan-
je sporne reforme krajevnih
uprav, pa tudi presenečenje, da je
senat vključil v nov deželni statut
FJK ustanovitev metropolitanske
občine. To je za SSk nesprejem-
ljivo, saj je deželni svet FJK že
dvakrat zavrnil ta predlog, ki bi
na Tržaškem postavil pod vprašaj
obstanek okoliških občin. Gabro-
vec se je dotaknil tudi vprašanja
polpretekle zgodovine in opozo-
N ril, da je bil oborožen upor protifašizmu in nacizmu nesporno,nujno in hvalevredno dejanje in
je v čast slovenskemu narodu.
Deželni tajnik SSk je obravnaval
tudi organizacijsko plat in poso-
dobitev statuta. SSk potrebuje
nove načina dela za dvig kakovo-
sti političnega udejstvovanja na
različnih področjih krajevne jav-
ne uprave ter v odnosu do ostalih
političnih subjektov v Italiji, Slo-
veniji in Evropi. Še posebno pa je
potrebno, da SSk pomaga svojim
izvoljenim predstavnikom pri
izvrševanju funkcij s pomočjo
stroke in vsega območja.
Predsednik tržaškega pokrajin-
skega sveta Maurizio Vidali je
poudaril veliko nevarnost, ki jo
predstavlja ustanovitev metropo-
litanske občine. Goriški pokrajin-
ski tajnik SSk Julijan Čavdek je
naglasil pomen pozitivne podo-
be politike in zavezništev na pri-
hodnjih volitvah. Pri obravna-
vanju polpretekle zgodovine pa
ne gre za razvrednotenje upora,
temveč za upoštevanje dotlej za-
molčanih dogodkov. SSk mora še
naprej gojiti mednarodne pove-
zave z drugimi manjšinskimi
strankami, je še dodal Čavdek.
Peter Černic je bil mnenja, da
mora stranka ohraniti svoje zgo-
dovinske korenine, pri tem pa se
mora soočiti s potrebami in oko-
liščinami sedanjega časa in
družbe. Drago Štoka, Marij Ma-
ver in Hadrijan Corsi so pozitiv-
no ocenili tajniško poročilo ter
opozorili na avtonomijo SSk. V
razpravo sta v zvezi z organizacijo
stranke in problematikami kra-
jevnih uprav posegla Marko Jarc
in Edvin Forčič. Deželni
svet je tudi sprejel resolu-
cijo v zvezi z vprašanjem
metropolitanske občine.
Glede le-te bo SSk potrdi-
la svoje aktivno nasproto-
vanje na vseh ravneh.
Tiskovni urad stranke SSk
je javnosti posredoval tu-
di stališče o novih volil-
nih okrožjih v FJK.
Odločitev vlade potrjuje
že izrečene kritike SSk, da
bo prisotnost slovenskega
predstavnika v poslanski
zbornici še naprej odvi-
sna izključno od dobre
volje vsedržavnih strank. Sloven-
ci bomo imeli svojega poslanca,
če ga bo vsedržavna stranka (npr.
danes Demokratska stranka) kan-
didirala na prvo mesto liste v
vzhodnem okrožju FJK. “Gre za
pravo sramoto”, je ostro komen-
tiral deželni svetnik in tajnik
stranke SSk Igor Gabrovec, “zato
pravim, da to volilno okrožje ne
odgovarja potrebam slovenske
manjšine in ne zagotavlja njene-
ga zastopstva v parlamentu. Do-
ločilo iz zaščitnega zakona o
olajšani izvolitvi v senat in po-
slansko zbornico torej ostaja
neizpolnjeno”. Pri tem je še do-
dal, “da je SSk od vsega začetka
predlagala ustavno neoporečno
dopolnilo, ki je določalo 20%
vstopni prag na območju t. i. vid-
ne dvojezičnosti. Žal pa je popra-
vek propadel, ker ga nista podprli
ne vlada ne vladna večina. Rezul-
tat vsega je, da smo znova pre-
puščeni milosti in nemilosti
vsedržavnih italijanskih strank”.
  ed stvarmi, ki prihajajo v javnost in
so torej del javnosti, izrazito prevla-
dujejo novice o nespodbudnih do-
godkih in nemara se tega niti ne zavedamo.
Časopisje, televizija in omrežje nas vsak dan
zasipavajo z dogajanji, ki so vselej nemajhen
problem in mimo katerih seveda ni mogoče.
Mednarodne razmere, se pravi zapleti v svetu,
takšni in drugačni obrazi ekonomske krize,
politični spopadi, nerešena vprašanja prete-
klosti in potem nesreče vseh vrst. Strmogla-
vljeno letalo, poplave, požari, nevarne bolez-
ni, prometne nesreče, poboji, umori - vse to
in še mnogo drugih podobnih stvari zaseda
vsaj tri četrtine novic, ki tako ali drugače zah-
tevajo našo pozornost in se jim ni moč izo-
gniti. Da se razumemo, vse navedene zadeve
so še kako vredne objave, celo nujno je, da pri-
dejo do vsakega človeka. Toda, če prav pomi-
slimo, delež malo prijetnih, pravzaprav slabih
novic in njihovega objavljanja je vsekakor pre-
velik. Ustvarja vtis, da je vse slabo, da se ne
dela in ustvarja nič dobrega in da smo potem-
takem vsi skupaj bitja, ki smo sposobna le na-
petosti, spopadov, sprožanja najrazno-
vrstnejših nesreč in katastrof. In vendar to ni
celokupna resnica o današnjem svetu, da-
našnjem človeku, o nas samih. Pričnimo npr.
z dogodkom iz Slovenije, ki pa ga je gotovo
mogoče zaslediti tudi drugje, ne nazadnje na
vseh celinah. Priznanje je prejelo 27 policistov,
ki so dobili nagrado “za hrabrost in požrtvo-
valnost”, saj so pri svojem delu rešili mnoga
življenja s tem, da so tvegali svoja. Rešili so po-
sameznike, ki so iz obupa hoteli končati svoje
življenje, v poplavah so bili odločilni za
preživetje kar nekaj ljudi, potegnili so osebe
iz gorečega avtomobila in podobno. In tukaj
se takoj spomnimo gasilcev, dalje prve pomoči
in sploh vsesplošnega zdravniškega delovanja,
Rdečega križa, Karitas, psihologov, ki lajšajo
duševne stiske, razvejanih cerkvenih dejavno-
sti, pa vseh nepridobitnih organizacij, ki skrbi-
jo za revne, učiteljev in profesorjev, ki oprem-
ljajo otroke in mlade za življenje, in tako dalje
in tako dalje. V tukaj opisanih in drugih de-
javnostih se zagotovo dnevno dogajajo velike
in pomembne stvari, pomembne za človeka
v takšni in drugačni stiski, v kateri bi marsikdo
obupal ali prekomerno trpel. Tukaj se je seve-
da mogoče spomniti, upamo da neštetih do-
godkov, ko je kdo pomagal komu s toplo be-
sedo, z iskreno prijaznostjo in zanetil v ne-
srečnežu novo iskrico ali resnično tolažbo ali
mu celo vlil vero v smisel dobrega in lepega.
Zakaj ne bi torej vsem tem številnim dobrim
delom dali prostor, ki jim gre? Kaj smo res
žrtve razdiralne misli, da nekateri preprosto
morajo delati dobro po službeni dolžnosti?
Ali pa še bolj nevarnega prepričanja, da nas
bolj privlačujejo slabi in nesrečni dogodki kot
pa lepa in plemenita dejanja? Dejstvo je, da je
dobro in plemenito edino, kar človeka in
družbo gradi. Zakaj potemtakem ne bi dobre-
mu dali javno pozornost, kot si jo zasluži?
Janez Povše
M
Igor Gabrovec (foto IG)
  Damijan Terpin
Poteptali so pravico do zastopanosti
v parlamentu
POGOVOR 
  rejšnji petek je ministrski svet, ki mu
predseduje Matteo Renzi, sprejel za-
konski odlok za nova volilna okrožja.
Odlok je predstavila ministrica za reforme
Maria Elena Boschi in se nanaša na novi vo-
lilni zakon z dne 6. maja 2015, št. 52, bolje
znan kot Italicum. Zakonski odlok je italijan-
ska vlada poslala v presojo pristojnima ko-
misijama v poslanski zbornici in senatu. Za
deželo Furlanijo Julijsko krajino je vlada
predvidela dve okrožji, ki jih je začrtala na
podlagi sprejete obveze za olajšano izvolitev
slovenskega predstavnika, kot to določa 26.
člen zaščitnega zakona 38/01. Tako imamo
zahodno okrožje, v katerem je pokrajina Por-
denon in večji del pokrajine Videm ter šteje
okoli 750.000 prebivalcev. Drugo okrožje za-
objema v celoti pokrajini Gorico in Trst ter
nekatere furlanske občine, skupno šteje okoli
480.000 prebivalcev. V to vzhodno okrožje
spada vseh 32 občin, ki so vključene v ob-
močje izvajanja zaščitnega zakona 38/01 na
podlagi predsedniškega odloka z dne 12. sep-
tembra 2007.
V deželni politični stvarnosti sta bili okrožji
ocenjeni negativno s strani desnosredinskih
predstavnikov, več kritik je bilo tudi slišati s
strani furlanskih županov, ki so bili vključeni
v vzhodno okrožje. Poslanka Tamara Blažina
je razdelitev ocenila po eni strani kot neza-
dostno, po drugi pa kot edino možno rešitev.
Stranka SSk pa je v komunikeju potrdila bo-
jazen, ki jo je napovedala, ko je bil volilni za-
kon odobren, in sicer, da bo slovenski pred-
stavnik v italijanskem parlamentu odvisen
od dobre volje kakšne izmed vsedržavnih
strank. Po mnenju SSk ostaja v tem smislu
26. člen zaščitnega zakona 38/01 neizpol-
njen.
V času, ko se je pripravljalo besedilo novega
volilnega zakona, je skupno predstavništvo
slovenske manjšine predstavilo nekaj predlo-
gov v luči izvajanja zakonskega določila o
olajšani izvolitvi slovenskega predstavnika v
italijanski parlament. Za stranko SSk je po-
govore vodil takratni
deželni tajnik Dami-
jan Terpin; prav nje-
ga smo vprašali za
oceno volilnega
okrožja, v katerem
naj bi Slovenci izvo-
lili svojega poslanca.
Damijan Terpin,
kaj konkretno po-
meni tako začrta-
no volilno
okrožje?
Tako začrtano volil-
no okrožje je le lo-
gična negativna po-
sledica zakona, ki je v
celoti in načrtno po-
teptal vsebino zaščit-
nega zakona glede
pravice slovenske
manjšine do zastopa-
nosti v parlamentu.
Renzijeva vlada in
večina, v kateri igra
Demokratska stranka
odločilno vlogo, sta
namreč gladko za-
vrnili vse predloge,
ki bi slovenski
manjšini vsaj odprli
možnost, da bi sploh
kakorkoli vplivala na možnost izvolitve Slo-
venca v parlamentu. To možnost preprečuje
že zakon, zato ni bilo mogoče pričakovati
ničesar drugega, kar je SSk izpostavila že ob
odobritvi zakona. Takrat je poslanka Blažino-
va zatrjevala, da bodo vse rešila okrožja, sedaj
pa tarna, da zakon ni dober. Najbrž ima prav,
ko že drugič zatrjuje, da je to največ, kar se je
dalo dobiti: torej nič!
Imamo kot manjšina kakšno možnost, da
izvolimo svojega predstavnika v poslansko
zbornico?
Kot manjšina nimamo nobene možnosti, da
bi samostojno izvolili svojega predstavnika v
Poslansko zbornico oziroma da bi si ga vsaj
sami izbrali. Še naprej bomo talci vsedržav-
nih strank.
Dimenzije volilnega okrožja pa so takšne, da
je s slovenskimi glasovi nemogoče izvoliti
poslanca, razen da ga vsedržavna stranka, ki
izvoli vsaj enega poslanca, postavi na prvo
mesto, ko preference niso potrebne. Če pa
stranka ne izvoli več kot enega poslanca, vse-
kakor igra preferenc ne pride v poštev in je
izvoljen, kdor je na
prvem mestu. Če pa
ni na prvem mestu,
mora stranka izvoliti
vsaj dva poslanca v
okrožju, a je glede na
dimenzije volilnega
okrožja s slovenskimi
glasovi skoraj nemo-
goče izvoliti poslan-
ca.
Kaj je predlagala
stranka Slovenska
skupnost?
Slovenska skupnost
je predlagala, da bi v
volilni zakon zapisa-
li, da se v FJK zariše
okrožje, ki bi zaobje-
malo samo območja,
kjer je predvidena
vidna dvojezičnost. V
teh območjih je od-
stotek Slovencev
takšen, da bi takšni
ali drugačni listi, ki
bi bila izraz manjšine (in torej ne samo SSk!),
omogočal, da doseže 20% prag in s tem sa-
mostojno izvoli enega poslanca.
Zakaj ni bil sprejet predlog SSk?
Ker so Slovenci v DS v našem predlogu videli
samo prednost za SSk in ne koristi za celotno
manjšino (ker bi jim DS nikoli ne dovolila
predstavitve liste npr. slovenske komponente
DS), so takšen amandma bojkotirali, čeprav
je v določenem trenutku že doživel načelno
naklonjenost ministrice Boschijeve in pred-
sednice Ustavne komisije Finocchiarove, kot
mi je v zadnjih dneh pred odobritvijo volil-
nega zakona pisno poročal sen. Zeller. Očit-
no je nato prišel ukaz iz naše dežele, morda
celo iz deželne uprave FJK, naj se naš predlog
zavrne. To je razlog, da predlog SSk ni bil
sprejet, saj velja v DS oz. pri Slovencih v tej
stranki načelo, naj raje škodo trpi celotna
manjšina, kot da bi kakorkoli omogočili sa-
mostojno nastopanje.
Zakaj je pomembno, da si manjšina izbere
sama svojega predstavnika v italijanskem
parlamentu?
Slovenski zastopnik v italijanskem parlamen-
tu mora biti samostojen in ne sme biti vezan
na navodila vsedržavnih strank, sicer ne mo-
re zastopati interesov manjšine, ki niso ved-
no v skladu z interesi ene ali druge vsedržav-
ne politične stranke. Tipičen primer je po-
slanka Blažinova, ki je glasovala za takšen vo-
lilni zakon, sedaj pa se kremži, da ni dober
zakon in da volilna okrožja ne zagotavljajo
manjšini ničesar. V zvezi z volilnim zakonom
so ji pač ukazali, kako mora glasovati, in tako
je naredila. Ko izvolijo na listi DS kakega Slo-
venca, se pač le-ta od-
pove interesom
manjšine in zagovarja
politiko svoje stranke,
pa četudi s tem tepta
bistvene potrebe slo-
venske narodne skup-
nosti: tako je Blažino-
va glasovala za refor-
mo senata, ki ne pred-
videva zajamčenega
zastopstva, glasovala
je za obstoječi volilni
zakon, ki manjšini ne
omogoča izvolitve, in
za reformo statuta
FJK, ki uvaja metropo-
litansko občino.
Na deželni ravni ima-
mo Ukmarja, ki še na-
prej pridiga celo, kako
bo ta reforma koristila
manjšini, kljub temu
da tudi župani iz nje-
govih vrst nasprotuje-
jo reformi krajevnih
uprav; o izgubi upravne avtonomije kot ene-
ga ključnih sredstev zaščite pa se mu najbrž
niti ne sanja, kar je sicer zanj edina olajševal-
na okoliščina.
Vsak ima pač svoja načela, volivci pa morajo
nato presojati, katera načela naj podprejo: se-
veda, če ta dejstva preko naših medijev sploh
pridejo do njih. Npr. glede na monopol na
Primorskem dnevniku dvomim, da je temu
tako …
Ali je možno še kaj popraviti?
Na normativni ravni ocenjujem, da ni
možno narediti ničesar, saj so
določbe volilnega zakona
takšne, da mora imeti volilno
okrožje skoraj 500.000 prebi-
valcev, zato je bilo tudi tako
zarisano. Absurd vsega tega pa
je, da tvegamo, da nam bodo
morebitno pritožbo na uprav-
no sodišče zoper volilni zakon
(točneje zoper sklep o razpisu
volitev) zavrnili, rekoč, da je s
tako zarisanim območjem že
nekako zadoščeno določbi iz
zaščitnega zakona. Po tržaško
bi se temu reklo: “bechi e ba-
stonadi”, saj bi bilo dosti bol-
je, ko ne bi bilo zapisano nič v
volilnem zakonu, tako bi lah-
ko upali vsaj v sodno pot.
To so pač politični rezultati
našega zastopstva v Rimu in
levosredinske vlade, ki naj bi
bila naklonjena Slovencem.
Razlika s slovensko zakonoda-
jo na tem področju je velika.
Ali bi morala Slovenija sedaj
reagirati?
Slovenija je poskušala nekaj
narediti preko svoje ambasade
v Rimu in veleposlaniku Mi-
rošiču smo zelo hvaležni za
opravljeno delo. Potem pa so
svoje opravile potrebne ustrezne “težke” in-
tervencije zunanjega ministrstva in predsed-
stva vlade, ki jih očitno ni bilo in tudi sedaj
jih ne bo, saj ne pričakujem od te vlade ni-
kakršne resne reakcije. Kaj si vlada misli o
zaščiti naše manjšine, je povedala tedaj, ko
je deželni predsednici Serracchianijevi nekaj
izjecljala v zvezi z reformo krajevnih uprav,
ne da bi niti obrobno omenila vprašanja iz-
gube upravne avtonomije za slovensko
manjšino, in s tem odprla pot “buldožerju”
Serracchianijeve v podobi obveznih unij
občin, ki bodo z zemljo zravnale upravno av-
tonomijo slovenskih občin. Žalostno, am-
pak, tako pač je. Upamo lahko le na nasled-
njo vlado.
@JulijanCavdek
P
Evropski varuh človekovih pravic je inštitucija, ki je bila ustanovljena
leta 1995 in ima sedež v Strasbourgu. Njegova naloga je, da
obravnava pritožbe proti inštitucijam, organom in agencijam EU. Irka
Emily O'Reilly je sedanja Evropska varuhinja človekovih pravic, potem
ko je leta 2014 prejela petletni mandat s strani Evropskega
parlamenta.
Zaradi nepravilnega ravnanja evropskih inštitucij in organov se na
Evropskega varuha človekovih pravic lahko obrnejo državljani in
prebivalci v državah članicah EU ter podjetja in organizacije, ki imajo
svoj sedež v EU. Varuh človekovih pravic ima nalogo, da prijavljena
ravnanja preiskuje in če ugotovi utemeljenost pritožbe, bo obvestil
prijavljeno inštitucijo. V kolikor se pritožba ne reši, lahko varuh
človekovih pravic poskuša doseči sporazumno rešitev oziroma pošlje
priporočilo. Kot zadnjo možnost lahko varuh človekovih pravic izda
posebno poročilo Evropskemu parlamentu.
Kršitve, ki jih je dolžan obravnavati varuh za človekove pravice, so
različne in vključujejo nepravične obravnave, diskriminacijo, zlorabo
pooblastil, pomanjkanje informacij ali zavrnitev dostopa do informacij,
neupravičeno zavlačevanje ter nepravilne postopke.
V vsaki državi članici deluje nacionalni varuh človekovih pravic. V
Italiji deluje mreža regionalnih varuhov človekovih pravic. Koordinacija
ima sedež v Rimu, predseduje pa ji toskanski regionalni varuh. V
Sloveniji zaseda mesto varuhinje človekovih pravic Vlasta Nussdorfer.
Vsako leto varuh človekovih pravic pripravi poročilo o svojem delu in
ga predstavi Evropskemu parlamentu.
Vir: www. europa. eu in www. ombudsman. europa. eu
EU slovarček: Evropski varuh človekovih
pravic (European Ombudsman)
Svet in Slovenske Organizacije 16. julija 2015 3
Kljub referendumu je Tsipras sprejel zahteve EU
V noči od nedelje na ponedeljek so predsedniki vlad držav članic EU
dosegli dogovor za rešitev grške krize. Grški premier Alexis Tsipras se je
moral v zameno za denarno pomoč v višini 80-86 milijard evrov obvezati
za izvedbo zelo zahtevnega svežnja reform. Na tak način so za zdaj
preprečili izpad Grčije iz območja evra in posledično poglobitev krize
Evropske unije. Vprašanje je, ali bo vodji grške vladne stranke Syrize
uspelo prepričati grški parlament, da sprejme dogovor, ki je bil sklenjen
v sklopu Evrosummita. Reforme vključujejo dvig DDV-ja, reformo pokojnine
in odpravo “otroških pokojnin”, reformo civilnega kodeksa, neodvisnost
državnega statističnega urada, ustanovitev sklada za poroštvo v višini
50 milijard evrov, vrnitev t. i. trojke in še vrsto drugih ukrepov, ki so zapisani
v sedem strani dolgem dokumentu, sprejetem na ponedeljkovem
evropskem vrhu. Strogo linijo, ki jo je vodila nemška kanclerka Angela
Merkel, sta skušala omiliti francoski predsednik Francois Holland in
italijanski predsednik vlade Matteo Renzi. Vendar so zagovorniki
“mehkejšega” pristopa h Grčiji imeli zvezane roke zaradi grškega
referenduma, ki je v Evropi pokopal zaupanje v vlado Alexisa Tsiprasa.
Dogovor bodo morali odobriti tudi nekateri drugi parlamenti držav članic
EU. Glavno besedo bo imela seveda Nemčija, ki ima največji delež v ESM
(European Stability Mechanism) za pomoč državam članicam v težavah.
Tudi slovenski Državni zbor bi lahko o programu pomoči odločal, pa
čeprav to po slovenski zakonodaji ni obvezno. Negativno mnenje bodo
verjetno izrekli parlamenti baltiških in še nekaterih drugih vzhodnih članic,
ki so pred kakšnim letom že izvedle potrebne reforme za stabilizacijo
državnega proračuna.
V Grčiji je dogovor o reformah že vzbudil silne protestne reakcije. Zelo
napeto je v stranki Syriza, ki tvega razkol, državni uslužbenci pa so že
napovedali stavko. Zelo verjetno bo v grškem parlamentu prišlo do
spremembe vladne večine, za vogalom pa so tudi volitve.
Parlament je uzakonil reformo z naslovom
“Dobra šola”
Poslanska zbornica je v četrtek, 9. julija, dokončno uzakonila nov šolski
zakon, t. i. “Dobra šola”. Od 454 prisotnih poslancev se jih je volitev
udeležilo 450. Šolsko reformo je podprlo 277 poslancev, 4 so se vzdržali,
173 pa jo je zavrnilo. Med tistimi, ki so volili proti vladnemu zakonskemu
osnutku, jih je bilo tudi nekaj iz vladne večine oziroma Demokratske
stranke. Izven parlamenta so uzakonitev reforme spremljali protesti
šolnikov in sindakalnih predstavnikov.
Novi zakon, ki na novo ureja nekatera področja šole, bo delno stopil v
veljavo že v septembru, predvsem kar se tiče dokončne zaposlitve
določenega števila suplentov. Za ostale pa bi se to moralo zgoditi do
konca leta. To naj bi šoli zagotovilo večjo avtonomijo in zadosten organik.
Najbolj zanimiv del reforme je verjetno tisti, ki določa večje pristojnosti za
ravnatelje, ki bodo odslej lahko avtonomno izbirali učno osebje. Več
pozornosti bo namenjene znanju jezikov in umetnosti, glasbi, pravu,
ekonomiji in telesni vzgoji. Izobraževanje bo predvsem v višjih šolah tudi
bolj elastično in bo upoštevalo konkretne potrebe.
V reformi je tudi določilo, ki ga je predlagala poslanka Tamara Blažina,
da je potrebno upoštevati specifiko slovenske šole, in to bi morala vlada
urediti v naslednjih dveh mesecih.
Deželna komisija: v ospredju pravilnik za
financiranje manjših društev in organizacij
Pravilnik o razdeljevanju sredstev za manjša društva slovenske manjšine
je bil glavna tema zasedanja deželne posvetovalne komisije za slovensko
manjšino; zasedanje je bilo v ponedeljek, 13. julija 2015, v Trstu. Državna
sredstva, ki jih na podlagi 16. člena zaščitnega zakona 38/01 prejme
Dežela FJK, se razdelijo tako, kot določa deželni zakon 26/2007 v členu
18. V letu 2015 je začelo veljati novo pravilo, da bodo manjša društva
omenjena sredstva prejela preko zvez oz. federacij, v katere so včlanjena.
Osnutek pravilnika je pred kakšnim tednom že sprejel deželni odbor,
deželna posvetovalna komisija pa je pristojna, da o pravilniku pove svoje
mnenje, ki pa za deželni odbor ni obvezujoče. Člani deželne komisije so
sklenili, da bodo v petek sprejeli na avdicije predstavnike zvez in federacij.
Druga točka dnevnega reda je zadevala razdelitev 50.000 evrov iz
deželnega sklada za financiranje projektov čezmejnega šolskega
sodelovanja.
Kratke
Foto dpd
Kristjani in družba16. julija 20154
Papeževo apostolsko potovanje po Ekvadorju, Boliviji in Paragvaju
Južna Amerika je lekcija
za evropsko celino
  a nami je deveto mednarodno apostolsko
potovanje papeža Frančiška, doslej naj-
daljše v njegovem pontifikatu. Od 5. do
13. julija je obiskal ogromno krajev in se srečal
z milijonskimi množicami v Ekvadorju, Boliviji
in Paragvaju. Na več krajih je izrekel posebno
pomenljive govore, večkrat je pozval k enotno-
sti in solidarnosti, izrazil kritične misli o po-
trošništvu in krivični družbi, spodbujal k upan-
ju v boljšo prihodnost.
Južna Amerika je lahko pomembna lekcija za
Evropo, ki doživlja hudo demografsko krizo in
kjer politika ni naklonjena družinam. Vabljeni
smo, da spremenimo smer in da se ne bojimo
mladih, je povzel Frančišek svoje potovanje v
pogovoru s časnikarji med vrnitvijo v Vatikan.
Južnoameriška Cerkev ima veliko bogastvo: je
mlada, in to je pomembno. Je živa, mlada in
sveža, ima bogato teologijo in veliko išče. Papež
je prepričan, da ta Cerkev lahko veliko da evrop-
ski. Pomembno pa je se ne bati te svežine.
Kot je poročal tudi radio Ognjišče, je papež izra-
zil upanje, da se bo grška kriza rešila, pa tudi,
da bi se našel način nadzora, da druge države
ne bodo zapadle v enake težave, saj se pot po-
sojil in dolgov na koncu ne konča nikoli. Novi-
narji so svetega očeta vprašali tudi, kje črpa
energijo za tako dolgo potovanje. Dejal je, da
mu pomaga čaj mate, koke ni poskusil, “naj bo
to jasno”, je odgovoril. Kokine liste, tradicio-
nalno zdravilo proti višinski bolezni, mu je
namreč podaril bolivijski predsednik Evo Mo-
rales. O darilu bolivijskega predsednika, razpelu
v obliki srpa in kladiva, ki je vzbudil številne
polemike, pa je Frančišek pojasnil, da je bil obli-
kovalec križa, sobrat Luis Espinal, navdušen nad
marksizmom in teologijo ter povezavi med obe-
ma. Tako je bilo narejeno tako razpelo. Tudi pe-
smi, ki jih je pisal Espinal, so bile pesmi prote-
sta. “To je bilo njegovo življenje, njegova misel.
Bil je poseben mož, z ustvarjalnimi mislimi. Bo-
ril se je z dobrimi nameni. V tem kontekstu ra-
zumem razpelo. Gledano torej v tem kontekstu,
zame ni žaljivo”; zato ga je vzel s sabo v Vati-
kan.
Sveti oče je pojasnil, da Cerkev podpira ljudska
gibanja, ne podpira pa anarhije. “Spregovoril
sem jim o družbenem nauku Cerkve, kar delam
tudi, ko nagovarjam poslovneže. Ne dajem roke
sovražniku, ne gre za politični dogodek, ampak
gre za neke vrste katehezo”. O revnih veliko go-
vori zato, ker so v središču evangelija; priznal
pa je, da bi moral več nagovarjati tudi srednji
sloj.
Papež je odgovoril tudi na vprašanje ameriškega
novinarja, ki ga je zanimalo, kaj Kuba izgublja
oziroma pridobiva po koncu hladne vojne z
Washingtonom. “Pridobivata obe strani”, je de-
jal papež: pridobivata mir, srečanje, prijateljstvo,
sodelovanje. Izrazil pa je zaskrbljenost v zvezi z
mirovnim procesom v Kolumbiji: “V tem tre-
nutku sem zaskrbljen, da se bo mirovni proces
tam ustavil. Upam, da se bo nadaljeval. V tem
smislu smo vedno pripravljeni pomagati”.
K vsebinam z odmevnega obiska se bomo še
vrnili.
Z
  o človeka vročina prisili k
branju v hladnem prostoru s
klimatsko napravo, lahko
prebere kaj zanimivega. Tokrat sem
zasledil zapis Milančanke, ki pravi,
kako je šla po neke informacije na
ameriški konzulat, misleč, da ne bo
tam velike gneče, a se je zmotila:
“Le nekaj metrov od vhoda na kon-
zulat je bilo zelo urejeno razporeje-
nih kakih sto ljudi, ki so bili tiho in
jim je bilo vidno vroče … Ne vidim
eksotičnih obrazov – vsi se zdijo Ita-
lijani. Skoraj vsi so mladi, skoraj vsi
dobro oblečeni.
Na pogled se pri
vseh zdi, da imajo
za sabo dobro sto-
ječe družine in da
imajo tudi dobre
študijske nazive.
Pa kaj delajo tam?
Kaj želijo? Morda
na počitnice v
ZDA? Ne, za tisto
je dovolj potni list
in Esta (Elektron-
ski sistem potoval-
nega dovoljenja),
za ta dokument
pa lahko mirno prosijo in ga hitro
dobijo na internetu. Brez dvoma ti-
sti mladi stojijo v vrsti, da bi prišli
do tako zaželene “Green card”, do-
voljenje za delo v ZDA. Če pa ob
14.00 na vroč julijski dan najdemo
toliko ljudi pred ameriškim konzu-
latom, jih mora biti prav toliko, če
ne več tudi druge dni. Medtem ko
se oddaljujem od konzulata, kamor
se očitno ne splača poskusiti vsto-
piti, se spomnim, da je pred neko
zgradbo nedaleč stran neprestano
vrsta enakih razsežnosti. V tej vrsti
pa ni Italijanov, vsak dan je pred ti-
sto pisarno kar nekaj deset, včasih
nekaj sto tujcev, ki se postavijo v
vrsto, da bi dobili dovoljenje za bi-
vanje in delo v Italiji. V nekaj mi-
nutah se tako v moji glavi izoblikuje
jasna ideja glede bližnje prihodno-
sti Italije – enostavno Italija ne bo
več Italija, namreč ta nacija s to kul-
turno identiteto, postala bo name-
sto tega brezoblična zbiralnica en-
klav na etnični osnovi, te pa bodo v
neprestanem konfliktu med sabo.
Najboljši Italijani bodo namreč
zbežali na tuje, zlasti v ZDA in v Ve-
liko Britanijo, medtem ko bodo v ti-
sto, kar je nekdaj bila Italija, še na-
prej prihajali ljudje iz tretjega in
četrtega sveta”. Če se sedaj zamisli-
mo malo nad pravkar prebranim,
človek, ki živi in deluje v Novi Go-
rici, žal ne more storiti nič drugega,
kot da podpiše, saj je slika pri nas
praktično na las podobna opisane-
mu. Veliko mladih in perspektivnih
kadrov gre na tuje, kar nekaj jih poz-
nam, ki so res šli v Veliko Britanijo,
pa še drugam, v ZDA tudi nekateri,
a bolj od drugod. Stanje je v vseh
ozirih na tem koncu močno skrb
zbujajoče, in sicer na obeh straneh
meje, namreč tudi v Gorici je kaj
klavrna podoba. Če ne grejo na tuje,
pa gre marsikdo v Ljubljano in oko-
lico, tu je demografsko stanje že
alarmantno, a se zdi, da to nikogar
preveč ne skrbi. Stanovanjski bloki
še vedno ponosno stojijo in jih celo
obnavljajo v sprva mišljenih bar-
vah, a kaj, ko Slovenci vse bolj te
bloke zapuščajo, vanje pa se že vsel-
jujejo razni tujci. Lahko si predsta-
vljamo, da bo po blokih tujcev
čedalje več, mesto pa bo vse bolj iz-
gubljalo svojo že tako ali tako od
vselej labilno slovensko identiteto,
ki pa je v neki meri vendarle obsta-
jala. Nadaljujmo z razmišljanjem, ki
smo ga brali, kjer pa bomo ohranili
predvsem tisto, kar označuje tudi
slovensko družbo, ne le italijanske.
Za razliko od nas, je ta poznala tudi
določen čas ekonomske blaginje in
ekonomskega liberalizma. “Saj se
pravzaprav tretjemu svetu že kar ne-
kaj časa približujemo … Upodoblje-
ni po marksističnih učiteljčkih, ki
so zasedli vse šole in univerze, smo
se uklonili zlatemu teletu socialde-
mokratske države, ki “prerazporeja
bogastvo” (marksisti so socialdemo-
kracijo uporabili kot trojanskega
konja za marksizem). Če je Robin
Hood jemal bogatim, da bi dajal
revnim, oz. je vračal
revnim tisto, kar so
jim bogati vzeli z
davki, pa socialde-
mokratsko zlato tele
prek davkov jemlje
delavcem, daje pa
brezdelnežem prek
javne porabe. To je
sedaj “prerazporedi-
tev bogastva” - je-
manje bogastva ti-
stim, ki ga proizvaja-
jo s potom lastnega
čela (svobodnim
obrtnikom, podjetni-
kom, zaposlenim v zasebnem sek-
torju), da bi dajali tistim, ki le pora-
bljajo, delajo pa kolikor mogoče
čim manj (javni zaposleni v vseh
sektorjih, lažni invalidi, mladi upo-
kojenci in vsake vrste priskledniki)
”. Mislim, da ni potrebno preveč da-
leč gledati, da vidimo, kako vse to
drži ne le za Italijo, temveč še toliko
bolj za nas, kjer lahko ugotovimo le,
kako se je “uspešen” model iz raj-
nke skupne države le nadaljeval, da
smo, kjer smo. Sam seveda nisem
nikakršen strokovnjak, vidim pa, da
ni vse lepo in prav, pa skušam vsaj
kaj prebrati in razmišljati. Upam, da
ne bo nič narobe, če se bomo ob
tem zaustavili še enkrat.
/ dalje
Andrej Vončina
K
Ob 70. rojstnem dnevu prof. Petra Kovačiča - Peršina
Samohodni iskalec Resnice
  si tisti, ki spremljajo slo-
vensko slovstvo, pa tudi
dogajanja v Sloveniji, ne
morejo mimo imena prof. Peter
Kovačič. Osnovno šolo je obisko-
val v rodni Rakitni, vasi, ki je bila
zaznamovana z domobranstvom,
pri teh vojakih je tudi izgubil
očeta in še danes ne ve, kje
počiva. Po gimnaziji, ki jo je
končal v Zadru, se je vpisal na lju-
bljansko Teološko fakulteto. V ti-
stem času se je izoblikovala sku-
pina 2000 in začela izdajati revijo
z istim imenom. V prvi številki te
revije je Kovačič napisal zelo kri-
tičen sestavek o vernosti in Cer-
kvi. Prvi, ki se je nanj odzval, je
bil profesor dogmatike prof. dr.
Anton Strle in je v Družini napisal
obširen komentar. S člankom se
nisem strinjal tudi jaz, pa sem
kljub temu napisal prof. Strletu
pismo in ga rahlo pobaral, da se
na probleme, ki jih v Cerkvi vidi
Kovačič, da tudi drugače gledati.
Odgovoril mi je z zelo vljudnim
in kulturnim pismom, in to kar
na dveh straneh. Bistveni pouda-
rek v pismu je bil: “… Gospod bo-
goslovec Kovačič je celo z menoj
v žlahti”, in opisal kako, potem
pa dodal: “V kolikor bi jaz imel
takšen pogled na Cerkev, ne bi ni-
koli postal duhovnik. S tem pa ne
mislim, da g. bogoslovec Kovačič
ni veren, je pošten, nasprotno, vi-
V soko ga cenim, ker si upa v jav-nosti povedati to, kar misli … ”Kovačič je prekinil študij teologi-
je, končal filozofijo in diplomiral
iz slavistike in primerjalne
književosti na Filozofski fakulteti
v Ljubljani. Poglabljal se je v
krščanski socializem, saj je imel
veliko stika s Kocbekom, z Mra-
kom in drugimi. Bil je urednik re-
vije 2000 od l. 1969 do l. 2010, ko
je revija prenehala izhajati. Na re-
vijo 2000 se je vedno gledalo z ra-
zličnih zornih kotov. Zato tudi re-
vija ni izhajala od l. 1973 do l.
1977. Takrat je bila tudi ovira za
Kovačičevo zaposlitev. Revija
2000 ni bila zaželjena pri državni
oblasti, zato so se vrstila za-
sliševanja sodelavcev. Bilo pa je
kar nekaj vljudnostnih pogovo-
rov s tedanjimi politiki, češ, če re-
vijo ukinete, boste imeli to in to
ugodnost. Prof. Kovačič je trma-
sto vztrajal in v 40 letih je revija
2000 objavila okrog 40.000 strani
besedila. Leta 1982 so postali
Društvo 2000 in tako pridobili
pravico do založniške dejavnosti.
Izdali so okrog 100 knjižnih na-
slovov in ob tem organizirali tudi
več simpozijev.
Cerkvena stran reviji 2000 ni po-
svečala posebne pozornosti, le
redko kdaj se je našel kdo, ki se je
obregnil ob kakšen članek. Kljub
temu pa dobro vem, da so v teh
krogih revijo brali in celo do-
ločene članke porabili za razna
predavanja in razprave, čeprav vi-
ra, od kod je to in to, navadno ni-
so navajali.
Prof. Peter Kovačič je dobil tudi
nekaj priznanj. Leta 2011 mu je
predsednik slovenske države dr.
Danilo Türk izročil zlati red in ga
označil za moža dialoga in zago-
vornika svobodne misli, ki ni bil
nikoli podvržen intelektualni pri-
sili političnega režima ali ideo-
loškim pritiskom strank. Prav ta-
ko je revijo nekdanji predsednik
republike Milan Kučan odlikoval
leta 1994 s častnim znakom.
Leta 2010 je prof. Peter Kovačič
prejel Rožančevo nagrado za knji-
go Vrnitev k Itaki – Slovenci v
procesu globalizacije. V obra-
zložitvi nagrade so zapisali: “Av-
tor se v svojih esejih ne zadovolji
z jasno razčlenitvijo umanjkanja
slovenske samozavesti, temveč
prikaže iskanje narodne istovet-
nosti kot tisto pustolovščino du-
ha, ki ga vodi k drugim kulturam
in ki ga tudi osebno napolni.
Obenem pa ob tem odpira
možnost postmodernega subjek-
ta znotraj posamezne kulture”.
Razumljivo je, da so, kot pri vsaki
znanosti, tudi v teologiji najra-
zličnejši pogledi, mnenja, to pa
zato, ker teologija ima opravka s
človekom, zato prihaja v njej do
novih dognanj in spoznanj. Ob
vsem tem pa se nikoli ne zanika
bistva vere, kar je najpomem-
bnejše.
Čeprav revija 2000 v glavnem ni
imela podpore v širši javnosti, ne
na državni kot tudi ne na cerkve-
ni strani, ji je država nudila
skromno subvencijo za kritje ti-
ska, ne honorarjev, s tem ne za-
nikam vrednosti tudi takšne revi-
je za Slovence. Takšno pisanje,
kot so ga imeli članki v tej reviji,
je vsem, ki so se z njimi srečevali,
prineslo vedno neko svežino o
teoloških in občečloveških do-
godkih, bralcu pa omogočalo, da
razširi osebni in duhovni hori-
zont in ga tudi poglobi. Standar-
dni bralci, pa tudi verniki veliko-
krat nimajo radi nekih novih po-
gledov kot tudi ne spoznanj, zato
prihaja do nepotrebnih sum-
ničenj in podtikanj, kar je veliko-
krat moreče, pa tudi lahko zelo
boleče. Dogodi pa se tudi lahko,
da vse skupaj ob takšnem spoti-
kanju izpade zelo komično. Pred
kratkim sem izza vatikanskih zi-
dov zvedel, da me je neki naš go-
riški “škrlatnik ošacal”, da nisem
cerkveni. Cerkveni dostojanstve-
nik, ki mi je to zelo obzirno po-
vedal, je dobil tak odgovor: “O,
če nisem cerkveni, sem pa vsaj za-
kristijski! Tu se hranijo metle in
cunje za pomivanje cerkve. Vidite
ekscelenca, kako je to potrebno,
drugače se bomo vsi skupaj za-
dušili v umazaniji. Kam pa pride-
mo, če bomo na to pozabili”!
Mož se je iz srca nasmejal in me
za nagrado čez cesto povabil na
veliko pivo, ki mi je odlično tek-
nilo! Tako znajo biti tudi cerkveni
dostojanstveniki sproščeni, ne za-
tegnjeni, kot je kakšen naš mon-
sinjor, ki izgleda, kot da ima štrik
okoli vratu...
Razumljivo je, da se z vsem, kar
je prof. Peter Kovačič napisal, ne
strinjamo. - Napisal pa je marsi-
kaj, kar drži, in če bi se to upošte-
valo, bi bilo v slovenski Cerkvi
manj težav. To mu pošteno priz-
najmo! Njegova kritika Cerkve ni
škodoželjna, nasprotno, ker Cer-
kev ljubi, saj je praktičen vernik
(!), si tudi upa jasno in
glasno napisati tudi to,
kar si drugi ne upajo –
ne v škodo Cerkvi, kot
nekateri mislijo, ampak
v njeno korist! Redno
pri pisanju upošteva
teološka odkritja, ki so
nekaj običajnega v sve-
tu, nam pa tuja, vodijo
pa k istemu Cilju, imajo
pa drugačno pot, kot
smo jo mi navajeni, za-
to ga tudi marsikdo od-
klanja. Vedeti pa mora-
mo: “K Bogu vodi več
poti, ena vodi tudi skozi
Cerkev”!
Kljub takšnim in dru-
gačnim pogledom, ki
jih imajo bralci na pri-
spevke prof. Petra Kovačiča, mu
želimo, da bi še naprej vetril slo-
venski prostor in naj ga Bog
ohranja zdravega in čilega!
Ambrož Kodelja
Prerazporeditev bogastva pri nas (1)
Naši mladi stran,
tujci pa k nam
Kristjani in družba 16. julija 2015 5
Kardinal Francesco Coccopalmerio v Ogleju
“Odklon je jamstvo pristne
evangelizacije”
  b prazniku svetih Mo-
horja in Fortunata, za-
vetnikov goriške in vi-
demske nadškofije ter dežele Fur-
lanije Julijske krajine, je letos vo-
dil slovesno večerno somaševanje
v nedeljo, 12. julija, v oglejski pa-
triarhalni baziliki kardinal Fran-
cesco Coccopalmerio. Nekdanji
pomožni škof v Milanu, od fe-
bruarja 2007 vodi papeški svet za
zakonodajna besedila. Je tudi član
kongregacije za verski nauk, višje-
ga sodišča in papeškega sveta za
promocijo edinosti med kristjani.
Za kardinala ga je imenoval Bene-
dikt XVI. februarja 2012.
Obred v baziliki, zibelki srednjee-
vropskega krščanstva, je bil
skrbno pripravljen kot za pomem-
bne priložnosti, ko zaveje t. i.
oglejski duh. Molitve so potekale
v italijanščini, furlanščini, slo-
venščini in nemščini. S kardina-
lom je somaševalo - poleg lepega
števila duhovnikov - okrog deset
škofov iz Furlanije Julijske krajine,
Veneta in Avstrije, slovensko Cer-
kev so zastopali novomeški škof
in predsednik Slovenske škofov-
ske konference Andrej Glavan ter
O sedanji in upokojeni koprski škofJurij Bizjak in Metod Pirih.Tipično za evangelizacijo ni biti
uspešni, ampak naleteti na težave,
tudi odklon, je v homiliji podčrtal
kard. Coccopalmerio. Svet ne mo-
re sprejeti tega, kar ni njegovo.
Prav “zavrnitev je zato jamstvo
pristne evangelizacije”. V tem
smo kot Jezus, ko nadaljujemo
njegovo poslanstvo. Za to namreč
gre, “ne pozabimo”! Ovce so
življenje za pastirja, pastir ne mo-
re ne skrbeti za svoje ovce. Bog ne
more biti brez svojega ljudstva,
potrebuje vsakogar izmed nas.
“Tudi če ga zavrnem, me še naprej
išče”. To je Božja ljubezen.
Pozno popoldne, pred evhari-
stično daritvijo, je kardinal Coc-
copalmerio, ki ga je po pozdravu
goriškega nadškofa Redaellija
urednik škofijskega tednika Mau-
ro Ungaro predstavil kot nekakega
“pravosodnega ministra Svetega
sedeža”, v Rimski dvorani na glav-
nem trgu v Ogleju predaval na te-
mo človeške osebe, prava in miru
v misli papeža Frančiška. Argen-
tinski sveti oče pogosto in v ra-
zličnih kontekstih postavlja v sre-
dišče pozornosti osebo, ki je ved-
no sveta in nedotakljiva, je dejal
visoki cerkveni dostojanstvenik.
Življenje človeške osebe in njego-
vo dostojanstvo sta “nedotakljivi
ontološki stvarnosti”, ker je Kri-
stus prisoten v njem. Ko papež mi-
sli na osebo, ima pred sabo ubo-
gega človeka, ki steguje roko,
kriči, trpi, ker so mu bile odvzete
osebne dobrine ali je česa pri-
krajšan. Vsi imajo dolžnost slišati
krik revnih in jim pomagati z de-
javno, rahločutno in empatično
ljubeznijo. Reven je, komur
ogrožajo telesno integriteto,
zdravje, dom, domovino itd. In
še: človeška oseba je celostna, to-
da ne monolitna, saj jo sestavljajo
številne različne stvarnosti. Tudi
o miru papež rad in pogosto go-
vori. Mir se rojeva, ko obstaja
spoštovanje pravic. Če tega ni,
človek trpi in se upre. Drug dru-
gega moramo gledati kot na drug
jaz, kot na osebo, ki je vredna mo-
je ljubezni. Ni dovolj poznati pra-
vice drugega, v pravnem sistemu
je pomembno načelo empatije: na
drugega moramo gledati kot na
človeka, s katerim smo povezani,
na katerega smo navezani. / DD
Višarski dnevi mladih
Na letošnjih Višarskih dnevih, ki bodo potekali od 31. julija do 2.
avgusta, se bodo mladi odpravili po poteh slovenskih povojnih
izseljencev v Špitalu in Lienzu pod vodstvom mag. Helene Jaklitsch
in s pričevanjem zakoncev Starman.
V drugem delu bodo spoznavali Ziljsko dolino, ki jo bodo predstavili
domačinki in kulturni delavki Milka Kriegl in Pepca Druml, župnik
Stanko Trap ter ravnateljica dvojezične ljudske šole Katarina Sticker.
Višarski dnevi se bodo končali na Sv. Višarjah s 27. romanjem treh
Slovenij, ko se bodo srečale matična, zamejska in izseljenska
Slovenija.
Tudi mladi bodo lahko prisluhnili predavanju tržaškega časnikarja
in publicista Iva Jevnikarja. Sledila bosta slovesna sveta maša, ki
jo bo skupaj z izseljenskimi duhovniki daroval nadškof msgr. Alojz
Uran, in kratek kulturni program. Lepo vabljeni!
Prispevek za Višarske dneve mladih (prevoz, nastanitev, hrano in
goste) je 50 evrov. Prijave za Višarske dneve mladih: Rafaelova
družba 01 438 30 50, rafaelova. druzba@siol. net
27. romanje treh Slovenij na Svete Višarje
V nedeljo, 2. avgusta 2015, se bodo na Svetih Višarjah srečale
matična, zamejska in izseljenska Slovenija.
Ob 10.30 bodo udeleženci prisluhnili predavanju tržaškega
časnikarja in publicista Iva Jevnikarja z naslovom 70 let po
dogajanju, ki je spremenilo vse “tri Slovenije”. Ob 12.00 bo
slovesna sveta maša, ki jo bo skupaj z izseljenskimi duhovniki
daroval nadškof msgr. Alojz Uran. Ob 13.00 bo na ploščadi za
cerkvijo kratek kulturni program. Ob letu posvečenega življenja
bodo tako mašo kot kulturni program s petjem sooblikovale Marijine
sestre.
Dogodek organizirata Rafaelova družba in Zveza slovenskih
izseljenskih duhovnikov v Evropi.
Dragi rojaki, lepo vabljeni!
Kratke
Števerjan / Sv. birma in procesija 
Mladi, bodite Kristusovi pričevalci!
  lovesno jutranjo mašo v
nedeljo, 12. julija, je v
Števerjanu sredi Brd uve-
dla mogočna Ecce sacerdos
magnus. V župno cerkev sv.
Florijana je namreč prišel bir-
mat šest mladih goriški
nadškof msgr. Carlo Roberto
Maria Redaelli. Njega in
spremljevalca, diakona Renata
Nucero, je toplo pozdravil
župnik Marijan Markežič, ki je
bil obiska posebno vesel, saj so
se na ta dan spominjali tudi
zavetnikov goriške nadškofije,
škofa Mohorja (ki je ob sv. Flo-
rijanu sozavetnik tudi Štever-
S
jana) in diakona Fortunata.
V homiliji je msgr. Redaelli
spregovoril o češčenju svetni-
kov, ki je “morda manj pre-
prosto, kot bi se zdelo”. Lažje
je nanje gledati kot na kipe,
težje kot na osebe z obličjem,
srcem, celo s človeškimi napa-
kami. Svetniki so bili tudi
mladi z ideali in strahovi, ki
pa so se srečali s Kristusom in
so odločili, da bodo živeli
zanj. “Postati kristjani v po-
ganski dobi ni bilo lahko”, to-
da Bog daje v vseh časih svojo
milost, ki prihaja na pomoč.
Prav zakrament svete birme je
Gospodov dar, ki vam daje
moč, da bi bili priče, je mla-
dim birmancem povedal
nadškof. Vsak kristjan je kli-
can, da bi bil Kristusova priča.
Sveti Duh je tisti, ki kristja-
nom pomaga, da ljubijo, od-
puščajo, služijo drugim. “To je
lahko tudi težavno, je pa zelo le-
po”, je sklenil nadškof, ki je
kmalu nato podelil zakrament
Emi, Jani, Micheli, Ivanu,
Bernardu in Veroniki.
Po obhajilu se je Martina
Grahonja v imenu
staršev birmanih mla-
denk in mladeničev zah-
valila Bogu za dar otrok,
škofu, g. Markežiču, go-
spe Albini, ki je pomagala
pri katehetskem delu,
vsej števerjanski skupno-
sti, ki je pomagala pripra-
viti slavje, zboru, ki je
odlično opravil svojo na-
logo, organistki in diri-
gentki. V italijanščini je
zahvale povzel Adelchi
Sbuelz. Tik pred koncem
maše je nato bila krajša
procesija v čast svetih Mohorja
in Fortunata, ki je vodila od ol-
tarčka na vaškem trgu do vod-
njaka in nazaj. Pred lepo
okrašenim priložnostnim ol-
tarčkom ob Marijinem kipcu je
nadškof podelil blagoslov z Naj-
svetejšim. Preden se je sprevod
vernikov vrnil v cerkev, kjer je
bučno zadonela Zahvalna pe-
sem in kjer so se veseli birmanci
slikali pred oltarjem, pa so se vsi
skupaj ustavili še pred prenovlje-
nim Sedejevim domom. Tam je
nadškof Redaelli, na prošnjo
župnika Marijana Markežiča, po-
delil poseben blagoslov vsem
vaščanom, zlasti otrokom, mla-
dim in družinam, ter jih spod-
budil, naj ne pozabijo, da imajo
na trgu - v cerkvi, župnišču in
prenovljenem Sedejevem domu
- svoj drugi dom, na drugi strani
pa tudi mučence. / DD
Župnijska cerkev na Kostanjevici 
Maša zadušnica za
gospo Štefko Ravnik
  župnijski cerkvi na Ko-
stanjevici ali na Kapeli, kot
ji radi pravijo domačini, je
bila v soboto, 11. julija 2015, po-
poldne maša zadušnica za gospo
Štefko Rutar Ravnik, ki je v Gospo-
du zaspala v daljnem San Franci-
scu, potem ko ji je Bog dal dočaka-
ti 104 leta. Gospa Ravnikova je bi-
la doma iz Goriške
(iz Tolmina), v ZDA
se je izselila z
družino po drugi
svetovni vojni. V
domačem kraju, pa
tudi v novi domovi-
ni so jo vsi poznali
po njeni dobrotlji-
vosti in prijaznosti.
Veliko svojih življenjskih moči je
v Ameriki namenila slovenski na-
rodni skupnosti. Dokler je mogla,
se je vedno udeleževala slovenske
maše. Z našimi kraji so ona in nje-
ni otroci vedno ostali povezani in
se občasno vračali na obisk.
Sv. mašo, ki se je je udeležilo lepo
število pokojničinih prijateljev in
znancev iz Gorice, pa tudi dr. Karl
Bonutti, je v stranski kapeli, po-
svečeni Mariji Karmelski, daroval
p. David Šrumpf. Med kratko ho-
milijo se je s hvaležnostjo spomnil
gospe Ravnikove in njenega veli-
kodušnega srca, saj je bil njene go-
stoljubnosti tudi sam deležen, ko
ga je bogoslužna pot vodila v ZDA.
P. David Šrumpf se je vrnil v do-
movino iz zelo oddaljene Avstra-
lije, kjer deluje v mestu Adelaide
V SA, Melbourne VIC, da bi tudi vkostanjeviški cerkvi obhajal sre-brno mašo, saj je tu bil od l. 2001
do 2013 gvardijan in župnik. Fe-
liks p. David Šrumpf, Štajerec po
rodu, je bil namreč posvečen v
mariborski stolnici, 29. junija
1990, novo mašo pa je imel pri
Sveti Trojici v Slovenskih goricah
8. julija 1990. Potem
je svoje pastirsko de-
lo opravljal v Mari-
boru (1991-1993), v
ZDA, Joliet, IL.
(1993-1995), in v Le-
montu, IL.  (1995-
2001). Slovesno sre-
brno mašo je imel v
za to priložnost oku-
sno okrašeni kostanjeviški cerkvi
v nedeljo, 12. julija 2015, skupaj s
p. Marjanom Čukom, ki je sedaj
gvardijan in župnik na Kostanje-
vici.
Maša zadušnica za pokojno gospo
Ravnik je bila tudi priložnost, da
se je skupina goriških Slovencev
srečala s p. Davidom (na sliki) in
mu seveda čestitala ob
mašniškem jubileju in se mu ob
tem spet srčno zahvalila za to, da
je večkrat prihajal maševat v cer-
kev sv. Ignacija na Travniku in ta-
ko vodil slovensko sveto mašo ob
deveti uri, potem ko je, po smrti
prof. Stanka Jericija, kaplana trav-
niške cerkve, nastala spet nova
vrzel v slovenskih duhovniških
vrstah.
IK
Pokojna učiteljica
Štefka Ravnik
Procesija pred prenovljenim Sedejevim domom
Birmanci z nadškofom in župnikom
Nadškof C. Redaelli, kard. F. Coccopalmerio in M. Ungaro
Goriška16. julija 20156
Pod lipami Alenka Puhar
Protagonistka Srečanja pod lipami 16. julija bo izjemna ženska, prva
dama slovenskega časnikarstva, prevajalka, urednica, raziskovalka
in aktivistka na področju človekovih pravic Alenka Puhar. Letos
praznuje pomemben življenjski jubilej, zato želi biti četrtkov večer
tudi poklon njenemu delu in osebnosti. Alenka Puhar je vsestranska
družbena delavka, prodorna komentatorka in esejistka v tiskanih
medijih, prevajalka, urednica, raziskovalka in aktivistka na področju
človekovih pravic. Sicer pa je Alenka Puhar tudi zelo zanimiva
sogovornica, saj njeno znanje sega na številna področja, v svojih
izvajanjih pa je neposredna, pogosto tudi brez dlak na jeziku. Na
goriškem večeru se bo z gostjo pogovarjal časnikar Ivo Jevnikar.
Govor bo seveda o njenem delu; ker pa je njeno delo neposredno
povezano z dogajanjem v Sloveniji, bodo v ospredju tudi stanje duha,
politika, civilna družba in vloga medijev v matici. Večer se bo začel
ob 20.30 v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici. Srečanja pod
lipami prirejata goriški hram in Krožek za družbena vprašanja Anton
Gregorčič.
Mladi praški pevci so preživeli lepe urice v
družbi “Veseljakov” iz Doberdoba
Konec prejšnjega tedna so se mladi člani pevskega zbora Euphonia
iz Prage poslovili od nas, potem ko so preživeli teden dni v uživanju
znamenju sonca, morja in seveda ob lepem petju. Skupaj z otroškim
zborom Veseljaki iz Doberdoba, ki ga vodi Lucija Lavrenčič, so
navezali prijateljske stike meseca januarja, ko so v katedrali sv. Vida
v Pragi skupaj zapeli pri nedeljskem bogoslužju. Prejšnji teden pa so
se pred našo publiko predstavili v petek, 3. julija, v Sv. Križu pri Trstu,
v soboto, 4. julija, pa v Doberdobu. Poleg pete maše Missa mundi so
se pevci obeh zborov predstavii še s programom čeških, slovenskih
in tujih skladateljev. Še posebno lep vtis so publiki pustile češke
narodne pesmi, ko so mladi pevci spremljali petje s plesom v
narodnih nošah. Na koncu sta oba zbora pod taktirko praške
dirigentke Pavle Kšicove slavnostno zapela še Smetanovo Vltavo.
Na orglah sta pri bogoslužju in na koncertu spremljala Miroslav Simek
iz Prage ter Zulejka Devetak, v Doberdobu pa se je pridružila še
flavtistka Ivana Gerin.
Koncert je spadal v projekt Mednarodnaga otroškega festivala MY
SI RAZUMIME..., ki ga je organizirala direktorica glasbene akademije
iz Prage Pavla Zumrova ob podpori Senata republike Češke, Urada
Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, Sveta
slovenskih orgnizacij in Združenja cerkvenih pevskih zborov iz Gorice.
Na zadnjem večeru v Doberdobu sta prisotne goste pozravila tudi
doberdobski župan Fabio Vizintin in domači župnik Ambrož Kodelja.
Klub CSA Triatlon Gorica
Ta goriški klub sestavlja približno 20 otrok v starosti od 6 do 13 let.
Njihov trener je Cristiano Colombo. Letošnja tekmovalna sezona se
je začela v Parmi, kjer so mladi triatlonci osvojili že prve medalje.
Nekatere tekme se uvrščajo v italijansko prvenstvo, druge pa v
prvenstvo Alpe-Jadran. Dober začetek je otrokom dal dodatno
energijo in zalet za nove tekme, tako so se zelo dobro uvrstili tudi v
Porto Sant'Elpidio (Ancona), kjer so se zbrali triatlonci iz vseh
italijanskih klubov. Sledile so tekme v Veldnu (Avstrija), Portorožu,
Celovcu... Posebej je potrebno izpostaviti tekmo v Veldnu na
Koroškem, kjer je bil t. i. aquatlon. Tu sta Mitja Vinzi in Agata
Berzacola osvojila prvo in tretje mesto. Prav tako je Urška Kovic
stopila na najvišjo stopničko v svoji kategoriji. Zadoščenje je bilo tudi
v kategoriji “esordienti”, kjer sta Sara in Januš Kovic osvojila tretje
mesto, Sebastian Berlot in Giorgia Resen pa četrto. Pika na i pa je
bila Iris Colombo, ki je osvojila drugo mesto. Uspehi so sledili tudi v
Celovcu na tekmovanju Ironkids, kjer so vsi trije mladi športniki Kovic:
Urška, Sara in Januš stopili na stopničke. Za otroke je bila ta tekma
nekaj posebnega tudi zato, ker so pritekli v ciljno ravnino prav tam,
kjer je bilo naslednji dan veliko prvenstvo Ironman. Glede na razmere
tekmovanja, ki so ga označevale zelo visoke temperature, je bila
tekma v kraju Lago di Revine izredno zahtevna, kljub temu pa so vsi
otroci izpeljali tekmo do konca, Sari in Urški Kovic pa je zopet uspelo
osvojiti zlato in srebrno medaljo. Naslednja tekma čaka mlade junake
v Vidmu že 26. julija.
Kratke KC Bratuž / Peter Sušnik in Jože Pirjevec na srečanju pod lipami
Do kdaj še v začaranem krogu?
  a dobro obiskanem
srečanju pod lipami na
dvorišču Kulturnega cen-
tra Lojze Bratuž sta v četrtek, 9. ju-
lija, ob moderatorki Eriki Jazbar se-
dela zgodovinar prof. Jože Pirjevec
in predsednik Nove Slovenske za-
veze Peter Sušnik. Srečanje se je ro-
dilo v Ljubljani, je uvodoma dejala
časnikarka; sogovornika sta se
namreč po majskem srečanju na
RTV-ju zmenila za sproščeno
soočenje, za kraj pa je bila izbrana
Gorica. To bi moral biti pogovor
med sogovornikoma, ki iščeta
izhod iz stanja duha, ki ga doživlja-
mo v širšem slovenskem prostoru.
Želja organizatorjev, krožka Anton
Gregorčič in centra Bratuž, je bila,
da bi se pogovor ne omejil zgolj na
preteklost, ampak da bi razpravljali
tudi o sedanjosti, o tem, kako na-
prej, da bi spet prišli do enotnosti.
Žal se je že spet zataknilo...
Prof. Pirjevec je o svoji prehojeni
poti dejal, da se s politiko ukvarja
že 40 let. V mladih letih je vedno
volil Slovensko skupnost, “ker je to
bila družinska tradicija”, potem se
je približal socialistom, ker je mislil,
da bo slovenska komponenta kaj
naredila v Trstu, je pa kmalu ugo-
tovil, da ni tako. Na listi SSk je kan-
didiral za evropskega poslanca, na-
to se je prepisal v LDS, a “tudi tam
sem bil razočaran”. Skušal je orga-
nizirati stranko v Sloveniji, ki se
imenuje Solidarnost, “pa tudi tam
ni šlo. Zato pravim, da nimam sreče
s politiko”. Se pa političnemu de-
lovanju ne odpoveduje, ker ga “za-
deva zanima in zabava”.
Peter Sušnik se je začel ukvarjati z
Novo Slovensko zavezo na poti
iskanja globljega smisla. “Nekateri
gospodje” iz NSZ so ga izzvali s pre-
prosto željo, da bi kdo od mlajših
prevzel pobudo za urejanje
vprašanj, s katerimi so se trudili in
se še trudijo zadnjih 20 let. Poziv je
bil zanj tako globok, da ga je sprejel,
pa čeprav “bi racionalno tega ne
smel”. Društvo Nova Slovenska za-
veza “ni društvo, ki bi pomagalo
gospodarski rasti, ki bi pomagalo
mladim podjetnikom povzpeti se v
družbeni strukturi, ki bi imelo na-
stavke nekega mreženja … To je bilo
društvo, ki je imelo zelo ozke, hkra-
ti pa tudi zelo plemenite cilje: izpo-
staviti vprašanje, kaj se je nam kot
narodu zgodilo in zakaj. Na tej
točki iščemo odgovore”, saj “man-
jka osnovna zadeva, to je dialog”.
Po Pirjevčevem mnenju smo pred
25 leti “držali skupaj”, ker “smo se
hoteli znebiti tiste Jugoslavije”. Ve-
deli smo, da je ta izkušnja končana,
da jo je treba premostiti. V tistem
trenutku smo bili “več ali manj sko-
raj vsi Slovenci istega mnenja”. Tu-
di Evropa doživlja isto krizo, je dejal
Pirjevec. Dokler smo se bali Rusije,
smo držali skupaj; ko se je sedaj več
ne bojimo, razpadamo. Ko Jugosla-
vije, sovražnika, Srbov ni bilo več,
smo odkrili naše stare zdrahe.
“Zgodovino pogrevamo, ko pa bi
jo bilo treba resnično preseči, jo štu-
dirati, razumeti, poznati, ne upora-
bljati v današnje politične name-
ne”.
V času demokratizacije so bile vse
sile naperjene v svetlo prihodnost,
je dejal Sušnik. Osnovna točka ne-
sporazuma je, s kakšnimi občutki
je vsak doživel slovesnost v Kočev-
skem Rogu: je to bil konec ali
začetek. Potrebna je analiza, kaj
občutijo eni in kaj drugi. “Tu so ra-
zlične interpretacije”. Ker “enotno
nismo razumeli in še danes ne ra-
zumemo, kaj se je zgodilo leta
1990, nismo sposobni preseči deli-
tev iz preteklosti, ne da bi drug dru-
gega najprej konfliktno in zdaj že
N
relativno sovražno
obravnaval, na koncu
celo izključeval”. Čuti-
mo se ogrožene, češ da
se stvari ne premaknejo.
Treba je premagati strah
pred dialogom, moramo
začeli se pogovarjati, ra-
zumeti in spoštovati. “Za
NSZ je vsekakor bil Kočevski Rog
pogrebni obred za pobite žrtve re-
volucionarnega nasilja”, je zatrdil
Sušnik.
Pirjevec je pripomnil, da smo Slo-
venci “mlad narod”, ki sploh “ni-
mamo prave zgodovine”. Ta se je
začela intelektualno konec 18. sto-
letja, politična šele leta 1848. Leta
1918 “na pariški mirovni konferen-
ci nismo veljali nič” in so nas raz-
kosali. Leta 1941 še enkrat. Naš na-
rod je bil v bistvu obsojen na smrt.
Mnogi so se hoteli upreti in boriti.
“Drugi del našega naroda pa se je
tako zbal komunistov, da je rekel:
bolje je sodelovati z Mussolinijem
in Hitlerjem kakor s temi brez-
božnimi buržuji, če ne, ne bomo šli
v nebesa”... Pirjevec vidi v tem na-
rodno izdajo. “Pripravljen sem na
spravo in dialog, toda samo, če priz-
namo to temeljno resnico: da je bi-
lo sodelovanje z okupatorjem na-
rodna izdaja”.
Bistvo slovenskega problema je, da
nimamo razčiščenih pojmov, razen
pri ortodoksni razlagi zgodovinske
resnice, ki pač ne temelji na prever-
jenih dejstvih, je dejal Sušnik. Te-
meljno vprašanje je, kaj je pripeljalo
do smrti več sto Slovencev v letih
1941-42 izpod slovenske roke. “Ko-
munisti so želeli imeti prvo mesto,
vzeli so si primat v borbi proti oku-
patorju, kar je bilo nesprejemljivo
za vse ostale demokratične stran-
ke”. Bilo je potrebno se braniti, kajti
“v ljubljanski pokrajini je bistveno
več škode po vaseh in domačijah
naredila slovenska roka kot okupa-
torjeva”. Vprašanje kolaboracije
lahko obravnavamo samo v kon-
tekstu revolucije, načrtov Komuni-
stične partije, ki izhajajo iz avten-
tičnih dokumentov, da je namen
privzeti borbo proti okupatorju za
izvedbo revolucije. “Tu je v podto-
nu politično in ne zgodovinsko
vprašanje, ali je bil komunizem za
slovenski narod dober ali ne”.
Slovenskih komunistov je bilo ma-
lo, bili so izredno dobro organizi-
rani in disciplinirani, verjeli so v
svoje ideale in so bili zanje pripra-
vljeni plačati tudi z življenjem, je
dejal Pirjevec. Številni so bili iz-
vežbani v vojaških veščinah, “v naš
prostor so vnesli ost, fanatizem in
zaničevanje človeškega življenja, ki
ga mi nismo poznali; v tem smislu
so naredili marsikatero napako”.
Prepričani so bili, da bo revolucija
zveličavna. “Do tega stališča sem
zelo kritičen”. V vsaki vojni “priha-
ja nujno tudi do zelo neprijetnih
stvari in tudi do ekscesov”... Ena
zgodovinarjevih izjav, ki so najbolj
prizadele lep del občinstva, je bila:
“Ne bojim se reči tu, da je Ehrlich
bil po pravici ubit, ker je bil izdaja-
lec”. Bistveno je vprašanje: je bil
upor slovenskega naroda legitimen
ali ne? Sodelovanje z okupatorjem
je bilo izdaja ali ne? “Slovenskega
naroda ne bi bilo, ko bi zmagali
Nemci, in danes bi tu gotovo ne go-
vorili po slovensko”...
Po Sušnikovem mnenju je imelo
sodelovanje z okupatorjem temelj
v protirevoluciji, ne le v pri-
druževanju okupatorjevemu
načelu po prevladi nad slovenskim
narodom. Dobro izhodišče je po
njegovem mnenju ugotovitev, da je
nedopustno mrtvih ne pokopati in
jim zagotoviti osnovnega dostojan-
stva. Na današnji točki je potrebno
zagotoviti enakost vsem tistim, ki
so že pokojni. “Kot narod potrebu-
jemo skupno gledanje na iste vred-
note”. Evropsko unijo determinira-
jo vrednote, za katere smo pripra-
vljeni se spet postaviti pokonci: to
so demokracija, ki je skregana s ko-
munizmom, gospodarska svoboda,
intelektualna pobuda, svoboda go-
vora itd., osnovne vrednote, na ka-
terih sloni Evropa in so jih zatirali
fašizem, nacizem in komunizem.
Ko se bo narod poenotil, “se bomo
kot narod lahko enotno zazrli v pri-
hodnost in nadaljevali svojo pot
kot enakopravni; dokler pa nismo
enotni v teh osnovnih konceptual-
nih izhodiščih, smo lahko zelo hi-
tro na prepihu, saj ne-
katerim Vipavska doli-
na zelo diši tudi tja do
Rima”... Ponavljamo
napake iz preteklosti,
ker smo zavestno de-
mokrati, ker zavestno
dopuščamo, da vsakdo
lahko svobodno razpra-
vlja. Sušnik je zaskrbljen, ker danes
med Slovenci ni dovolj enotnosti:
“Prej bi prišlo do bojev in prerivan-
ja, kako bomo delili plen, kot pa,
kako si bomo najprej izborili svo-
bodo”. Pirjevec tega vzdušja, vsaj
na Primorskem, ne čuti. Se pa
sprašuje, ali smo sposobni pokopati
žrtve, ki smo jih našli v Hudi jami,
“in potem nehajmo s to zgodbo”!
Smo zmožni sprejeti to odločitev in
iz ljubezni do domovine? “Bojim
se, da ne, ker nekateri kujejo poli-
tični kapital iz tega”.
Sušnik je na koncu dejal, da “v
končni fazi bo moral vsak Slovenec
sam zase oceniti, kaj njemu pred-
stavlja taka ali drugačna izbira, kaj
komunizem ali protikomunizem...
Ni narobe, če v nevednosti ocenju-
ješ; hudo je, če napačno ocenjuješ
z vednostjo”. Potrdil je pripravlje-
nost na dialog, ko je prof. Pirjevcu
naročil, naj ponese Zvezi borcev
sporočilo: “Kadarkoli, kjerkoli smo
se pripravljeni pogovarjati s komer-
koli o resnici, dokler bo iskren in
spoštljiv pristop”. Pirjevec je Sušni-
ku odgovoril, da je “pripravljen
priznati, da je bilo na partizanski
strani nekaj napak, da so bili celo
zločini; vi žal niste pripravljeni z
eno besedo reči, da je na vaši strani
tudi bilo nekaj napak. Tu je poman-
jkanje bistvenega dialoga med na-
ma, ker niste pripravljeni kakor koli
kritično presoditi tisto, kar mislite,
da je prav. Jaz sem kar marsikaj re-
kel, česar ne bi smel reči”...
Govor je bil še o več temah, o Cer-
kvi pred 80 leti in danes, o nujnosti
enotnega pogleda na drugo svetov-
no vojno, o evropskih vrednotah,
o slovenski politični eliti, o vlogi
predsednika Boruta Pahorja, o an-
tifašistični tradiciji itd. Gosta se se-
veda povečini nista strinjala; sta pa
z vzajemnim spoštovanjem doka-
zala, da se je možno kulturno po-
govarjati in ne strinjati. Smemo
upati, da bo dialog prej ali slej omo-
gočil našemu narodu, da stopi iz
začaranega kroga?
Prejšnji teden je vodstvo Katoliške
knjigarne prejelo prek ravnatelja
goriške Državne knjižnice Marca
Menata sporočilo, da je ministrstvo
za kulturo Republike Italije našo
slovensko knjigarno vključilo v
seznam zgodovinskih knjigarn v
Italij i .  Tudi to je pomembno
priznanje za obrat na Travniku v
Gorici, ki je za vse primorske
Slovence več kot samo knjigarna.
Ustanovljena je bila leta 1910 in je
kot taka tudi najstarejša knjigarna
v deželi; najprej je imela sedež v
Gosposki ulici, leta 1930 pa se je
preselila na Travnik, kjer so v
zadnjih desetletjih našle dom tudi
druge slovenske ustanove. V letih
1914-1934 in, po nekaj prekinitvah,
med letoma 1943 in 1970 je
založila več kot 200 knjig v
slovenskem jeziku. Trgovina, ki jo
upravlja Katoliško tiskovno društvo,
je bila v letih fašizma in nato
komunizma glavna oporna točka za
Slovence v goriški, tržaški in
videmski pokrajini, pa tudi Posočja
in Vipavske. Že nekaj let se sooča s
krizo, ki ji kljubuje s primorsko
trdoživostjo. Čestitamo za priznanje!
Katoliška knjigarna na seznamu zgodovinskih knjigarn v Italiji
J. PirjevecP. Sušnik
Goriška 16. julija 2015 7
Mladinski dom / Zeleni teden
Ju ju juhuhu ... 
Kekci smo tu ...
  ustolovščine Zelenega ted-
na MD, znanega tudi pod
imenom Zeleni Izziv 2015,
so se začele 25. junija, ko je sku-
pina šestnajstih nadobudnih čla-
nov startala iz Gorice in se napo-
tila po Soški dolini proti našemu
planinskemu raju. Že prvi dan so
nas krasote teh krajev napojile z
dobro voljo in kot pravi Kekci
smo si ogledali najprej Trentarski
muzej. Po suhem kosilu in boje-
viti nogometni tekmi smo obi-
skali izvir Soče. Tu smo tudi zape-
li himno ob dnevu državnosti.
Pot nas je peljala do spomeni-
ka Juliusu Kugyju, zatem pa
smo se čez Vršič pripeljali do
Kranjske Gore in šli dalje do
Žabnic. Poleg Ruske kapele
smo si po poti ogledali še izvir
Save. Ob prihodu smo se na-
mestili in izvedeli, da bo le-
tošnji Zeleni izziv potekal v
Kekčevi deželi pod geslom Na-
smeh za srečo vseh! Po večerji
smo se zabavali ob igri in pet-
ju.
26.6. - Petek se je začel z jutran-
jo telovadbo, po kateri smo si
šli ogledat Belopeška jezera,
kjer smo se mirno sprehodili v
čudovitem objemu gora in nji-
hovem zrcaljenju v zelenih vo-
dah jezer. Popoldne smo ob
zboru zapeli himno - Kekčevo
pesem in dvignili zastavo, ki je ta-
ko prvič zaplapolala na jamboru.
Udeleženci smo zatem imeli de-
lavnico, pri kateri smo se naučili
razne veščine: postavljanje biva-
ka, pripravo ognja in iskanje sle-
dov. Večer je po-
pestril film o
Kekčevih dogo-
divščinah. Neka-
teri “hrabreži”
pa so celo noč
prespali v biva-
ku.
27.6. - Juhuhu...
tudi danes smo
pripravljeni na
nove izzive...
Odpravili smo se
na Nevejsko se-
dlo v adrenalin-
ski park, kjer
smo se vsi zaba-
vali in se preiz-
kusili na raznih
progah. S kom-
biji smo se ka-
sneje peljali do
planine Montaž.
Navdušeno smo
se med kravica-
mi začeli spreha-
jati po zeleni
P planini in stopili do sirarne, kjernam je gospod Alberto povedalveliko zanimivosti o planini, kra-
vah in seveda siru. Med poho-
dom nas je ujela nevihta s točo.
Premočeni do kosti smo se vrnili
v kočo. Ko smo se preoblekli, dali
sušiti mokre obleke in se lepo
ogreli, smo začeli pripravljati piz-
ze. Vsi smo vneto mesili in gnetli
in jih z užitkom… seveda tudi po-
jedli. Pred spanjem pa smo se na-
smejali še s kvizom.
28.6. - Zbudili smo se zgodaj in
se “korajžno” odpravili na Svete
Višarje. Pot je bila strma, včasih
naporna, a po dolgi hoji nas je
prevzel razgled na spodnje doline
in čudovite gore, ki so nas napo-
jile z novimi močmi. Po maši
smo na vrhu pri križu uživali v
soncu, se okrepčali in se po igri
“skalp” vrnili v dolino. Še prej
smo se na planini preizkusili v te-
ku po makadamski cesti... in to
bosi, seveda.
Ob prihodu v kočo so nekateri za-
netili ogenj, tako da smo si na
žaru lahko pripravili slastno
večerjo. Večerji je sledil program,
v katerem so se gojenci izkazali v
petju, mimiranju in skečih.
29.6. - Kot vsako jutro smo naj-
prej telovadili in se nato po zaj-
trku odpravili k Rabeljskemu je-
zeru se kopat in občudovat nara-
vo in… račke. Po kosilu nas je
čakal lov na zaklad (zdravilne ka-
pljice za Mojco). Po dolgem
iskanju in preizkušanju v raznih
spretnostih so gojenci le dobili
zaklad... pa tudi nagrado.
Večerji je sledila refleksija, pri ka-
teri smo vsi navdušeno naštevali
lepe, smešne in zabavne trenut-
ke..., a tudi globlje in iskrene mi-
sli. Za posladek smo si privoščili
tiramisu', ki so ga dekleta pripra-
vile v popoldanskih urah. Ko smo
bili že vsi prav pošteno
utrujeni in pripravljeni na
spanje, pa se je “nekdo”
odločil, da gremo na nočni
pohod... seveda v gozd. Lu-
na je sijala, nebo je bilo ja-
sno, skratka super…, če ne
bi v gozdu slišali volkov. Po
tej izjemni izkušnji smo se
vrnili v kočo, nekateri nav-
dušeni, drugi še malo pre-
strašeni, a vsi živi in zdravi…
, še dobro, da nismo srečali
Bedanca.
30.6. - Zadnji dan nas je
med vračanjem čez Predil
pri Žagi čakal še en izziv:
spust z raftom po Soči.
Vmes smo se kopali, skakali
v vodo in uživali lepote
Soške doline in njenih
vrhov ter se zabavali med
brzicami njene smaragdne kralji-
ce. Ob prihodu v Mladinski dom
smo se zbrali in še zadnjič zapeli
himno, ki nas je spremljala cel te-
den. Z roko v roki smo si izmen-
jali še zadnje “impresije” in
občutke in se... s solzami v očeh,
a z dušo polno pozitivnih čustev,
pozdravili.
Tedenski program je potekal v du-
hu Kekčeve zgodbe. Udeleženci
smo bili razdeljeni na tri skupine:
Ovce, Triglav in Soča. Cel teden
smo se borili za točke in tekmo-
vali v raznih igrah, spretnostih in
izzivih in si na koncu zaslužili tu-
di sladko nagrado.
NS
(več fotografij na www.noviglas.eu)
Obvestila
Kulturni center Lojze Bratuž in
Krožek za družbena vprašanja
Anton Gregorčič vabita na
Srečanje pod lipami, ki bo v četrtek,
16. julija 2015. Gostja večera bo
Alenka Puhar, časnikarka,
izobraženka, prevajalka, publicistka
in urednica, komentatorka,
aktivistka na področju človekovih
pravic, ena izmed protagonistov
slovenske demokratizacije in
osamosvojitve. Pogovor bo vodil
časnikar Ivo Jevnikar in bo potekal
v zunanjih prostorih pri Kulturnem
centru Lojze Bratuž s pričetkom ob
20.30.
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško sporoča članom in
prijateljem, da bo v ponedeljek, 27.
julija, ob 18. uri predavala o srčnih
boleznih dr. Irena Tavčar v Gorici, v
Tumovi dvorani v KB Centru, korzo
Verdi 51. Toplo vabljeni.
Feiglova knjižnica je v poletnem
času, od 29. junija do 28. avgusta,
odprta po naslednjem urniku: pon.,
sre., pet: od 8. do 16. ure; tor., čet.:
od 11. do 19. ure. Zaprta bo od 10.
do 14. avgusta 2015.
Mladinski dom vabi otroke od 10.
do 14. leta na pripravo na šolo:
ŠOLA ZA ŠALO (1. - 11. september),
UVOD V SREDNJO (7. - 11.
september). Informacije na tel.
0481-280857, 366-6861441, e-
mail: mladinskidom@libero. it
Mednarodni poletni jezikovni
kamp 2015: DC Hiša pravljic v
sodelovanju z Jezikovnim centrom
Poliglot iz Nove Gorice in Rogosom
vabi na jezikovne počitnice v
Doberdob od 29. junija do 4.
septembra. Otrokom od 4. do 13.
leta ponujamo veliko zabave ter
kvaliteten in pester program:
jezikovne delavnice in tečaje,
tematske in ustvarjalne delavnice,
sproščanje v naravi, športne
aktivnosti vseh vrst, glasbo in ples.
INFO: hisapravljic@gmail. com ali
334-1243766 od 18.30 do 20.30
(Martina Šolc).
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško sporoča udeležencem
piknika z izletom v Pesariis, da bo
prvi avtobus odpeljal ob 7. uri v
soboto, 1. avgusta, s trga Medaglie
d'oro-z Goriščka, nato s postanki pri
vagi pri pevmskem mostu, v Podgori
pri telovadnici, v Štandrežu pri
lekarni in na Pilošču. Drugi avtobus
bo odpeljal ob 7. uri iz Jamelj,
Doberdoba in s postanki na
Poljanah, v Sovodnjah pri cerkvi in
lekarni ter v Štandrežu na Pilošču.
Organizatorji priporočajo točnost.
Prostih je še nekaj mest.
Pisarna svetovalcev za delo išče
vestnega kandidata/ko za
upravljanje osebja in vodenje plač.
Zaželena je najmanj dvoletna
izkušnja v tem sektorju. Zahteva se
znanje slovenskega in angleškega
jezika ter uporabe računalnika.
Življenjepis pošljite na mail:
info@consulenzelavoro. it
Prispevke za Slovenski center za glasbe-
no vzgojo Emil Komel v spomin na rav-
natelja prof. Silvana Kerševana lahko
nakažete na bančni tekoči račun: Banca
di Cividale (Via Kugy, 2, Gorica) IBAN IT
30 C 05484 12402 003 570 036 225;
SWIFT CIVIIT2C s pripisom: za SKLAD SIL-
VANA KERŠEVANA. Informacije na taj-
ništvu SCGV Emil Komel, tel. št. 0481
532163 ali 0481 547569.
Gospa z večletno izkušnjo nudi
nego in pomoč starejšim osebam
za 24 ur na dan. Tel. št. 00386 40
432304.
Zanesljiva in izkušena gospa
pomaga pri likanju in čiščenju
stanovanja. Tel. št. 00386
40153213.
Resna gospa nudi pomoč v
gospodinjstvu in nego starejšim
osebam od 4 do 6 ur na dan. Tel.
štev. 0038641390244.
20-letna študentka z izkušnjami
nudi lekcije slovenščine, angleščine,
nemščine ter varstvo otrok. Tel.:
0038631478807.
Urejena gospa išče delo za čiščenje
in likanje na območju Gorice. Tel. št.
0038631449311.
Masaže: protistresna - relaks,
protibolečinska, refleksna masaža
stopal, tajska masaža itd. Zelo
ugodno, blizu meje. Pokličite na
00386 40 575805.
Resna gospa s petnajstletno
izkušnjo nudi nego in pomoč
starejšim osebam tudi 24 ur na
dan. Tel. štev. 0038640484339.
Resna in odgovorna medicinska
sestra nudi nego in pomoč starejšim
osebam. Tel. štev. 00386 30 325
558.
Varujem starejše, pomoči
potrebne osebe, in sicer 24 ur ali
pa samo čez dan ali varstvo ponoči.
Sem človek dobrega srca in imam
nekajletne izkušnje! Sem
upokojenka, vse ostalo
(vrednotnice) in vprašanja na štev.
040 621 424 (v poštev pride
celotno primorsko in goriško
območje).
Urejena in zaupanja vredna 54-
letna gospa išče delo za čiščenje
vašega stanovanja, lahko tudi
kuhanje kosila ali odhod v trgovino.
Želela bi delati za izobražene,
spoštljive in čustveno inteligentne
osebe na območju Gorice. Lahko
pokličete v dopoldanskem času na
GSM: 041 787 506.
Darovi
Za KCLB: ob 36. obletnici smrti
predrage mame Angele Kacin roj.
Tušar darujeta Marija in Metka 100
evrov.
Sožalje
Združenje cerkvenih pevskih zborov
Gorica izreka iskreno sožalje
podpredsednici Damijani Čevdek
in celi družini ob težki izgubi dragega
očeta Vitkota. Naj ga angelsko petje
spremlja do nebes.
Ob slovesu ljubljenega očeta Vitka
izrekamo prof. Damijani Čevdek in
vsem svojcem globoko sožalje vsi
“komelovci”.
Čestitke
Člani in prijatelji Prosvetnega
društva Podgora in MePZ Mirko
Špacapan čestitajo Juriju Klanjščku
za uspešno dokončan magistrski
študij zgodovine na videmski
univerzi in mu želijo še veliko
uspeha in sreče v življenju.
RADIO SPAZIO
Vrata proti vzhodu
(od 17.7.2015 do 23.7.2015)
Radijska postaja iz Vidma oddaja
na ultrakratkem valu s frekvencami
za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za
Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za
Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za
spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za
Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na
internetu www. radiospazio103. it.
Slovenske oddaje so na sporedu
vsak dan od 20.00 do 21.00.
Spored:
Petek, 17. julija (v studiu Niko
Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z
naših kulturnih prireditev - Glasba
iz studia 2.
Sobota, 18. julija (vodi Ilaria Banchig):
Okno v Benečijo: oddaja v
slovenščini ter v benečanskem in
rezijanskem narečju.
Nedelja, 19. julija (vodi Ilaria Banchig):
Okno v Benečijo: oddaja v
benečanskem in rezijanskem
narečju.
Ponedeljek, 20. julija (v studiu Andrej
Baucon): V poletje z narodno-
zabavno in zabavno glasbo - Novice
iz Slovenije - Humor.
Torek, 21. julija (v studiu Matjaž
Pintar): Utrinki v našem prostoru -
Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 22. julija (v studiu Danilo
Čotar): Pogled v dušo in svet: Malo
soli za okus II. del - Izbor melodij.
Četrtek, 23. julija (v studiu Andrej
Baucon): V poletje z vročo lahko
glasbo - Zanimivosti iz sveta glasbe,
filma in britanskega dvora - Humor.
Na videmski univerzi je 8. julija z najvišjo oceno 
dokončal magistrski študij zgodovine
JURIJ KLANJŠČEK
Iskreno mu čestitamo in želimo še nadaljnjih 
življenjskih uspehov.
mama, tata, Damjan, nona in Irena
ZAHVALA
Trdno sem upal v Gospoda, 
pa se je sklonil k meni in uslišal moje klicanje (Ps 40,1)
V 87. letu starosti se je od nas poslovil dragi oče in mož
VITKO ČEVDEK
Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki ste ga v času bolezni
obiskovali, nam pomagali in nam ob slovesu stali ob
strani ter nam izkazali sočutje.
Zahvaljujemo se dekanu g. Karlu Bolčini in g. Marijanu
Markežiču za globoke in sočutne, do srca segajoče misli,
pevcem zborov MePZ Rupa-Peč, MlPZ E. Komel, MoPZ
Mirko Filej in VS Chorus’97 za občuteno pevsko slovo.
Posebna zahvala naj gre družinskemu zdravniku 
dr. Marijanu Cijanu za izredno skrb v času bolezni 
ter Jordanu Ožbotu za zelo ljubečo bolniško oskrbo.
Žena Nada, hči Damijana in sin Andrej z družinama
Kultura16. julija 20158
Sobota, 27. junija 2015
  rednješolska dramska skupina
Škamperle, Grbec, Barkovlje, ki se
je zasnovala v istoimenskih
društvih, si je z režiserkama Barbaro Gro-
pajc in Božo Hrvatič, zagnano gle-
dališko snovalko, ki je že dolgo let
prisotna na mavhinjskem festiva-
lu, zadala kar ambiciozen cilj: pri-
kazati svojo inačico filma Zalede-
nelo kraljestvo – Frozen Chrisa
Bucka in Jenniferja Lea. V priredbi
Gropajčeve, ki je v prozni tekst
vtkala tudi rime, petje in ples, ta-
ko da je celota dobila podobo mu-
sicala, so jasno izpovedali, da brez
ljubezni ni življenja; brez te pov-
sod vladata le mraz in zima. Na-
stopajoči, oblečeni v lepe kostu-
me – posebej domišljeni so bili
kamni in snežak Olaf, ki mu je
simpatično podobo bolj plašnega
povezovalca dogajanja dala Na-
taša Vidonis, so se najbolj razživeli med
plesnimi trenutki, njihovo petje pa bi
prišlo bolj do izraza, če bi bili ozvočeni.
Zanimiva in dognana igra luči pa bi lah-
ko sama ustvarjala primerno scensko po-
dobo.
Dolgi sobotni program pod šotorom so
zaokrožili štirje člani Male tržaške kaba-
retne bande (MTKB), Goran Polojaz, kot
deček, ki igra na vibrafon, Bar-
bara Tanze v vlogi božanske Val-
kirije in Fabrizio Polojaz ter Pao-
lo Tanze kot klošarja, ki stikata
po smeteh v iskanju ostankov,
oz. kot “polbogova”, ki zaman
čakata pred “zamejskim” ka-
drovskim uradom. Prikazali so
satirično odrsko skico Božansko
komedijolo, ki je nastala pod
“samoupravnim skupinskim av-
torstvom”, kot so sami zapisali
v programski brošuri. Igro so
poimenovali božanska, ker pač
nastopajo božanstva - kot po-
klon Danteju ob 750-letnici nje-
govega rojstva bi bilo preveč
predrzno glede na to, da se je ce-
lota izkazala kot precej nedodelana in ne-
dorečena kabaretska zasnova –, komedi-
jola pa zato, ker je v njej govor o zamej-
cih. Naš mali zamejski mikrokozmos
očitno ponuja še zmeraj mnogo snovi za
ošiljeno in v duhovitosti namakano pero
MTKB. Tudi tokrat je bilo nekaj dobrih
bolj ali manj izvirnih kritičnih misli - pa
tudi takih bolj pritlehnih, ki naj vzbujajo
le prazen smeh - o naši zaščiti, ki ni taka,
kot bi morala biti, o naši delitvi “na bele”
in “rdeče”, na kar sta več kot zgovorno
namigovali barvi kostumov, pa o tem,
kako se v času krize vsi potegujemo za
prispevke in se tudi mi v malem oklepa-
mo svojih stolčkov in kako pravzaprav
ne potrebujemo krovnih organizacij …
Duhovitost zamisli je žal vsekakor skalila
vidna in moteča nedodelanost nastopa,
ki bi ob vsaj rahli samokritičnosti morala
izvajalce prepričati, da prikaz ne spada v
festivalski program, v katerem so skupi-
ne, ki v svoje uprizoritve vlagajo večme-
sečni trud.
Nedelja, 28. junija 2015
Spet se je pod šotorom zbralo veliko ma-
lih gledalcev, da bi si zvedavo ogledali
njim namenjeno predstavo, ki so jo pri-
kazali najmlajši tečajniki tečaja lepe go-
vorice, ki poteka v sklopu Radijskega
odra. Mali telego, tako je nenavadno ime
tej skupini, je prikazal izvirno otroško
igro Stara hiška, hruška, buška in zlato
pero, ki jo je, delno tudi v rimani besedi,
zanje napisala Lučka
Susič in ji dala tudi -
sicer bolj statično -
režijsko podobo. Av-
torska glasba Aljoše
Saksida je primerno
dopolnjevala vsebino.
Tudi v tej pravljični
zgodbi se je avtorica
poigrala z besedami,
kakor to zelo rada vse-
lej počenja, saj se pri
gledališkem ustvar-
janju najbolj pozorno
zaustavlja ravno ob
besedi, ob njeni
zvočnosti in zvočnem
preigravanju, ki se
magično zlije v celoto.
Da so mali tečajniki
brusili predvsem govorno stran, je bilo
seveda dobro razvidno iz uprizoritve, pri
kateri je bila vsaka replika izrečena jasno,
razločno, primerno glasno, da je bila
sporočilnost pravljice čim bolj razumlji-
va, pa tudi tekst čim bolj tekoče podan.
V njem je tudi tokrat izzvenela poučna
poanta, saj kot v vseh dobrih pravljicah
je tudi tu hudobija kaznovana, dobrota
pa poplačana. Dobro se namreč izteče
zgodba o čarodejki Dejki
Orač, prodajalki hrušk, kate-
re hiško hoče župan podreti
in njen lepi vrt pozidati s
hišami. A dobra deklica Moj-
ca s pomočjo Dejkinega pe-
resa, ki piše le resnico, reši
županovega sina iz rok ugra-
biteljev. V zahvalo župan
ustreže njeni želji: Dejkin vrt
postane mestni park za otro-
ke.
Znana pravljica Lewisa Car-
rolla Alica v čudežni deželi
se je kar dvakrat pojavila na
mavhinjskem odru. V vsej
pisanosti svojih prečudnih
junakov in absurdnih situa-
cij je zaživela v več kot debelo uro dolgi
predstavi, ki jo je s skupnimi močni ure-
sničila osnovnošolska dramska skupina
Barkovlje, Škedenj in Sv. Ivan, ki deluje v
istoimenskih kulturnih društvih. V ta
širokopotezni, ambiciozni
gledališki načrt so se poda-
le kar tri režiserke, Maruška
Guštin, Boža Hrvatič in
Elena Husu. Vsaka je s svo-
jimi malimi igralci, tudi z
marsikatero učinkovito
domislico (npr. manjša in
večja deklica sta igrali v al-
ternaciji Alico, ko se zveča
ali pomanjša ob ugrizu v
čarobno gobo) uresničila
del tega vsebinsko pa tudi
postavitveno zahtevnega
in obsežnega odrskega za-
logaja. Trideset otrok je ta-
ko v lepih kostumih, pri
katerih so izstopala pisana
velika, iz pene izdelana “pokrivala”, po-
nazarjajoča glave nastopajočih živalic, ob
še preveč natrpanih, velikih scenskih ele-
mentih in ob glasbi Anastasie Purič in
Edwarda Funka Houserja razigrano odi-
gralo vse pravljične protagoniste. Ti so
zelo zgovorni, kot je tudi zvedava Alica,
tako da so se morali mali igralci spopasti
s kar dolgim tekstom, ki so ga
nekateri bolj, drugi manj za-
nesljivo obvladali. Vsi pa so
izžarevali veliko veselje do gle-
dališkega nastopanja, ki je od
njih zahtevalo veliko discipli-
niranih vaj in seveda vztrajne-
ga in potrpežljivega dela
režiserk ter kar precej truda
vseh zakulisnih delavcev.
Ko se je sobotni večer že pre-
vešal v noč in je dež v presled-
kih “namakal” mavhinjski
trg, so na njegovem odru
zašumeli hrumeči zvoki bal-
kanskih melodij, ki so izzve-
nele ob izvirni glasbi goriške
glasbene skupine Radio Zasta-
va. Balkansko ozračje iz 50. -
60. let prejšnjega stoletja je tudi s plesom
in petjem pričaralo šestnajst igralcev
Dramske družine iz
Števerjana, ki je v
zadnjih letih s svoji-
mi natančno izvede-
nemi predstavami
presenetila gledalce
in seveda žirante. Po
izredno harmonični
uprizoritvi svoje-
vrstne absurdne kri-
minalke Umor v vili
Roung Achilleja
Campanileja, s kate-
ro je na mavhin-
jskem festivalu preje-
la prvo nagrado v ka-
tegoriji odraslih in se
nato povzpela na
sam vrh 52. Linhartovega srečanja v Po-
stojni l. 2013 z matičkom za najboljšo
predstavo v celoti, njen režiser Franko
Žerjal pa je dobil matička za režijo, je na
raznih festivalih, tudi v tujini, bila de-
ležna še kopice nagrad, je v letošnji sezo-
ni na oder postavila več kot 2200 let staro
komedijo največjega latinskega kome-
diografa Plavta, Aululario. V režiji Franka
Žerjala je komedijski splet o loncu, pol-
nem zlatnikov, ki ga ljubosumno in v
strahu, da ne bi ga odkrili in mu ga ukra-
dli, skrbno skriva skopuh Evklion, zado-
bil iskrive barve Balka-
na. Med slovenskimi
replikami se sliši tudi
sočna srbska govorica,
ki učinkovito začinja
uprizoritev, kot jo pe-
strijo tudi izredno raz-
gibani koreografski
koraki (Monika
Zajšek). Živahno likov-
no podobo ji dajejo
premišljeno izbrani
scenografski elementi
(Jasmin Kovic) – neka-
teri so pravi srbski iz-
virniki – pa še kostumi
(Snežica Černic, Car-
lotta Nanut), ki učinkovito prikazujejo
“status” nastopajočih likov; te prepričlji-
vo in z veliko igralsko energijo imenitno
orisujejo števerjanski igralci, med kateri-
mi je nedvomno blestel Matej Pintar v
vlogi nergaškega stiskača Evkliona – fi-
gura skopuha je bila v antični komediji
zelo priljubljena! -, ki se ob koncu ven-
darle zave, da denar ne prinaša sreče in
da je ta v malih stvareh, seveda tudi na
razigranem proslavljanju hčerine poroke.
Tudi ta najnovejša uprizoritev Dramske
družine iz Števerjana je že dobila nagra-
do, in sicer na Linharto-
vem srečanju ljubitel-
jskih skupin Severne Pri-
morske: Ilaria Bergnach
je za vlogo Stafile prejela
nagrado za najboljšo
stransko žensko vlogo.
Tudi občinstvo na ma-
vhinjskem festivalu je
igralce “obsulo” z dol-
gim, odobravajočim
ploskanjem, potem ko je
napolnilo trg in, kljub
nadležnemu dežju,
vztrajalo do konca pred-
stave, ki gledalca kar od-
nese v svoj radoživi balkanski tok.
Četrtek, 2. julija 2015
Po dvodnevnem premoru in po zaradi
bolezni odpadlem gostovanju igralske
skupine KD Brce iz Gabrovice
pri Komnu s predstavo Marjana
Tomšiča Češpe na figi (prenesli
so jo na ponedeljek, 6. julija),
ki je nastala v režiji sedaj žal že
pokojnega režiserja Sergeja
Verča, se je kolesje festivala spet
zavrtelo v četrtek, 2. julija.
Pod s kar temnimi oblaki pre-
kritim nebom in ob grozečem
grmenju v daljavi so se na odru
na prostem pogumno predsta-
vili trije igralci, ki so letos obi-
skovali tretji letnik gledališke
šole Studio Art, Nejc Laščak,
Damjan Gomisel in Jasmina
Gruden, pa še diplomant iz
prejšnjih let Kristjan Rok Buze-
ti). Kot je znano, šola Studio Art,
deluje v sklopu Društva Sloven-
sko gledališče in nudi mladim
vpogled v gledališke prvine in v
to, kako se le-te konkretno upo-
rabljajo pri odrskem snovanju.
Po motivih Joseja Alonsa de San-
tosa so v priredbi Sergeja Verča,
ki mu je smrt vzela režijsko pa-
ličico iz roke, zato jo je sprejel
igralec SSG Luka Cimprič, odigrali vrsto
raznolikih likov v kratkih prizorih pod
naslovom Ljubezenski in šaljivi oglasi al
fresco. Kot že sam naslov pove, se ta
odrska sestavljanka opira na bolj ali manj
učinkovito sestavljene groteskno-šaljive
oglase; ti polnijo televizijske ekrane in
nas prepričujejo, kako sta to ali ono sred-
stvo ali storitev učinkovita in se jih mo-
ramo zato nujno poslužiti, da nas ne do-
leti kakšna hujša nevšečnost, kot se do-
gaja protagonistom. Kratkim prizorom,
prežetim z družbeno kritiko, obarvano s
črnim humorjem, pa tudi s pikrostjo na
račun človeške lahkomi-
selnosti in slabosti na-
sploh, je manjkala
trdnejša, zanesljivejša
režijska opora, nujno po-
trebna za vsestransko
učinkovitost uprizoritve,
ki se kaže tudi in predv-
sem v drobnih niansah.
Na odru pod šotorom je
istega dne zavel skrivno-
sten veter kriminalke.
Odrasla skupina Mosp-a,
se pravi osem mladih
igralk, Maruška Guštin,
Julija Berdon, ki je po-
skrbela tudi za kar eklek-
tične, v detajlih načičkane
kostume, je v režiji Helene
Pertot odigrala njeno delo Eeny, Meeny,
Miny, Moe. Naslov je hkrati izštevanka,
ki se ponavlja med posameznimi prizori
kot grozeč refren, ki napoveduje sko-
rajšnjo smrt ene izmed osmih deklet-štu-
dentk, ki se znajdejo v praznem hotelu
brez osebja, potem ko so bile izžrebane
za enotedensko bivanje v njem, ne da bi
vedele, zakaj. Ob nenavadnem izginotju
druge za drugo, jim postaja jasno, zakaj
jih je moški, čigar glas se oglaša neznano
od kod, zvabil v ta kraj. Vse so se rodile z
umetno oploditvijo, po pomoti s seme-
nom norega moškega, ki sedaj želi to
“napako” popraviti, s tem da umori vse
po vrsti, da ne bi se njegova maniakalna
norost prenašala na drug rod. Pertotova
se je pri pisanju teksta detektivke, ki zah-
teva od pisca kar nekaj spretnosti - njen
vsebuje nekaj šibkih točk (kot tudi njen
režijski poseg, začenši od pomanjkanja
napetosti in prizadetosti ob strašljivi si-
tuaciji, do razgibanosti igre), opirala na
mojstrsko pero Agathe Christie in na nje-
no srhljivko In potem ni bilo nikogar
več.
/ dalje prihodnjič
Iva Koršič
S
11. Zamejski festival amaterskih dramskih skupin (3)
Čarobnost gledališke umetnosti
se je razlila po mavhinjskem trgu
Srednješolska dramska skupina Škamperle,
Grbec, Barkovlje: Zaledenelo kraljestvo - Frozen
MTKB: Božanska komedijola
Mali Telego: Stara hiška, hruška, buška in zlato pero
Osnovnošolska skupina Barkovlje,
Škedenj, Sv. Ivan: Alica v čudežni deželi
Dramska družina F.B. Sedej: Aulularia
Studio Art: Ljubezenski in šaljivi oglasi al fresco
Odrasla skupina MOSP-a: Eeny, Meeny, Miny, Moe
Kultura 16. julija 2015 9
Nagrada Državljan Evrope 2015
Dobitnika sta Drago
Jančar in Tomo Križnar
  agrado Evropskega parla-
menta Državljan Evrope
za leto 2015 sta v Vodni-
kovi domačiji v Ljubljani prejela
eden najbolj uspešnih in pozna-
nih sodobnih slovenskih literar-
nih ustvarjalcev in najpogosteje
prevajani slovenski pisatelj Dra-
go Jančar ter zagovornik človeko-
vih pravic, novinar, pisatelj,
ustvarjalec dokumentarnih fil-
mov, svetovno znan podpornik
in zaščitnik afriškega ljudstva v
Sudanu Tomo Križnar. Dogodka
so se udeležili tudi evropski po-
slanke in poslanci dr. Milan Zver,
Tanja Fajon, Lojze Peterle, Roma-
na Tomc in Patricija Šulin.
Ob podelitvi nagrade iz rok vodje
Informacijske pisarne Evropske-
ga parlamenta v Sloveniji mag.
Klemna Žumra je Drago Jančar
poudaril zadovoljstvo, da se je
Evropa spremenila in so demoni,
ki so se pojavljali skozi preteklo
stoletje, izgubili moč. “Celo slo-
vensko 20. stoletje je kdo lahko
N živel v neki vasi, ko so k njemuprihajali v različnih uniformah,pobirali različne davke, živel je v
različnih državah. Ampak zdaj v
Evropi k sreči ni več tako. Ravno
zato, ker živimo v evropskem
kontekstu, se ne moremo izolira-
ti in verjamem, da se bodo ideali,
o katerih smo govorili v osemde-
setih letih, enkrat uresničili”,
meni Jančar, ki so ga za nagrado
predlagali evropski poslanci dr.
Milan Zver, Lojze Peterle, Ivo
Vajgl, Romana Tomc in Franc Bo-
govič.
Dr. Milan Zver je v obrazložitvi
nominacije poudaril, da je Jančar
s svojim umetniškim opusom
pomembno prispeval h krepitvi
evropske ideje in evropskega pro-
jekta: “Evropska unija je danes v
svojevrstni eksistenčni krizi, saj
jo mnogi skušajo ošibiti. Zato so
Jančarjeva proevropska umet-
niška sporočila še toliko bolj
vredna”.
Tomo Križnar je ob prejemu na-
grade poudaril odgovor-
nost Evrope za sodelo-
vanje z Afriko in iz-
boljšanje položaja njenih
ljudi: “Tako kot ima vsak
prst na roki svojo funkci-
jo, tako jo imajo tudi vsi
narodi in prav tako ljudje
v Afriki. Zato verjamem,
da je treba z Afriko sode-
lovati. Vendar države v
Afriki zdaj nazadujejo,
državam pod Saharo
BDP upada in to je re-
snično postalo nočna
mora”, je dejal Križnar, ki
je predstavil tudi Sulei-
mana Jammousa, svojega “Vine-
touja oziroma sudanskega Nelso-
na Mandelo”, kot ga imenuje,
humanitarnega koordinatorja
darfurskih upornikov, ki že vrsto
let skrbi, da prihaja humanitarna
pomoč do pomoči potrebnih.
Križnarja sta za nagrado predla-
gala Tanja Fajon in dr. Igor Šol-
tes.
Tanja Fajon je izrazila zadovol-
jstvo, da je Evropski parlament
prepoznal delo, moč in energijo,
ki jih Tomo Križnar vlaga v svoja
prizadevanja za rešitev starosel-
Novost pri Založbi Zrakogled
Izbrano delo Marine Cvetajeve
  aložba Zrakogled, ki deluje v istoimenskem
kulturno-umetniškem društvu na slovenski
obali, je pred kratkim objavila slovenski pre-
vod izbranega dela ruske pesnice Marine Ivanovne
Cvetajeve, ki je živela med letoma 1892 in 1941.
Tako izbor kakor prevodi so delo slovenistke in ru-
sistke Andreje Kalc, sredstva za njegovo objavo pa
je prispeval ruski Institut za prevajanje s finančno
pomočjo Zvezne agencije za tisk in množične me-
dije v okviru programa Ruska kultura 2012-2018,
poleg njiju pa še Mesta občina Koper.
Avtorica generacijsko spada v obdobje ruske avan-
tgarde, torej pesnikov, literatov in umetnikov, ki
so ustvarjali v času oktobrske revolucije in po njej.
Med ostalimi naj omenimo pesnika Vladimirja
Majakovskega in Sergeja Jesenina ter pisatelja Bo-
risa Pasternaka. Njihove usode so si med seboj se-
veda različne, nekateri so oktobrsko oziroma
boljševiško revolucijo tudi
dejansko podprli, spet dru-
gi se od nje počasi oddalji-
li, tretji emigrirali itd. V
zadnjo kategorijo spada tu-
di Marina Cvetajeva, ki je
obdobje med obema voj-
nama preživela v Franciji,
kamor se je zatekla z
možem, ki je bil oficir pre-
magane 'bele' armade.
Njena življenjska tragika je
bila v tem, da je emigracija
ni sprejemala, po vrnitvi v
Rusijo oziroma Sovjetsko
zvezo pa se je njeno
življenje še dodatno zao-
strilo, tako da je kmalu za-
tem prostovoljno odšla v
smrt. V času svojega
življenja je avtorica nave-
zala stike z nemškim pe-
snikom Rainerjem Mario
Rilkejem, ki ji je tudi po-
svetil eno svojih elegij.
Prav okrog stikov in odnosa z Rilkejem se namreč
vrti izbor Poskus sobe, ki zajema tako pesniški ka-
kor prozni del. V prvem je objavljenih šest daljših
pesmi, ki nosijo naslove Z morja, Poskus sobe, Neu-
resničena pesnitev, Stopnišče, Novoletno in Pesni-
tev zraka. Nastale so med letoma 1926 in 1927, to-
rej v obdobju, ki ga je avtorica preživela v Franciji.
Oblikovno so pesmi precej dolge, zajemajo namreč
tudi po deset ali več knjižnih strani. Avtorica v njih
mestoma še ohranja oblikovno skladnost (delitev
na kitice), ponekod pa so verzi zbrani v večje gruče.
Vsebinsko je pesniška produkcija Cvetajeve zelo
raznolika. Obravnava namreč tematike oziroma
snov iz ruske zgodovine, prevzema motive, ki so
bili tipični za tisti čas, denimo odnos med umet-
nikom in stvarnostjo, človeške hibe in slabosti, ne-
moč kljubovanja sistemu, ki posameznika privede
do zloma, in še bi lahko naštevali. V slovenski
književnosti bomo na podobnosti s temi opisani-
mi prvinami naleteli, denimo, pri Srečku Kosovelu,
Miranu Jarcu ali Edvardu Kocbeku.
V drugem razdelku so objavljeni trije prozni zapisi
avtorice. Prva, ki nosita naslova Tvoja smrt in Ne-
kaj pisem Rainerja Marie Rilkeja, sta posvečena le-
temu, tretji z naslovom Pesnik in čas pa piše o stan-
ju književnosti in pesništva v tistem obdobju. Za-
pisali smo, da so bili Cvetajevi stiki z Rilkejem zelo
pomembni, prav zato jo je njegova smrt močno
pretresla, segla je do njenih globin. Opisuje jo
namreč skoraj mistično, tako pravi: “Tvoja smrt,
Rainer, se je v mojem življenju raztresla, razslojila
se je na tri. Ena je v meni pripravljala tvojo, druga
jo je zaokrožila. Ena je bila predzven, druga podz-
ven. Po določenem časovnem odmiku – trozven.
Tvoja smrt, Rainer – govorim že iz bodočnosti – mi
je bila dana kot troedinost”.
Zapis z naslovom Nekaj pisem
Rainerja Marie Rilkeja pa ni
enostaven ponatis korespon-
dence med obema, ampak av-
toričin pregled njunega dopi-
sovanja, pri čemer se Cvetaje-
va zaustavlja pri nekaterih
prvinah, ki so ga zaznamova-
le. V Pesniku in času pa se av-
torica dotika predvsem vloge
umetnikov svojega časa. Iz be-
sedila bomo izpostavili dva ci-
tata. Prvi, krajši, pravi: “Temo
Revolucije – je naročil čas. Te-
mo slavljenja Revolucije – je
naročila partija”, drugi pa:
“Vsak pesnik je po svojem bi-
stvu emigrant, celo v Rusiji.
Emigrant iz Nebeškega kralje-
stva in zemeljskega raja nara-
ve. Pesnik – vsi umetniki –
vendar pesniki najbolj – nosi-
jo poseben pečat neudobja,
po katerem že v njegovi lastni
hiši – prepoznaš pesnika. Emigrant iz Nesmrtnosti
v čas, nepovratnik na svoje nebo”.
Rilkejevi Elegiji, posvečeni Marini Cvetajevi-Efron
v prevodu Urške P. Černe, sledi zaključni esej pre-
vajalke in urednice Andreje Kalc z naslovom Poe-
tika pisem, izboru na pot. V njem avtorica osve-
tljuje nekatere vidike iz življenja in dela Cvetajeve,
poleg njene krute življenjske usode izpostavlja
predvsem motive in simbole, pa tudi literarne prvi-
ne, ki so značilni za poetiko Marine Cvetajeve. Gre
namreč za avtorico, ki je bila dolgo časa zamolčana
in prezrta, za njeno rehabilitacijo pa si je prizade-
vala predvsem njena hčerka Ariadna Efron, ki jo je
v času po Stalinovi smrti tudi dosegla. Širši javnosti
pa je delo Marine Ivanovne Cvetajeve začenjalo
postajati znano šele po letu 1990.
Primož Sturman
Z
Vročina blazna
Vročina je -
vročina blazna
v stvarstvu in v stvareh.
Vročina -
kot vesoljska plazma
v dušah in v ljudeh.
Vročina-bolečina,
prostranstvo in drget -
skrivnostni ogenj in skrivnostni led.
Boris Pangerc
V poletni vročini se marsikoga polasti
občutek nadležnosti, obenem pa želja, da bi
čim bolje preživel dolge soparne dneve. Tedaj
si zaželimo sence, hladne pijače, še najraje vo-
de, osvežujočega dežja ali vetriča, ki bi ublažil
neznosno soparo. Tudi knjiga, pesniška zbirka,
lahko postane hladilo, balzam za dušo. Gospa
Srečka, moja mama, v svoji častitljivi tretji mla-
dosti preživlja poletje v svoji sobi ob televizij-
skih poročilih, ob pisanju dnevnika, ob branju
časopisov in kake revije. Še najraje pa prebira
slovensko poezijo: po priljubljenem Gre-
gorčiču in Gradniku sem iz njene knjižne oma-
re izbrskala Pangerčevo sveže in slikovito obli-
kovano pesniško zbirko Odžejališče (Mladika,
2004) , iz katere je že večkrat prebirala pesmi.
Naslov je ravno pravšnji za poletni čas: pesem
kot odžejališče, ki naj poteši že (l) jo po sveži
literarni studenčnici. V dnevnik je prepisala
nekaj lepih pesmi, npr. Ti si moj kres, Naše ol-
jke, kot prvo pa pesem Vročina blazna, na ka-
tero sem jo opozorila. Zdela se mi je aktualna,
saj je tudi letos izbruhnila zelo huda vročina,
ki s sabo prinaša vrsto nadlog.
V krajših, sporočilno strnjenih pesmih ima vsa-
ka beseda svojo težo,
svoje odmerjeno in pre-
tehtano mesto, kjer ni
ničesar preveč, pa tudi
ne premalo. Zdi se mi,
da se bralčev doživljajski
svet hitreje odzrcali v ta-
ki verzni strukturi. Pe-
sem Vročina blazna v
nekaj skopih zamahih
odstira raznoliko in kon-
trastno pojavljanje po-
letne vročine, ki učinku-
je celo boleče, noro.
Tih prelet besedila nam
daje opazovati nekaj slogovnih značilnosti:
občutek neznosne vročine, ubeseden kot
vročina blazna, izstopa zaradi inverzije (z za-
postavljenim pridevnikom) in zaradi večkrat-
nega ponavljanja na začetku verzov. A poglej-
mo podrobneje! Pesem sloni na samostalniku,
glagol pa kot gola oblika pomožnika nastopa
le enkrat, kot je, sicer je izpuščen. Izražanje je
torej samostalniško, eliptično, zgoščeno.
Pangerc je pojavljanje hude vročine zaokrožil
z rimo (tudi notranjo: vročina-bolečina) in aso-
nanco. Neobičajno rezko glasovno podobo
ustvarjata besedi blazna in plazma, kar daje
vtis, da gre za glasovno ali besedno poigravan-
je. V prostranost, neizmernost vročine, ki ji ni
videti konca, naposled boleče zareže antiteza
skrivnostni ogenj in skrivnostni led.
Je to soobstajanje ognja in ledu možno? Seveda
je, poezija je tudi umetnost možnega. Lahko je
besedna igrivost, nizanje podob, izliv čustvene
napetosti, obliž za ranjeno dušo, vrisk do neba
- predvsem pa odžejališče za lepe slovenske be-
sede že (l) jne bralke in bralce.
In ne samo v vročih poletnih dneh.
PIKA NA (PESM)I Majda Artač Sturman
Boris Pangerc
cev v Nubskih go-
rah: “Njegove ak-
tivnosti nam nasta-
vljajo ogledalo, v
katerem lahko vidi-
mo, kako zelo smo
postali imuni za
številne pokvarjene
mehanizme sveta”.
Nagrajencema je v
Vodnikovi do-
mačiji osebno
čestital tudi pred-
sednik Republike
Slovenije Borut Pa-
hor.
14. in 15. oktobra
bo vseh 47 le-
tošnjih dobitnikov
nagrade povablje-
nih na osrednji
Evropski dogodek v
Bruselj, kjer jim bo
čestital tudi pred-
sednik Evropskega
parlamenta Martin
Schulz.
Evropski parlament nagrado
Državljan Evrope od leta 2008
podeljuje posameznikom ali sku-
pinam oziroma združenjem
državljanov za delovanje na po-
dročjih, ki predstavljajo zaveza-
nost vrednotam Listine EU o te-
meljnih pravicah in spodbujanju
vzajemnega razumevanja in te-
snejšega povezovanja med
državljani držav članic.
Iz Slovenije so to prestižno priz-
nanje v preteklih letih prejeli dr.
Alojz Rebula, dr. Spomenka Hri-
bar, prof. Boris Pahor, dr. Lovro
Šturm in Društvo Simbioza.
Evropski poslanci Ivo Vajgl,
Franc Bogovič in dr. Igor Šoltes,
ki se slovesne podelitve niso mo-
gli udeležiti zaradi drugih po-
membnih obveznosti doma in v
tujini, so obema prejemnikoma
iz srca čestitali za nagrado.
Ob tej priložnosti je Informacij-
ska pisarna Evropskega parla-
menta podarila Knjižnici pod
krošnjami, ki domuje v Vodniko-
vi domačiji, po tri knjige obeh
nagrajencev. Bralci bodo lahko
odslej posegli po Jančarjevih de-
lih To noč sem jo videl, Duša
Evrope in Sedel sem sam in srkal
svoj čaj ter Križnarjevih O iskanju
ljubezni ali Z biciklom okoli sve-
ta, Nuba: čisti ljudje ter Nafta in
voda.
Klemen Žumer
Foto Uroš Hočevar
Kot smo poročali v zadnji številki našega tednika,
se je Slovensko narodno gledališče Nova Gorica
s predstavo Postani obcestna svetilka (Srečko
Kosovel) v režiji Andreja Jusa konec junija
udeležilo 16. Mednarodnega
festivala komornega gledališča
Zlati lev v Umagu. V soboto, 4.
julija 2015, sta bili razglašeni dve
nagrajeni predstavi. Zlatega leva
je poleg zagrebške predstave
“Pomutje” prejela prav slovenska
uprizoritev Slovenskega
narodnega gledališča Nova
Gorica. Nagrado za uglasbeno
poezijo Srečka Kosovela sta
prejela režiser Andrej Jus in v. d.
direktorice SNG Nova Gorica Neda
Rusjan Bric (na sliki).
Ustvarjalci predstave so v obliki koncerta poezije
lani počastili 110. obletnico rojstva našega
kraškega poeta Srečka Kosovela. Hrvaško
občinstvo je z zanimanjem sprejelo Kosovelovo
družbeno angažirano in intimnejšo poezijo, ki kliče
k prenovi družbe in nagovarja k človečanstvu.
Predstavo, ki od igralcev zahteva tudi kar nekaj
pevske spretnosti, izvrstno igrajo in pojejo Kristijan
Guček, Ana Facchini, Marjuta Slamic, Miha
Nemec, Žiga Saksida in tolkalist Vladimir Hmeljak.
Soavtor uprizoritve in dramaturg je Nejc Valenti,
avtor glasbe pa Branko Rožman.
Ustvarjalcem predstave izrekamo iskrene čestitke
vsi, ki smo bil i  ob njej deležni velikega
umetniškega užitka in novega pogleda na
Kosovelovo poezijo in nas je prevzela njena
svojevrstna interpretacija.
SNG Nova Gorica je zmagovalec Zlatega leva
Tržaška16. julija 201510
Blažina: “Italijanska šolska reforma
spodbuda tudi za slovenske šole v Italiji”
Slovenska poslanka v italijanskem parlamentu Tamara Blažina iz
vrst Demokratske stranke je v Trstu na tiskovnem srečanju ocenila,
da je italijanska šolska reforma korak naprej pri izboljšanju
italijanskega šolskega sistema in slovenskega šolstva v Italiji, saj
so bili v parlamentu sprejeti popravki, ki se nanašajo na slovenske
šole - poroča Slovenska tiskovna agencija.
Italijanski parlament je šolsko
reformo potrdil 9. julija. Besedilo
vsebuje tudi nekatere popravke, ki
jih je poslanka Blažina predložila v
dogovoru z vodjo urada za slovenske
šole pri deželnem šolskem uradu za
Furlanijo Julijsko krajino (FJK)
Igorjem Giacominijem in
predsednico paritetnega odbora za
vprašanja slovenske manjšine v
Italiji Ksenijo Dobrila.
Tako bo moralo italijansko
ministrstvo za šolstvo v roku 60 dni
od objave zakonskega besedila v
italijanskem uradnem listu (to naj bi se zgodilo že v tem tednu)
izdati odlok, na podlagi katerega bodo vsebine omenjenega zakona
prilagojene slovenskim oz. dvojezičnim šolam v Furlaniji Julijski
krajini.
Po besedah Blažine bi moral odlok med drugim točno določati, kdo
in kako bo izbiral dodatno število šolskih inšpektorjev, kako
digitalizacijo prilagoditi uporabi slovenskega jezika oziroma
točnemu pisanju slovenskih imen in priimkov, pa tudi specifične
potrebe in zahteve glede imenovanja ravnateljev. Za izvajanje
zakona in omenjenega odloka bo pristojen urad za slovenske šole.
Drugi popravek se nanaša na dodaten seznam učnega osebja za
krepitev šolske ponudbe, ki ga predvideva šolska reforma: za FJK
je predvidenih 1114 dodatnih mest. V to število so vključena tudi
mesta za slovenske šole, za katere pa za zdaj ni še znano, koliko
jih bo dejansko. Upoštevajoč razmerje med slovenskimi in
italijanskimi šolami, naj bi jih bilo morda trideset. Vlada je sprejela
tudi resolucijo, v kateri je zahteva po razpisu natečaja za zaposlitev
učnega osebja za slovenske šole.
Eden od sprejetih popravkov se nanaša tudi na krepitev glasbenega
pouka, ki predvideva, da slovenske šole lahko sklenejo konvencije
s slovenskima zasebnima glasbenima šolama v Italiji, se pravi z
Glasbeno matico in Slovenskim glasbenim centrom Emil Komel,
čeprav se Blažina zaveda, da je to le začasna rešitev v pričakovanju
celovite rešitve vprašanja glasbenega šolstva.
Poslanka se je tako z italijansko ministrico za šolstvo Stefanio
Giannini kot s funkcionarji ministrstva dogovorila, da bo pri
oblikovanju odloka sodelovala slovenska narodna skupnost, v tem
smislu pa je že navezala stik z uradom za slovenske šole za pripravo
predlogov.
Predstavitev CD-ja Aleksandra Ipavca
Glasbena izpoved v zvokih harmonike
Hvaležnost in spomin sta vrednoti z veliko začetnico, saj
osmišljujeta vlogo vsake etape, ki je na dolgi poti pripeljala do
določenih dosežkov. Ta misel je dala pomenljiv pečat glasbenemu
večeru ob predstavitvi prve solistične, avtorske CD plošče tržaškega
harmonikarja Aleksandra Ipavca. Njegov CD z naslovom Solo bo
predstavljen s koncerti po celi naši deželi, prvi pa je bil namenjen
prijateljem in domačinom in je bil na odru Finžgarjevega doma,
kjer je glasbenik pred štiridesetimi leti prvič zapel in vzel v roke
harmoniko. Izbira je na poseben način razveselila openskega
župnika, gospoda Franca Pohajača, ki je bil njegov mentor in
pobudnik ustanovitve otroške glasbene skupine, v kateri je Ipavec
muziciral z vrstniki (med njimi je bil kitarist Marko Feri).
Iskrena, preprosta in globoka čustva so obarvala glasbeni večer,
kateremu je glasbenik dal zelo osebno, prisrčno in doživeto noto
zaradi okvira, prisotnosti mnogih prijateljev, a tudi ker je s
programom CD-ja želel pripo -
vedovati o sebi in osebah, ki so
zaznamovale njegovo glas beno
in življenjsko pot. V sklad bah, ki
jih je zaigral in o katerih je
pripovedoval z mnogimi
anekdotami, se prepletajo lju -
bezen, prijateljstvo, odgovor nost
pedagoškega poklica, obmejna
identiteta in tisti edinstveni
občutek pripadnosti mešanici
narodov, zvokov, ritmov, melodij,
ki nosijo s seboj pridih zahoda
in vzhoda, slovanskega in
latinskega duha. Tango je zato sredstvo za osebno čustveno
izpoved, blues lahko pridobi balkanski značaj, Slovenija in Italija
se srečata na nekdanji meji, da bi našli skupno glasbeno govorico.
Nekatere avtorske skladbe pa združujejo vse omenjene elemente
in še občutek za opis vzdušja, podob, vizij, kot se na duhovit način
dogaja pri skladbi Piškice, posvečeni živahnim malim učencem, ali
z globljim življenjskim predznakom v novejši Suiti štirih elementov,
ki raziskuje razsežnosti iluzije, odsotnosti, sna, v močni povezavi s
kraškim okoljem in z osebnimi izkušnjami avtorja.
Vse skladbe so nastale za harmoniko solo, čeprav so nekatere
najbolj znane v priredbah za komorne skupine. Solo je tudi naslov,
ki ga je avtor in interpret teh skladb izbral, da bi močneje označil
solistično glasbeno izpoved, s katero je želel povedati veliko o sebi,
o svojih usmeritvah in nazorih. O tem je tudi sproščeno pripovedoval
na krstni predstavitvi, ko je sam predstavil okoliščine nastanka
vsake posamezne skladbe in je tako neposredno in osebno povabil
občinstvo v svoj glasbeni in emocionalni svet. / PAL
Kratke
   rvo srečanje s pred-
stavniki Kmečke zveze
ocenjujem pozitivno.
Na tem sestanku sem pobliže
spoznal delovanje kmetijske sta-
novske organizacije. Kmetijski sek-
tor mi sicer zaradi družinskih
izhodišč ni tuj, zato imam do te
gospodarske branše poseben od-
nos. Še zlasti pa se zavedam pome-
na, ki ga kmetijstvo ima pri ohra-
nitvi našega področja, naše zem-
lje: okolje, ki nas obdaja, je neza-
menljiv element v življenju naše
narodne skupnosti. Rekel bi celo,
da je temelj za obstoj naše
manjšine”.
S temi besedami je predsednik
Sveta slovenskih organizacij Wal-
ter Bandelj ocenil soočanje, ki ga
je imel v ponedeljek, 6. julija, na
sedežu Kmečke zveze v Trstu s
predsednikoma kmetijske organi-
zacije Francem Fabcem in njenim
deželnim tajnikom Edijem Bukav-
cem. Bilo je to prvo srečanje, od-
kar je Bandelj nasledil Draga Štoko
na čelu krovne organizacije: prav
zato sta se njegova sogovornika
zaustavila ob ustroju Kmečke zve-
ze in njenem delokrogu ter pri-
hodnjih izzivih.
Po besedah Franca Fabca delovan-
je KZ po eni strani zasleduje točno
določeno politiko v korist našemu
ozemlju, po drugi pa ponuja svo-
“P jim članom celo vrsto uslug. “Žalpa se dan za dnem ukvarjamo z bi-rokratskimi zapleti, ki na državni
in evropski ravni zavirajo razvoj
kmetijstva”, je grenko ugotavljal
Fabec. Omenil je kapilarno prisot-
nost KZ na Tržaškem, v Benečiji in
zlasti na Goriškem pa je organiza-
cija bistveno manj prisotna. KZ
razpolaga z budgetom (300 tisoč
evrov), ki ga sestavljajo lastni pri-
hodki (servisne storitve in člana-
rine vnašajo v blagajno 150 tisoč
evrov) in pa sredstva iz Slovenije
(KZ izvaja tudi določen program v
sodelovanju z Ministrstvom za
kmetijstvo). Fabec je ob sklepu
svojega posega jasno načel pro-
blem v zvezi z naselitvenim ob-
močjem slovenske narodne skup-
nosti. Po mnenju predsednika KZ
se naši politiki premalo zavedajo
pomena, ki ga ima geografsko po-
deželsko področje. “Pojem terito-
rija presega golo zemljiško raz-
sežnost oziroma kmetijsko dejav-
nost”, je dejal Fabec in slovensko
narodno skupnost dejansko isto-
vetil z geografskim izhodiščem ter
kot negativen primer vzel Be-
nečijo, kjer se je slovenska prisot-
nost začela krčiti zaradi opuščanja
zemlje.
Deželni tajnik Edi Bukavec je ja-
sno povedal, da je ‘slovenska zem-
lja’ zaradi zgrešenih podeželskih
politik s strani države izgubila
vrednost. “Italijanske oblasti so
načrtno oškodovale naše po-
dročje. To so počenjale svojčas z
razlastitvami, nato pa z
omejitvami”. Razlaščenih je
bilo 3.500 hektarov zemlje
na Tržaškem, 12.620 hekta-
rov pa je bilo na Tržaškem
in Goriškem uvrščenih v
zloglasno zaščiteno ob-
močje Natura 2000. “Spremenjen
je bil tako koncept našega po-
deželskega področja: iz družbeno-
gospodarskega dejavnika je naša
zemlja postala krajinsko-naravo-
varstveni faktor, ki ga ščitijo eko-
fašisti”, je trdo pristavil Bukavec.
O neposlušnosti priča tudi dejstvo,
da je t. i. masterplan, to je pravil-
nik aktivne zaščite, ki bi v skladu z
omejitvami vsekakor omogočil
dejansko uporabo zemlje, baje
ostal brez finančnega kritja v
deželnem proračunu. Na srečanju
z Bandljem sta Fabec in Bukavec
predlagala nekaj konkretnih po-
tez, da bi opozorili manjšinske in
deželne politične dejavnike na po-
men, ki ga ima zemlja oz. posa-
mezna območja. Govor je bil
namreč o posvetu, na katerem bi
razčlenili vlogo, ki ga območje
ima pri ohranitvi naše narodne bi-
ti. Deželni tajnik KZ je tudi predla-
gal, da bi deželo prosili za sistem-
sko posvetovalno pomoč pri
razčlenjevanju zapletenih pravil-
nikov, ki uravnavajo koristenje
evropskih sredstev v novem pro-
gramskem obdobju. Bandelj je so-
govornikoma obljubil pomoč
SSO, saj se zaveda, da je kmetijski
sektor vsestransko pomemben
adut slovenske narodne skupnosti
v Italiji.
IG
DPZ Kraški slavček – Krasje
Dotaknile so se nas
  unija smo ljubitelji vokalne
glasbe zabeležili nov dosežek
Dekliškega pevskega zbora
Kraški slavček – Krasje, saj so
tržaška dekleta predstavila svojo
prvo zgoščenko Dotik, jagodni
izbor posnetkov v živo s številnih
tekmovanj in koncertov doma in
v tujini. Novo stvaritev so ob
koncu izjemne sezone predstavi-
le na treh večerih, hkrati pa so
“slavčki” praznovali 15-letnico
delovanja v sklopu SKD Igo Gru-
den iz Nabrežine.
Krstno predstavitev so si pevke in
dirigentka Petra Grassi zamislile
kot poklon prijateljem, staršem
in sodelavcem, ki so skupino
spremljali in jo podpirali na poti
razvoja. V četrtek, 25. junija, je
potekal pravi praznik glasbe in
kulture v idiličnem Hostlu Kras
v Pliskovici. Drugi večer je bil dva
dni kasneje v veliki dvorani kul-
turnega doma v Nabrežini. K pro-
jektu je strokovno pristopila mla-
da kraška režiserka Andreja Bene-
detič, ki si je koncert zamislila
J kot celostno izpoved ne le glasbe-nic, temveč popolnih umetnic:gib, ples, recitacija, petje... pevke
so postale glavne igralke večera,
niso pa pretiravale v scenskem
smislu. Glasba je ostala v ospred-
ju. Koncert, na katerem
je sodeloval tudi kitarist
Janoš Jurinčič, je bil tudi
obeležitev 15-letnice
uspešnega delovanja na-
brežinskega dekliškega
zbora.
Sklepni del pevskega
praznovanja je potekal v
samem središču mesta
Trst. V torek, 29. junija,
je v evangeličansko–lu-
teranski cerkvi v Trstu
ponovno zazvenela to-
plina dekliškega zvoka.
Kakovostni celovečerni koncert
je pričal o energiji in investicijah,
ki jih dekleta že leta namenjajo
vajam. Tretji koncert je potrdil
zavidljiv obisk in pestrost publi-
ke, od prijateljev do strokovnja-
kov, ki so z bučnimi aplavzi spre-
jeli umetniški doprinos tržaških
pevk za slovenski kulturni pro-
stor v Italiji.
Pevke so si za botro izbrale priz-
nano glasbenico Tamaro Stanese,
ki je na vseh večerih predstavila
skupino in prvenec Dotik. “To je
skupina, ki išče harmonije, ne pa
disonance. Gre za skupino pri-
stnih deklet, med katerimi je vsa-
ka na svojem področju prava
umetnica, vredna posluha”. Na-
slov projekta Dotik nakazuje vi-
zijo zbora in dirigentke. Preko
dotika, tako fizičnega kot intelek-
tualnega ali čustvenega, namreč
ljudje stopamo v empatijo in se
začutimo. Pevke DPZ Kraški
slavček – Krasje in zborovodja Pe-
tra Grassi se po glasbi želijo do-
takniti vsakega poslušalca in pu-
stiti v njem pečat. To dokazuje tu-
di premišljena izbira zgoščenke z
izključno posnetki v živo: želja
predstaviti se pristno, neposred-
no, brez studijskega posredni št -
va. Zamisel za izdelavo zgo ščen -
ke in predstavitvenih koncertov
Dotik je bila v domeni pevk sa-
mih. Za umetni -
ško izdelano gra-
fično podobo je
poskrbela arhitek -
t ka in predsednica
zbora Eva Pozze-
co.
Skupino že četrto
leto vodi mlada, a
že mednarodno u -
veljavljena glasbe-
nica Petra Grassi,
ki je v zadnjem le-
tu požela neverjet-
ne uspehe.
DPZ Kraški slavček – Krasje že
tretje leto prepeva v skupni za-
sedbi v sodelovanju dveh
društev, SKD Igo Gruden iz Na-
brežine ter Slovenskega pevskega
društva Krasje iz Trebč.
Jernej Šček
  očan naliv, ki je na
predvečer praznika roj-
stva sv. Janeza Krstnika
marsikje preprečil, da bi na Krasu
in v okolici Trsta zagoreli svetoi-
vanski kresovi, je preprečil tudi
za ta večer napovedano kresovan-
je in srečanje pritrkovalcev v Šti-
vanu. Organizatorji večera, Zveza
cerkvenih pevskih zborov iz
Trsta, SŠKD Timava in župnija, so
se odločili, da prireditev s kresom
prestavijo na naslednji dan,
čeprav je bilo zaradi raznih ob-
veznosti pritrkovalcev jasno, da
ne bo mogoče imeti na štivan-
M skem zvoniku samostojnih sku-pin, ki bi sicer nastopile dan prej.Na god sv. Janeza Krstnika je bila
praznična sveta maša v Štivanu v
dopoldanskih urah, sončen dan
pa je napovedoval krasen večer.
Ljudje so se najprej zbrali v cer-
kvi, kjer je domači cerkveni pev-
ski zbor pod vodstvom organista
Hermana Antoniča uvodoma za-
pel dve primerni cerkveni pesmi,
ki sta nakazali vsebino večera.
Prisotne je v imenu organizator-
jev nagovoril Marko Tavčar, ki je
nato tudi povezoval večer, ki se je
nadaljeval na prostem. Na zvonik
so se povzpeli Mar-
tin Tul iz Mačkolj, ki
pri ZCPZ koordinira
tečaje za pritrkoval-
ce, Gregor Tavčar iz
Repna in Aljoša Da-
nev s Kontovela, ki
so po krajših obra-
zložitvah pomena in načinov pri-
trkovanja, v treh sklopih posto-
poma predstavili osnovne in ved-
no bolj bogate pritrkovalske mo-
tive. Za mnoge prisotne je bila za-
nimiva tudi informacija, da je bi-
lo 'tenkljanje' znano tudi v
samem Štivanu, a je ta lepi običaj
zaradi prve svetovne vojne, ki je
najprej pobrala zvonove, nato pa
uničila zvonike, postopoma
zamrl.
Med posameznimi deli pa je pred
cerkvijo nastopil mladi, talentira-
ni vibrafonist iz Nabrežine Loren-
zo Dari, ki je učenec prof. Toma
Hmeljaka na Glasbeni matici. V
dveh delih je izvedel po tri sklad-
be in zaključil nastop s svojo stva-
ritvijo Pet utrinkov v stavkih Ada-
gio, Lento, Presto, Andante ruba-
to, Allegro deciso, ki je pokazala,
da ima fant velik glasbeni dar.
Poslušalci so tako lahko najprej
spoznavali presenetljive možno-
sti muziciranja s tremi zvonovi,
nato pa še izredne barvne in
zvočne zmogljivosti melodičnega
tolkala, kot je vibrafon.
Večer je bil tudi priložnost za raz-
glasitev rezultata natečaja peke
slaščic, ki se ga je udeležilo kar
osem pridnih gospodinj. Nagra-
jene so bile Marija, Darinka in
Tanja. Za cerkvijo pa je nato še za-
gorel kres. Pradavna moč ognja
je tako v mraku ob prazniku far-
nega zavetnika lepo povezala
predvsem ljudi iz vasi pod Grma-
do.
  Srečanje med predsednikom SSO Walterjem Bandljem in Kmečko zvezo
Kmetijstvo in narod
TRST 
Foto IG
  Na predvečer praznika rojstva sv. Janeza Krstnika 
V siju kresa pojo, pojo
zvonovi
ŠTIVAN 
Tržaška 16. julija 2015 11
Obvestila
Narodna in študijska knjižnica
je v poletnih dneh, od 29. junija
do 28. avgusta, odpr ta po
naslednjem urniku: pon., sre.,
pet: od 8. do 16. ure; tor., čet.:
od 11. do 19. ure; Oddelek za
mlade bralce; pon., tor.: od 9.
do 13.30; sre., čet., pet. od
13.30 do 18. ure; zaprto bo od
3. do 21. avgusta. Odsek za
zgodovino in etnografijo: obisk
po predhodnem dogovoru.
Zaprto: od 10. do 14. avgusta
2015.
Čestitke
Ob misli na prelepa skupna
doživetja, na njeno delavnost in
zavzetost veselo čestitamo svoji
dragi skavtski voditeljici Ljubi
Smoltak ,  ki je 13. julija
praznovala častitljivo okroglo
obletnico rojstva, in ji želimo
zdravja, vedrine in še veliko
lepih trenutkov tudi v naši
sredini, hvaležne starejše in
odrasle skavtinje.
Naša draga dolgoletna
odbornica Nada Martelanc bo
20. julija slavila rojstni dan:
zahvaljujemo se ji za njeno živo
vez z Vincencijevo družbo in ji
želimo še veliko dobrega
počutja, zdravja in nadaljnje
zavzete delavnosti,  vsi pri
Vincencijevi konferenci.
  Apostolstvo sv. Cirila in Metoda
“Kristjan naj zaupa Bogu”
SVETIŠČE NA VEJNI 
  d leta 1966 tradicija ve-
leva, da se slovenski ver-
niki iz leta v leto na dru-
go julijsko nedeljo zbirajo v sve-
tišču na Vejni: to zato, da bi
počastili sv. brata Cirila in
Metoda. Nositelj tega občute-
nega dogodka, ki se ga ude-
ležujejo slovenski verniki,
skavti in narodne noše, je
apostolstvo sv. Cirila in Meto-
da. Za to ustanovo si je
močno prizadeval pokojni
duhovnik g. Angel Kosmač.
Danes je duša tega srečanja g.
Jože Markuža, ki je v nedeljo, 12.
julija, prisrčno pozdravil vse pri-
sotne, še zlasti pa novomašnika
g. Blaža Lapanjo, ki je ob so-
O maševanju slovenskih duhovni-kov vodil bogoslužje na Vejni. Ninaključje, da se ob Cirilmetodo-
vem slavju posebna pozornost
namenja novomašnikom in ju-
bilantom. Prav sv. brata iz Solu-
na sta namreč papežu Adrijanu
predstavila prve slovenske du-
hovnike. Novi dušni pastir ko-
prske škofije je bil posvečen
prejšnjega 29. junija na Sveti Go-
ri. G. Jože Markuža pa je letos,
29. aprila, slavil zlato mašo, ki jo
je v cerkvi sv. Roka
v Nabrežini daro-
val po ruski ediciji
starocerkvenoslo-
vanskega jezika:
17. aprila 1965 je
bil namreč v Rimu
posvečen po bi-
zantinskem slo-
vanskem obredu.
Tudi v tem vidiku
se g. Markuža, žup-
nik na področju
zahodnega Krasa,
veže na tradi-
cijo sv. Cirila
in Metoda.
Verska sve ča -
nost se je za če -
la s sprevo-
dom iz spod-
nje etaže sve-
tišča, na čelu
katerega so
člani Sloven-
ske zamejske
skavtske orga-
nizacije nosili
bandero s po-
dobo svetih
bratov. Za njimi so v spremstvu
narodnih noš prišli dušni pastir-
ji. Ko so se duhovniki postavili
okrog oltarja, je g. Markuža poz-
dravil prisotne in poudaril po-
men materinega jezika pri bogo-
služju, nato je gospa Magda Čuk
Bukavec med drugim predstavila
novomašnika g. Lapanjo. Njemu
je združeni zbor Zveze cerkvenih
pevskih zborov pod vodstvom
Edija Raceta in orgelski spremlja-
vi Tomaža Simčiča posvetil
uvodno Novomašnik bod’poz-
dravljen.
Homilija g. Lapanje je bila nam-
reč v celoti posvečena liku do-
brega pastirja, ki je danes aktua-
len v enaki meri, kot je bil v času
Jezusovega življenja pred 2000
leti. To zato, ker je podoba do-
brega pastirja nadčasovna, sam
Jezus pa nam predstavlja ne-
zlomljivo vez med nami in Bo-
gom. Gospod od nas samo
pričakuje, “da se mu damo vodi-
ti”, tako kot ovce s pastirjem.
Izhajajoč iz svojega duhovniške-
ga gesla, je g. Lapanja povabil
vernike, naj sprejmejo nase troj-
no nalogo: zaupati v Boga, vztra-
jati v molitvi in potrpeti v stiski.
Ob koncu pridige je g. Lapanja
podelil prisotnim še svoj novo-
mašniški blagoslov.
Po sveti daritvi so se verniki v
procesiji pomaknili v spodnjo
etažo svetišča, da bi pred oltar-
jem sv. Cirila in Metoda, ki ga je
izdelal slavni Tone Kralj, ob petju
litanij častili relikvijo sv. Cirila.
G. Jože Markuža je tam vodil mo-
litev za troedinost kristjanov, v
skladu z ekumensko željo po
plodnem in bratskem dialogu.
Tako bi gotovo želela tudi naša
velika sveta brata iz Soluna.
IG
Našli smo pravljice!
Zaključek natečaja
Radijskega odra
  o dveh nagrajevanjih mla-
dih pisateljev in slikarjev
smo v Kraški hiši v Repnu
minuli četrtek doživeli za-
ključno predstavitev natečaja “V
iskanju pravljic”, ki ga je Radijski
oder izvedel med osnovnošol-
skimi učenci iz vseh treh pokra-
jin dežele, kjer smo prisotni Slo-
venci. Ambiciozen projekt kro-
na celoletno delo na področju
ozaveščanja, spodbude in aktua-
lizacije pomena novih in starih
oblik pravljičarskega izraza z bo-
gato knjižno in audio izdajo.
Učenci so poslali kar 93 original-
nih pravljic in 166 ilustracij
omenjenih pravljic, kot je na
P prijetnem večeru povedala koor-dinatorka projekta Maja Lapor-nik. Velik izziv za organizatorje
je potrdil odlično delo, ki ga
učitelji opravljajo med otroki, ki
so govoricam navkljub dokazali
originalnost in dobro poznavan-
je slovenskega jezika. Nova knji-
ga in priložena zgoščenka “V
iskanju pravljic” vsebuje izbor
nagrajenih pravljic in ilustracij,
zraven pa so vključene tudi pri-
povedke iz preteklosti, ki
knjižno slovenščino povezujejo
z dialektom in zgodbami našega
teritorija.
Svoje zadovoljstvo je izrazil tudi
predsednik Radijskega odra Mar-
jan Jevnikar ob prisotnosti
režiserke Lučke Susič. Izvedenka
na tem področju, zbirateljica
pravljic od Milj do Kanalske do-
line in učiteljica Monika Sulli pa
je spregovorila o pomenu in
sporočilnosti pravljic, ki jo
spremljajo že vse življenje. Gre
za nesnovno kulturno de-
diščino, ki otrokom ponudi prvi
kulturni stik z mamo in šolskim
okoljem, ob tem pa odpira sve-
tove domišljije, čustev in ljubez-
ni, ki smo jih danes prepotreb-
ni.
Živobarvno knjigo je opremil
Andrej Pisani, ki je opozoril na
vodoravni format knjige in hra-
  e deset let se v Devinu ob
koncu šolskega leta na se-
dežu zborov, v oganizaciji
Otroškega zbora Ladjica, vrstijo
delavnice Devinskega vrta ustvar-
jalnosti, ki jih v glavnem obisku-
jejo otroci devinske osnovne šole,
a tudi od drugod. V dneh od po-
nedeljka, 22., do petka, 26. junija,
so letos tri skupine, razdeljene po
starosti otrok, izdelovale lutke,
prirejale besedila in si zamišljale
scenske rešitve ter glasbene me-
digre. V to živahno ustvarjalno
delo se je vključilo 24 otrok. Z
najmlajšimi je v prostorih osnov-
ne šole delala članica Lutkovnega
gledališča iz Ljubljane Irena Zu-
balič, ki ji je pomagala Martina
Bearzi; pripravili so predstavo po
Ž znani ljudski pravljici o Repi ve-likanki.Na sedežu zbora so se tretješolci
pod vodstvom mentorja Igorja
Cvetka ob pomoči Petre Pahor že
lotili poigravanja z vlogami in
zaživela je igrica po predlogi zna-
ne slikanice Dušana Vukotića
Krava na mesecu. To je vsebinsko
preprosta zgodbica o deklici in
dečku, ki se igrata z vozičkom,
dokler ne pride do nesreče in se
fantič ne znajde po 'divji' vožnji
na luni (kamnolomu), ko sreča
marsovčka in nenavadno bitje, za
katerega se potem pokaže, da je
bila sosedova krava.
V sosednji občinski Bridarjevi
hiši so se zbirali starejši, tisti, ki
imajo za sabo že nekaj poletnih
delavnic. Izdelati lutko in ji
vdahniti življenje je za vsa-
kega otroka lepo doživetje,
letošnja izkušnja pod vod-
stvom režiserke Jelene Sitar
pa je bila zanje lepa pri-
ložnost, da so v mini-
malistični predstavi
Mišje poti , po motivih Ar-
nolda Lobla, pokazali, kako
je mogoče s skromnimi
sredstvi, veliko domišljije in
pridobljenimi spretnostmi
lutkovnega giba ter igral-
skim talentom poustvariti
nenavadna potovanja
miške, ki se odpravi domov
na obisk k mami, ali dožive-
te utrinke prijateljevanja
med lutko – miško in dekli-
co.
Starši in sorodniki ter prija-
telji so si lahko vse tri zao-
krožene predstave ogledali na
zadnji dan delavnice na sedežu
zborov v Devinu, ko je koordina-
torka delavnic Marja Feinig v
uvodnem pozdravu izpostavila
predvsem dejstvo, da so pri OPZ
Ladjica veseli, da se je toliko otrok
odzvalo vabilu in da je bilo mo-
goče ustvariti tri skupine, ki obe-
tajo, da se bo lutkarstvo v Devinu
še nadaljevalo. Dan kasneje sta
produkciji starejših skupin nasto-
pili na mavhinjskem festivalu.
V nedeljo, 5. julija, pa je bila na
isti lokaciji lepa uprizoritev čla-
nov Društva kamišibaj, ki
Gledališki čar v Devinu
Devinski vrt ustvarjalnosti
in še ... kamišibaj!
združuje ljubitelje posebne gleda-
liške zvrsti japonskega kova – ka-
mišibaja namreč. Gre za neke
vrste arhaični power point, pri
katerem pripovedovalec ob pri-
povedovanju zgodbe sočasno
ročno odstranja vizualne prizore
povedanega (običajno risbe), ki
so zbrani v premični škatli ob
njem. Ta način gledališkega na-
stopanja se je rodil v času po fi-
nančno-gospodarskem zlomu le-
ta 1929. Slonel je namreč na pre-
prostem načinu privabljanja
strank (zlasti otrok) pouličnih
prodajalcev na Japonskem: de-
jansko bi lahko to zvrst v tedanjih
časih imeli za re-
klamni spot pro-
dajnih artiklov.
Nastopajoči so se
ravno udeležili de-
lavnice, ki so jo
priredili na Selah
na Krasu. Kot je
pojasnil povezova-
lec, Rok Glavan, so
nastopajoči la-
stnoročno izdelali
gledališko orodje.
Občinstvo se je ta-
ko zatopilo v gle-
dališko vizualno
in besedno pripo-
ved Jelene Sitar Cvetko, Igorja
Cvetka, Tatjane Grabrijan, Jerce
Cvetko, Špele Hren Juhart, Brede
in Darka Hočevarja in samega Ro-
ka Glavana.
pav papir, ki ohranja konsisten-
co risalnega lista. V zgoščenki je
ekipa Radijskega odra zbrala
zvočno interpretacijo pravljic,
hkrati pa ta vsebuje tudi različne
jezikovne in kulturne izraze pra-
vljičarjev iz vse dežele.
Za “pravljično” vzdušje sta po-
skrbela osnovnošolca Nanika
Smotlak in Iztok Kalc, ki sta pre-
brala Pikapolonico, ki išče delo
ter Strička Veverička. Posebej
dragoceno pa je bilo pripovedo-
vanje v dialektu domačinke Ve-
sne Guštin Grilanc o harmoni-
karju in volkovih ter Benečank
Marine Cernetig in Ade Tomase-
tig. Prva nas je popeljala med
jamske škrate izpod Matajurja,
druga pa v svet krivih pet.
Brezplačna knjiga in zgoščenka
“V iskanju pravljic”, ki je nastala
v sodelovanju z deželo FJK, bo
doživela predstavitve na osnov-
nih šolah vseh treh pokrajin, že
septembra pa bo izbrane pravlji-
ce moč slišati zjutraj na valovih
Radia Trst A v rubriki Pravljice
za dobro jutro.
Jernej Šček
Foto IG
Foto IG
Videmska / Aktualno16. julija 201512
Romanje treh dežel na Svetih Višarjah
Z Marijo, da bi srečali
Jezusa - obličje usmiljenja
  a Svetih Višarjah je 4. ju-
lija potekalo romanje
treh dežel, to je Sloveni-
je, Furlanije in Koroške. Priredile
so ga videmska in ljubljanska
nadškofija ter krška (celovška)
škofija. Somaševanje je vodil vi-
demski nadškof msgr. Andrea
Bruno Mazzocato, somaševali
pa so ljubljanski nadškof msgr.
Stanislav Zore, zastopnik ce-
lovškega škofa, kancler msgr.
Jakob Ibounig, koprski škof Ju-
rij Bizjak, ljubljanski pomožni
škof msgr. Franc Šuštar skupaj
s številnimi duhovniki iz Slo-
venije, Italije in Avstrije.
Maše se je udeležilo preko tisoč
vernikov, prepevali in molili so
v štirih jezikih: italijanskem,
furlanskem, nemškem in slo-
venskem.
“Papež Frančišek je proglasil
sveto leto usmiljenja z neko in-
tuicijo, ki mu jo je zagotovo
navdihnil Sveti Duh; sveti oče
je namreč dojel, do katere me-
re so danes ljudje potrebni usmil-
jenja in sočutja ob življenjskih
naporih, v svoji samoti, ob ranah,
ki jim jih zlo v najrazličnejših
oblikah odpre na duši in telesu.
Zaradi duhovne bližine s pa-
pežem Frančiškom smo za temo
našega romanja treh narodov iz-
brali geslo: Z Marijo, da bi srečali
Jezusa – obličje usmiljenja. Ta
naša daritev sv. maše v svetišču
N Višarske Matere Božje naj bo prvikorak k jubileju usmiljenja”, jemed homilijo pozval videmski
nadškof.
“Iz tega svetišča, ki v duhu
združuje tri ljudstva, ki so obliko-
vala evropsko celino”, je nadalje-
val msgr. Mazzocato, “prosimo z
Marijinim posredovanjem Božje-
ga usmiljenja za vso Evropo, v ka-
teri ne manjka nemirov in bo-
lečin. Na nekaterih področjih se,
žal, še vedno sliši zvok orožja in
pot do resnične gospodarske,
družbene in politične enotnosti
je težka. Še hujša pa je skrb, ki jo
vzbuja širjenje raznih načinov
obravnavanja posameznika in
družine, pri katerih prihaja celo
do izničenja razlike med moškim
in žensko in ki jih papež
Frančišek ima za 'napako člo-
veškega razuma'”.
Evropskim ljudstvom in njiho-
vim voditeljem je odpiranje srca
Božjemu usmiljenju potrebno, da
bi sprejeli tisto človeško občutlji-
vost, s katero bi lahko dojeli, kako
naj spoštujejo življenje, človeka,
čustva, družino in otroke, ki
odraščajo. Brez Jezusovega in Ma-
rijinega usmiljenja v srcu postane
razum hladen, ker ga vodijo dru-
gačni interesi, in tako lahko zapa-
de v hudo zmedenost.
Iz tega, na visokem postavljenega
svetišča prosimo, naj Jezusovo
usmiljenje pride na nas s po-
sredništvom Marijinega mate-
rinskega srca. Zlasti naj se to
usmiljenje dotakne srca vsake-
ga izmed nas po zaslugi tega
romanja, ki se ga udeležujemo.
Sveti Duh naj nam da milost,
da se vrnemo v dolino in k
vsakdanjemu življenju bolj
usmiljeni, sposobni sočutja do
trpečih, sposobni spoštovanja
in nežnosti do vsakogar, zlasti
do nebogljenih oseb, kot so
otroci in stari ljudje.
Ob koncu maše sta romarje na-
govorila tudi ljubljanski
nadškof Zore in kancler iz ce-
  Novi lastniki hotela Kanin, žičnica končno v lasti občine
Bodo v Posočju pripravljeni
razumeti nujnost posodobitev?
BOVEC 
  ončno je 6. julija Občina
Bovec le postala lastnica
kaninske žičnice, nasled-
njega dne pa je postala nova la-
stnica hotela Kanin družba Alpe
Adria iz Kopra, ki se v Sloveniji
ukvarja s turizmom in tudi dru-
gimi gospodarskimi dejavno-
stmi. Novi lastniki obljubljajo
dvig kakovosti ponudbe.
Občina ima sedaj boljši položaj
za pridobitev nekaj manj kot 5
milijonov evrov sredstev države,
da prenovi žičniško infrastruk-
turo in začne, s pomočjo zaseb-
nih vlagateljev, novo zgodbo
zimskega turizma na Primor-
skem.
Četrta dražba hotela Kanin je
vendarle uspela, ko je ponujena
cena padla na 1,3 milijona
evrov. Družba Alpe Adria Hoteli
je sicer v lasti ruskega državljana
Sergeja Vorožejkina in SVS. Mi-
nerali. Poznavalci trga pa vedo
povedati, da je družba posredno
v lasti Olge Stojiljkovič, ki naj bi
bila del najbolj vplivne poslov-
K no-politične naveze na relacijiLjubljana - Koper. Zaradi tegadostop do novih investicij ne bi
mogel biti vprašljiv. Vorožejkin
je v navezi z več ruskimi poslov-
neži, ki se ukvarjajo tudi z ne-
premičninami in so solastniki
tudi znanega ljubljanskega ho-
tela Cubo. Novi lastniki napove-
dujejo ambiciozno prenovo ho-
tela, zlasti pa kakovosti poslo-
vanja. Realnost je takšna, da
pred odprtjem kaninske žičnice
ni pričakovati odprtja hotela.
Tudi zato, ker čaka oba veliko
dela in vloženih sredstev v nuj-
no posodobitev. Bovške turi-
stične ponudnike navdajajo z
optimizmom napovedani novi
idejni in poslovni pristopi ter
kapitalska dinamika novih la-
stnikov. Bolj so zaskrbljeni glede
napovedanega sklepa vlade o
dodelitvi denarja za načrtovana
popravila in zagon smučišča. Vsi
upajo, da realni predračun izva-
jalcev in dobaviteljev opreme ne
bo bistveno presegal predvidene
vsote in jim bo do prihajajoče
zime uspelo žičnico zopet za-
gnati. To zna biti najtrši oreh.
Le z obnovljenim, kakovostnim
hotelom in žičnico se bo odprl
dostop do novih investicij jav-
no-zasebnega partnerstva in do
kakovostno organiziranega turi-
stičnega trga, da bodo postali za-
nimivi za svetovno znane turi-
stične agencije. Brez teh treh
stvari ni resnega turizma. Ni to-
liko pomembno hiteti in nare-
diti improvizacijo kot postaviti
kvaliteto svetovnih kriterijev in
gostov višjega cenovnega razre-
da. Vsega tega, žal, v posoškem
turizmu sedaj ni. Tem kriterijem
za zdaj ustrezajo le naravni bise-
ri. To pa sta tista osnovna danost
in pogoj, na katerega stavijo re-
sni vlagatelji v nepremičnine in
kakovostne kadre v hotelih in
drobni ponudbi. To bi vsekakor
pozitivno vplivalo tudi na razvoj
turizma v Benečiji, ki je del ce-
lote.
Miran Mihelič
MARIJINE BOŽJE POTI PRI NAS (105) Mariza Perat
Cerkev Device Marije v
Obršljanu
Kraševci so na Obršljansko Mater Božjo ved-
no bili in so tudi danes zelo navezani. Tisti,
ki so odhajali v svet, so skupaj s spominom
na rodni kraj hranili v srcu tudi podobo
Obršljanske Device Marije.
Pesnik Milan Bekar (1897-1966),
profesor na slovenskem klasičnem
liceju v Gorici, ki sicer ni bil rojen
v Komnu, a je tam preživel otroška
leta, v svojih poezijah obenem s
spomini na mlada leta sredi kraške
gmajne obuja spomine na svetišče
Obršljanske Matere Božje, ki jo ime-
nuje “Bršljanska Gospa Sveta”. Njej
je pod psevdonimom “Bršljanski”
posvetil vrsto pesmi, v katerih se z
lepoto kraške pokrajine prepletata
njegova molitev in vdanost Devici
Mariji Obršljanski:
“Zelene, nepozabne ve pristave
na Krasu, polne lepotije,
od rožnoprste zore do Ave Marije,
za maj pošiljam vam pozdrave.
V cvetov tišini in idili,
pristave mirne, ob sohoti,
v kraški blaženi samoti,
ne slišijo metuljčki se rumenokrili.
Perunike duhtijo plave
v Marijin maj - - -
bolj sanjskih dni vonjave
me vabijo na Kras nazaj.
Poklonil bi se tam Madoni,
Bršljanski Gospe Sveti,
dokler se pesem ne zasveti
v molitev - ob Kraljice zlati Kroni”.
Op.: sohota - domačija
Viri: Battistella A.: La prima visita apostolica
nel patriarcato aquileiese dopo il Concilio
di Trento-Memorie
storiche forogiuliesi
III. 1907 - IV. 1908 -
Cividale; Bekar Milan:
Pastirček 1958/59, št.
8, Gorica; Klinec Ru-
dolf: Marija v zgodo-
vini Goriške, Izdala
GMD - Gorica - 1955;
Kralj Franc in Tavano
Luigi: Vizitacijski za-
pisniki goriškega, tol-
minskega in devin-
skega arhidiakonata -
Gorica 1994; Paschini
P.: Un diplomatico
friulano della contro-
riforma - Bartolomeo
di Porcia - Memorie
storiche forogiuliesi - XXX 1934 - Udine; Pe-
trič Franci: Duša, le pojdi z mano - Božje po-
ti na Slovenskem - Izdala Družina - Ljublja-
na 1994 - II. knjiga; Študijski krožek; Budal
Jože: Komen skozi čas in običaje - Izdala kra-
jevna skupnost Komen - 1996; Uršič Ivanka:
Praznovanje 750-letnice ob prvi omembi
župnije Komen - Koledar GMD - 1998; Bo-
goljub: Oktober 1924; Koledar GMD - 1925.
Fotografije: Lemut Mara, Ščuka Silvestra,
Uredništvo Novega glasa.
/ dalje
Prof. Milan Bekar - Bršljanski
lovške škofije. “Če hočeš srečati
človeka in če hočeš srečati Boga,
se moraš povzpeti – povzpeti nad
svojo sebičnost, povzpeti nad sa-
mega sebe, nad svoj prav, nad
zgolj to, kar je meni všeč. Moraš
više. Kajti samo če si višje, se tvoj
pogled razširi in je tvoje obzorje
vedno bolj odprto. Samo iz višine
se vidi v daljave, samo iz višine se
razmaknejo meje”, je dejal
nadškof Zore in dodal, da smo na
Višarjah skupaj tudi ob misli, ka-
ko nam Marija razodeva usmilje-
no obličje.
“Kako zelo je danes potrebno
usmiljenje, vemo ne samo zaradi
tega, ker je papež Frančišek raz-
glasil sveto leto Božjega usmiljen-
ja, ampak zaradi tega, ker v vsak-
danjem življenju doživljamo, ka-
ko brez usmiljenja ni mogoče
živeti. In ta svet je neusmiljen, ker
v tem svetu postavljajo merila do-
biček, denar, kapital – ta pa ne
pozna usmiljenja. In zato oddal-
juje in ločuje ljudi med seboj”, je
dejal ljubljanski nadškof in ro-
marjem zaželel, da z Višarij v srcu
odnesejo dvoje: “Najprej stalno
potrebo dvigati se, da moreš vi-
deti daleč, da moreš videti vsaj do
brata. In potem biti usmiljen, da
brata v resnici sprejmeš za brata”.
V slovenščini je pozdravil tudi
msgr. Ibuonig. “Hvaležni smo, da
imamo ta kraj skupne molitve.
Koliko bremen, žalosti in skrbi so
ljudje v vsem tem času prinesli
sem gor k Mariji. In koliko upanja
so tu dobili, ki so ga ponesli nazaj
v svoje vsakdanje življenje”, je
poudaril.
Pobudo za srečanje treh dežel je
dal leta 1981 tedanji videmski
nadškof msgr. dr. Alfredo Battisti,
celovški škof msgr. dr. Egon Ka-
pellari in ljubljanski nadškof
msgr. dr. Alojzij Šuštar pa sta jo
takoj podprla. Prvo tovrstno
srečanje je bilo leta 1982 na Sve-
tih Višarjah, potem pa vsako na-
slednje leto v eni izmed (nad)
škofij. Avgusta 2012 je bilo po
dolgih letih srečanje spet na Sv.
Višarjah in takrat so sklenili, da
bodo romanja treh dežel vsaka tri
leta, in sicer vedno na Svetih
Višarjah.
V četrtek, 9. julija, se je predsednik Sveta slovenskih
organizacij Walter Bandelj mudil na obisku v občini Rezija.
V dolini pod Kaninom so ga spremljali pokrajinski predsednik
SSO Riccardo Ruttar, član izvršnega odbora in domačin
Sandro Quaglia ter Giorgio Banchig.
Predstavnike SSO je na županstvu sprejel rezijanski župan
Sergio Chinese, s katerim so se pogovorili o aktualnih
tematikah. Največ pozornosti je bilo namenjene jezikovnemu
vprašanju, ki je zelo pereče. Po mnenju župana sta med
rezijanskim prebivalstvom zelo občutena rezijanska zavest
in narečje. Sama dolina, ki je obdana z visokim hribovjem,
ima edini izhod na furlansko jezikovno območje, kar tudi
nekoliko pogojuje sedanje stanje.
Predsednik SSO Walter Bandelj je najprej predstavil krovno
organizacijo, njene cilje in delovanje. Predstavil je tudi nov
izvršni odbor, ki je bil izvoljen na aprilskem občnem zboru,
še posebno se je zaustavil pri videmskem delu. Poudaril je,
da je SSO Rezija zelo pri srcu in izvršnemu odboru SSO ni
vseeno, kako se razvija vprašanje jezika oziroma narečja,
predvsem pa odnos do slovenskega jezika.
Župan Chinese je predstavnikom SSO predstavil stanje in
izrazil mnenje, da bi se zadeve lahko bistveno izboljšale, ko
bi se okrepila pomoč za rezijansko narečje, ki ga sedaj učijo
pri šolskem pouku. V tem smislu je pozdravil odločitev, da
se v deželni zakon 26/2007 vključi pozornost na jezikovno
različico rezijanščine.
Predsednik SSO Walter Bandelj je poudaril, da je potrebno
ohraniti in nadaljevati dialog in iskati rešitve za skupno
dobro, saj so v dolini prisotni tudi domačini, ki se čutijo
Slovenci.
Ob pozdravih in zahvalah za srečanje je župan Chinese
predstavnikom SSO podaril nekaj šolskih publikacij, ki jih
uporabljajo pri učenju rezijanščine.
Delegacija SSO si je nato ogledala prostore Rezijanskega
muzeja. Za zgodovino in namene muzeja sta poskrbela
predsednica Luigia Negro in Sandro Quaglia. Ob tej
priložnosti so spregovorili tudi o še odprtih vprašanjih, ki
zadevajo upravljanje stavbe.
Predsednik SSO Bandelj v Reziji
Slovenija 16. julija 2015 13
  obršen del letošnjega leta
spominja in hkrati opo-
zarja na dogodke ob kon-
cu druge svetovne vojne in nepo-
sredno po njej. O tistem času, gre,
kot vemo, za leto 1945, kar naprej
pišejo zdaj že ostareli udeleženci
posameznih dogodkov, politiki,
zgodovinarji, časnikarji in stran-
karski prvaki. Ti teme druge sve-
tovne vojne in obdobja po njej v
Sloveniji pogosto izrabljajo za po-
trebe dnevne politike. V prejšnjih
dneh pa se je zgodila novost v rav-
nanju in stališču tistih, ki že ves
čas po osamosvojitvi Slovenije
poskušajo utemeljevati povojne
poboje s trditvijo, da je pač šlo za
odstranitev protirevolucionarjev,
sovražnikov nove ureditve in so-
delavce okupatorjev. Ko so se
začele priprave na spominske pri-
reditve v Srebrenici, kjer je bilo
okoli 8.000 Bošnjakov žrtev poko-
la sil bosanskih Srbov, je sloven-
ska vladajoča politika začela zelo
glasno obsojati genocid, pov-
zročen v Srebrenici, Rusijo, ki je z
vetom preprečila sprejem britan-
ske resolucije z obsodbo omenje-
nega genocida v Varnostnem sve-
tu Združenih narodov, in se nav-
duševati nad resolucijo o genoci-
du v Srebrenici, ki jo je sprejel
Evropski parlament.
Po mednarodno priznani defini-
ciji in opredelitvi “genocid pome-
ni vsakršno sistematično
uničevanje katerekoli narodno-
stne, etnične, rasne ali verske sku-
pine z namenom v celoti ali del-
no uničiti to skupino”. Državni
zbor je po dolgotrajnih prizade-
vanjih stranke Nova Slovenija -
Krščanski demokrati, sprejel nov
zakon o prikritih vojnih grobiščih
in pokopu žrtev, vendar so to
omogočili samo poslanci Stranke
novega centra, torej največje vlad-
ne stranke, in poslanci SDS, ki so
se glasovanja vzdržali. Vse druge
koalicijske stranke so glasovale zo-
per zakon, ki bo zgolj urejal po-
stopke do trenutka, ko se neko
grobišče vpiše v register in se
uvrsti v kategorijo vojnih grobišč.
Predsednica Nove Slovenije -
Krščanskih demokratov, Ljudmila
Novak, je parlamentarcem znova
povedala, da je v Sloveniji okoli
600 prikritih vojnih grobišč, v
njih pa mora prisilno počivati ka-
kih 15.000 po vojni ubitih Slo-
vencev. V SDS so ob sprejemu za-
kona v odprtem pismu slovenski
javnosti zapisali, “da je treba sa-
mo barbare z zakonom prisiliti,
da pokopljejo mrtve, civilizirani
narodi pa pokop naredijo zato,
ker se jim to zdi prav”.
V Sloveniji v odzivih na spomin-
ske slovesnosti v Srebrenici pre-
vladuje mnenje, da tudi vojna
grobišča pri nas, ki so bila doslej
namerno prikrivana, zamolčeva-
na, zasramovana in mnoga že po-
tisnjena v zgodovinsko pozabo,
pomenijo genocid, nekakšne Sre-
brenice na slovenski način. No-
ben slovenski politik tega ni upal
direktno in jasno izreči. Pač pa je
neka bralka na spletu zapisala:
“Največja napaka je že v novem
zakonu. To niso prikrita grobišča,
ampak prikrita morišča. Poglejte
si morišče v Srebrenici, kako so
ga uredili v dvajsetih letih, pri
nas v Sloveniji pa niso sposob-
ni morije niti obsoditi. Sicer pa
največje morišče v Evropi po
drugi svetovni vojni ni Srebre-
nica, ampak je to kar Slovenija
s Hudo jamo in drugimi 600
morišči”.
Slovenski oblastniki molčijo
tudi o naslednji zahtevi, ki je
zapisana v resoluciji Evropske-
ga parlamenta o genocidu v
Srebrenici. Zahtevano je nam-
reč, “da je treba večjo pozor-
nost nameniti sojenjem za voj-
ne zločine na nacionalni rav-
ni”. V Sloveniji pa doslej še no-
beno sodišče ni uvedlo nobenega
postopka zoper kakega osumljen-
ca vojnega zločina po drugi sve-
tovni vojni.
Svoj pogled in oceno polpretekle
zgodovine je pred nekaj dnevi
predstavilo tudi Društvo Nova
slovenska zaveza, in sicer v zajet-
nem in vsebinsko zelo bogatem
zborniku z naslovom Temelj pri-
hodnosti. Namenili so ga 70-let-
nici konca vojne in začetka tota-
litarnega režima. V enem izmed
besedil je zapisana tudi trditev, da
slovenski narod še ene revolucije,
spričo njene grozljivosti, kakršno
je že moral prestati, ne bi več
preživel. Peter
Sušnik, pred-
sednik Nove
slovenske za-
veze, pa je na
platnici zbor-
nika zapisal,
“da 14.200
imen in
priimkov, na-
pisanih na preko 170 farnih spo-
minskih ploščah, pomeni najbolj
popolno zbirko podatkov o
žrtvah genocida pri Slovencih”.
Soočanje s preteklostjo, ki traja in
traja, a ne privede k napredku in
dogovoru o nobenem izmed
vprašanj iz naše novejše zgodovi-
ne, čedalje več ljudi navdaja z
obupom, zagrenjenostjo, da, celo
z besom. Politika, ki je na oblasti,
seveda poskuša tudi v takih raz-
merah in stalnih napetostih med
posameznimi družbenimi sloji
upravljati državo in reševati njena
najbolj nujna in aktualna
vprašanja. Kakšne so razmere v
Sloveniji in kako naj bi najbolj pe-
reča vprašanja reševali, javnosti
najbolj pogosto in, kot je videti
tudi najraje, razlagajo državni po-
glavar Borut Pahor, premier Miro
Cerar in finančni minister Dušan
Mramor. Iz njihovih izjav in po-
jasnjevanj smo zvedeli, da se Slo-
venija glede Grčije finančno ne
bo več izpostavljala v tolikšnem
obsegu, kot je to storila v prvem
obdobju pogovorov Evropske ko-
misije z omenjeno državo v krizi.
Slovenija se domnevno pripravlja
tudi na sprejem okoli 300 begun-
cev, ki bi prišli iz afriških držav.
Gospodarska rast še nadalje na-
rašča, toda z izhodišči v pov-
prečno majhnih plačah, nizkih
pokojninah, še vedno visoki brez-
poselnosti, majhnih tujih na-
ložbah in preveliki javni
upravi.
Morda bo kmalu postalo
vroče na slovensko-hrvaški
meji, pa so zapisali v novi šte-
vilki tednika Demokracija in
s tem spomnili na odločanje
mednarodne arbitražne ko-
misije o državni meji med
Slovenijo in Hrvaško. Toda
Stalno arbitražno sodišče v
nizozemskem Haagu je skoraj
hkrati s slovenskimi napo-
vedmi in pričakovanji glede
odločitve o meji sporočilo,
“da bo šele v sredini decem-
bra pričakovati odločitev o
meji med Slovenijo in Hrvaško”.
Obenem so spomnili, “da bo
odločitev zavezujoča in bo pred-
stavljala končno rešitev spora gle-
de meje med državama”. Na slo-
venskem zunanjem ministrstvu
ob določitvi datuma predvidene
odločitve o meji med državama
poudarjajo, “da se je potrebno za-
vedati, da je celoten primer, ki
vključuje poleg morskih vprašanj
tudi določitev celotne kopenske
meje, zelo obsežen in zahteven,
zaradi česar si je Arbitražno so-
dišče zanj vzelo nekoliko več
časa”. Sodišče naj bi preučilo tudi
Spomenico, ki so mu jo poslali la-
stniki slovenskih zemljišč na
južnem bregu reke Dragonje. V
dokumentu poudarjajo, da ne bo-
do sprejeli nobene rešitve, s kate-
ro bi arbitraža ozemlje južno od
reke Dragonje, ki je bilo zmeraj
slovensko in ga je Hrvaška zgolj
okupirala, dodelila Republiki
Hrvaški. Taka razsodba bi bila po-
dobna ruski zasedbi polotoka
Krim, “ter se bi ji uprli z vsemi
sredstvi”.
Smo pa zagotovo solidarni s slo-
vito letalsko družbo Iva Boscarola
v Ajdovščini, ki je hotel s svojim
električnim letalom prvi na svetu
preleteti Rokavski preliv. Ker to
zna in bi zmogel. Pa so mu kon-
kurenti z multinacionalkama Sie-
mens in Airbus to prepovedali.
Prevladal je interes denarja, meni
ajdovski poslovnež in letalski
uspešnež. In Ivo Boscarol zatrjuje,
da trenutno obstaja na svetu naj-
več deset električnih letal, ki bi se
lahko lotila poskusa preleta čez
Rokavski preliv. Tri taka električna
letala bi lahko našli v hangarjih
Pipistrela v Ajdovščini.
Marijan Drobež
D
  nnum per annum je na-
slov minimalistične orgel-
ske maše, ki jo je estonski
skladatelj Arvo Pärt napisal leta
1980. Organist Gašper Banovec
jo je izvedel na koncertu v oglej-
ski baziliki, kjer je
skladba povezala dele
idealne maše in je s
svojo brezčasno oz-
nako dala naslov ce-
lotnemu koncertne-
mu večeru. Zamisel
za ta projekt, ki je pre-
mierno zazvenel ob
odprtju oglejske kon-
certne sezone, je pod-
pisal Stojan Kuret, ki
je za visoko kakovo-
stno izvedbo združil
dve izmed najboljših slovenskih
zborovskih zasedb: APZ Tone
Tomšič in Vokalno akademijo
Ljubljana. Pevci so med antični-
mi stebri, dragocenimi mozaiki
in kamnitimi oboki poiskali več
različnih akustičnih vtisov, da bi
sporočila tega meditativnega do-
godka odmevala in se širila med
poslušalci, ki so zaradi nujne
zaščite umetniškega zaklada se-
deli na stranskih klopeh ali manj
udobno, akustično pa ugodno,
na tepihih v glavni ladji. V po-
polni zbranosti so se prepletale
skladbe Moralesa, Tavernerja,
Pärta, Bonata, Makorja, Ešenval-
dsa, ne nazadnje še rekvijem Pro
felici mei transitu Pavleta Merku-
ja. Stil vsakega skladatelja je in-
terpretiral del maše ali
duhovno meditacijo, brez
časovnih ali geografskih
meja. Vezna nit je bilo in-
tenzivno umirjeno
vzdušje, ki je zahtevalo od
pevcev in njihovega iz-
vrstnega zborovodje so-
lidno kontrolo uravnove-
teženega zvoka, dinami-
ke, intonacije, od števil-
nih gledalcev pa odpoved
neposredni všečnosti za
bolj prefinjeno iskanje
duhovne dimenzije, ki jo
vse izbrane skladbe glo-
boko raziskujejo. Sodelovala sta
violončelist Igor Mitrovič in vio-
listka Gea Pantner.
Vsebine uvodnega koncerta niza
so se ujemale z vodilno mislijo
letošnje poletne koncertne sezo-
ne oglejske bazilike, kjer bodo
ponujali glasbena razmišljanja o
življenju in smrti, o vojni in mi-
ru. Tema izhaja namreč iz le-
tošnje, dvojne obletnice začetka
(za Italijo) prve svetovne vojne in
konca druge svetovne vojne. Vsi
koncerti bodo zaradi okvira
uglašeni na nabožno glasbo, iz-
vajalci pa bodo zelo zanimivi, tu-
di vrhunski, kot velja za medna-
rodno priznano italijansko vo-
kalno skupino Odheca-
ton, ki jo vodi Paolo Da
Col. Večkrat nagrajeni go-
stje najpomembnejših fe-
stivalov in sezon, ki
upoštevajo srednjeveško
in renesančno polifonijo,
se bodo predstavili 18. ju-
lija s programom o sim-
boličnem pomenu številk
v zvezi z Marijinim
čaščenjem v francosko-
flamski polifoniji. V to-
rek, 21. julija, bo sledil
obče znani Mozartov Rek-
vijem KV 626, v izvedbi
zbora in orkestra Operne-
ga gledališča Verdi iz
Trsta. 24. julija bo nizozemski or-
ganist Peter Westerbrink zaigral
tako na orgle Kauffman kot na
orgle Zanin, 30. julija pa ne gre
zamuditi koncerta z naslovom La
bataille, na katerem bo razširjeno
temo boja in bojevanja v franco-
ski renesančni glasbi interpreti-
rala skupina Cappella Altoliven-
tina. Koncertna sezona bo avgu-
sta in septembra predstavila še tri
dogodke, in sicer koncert na-
božnih skladb bolj mračnega
značaja z basistom Hektorjem Le-
ko (tokrat v baziliki v Gradežu),
orgelski koncert Luce Scandalija
in koncert združenih mladinskih
zborov goriške pokrajine, ki ga
vodi Gianna Visintin.
PAL
A
Najbrž šele decembra odločitev arbitražnega sodišča o meji med Slovenijo in Hrvaško
Povojni poboji pri nas primerljivi
genocidu v Srebrenici
  Zborovski večer v starodavni baziliki
Izreden koncert APZ T. Tomšič 
in Vokalne akademije Ljubljana
OGLEJ 
Ljudmila Novak
Foto JMP
Foto JMP
DZ sprejel zakon o prikritih vojnih grobiščih in
pokopu žrtev
Poslanke in poslanci so s 44 glasovi za in 19 proti sprejeli zakon o
prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, ki so ga v parlamentarno
proceduro vložili poslanci NSi. Z zakonom se urejajo postopki do
trenutka, ko se neko grobišče vpiše v register in se uvrsti v kategorijo
vojnih grobišč. Zakon naj bi po prepričanju predlagateljev pripomogel k
izpolnjevanju civilizacijskih norm, kot so pokop po vojni pobitih, pravica
do groba in pravica do spomina. Zakon ne posega v obstoječi zakon o
vojnih grobiščih, saj ta obravnava registrirana vojna grobišča. Poudarek
zakona je na odkrivanju doslej prikritih vojnih grobišč, njihovi označitvi
v naravi, vpisu v register vojnih grobišč in postavitvi spominskih znamenj
v skladu z zakonom o vojnih grobiščih. V njem so poleg tehničnih
postopkov za urejanje prikritih grobišč določene tudi pristojnosti komisije
za reševanje vprašanj prikritih grobišč. V parlamentarni razpravi so
naklonjenost zakonu poleg predlagateljev namenjali tudi v SMC, v SDS
pa ga niso niti podpirali niti mu niso nasprotovali. Preostale poslanske
skupine mu ob nekaterih izjemah niso bile naklonjene.
Zbogom, dragi Slavko!
V torek, 7. julija 2015, je bilo v Begunjah na Gorenjskem zadnje slovo
od znanega slovenskega glasbenika Slavka Avsenika. Nepozabnega
utemeljitelja slovenske narodno-zabavne glasbe so pokopali z
državniškimi in vojaškimi častmi. Pogreba se je med drugim udeležil
tudi predsednik slovenske države Borut Pahor.
Letos je igralka Evrope Milena Zupančič
Na mednarodnem gledališkem festivalu Actor of Europe, ki ga že
trinajsto leto prirejajo ob Prespanskem jezeru v Makedoniji, so letos za
igralko Evrope izbrali slovensko gledališko in filmsko igralko Mileno
Zupančič (1946, Jesenice). Zupančičeva
je od leta 1976 in 1977 dobila dve zlati
areni za najboljšo igralko, leta 1993 pa
Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Znana je po številnih mojstrsko izdelanih
likih v gledaliških produkcijah,
uprizorjenih predvsem v Slovenskem
narodnem gledališču Drama Ljubljana,
pa tudi v raznih filmih. Od leta 2000 do
leta 2011 je bila Unicefova ambasadorka
za zahodni Balkan. Festival Actor of
Europe se je uveljavil kot eden najpomembnejših kulturnih dogodkov v
regiji. Na njem gostujejo vidna imena domačega, regionalnega in
mednarodnega teatra. Lani je nagrado dobil igralec Rade Šerbedžija.
Kratke
Foto Zvonko Vidau
Aktualno16. julija 201514
NATUROPATSKI NASVETI (74)Erika Brajnik
DONACIJA
Donacije so pomembne in prav je, da jih iz-
vajamo, če imamo le finančno možnost, da
to storimo. To pa zato, da pomagamo sočlo-
veku in predvsem, da pomagamo sebi.
Donacija je altruistično dejanje, s katerim
materialno pomagamo sočloveku, duhovno
imata korist od tega dejanja prejemnik do-
nacije in donator.
Kdaj darovati? Ko nas duša spom-
ni na to. In sicer, kako se to zgo-
di? Naj vam dam nekaj konkret-
nih primerov, da bo lažje razume-
ti. Ko gledamo televizijo in nas
določena zgodba močno presune,
recimo o dekletu, ki jo je mož
pretepel in sedaj leži v bolnišnici
v hudem zdravstvenem stanju, ali
o otroku, ki so ga ukradli in ga
išče policija, o beguncih, ki so
prestali muke in kalvarije, da so
prispeli do “obljubljene dežele”,
o očetu, ki je bil kazensko ovaden
in nima pravice videti, pobožati,
objeti svojih otrok. O starki, ki
leži v domu upokojencev in z njo
ravnajo huje kot s psom, brez
usmiljenja jo tepejo in mučijo. O živalih, ki
jih trpinčijo.
Take in podobne novice dnevno krožijo po
internetu, časopisih in televizijskih dnevni-
kih. Določene zgodbe se nas bodo bolj do-
taknile, v sebi bomo začutili grozo, žalost,
strah, jezo, lahko nam bo šlo celo na bru-
hanje. Na to novico, na ta okrutni prizor se
bomo spomnili večkrat v dnevu nekaj dni
zapored.
Takrat je potrebno izvesti donacijo, da se
energije sprostijo, saj ni slučaj, da se je naše
duše dotaknil prav določen prizor oziroma
novica. Takrat lahko molimo k Bogu za te
duše ali vse, ki
imajo tovrstno
težavo, in doni-
ramo na primer
neodvisnim
ustanovam, reci-
mo domu za
ostarele, društvu
invalidov, huma-
nitarnemu
društvu, ki skrbi
za vdove, za mla-
de mamice, za
otroke, zavetišču
za živali.
Po donaciji se bo
v nekaj dneh
energija sprosti-
la. Donacija bo
dosegla obojestranski pozitiven učinek. To-
vrstne novice ne bodo v duši zvenele več
ogrožujoče, ker je posameznik za to nekaj
naredil. Tudi harmonija in zdravje duše sta
pomembna!
www. saeka. si
  Fabio Tommasi 
Prav je, da odgovornosti v društvu
prevzemajo tudi mladi
POGOVOR 
  dbojka je na Goriškem
zelo priljubljen šport.
Na območju sovoden-
jske občine in širše v sosednjih
občinah že 34 let
deluje Športno
združenje Soča. V
njenih vrstah se
je kalilo veliko
naših odbojkar-
jev. Tukaj je zrasel
tudi Matej Čer-
nic, odbojkar, ki
je z italijansko re-
prezentanco
osvojil dve evrop-
ski prvenstvi in
olimpijsko sre-
bro. Sovodenjsko
društvo je zad-
njih osem let vo-
dil Fabio Tomma-
si, ki je na nedav-
nem občnem
zboru prepustil
predsedniško šta-
fetno palico svo-
jemu nasledniku
(izbran bo na prvi
seji odbora
društva). Šte-
vilčna prisotnost
na občnem zboru
in iskrene zahva-
le, ki so se vrstile
druga za drugo,
so same po sebi
že zelo povedne.
Ob tem smo
odhajajočega
predsednika prosili še za krajši
intervju.
Kakšni so občutki ob slove-
su po tako dolgem predsed-
niškem mandatu?
Od mojega zadnjega imeno-
vanja na mesto predsednika
društva ŠZ Soča so minila tri le-
ta in pol. To je moj tretji man-
dat za krmilom sovodenjskega
društva: odborniki so si takrat
želeli kontinuitete na vodstve-
nem položaju. Zato sem sprejel
ponudbo za tretji mandat, ki
ni bil v mojih načrtih. Povedati
moram, da sem ob sebi vsesko-
zi imel dobro ekipo sodelav-
cev, zato je bilo breme nekoli-
ko lažje. Skupno sem predsed-
nik društva ŠZ Soča že skoraj
osem let: upravljanje športne-
ga društva zahteva veliko dela,
precej je birokracije, precej je
tudi dela na terenu. Počitka v
bistvu ni nikoli, tako da sem
pravzaprav izgubil občutek za
čas in se mi zdi neverjetno, da
sem funkcijo predsednika
opravljal celih osem let.
O Kako bi ocenil svoje delo natem mestu?Vprašanj je veliko. So bili za-
stavljeni cilji izpolnjeni? Bi
lahko naredili še kaj več? Ne
morem na tem mestu mimo
vprašanja finančne krize, ki jo
vsi občutimo in zaradi katere
so naša društva finančno obre-
menjena. Prispevki pokrovitel-
jev in javnih ustanov so se
krepko zmanjšali, vpisnine in
drugi stroški pa neprestano ra-
stejo. Načrt dela in program je
bilo treba tako prilagoditi, ne-
katere ideje in projekti pa so žal
ostali le mrtva črka na papirju.
No, kljub temu ste v zadnjih
osmih letih opravili precej
dela. V mislih imam predv-
sem otroški in mladinski
sektor, v katerem je ŠZ Soča
vseskozi pomemben dejav-
nik na Goriškem in širše v
zamejstvu...
Seveda... veliko najstnikov in
otrok je v vseh teh letih tudi z
našo pomočjo stopilo na od-
bojkarski parket. Ponosen sem
na dejstvo, da smo imeli v ko-
maj sklenjeni sezoni približno
60 včlanjenih atletov in atle-
tinj. To je za tako majhno
društvo, kakršno je ŠZ Soča, ve-
lik uspeh. V prvi vrsti naj se tu-
kaj zahvalim staršem za zau-
panje ter vsem trenerjem in
odbornikom
za izjemno de-
lo.
Izjemno delo
je bilo v zad-
njih sezonah
kronano s
skupnim pro-
jektom go-
riških sloven-
skih odbojkar-
skih društev,
ki je slovensko
goriško moško
odbojko pri-
peljal v sam
vrh meddežel-
ne B-2 lige.
Tako sodelo-
vanje je bilo
pred samo ne-
kaj leti utopija.
Kljub temu in
kljub krizne-
mu obdobju
pa nam je
uspelo. Delo-
vali smo v du-
hu gesla “Sku-
paj zmoremo”
in tako ure-
sničili progra-
me z visokimi
cilji. T. i. “mo-
del Olympija”,
za katerega je
zaslužen predvsem Andrej Vo-
grič, vključuje trdo garanje in
veliko treningov, a prinaša sa-
dove. To je danes jasno. Napre-
dovanje moške članske ekipe iz
C v B-2 ligo ter končno 5. me-
sto v letošnjem prvenstvu sta
kazalca tega dela. Lansko in le-
tošnjo sezono smo kronali tudi
z osvojitvijo treh mladinskih
deželnih naslovov. Ob tem je
ekipa U19 v lanski sezoni osvo-
jila na državni ravni končno
šesto mesto, letos pa so bili
naši fantje sedmi.
Kako pa je v ženskem sektor-
ju?
Čas je, da tudi v ženskem sek-
torju izpeljemo skupni projekt,
treba je graditi na kakovosti.
Treba si je torej zavihati rokave,
in to vsi, odborniki, igralke,
trenerji in seveda tudi starši.
Tudi na tem nivoju je treba
ustvariti uigrano ekipo.
ŠZ Soča je prisotna tudi on-
kraj meje. Že dalj časa je v
vaših vrstah veliko najm-
lajših iz sosednje občine Mi-
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik prof. Peter Černic
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks  0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu  
Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu
Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks  0481 548276, e-mail uprava@noviglas.eu
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, 
tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it 
LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov
Bančni podatki: IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SWIFT ali BIC koda: CIVIIT2C,
naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Publistar, ul. Treppo 5/B – Videm. 
Tel. št. 0039 0432 299664 – Faks 0039 0432 512095 – E-mail info@publistarudine.com
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo 
zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo 
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu
Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 14. julija, ob 14. uri.
ren - Kostanjevica.
V Mirnu treniramo dvakrat te-
densko v telovadnici osnovne
šole, številni tamkajšnji otroci
trenirajo z nami. Občini Miren
- Kostanjevica smo za to hva-
ležni. Sodelovanje s sosednjo
občino traja že vrsto let, na to
smo res ponosni.
Kako vidiš društvo, ki si ga
doslej vodil, v prihodnosti?
Gre za smernice, ki si jih bo za-
stavil novi odbor. Poslanstvo
društva mora po mojem
mnenju sloneti na smernicah,
ki so bile postavljene ob usta-
novitvi leta 1981: vzgoja mla-
dih in narodna pripadnost.
Mladim moramo posredovati
vrednote, s katerimi lahko zra-
stejo v zdrave ljudi. Hkrati si
društvo prizadeva ohraniti in
promovirati slovensko narod-
no pripadnost. Na to smo bili
vedno zelo občutljivi: pri nas
smo imeli le slovenske trener-
je, tako da so vse naše dejavno-
sti potekale v slovenščini. Da
ne bo nesporazumov. Spreje-
mali smo in sprejemamo tudi
italijansko govoreče otroke,
kljub temu pa smo ohranili
slovenščino kot pogovorni je-
zik med treningi, tekmami in
v vseh naših dejavnostih. Otro-
ci iz italijanskih družin imajo
tako možnost, da se naučijo
slovensko.
Kaj bi še svetoval novi upra-
vi, ki prevzema društvo?
Novemu odboru želim, da bi v
delovanje društva vložil veliko
veselja in novih idej. V odbor
društva so vstopili tudi trije
dvajsetletniki, in to me prav
posebej veseli. Izkušenejši od-
borniki jim bodo morali stati
ob strani, mladi pa lahko
društvu prinesejo potrebno
svežino. To se mi zdi posebej
pomembno. Prav je, da odgo-
vornosti pri vodenju društva
prevzemajo tudi mladi. Rad bi
videl, da se društvu v odbor-
niških vlogah pridružijo tudi
tisti odbojkarji in odbojkarice,
ki so pri nas zrasli. Društvo po-
trebuje tak pretok moči in idej.
Novemu predsedniku pa
želim, da bi dobro in uspešno
koordiniral delovanje društva.
Tudi odbor je po svoje ekipa:
če skupno dela, so cilji precej
laže dosegljivi.
AČ
Postaja Topolovo
Umetnost vabi do
nedelje, 19. julija!
  petek, 10. julija, se je
začela 22. izvedba pril-
jubljene Postaje Topo-
lovo (Topolove v krajevnem
narečju), ki se bo končala v
nedeljo, 19. juli-
ja. Postaja ni fe-
stival v pravem
pomenu besede,
temveč majhna
in hkrati velika
obmejna delav-
nica, ob sloven-
sko-italijanski
meji, v Benečiji;
tam se srečajo in
med sabo po-
mešajo kulture,
jeziki in zvoki z
vseh koncev sve-
ta. Umetniške
projekte navdi-
huje sam pro-
stor, umetnikom
je neposredni
stik s prostorom
zato ključnega pomena. To
pomeni, da umetnine nasta-
jajo na kraju samem, iz njega
rastejo in se v njem zasidrajo.
V Tovrstno nenehno eksperi-mentiranje je postalo tradici-ja Postaje. Tudi okolje odraža
nenavadnost doživljanja fe-
stivala: v Topolovem ni ne
barov ne trgovin, tu se konča
asfaltirana pot, ni javnega
prevoza in povezav z dolino,
v njem živi samo 20 prebival-
cev od nekdanjih 400. Tudi
časovni rok je skladen s pro-
storom in z vzdušjem: do-
godki se namreč začenjajo
'proti večeru', ob 'sončnem
zatonu', 'ponoči', 'ko se
stemni'.
Postaja Topolove vsako leto
namenja obsežen prostor slo-
venskim avtorjem: letos so
na programu predstavitve del
Jana Cvitkoviča, Dušana Mo-
ravca, Vlada Škafarja, Mihe
Mazzinija, Petra Semoliča,
Vokalnega kvarteta Utrip,
Aleksandra Ipavca, Ivana Ger-
goleta, Marka Brdarja.
Aktualno 16. julija 2015 15
Teje, vas s čudovitimi razgledi (4. del)
Stražarji nad dolino
  eje, v italijanščini San
Pietro di Chiazzacco, v
furlanščini San Pieri di
Cjaçą, je vas, ki zaradi razgle-
dov osvaja vsakega obiskoval-
ca. V resnici gre za zelo mirno
naselje med dolinama reke
Idrije in potoka Chiaro', na
vzpetini nad Furlanijo in vino-
gradi Praprotnega. Veliko hiš
je praznih, vinogradi so za-
puščeni, “vikendaši” se tudi tu
razgledujejo po razvalinah, da
bi kupili kaj za počitnikovanje.
A Benečija tega ne potrebuje,
potrebuje ljudi, ki bi živeli tu,
ki bi tem pobočjem ponovno
vrnili nekaj življenja in ustavi-
li robido, ki neusmiljeno
požira preteklost in pokrajino.
Razgled iz Tej preko Furlanske
nižine je vsakič enkraten, po-
zimi, ko je tu sneg in je nižina
odeta v sonce, poleti, ko je vi-
deti, kako jo požira vročina in
z zavistjo gleda na bohotno ze-
lenje Nediških dolin, ponoči,
ko se pod mogočnimi pobočji
Stare Gore razliva neskončno
morje luči. Morda je ravno za-
radi tega morja luči, ki sem ga
gledala vse življenje, saj sem
rojena v tržaškem predmestju,
meni, kljub vsemu, bolj pri
srcu razgled iz vasi Seuce, Cla-
drecis, z nežnim, sicer ne tako
brezmejnim, a zato pomirju-
jočim lebdenjem med zeleni-
mi pobočji Korade in dolino
Idrije.
Vsekakor so Teje zelo lepa vas,
ki je vredna ogleda, ponašajo
pa se, po mojem, z najlepšo
votivno cerkvico v Nediških
dolinah. Škoda, da v njej ne
mašujejo več, niti občasno, kot
v nekaterih sosednjih vaseh.
Pravzaprav je to vaška cerkvica
s pokopališčem, ki je po-
svečena sv. Petru in Pavlu. Po-
T leg tega, da je meni ena izmednajlepših, beremo o njej, da je,po marsičem sodeč, tudi ena
izmed najstarejših na tem ob-
močju. Sv. Petra so namreč
najbolj častili okoli leta 1000.
Cerkev, taka, kot jo vidimo da-
nes, naj bi sicer
nastala sredi po-
lovice petnajste-
ga stoletja. Že
zunanja kamni-
ta arhitektura in
zvonik s štirimi
zvonovi sta
nadvse zanimi-
va. Vhod je pod
majhno zaprto
ložo, na desni je
še zakristija, ki
pa je bila zgraje-
na šele v 18. sto-
letju. Majhna
pravokotna ladja
nas vodi v poli-
gonalni prezbi-
terij z rebrasto
kupolo. Čeprav
o prvotnem na-
stanku cerkve ne
vemo skoraj nič,
čudovite živo-
barvne freske, ki
so značilnost te-
ga prelepega kulturnega spo-
menika, jasno pričajo, da so
pri prenovi cerkvice v 15. sto-
letju sodelovali mojstri sloven-
ske škofjeloške šole. Morda so
se v Tejah zadrževali celo
bližnji sodelavci Janeza Lju-
bljanskega, ki je poslikal daleč
naokrog poznano cerkvico v
Ozeljanu v Vipavski dolini.
Barve in živahnost fresk člove-
ka dobesedno očarajo, tako da
se najprej vprašaš, kako da so
v tej mali gorski vasici sploh
nastale take umetnine. Cerkev
sv. Petra in Pavla v Tejah nam-
reč v malem spominja na spo-
menik v Hrastovljah v sloven-
ski Istri. Na stenah malega sa-
kralnega objekta najdemo v
izrazitih barvnih njansah upo-
dobljene Kajna in Abela, sv. Se-
bastjana, sv. Roka, šest
mučenic ter sonce in luno s
človeškima obrazoma. Zani-
mivo je, da nekaj precej dotra-
janih fresk krasi tudi zunanjost
cerkve. Tu najdemo sv. Krišto-
fa in sv. Jurija. Ta dva svetnika
sta pogostokrat krasila pročelja
srednjeveških cerkva, saj naj bi
ljudi varovala pred naravnimi
nesrečami, poplavami in po-
divjano vodo.
Teje so seveda tudi vas, kjer
živi simpatični slovenski ilu-
strator Moreno Tomasetig, ki
je poleg vsega eden izmed
naših prvih prijateljev tu v Be-
nečiji. Ko sem med sestavljan-
jem tega zapisa brskala po
spletu, da bi našla kaj zanimi-
vega o cerkvi in vasi, sem na
neki furlanski spletni strani
prebrala, da sta ravno on in
njegova žena Tuuli Nevasalmi
rešila cerkvico propada. Robi-
da in grmovje sta namreč za-
raščala vso zunanjost in
ogrožala pročelje, odločna Fin-
ka Tuuli pa je brez oklevanja
prijela za sekiro in pričela
čiščenje. Sedaj je zunanjost
cerkve skrbno urejena, More-
no in Tuuli pa se s svojim de-
lom glasno ne ponašata. Ko
sta nama prvič odprla vrata sa-
kralnega objekta, je bilo sicer
videti, kako ponosna sta na ta
domači biser, opisovala pa sta
nam zgolj njegovo zgodovino
in lepoto. Zgodovino, ki neko-
liko boli, saj freske na razpo-
kanih zidovih pričajo, kako
živo je bilo v času Beneške re-
publike sodelovanje med Be-
nečijo in Slovenci onkraj Soče.
Slovenci, ki so živeli pod Ve-
neti, so v tistih časih predsta-
vljali bogastvo in odprta vrata
kulturnemu in ekonomskemu
sodelovanju. Šele pozneje, pod
Italijo, je manjšina spoznala
zatiranje in nacionalizem, ki
sta v njej zatrla kal življenja in
razvoja. Ravno zaradi te na-
pačne politike sta danes po-
trebna sekira in motorka, da
lepote Benečije rešujemo pred
prodirajočo robido in pred
propadom.
/ konec
Suzi Pertot
  aj se kuha v kotlu našega
nogometa? Priložnosti
za širše razpravljanje bo
še, tokrat naj obiščemo tabora
Krasa in Vesne, ki bosta – po iz-
padu Repencev iz meddeželne
D lige – zastopala zamejski
žogobrc v najvišjem deželnem
tekmovanju.
Najprej v Repen, kjer so skle-
nili postavo v primerjavi s
prejšnjo nesrečno sezono
pomladiti, hkrati pa pro-
račun zmanjšati za približno
tretjino. Usmeritev uprave
pa je jasna: zaupali bodo še
okrepljeni primorski koloni-
ji in domačim talentom.
Prva poteza je bila potrditev
trenerja Tončija Žlogarja in
imenovanje kapetana in
prvega strelca zadnjih 12 se-
zon Radenka Kneževiča za
športnega vodjo ekipe. Bo-
leča odločitev, ker bo zman-
jkala oporna točka v napa-
du, vendar Sežanec, ki je ne
nazadnje star 36 let, bo
menda ključna figura tudi v
novi vlogi v pisarni. Ob pre-
lomu stare sezone z novo so
poskrbeli tudi za pomemben
korak na področju športne po-
litike, predsednik NK Kras Go-
ran Kocman je namreč podpi-
sal dogovor o sodelovanju s
prvoligaškim klubom Chievo
iz Verone. Preko stikov z repen-
skim društvom bo imel Chievo
vpogled v našo deželo in na
Primorsko in bo morebiti prio-
K ritetno črpal kakega posebnoobetavnega mladega nogome-taša, ravno tako pa bo iz Vero-
ne prišel na Kras – posebej, če
bi belo-rdeči spet napredovali
v D ligo – kak mladinec, ki je
potreben kaljenja v nižjih li-
gah.
Kaj pa Krasov igralski kader v
sezoni 2015/2016? Številnim
članom lanske postave so se
odpovedali, potrdili so sicer
precej mladih in nekaj vetera-
nov, novi prihodi pa so povrat-
nik Daniel Tomizza (že pri Kra-
su in Vesni, lani v Tržiču) in
štirje fantje iz slovenske Pri-
morske, napadalec Šujica in
branilci Pahor, Salkič ter
Stančič. Kam lahko meri pov-
sem prenovljena Krasova
vrsta, je danes res težko
napovedovati. Morda ni
takojšna, četrta vrnitev
med četrtoligaše, pravza-
prav niti v načrtih klubskih
športnih delavcev.
Pri Vesni pa bo zagotovo izjem-
no težko potrditi lansko visoko
uvrstitev, ko so bili Križani celo
tretji in dolgo časa v boju za
drugo mesto. Trener Zanuttig
se je po treh sijajnih sezonah
poslovil, nadomestil ga je Lui-
gino Sandrin, nekoč nogo-
metaš Triestine, zadnja leta
uspešen krmar raznih fur-
lanskih ekip. Uprava se je
morala sprijazniti z nekate-
rimi težkimi odhodi (Muie-
san, Cipracca, Škrbina), ne-
kateri stebri (Božičič, Avdič,
Carli) so ostali, prišel pa je
predvsem učinkoviti napa-
dalec Massimiliano Lionetti
(namesto Muiesana), ki je že
navduševal v dresu Triestine
in Tržiča.
V nižjih ligah je – ob po-
manjkanju pravega projekta
med slovenskimi društvi -
dogajanje popestrilo dogo-
varjanje odbornikov Primor-
ja za sodelovanje s Triestino.
Vodstvo Brega pa se je, po
majskem porazu v finalu play-
offa, odločilo, da zaradi po-
manjkanja finančnih sredstev
in mladih igralcev ne sprejme
repesaža članske ekipe v pro-
mocijsko prvenstvo. Obe naši
najviše postavljeni enajsterici
bosta priprave začeli v pone-
deljek, 3. avgusta, tako da so za
igralce počitnice že pri kraju.
HC
TAKO PAČ JE!
Pred časom me je bralec našega časnika opozoril,
da letos še nisem napisal nobenega nasveta o kaki
kriminalki, detektivki ali kakem lažjem romanu,
kot po navadi rečemo tistim knjigam, ki jih ime-
nujemo tudi poletno branje. Malce sem oporekal,
da se kakšne najbrž le najde med zapisi, ki jih ob-
javljamo v našem tedniku, nazadnje pa sem mu
le priznal, da tudi sam ne vem več, kako naj se
znajdem v tej goščavi, pravzaprav poplavi knjig,
ki nam jih založbe ponujajo ves čas, med njimi
pa ne najdem take, ki bi me navdušila.
“Tudi sam nisem našel kake odmevne, pravzaprav
se mi zdi, da je tudi to znamenje časov, v katerih
živimo”, mi je še dodal, nekaj minut časa sva si
za debato o knjigah vzela pred svečanim od-
prtjem Tržaškega knjižnega središča, katerega se
je tudi on, kot stotine drugih, rade volje udeležil.
Z Oberdankovega trga sva skozi visoka, naravnost
svečana okna zrla v notranjost, izračunala, da je
razstavljenih “samo” okrog pet do šest tisoč knjig,
da pa bi se jih dalo na krasne police postaviti še
in še. Tudi on je bil eden tistih, ki smo tisti večer
v Trstu družno navijali za pisatelja Marka Sosiča,
da bi mu tisti večer le podelili nagrado kresnik,
ko pa je že tolikokrat bil v ožjem izboru.
“Tako pač je”, sem bolj sebi kot svetu rekel v avtu
nekje pri Barkovljah v strašnem dežju, ki je zalival
cestišče, da je starejši voznik pred mano nekajkrat
prav nevarno zavrl in ga je pri tem tudi vedno za-
neslo, vse dokler se le ni ustavil nekje pred Mira-
marom na levi in prenehal ogrožati sebe in mene.
Prižgal sem radio in navil precej na glas, saj je dež
divje bobnal po strehi in vetrobranskem steklu,
po Radiu Slovenija je v napovedniku poročil glas
neprizadeto povedal, kdo je dobil kresnika, in to
spet ni bil prijatelj Marko.
Samo hudemu neurju se lahko zahvalim, da
najbrž nisem zaklel, paziti sem moral namreč na
voznika pred sabo in ohranjati varnostno razdal-
jo, brisalci so komajda opravljali svoje delo, lilo
je, po obalni cesti je dobesedno tekla reka, s
kraških skal pa so padali slapovi, avtomobilski
žarometi so to osvetljevali, delovalo je grozeče in
vesel sem bil, ko sem v Sesljanu lahko zavil na av-
tocesto in potegnil bolj sproščeno proti Furlanski
nižini.
Pa bom kar pošteno priznal, da sem bil tokrat za-
radi nepodelitve kresnika, nagrade za najboljši ro-
man na Slovenskem v minulem letu, prijatelju
Marku Sosiču kar pošteno jezen, čeprav se zave-
dam, da je vsaka nagrada vsaki knjigi po svoje
tudi odvzem nagrade tistemu, ki je bil v igri zanjo,
a je ni prejel. In tudi to vem, da je vsaka nagrada
največkrat splet okoliščin in izbir tistih, ki so v
žiriji, če tokrat odmislimo razne pritiske od zunaj,
ki so na Slovenskem, in najbrž ne samo na Slo-
venskem, več kot očitni.
Nagrado za Marka Sosiča sem si želel predvsem
zato, ker si jo Marko zasluži, je namreč edini moje
generacije iz našega prostora, ki se poklicno uk-
varja s pisanjem književnosti in pa seveda s svojim
ljubim gledališčem. Rekli boste, da to ni nobena
utemeljitev, in dajem vam prav, saj je moja oseb-
na, kot je bila osebna odločitev tako imenovanih
kritikov, ki so jo že tretjič dali nekemu slovenske-
mu pisatelju, ki mene že z jezikom ne prepriča.
To je pač moje mnenje. Seveda si ne želim, da bi
jo Marko prejel samo zaradi tega, ker je edini iz
našega prostora, ki se je poklicno posvetil književ-
nosti, ampak tudi zaradi vseh tistih človeških
stanj, ki jih zna ubesediti skozi pisanje, vse od Ba-
lerine naprej. Mislim, da sem prebral vse njegove
dosedanje pisave, in upam, da jih bom še veliko,
čeprav pošteno priznam, da ga težko, podobno
kot Draga Jančarja, berem, ker je to njegovo pi-
sanje vse eno samo razgaljanje notranje človeške
bolečine, stanj duha, saj gre za iskanje tistih labi-
rintov človeškega duha, ki so nekje, vemo, da so,
a se največkrat delamo, da jih ni, še najraje pa bi
videli, da jih ni. Marko Sosič zna pisati o nasilju,
trpljenju in posledicah le-tega tako, da te zaboli,
in to pri meni šteje. Noben literarni kritik nisem
in niti enkrat samkrat si nisem domišljal, da bi
dajal kak nasvet tem izvedencem, ki vsako leto
znova Marka uvrščajo na seznam finalistov za kre-
snika, da potem nagrado lahko dajo nekomu dru-
gemu.
Prav o teh stvareh sem premišljeval v oglejski ba-
ziliki minulo nedeljo, ko sem šel fotografirat za
naš tednik Akadameski pevski zbor Tone Tomšič
iz Ljubljane, ki ga vodi naš rojak Stojan Kuret, in
me je vrhunsko petje, tudi sama postavitev pevcev
v krasnem posvečenem prostoru oglejske sta-
rokrščanske bazilike!, tako prevzelo, da se me je
dotaknilo bolj, kot sem si tisti večer želel.
V oglejski baziliki namreč vedno veš, da je prostor
posvečen, namenjen iskanju Boga in presežnega,
vsega tistega, kar osmišlja, bi pravzaprav moralo
osmišljati naše življenje in ubrano, zares vrhun-
sko petje, pravzaprav peto bogoslužje, ki so ga
uglasbili različni avtorji, se me je dotaknilo tako
globoko, da je bilo že na meji trpljenja. In niti
enega samega slovenskega fotografa ni bilo, ki bi
ujel ta krasni zbor v veličastnem okolju, da bi v
osrednjem slovenskem prostoru lahko vsaj preko
fotografije začutili, za kako pomemben dogodek
je šlo pri tem koncertu!
Prav na tej točki sem pomislil na Marka in na nje-
govo nenehno ubesedovanje trpljenja, ki je stal-
nica našega življenja, zame ena od skrivnosti,
pred katero se moram dobesedno umakniti v
tišino. Tam pod oglejskimi oboki starodavne ba-
zilike, od koder smo Slovenci s krščanstvom od-
nesli domov tudi osnove evropske omike in se v
stoletjih uvrstili med evropske narode, zavezane
kulturi in ohranjanju lastne identitete, je svečano
donelo krasno petje, ki je pripovedovalo isto pri-
poved, ki je stalnica Markovega in drugih umet-
nikov pisanja.
Gre za tisto stanje duha, ko se nekje globoko v
tebi pomirjenost bije z bolečim občutkom
končnosti. Iskanje presežnega. Vrhunsko petje pa
kar kliče po večnosti, imenitnost starodavnega
posvečenega prostora, ki s svojo skladnostjo in
prelepimi mozaiki govori o večnem življenju, ka-
teremu smo namenjeni, pa še doda seveda svoje.
Že to, da se zavemo tega, je eden od odgovorov,
ki jih vse življenje iščemo in visoka umetnost
nam jih tudi skuša posredovati, saj nas nenehno
vodi v tista stanja, ko ne moremo samo prazno
reči: “Tako pač je”! In se seveda tudi ne moremo
sprijazniti z danostjo samo, zavemo pa se lahko,
da smo.
In sam se ob tem tudi zavem, da je ob skrivnosti
trpljenja treba pustiti tišini, da nam skozi glasbo,
skozi umetnikovo pisanje, ne nazadnje skozi nei-
zrečeno molitev spregovori.
Vse te krasne stvari seveda ne prinašajo odrešenja
in tudi trpljenja samega ne izničijo, a vsaj govorijo
nam o tem, da je naše življenje polno le takrat,
ko puščamo neko okno svojega minljivega sveta
odprto v večnost.
JURIJ PALJK 14
Kaj se kuha v našem nogometnem loncu?
V pričakovanju derbija ...
Tonči Žlogar
Aktualno16. julija 201516
Koča sv. Jožefa v Žabnicah  
Krajši oddih med gorami
  udi letos se je skupina “te-
lovadk”, ki od jeseni do
pomladi razgibavajo raz-
bolele mišice na telovadnem
tečaju, ki ga v Domu Franc
Močnik pri cerkvi sv. Ivana v
Gorici strokovno in z veliko me-
ro potrpežljivosti vodi prof. Ma-
ja Leban, sredi junija odpravila
v kočo sv. Jožefa na Kozarenci
ob istoimenskem hudourniku v
Žabnicah. Enotedenski oddih,
daleč od vsakdanjih skrbi in
utečenega, rutinskega kolesja, ki
večkrat uklešči dušo, se jim je
tudi letos zelo dobro prilegel.
Misel jim je seveda že takoj spla-
vala k Višarski Mariji, zato so se
v sončnem nedeljskem jutru z
žičnico odpeljale k njej. Na Sv.
Višarjah pa je ravno med praz-
nično sv. mašo začelo grozno li-
ti, tako da zaradi vremenske uj-
me še žičnica nekaj časa ni de-
lovala. Našim romaricam je var-
no zavetje nudila gostilna
Prešeren, dokler se niso vrnile v
dolino, ki sicer ni več tako
živahna, kot je bila včasih.
Čeprav je vreme skoraj ves čas
kazalo deževno lice, so se v topli
domačnosti koče lepo imele.
T Vse so spretne kuharice, zato jebilo sesti k obedom pravi užitek.Ker jim je dež preprečil daljše
sprehode po okoliških gozdnih
poteh, so imele časa na pretek
za prijateljsko kramljanje, pa tu-
di za družabne igre. Med temi
imajo najrajši kartanje. Zato so
pač rade pokvartale in se ob tem
zabavale in se seveda tudi
prešerno nasmejale. Ta prijazna
gorska hiša že sama na sebi za-
radi svoje privlačne preprostosti
deluje na goste povsem
sproščujoče. Njeno pročelje v
zadnjih letih krasi lepo izdelan
rezbarski relief, ki predstavlja sv.
Jožefa pri mizarskem delu z
mladim “pomočnikom” Je-
zuščkom; izdelal ga je rezbarski
mojster Milan Mužina iz Šem-
pasa. Pod bližnjimi drevesi pa
bdi nad kočo Marija; gostje
skrbijo, da ima zmeraj sveže
cvetje.
V zadnjem času je ob koči – na
mestu, kjer je stal eden izmed
zadnjih značilnih žabniških se-
nikov, prekrit s skodlami – pravi
etnografski biser! - zraslo novo,
sodobno, prostorno poslopje, ki
še vse diši po svežem lesu – ško-
da, da ni tudi kritina lesena.
Udobni prostori bodo namenje-
ni večjim, predvsem društve-
nim skupinam, ki se bodo
odločile za počitniške dni v tem
lepem gorskem kraju. Za njego-
vo gradnjo ima kar nekaj zaslug
Marijan Markežič, predsednik
Fundacije Gorica, v katero spada
tudi koča, ki jo je celih 40 (!) let
zelo vestno in skrbno, bolj kot
lastno hišo, oskrboval dr. Dani-
lo Čotar in prevozil ničkoliko ki-
lometrov od Gorice do Žabnic,
da je pred vsako sezono, med
njo in po njej postoril v
koči in okoli nje vse, kar
je bilo treba, da je bil
njen videz zmeraj ure-
jen. Z letošnjo sezono je
končal to svoje plemeni-
to poslanstvo za “naro-
dov blagor” in “božji
lon”. Njegova odsotnost
je bila že zaznavna v
večjih in drobnih stva-
reh. Vsi, ki smo kdaj
preživeli v koči nepozab-
ne dni, smo mu zelo
hvaležni za vestnost,
poštenost, predanost in
požrtvovalnost ter seve-
da delavnost, s katerimi
je upravljal ta skupni
gorski dom, ki ga je v daljnih 50.
letih prejšnjega stoletja dal zgra-
diti z ne malo žrtvami pokojni
msgr. Franc Močnik in ga name-
nil počitnikovanju za mlade
fante in dekleta v juliju in avgu-
stu in ga nato po nekaj desetlet-
jih izročil slovenskim goriškim
organizacijam v varstvo in l.
1975 poprosil Danila Čotarja, da
bi sprejel njegovo oskrbovanje.
Sedaj kočo oskrbuje oz. ima nje-
ne ključe Mauro Leban, ravna-
telj Mladinskega doma. Kdor
želi počitnikovati v njej, se mora
obrniti nanj.
IK
  bokana dvorana Fran či -
škanskega samostana na
bujno poraslem griču
Kostanjevica, ki se dviga nad ti-
stim predelom Nove Gorice, ki
prehaja v goriški okraj Rafut na
italijanski strani, je bila v torek,
30. junija 2015, čudovito izbrano
prizorišče celovečernega koncer-
ta mlade, zelo nadarjene, pa tudi
prijazne, prikupne Eve Dolinšek,
triindvajsetletne absolventke ma-
gistrskega študija na Akademiji za
glasbo v Ljubljani, kjer je študi-
O rala čembalo pri prof. Egonu Mi-hajloviću. S sorodniki, prijateljiin znanci je mlada Eva želela de-
liti veselje ob odlično opravlje-
nem magistrskem koncertu 15.
junija 2015 v Kazinski dvorani v
Ljubljani in se ob tem tudi zah-
valiti vsem, ki so jo spremljali na
njeni glasbeni poti in jo tudi
gmotno podpirali (npr. Občina
Miren-Vrtojba in Lions klub Vo-
grsko). V krajšem nagovoru ob
koncu koncerta je iskrene besede
zahvale namenila svojim nono-
tom, pa še po-
sebno dragi ma-
mi, ki ji je brez-
pogojno, ljubeče
stala ob strani
pri vseh njenih
učnih izbirah.
Septembra bo
imela še zagovor magistrske na-
loge, v kateri je raziskovala “vzpo-
rednice z razvojem diminucijske
tehnike pri vokalni glasbi 17. sto-
letja in instrumentalni glasbi
skladatelja Girolama Frescobaldi-
ja”.
Evo Dolinšek do-
bro poznamo na
širšem Goriškem,
saj je v teh letih štu-
dija večkrat nasto-
pila na orgelskih
koncertih z g. Mir-
kom Butkovičem.
Hvaležni smo ji, da
je nekajkrat tudi
spremljala Kimov -
čev Pasijon na olj -
čno nedeljo pri slo-
venski sv. maši v
cerkvi sv. Ignacija
na Travniku.
Čeprav je še tako
mlada, je imela že
več odmevnih soli-
stičnih koncertov v
Ljubljani, Kopru,
Novi Gorici in je kot članica ba-
ročnega orkestra in korepetitorka
sodelovala z raznimi institucio-
nalnimi glasbenimi ustanovami.
Svoje znanje redno izpopolnjuje
tudi v poletnih šolah in na semi-
narijih. V študijskem letu
2014/2015 je pod mentorstvom
prof. Lucie Rizzello iz Kalabrije
zasnovala duo z enaidvajsetlet-
nim obetavnim kitaristom Mar-
kom Smiljanićem, ki obiskuje
tretji letnik Akademije za glasbo
v Ljubljani pri prof. Tomažu Raj-
teriču. Pred štirimi leti so po za-
misli Davida Šuligoja ustvarili ba-
ročno komorno skupino Musica
Nucis, ki vadi na Evinem domu
v Orehovljah; od tod tudi njeno
ime nucis – oreh. Prav z Markom
Smiljanićem se je v dveh sklad-
bah, Luigija Boccherinija (1743-
1805) Introducion e Fandango in
G. B. Gervasia (1725-1785) Sona-
ta v D-duru za mandolino in
čembalo, predstavila tudi na ko-
stanjeviškem koncertnem
večeru. Na njem je ob zvokih
čembala, ki vselej zazvenijo v ti-
stih značilnih malce “jekleno”
zvenečih, a ne mrzlih, ampak ja-
snih, bleščečih tonih, ki poslušal-
ca na valovih glasbe velikih moj-
strov baročne glasbe čarobno po-
peljejo v dvorne, grajske sobane,
kjer so se nekoč ob prisotnosti
občinstva iz visokih plemiških
krogov zvrščali “domači” večeri
komorne glasbe. Le-to so navad-
no zlagali dvorni skladatelji, moj-
stri, kakršni so bili John Bull
(1562-1628), Joseph Nicolas Pan-
crace Royer (1705-1755), Johann
Sebastian Bach (1685-1750), Ba-
chov drugi najstarejši sin Carl
Philippe Emanuel Bach (1714-
1788), Jean Philippe Rameau
(1683-1764) pa tudi Domenico
Scarlatti (1685-1757), ki je bil tu-
di na madridskem dvoru in je po
vsej Evropi zaslovel kot mojster
čembala. Za kraljico Mario Bar-
baro je napisal 550 sonat. Štiri je,
poudarjajoč skladateljeve značil-
nosti, ekspresivno interpreti-
rala Eva Dolinšek, ki je na tem
koncertnem nastopu zadnjič
zaigrala na krasni čembalo, ki
ji ga je posodil njen prof. Mi-
hajlović, da bi svoji nadarjeni
učenki omogočil kakovo-
stnejši študij pa tudi koncerte.
Z izbranimi, čudovitimi gla-
sbenimi biseri omenjenih
mojstrov je Eva s suvereno in-
terpretacijo, v katero je zlila
svoje imenitno pridobljeno
znanje in seveda svoj talent, re-
snično poustvarila tisto glasbe-
no ozračje, ki je velo v baroku
na evropskih dvorih in ki bo
vedno plemenitilo dušo vseh,
ki se prepustijo tej žlahtni uni-
verzalni “notni” govorici, ka-
tere čar in žar sta neminljiva.
Poslušalci, ki so popolnoma na-
polnili lepo dvorano - med njimi
je sedel tudi župan Občine Mi-
ren-Vrtojba, Mauricij Humar -, so
namenili toplo ploskanje Evi,
svetli zvezdi večera, in soizvajal-
cu Marku, mlada glasbenika pa
sta jim poklonila dodatek. Potem
pa so se ob obloženih mizah z
domačimi dobrotami vsi še dol-
go zadržali v prijetni družbi, v le-
pem junijskem večeru.
Mladi Evi, o kateri je njena mama
povedala, da jo je glasba pritego-
vala že kot majhno deklico, pa tu-
di to, da so nanjo ponosni, “ker s
svojim poslanstvom povezuje,
združuje, in kamorkoli pride, pri-
naša sonce med ljudi”, iskreno
čestitamo vsi znanci iz Gorice in
ji želimo, da bi se ji razprla čim
bolj uspešna glasbena obzorja.
IK
Koncert na Kostanjevici pri Novi Gorici  
Zvoki čembala so pričarali
ozračje iz davnih dni
  Ministrica za kulturo v Gorici
“Duh iz zamejstva” ...
S 1. STRANI 
  inistrica je zelo pozor-
no prisluhnila opisu
prehojene poti in razve-
jenih dejavnosti v središču, kjer se
daje poseben poudarek vzgoji in
kulturni rasti mladih v zdravem
slovenskem duhu. “Zelo sem ve-
sela, da sem tu, sicer ne bi spoz-
nala vsega tega, kar delate in kar
je zelo pomembno za to, da se tu
ohranita slovenščina in slovenski
narod”, je dejala. Hkrati je obžalo-
vala, da v matični domovini do-
stikrat ni tako močne zavesti: “Po
mojem jo bomo morali uvažati iz
zamejstva... Ljubljana je pa res pod
pritiskom angleščine in identiteta
se izgublja”. Tu se ves čas odvija
“borba za narodno identiteto”,
enkrat v bolj odkritih in grobih
oblikah, drugič v bolj prikritih. Ci-
ril Zlobec je nedavno opozoril na
to, da so z ustanovitvijo suverene
države začeli izgubljati nacional-
no identiteto. Po vsej Sloveniji se
pojavljajo jumbo-plakati samo v
angleškem jeziku. “Res je ne-
verjetno, kar se nam je zgo-
dilo znotraj Slovenije”! Po
vsem tem, kar je novega
spoznala in videla na Go-
riškem, se ji zdi “bistveno po-
vezovanje, da duh iz zamej-
stva preide tudi v matično
državo”. Pomembno je ljudi oza-
veščati, “veliko se da narediti tudi
s pesmijo. Pri otrocih je to najbolj
pomembno. Najhujše je, če otro-
ke izgubimo”. Kar je videla v telo-
vadnici, se ji je zelo “izjemno po-
membno”.
V Kulturnem centru je našla po-
sebno bogato dejavnost: “Zdi se
mi neverjetno, preprosto nisem
pričakovala, kaj vsega ste mi pred-
stavili”. Govor je bil o tradiciji...
“Že to, da govorite o tradiciji, po-
meni, da veste, kaj je kulturna de-
diščina. Dobro je, da gre ta de-
diščina naprej”. Podčrtala je tudi
zavedanje o pomenu malih
društev: prav ta morejo biti “duša
nacionalne zavesti”. Na tem po-
dročju lahko veliko naredi Javni
sklad RS za kulturne dejavnosti, ki
opravlja pomembno nalogo oza-
veščanje ljudi in druženja.
“Matična država bi morala fi-
nančno podpirati zamejstvo bi-
stveno bolj, kot ga trenutno pod-
pira, ker ste zelo pomembni. Vi ste
most med narodi. “Vi ste lahko tu-
di gospodarski in politični most
za boljše razumevanje”. Cela Evro-
pa goji kulturno raznolikost, to je
v Evropi zaželeno. Vi ste tisti, ki to
spodbujate in za katere je prav, da
se vas tudi finančno podpre”. Izra-
zila je upanje, da bi se v Sloveniji
tega bolj zavedali, da bi bolj pod-
pirali manjšino, bolj sodelovali in
razvijali medsebojne vezi. Kolikor
bo mogla, bo spodbudila tudi ob-
mejne kraje, da bodo čim več so-
delovali z zamejstvom. “Na ta
način lahko delujemo in v to smer
bomo šli”. Kar se tiče različnih po-
litičnih vozlov, je sogovornikom
naročila, naj ji jih sporočijo oz.
pošljejo obrazložitev. Marsikaj se
lahko poskusi spremeniti. “Vsaj
poskusiti moramo. Če ne posku-
simo, je jasno, da ne bo nič”.
Če se tu v okviru kulture razvija
tudi narodna zavest, je sklenila
ministrica Julijana Bizjak Mlakar,
“je to zelo pomembno za Slove-
nijo”.
Po srečanju v Kulturnem centru
Bratuž je obiskala še Kulturni dom
Gorica, kjer se je sestala z direktor-
jem Igorjem Komelom in sode-
lavci.
(več fotografij na www.noviglas.eu)
M
Mag. Julijana Bizjak Mlakar
Eva Dolinšek in Marko Smiljanić (foto Franko Kogoj)
Del občinstva - tretji z leve župan Mauricij Humar  (foto Franko Kogoj)