Thomas Northoff
Krčmar je mrtev
prvič je šlo za pivo; v gostilni, ki ti najprej sploh ne pade v °či, potem, ko greš že skoraj mimo, v mraku zapaziš svetleč izvesek.
in končno tudi za stanje, v katerem si greš na živce in od tega bežiš, brez cilja, z namero, da bi nekje dobil pošten vrček, vsaj to. račun brez krčmarja nam je naredila natakarica, za katero smo kasneje zvedeli, da je prav hči krčmarja, ki kinka pri svojem omizju, kadi kot turek, pije, toži, se tu in tam privzdigne, da bi kateremu od stal-nih gostov ponudil svojo krepko roko.
»pučak, zdej pa mor'm tega puzdraut!«
nekega drugega večera smo sedeli zraven družbe, ki je nekaj Praznovala, bilo je to glasno praznovanje, polno cigaretnega dima, adolf, natakar, se je urno smukal naokrog, naročali in potem popili pa stresali po mizi so liter za litrom.
okorne krčmarjeve roke so prijele za strune kitare, krčmarica Pa je bila tudi v resnici tako materinska, kot je bila videti, »pejte, sedte se zraun.«
adolf, natakar, ni ne pil ne kadil, zato pa je bil pravi izvedenec v tem, kako je treba popraviti račun.
v naši podnajemniški sobici smo peklensko čutili veter in mraz. urili smo premog, to pomeni, da smo ga dobesedno poganjali skozi llnnik; in ni se hotelo ogreti, nekaj korakov navkreber pa je stala S°stilna, lahko pristopna, s prijaznimi stalnimi gosti; stalni gostje sm0 vse bolj postajali tudi mi.
ko smo torej končno dobili mesto pri stalnem omizju, smo sedeli skuPaj s krčmarjem, ki je kadil kot turek in pil kot žolna, člani j^izja so bili mladi in stari, vsi so veliko ali celo zelo veliko pili in irT V P02"'*1 večernih urah je krčmar zavpil: »fajront, gospoda« 1-	tož'ti nad naslednjim dnem, ko bo moral spet vstati, da bo
ko vodil (to pomeni — nadzoroval) svoje posle, in P°- fa;"rontu smo ur'nirali po pločniku, razgrajali pred gostilno se izjasnjevali, kam naj bi se še šlo. pogosto so vsi šli k Viam, «Jer jih je obvladala smrtonosna omotica, nekateri so bruhali, drugi a zaspali v pijanskem opoju.
zakaj ne bi malo opsovali te krčmarske riti, ki prav tako psuje riti svojih gostov?
dve leti kasneje smo se izselili, dobrotljivo so nam dodelili občinsko stanovanje na drugem koncu mesta, še kar pogosto smo prihajali nazaj v gostilno, čeprav bolj poredko kot prej. zavzeli smo distanco: »pravzaprav je ta in ta čisto običen cepec«.
>»še dobro, da smo tako švorc«. da vsaj ne pustimo toliko denarja pri krčmarju, ki kadi kot turek, še več pa pije, ki ni nikoli počistil cevi, ki vodijo iz sodčka za pivo, nameščenega v hladilnici, do čepne pipe, ki ima za to, kar ponuja, vse previsoke cene, ki je že tako veliko predebel, ki najraje poje tirolske pesmi, krčmarja, ki takoj pokliče policijo, če v drugega gosta slučajno vržeš kak kamen, ki pa postane nenavadno prijazen, če hoče koga vpreči v delo, krčmarja, pri katerem pijani gostje, pa čeprav stalni obiskovalci, ne dobijo pijače, niti sami si je ne smejo natočiti, krčmarju, ki svojo kuhinjo, v nasprotju z obče veljavno resnico, poveličuje do nebes, ki z mano ni hotel staviti, da dvaindevetdesetletni inženir ne bo preživel naslednje zime, ki je še vedno ves vzhičen nad tem, kako klasno mu je villi lani podrl svinjsko štalo, zato da bi mu jaz potem naslednji dan za dvajset šilingov na uro prav tako klasno razstavil staro stiskalnico, ki je imel vsak četrtek rezerviran za tarokiranje s svojimi znanci, pri tem pa je še bolj pil in še več kadil... krčmarju ki je nenadoma zbolel!!!
prav nikogar ni bilo, ki mu ne bi to na usta zvabilo nasmeška, »le vkup, le vkup, uboga gmajna!...«
»sranje daš v lepo formo, kar poveča mu okus enormno« so vedno peli stalni gostje, ko so, dovolj redko sicer, požirali jedila, ki jih je sfabricirala krčmarjeva kuhinja.
če je debel tirolec v telovniku z ovratnikom in s črno prevezo na desnem očesu pri vsem tem še krčmar, in to prav tak krčmar, se mu za hrbtom seveda vsi smejijo, ko so debelega, muhastega krčmarja neke noči peljali v bolnico, kjer je ostal par dni in ko je njegova žena stalnemu omizju sočutno razlagala, kako mu nekakšen tvor v možganih potiska oko iz njegove normalne lege, je bilo seveda samoumevno, da je na ta račun nastalo par črnih vicev, ki so napovedovali bridko smrt debelega krčmarja.
s temnimi naočniki, v telovniku z visokim ovratnikom, s cigareto in kozarcem v roki je krčmar, ne da bi kakorkoli opravičil svoj izostanek, spet prisedel k svojemu omizju, bil je malo bolj siv v obraz, bolj tih, tu pa tam je pokonzumiral kakšno močno kavo. ljudem na krčmarju ni bilo všeč to, da... krčmarju pri gostih ni bilo všeč to, da...
»da bi ga že enkrat vzelo...«, se je nekdo pošalil, seveda takrat, ko je bilo jasno, da je krčmar že spet zdrav ko dren.
krčmarja pa je začel boleti križ. konzultiral je svojega hišnega zdravnika, s katerim je prijateljeval že desetletja, zdravnik ve, koliko krčmar pije in kadi. zdravnik krčmarja pošlje na pregled, zdravnik krčmarju predpiše zdravila za blažitev išiasa in vseh drugih možnih bolečin, vendar zdravniku ne pride na misel, da bi svojemu dolgoletnemu prijatelju in pacientu, strastnemu kadilcu in močnemu pivcu, krčmarju, pregledal jetra in dihala.
ampak ... tako in tako je bilo že prepozno, oba organa rakava, cel krčmar pa substrat razžirajočih metastaz.
peljali smo se do krčme in opazili, da izvesek nad vrati ni osvetljen. pri vhodu nas je čakal eden od stalnih pivcev, prisedel je k nam v avto in nam pokazal pot do naslednjega pajzla. tam je že sedelo naše stalno omizje.
krčmar je mrtev! krčmar je mrtev! oprostite nam, gospod krčmar.
brez krčmarja?
kako bo za naprej, trenutno ne zna povedati nihče, brez gostilne? ...
Prevedel Samo Krušič