NIKA ZA SMEJ V ZDRAVILI-ŠKOM CENTRI str. 3
ČRTE IN ČRKE str. 5
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 22. marca 2001	 Leto XI, št. 6
100 knig o 100 vasnicaj
Vöodebrali naš Gorenji Senik tö
„Veseli smo, da naša ves ma svojo monografijo. Moram se zavaliti Vsejm, steri so nam pomagali, Ministrstvi za kulturno dediščino, Županijskemi sveti in Državni slovenski samoupravi. Tau knjigo vsakši mirno leko obrača, tak mladina kak starejši. Leko go pout-dirno tistim tö, steri so odšli iz te vesi pa vsakšomi, steri rad šte takše monografije. ” Po kratkom koncerti sinčar-skoga pevskoga zbora je s temi pozdravnimi račami odpro kulturni večer župan Gorenjoga Sinika Martin Ropoš 9. marciuša v kulturnom domi na Gorenjom Siniki. Tam so nutpokazali monografijo o Gorenjom Siniki, štere knige o vesi je napisala Marija Kozar. Kak vi tö gvüšno vejte, na Vogrskom so za milenijsko leto vödali 100 knig o 100 vesnicaj na Madžarskom in med te so vöodabrali naš Gorenji Sinik tö.
Kak je član uredniškega odbora senje Péter Balázs iz Budimpešte pravo, lepše bi prej nej mogli posvetiu mi-lenij na Vogrskon kak s prezentacijo té 100 vasnic, s šterimi vasnicami sé tak ni-škenej spravlo žitka svejta. Gosti iz glavnoga mesta sé je tau tö calau vidlo, ka je dosta mladi tö bilau na kulturnom večeri.
Vodja prosvetnega oddelka Sarolta KapiUer iz Sombo-
tela pa je tak pravla, ka sé Gorenjeseničani leko štima-jo, ka so njino ves tö vöodabrali od več gezaro Vogrski vesnic in ka majo Marijo Kozar, štera je té knige napisala. Gospa je pravla, ka una dobra razmej manjšinske probleme, ka je una tö od več kak gezaro kilomejtarov daleč prišla na Madžarsko, s Sekeljskoga na Ro-manskom. O knigaj Gorenji Senik pa tak misli, kaje vnjij štenje za mlajše ranč tak kak za vözraščene. Strašno sé ji vidijo naše pripovejst^ Una je tö dojparštejla monografijo in je vidla, ka so Porabski Slovenci dostakrat mogli zdoma na Vogrsko, na
Štajersko ali v Dajčland, ka so si malo nika prislüžili za svojo držino. Tisti najbole žalávi so prej na slejdnje zato don vsigder domau Prišli, ka ji je rojstni dom vsigdar domau vlejko. Gospa Sarolta pa je o tom tö govorila, ka naj stariške, dejdecke in babice iz té knige gorštejo svojim vnükecom malim mlajšaj ka so zgodbice v njej lejpe kak angelge. Pa zdaj, ka pomalek mašéramo prauti Europski Uniji, skrb mejmo, naj nam ovi ne znosijo tá naše indašnje vrejdnosti, in iz Europe samo tisto prejkvzemimo, ka je rejsan vrejdnost, ka uni tö zavole dosta bovlina in nič-
vrejdni del majo.
Urednik železnožupanij-skih šestih knjigov. Ferenc Gyurácz pa je o tom gučo, ka un trnok rad má Slovence, Vejpa je un prej prvi 10 mejsecov svojoga živlenja tö na Dolenjom Siniki dojzoživo, ka sta njegviva stariša tam bila škonika v 50-aj lejtaj. Slovence lübi zato tö, ka je prej ranč slovenski narod biu tisti, s šterim Vogrski narod nikdar v zgodovini nej emo kakši vekši problemov. Un kak urednik je gvüšen, ka sé iz knjig Gorenji Senik od Marije Kozar prej sami Sinčari tö leko dosta navčijo. Tau tö
prosi, ka Slovenci pa Madžari ne smejmo zgübili svojoga slovenska in madžar-stva s tem, ka mo v Evropsko unijo.
Avtorica Marija Kozar pa je pravla, ka je monografija Gorenji Sinik nej samo njeno delo, liki vsej tisti, dosta Sinčarov tö, šteri so s svojimi dokumenti, kejpami, pripovejsti, tanačami ali drügim pomagali.
Kniga sé leko küpi par Župani na gorenjesinčarski samoupravi.
Na konci sta Kitti Virovec v slovenski rejči in Kati! Čüto pa v Vogrski odlično gorpar-štele eno pripovejst iz knig o sojenicaj, iz štere smo zvödali, ka človek leko dela, ka ške, ka ma je dano, ka ma je naprej spisano, toma ni-kak ne more vujti.
V drügom tali kulturnoga večera je gorstaupila šaular-ska lutkovna skupina s svojo nauvo igro. Če rejsan so prej samo malo cajta meli za probe, so zato don lapau tá-zošpilali svojo nauvo pripovejst. Zato don geste nikšo vüpanje, ka vsi naši mladi vendrak zato don ne pozabijo svojo matamo rejč - od toga pa do ranč uni meli največ aska, in eške več zadovolstvo Uni, ki tisto, ka jim je Baug dau - ne zavržejo.
Francek Mukič
2
Marija Kozar Mukič: Felsoszolnok-Gornji Senik
Izhodišče za raziskovanje zgodovine porabskih vasi
V seriji 100 vasi ob 1000-let-nici ustanovitve madžarske države je konec lanskega leta izšla knjiga Marije Kozar Mukič o Gornjem Seniku. Avtorica je knjigo predstavila na Gornjem Seniku 9- marca.
Ob 1000-letnici prihoda Madžarov v Karpatski bazen so izšle knjige o županijah, zdaj pa so se odločili za proučevanje življenja na vasi, tudi v narodnostnih naseljih, v petih knjigah pa bodo opisani madžarski kraji izven sedanjih državnih meja. Knji-| ga o Gornjem Seniku je izšla v 900 izvodih v madžarščini, s povzetki v slovenskem, nemškem in angleškem jeziku. Razdeljena je na trinajst poglavij, tekst pa lepo dopolnjujejo številne fotografije. Simbolična je tudi naslovnica s posnetkom tro-mejnega kamna, ki označuje stičišče držav Avstrije, Madžarske in Slovenije, ter je kraj, kamor v času »železne zavese« Gomjeseničani niso smeli, zdaj pa je tu vsakoletno srečanje in druženje prebivalcev treh držav. »V enajstih poglavjih se ukvarjam z zgodovino vasi, v dveh poglavjih pa je opisana tradicionalna ljudska kultura. Knjiga je torej predvsem vpogled v zgodovino Gornjega Senika, medtem ko sem leta 1988 opisala predvsem način življenja Gornje-seničanov v 20. stoletju. Pri delu so mi pomagali tudi arhivarji, kajti doslej m nihče raziskoval zgodovine Gornjega Senika ali
drugih slovenskih krajev na Madžarskem. Zalo je knjiga tudi dobro izhodišče za raziskovanje zgodovine drugih porabski vasi,«
razmišlja avtorica.
Na vprašanje, ali je med brskanjem po arhivih našla kaj posebno zanimivega, je omenila podatke iz leta
1640, ko so v vas ob božiču vdrli Turki in skupaj z drugimi prebivalci odpeljali tudi duhovnika. Gornjeseni-čani so prosili zemljiškega gospoda Adama Batthya-nyija, naj reši iz suženjstva njihovega dušnega pastirja, kar mu je tudi uspelo. Zanimivi so tudi podatki iz najnovejšega obdobja, zlasti v partijskih dokumentih, ko so od leta 1940 do 1980 Gomjeseničani živeli za »železno zaveso«. Kmetje so imeli težave pri mlačvi, ki je bila na skupnem prostoru, medtem pa jim je primanjkovalo slame za kritje streh. In kaj pripravlja zmeraj radovedna raziskovalka Marija Kozar Mukič? »Prosili so
me, naj napišem monografijo o Slovencih na Madžarskem. Dela sem se že lotila in knjiga bo v Budimpešti izšla v madžarščini, pozneje pa še v slovenskem in angleškem jeziku.«
eR
Leko, ka samo ge ne razmejm?
Dobro sam sé navčila že tak pred petdesetimi lejtami, ka človek, če dela, vrejdnost (u)stvauri. Tau vrejdnost -sploj pa če si go s svojimi rokami, s svojim trüdom, švicanjom napravo - po pravom poštüješ, skrb maš, šparaš, not talaš pa tak tadala.
Če na pavarsko delo mislimo, moremo priznati, da je tau žmetno delo, ne visi samo od toga, kak si posado, žeo, liki tam je vrejmen, süča ali mokroča, tam je divjačina... Zakoj pavar sadi, seja? Da bi leko žeo. Pa te samo mislite na tau, da ma divjačina vse zaniča. Ober-ne sé k kakšomi uradi, sé tauži, te ma tak pravijo, ka naj sé prej ne tauži, vej prej Škoda baude vöplačano Samo ka je pavar takši, da neške penaze za pauv, liki pauv. Ške žeti tü. Tisto je pravo. Dobro sé spominjam, gda sam mala bila pa smo pri stauli sejdli, smo obedivali. Moj brat je gnauk samo eden mali falaček krüja doj pod Sto zbažlo pa je te tak delo, ka sé je prej nika nej
Lepau je, če sé brigajo
Po Porabski vasnicaj še vsebole vidi, da sami vaš-čani iz dobre volé tü kaj napravijo. Pomaleg sé v vsakšoj vesi prebudjajo nistarne civilne organizacije Zvün tiste, štere so po vasnicaj že tradicionalno nevzauče (gasilci, cerkvene drüštvo).
Na Dolenjom Seniki mamo lejpi farof. Zidina je že dugo lejt prazna, pa povejmo vö, zapüščena. Eni moški v vesi - Gabor Lazar, Imre Monek, Števan Barabaš -so si tak mislili, da bi malo kauleg zidine red naprajli, bi velko tmje, grmauvje vözrezali pa malo lepšo okolje naprajli pri zidini. Tau sé njim je pršikalo,
cejlak ovak vögleda Zdaj od zvüna ta zidina.
Na Dolenjom Seniki sé s tejm ne dokonča obnav-ljanje. Planirajo eden sklad (alapítvány), s sterim škejo cerkev obnoviti. Od toga vam napišem malo kes-neje.______________________
Vala moškom za delo pa ranč mi nej trbej povedati, ka stau pa staukrat telko dela čakamo od vaščanov tistega reda, gda de sé cerkev obnašala.
I.B.
Zgodilo. Depa moj Oča je tau vse vido. Eden cajt je Čako, ka pa ka sé pojep doj prigne pa ga gorvzema. Depa nej. No pa te tak, kak če bi grun vdaro, je daubo po glavej. V tistoj minuti je pod stolom bio, je falačekkrüjagor vzeo pa ga je mogo küšniti. Guča je pa nej bilau od toga. Tau je bio red.
Drgauč smo pa brali sad. Grozje tü. Tü pa tam je edna edna jagoda doj z groza spadnila v travo. Vsakšo smo mogli iz trave ^poiskati pa lüčiti v košaro. Ka je prej Baug dau pa je človek pridelo, sé ne smej nika za-ničiti.
Zakoj mi je tau na pamet prišlo? Štejla sam etognauk v novinaj, ka so prej na meji 32 gezero kartonov cigret-linov najšli v ednom kamio-ni, steri je te cigretline šver-co. Pa so te po zakoni tau vse zažgali. Prva liki bo stoj tak pravo, ka vala Baugi, ka so cigretline zažgali, vej je pa prej kaditi nej zdravo pa prva liki bi mislili, da reklamo delam cigretíinom, bi zatok nika povedala. Dojan lüstvo tak pauva - gde zraste - kak kakšokoli drugo rastlino, žito, pšenico, krumpline. Od toga, ka so tau zaničili, do lüdje kadili tadale, dojan do pauvati tadale. Če poglednamo naš rosag, mamo vnaugo lidi brez dela, brez doma, mamo vnaugo socialni problemov. Etakšo blago, ka dobijo na granicaj, bi leko odali pa s tejmi pejnazi rešüvali sodake probleme tü. Najbole pa zatok tau etak mislim, ka žau, ne zaničavajo samo dojan, liki jestvino, gvant, vse takšo, ka sé šverca, stero bi našim »srmakom« leko ponüdili. Tiste, steri švercajo, naj pošteno poštrafajo, dapa sad človeškoga dela naj sé ne zaniči. Tak bogati smo pa dun nej!?
Leko, ka bi zakone mogli baukše naredti?!
I. Barber
Porabje, 22. marca 2001
3
Nika za smej v Zdraviliškom centri
Papiri pripovejdajo
Ovseni krü v Števanovci
Kak ste že leko šteli v naši novinaj, 1549. leta so Števanovci k Andovcam slišali z Otkauvcim pa Dolencim vred. V Andovcaj je bila birovija za štiri vesi.
Števanovčari so Törkom - Osman paši v Sremskem Karlovcu (Vojvodina) -podloznigratali 1622. leta. Pred tem so Törki ves gorvužgali, samo 5 iz je ostalo. V robstvo so odpelali 40 lüdi. 1649. leta je bilau v vesi 20 ramov. 1690. leta so plačali porce törskomi gospaudi Ahmet agi v Fehérváripatörskomisultanitö.L. 1721 jebilauvvesi37 držin. Dva mala birauva sta menje porce plačüvala, kak drügi pavri.
L. 1728 je biu zemelski gospaud opat v Monoštri. 48 držin je vertivalo na mezevaj, štere so bile tarazstraušene po brgaj in dolinaj. Njive so bile pune kamna pa ülince. Dvakrat so sejali v edno njivo, po tistom so go njali počivati 10 lejt Tésosštirimigüncinjivozorali(paeškez lopatov gorkopali), pognojili in tak so samo leko pšenico posejali. Komaj dva kebla pšenice so dobili. Ovseni krü so mogli pečti. Travnike so meli v dolinaj, štere je voda poplavila, tak ka so samo slabo krmo leko kosili. Tak malo krme so meli, ka so eške s slamo tö mogli polagati. Paše so nej meli nikanej. Maro so pasli na njivaj, na brgaj pa v gaušči na slabi travi. Malo goric so meli, depa trnok lagvo vino so dobili z grauzdja. Odati so nej mogli. Malo borovoga lesa/gaušča so meli, ka za kürdjenjé tö nej dojšlo. Nika so nej mogli odavati, Zvün duvana (tobaka).
L. 1767 sta bila v Števanovci 52 rama, paverge so meli gaušče pa gorice tö. Vino so leko odavati do 24. aprila. L. 1785 je živelo v vesi 429 lüdi v 54 ramaj: 1 dühovnik, 2 purgera, 40 pavrov-vertov, 37 lüdi šteri de erbalo od té pavrov, 38 žilarov, 14 drügi lüdi, 85 sinauv in 212 žensk. Cerkve eške nej bilau, v Traušče so ojdli k meši.
L. 1828 so bili v Števanovci 53 rami, 62 lüdi plačüvalo porce. Imeli so 3 günce, 3 breje krave, 10 djalove krave, 6 krav pa je bila več kak dvej leti staro.
V Števanovci je živelo 1.1863 585 lüdi, 1.1880.498 lüdi v 102 rami. L. 1948 778 lüdi, 162 držin v 152 rami. (Toga leta je 17 lüdi dobilo v vesi zemlau.)
Šaulo so zozidali kauli 1880. leta, štero je gordržala katoličanska cerkev. L. 1942 sé sé v šauli včili 203 mlajši v dvej ižaj, v dvej ramaj. Meli so dva škonika.
Od 1. februara 1937 sé Otkauvci tö cü Števanovcam slišijo.
Marija Kozar
Slovenska samouprava Mo-nošter-Slovenska ves pa Slovenska zveza sta 10. marca za den žena z lejpim programom pozdravila žene v Kulturnom daumi v Slovenskoj vesi. Če smo že svetili žene, so moški ranč nej vüpali pridti. Depa za semen smo zatok meli dva domanjiva, zvöjn nastopajoči pojbov, moškov.
Gledališka skupina Tromejnik iz Trdkove nam je zašpilala igro z naslovom „Zdra-viliški center” (Szanatóri-um). Za sceno so gorpostavili eno sobo za betežnike pa eno sobo za brbejra, padara, s tejm en tau sanato-rija. Dva igralca sta nam ta-zašpilala, od koj sé poguča-vajo, ka delajo največkrat, kak leko enoga drügoga go-rapotegnejo betežnike. Kakšne čüdne stvari sé leko zgodijo z oženjenimi moški, steri svojo ženo držijo za najlepšo pa najbaugšo na cejlom svejti pa z ledjeni, steri sé namesto deklin raj spravljajo z včanjaum. Vrag sé je samo te vöskazo (brezi toga, ka bi njiva vedla), gda sta betežnika dobila obisk, mauž svojo ženo, pojep pa svojo mater. Padar, steri je prej trno dober doktor, dosta dela, je pravičen, je samo za betežnike, njega niške ne mora podküpiti, kak je medicinska sestra tau na začetki prajla nam, steri smo te eške dali valati. Na, vej sta njega tü vgrej sprajlatedvej žene. Dja, ženska pamet je
fifikaška. Depa kakoli sta dobra vösfundala svojo hiš-torijo te dvej ženske, pravica je zatok döjn vöprišla, kak pri vsakšoj svinjariji. Doktor je pa svojo poštenje pa glavau na konci tü vcejlak zgübo. Kaj bi pa te ena čistilka (takarítónő) nej mejla temo za vöklajfat. Vej pa ona med pucanjom pisani (iroda) Vsefale papire
leko taprešto, vöpogledna, vse čüje, ka ji nej trbej, ka pa ne čüje pa ne vidi, tisto pa leko vidi prejk klüčavnice pa tak, ka vöje nakeli na zaprejta dvera. Ka poskrivo-ma vözvej, tisto mora vözlo-botati, če glij prvin vidi kakšoga mojstra, njau veseli, če sé ona s tejm „znanjom” tü leko vömeče. Depa Baug go je, bola povedano, doktor go je tü pokaštigo s svojim nebeskim lažom.
Če bi bola podraubnoma pripovejdala o igri, sé bojim, ka bi že preveč bilau za tiste, steri ste jo ške nej vidli. Tau enkratno komedijo trbej videti. Igralci so tak špilali kak profesionalci, samo dosta bola naravno. Nej bi vejdla povedati, Sto je bijo najbaugši, ka so svojo vlogo vsi tak zašpilati, ka smo sé vživeli v resnično življenje. Ka je štja za nas porabske Slovence fejs dobro, komedija sé špila v žmanom domanjom guči. Smejšno je pa tak, ka sé je človek tak leko smejau, ka so ma skonze vöprišle. Mena, če bi nej fejs
nazaj držala, bi mi, na mojo sramoto, štja kaj drügo tü leko vujšlo. Igro vsebinsko (tartalmilag) vsakši leko razmej, nej si trbej pamet trejti, zmišlavati, samo poži-rati norije, stera so v življenji ranč nej smeja, litji največkrat djaukanje vrejdna. Živo istino je, Sto žalost ma, Špot tü ma.
Zvöjn igralcov je (h)vala vrejdna gospa Irena Kalamar, stera je Sama napisala igro, je igralec navčila ka pa kak naj špilajo, no, štja Sama tü dobro špila pa vse tau z dobre vole.
Z enoga veseldja smo v drügo spadnili. Dja, če je pa sa-kalauska folklorna skupina s svojo mladostjo takšno ka-ražnost prinesla med nas! Mladi pari v lejpoj noši, (gvanti) ranč ne morejo nej biti lejpi. Gda so nam pa med djukanjom, skaus s smeječimi obrazi zaplesali svoje plese, so štja stauci steli píesati pod nami. Za svoj dober program so si dekle nika posebnoga zaslüžile. Če smo že v takšnoj stejski bili z moškimi, ženam sé pa döjn ne šika takšnoga reda rauže prejkdavati, smo presenetil! gospauda Srečka Kalamara iz Trdkove, naj gorapozdravi (vošči) mlade dekle, ženske v folklorni skupini. Depa tak sé vidlo, ka so sé naše mlade staukrat bole presenetile (megle-pődtek), gda so s klinčecom vred tri pusine (poljubčke) dobile, (na Vogskom sta samo dva v šegi) od mladoga, gospočkoga gospauda. Vüpamo, ka njemi tü nej bilau žau, ka nam je tau včim). Baugše bau, če naši moški tü gora vzemejo tau dobro šego.
Moram pa po(h)valiti publiko, ženske, stere so sé dala pozvati te večer pa so skauz z nastopajočim! čütile. So s
svojim smejom pa ploskanjom napelavale, vekšo batrivnost davale tistim, steri so sé tröjdili, ka bi nam vse lepši program pokazali pa nas v dobro volo spravili. Vsejm vküper sé lepau zahvalimo, Vüpamo, ka drgauč tü leko računamo na
vas, kak takšno dobro publiko. Nastopajočim, steri ste nas s takšnim veselim programom pozdravlali, samo iskreno leko Čestitamo. Za mladim) sé je pa z balom končo te den.
K. Fodor
Porabje, 22. marca 2001
4
DRNOVŠEK NA MADŽARSKEM Odnosi med Slovenijo in Madžarsko so izjemno dobri in lahko služijo zazgled dobrososedstva, državi pa družijo tudi podobna stališča do glavnih vprašanj vpogajanjih o članstvu z Evropsko unijo, posebej glede prostega pretoka delovne sUe ter do položaja v JV Evropi. Tako sta pogovore v Budimpešti ocenila premiera obeh držav, Janez Drnovšek in Viktor Orban. Predsednik slovenske vlade Drnovšek se je srečal tudi s predsednikom madžarskega parlamenta Janosem Aderjem, kljub krizi v madžarski vladajoči koaliciji, ki je zaposlovala slednjega. Odpadlo pa je načrtovano srečanje s predsednikom države Ferencem Mad-lom, ki je moral zaradi hudega poplavljanja Tisze nujno na severovzhod države, kjer so razglasili izredne razmere.
Med najpomembnejšimi točkami pogovorov med premierama Drnovškom in Orbanom so bile evropske teme. Po besedah slovenskega premiera sta državi med kandidatkami za članstvo najbolje pripravljeni in usposobljeni. Obe pričakujeta, da bosta v unijo sprejeti leta 2003. Kot je dejal Drnovšek, je ta datum optimističen, realen datum za vstop Slovenije pa je po njegovem zagotovo leto 2004. Sicer pa sta sogovornika veliko pozornosti namenila nemški zahtevi po sedemletnem prehodnem obdobju, med katerim za nove članice ne bi veljalo načelo o prostem pretoku delovne sile. Strinjala sta se, da so takšne zahteve za Slovenijo in Madžarsko nesprejemljive.
Tudi o avstrijskem predlogu o oblikovanju strateškega partnerstva Avstrije, Slovenije, Madžarske, Češke, Slovaške in Poljske imata Ljubljana in Budimpešta podobna stališča. Po Drnovškovih besedah državi podpirata "vse oblike čim tesnejšega sodelovanja" na srednjeevropskem območju. Orban pa je dejal, da gre sicer šele za koncept, ki še ni bil uradno predstavljen, načelno pa nanj gleda zelo pozitivno.
Predsednik slovenske vlade je gospodarsko sodelovanje med Slovenijo in Madžarsko označil kot dobro, čeprav obstajajo še precejšnje možnosti. K njihovemu boljšemu izkoriščanju naj bi pripomogle prometne povezave, ki jih želita državi čimprej vzpostaviti. Orban je izrazil upanje, da bo železniška proga med Slovenijo in Madžarsko uradno odprta maja letos. Povezava je že zgrajena na obeh straneh, potrebna so le še nekatera dela.Premierastaobenemizrazila zadovoljstvo, ker sta prometna ministra obeh držav pred kratkim podpisala sporazum o gradnji avtoceste Pince-Tomyiszentmik-loš:
Poštüvati jih vsakši den v živlenji
2. marciuša je v Slovenskem kultumo-informativnem centru v Monoštru Slovenska zveza na Madžarskem ob dnevi žena pripravila za nas ma-
tere, žene in dekle bogati kulturni program pa grafično razstavo Marije Kozar Mukič Črte in črke.
Program sé je začno s spej-vanjom moškoga kvarteta iz Martinja, njini vodja Ciril Kozar je najprva pozdravo nas, ženske. Povedo je, da naj
bi nas ženske nej samo na té den poštüvali, nego vsaki den v živlenji. Na te den so Éili z nami tamburaši s Cankovo tö. Vodja tamburašov je
notpokazo svoj ansambel, v šterom tri generacije vküper igrajo. Skoro vsakšo naute smo poznali, meni je pesem Bledi mesec z večni danom zašeo za gora, nikak do srca segnila. Že skoro štirideset let sam nej čüla, da bi jo stoj zaigro. Najstarejšomi člani
tamburašov po-sebej čestitam, da jevtaki Visoki starosti še tako aktiven.
Po programi smo šli v razstave dvorano, gde nas je znauva Čako moški kvartet in spopejvo porabsko pesem. Gospod Jože Hirnök je nakratko not pokazo gospo Marijo Kozar Mukič. Marija pa nam je v porabskoj rejči in madžarščini predstavila naše porabske pesmi, stere je ilustri-rala. Slovenske ljudske pesmi sé je navčila od svoje stare mame in sledi po Porabski vesnicaj. To razstavo je vred-no poglednoti. Na Marijo Kozar smo leko ponosni, je od-lična etnologinja, stera Skrbi za tau, da naša mala narodnost ima dosta vse pokazati od naši prednikov. Smo leko (hvaležni njej, da do naša
deca, vnuki, pravnuki leko gledali ali prebirali njena dela. Tudi njene grafike so enkratne. Ges si bom še enkrat gvüšno poglednola tau čüdovito razstavo.
Hvala vsem, ki ste nas s tem bogatim programom počastiti ob dnevi žena.
Vera Gašpar
P e r e c
Gvüšno ste že čüli, ka kakšne norije so delali v Andovcaj po večeraj, gda so mlejko nosili. Furt so z nakatjim vözdelala v prazno mlejčno kanto so nutranalekli kaj. Tau so Včasik bile djajce, bujctjin rep pa ešča bujctjin nojet so tü v kanteco djali.
Gnauk so mojo sestro tü na-migali. Pa vejte, kak? Kak vsakši večer, je kanto dola djala pred krčmau pa malo v krčmau šla. Včasik je z drugimi mladi do paunauči tam Bila, ka so pripovejdali, ka ovak na vesi gde bi sé najšli. Gda je ona kanto vzela, ka de domau üšla, je vidla, ka edna bejla cejdala gora dja-na: Pridte po perace (vrtan-ke)! Ona si je Včasik brodila, ka go že pa nekak za norca ma, ka za istino nika nej slobaudno bilau vzeti. Doma je pokazala cejdalo. Mati Včasik pravi, Sto vej, če je tau istina ali nej. Da pa tau nej
bilau gora napisano, ka kama trbej po perace titi.
Na, na drüdji den je mati itak poslala sestro po perace, naj de k Tupini, ka so oni šagau meli perace pečti pa davati. Naša Stazika k Tupini pride, lepau sé pokloni pa dolasede. Pripovejdajo si, gučijo, gučijo. Aj-aj - sestra si že brodila, ka toj nika nej vredi. Nika ne gučijo od pe-
recov pa nika ne dajo... Tupini so nej smeli pitati, ka sé ne šika pitati, kazaka je prišla, Stazika pa tü nej pitala nika nej. Eno pau vöre že gvüšno taodišlo, te gnauk itak pitajo, ka Stazika, Zaka si prišla? „Dja, nekak je na mlejčno kanto gora djau eno cejdalo, kapridtapo perace,” pravi Stazika. „Mi smo tau mislili, ka ste vi napisali.” Tupini so sé samo sma-jali, ka Sto je tau bijo. Ešča sreča, ka so Tupini ranč meli perace spečane pa so Staziki ponöjdiU, ka je tam djejlapa zatok eden mali falaček so domau tü poslali.
Kak naša Stazika de domau, vö po ogradi üšla, že auda-leč videti bilau, ka je tak ra-deča kak prpau pa ešča kak čamema. Mati go samo fejs gleda pa pita: „Ka sé je Zgodilo, ka je s teuv?” Vidla je na njej, ka nika nej vredi. »Gde so peraci, že si je zejla po
pauti?” Sestra pravi na ča-merna: „Vejta kakšni Špot ste mi naprajli, ranč bi nej k njim mogla po perace titi, samo naj bi zvejdla, ka Sto ma za norca ma.”
Večer pa nesejo mlejko, tak je čamerna bila, ka ranč mlejko nej stejla nesti, dapa mogla. Kak so tam vtjüp Prišli, so si pripovejdali. Gnauk samo Karben Nam pita: »Stazika, Zaka si nej po perace prišla?” Na, mojoj sestri drugo pá nej trbelo - tak je tak dobro volau mejla - pa pravla: „Vi ste tisto cejdalo gora djali na mlejčno kanto? Gnes rano sam k Tupini ojdla, tam so pa mislili, ka sé mi je zmejšalo.” Ja!” pravijo Karben Nam, »Vejpa Zdaj že poj po svoje prave perace, če si sé zmejšalo pa si nej k tistim üšla, k šterim so te pozvali.”
Valerija Časar
Porabje, 22. marca 2001
s
Črte in črke
Za dali žena so v Slovenskom domi v Varaši odprli razstavo Marije Kozar, stera je vsigdar rada malala, risala. Rada bi študiraía tipografijo na Akademiji za oblikovanje, dapa zatok, ka sé ji je glasilo desetkrat telko, kelko so gorvzeli, je nej mejla srečo. Dapa zatok klabajs ešče itak rada v roké primle pa mala, ilustrira. Njene ilustracije najdete dostakrat v naši novinaj pa v Slovenskom koledari tö.
Da bi vam pa volau naredU, ka bi prišU pogledat razstavo, objavljamo njeni guč, ka je povedala o svoji graíikaj Sama na otvoritvi razstave.
Črte in črke je naslov razstave. Črke, litare so tö iz črt, Unije. Človek sé tak narodi, ka vej ali ne vej risali, malati ali igrati na kakšo šker. Tau má v rokaj, v srcej. Pauleg toga sé eške včiti tö more pa poznali, ka vse so do tistoga mau drügi naredli. Tau je -umetnostno zgodovino.
Od maloga mau rada rišem, malam. Rada mam knige, črke ali litare. Tau dvauje vküper pa sploj. Pa naše lejpe slovenske pesmi, štere sé sé navčila od svoje stare matere pa od drügi na Gorenjom Siniki in drügi naši slovenski vesnicaj.
V devetdeset^ lejtaj ste te pesmi leko šteli v novinaj Porabje. Par vsakšoj pesmi pa sé nika namalali S te pesmi sé Zdaj en par vöodebrala pa z nauva, na vekši papir namalali litere z računalnikom zdruknivala. Gnes svetimo ženske. Od 23 ilustracij in pesmi, štere tü vidite, je Zvün edne v vsakšoj guč o ženski Najstarejša je srejdnjeveška pesem Edna pticapriletejla. V pesmi je Blajžena Devica Marija pod križom stala „jako tuž-no žalostna”. Rovačka (hr-vaška) rejč „tužno” pomeni, ka Žalostno. Tistoga ipa smo Slovenci pa Hrvatke eške gnako gučali, šteri jezik še zové Panonski slovanski jezik. Marija je v pesmi nut-pokazana kak človek, kak mati.
Lanjsko leto sem sé oženo, spejva pojep. Žena ma je mrla, gda je dejte rodila. Té sé pa je čüda Zgodilo Dejte je Marija nadojila, Jezoš ga je zibo sam. V pesmi o Ma-čiji je dekličini mamica
mrla, mačija gé ne dá gesti, piti. Dejtece je z iglicov ko-palo grob, ka bi prišlo do mamice. .Dvanajstdeklin sé je kaupat šlau, ali ladja sé je spreobrne. Matere sé djau-čejo za zatoplenimi čerami.
Največkrat podje spejvajo o deklaj, o srečnoj ali nesreč-noj lübezni. Pojmo na Šla-jersko, gledat, kaj delajo lübice tri. K tretjoj odi fant spat, srcé (h)ladit. Po cesti deta fanta dva, prelejpe naute si füčkati ka k lubi-cam pojdeta. Fant je zvödo, ka si je lübica zbrala fanta
kvartet iz Martinja. Ti si sé oženila, premočno si žalostna, jaz pa ledičen veseu. S tem sé potolaži pojep, štero je lübica tannjala. V pesmi Snočkar sem grafera daubo, pa sé s tem tolaži, ka »nej t’ je rauža cejl’ga svejta, da je nemreš zapüstiti Podje so mogli sodakom za dugi lejt. Slobaud so davali lübi-cam, držini pa domovini, kak v pesmi Žalost mene premaga. zbaugom luba, lübica, domovine domovine mili moj slovenski kraj. Ali pa: Lejpa naša domo-vina, tam je hi-šica, ker je bila moja zibelka. Fantičjestar20
djamo. Zvüna naj nihajo njegovo desno roko. Zanjo parvežejo konjička, »naj sé konjič jauče, če sé lübica nešče.”
Te pesmi so moški vönajšli, o sebi spejvajo. Edno pesem sé najšla, v šteroj dekla čaka
drügoga, pa kak fejst sta sé radiva méla. Tak veselo je bilo njino srcé, ka prej „na srejdinad najaíübezen srcá, sta sedela golobčeka dva.” V pesmi Sem biu na vesi pri svojoj lübici, mati, (h)či pa fant vküper držijo. Fant šké do mamce priti, naj je oči ne zataužijo.jagričje Micko zapelo, una pa je žalostna, ka si je venček zašpajzala. Pravo sem ti dostakrat, ne ože-ni še, je spejvo nam moški
lejt, more k sodakom, zbaugom dava lübici, oči, materi.
Podje, moški sé v bojni tö spominajo lübice, žene: »sestra preblüblena, tvoj bratec - žena prelüblena, tvoj mauž na vojsko) pauti leži.” Sestri rokice podati več ne more, žena pa je nej paulek, ka „svejčo bi dala nejmi v roké.” Tam na viskoj gori sodak ranjen milo prosi, naj ma skopaj
moškoga, pravi, ka: Komi sé drama, naj ide spat, jaz ne bom šla, svojega dragoga bom čakala. Do paunači, pa eške cejli dugi bejli den. Tiste pesmi, v šteroj dekle, ženske vöošpotajo, pa so pá gvüšno moški vönajšli. Pal-caje trda, baba če neš dobra, va mela vrajži ples. Tau babico na ramico, zlaudi mi jo dau. Dragi moj sausad, posaudi mi kolau, baba pid-lana mo pelo domau. Pika, paukazagorau, tista dekla moja bau, pau črejvle, žute šrümfe, rdeča lica, čme oči. Sivo gleda, na maudri gre, ona bau za má.
Ta dekla eške dobro vögleda, liki tista, za štero spejvajo, ka Eno takšo bi rad, kak jo ima moj brat. Má takše no-gé, kak v Beči sojé, glavau, kak mlinsko koiau, zobé, kakkozarogé! Kak tista vögleda? Leko poglednete na moji ilustraciji. Pa nej samo tau, drüge ilustracije tö poglednite! Baug plati, ka ste Prišli na otvoritev!
Porabje, 22. marca 2001
Dvojezični napisi v
Sopronu
Na pobudo nemške manjšinske samouprave v Sopronu je mestna občina sprejela sklep, na podlagi katerega bodo zamenjali nekatere ulične table ter imena ulic navedli dvojezično, v madžarskem in nemškem jeziku. Gre predvsem za ulice v starem delu mesta, ki so tudi nekoč nosile nemška imena. Po oceni nemške manjšinske samouprave je 10 odstotkov sopranskega prebivalstva nemške narodnosti. Starejša generacija, ki še dobro govori nemško, še zmeraj uporablja nemška imena teh ulic. Dvojezični napisi pa bodo pomagali tudi turistom, ki prihajajo v ta obmejni kraj predvsem z avstrijske Gradiščanske. Stroške projekta bosta pokrili mestna občina in nemška manjšinska samouprava.
Azil za nekatere Rome v Strasbourgu
Nekateri Romi iz Madžarske (Zamoly), ki so že več kot leto dni v Franciji, so dobili azil od Urada za begunce (OFPRA). Gre za približno 10 ljudi izmed petdesetih, ki so zapustili svojo domovino, češ da jih preganjajo zaradi etnične pripadnosti. Predstavnik za tisk madžarske vlade je izjavil, da je odločitev neutemeljena, toda madžarska vlada se ne bo odzvala, kajti omenjeni urad ne spada med vladne institucije.
15. marec
Praznika meščanske revolucije 1. 1848 so se spominjali po vsej državi in tudi v zamejstvu. V Monoštru se je svečanost začela s polaganjem vencev pri spomeniku padlih herojev. Program v gledališki dvorani so pripravili učenci OŠ Istvana Szeche-nyija.
Prireditve
•	21. marca bo Zveza borcev iz Pomurja obiskala grob Alojza Škerjanca-Mirka, ki je padel 1.1945 pri Verici.
•	24. marca bo mešani pevski zbor Avgust Pavel gostoval v Trbovljah.
6
V ČEPINCIH SMO TÜ SVETILI ŽENE
11. marciuša je Turistično drüštvo ČEP ČEPINCI s cej-lidnevnim programom sve-tilo žene ob dnevi žena. Drüštvo so ranč šaule ženske ustanovile lani, etak so letos sprobale oprvim organizirati, vtjüper sprajti program
za te den. Kak mi je predsednica drüštva ga. Diana Črn-ko prajla, moštji so njim na velko pomauč bili (kak pri vsakšoj prireditvi), najbole prej sami možauvi.
V desetoj vöri, gda bi sé program mogo začniti, sé mi je tak vidlo, ka nikoga nede. No, depa potistom! Lüstvo sé je sipavalo kak mravle. Ka sé mi je posaba fejs vidlo, ka so prišle tak starejše kak mlade ženske, dekle, mlajši
pa zbrodite si, Tjelko moškov je prišlo vtjüper! Dja tak brodim, ka je tau poštenje tak do organizatorov kak do žensk. Leko, ka bi mi v Porabji tü mogli meti drüšt-
vo žensk? Vej pa tau sé štja vejn tü leko včakamo.
V programi so števanovske ženske, stere vodi glasbena pedagoginja ga. Marija Rituper iz Murske Sobote, pa Laci Korpič s svojimi ženami Zapopejvali lejpe počasne pa tüdi Vesele domanje pesmi. Gda človek poslöjša te pesmi, stere gončijo o nas, o naši starcov, sé tak čüti, kak bi vsi Slovenci bili eni, kak bi ranč nej bila granica med nami.
Sakalauvska folklorna skupina je zaplesala beltinske plese, ples z naslovom „0 ne vöri” pa goričke plese, te zadnje ji je navčila ga. Marija Rituper. Mentorca skupine je ga. Elizabeta Kovač iz Monoštra, z Varaša. Svojo skupino nej samo s plesi pripravila redno, liki z eno lejpo porabsko šegov tü. Na oder je postavila borovo gostüvanje. Folklora je baur vlačila že v Budimpešti, doma v svojoj rojstnoj vtesi pa Zdaj v Čepincaj tü. Gvüšna sam, ka njim nej bilau žau za tau delo, ka so sé lidam vseposedik vidli. Za Čepince so sé nisterni mladi eštja bola mogli potröjditi, ka sé je Zdaj vse samo v slovenskom rejči gončalo, doma pa v dvaujom geziki. Že zatau je vrejdno bilau tau pozvanje. Nevola je samo tau bila, ka so tej mladi podje takšen dugi pa kusti baur podrli v sakalauvsko) gaušči, v lesej, ka so ga ške s pautnim tistom nej mogli zmantrati prek granice Bajánšen-ye-Hodoš. Depa, če bi ta vra-geča krava že gnauk leko skotila, stera je že več lejt breja z granicov Čepinci-Ve-rice, bi ga štja vejn brezi pravico, osebne izkaznice leko prejk prištölali. Etak so sé Čepinčani na mesto bora samo nam leko radüvali.
Med našimi točkami sé je za en dugši čas redno napuno oder. Mali mlajši z osnauvne šaule Markovci so z lejpimi pesmimi presenetil! publi-
ko. Pesmi so recitirali za matere, za ženske, lüštno so popejvali, plesali.
Tak publika, kak organizatorji so bili zadovolni s kulturnim programom. Po obedom je pa vsakši leko noge
pa svoj par vözmantrau, ka njim je mladi goslar davo pod peté valaun.
Žau nam je, ka smo neka-koma nika maloga pregrej-šili, depa nikak smo nej mo-
gli taum njasti med simpa-tičnimi najbola simpatično-ga pojba, vej bi nas pa Saka-lauvčarge nej pistili nota v ves. Posaudili, ga pa gdakoli leko posaudili, tau Obečamo.
Organizatorom sé lepau zahvalimo za pozvanje, želimo njim ške dosti uspešni programov. O drüštvi več pa v naslejdnjoj številki.
K. Fodor
RADIO MONOŠTER UKV(FM) 106,6 MHz Od pondejlka do Sobote od 16. do 17. vöre, v nedelo
od 12. do 14. vöre.
Porabje, 22. marca 2001
7
Kak sam vido svejt spod Stola? Prvo, ka sé spominjam od svoji mladi lejt, je tou, ka sam sé najraj špilo pod našim velkim stolom v künji. Tam sam sé tak počüto, kak če bi tou biu moj mali ram, moj mali svejt, spod šteroga sam začo spoznavati velki svejt.
Slüžba
Vsigdar, gda sam vgojno stano, je bila doma samo moja mama. Tou pa zato, ka je moj Oča že biu v slüžbi. Na, nej glij vsigdar, v soboto in nedelo je zato biu doma. Dapa med ted-nom sva bila do obeda z mojo mamo samiva doma. Te sam pa mamo pito:
-Mama, ka je tou slüžba?
-	Tou je takšo mesto, gde si človek za svoj Žitek in za svojo držino pejneze jküper spravla, mi je moja mama tak pomali ta tumačila tou od slüžbe.
Tadale sam te več nej spitavo, liki sam sé potegno ta pod Sto in si brodo tadale čistak po svoje. Brodo sam si, dokejč je nej prišo domou moj Oča.
Še v istoj minuti sam ga začo spitavati:
-	Čüj, Oča! Povej m, kelko pejnez si gnes fküper spravo?
Samo me je debelo pogledno, po tistom pa ške mojo mamo. Roukanjemi je Sama poiskala žepko in iz nje je potegno puno pesnico droubni pejnez.
-	Telko pa sam dun zaslüžo, ka si leko cukre küpiš, mi je dau pejneze, ge pa sam že leto doj po brgej ta prouti bauti. Drugi den me je pa migalo, Zakoj moja mama ne odi v slüžbo.
-	Vejš, mi je prajla tak, kak če bi že biu trno velki možakar, ge mam slüžbo doma. Skrb mam za našo živino in delam na njivi. Kcuj tomi pa ške küjam pa perern in plačam za cejlo našo držino.
Tou je moja slüžba. Moja slüžba je doma.
Na, tou sé mi je trno vidlo, ka geste
takša domanja slüžba. Dapa, migalo me je tadale. Tak sam si brodo, ka jemojamama cejli denv slüžbi. Tou pa pomeni, ka mora zaslüžili dosta več pejnez kak pa moj Oča. Zato sam jo pito:
-	Mama, kelko pa si ti gnes zaslüžila za sebe in za našo držino?
Nika je nej prajla. Odišla je iz künje in prišla s punim ko-šarom friški djajc. Košar je djala doj pod Sto. Gledo sam tiste djajce in nej sam vedo, ka mi ške prajti. Bole sam ji gledo, menje sam vedo. Bole sam si brodo od tisti djajc, več sam sé spitavo. Več sam sé spitavo, menje sam vedo na tista pitanja ta povedati.
Zato sam te dun pito mojo mamo, ka naj z djajci delam.
-	Ške malo pa pride tisti mo-žakar, ka ji küpüvle. Lipou idi ta doj na poštije pa Čakaj na njegvi auto. Gda njemije ta düš, pridi nazaj domou, je moja mama tadale graužaia vrnje mlejko.
Zdaj sam vedo ške menje.
-	Po tistom pa boš neso ške mlejko.
Zdaj sam že vedo, ka je nika nej Vrejdi. Dapa, pito sam ške gnouk.
-	Pejneze te tö dobim za djajca pa za mlejko?
-	Na, vidiš! Tou dobimo na konci mejseca, dapa, tebi pa oči de trbelo nouve lače, meni nouve cipele, malim pra-scom pa vrastvo, ka do bole zdravi. Tak si brodim, ka za drugo nika ne ostane.
Te pa takša domanja slüžba don nej boukša od tiste očove, sam si brodo in Čako na mojga očo, ka mo vido, če je kaj zaslüžo za mojo žepko.
Miki
Prvič na smučariji
Februarja sem imela možnost, da lahko grem v smučarski tabor. Zelo sem se veselila, ker še nisem bila v takšnem taboru. Rada imam šport in zelo rada bi se naučila smučati.
21. februarja smo krenili v Slovenijo, na Roglo, katera je visoka 1517 metrov. Pot je bila malo utrudljiva, ampak zelo lepa. V taboru sem prišla v skupino začetnikov. Meni je bila zelo všeč okolica, kjer smo bivali, bila je čudovita. Bilo je mrzlo, vedno sem se toplo oblekla. Prvi dan smo že šli na smu-čarsko progo. Ko sem prvič
stopila na smučke, sem mislila, da bo smučanje zelo preprosto. Toda ni bilo tako. V prvih dneh sem velikokrat padla, nekajkrat tudi s sedežnice, seveda, saj sem bila začetnica. Učitelji so bili zelo pošteni in potrpežljivi. Bile so razne proge. Mi, začetniki smo začeli na otroški progi in postopoma smo šli na težjo. Dopoldne in popoldne smo šU smučat. Vsak dan je smučanje šlo bolje, ampak nekajkrat sem še padla. Ne samo smučanje, temveč tudi hrana, prenočišče, bazen in družba, vse je bilo zelo prijetno. Učiti se
smučati je bilo zanimivo. V taboru je bilo super razpoloženje, mnogo sem se smejala.
Zadnji dan nismo šli smučat, ker je bil snežni vihar, tako smo prej krenili domov. Na žalost, enkrat se vse dobro konča. Nisem hotela iti domov, ker sem se zelo dobro počutila. Ko sem prišla domov, sem rekla mami, da je tabor bil super in bi prihodnje leto tudi rada šla.
Anita Vajda Gimnazij a Monošter
Bila sem na Rogli
Na gimnaziji sem slišala, da lahko gremo smučat na Roglo od 21. do 26. februarja. To priložnost sem z veseljem izkoristila.
Komaj sem čakala trenutek, ko bom vstopila v avtobus in bomo krenili proti Sloveniji. Ko smo se peljali na Roglo, smo gledali skozi okna in videli, da ni snega. Kaj bo zdaj? - smo se
spraševali. Prišli smo na vrh in videli, da je na smučišču sneg. Odložili smo torbe, se malo spočili in že smo šli smučat. Videla sem, da začetnikom gre malo težje. Jaz sem pa bila ponosna, da že znam smučati. Oskrba je bila dobra. Dobili smo zajtrk, kosilo in večerjo. Vsak večer smo se šli kopat v bazen. V soboto pa smo imeli
disko. Vsak dan od 9- do pol 12. in popoldne od 2. do 4. ure smo imeli smučarske vaje.
Zelo hitro so minili lepi dnevi in prišel je 26. februar, ko smo se vračali domov. Počutila sem se zelo dobro in sem zelo vesela, da sem dobila to možnost.
Lilla Fasching Gimnazija Monošter
Kositev
Zdaj mo vam ta pripovejdala, ka sé je Zgodilo v Porabji z ednim pavrom, šteri je dostakrat malo nagno kupico. Tau mi je njagvi sin gnauk pripovejdo. Vleti, kak v vsakšom pavar-skom mesti, dosta dela dje, naj-bola pa kositev. Te človek je trno-trno rad pijo, tak ka že Zazrankoma nagno eno par kupic palinke, če pa palinke nej bilau, te pa domanjo vino. Dapa vejta kak? Prejk šlaga je pijo, s sterim vino djamlejo pa tak pravijo, ka tak bola škaudi, če stoj tak potegne vino. Zaman so ma ta skrili palinko, on je cejle omare gora vtrgno ali pa ranč, gde je skrito bilau. Zamanico so tü Zaman zaprli, tisto je tü nej njau na meri. Da je pa on taši raflnalt bijo, ka njema sé tau tü nej štelo, on je etak tü k seba vzejo, ka je Sto. Te sledkar so že nikak nej mogli zaperati s klüčom zamanico pa omare, ka je na telko nanikoj prišlo od goratrganja. On pa je samo pijo, pijo...
Tak sé je Zgodilo vleti eden den tü. Rano je odišo kosit, dapa nej trejzan bijo. Kak je začno kositi, te je že trno toplo bilau
pa ma je delo nikak nej denilo. En par redauv je pokauso, dapa tisti redauvdja so tak krivi bili, ka tau strašno bilau videti.
Tak si je brodo, ka si on malo počine v senci, pa de te tak tadala kosijo. Dapa si nej malo počino, litji dosta. Domanji so ga Zaman domau čakali, že je podnek bilau, pa ga itak nej domau bilau. Žena je sina posiala, naj pogledne očo. Dja ka je pa on delo, ešče je itak v spau, dapa že nej v senci, ka je sonce kaulak prišlo. Tak je spau gaz-da, ka je ešče frko tü. Sin sé je te po glavej škrabo, ka de Zdaj delo. On je ešče mali bijo za kosilnico (kaszálógép), ka bi dola pokauso. Dapa tak si je zbrodo, ka sproba kositi bau, ka bau. Oča pa naj spi na sonci, vej ma pavraknede.
Rejsan, mali sin je cejli ograd dola pokauso pa gvüšno baug-
Porabje, 22. marca 2001
še, kak če bi njegvi Oča delo opravo. Malo ma je rauka drve-na gratala, kak ga je kosilnica trausila, da ma je pa tašlau. Kak je pojbič zgotauvo, Oča ešče itak spau. Dja ka pa naj Zdaj dela, si brodo. Tak je čemeran bijo, ka ga je na prikaulico nikak gora spravo pa ga s travo v dola pokrijo, naj nišče na pamet ne vzema, ka on svojga pi-janoga očo domau pela.
Gda je domau prišo, pod drejve stano pa očo tam njau, naj spi, kak dugo de ešče spau. Gnauk, za pau vöre, sé je gazda Prebüdo pa gledo, gde je. Pito je, ka sé je Zgodilo. Žena pa sin sta ma nika nej prajla. Gnauk samo de gledat ograd, po tistim pita, ka Sto je dola pokauso. Nika so ma nej prajli, samo so šli na svojo delo. On si je pa brodo, če ste mi dola pokosili, te dja čas mam ešče spati. S šlagom si je malo vina gutno pa nažmani tadala spau.
Valerija Časar
HOTEL
Szentgotthard (Monošter), Gardonyi u. 1. Tel./Fax: +36/94/383-060, 383-061
Hotel Lipa, novi hotel v Monoštru (v Szenthotthardu), Vas vljudno vabi s svojimi storitvami. S svojimi dvaindvajsetimi - okusno opremljenimi - sobami in dvema apartmajema nudi 50 gostom istočasno odlične možnosti za oddih. V prijetni restavraciji za 150 oseb Vas pričakujemo z okusnimi jedmi in kakovostnimi storitvami. Konferenčna dvorana z 200 sedeži je primerna za organiziranje znanstvenih konferenc in različnih sestankov.
***
Szenthotthárd új szállodája, a Hotel Lipa, tisztelettel várja Önt szolgáltatásaival. Huszonkét - a kor igényeinek megfelelően berendezett - kétágyas szobájában és két apartmanjában 50 fő pihenhet egyidőben. 150 főt befogadó hangulatos éttermében ízletes ételek és színvonalas kiszolgálás várja Önt. A 200 fős konferenciaterem tudományos konferenciák és tanácskozások megtartására alkalmas.
Samo sé vüpa
Mariška pa njeni mauž Gustek sta na fašenek na bal šla. Naša Mariška napona z drugimi splesava, tak ka Gustek samo sedi pa špricere požira. K njema staupi njegvi najbaukši padaš, Vendel pa ma etak pravi: »Gustek, Gustek! Zakoj pa ti tau do-püstiš tvojoj ženi, ka napona z drügimi splesava? Ne bojiš sé, ka gnauk samo z nakakim odide?«
Gustek pa: »Dragi moj padaš! Že pet lejt na tau čakamo
Če bi eške gnauk mladi bio
Starejši zakonski par, Obadva penzionisti sedi v Varaša v parki, gda mimo de edna sploj lepa, dvajsti lejt stara dekla.
Oča si etak zdihavajo: »Oj, sveti Baug, če bi eške gnauk leko dvajsti lejt stari bio...« Žena pa: »Si nauri? Za pau vöre dobroga čütenja bi kreda bio eške gnauk telko lejt delati?«
Mesna rolada/Zosükano mesau/Göngyölt hús
1 kgmesa (svinskoga, teletinogaaligovedinoga), sau, jajce, klobasi žir, Vodo
Eden vekši (20-30 cm) šnicli sklopfamo. Oba dva kraja solimo in njamo malo stati. Naredimo bole meko cvrtino pa namažemo na mesau. Na srejdi po dugš pa edno tenko klobaso dejemo in cejlo lepau zosüčemo. Na par mejstaj prejk zvežemo. V tepšo dejemo na malo vrauči žir, vodau cüvlegemo in v redlini spečemo. Na centi šurke falate zrejžemo. (Lepše sé rejže, če je že mrzlo.)
Dober tek!	Hilda Čabai
Ešče psa nej
Mala Iluška etak pita eden večer svojo mater: »Mama, naj dem v bauto?« Mati pa etak: »Drago moje dejte! Kak bi te pa Zdaj kamakoli pü- stila. Vej pa tak dež de pa vötar fudi, ka sé človeki eške pes smili, ka bi ga tavö zagnau.«
Iluška pa: »Mama! pa ka mo te večerjali?«
»Vej pa Oča nam nika prinese iz baute, včasin ma povejm.«
I. Barber
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p p. 77,
tel.: 94/380-767 e-rnail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.