Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	... L	1.250
Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . .	... L	2.500
PODUREDN1ŠTVO:	Letna inozemstvo . .	... L	3.500
T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410	
m	
	
Leto XIX. - Štev. 31 (961)
Gorica - četrtek 3. avgusta 1967 - Trst
Posamezna številka L 50
D
Razvoj položaja v domovini povzroča med demokratičnimi Siovenci zunaj mej matične države spremembe stališč ne le v oceni tega položaja na sploli, marveč celo v presojanju narave komunistične diktature in v odnosih do komunistične partije. fcden vzrokov nejasnosti in včasih že kar zmede, ki se pri tem javlja, je Vmešavanje verskih ali cerkvenih, pa narodnih in političnih vidikov v našem odklanjanju komunizma.
Zmeda je deloma prišla do izraza ob vesteh o pogajanjih med Sv. sedežem in jugoslovansko vlado, še bolj pa ob podpisu protokola. Nekaterim emigrantom se je zdelo, da je Ceikev s tem nekako “Pustila na cedilu« katoličane, ki so jav-uo in odločno odklanjali komunizem, mnogokrat prav iz verskih nagibov. Doma Pa so krščanski sopotniki komunistov (zlasti še nekateri cirilmetodijski duhovniki, ki so se poUtično udinjali rdeči diktaturi) hoteli videti v protokolu potrditev svoje politične »linije«.
Nepričakovano in po vsej verjetnosti nenameravano netivo za take skrajne razlage je bilo dodano z zagonetno izjavo ljubljanskega nadškofa dr. Pogačnika letos 11. januarja. »V protokolu«, je dejal nadškof, »po načelih krščanske morale, ki je za nas nesporno priznani te-Oielj, priznavamo našo državno ureditev iti na načelih svobodne vesti in vere ter enakopravnosti temelječi zakon«. (»Družina«, 1. jan. 1967). Težko si je misliti, da ta izjava razlaga stališče Sv. sedeža, Praženo v protokolu, kot moralno odobritev jugoslovanske državne ureditve. S svojo nejasnostjo pa je spodbodla tako tiste, ki pričakujejo od Vatikana neprestanih obsodb komunističnih režimov kot °ne doma, ki si žele cerkvene odobritve in moralnega opravičila za svoje sodelovanje z režimom.
Protokola kajpada ni mogoče razlagati ~~ ne po njegovi vsebini, ne po splošnem Ponienu, ki ga imajo dogovori Cerkve 2 različnimi državami — kot nekakšno 'horalno odobritev jugoslovanske državne Ureditve. Ali more komu priti na misel, da je Cerkev s konkordati, ki jih je sklenila z Italijo leta 1929 in z Nemčijo leta *933, odobrila fašistično ali nacistično “državno ureditev« s stališča krščanske korale?
Podpis protokola je bilo cerkveno-po-Ittično dejanje Sv. sedeža, katerega skrb |e versko življenje katoliških državljanov 'n svoboda Cerkve v Jugoslaviji. Seveda ®a ima to dejanje tudi čisto politične Učinke zaradi mednarodnega položaja in Ugleda katoliške Cerkve, pa tudi zato, ker tiha jugoslovanska komunistična vlada velik interes, kazati svetu, da je v Jugoslaviji verska svoboda. Cerkev mora tedvomno pretehtavali tudi te drugotne Učinke, a presoja jih z vidika verskih interesov, ki je zanjo odločilen. Samo, če Se motri cerkveno politiko s tega vidika, Se jo more razumeti in biti pravičen do «]e.
VERSKA SVOBODA ŠE NI VSE
Ves čas pa moramo imeti jasno pred °^nii, da ima naše odklanjanje komuni-**ha naravno, občečloveško osnovo — do-st°janstvo in naravne pravice človeka — je to nasprotstvo v bistvu političnega, lle pa verskega značaja. Kmalu po zadnji v°jni je dejal odličen, svetovno razgledan stavenski katoliški človek: »Jaz nisem &roti Titu zato, ker je ateist, marveč ^to, ker je diktator!« Bilo mu je oči-v*dn0 _ in prav je, da poslane jasno *Udi nam vsem, — da verska svoboda Slovenci v Jugoslaviji ni bistveno "dvisna od tega, ali je predsednik republike veren ali neveren, marveč od tega, je v državi politična in družbena svo-^du. Naša zahteva po verski svobodi v (*°ttiovini se ne naslanja najprej in nevredno na pozitivno božje pravo, mar-na to, da je ta svoboda načelo pomičnega življenja, ker je ena osnovnih 6ravic slehernega vernika, ne le katolika, Jn slehernega človeka sploh.
POLITIKA KRATKE PAMETI
Vemo pa, da verska svoboda še daleč ni vsa svoboda, ki jo nočemo za Slovence, ludi ko bi — kar je seveda dejansko nemogoče — komunistična diktatura dopustila popolno versko svobodo, bi morali demokratični Slovenci še naprej zavračati to diktaturo in delati na to, da se odpravi. Kajti svoboda je nedeljiva in zasluži to ime šele tedaj, ko so v državi pravno zagotovljene vse človeške pravice, vsem brez izjeme in jih dejansko vsi uživajo v resničnem demokratičnem vzdušju.
Ne moremo zato pritrditi tistim, ki se bodisi v domovini ali pa v zdomstvu same sebe uspavajo s trditvijo, da je sedaj, ko se je odprlo doma nekaj verske svobode, »v glavnem vse v reau«. Pa ni še nič v redu, kajti poUtično delo za svobodo zahteva avtonomijo, to se pravi, mora biti neodvisno od dejanskega ver-sko-političnega razmerja cerkvenih oblasti do diktatorskih vlad, razmerja, ki ga začasno narekujejo neposredni verski interesi.
Katoličani drugih narodnostih so se te avtonomije že dolgo zavedali in so temu ustrezno ravnali. Ko je ostremu »kulturnemu boju« Bismarcka s Cerkvijo sledila pomiritev v cerkvenopolitičnem pogledu, je Bismarck poskušal preko papeža Leona XIII. vplivati na voditelja nemškega centruma VVindhorsta, da bi omilil svojo politično opozicijo. Toda VVindhorst je papežu odgovoril, da morajo biti katoličani glede politike avtonomni in je zato odklonil vsako popuščanje. Tudi v času, ko je Cerkev sklenila konkordat z Mussolinijem in Hitlerjem, krščanski demokrati obeh dežel zato še niso začeli ljubkovati s totalitarnima režimoma. Nasprotno, odklanjali so vsak stik z njima. Njih odločno načelno stališče za svobodo in demokracijo je nato v povojnem času prineslo posredno korist tudi Cerkvi sami.
POSLEDICE NEKE NAPAČNE MISELNOSTI
Med slovenskimi katoličani pa je bilo v tem pogledu v preteklosti občutno manj jasnosti, kot bi je bilo želeti.
Korenine miselnosti, ki se zateka skoro izključno le k nadnaravnemu in k Cerkvi tudi v svetnih zadevah, segajo daleč v slovensko preteklost. Znano je in radi poudarjamo, da so Slovenci ob največjih nevarnostih v zgodovini dobili rešilno o-poro v Cerkvi. To je slava slovenske Cerkve — a kaže tudi nebogljenost slovenskega ljudstva, ki si ni moglo razviti trdne socialne in narodne politične strukture, v kateri bi v polni meri izrazilo svojo narodno samobitnost in na katero bi se oprlo v nevarnosti; zato se je moralo ponovno zatekati za rešitev k edini trdni družbeni tvorbi, ki je bila na našem ozemlju slovenska, k Cerkvi.
Ko se je v preteklem stoletju slovensko ljudstvo začelo razvijati v narod, mu je bila Cerkev — konkretno duhovščina — spet v oporo v kulturni, narodni, gospodarski in socialni rasti. A s postopnim razvojem, z nastajanjem svetnega izobra-ženstva in slovenskega meščanstva ter z nastopom liberalizma, je drugotno delo duhovščine, pri vseh velikih koristih, ki jih je prinašalo, imelo tudi nekatere manj koristne, in neke celo nezdrave posledice, saj so nekateri duhovniki že kar živeli pod vtisom, da je narodnopolitično delo skoro bistven del duhovniškega poklica. Tragikomično in sprevrnjeno podaljševanje takega »klerikalizma« je bilo ravnanje tistih duhovnikov v Sloveniji po letu 1945, ki so iz želje po narodno-poll-tični vlogi postali politično orodje komunistične diktature.
Kje so vzroki za to zmedo, o kateri govorimo?
Neposredni vzrok bo podaljševanje nejasnosti glede temeljev našega odpora proti komunizmu, kakor so bili često izraženi med vojno. Ker takrat ni bilo mogoče zaradi okupatorja javno Izpovedati splošnih človeških in narodno-poli-
Miroljubna, napredna, nevezana, načelna zunanja politika, ponos Jugoslavije, je klavrno propadla. Poteptana so bila vsa ta lepa načela v tistem trenutku, ko se je Tito ob izraelskem napadu na Arabce ogorčeno razvnel, ker so njegovega prijatelja Naserja krepko pritisnili k tlom. Načelo miroljubne politike se je razblinilo v nič, ko so jugoslovanski komunisti slepo in neomejeno podprli Arabce ter se tako v sporu, kjer sta kriva dva in nobeden ni nedolžen, postavili na stran vojnih hujskačev, ki žele v krvi utopiti Izrael; arabskih nacistov, ki samo v Egiptu vzdržujejo in se okoriščajo z izkušnjami Hitlerjevih nacijev, ki jih je po verodostojnih virih moč šteti za šibko divizijo. Sirijci so čez mejo po-šiljaji teroriste. Naser, pri komur so palestinski emigrantski politiki našli zatočišče, je pognal sile Združenih narodov iz dežele in grozeče pripeljal vojsko na mejo. Kako naj ga Jugoslavija podpira, če se zavzema za mir? Podobno bi bilo, če bi podpirala nacistične revanšiste in jim dajala potuho pri zahtevah po starih mejah nemškega Reicha.
POTEPTANA NAČELA
Poteptali so tudi načelo, da je treba podpirati napredne sile v svetu. Ni treba biti politični izvedenec o Bližnjem Vzhodu, da veš, kje je napredek: v skrbno obdelanem in marljivem Izraelu ali v fevdalnih, zanikrnih in zaostalih arabskih deželah. Izrael ima edine uspešno delujoče socialistične kmetijske zadruge na svetu; v deželi imajo svobodo in demokracijo in v njej deluje komunistična partija. Na arabski strani i-majo diktature vojaških klik, primitivno gospodarstvo in komunisti tiče v zaporih, kolikor jih je še živih. Koga naj podpira Jugoslavija, če bi rada bila napredna?
Končno je bilo prelomljeno načelo nevezane politike. Tito se je Sovjetom obesil na rep. Sovjetska zveza ima na Srednjem vzhodu svoje račune in to so cinični računi velesile. Podobne račune je imel Stalin, ki je pohitel, da je med prvimi priznal Izrael in račune, ki so vključevali podreditev Jugoslavije. Takrat, ko je jugoslovanskim komunistom šlo za kožo, so se ločili od sovjetskega bloka in se odločili za nevezano politiko. Zdaj pa so se spet vključili v blokovsko politiko, ko je Tito letel v Moskvo in so skupaj z drugimi evropskimi socialističnimi deželami podpisali izjavo proti Izraelu. Kot sovjetski priskledniki bodo izgubili še tisti ugled in vpliv v svetu, kar ga imajo.
S tem ni rečeno, da zagovarjamo imperialistično in neokolonija-listično politiko proti Arabcem, pač pa smo mnenja, da so veliko nadlog arabskemu ljudstvu nakopali njihovi voditelji sami. Smilijo se nam palestinski begunci, katere so preko UNRWA prehranjevale Združene države Amerike, Anglija in Kanada, domači politiki pa so jih izrabljali v svoje nizke namene. Smilijo se nam nedolžni ljudje, ki so trpeli v vojni. Smilijo se nam tisti, ki zaradi zaostalosti trpe pomanjkanje. Smilijo se nam ljudje, ki so žrtve neodgovornih demagoških politikov šovinističnega kova, katerim je širokoustje glavni politični o-pravek.
Zagovarjamo trezno in neodvisno politiko, ki bi vodila k miru. Rumunski komunisti so se v tem primeru postavili daleč pred jugoslovanskimi. Niso se pridružili moskovski obsodbi Izraela, niso potegnili z Nasserjem, niso pretrgali stikov z Izraelom, pač pa so obema stranema povedali, da bi bilo trajno pobotanje edino na mestu. Celo jugoslovanski diplomaciji, ki ni preveč bistra, mora
Letalonosilka v plamenih
Ponos severnoameriške vojne mornarice so njene letalonosilke, ki naznanjajo s svojimi bombniki na krovu po vseh morjih sveta ameriško navzočnost in so opomin silam nereda, naj ne tvegajo izzivalnih dejanj. Ena izmed njih je tudi »Forrestal«.
Zgrajena je bila pred dvanajstimi leti, opravljala je svojo službo najprej na A-tlantiku in v Sredozemskem morju, zadnje čase pa se je zadrževala v vodah pred vietnamsko obalo, od koder so njena voj-
tičnih osnov boja proti komunističnemu totalitarizmu, so se često poudarjali pretežno in včasih celo izključno verski motivi.
Globlji razlog, da si osnov našega odpora proti komunizmu še nismo razčistili, pa je ta, da smo v nekem pogledu po litično nedorastli, pa iščemo kdaj izključ no verskih nagibov in neposredne cer kvene pomoči v zadevah, ki so neposred no svetne zadeve in je zato njih reševa nje naša občečloveška in narodna naloga
Zato mora biti slovenska svoboda neposredna skrb vseh Slovencev, njih naravna naloga, ki se ne bo rešila samo z rešitvijo verskih problemov in ne samo z versko svobodo, čeprav bo rešitev le-teh posredno prinesla sadove tudi za splošno in državljansko svobodo slovenskega ljudstva. Več: prava verska svoboda bo mogoča v Sloveniji šele tedaj, kadar bodo vsi Slovenci uživali splošno in polno svobodo na vseh področjih!
V. A.
na letala odhajala nad Hanoj in ostala severnovietnamska mesta.
»Forrestail« spada med orjake med ladjami, saj odriva 76.000 brutoregistrskih ton, je dolga 350 metrov, visoka pa 60. Stala je 135 milijard lir in so jo splavili v morje 1. oktobra 1955. Na svojem krovu nosi nad sto letal, vkrcanih pa ima 4400 vojakov in mož posadke.
V	soboto 29. julija je prišlo na njej do požarna, ki jo je strahotno razdejal. Vzrok je bil pravzaprav banalen: einemu od letal se je izpod kril odtrgal rezervni tank z -gorivom. Ob udarcu na palubo se je gorivo vžgalo. Pri tem so eksplodirale tudi nekatere bombe. Nastal je pravi ognjeni pekel. Od 85 letal je bilo 21 čisto uničenih, 42 pa bolj aii manj poškodovanih. Od posadke je 132 mrtvih, tri pogrešajo, 74 je ranjenih. Skoda je o-grornna: 42 milijard lir. Treba bo dolgih mesecev, da bo ladja spet mogla služiti svojemu namenu. Sedaj se je zatekla na Filipine, da si zaceli najhujše rane.
Ta požar je že tretji v zadnjih devetih mesecih na ameriških letalonosilkah pred vietnamsko obalo. Dne 26. oktobra lani je hud požar uničil pet mostov na ladji »Oriskany«. Pri tem je zgubilo življenje 43 mož, 16 pa jih je bilo ranjenih. »Ory-skany« se je šele pred dvema tednoma znova vključila v svojo pomorsko enoto. Dne 5. novembra lani je izbruhnil požar tudi na nosilki letaj »Franklin D. Roosevelt«. Tedaj jo prišlo ob življenje deset Severnoamerikamcev.
biti jasno, da trajne rešitve ne bo, če bodo tuje sile podpihovale sovraštvo in željo po maščevanju na eni strani, kot je ne bo, če bi podpirale zavojevalske načrte na drugi. Namesto da Jugoslavija daje potuho vojnim hujskačem, naj bi vodila trezno politiko pomirjeva-nja. Pomaga naj beguncem, a ne poraženim vojskam, da bi spet začele rožljati z orožjem. Če ima Tito kaj vpliva pri Nasserju, naj mu svetuje pomirjenje, priznanje Izraela in posvetitev gospodarskim nalogam pri izgradnji dežele.
POMOČ ARABCEM — KOMU V KORIST?
' Vzbuja odpor, da jugoslovanski voditelji zlorabljajo delovno ljudstvo prav v teh okoliščinah za pomoč Arabcem. Obvezno pritrgova-nje v danih razmerah je nepošteno. Med Arabci je nekaj tistih, ki so bogatejši od te ali one socialistične republike. Naj prispevajo tisti, ki hočejo in ki morejo. Naj prispevajo dobro plačani voditelji; naj si pritrgajo pri wee-kend hišicah in počitnicah ob morju. Toda naj ne prispevajo kolektivi, ki nato odtrgajo pomoč od osebnih dohodkov svoj članov.
Poleg tega se postavlja vprašanje, komu je pomoč namenjena in za kaj bo porabljena. Bilo bi lepo delo krščanskega usmiljenja, če bo pomagala beguncem in oško-dovanin, katerih je predvsem v Jordaniji zelo veliko. Toda kaj bo počela s pomočjo sirijska vlada? Ali jo bo razdeljevala pristašem režima, da bodo bolj vneto kričali njemu v prid? Ali pa bo krepila svojo vojsko za povračilni napad na Izrael? In kaj bo počela s pomočjo egipčanska vlada? Ali naj zavoženo jugoslovansko gospodarstvo vleče iz blata še bolj zavoženo gospodarstvo Združene arabske republike? Ali naj jugoslovanski delavec prispeva za to, da si bo Naser kupoval nova letala in tanke?
Zato ni smer, kakršno so ubrali jugoslovanski komunisti glede Arabcev in Izraela, nič kaj popularna. Ni všeč inteligentnim ljudem, ki se zanimajo za zunanje zadeve in berejo tuje časopise ter imajo odprte oči. Čeprav niso nujno prijatelji Izraelcev, tudi niso prijatelji Naserja samo zato, ker sta s Titom stara znanca. Misliti jim daje dejstvo, da levičarsko mnenje v svobodnem svetu podpira Izrael. Tudi v jugoslovanskem časopisju se je opažala nejevernost ob arabskem pretiravanju in zadrega ob hujskanju na vojno. Nerodno mencanje Jugoslavije v generalni skupščini Združenih narodov, kjer je začela z ognjevito obsodbo napada in končala z u-merjenim pozivom k umiku čet, ti ljudje niso prezrli. Preprostim ljudem, ki se za zunanje zadeve sicer ne zanimajo, ni všeč, da so jih spet enkrat izkoristili in iz njih izstiskali takozvane prostovoljne prispevke. Iz žepa gre nerado, posebno še za namen, ki ne prepriča. Še ob zbirkah za Skoplje je bilo precej godrnjanja. Judi v časopise je prodrlo pritoževanje, da bo pomoč arabskim deželam škodovala reformi v jugoslovanskem gospodarstvu. In malokdo je prezrl, da so zasuk v zunanji politiki skuhali na vrhu in ga nato z vsemi propagadnimi sredstvi usiljevali ljudem kljub temu, da govoričijo, naj bi samo-upravljalci odločali tudi o državni politiki.
K. T., London
Plaiiriiie roistev - imričaa hisnI
Kronanje svetogorske Matere božje
S Svete gore je prostran razgled na vse strani svetišča. Užival ga je 2. marca letos tudi nadškof msgr. Pangrazio, ko je poromal na sveti kraj. Pred njim je stala skalna gmota gore Sabotina, pod njim pa se je vila dolina brdke hčerke planin - Soče
Dne 4. avgusta.
Nikolaj Jug. Privedena priča. Zakonito opomnjen. Zaprisežen.
Na vprašanje, ali pozna Ano Sussochovo (Susterzou = Šušteršič?), Kranjico, in kaj se ji je prigodilo, je izpovedal:
»O tem, kar se je zgodilo Ani Sussochovi iz župnije Št. Rupert pod novomeško proštijo na Kranjskem, lahko povem naslednje: Za binkošti prošlega leta je prišla v naše kraje. Z ženo sva jo videla, ko je prišla vsa mrzlična, sključena, s telesom upognjenim do kolen. Tožila je nad svojo betežnostjo in rotila Boga, ali naj jo vzame s sveta ali ji podeli milost ozdravljenja. Rekla je: ”Vse hočem storiti, da se zavlečem na Sv. goro in izprosim milost od čudodelne Matere božje." In tako je naredila. Na binkoštni ponedeljek je odšla. Prispela je na Sv. goro, opravila svoje pobožnosti in prosila milosti preblaženo Devico. In glej! Okrepila se je tako dobro, da je naslednjo kvatemo sredo prišla na moj dom docela zdrava.«
Na vprašanje, kako ve o stvari, je odgovoril, da je to že vsebovano v povedanem.
Na vprašanje, kako more z gotovostjo trditi, da je bila ženska zares tako betežna, saj se je lahko samo hlinila, je odgovoril:
»Niti misliti si ne morem, da bi se v taki meri hlinila. Sicer pa je več kot jasno, da ne more biti govora o takem hlinjenju. Vsakikrat, ko se je privlekla v naš kraj, se je premikala tako sključena. V zadnjih treh letih sem jo videl dvakrat v takšni drži; pa tudi v tretje sem jo videl enako sključeno, in kmalu nato, kot rečeno, pa ozdravljeno!«
Glede splošnih vprašanj: vse v redu.
Marina Jugova. Privedena	priča.	Opomnjena	in zaprisežena.
Izprašana. Njeni odgovori	so se	popolnoma	strinjali z moževimi.
Dostavila je naslednje: »Tudi sama sem prejela čudežno pomoč od svetogorske preblažene Device. Moja	hčerka	Marica je	zbolela na silni vročini.	Tako	se
ji je bledlo, da sem bila ob	vsako	upanje, da	bo še kdaj zdrava. Zato	sem	se
namenila v kapelo sv. Antona v hospicu svetogorskih patrov v Solkanu, to je v vasi, kjer stanujem, in ko sem stopala po poti, sem se obrnila s srcem in pogledom ! na Sv. goro, proseč presveto Mater, naj se milostno ozre na mojega ubogega otroka. Obljubila sem ji tudi, da poromava s hčerko pozneje na Sv. goro se ji vredno zahvalit. Kmalu nato sem se vrnila domov in našla hčerko čisto drugačno, i ko	sem poprej jedva mogla razumeti	kako	besedico, slabo izgovorjeno.	Od onega
ka	sem poprej jedva mogla razumeti	kako	besedico, slabo izgovorjeno.	Od onega
hipa se ji je zdravstveno stanje boljšalo: zjutraj je sama vstala in čisto pravilno govorila. V štirih dneh je že hodila.«
Na vprašanje, kako to ve, je rekla, da je v gorenji izjavi določno povedano.
Glede splošnih vprašanj: v redu.
Ker je bil njen mož lahko dosegljiv, ga je ponovno poklical in zaslišal. Pod isto zaprisego.
Glede ženine izpovedi je odgovoril:	»Res	je, da je bila moja hčerka v	tako brezupnem stanju. Ženo sem grajal, zakaj	ni poskrbela za poslednje olje, saj je otrok
že izpolnil sedmo leto. Pa tudi sam sem bil hkrati z ženo v kapeli sv. Antona, od koder sva se vrnila domov in našla hčerko zelo zboljšano: ni se ji več bledlo in govorila je razločno. Slo ji je hitro na bolje in čez štiri dni je že hodila po hiši.«
Na vprašanje, kako to ve, je rekel, da to izhaja iz podane izjave.
Naser, plin in arabski bratje
Na mednarodnem kongresu Združenja katoliških zdravnikov v Manili sta dva japonska zdravnika prikazala tragične posledice sistematične kampanje za tako-zvano planiranje rojstev, ki se vodi na Japonskem že dvajset let. Predavala sta dr. Moriguki in dr. Taei Muira.
Iz predstavljenih podatkov sta dokazala, da je bilo od leta 1948 t. j. od leta, ko je bil na Japonskem sprejet zakon o regulaciji rojstev, pa do sedaj, izvršenih okrog 32 milijonov splavov. Cim bolj se je propagirala kontracepcija in kolikor lažje je bilo zakoncem dobiti sredstva proti spočetju, tem bolj je število splavov rastlo. Poleg tega je dr. Moriguki naštel razne drugotne posledice, ki jih je on sam ugotovil pri številnih materah, ki so se podvrgle splavu. Izjavil je, da bi zdravniki ne smeli pristati na splav niti v onih primerih, ko jih državni zakon dopušča, — »ker zakon nikakor ne more zajamčiti materine fizične in duševne celovitosti, katera je z vsakim splavom močno okrnjena«.
Nastop obeh zdravnikov je zabeležil tudi japonski ti&k. Časopis Asahi v Osaki je v uvodnem članku poudarjal popoln neuspeh celotne kampanje o regulaciji rojstev. Japonska je v tem pogledu hotela dati zgled celemu svetu, ves svet pa lahko sedaj ugotavlja, kako je poskus propadel. Članek je imel naslov: »Plani-
ranje družin — izpričan neuspeh«. Očiten je paradoksen pojav, da se s širjenjem kontracepcije veča število splavov. Celotna nesmiselna akcija, ki se je sprožila, da omogoči čim večje število nezaželenih spočetij, češ da bodo tako odpadli tudi razlogi za splav!
Japonska vlada je leta 1951 potom Ministrstva za zdravje odprla okrog 830 strokovnih centrov, kjer so se roditeljem dajala navodila o tem nečednem poslu: preprečevanje spočetja. Rezultati niso izostali. Registriranih splavov, ki jih je leta 1950 bilo 489.000, je v letu 1964 naraslo na 878.000. Ta morilski uspeh akcije se v odstotkih prikaže takole: število spočetij se je zmanjšalo za 6%, a število splavov se je povečalo za 100%.
Torej, povečano število splavov kljub večji razpolagi sredstev proti spočetju. Umevno, toliko se je že razpravljalo in pisalo o kontracepciji, da se odgovornost zakonskih odnosov jemlje vedno manj resno. Saj drugače ne more biti: rod, ki se oplaja z živalskim pojmovanjem spolnosti, se bo težko povzpel do duhovnih višin ljubezni, čuta odgovornosti, dostojanstva. Erotika, ki se nam ob vsakem koraku vsiljuje po revijah, v filmu, na televiziji in po kioskih, kjer se govori o seksualnosti kot bi se govorilo o prebavi, se je razpasla po vseh kontinentih in dosega strahotna razdejanja!
Ne morejo se otresti
narodne nestrpnosti
V	noči od 7. do 8. julija, ko je bilo že vse pripravljeno za novo mašo g. Alojzija Kravanje, so neznanci v šmiklavžu ob Dravi nasilno odstranili slovenski napis na slavoloku pred farno cerkvijo. Verjetno so hoteli »podpreti« zadevo južnoti-roiske manjšine v Italiji, kjer ni napisa, ki ne bi bil dvojezičpn. Ubogi nestrpneži! Čivkajo o neobstoječih krivicah na Južnem Tirolskem, sami pa na slovenskem Koroškem ne prenesejo niti slovenskega napisa. In to naj bi potem pomagalo k sožitju obeh narodnostnih skupin!
Nič boljše kot Slovencem na Južnem Koroškem ne gre hrvaški manjšini na Gradiščanskem (Biirganland) v Avstriji. Tudi ta manjšina je zaščitena s 7. članom avstrijske državne pogodbe, pa le na papirju. Pred krajem Vorištanom (nemško Hornstein) stojijo dvojezični napisi, na katerih je bil naznanjen red nedeljskih božjih služb v hrvaškem in nemškem jeziku. Zagrizeni neznanci so nedavno s črno barvo prepleskali napis v hrvaščini. S tem so pokazali, kako si oni predstavljajo razumevanje med nairodi. Tako ravnanje naravnost izziva, da se manjšina začne posluževati terorističnih metod. Začne se z odstranjevanjem in mazanjem napisov, konča se pa z bombami in dinami tnimi atentati. Pri tem pa se rado pozablja, kdo je ta vihar spražil. A tako je: kdor sproži vihar, bo žel razdejanje.
POTRES VSEPOVSOD
V Turčiji trajajo potresni sunki kar naprej, še vedno je podzemlje najbolj nemirno v mestu Adapagari, 150 km juž-novzhodno od Carigrada, pa tudi sam Carigrad čuti potresne sunke, ki pa niso preveč močni.
V Kolumbiji v Južni Ameriki so doživeli potres preteklo soboto, ki je trajati 40 sekund. Pri tem je zgubilo življenje osem ljudi.
Najhujše pa je bilo v soboto 29. julija ob osmih zvečer v Caracasu, ki je glavno mesto Venezuele in ima milijon 700.000 prebivalcev. Mesto je bilo še pod vtisom celotedenskega praznovanja, ki ga je prebivalstvo doživljalo v zvezi s 400-letnico ustanovitve mesta. Potresni sunki so prizadejali predvsem revna predmestja, dasd so škodo utrpela tudi večnadstropna poslopja, ki pa so bila že zidana z ozirom na morebitne potrese. Ti namreč v Caracasu niso nekaj novega. Leta 1812 n. pr. je potres terjal deset tisoč žrtev. To pot število žrtev daleč ni bilo tako visoko
—	do sedaj so našteli sto petdeset oseb, ki so umrle pokopane pod razvalinami, materialna škoda pa je zelo velika.
na rešetu
čaii delo razdejanja. Ubitih je bilo 220.000 ljudi, veliko več kolikor je bilo smrtnih žrtev v Hirošimi in Nagasakiju zairadi dveh odvrženih atomskih bomb.
Pisatelj Hochbut, ki je pred leti spisal dramsko delo »Vikar«, v katerem je papeža Pija XII. obtožil premajhne zavzet tosti za Jude v času Hitlerjevega divjanja, je lani izdal drugo delo z naslovom »Vojaki«. V njem je osrednja pojava Churchill s svojo cinično odločitvijo, da uniči brez potrebe oelo meslo. Z drugo besedo: Hochhut je Churchilla, in to u-pravičetno, obtožil premišljenega rodomora v Dresidienu.
In sedaj pride najbolj odvratno: medtem, ko je imelo prvo Hochhutovo delo dostop na vse svetovne odre in se je zanj izdalo v namene propagande milijarde in milijarde lir (ker je šlo za obrekovanje papeža), pa se o drugem delu skoraj ne piše, v Angliji, ki se hvalisa s svojo demokracijo, so uveljavili celo cenzuro, po drugih državah Zapada pa skrbi policija, da delo ne pride na oder, vse to pod izgovorom, da se n« sme sramotiti spomin velikega državnika in da ne kaže vznemirjati svetovne javnosti s preživelimi dogodki.
Zanimiva je ta dvojna mera in znova je postalo očitno, da je svetovni tisk v službi tistih, ki molče preidejo najhujše zločine, če so jim sami botrovali, iščejo pa smet v očeh Cerkve, ko bi si sami najprej morali izdreti bruno iz očesa.
Novo žarišče verskega preganjanja
Vsi katoliški duhovniki, ki živijo v Gvineji v Zahodni Afriki, bodo konfinirani. Tako je odločila vlada, kor so sc zavzeli za ljudi, ki živijo v velikem pomanjkanju. Najprej je vlada izgnala vse tuje misijonarje, sedaj so ji na poti tudi maloštevilni domači duhovniki.
Pred tremi leti je v arabski državi Jt> men ob Rdečem morju izbruhnila revolucija. Upornikom je uspelo zasesti glavno mesto Sanaa, ne pa premagati kralja, imama Bi Badra, ki se je umaknil v notranjost dežele. Začelo se je gverilsko vojskovanje, ki bi se že davno končalo z El Badrovo zmago, če se ne bi bili uporniki obrnili do Naserja za pomoč. Ta jo je rad poslal, kar 60.000 svojih vojakov, ki pa so se izkazali za slabe borce. El Badr je vzdržal, egiptovska vojska pa je danes v deželi zasovražena in gledajo nanjo kot da bi bila okupator, kar tudi je.
Dne 11. maja se je egiptovsko poveljstvo odločilo za akcijo, ki jo je zmožen samo diktatorski režim, kateri ne pozna pomislekov vesti. Nad kraljeve pristaše, ki imajo v svoji oblasti pokrajino Ilerran v Severnem Jemenu, je poslalo svoja letala tipa MIG in Iljušin sovjetske izdelave. Letala so v 18 napadih odvrgla kup bomb na mesti Gahar in Gadafa. Bombe so vsebovale strupene pline. Posledice so bile strahotne: prizadeti so začeli bruhati kri, izgubili vid, meso pa jim je začelo v kosih odpadati. V kratkem so našteli 75 mrličev.
O tem zločinu je bila takoj obveščena misija odbora Mednarodnega Rdečega križa. Dne 15. maja se je odpravila na pot. Spotoma so jo neprestano Obletavali, obstreljevali in nadlegovali Naserjevi lovci, čeprav so imela vsa voeila na sebi jasno oznako rdečega križa. Očividno je bilo,
da je imelo egiptovsko poveljstvo ves l(t' teres, da misija ne pride v posest resnic^
Dva zdravnika, dr. Raymomd Janin & dr. W-illy Brutschin sta potem, ko st*1 pregledala preživele od napada in tud1 napravila obdukcijo mrtvecev, izdala skup' no poročilo, v katerem sta potrdila, $ so bili prebivalci krajev Gahair in G#' dafa žrtev zračnega napada s plini. Istf je kasneje potrdil na podlagi izročeni)1 dokazov tudi medicinski institut univerz6 Bern v Švici.
Ko se je misija Rdečega križa na& vračala na svoj sedež v Najeran, je prai'" kar radio Sanaa prenašal Naserjev pozi' »arabskim bratom., da se udeležijo svd* vojne zoper Izrael«. — »Arabski brati?*' je s prezirom dejal eden El Badrov^1 častnikov. »Kateri? Mar tisti, ki so b>’l‘ pokopani v skupen grob v Gaharju?«
In potom se zgodi, da mora slovens^ narod prispevati k nabirki, ki naj podp11’ arabskega Hitlerja, diktatorja Naserj3' kateri se je poslužil strupenih plinov & por lastne brate in tudi v tem posnem^ Hitlerja, ki je svoje nasprotnike, zla®*1 pa prezirane Jude, uničeval v plinski celicah. Zakaj ni znalo slovensko koirt11' nistično časopisje poročati o tem zločin11 na isti glasen način, kot to piše o seveffl0, ameriških »zločinih« v Vietnamu? Mot'^ zato, kor je Severna Amerika Ju®o®laiv4r že dvakrat rešila gladu, Naser pa jo F sedaj spravil v ulico brez izhoda, da 51 ne ve pomagati drugače kot capljati Sovjeti.	V>
OKNO V DANAŠNJI SVET
Nov stolni kanonik v Ljubljani
Msgr. Anton Smerkolj, župnik in dekan v Zagorju ob Savi, je bil imenovan za stolnega kanonika v Ljubljani, župnika stolne župnije, arhidiakona in konz. svetnika.
Msgr. Smerkolju, ki je nekaj časa duše pasel tudi v Dolini pri Trstu, iskreno čestitamo in mu želimo veliko uspeha na novem in odgovornem mestu.
Duhovniški jubilej svetovišarskega duhovnika
V soboto 22. julija zvečer je bilo v svetišču preprosto slavje. Kot zastopniki številnih romarjev zadnjih desetih let so bili romarji iz Leskovca in mladi iz Dornberka. Maševal je pater Angelo Zilli. Pri evangeliju je kratko spregovoril dr. Lojze Škerl, škofov vikar iz Trsta, ter se patru Zilliju ob priliki njegove 25-Ietnice maš-ništva zahvalil za vse, kar je napravil za Višarje.
Romarji so patra Angela že večkrat videli pri raznih delih (lani na strehi), slišali njegovo molitev in pesem v slo-Z— venščini, a malokateri ve za njegov trudili in njegovo trpljenje za lepoto višarske*B? cerkve, za nepristranost pri službi božji, vse za večjo slavo višarske Matere božje.
Pri slavju je manjkal sobrat p. Giacinto Gobbo, ki je tudi praznoval 25-letn-ico, a ni prišel na Višarje, ker je že več mesecev v videmski bolnišnici zaradi težke avtomobilske nesreče.
»Katoliški glas« obema patroma iskreno čestita ter jima želi še veliko uspehov za rast božjega in Marijinega kraljestva.
pom, ki bo dajal luč neposredno na oltar. Olitar bo postavljen tako, da ne bo noben vernik v klopeh oddaljen od njega več kot 12 metrov. Za avtomobile bodo napravili podzemsko garažo. Stroški za novo stolnico bodo znašali en milijon in pol dolarjev.
Raste število duhovnikov domačinov v Rodeziji
Škofija Gwelo v Južni Rodeziji, ki je imela pred dvemi leti samo enega domačega duhovnika, ima danes že šest duhovnikov domačinov. Zadnja dva sta prejela mašniško posvečenje te dni iz rok škofa Haene. Eden izmed njih, namreč Ksaver Marimazhira, je prvi član rodu Remba, ki je postal duhovnik. Ta je oskrbel nekatere publikacije v jeziku Shona. Njegovo radijsko dramo o svetih ugandskih mučencih je prenašala radijska postaja Rhode-sia Broadcasting Corporation na dan njihove proglasitve za svetnike.
Churchill
Prvi zdravniki katoliške univerze
Dne 14. julija je na medicinski fakulteti katoliške univerze, ki ima svoj sedež v Rimu, prejelo 39 kandidatov doktorsko diplomo. To so prvi sadovi medicinske fakultete. Z delom je začela v jeseni leta 1961, ko jo je blagoslovil papež Janez XXIII. V prvi letnik se je tedaj vpisalo 125 kandidatov. Fakulteta se je v teh letih vedno bolj izpopolnjevala. Pridružena ji je bila tudi šola za bolničarke. V bližnji prihodnosti bodo odprti razni instituti za specializacijo mladih zdravnikov. Načrti patra Gemellija, ki je katoliško univerzo v Milanu ustanovil, so se končno uresničili.
Zgradili bodo sodobno opremljeno stolnico
V Brislolu na Angleškem imajo v načrtu zgraditi najmodernejšo stolnico na svetu, ki je izrecno zamišljena tako, da bi uresničila koncilske smernice v vprašanju liturgije. Nova stolnica bo posvečena sv. apostoloma Petru in Pavlu. Tako bo imela Anglija dve najmodernejši stolnici današnjega časa. Prvo, ki je posvečena Kristusu Kralju, so že odprli nedavno v Liverpoolu. V razliko od te bo nova stolnica manjša; imela pa bo novost, da bo kr-stilnlk pred glavnim oltarjem. Tako bodo podeljevali svetli krst med sveto mašo. Svetišče bo šesterokotno z velikim stol-
Dresden je mesto, ki leži v nemški pokrajini Saška in spada pod nemško tkzv. demokratično republiko, katero upravlja komunist VValter Ulbricht po moskovskem receptu. To mesto je staro komaj 20 let, kajti stari Dresden (Slovenci smo mu včasih rekli Draždam) je v začetku leta 1945 zginil z obličja zemlje. Angleški in ameriški bombniki so ga v edinstvenem zažigailnem in rušilnem napadu zgodovine popolnoma uničili.
Po božiču leta 1944 je postalo očito, da je Hitlerjeva usoda zapečatena. Z vzhoda so se sovjetske čete vedno bolj bližale Berlinu, na zahodu pa so stale zavezniške armade pred reko Ren. Dresden, staro, častitljivo mesto, polno kulturnih spomenikov, tako da so ga upravičeno imenovali Firence Severa, je bil prenatrpan z begunci, ki so se umikali pred podivjano sovjetsko soldatesko.
še danes se ne ve ,kaj je vplivalo na Churchilla, da je ukazal zračni napad na mesto, ki ni bilo več strateško važno, ki je bilo v obsegu' sovjetskih topov in domena sovjetske armade. Nekateri menijo, da je hotel Hitlerju pokazati, da je vsak odpor nesmiseln, drugi spet, da je hotel maščevati mrtve iz mesta Conven-tryja, ki je bilo prvo angleško mesto, kjer nemški letalci niso iskali samo vojnih objektov, ampak so v glavnem tolkli po civilnem prebivalstvu. Naj mimogrede o-menimo, da je tisti napad na Conventry povzročil 370 žrtev med civilisti. Zanimivo je tudi, da si je Churchill izbral za žrtev mesto, ki naj bi po dogovoru v Jalti prišlo v sovjetsko zasedbeno cono.
V	noči 13. februarja 1945. je torej to nezaščiteno in z begunci prenapolnjeno mesto napadlo 600 angleških bombnikov, ki so odvrgli 2978 ton bomb. Ko je še mesto gorelo in je prihajala žrtvam napada pomoč z vseh strani, so prihrumeli severnoameriški bombarderji, 1350 po številu, spremljani od 900 lovcev in dokon-
> Iz popotne torbe < Raba slovenščine v carinski služili
Malo se je sicer ohladilo, a vročima nas še daje. Sicer pa to še prenesemo, ko M le ne bilo suše. Ta nam vse požge. Tako so mi pravili ljudje, ko sem nabiral snov za popotno torbo. Več znancev nisem dobil doma. Odšli so na počitnice. Včasih so hodili nia počitnice samo boigalti gospodje, zdaj pa so se razmere hvala Bogu le toliko izboljšale, da sii jih lahko vsaj skrom-no privošči tudi delovni človek. Najmlajši hodijo v počitniške kolonije, malo večji pa na taboremja ali letovanje. Starejši imajo manj časa, a za kakšen dan se le odtrgajo od doma. V našem mrzličnem času je res za vse potrebno, da si naberemo svežih sil.
Vseh znancev torej nisem dobil, nekateri pa so le bili doma. V SV. KRIŽU imajo dobro vino! Ena družina je dobila kar dve zlati kolajni. Nimajo pa odtočnih cevi in dovolj kanalizacije! čas je, da jim tržaška občina to preskrbi, kar hi bilo res koristno in zelo potrebno, ne pa tisto korito za napajanje živine, ki iga delajo. Res ne vem, kdo ga je zahteval, ko še starega ni nihče uporabljal. Danes je zelo malo živine. Tisti, ki delajo korito, boljo pač morali pripeljati tudi živino za napajanje, ali pa naj korito poderejo in naredijo bolj potrebne reči.
Za marsikoga ni časa za počitnice, na Primer za tiste, ki delajo v javni upravi. Obiskal sem pokrajinskega odbornika g. Rudolfa, ki se je potil za mizo. Ko sem ga vprašal za novice, mi je povedal nekaj, ka/r zanima MAČKOLJANE. V okviru izvajanja sporazuma, ki ga je Slovenska skupnost podpisala s strankami leve sredine, je pokrajinska uprava dala m dražbo dela za obnovitev ceste proti Mačko-Ijarn. Cestišče od dolinskega križišča do križišča v Ospu so razdelili na 'tiri dele. Dela za povečanje ovinkov na prvem delu bodo pričeli čez 15 dni. V ta namen bodo Porabili 25.735.000 lir. Ostala dva dela, prvi bo stal 75.700.000 lir, drugi pa 95.800.000 lir, prideta na vrsto prve dni septembra.
ZAPOSTAVLJANJE SLOVENCEV
V	nedeljo 30. julija sem bil na BAZOVICI. Vsedržavna zveza italijanskih partizanov (ANPI) je imela tam veliko prireditev, ki je trajala dva dni. Bila je razstava slik, peli so razni zbori, igrale so godbe, nastopili so govorniki. Lepo je, če se nekdanji borci po dolgih letih snidejo in obudijo spomine na častne junaške borbe. Ko sem govoril z domačini, so mi povedali, da vendar niso bili z vsem zadovoljni. Tole so rekli: domačini, to je Slovenci, smo zbirali denar, opravili nešteto poti, opravili vsa težaška dela, drugi pa so potem imeli glavno besedo in komandirali. Ali moramo Slovenci res vedno biti zapostavljeni in tlačaniti drugim, tudi če se ta drugi imenuje Italijanska komunistična partija?
še bolj oster je bil znanec v neki gostilni na Opčinah. Ker vem, da je bil navdušen partizanski borec, sem ga vprašal, kako to, da ni šel na Bazovico. Priveza] si je dušo s kozarcem vinca, nato Pa jc rekel približno tako: Ko se je začelo odporniško gibanje, sem bil nekje v Italiji. Slovenci in Italijani smo se res skupno tolkli proti fašizmu in nacizmu. Slovenci pa smo se borili še za nekaj drugega in zato smo se tudi vrnili v domače kraje, če bi ne bilo tako, bi ostali tam in se tam tepli. Ne smete me napačno razumeti. Jaz sem za mednarodno sodelovanje, saj k tamu teži danes ves svet. Sem pa tudi slovenski narodnjak in pravim, da sem se boril prav kot narodnjak in da mora intemaeionalizem
(Pismo ljubljanskemu »Delu«)
sloneti na enakopravnosti vseh nairodov. Danes pa se je vse nekam čudno zasukalo. Nekateri današnji voditelji italijanskih partizanov želijo, da se jim Slovenci podredimo in se zadovoljimo s kakšno drobtinico z njihove mize, seveda le, če smo pripravljeni biti aktivisti italijanske komunistične partije. Tega pa ne morem prenesti. Jaz sem se boril za druge, bolj naše ideale, saj me razumete, kajne? In ker sem ostal zvest tem idealom, nisem šel na bazoviško prireditev in ne bom šel, dolkler bodo trajale takšne razmere v vodstvu. Drugi naj delajo in mislijo kakor hočejo, saj svobodnega mišljenja nihče ne brani. Ne morem pa prenesti, da so mene napadli zato, ker sem tudi jaz svobodno povedal svoje mnenje. Želim jim vso srečo. Vem pa, da srce marsikaterega slovenskega partizana razjedajo e-nake misli in dvomi kot moje.
Kar sem slišal, sem napisal. Nič več in nič manj. Zdi se mi namreč prav, da. se tako kot pri vsaki stvari tudi v tej zadevi sliši še druga plat zvona. Torej brez zamere.
— uj-
Objavljamo pismo, ki ga je slovenski intelektualec s Tržaškega poslal 7. julija 1967 uredništvu ljubljanskega dnevnika »Delo« s prošnjo za objavo. Pismo pa ni bilo objavljeno, pač pa je urednik rubrike »Pogovor z bralci« Franc Šetinc pisca pisma odpravil s trditvijo, da njegovo pisanje izpričuje — nacionalno nestrpnost. Zato ga objavljamo mi. (Op. uir.)
Spoštovano uredništvo!
Prosim, da bi v »Delu«, med »Pismi bralcev« ali v »Pogovoru z bralci«, objavili pričujoče vrstice, ki jih pošiljam slovenski javnosti. Tičejo se dveh člankov Tovariša Šetinca glede rabe slovenščine v carinski službi SR Slovenije, kjer je bila in je žal še vedno prava pastorka, kljub vsesplošnemu negodovanju Slovencev.
V	prvem članku »Carina ali obe plati medalje« (Delo, 30. 6. t. I.) je tudi Vaš sourednik »naskočil« ta nebodigatreba problem v obliki razgovora z novim u-pravnikom ljubljanske carinarnice, ki je za njegovo rešitev (v kolikor je seveda odvisna od njega) pokazal najboljši na-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Slovenska nova maša v Avstraliji
-m
V	soboto 22. julija t. 1. je v sydneysiki katedrali Matere božje kardinal Gilroy posvetil v duhovnika Edvarda Sedevčiča. Naslednji dan je imel novo mašo v svoji rojstni fari Narrabeen (Sydney). Teden pozneje, 30. julija, pa jo je ponovil za Slovence v širšem Sydneyu in sicer v cerkvi sv. Frančiška v Paddingtonu. Pozneje, ko bo imel g. novomašnik počitnice, bo pa šel tudi med rojake v Melbourne, da tudi tam napravijo slovesnost ponovitve nove maše.
Novomašnik je bil rojen 31. marca 1941 v kraju Narrabeen. Njegovi starši, Alojzij Sedevčič in Ida, rojena Fabjan, so prišli v Avstralijo leta 1939 iz vasi Breg, župnija Banjške na Goriškem. Oče mu je umrl leta 1949. Edvard je obiskoval do četrtega razreda državno šolo v Mona Vale; naslednje lato je prestopil v katoliško šolo v Narrabeen in tu je začutil duhovniški poklic. Srednješolsko izobrazbo je prejel pri šolskih bratih v Manly. Filozofijo je študiral v Sprimgvvoodu. Sedaj pa že četrto leto prejema bogoslovno izobrazbo v nadškofijskem semenišču v Manly.
Novomašnika priporočamo v molitev, da bi bil dober duhovnik in bi mu bilo dano storiti kaj za Slovence v Avstraliji, čeprav je član sydneyske nadškofije in
bo pač deloval tam, kamor bo nastavljen.
Molimo tudi za poklice med našo mladino v zamejstvu! Novomašniku, materi, bratu in sestram ter sorodnikom naše iskrene čestitke!
Lucijan Mozetič se oglaša iz Kanade
Naš rojak Lucijan Mozetič iz Mirna pri Gorici, ki je vrsto let preživel v Avstraliji, se je sedaj nastanil v Kanadi, od koder se je te dni oglasil. Pravi, da so kanadski Slovenci obhajali 2. julija dan, ki je bil posvečen raznim obletnicam, ki jih naš narod letos obhaja. Dne 9. julija so pa Slovenci obiskali božjepotno cerkev v Cap de la Madeleine, ki je posvečena rožno-venski Materi božji. Ta božja pot je tesno povezana s prihodom prvih frančiškanskih misijonarjev v kraje današnje Kanade in sega v leto 1651. Cap de la Madeleine je francoski Lurd ali naše Brezje, zaito valja rožnovenska Mati božja, ki se v svetišču časti, za Kraljico Kanade. Lucijan Mozetič tudi pravi, da skupaj z družino, pri kateri živi, zalo rad prebira naš list in komaj čaka, da piide. Pomeni mu vez z rodno Goriško, ki jo nosi neprestano v srcu. Pozdravlja vse goriške znance, upravnico in urednike »Kat. glasa« ter brate Budin-Špacapan, v katerih tiskarni se list tiska.
Ponižna izjava odlikovanega fizika
Ob sklepu akademskega leta znane A-kademije Lincei v Rimu je predsednik republike Saragat podelil narodno nagrado profesorju Nicoli Dallaporta. Profesor Dal-laporta je ordinarij za teoretično fiziko na univerzi v Padovi in dopisni član a-kademtje Lincei. Revija La Rocca prinaša razgovor s profesorjem Dallaporta. Med drugim je profesor dejal: Ko leta potekajo, se vprašujem: Kaj sem doslej napravil? Ali nisem zapravil svoj čas? Potem sem spoznal, da nimam nobene pravice, da bi se pritoževali, ampak moram samo sprejeti, kar je hotel Gospod. Bog razpolaga z nami.
men, z besedami: »Storili bomo vse, da bo naša carinarnica poslovala tako, kot nas obvezuje slovenska ustava — v slovenskem jeziku.«
Po mojem skromnem mnenju, te naloge vsah upravnikov slovenskih carinarnic ne bo mogoče izvršiti, če ne pride do temeljite spremembe narodnostnega sestava o-sebja. Samo pri imenovani je od 86 sodelavcev, kar 31 (torej več kot 36%), ki niso Slovenci; zaposleni so kot nalašč na vodilnih mestih, kjer prihajajo v stik s strankami, a slo\’enščine ne znajo. Ali je tudi tega nevzdržnega stanja kriv Ran-kovič in njegova zbirokratizirana carinska centrala v Beogradu, eden glavnih nosilcev nadvlade še ne odpravljene privilegirane kaste, ki je zlasti nam Slovencem tolikanj hudega prizadejala?
Na vprašanje: »Ali res Slovenci nočejo v carinsko službo?«, tovariš Sablič odgovarja: »Ni res. Na vsak razpis se prijavi celo 50 ljudi in več. Težava je v tem, da je nezasedenih delovnih mest malo.«
Tako torej! — Prav klasičen primer, kako nekvalificirani ljudje, ki so se natepli v Slovenijo od vseh vetrov, v brk njeni ustavi — neznanje dnžavnega jezika, ki je v SRS slovanski —• odjedajo kvalificiranim domačinom delo in kruh; iskati si ju morajo zato na tujem, po kapitalističnem svetu, in — kar je za nas najbolj boleče in poniževalno — služit hodijo za hlapce nemškim nacistom, našim včerajšnjim ubijalcem in požigalcem naših domov. Iz sladkih sanj, v katere nas je zazibala uspavanka »socializmu, ki ne pozna gospodarskih kriz in brezposelnosti«, nas je vrgla hladna prha naše nove »socialistične stvarnosti«. Če se potožimo, da nam je bridko pri srcu, ko doživljamo dramo v novi izdaji, nismo povedali ničesar! Carinske službe in druge federalne stroke, pa se brezbrižno vrte naprej v začaranem krogu tabu-jev za Slovence, kot pes, ki lovi svoj rep in ga nikoli ne ujame.
Pa to ni vse, kar sem želel reči. Za mnogo obetajočim člankom, je pero istega avtorja že naslednjega dne (Delo, 1. 7. t. L) zapisalo, pod naslovom »Samouprava družbe odkriva probleme«, sledečo trditev: »K carinarnici na območju naše republike ni slovenskih carinikov zato, ker Slovenci ne kažejo zanimanja za to službo, ne pa zato, ker bi jim kdo zapiral vrata med carinike.«
No, če ta ni debela! Takšnega zalogaja protislovja, in še v predelu nekaj pičlih ur, ni mogoče prežvečiti, še manj prebaviti. Seminar »Socializem in narod« Visoke šole za politične vede v Ljubljani nam je bržčas skušal z njim zamašiti usta, da ne bi bilo več slišati zadevnih protestov in klicev po sankcioniranju brionskih sklepov — za popolno uveljavitev samoupravnega sistema, to je, dejanske osamosvojitve Slovencev v okviru jugoslovanske zvezne države. Hvaležni mu moramo vettdarle ostati za njegovo »ustvarjalno marksistično analizo, ki je ugotovila, da rešitve slovenskega jezikovnega problema ni pred OZN ali pred nekakšnim mednarodnim organom za zaščito slovenskega jezika, ker so škarje in platno v naših rokah in ne kaže streljati na vrabce z velikimi topovi, a tudi vsako čivkanje vrabcev še ne pomeni javnega mnenja, stališča.«
Slovenci, kaj torej še čakamo? Pokažimo že enkrat — »čeprav nismo velik narod, da znamo postaviti to stvar na pravo mesto, da ne bo več odmevala bolj kot je treba.«
Pokažimo pa tudi, da smo končno rešili skrivnostni rebus more, ki nas tlači k tlom in nam ne da dihati: Ne trepečemo pred čivkajočimi vrabčki, marveč se otepamo lajajočih hijen, ki so planile na nas kot bi že bili mrhovina, pa smo žejni življenja, a nam ga ne dajo živeti!
, Sledi podpis
ITALIJANSKA TELEVIZIJA
Spored od 6. do 12. avgusta 1967
Nedelja: Prvi program: 11.00 Sv. maša, nato TV za kmetovalce. 16.45 Športno popoldne. 21.00 V pasti. 22.45 športna nedelja. — Drugi program: 22.25 Skrivnost Oneide, tedefilm.
Ponedeljek: Prvi: 10.00 Program posvečen mestu Messina ob priliki XXVIII. ta-mošnjega velesejma. 21.00 Kim, film. — Drugi: 21.15 To poletje. 22.00 Devet Beethovnih simfonij, koncert. 22.40 Francesco Messina.
Torek: Prvi: 10.00 Messina, XXVIII. velesejem. 21.00 Srce moje - dobro moje. — Drugi: 22.15 Kdo ti je dal patent?
Sreda: Prvi: 10.00 Messina in XXVIII. velesejem. 21.00 Astronavtika. — 23.00.
23.00	Šport ob sredah.
četrtek: Prvi: 10.00 Mesto Messina. 21.00 Ne vznemirjajte se! 22.20 Lepa Italija. — Drugi: 21.15 Kanadska evrovizija: Lahka atletika. 22.15 Igre brez meja, ovrovizija.
Petek: Prvi: 10.00 Mesto Messina. 21.55 Baron »Oro Aztecc*«. — Drugi: 21.15 Rdeči trikot: Dve resnici.
Sobota: Prvi: 10.00 Mesto Messina. 22.10 Črta proti črti. — Drugi: 21.15: Zgodbe iz Lousiane, film. 22.30 Komisar Maigret na delu: Starka iz Bayeux.
★
SLOVENSKA TELEVIZIJA
Spored od 6. do 12. avgusta 1967
Nedelja: 9.30 Neznani kraji - poljudno znanstveni film. 11.30 Pustolovščina z južnega morja - serijski film za otroke. 18.25 Narodna glasba. 18.55 Perry Mason • serijski film. 20.50 Melodije Jadrana -prenos iz Splita. 22.20 Sinjska alka - posnetek prireditve.
Ponedeljek: 18.45 Nakaj o kačah - dokumentarna oddaja. 19.15 Tedenski športni pregled. 22.40 WaterpoIo Jadran (Split): Jadran (Hercegnovi).
Torek: 18.40 Polet na luno - zgodba iz serije Drejček in trije Marsovčki. 19.00 Poljudno znanstveni film. 20.00 Napačen človek - ameriški celovečerni film.
Sreda: 19.00 Po Jugoslaviji.
Četrtek: 17.10 Tiktak: Dogodivščine čisto majčkenega vrabca. 1835 Glasbena oddaja: Sarajevo. 2038 I. Torkar: Taščica -TV drama. 21.40 Dosežki v medicini: Miom - nevarna bula.
Petek: 20.38 Nevesinjska puška - jugoslovanski celovečerni film.
Sobota: 18.15 Baletne zgodbe - Pionirsko gledališče Zadar. 19,15 Zaplešite z nami -6. oddaja. 20.38 Pri treh srcih - zabavno glasbena oddaja. 21.50 Golo mesto - serijski film.
Upokojenci INPS iz Doberdoba so naprošam, da dvignejo svoje pokojnine na poštnem uradu v sledečih dneh: 7. avgusta kategorija S.O. vdove; 8. avgusta kategorija I.O. invalidi, I.R., S.R. in V.O. Comim.
Afriški škofje bodo zborovali
Škofje Vzhodne Afrike bodo imeli svojo plenarno skupščino v Keniji v mestu Nai-robiju v dneh od 4. do 11. septembra. Del se bodo udeležili škofje iz Tanzanije, Kenije, Ugande, Malawi ki Zambije. Glavna tema skupščine bo: Pastoralni izgledi v Vzhodni Afriki po drugem vatikansikem
vesoljnem cerkvenem zboru.
  milimi       mimimmi   um iiiiiiiiiiihiiiiiiiiiiiiiiiiiii milimi       immmmmmmmi  ..............................................................................................................................................................................................................................................................................................................
JOSEFINE STEGBAUER 26 Prevedel J. P.
»»
VcS la Sftcvil«
% ve z dem • • •?**
»Ti, izborna misel mi je padla zdaj v glavo! Kar poslušaj!« Melanija je bila sama navdušena od svoje "zamisli". »Organizirali bomo, to so pravi ustanovili borno "venček”. In ti boš tudi zraven. En dan v tednu moraš vendar pustiti hsto pusto učenje in priti z nami k Marti Keller. Boš videla, to bom čisto gotovo dosagla.«
In je res dosegla. Marta Heller je bila vsa navdušena od te misli. Sen ta Berg, ^ge Stevve in Lore Nagelmann so se rade pridružilo. Matere so vedele, da nihajo otroci nič nevarnega za bregom, in 80 jih pustile. Melanija je svojim prijateljicam povedala Gretičino zgodbo. Vse s° se živo zanimale in si zaželele, da bi Su mogle seznaniti s tako "skrivnostno ctaklico”.
»Kaj praviš, Melanija? Jahati, da zna?«
»Oče sam je rekel, da zna jahati kot kak kovboj!« je pritrdila Melanija.
»čudovito! Zdaj sem še bolj navdušena za naš "venček”!«
»Ampak v knjigah sem brala, da imajo taki dekliški venčki vedno kako ime,« se je domislila Lora.
»Saj mu tudi mi lahko damo kakšno ime!«
Kar koj so začele ugibati, kakšno ime naj bi si izbrale. Mislite so sem in tja, kaj pametnega pa jim ni padlo v glavo. Zato je Marta poklicala svojega brata Mirka na pomoč.
Mirko Heller je bil petnajstleten, zamišljen dečko. Oče je bil glavni urednik velikega dnevnika in je že sam napisal nakaj romanov ter veljal za priznanega pisatelja. Od očeta je Mirko podedoval pesniško žilico, že z dvanajstim letom je spesnil nekaj prav mičnih pesmi. Nekatere so bile natisnjene tudi v očetovem časopisu. To je Mirka tako povzdignilo, da je vedno bolj sanjaril o pesništvu, že je videl v duhu svoj kip v mestnem parku in spodaj mogočen naslov: Naš pesnik
Mirko Heller! Seveda je vedel, da se bo moral precej učiti, če bo hotel postati pesnik. Zato je posedal v svoji sobi za knjigami, medtem ko so drugi dečki njegove starosti letali za žogo. V šoli je bil priden in kljub pesnikovanju ni zaostajal; še več, v svoji častihlepnosti je bil vedno med prvimi. Oče je bil te fantove marljivosti vesel in mu je ob vsaki priložnosti podaril kako knjigo. Tako je imel Mirko v svoji sobi kmalu celo knjižnico. Najlepše mladinske knjige, potopisi, pravljice in druge praktične knjige za mladega fanta so se vrstile na njegovi knjižni polici.
Ker je veliko bral, je v šoli pisal vedno najboljše naloge in spise. Vse to je fanta navdušilo, da je spisal več krajših črtic, ki jih je zaenkrat ljubosumno skrival v svoji "pisateljski mapi".
Zadnji čas mu je rojila po glavi misel, da bi začel pisati kako daljšo povest, pravi roman. Dobro voljo je imel, a manjkalo mu je prave snovi. Večkrat je že začel, pa je včasih komaj lep naslov skupaj spravil, pa mu je vsega zmanjkalo. Spet drugič je napisal že nekaj strani in mislil, da bo šlo, pa mu je kar naenkrat
zmanjkalo snovi in novi roman je končal v njegovi mapi. V pravem romanu se vse preveč reči dogodi, da bi si jih mogel izmisliti. Romani njegovega očeta so imeli po 300 ali pa več strani. In vse to napisati?
Kljub temu Mirko še ni opustil misli na svoj "veliki roman”. Nekoč ga bo že spisal in potlej bo čez noč postal slaven. Samo, da mu pade kaj pripravnega v glavo.
Tega Mirka je sedaj šla iskat sestra Marta Heller.
Mirko je smatral te "mlade goske" z njihovim venčkom za malce prismojene. Vendar se je "ponižal” in poslušal njihove skrbi. Med Malanijinim pripovedovanjem pa je prisluhnil in vedno bolj vneto poslušal. Presneto! Za mlado deklico naj bi skrbeli, ki je spomin izgubila. To bo še zanimivo! In kakor blisk se mu je zasvetilo v glavi: »Moj roman, moj veliki roman!« Vsekakor se bo moral sedaj malo pobrigati za "mlade goske”. Vendar je sklenil, da se bo le bolj vzvišeno držal. Čisto mednje se ne more mešati on, čigar pesmi so bile že natiskane. In o
"svojem romanu” jim tudi ne bo nič pravil. Nazadnje bi ga še nagnale, češ da jim bo vse izdal.
»Tak venček mora imeti svoj namen,« se je nazadnje oglasil. »In po tem namenu mora dobiti ime!«
»Pri venčku bi se rade zabavale!«
»To vendar ni noben pravi namen!«
»Kakšen namen naj pa potlej ima?«
»Da tega ne veste!«
Mirko se je kazal skoro užaljen zaradi tolike nevednosti.
»Tak krožek ima lahko znanstven namen ali socialen, pa tudi gospodarski ali finančen ali etičen in podobno,« je učil Mirko.
Marta je bila vsa ponosna na brata. Druge so tudi morale slišati tiste učena in tuje besede, ki jih je Mirko pravil, kot da bi jih iz rokava stresal.
»Za kakšen tak namen se tudi me lahko odločimo,« je predlagala.
»Pa si ga izmislite in me potlej spet pokličite!« Mirko je hotel kar oditi.
»Počakaj, Mirko! Ti nam lahko pomagaš!« ga je zaprosila sestra.
(se nadaljuje)
Smrt vzglednega slovenskega moža
□ RIŠKE
NOVICE
Slovenski pregovor »Kakršna tvoja nedelja, taka tvoja smrt«, je dobil zadnjo nedeljo znova svoje potrjenje. Kot vedno vsako nedeljo in vsak praznik, smo tudi 30. julija videli pri slovenski maši na Travniku Silvestra Koršiča, vernega moža in navdušenega Slovenca, očeta g. Ci-
Msgr. Cocolin bo posvečen 3. septembra
V	nedeljo 3. septembra bo prejel v častitljivi oglejski baziliki v popoldanskih urah škofovsko posvečenje msgr. Peter Cocolin, novoimenovani nadškof goriški. Polnost duhovniške službe mu bo podelil kardinal Giovamni Urbani, beneški patriarh, škafa soposvečevalca pa bosta videmski nadškof msgr. Zaffonato in tržaški nadškof msgr. Santin.
Bilo srečno!
Preteklo soboto, 29. julija, sta si za vse življenje podala roke v zakramentalni zvezi sv. zakona Anica Vetrih, hči ugledne in narodno zavedne slovenske družine iz Gorice ter dr. Karlo Brešan, vnet slovenski intelektualec iz Podgore. Poročni o-bred je izvršil stolni vikar dr. Kazimir Humar v goriški stolnici. Nevesta je bila ves čas vzgledna članica goriške slovenske Marijine družbe ter vneto sodelovala pri mešanem pevskem zboru »Lojze Bratuž«, ženin pa se je enako vso svojo mladost živahno udejstvoval v pevskem cerkvenem zboru v Podgori in pomagal pri prosvetnem delu v okviru župnije. Ni čuda, da je bila cerkev polna njunih prijateljev in znancev, ki so hoteli s svojo navzočnostjo izraziti željo, da bi Bog blagoslovil mladi par in ga sprejel pod svoje okrilje, na koru pa so med poročno mašo prepevali člani in članice kar štirih pevskih družin: »Lojze Bratuž«, zbor Marijine družbe, podgorski pevski cerkveni zbor in moški zbor »Mirko Filej«.
Novoporočanoama želimo tudi mi božje varstvo na novi življenjski poti z željo, da bi bila njuna zveza temelj novi zavedni slovenski družini v Gorici!
Sestanek v Jazbinah
Na pobudo števerjanske Kmečko delavske zveze se je vršil v soboto zvečer 29. julija sestanek v Jazbinah, katerega se je udeležilo prav lepo število domačinov. Namen sestanka je bilo poročilo župana Klanjščeka in odbornikov o prizadevanju občinske uprave za dosego raznih koristi, ki se tičejo Jazbin in tamkajšnjih prebivalcev. Kot gosta sta bila prisotna tudi dr. Sfiligoj in prof. Bratina iz Gorice, kjer sta v občinskem odboru odnosno svetu. Poročala sta o zadevah, ki se tičejo obeh občin.
župan g. Klanjšček je z dokumenti v rokah dokazal, da je občinska uprava pravočasno zainteresirala pristojno pokrajinsko in deželno oblast glede raznih vprašanj, zlasti kar zadeva asfaltiranje ceste od Bukovja skozi Valerišče do Jazbin in naprej.
Tako je župan zavrnil lažnivo trditev, ki jo je pred časom v Jazbinah iznesel neki član italijanske socialistične partije iz Gorice, češ da se štovorjanska občinska uprava za to ni pravočasno zanimala. Vsi prisotni domačina so bili tega dokaza veseli in so izrecno izrazili priznanje županu in njegovim sodelavcem ter svetovalcem za zanimanje, ki ga kažejo do Jazbin in za dosežene uspehe, zlasti za dosego denarnega nakazila, s katerim se bo cesta asfaltirala.
Ob tej priliki so domačini iznesli razne druge želje, ki jih je župan vzel na znanje in obljubil po možnostih pametne uvidevnosti tudi rešiti.
Na sestanku so imeli besedo tudi odbornika gg. Hadrijan Koršič in Ciril Ter-pin, razni svetovalci in skoro vsa domačini, pa tudi dr. Sfiligoj in prof. Bratina.
Posebno zanimivo in hvalevredno je dejstvo, da so se domačini živo zanimali za vsa vprašanja slovenske jezikovne manjšine v Italiji. Podrobno je v tem pogledu poročal dr. Sfiligoj, ki je prikazal nenehno prizadevanje vodstva Slovenske demokratske zveze iz Gorice, da bi Slovenci v Italiji vendar enkrat dosegli pravico uporabe slovanskega jezika v vseh javnih uradih. »To pravico smo pod Avstrijo že imeli in nam mora hiti vrnjena, da bodo naši izobraženci dobili zaposlitev v javnih uradih,« je dejal dr. Sfiligoj.
Sestanek se je končal z izrazom ponovnega zaupanja v občinsko upravo in s poudarkom pravice Slovencev v Italiji do popolnega uživanja vseh državljanskih pravic, vštevši jezikovnih.
f Lojze Vuga
Tudi Lojzeta Vuga ni več. Poslovil se je od nas, ta dobri Slovenec, prijetni družabnik, pridni krojač, verni mož. Saj
bi morda ostal večini goriških Slovencev nepoznan in skrit kakor vijolica v grmu, če ga Gospodar življenja ne bi bil svoj čas pripeljal v goriško semenišče, kjer je po prvi svetovni vojni postal vratar in istočasno vršil svoj krojaški poklic.
Rojen je bil leta 1900 v Solkanu, kjer se je tudi mojstrsko naučil sukati šivanko in nit. To mu je potem prišlo nad vse prav, ko je v semenišču postal specialist za duhovniške in bogoslovske talarje. Skoro ni bilo našega duhovnika, ki mu ne bi bil rajni Lojze vzel mere in mu urezal talar. Ker je znal to delati vedno z veliko stopnjo zavzetosti in sončne družabnosti, je postal izredno priljubljen v širokih duhovskih krogih obeh narodnostnih skupin v goriški nadškofiji. Tudi kasneje, ko si je ustvaril lasten dom in se preselil na Corso Itaiia, je bilo njegovo stanovanje vedno obiskano od duhovnikov', ki so si poleg dobro izdelanega talarja želeli tudi njegove besede, ki je bila zmeraj fina, duhovita in resna obenem. Ti gospodje ga bodo zato še posebej ohranili v prijetnem spominu in se ga gotovo radi spominjali pri oltarju in v svojih molitvah.
Z rajnim Lojzetom Vugom pa odhaja tudi prepričan Slovenec, ki je dal v semenišču skozi tisto najhujšo dobo, ko se je fašistična miselnost hotela polastiti tudi tega zavoda, ki bi moral biti samo v službi Cerkve, ne pa raznarodovalne politike. Tedaj je Lojze Vuga marsikaj videl, slišal, doživel. Znal je molčati, pa tudi pomagati, ko je šlo za slovensko stvar.
Preteklo soboto je našel svoj zadnji dom na goriškem pokopališču. Dr. Kazimir Humar mu je blagoslovil grob, v katerem bo sedaj počival in opravil pogrebne molitve zanj. Bog mu bodi večno plačilo za zvestobo, s katero mu je služil, užaloščeni ženi pa izrekamo iskreno sožalje.
rila Koršiča, ki je eden stebrov našega društvenega življenja v Gorici ter vesten upravnik tukajšnjega Katoliškega dama.
Silvester Koršič je tudi to pot prejel pri službi božji sv. obhajilo, ne da bi slutil, da bo njegova popotnica, popoldne znova prišel v isto cerkev k blagoslovu, zvečer pa nenadoma začutil slabost okrog srca. Ni bilo več pomoči. Ure njegovega zemskega potovanja so se stekle. Ob 11. uri zvečer je izdihnil svojo dušo, ko je še prejel zakrament sv. maziljenja. Pri Bogu bo odslej užival večno nedeljo, na katero se je tako vzorno pripravljal vse življenje.
Rodil se je 1. julija 1884. v Solkanu; pred kratkim je torej spolnil 83 let. Leta 1910 si je ustanovil ob strani drage mu Josipine iz Ozeljana svojo lastno družino. Kot marljiv mizar si je zgradil na solkanskem polju hišico, kjer ga je tudi našel njegov zadnji večer. S svojo ženo je skrbno gledal, da je družina ostala zvesta Bogu in narodu. V tem duhu je vzgojil najprej svojega sina Cirila, nato pa pomagal ta duh prenesti tudi na rod svojih vnukinj.
Njegova smrt je imela med goriškimi Slovenci globok odjek. Kako je bil priljubljen in poznan, je pokazal njegov pogreb v torek 1. avgusta. Cerkev sv. Ignacija je bila polna kot ob nedeljah, ko je slovenski dušni pastir pri Sv. Ignaciju g.
PRAZNOVANJE SVETOGORSKE KRALJICE 3-4-5-6. AVGUSTA OB PRILIKI TRADICIONALNE MARIJE SNEŽNE V DOBERDOBU
V ČETRTEK ob 21. uri sprejem milostne podobe (kopija iz goriške stolnice): na Poljanah in v Doberdobu. Govornik - visokošolec: mladini.
V PETEK ob 9. zjutraj maša, ob 21. go\’ori odvetnik: Vera in znanost. Sledijo pete litanije Matere bolje.
V SOBOTO ob 9. zjutraj maša; ob 21. govori delavec. Rožni venec, litanije, blagoslov.
V NEDELJO dopoldne sv. maše. Ob 21. procesija z milostno podobo in z lučmi ter s petimi titanijami po vsej vasi. - Pred cerkvijo spregovori P. Martin Perc s Sv. gore, nato g. Virgulin. Petje zborov, izpoved vere, molitve.
Po končani verski slovesnosti na dvorišču za cerkvijo izžrebanje dobitkov loterije za župnijski oratorij. Poleg 20 bogatih dobitkoi> še 10 tolažilnih za prisotne.
Poje poleg domačega zbora še zbor »Fantje izpod Grmade«.
Listki loterije bodo v prodaji v nedeljo samo v Doberdobu in sicer do 21. ure. - Dobitki bodo javljeni v torkovi številki lista »Piccolo« iti v »Katoliškem glasu«. - V teku 15 dni je treba dvigniti dobitke.
Vabljeni vsi bližnji in daljni Marijini častilci! - Letos je 250-letnica kronanja Marije Svetogorske!
Kot vsako leto bo tudi letos peljal avtobus iz Gorice ob 19. uri skozi vasi Podgora - Štandrež - Sovodnje - Rupa v Doberdob in nazaj.
Akcija goriške Krščanske demokracije za napredek naše pokrajine
Na pobudo goriške Krščanske demokracije se je sestal pretekli teden deželni odbornik za javna dela dr. Luigi Masutto s skupino vodilnih članov KD z dr. Cia-nom na čelu.
Pogovor je tekel zlasti o tem, kako izboljšati ceste v goriški pokrajini. Cesti Gradež - BeJvedare - Cervi gnano - Palmar nova bi bilo treba zaradi turističnega navala dodati vzporedno cesto; letališče v Ronkih naj bi dobilo povezavo z avtocesto pri Redipugli, kakor tudi s oesto Tržič-Gradež; prav tako naj bi Gradiška dobila preko Soče izhod na pravkar a-sfaltirano pokrajinsko cesto Gorica-Sovod-nje-Fogliano. Stalno je tudi treba poudarjati pomen odseka Villesc-jugoslovanska meja za razvoj Gorice in njeno bodočnost. Ta odsek naj se zgradi čim prej.
Na sestanku je tudi bilo razgovora o potrebi obnove zgodovinskega središča v Gradežu tor o nameravani gradnji deželne palače v Gorici. Ta stavba naj bi služila uradom, ki so deželi potrebni za njeno delovanje v goriški pokrajini ter naj bi imela tudi prostorno dvorano (avditorij). Goriška občina je za nameravano gradnjo že dala na razpolago teren v ulici Roma.
OBVESTILA
Na znanstvenem liceju s slovenskim učnim jezikom v Trstu, ki ima poleg razredov z znanstvenim učnim načrtom tudi razrede klasične gimnazije in liceja, je vpisovanje za šolsko leto 1967-1968 vsak dan od 10. do 12. ure v tajništvu zavoda, Strada di Guardiella št. 13/1. Vpisovanje se zaključi dne 25. septembra 1967.
Škofijsko romanje ministrantov iz apostolske administracije za Slovansko Primorje bo dne 17. avgusta k Devici Mariji v Oberšljanu pri Komnu. Strežniki sc bodo zbrali pri cerkvi ob 9.30. Ob desetih bo sveta maša.
G. Jože Trošt je izdal novo mašo za mešani zbor. Izvod: 250 S Din.
DAROVI:
Za zavod sv. Družine: družina Vidmar namesto cvetja na grob pok. Silvestra Koršiča 2.500; namesto cvetja na grob g. Karlu Srebrniču 10.000; N. N. 3.000; gospa Dilena 5.000; ob 30. dnevu smrti pok. Karla Srebrniča soproga Marija 3.000.
Bog plačaj dobrotnikom, rajnim pa podeli večni mir.
Stanko Jericijo opravil zanj pogrebno sv. ‘mašo. Pri njej je bil navzoč tudi župnik De Martini iz župnije Marije Kraljice na solkanski cerkvi, kamor je rajni kot vernik spadal. G. katehet Marijan Komjanc je bil pri sv. maši lektor bogoslužnih spevov, pogreb sam pa je vodil ravnatelj Alojzijevišča g. Eržen Janez ob asistenci gg. Jericija in Juraka.
Še v življenju je pokojni Silvester izrazil željo, da bi rad počival na božji njivi ali v Štandrežu ali v Pevmi, kjer je vse okolje še tako slovensko. Zato je našel svoj grob na štamdrežkem pokopališču, kjer bo sedaj njegovo telo čaikalo vstajenja. Naj se odpočije v zemlji svojih očetov, njegov duh pa naj se raduje v Bogu, sjegovem Zveličarju, preostale pa naj Bog krepi v težki izgubi, saj se očetovo življenje ni uničilo, temveč le spremenilo na boljše.
ZA KMETOVALCE
Ko bo deželni svet sprejel tako potreben zakon, se bodo odprle našim kmetom nov« možnosti, da uvedejo na svoje kmetije visoko donosne rastline in se lotijo sodobnega kmetovanja. Bližina tržaškega trga je odlična prednost, ki je drugi kraji nimajo. Nič čudnega, če tujci hočejo kupiti zemljo in se lotiti donosnega dela. Kdor pa ve, da je zemlja več vredna kot vsak denar, jo bo sam uredil in si u-stvaril lepe dohodke z novimi nasadi in sodobnim obdelovanjem. Ce bo deželni svet odobril ta zakonski osnutek v tej ali celo izboljšani obliki, se bodo našemu kmetu odprle stvarne možnosti koreni-izboljšanja.
inž. Janko Košir
Deželna uprava za razvoj žlahtnih rastlin
Deželna uprava pripravlja v dopolnilo zelenega načrta nov zakon za razvoj donosnejših žlahtnih rastlin in bo v ta namen delila denarne prispevke za vinogradništvo, sadjarstvo, zelenjadarstvo in cvetličarstvo.
Osnutek tega zakona predvideva do 50% prispevka za nasad novih, čistih in sodobnih vinogradov. Prednost imajo gričevnata vinska področja kot so n. pr. goriška Brda, Kras in podobno. Novi nasadi morajo biti iz sadik žlahtnih vrst in urejeni tako, da je mogoča sodobna obdelava s stroji. Enak prispevek je namenjen za ustanovitev trsnic in njihove opreme.
Do 50% prispevka je namenjeno za nasad novih sodobnih sadovnjakov ali obnovo starih, posebno tam, kjer so ugodne razmere za prodajo pridelka. Enake u-godnosti veljajo za ustanovitev drevesnic za izbrano žlahtno sadje. Za tržaško okolico se v tem oziru obetajo izredne prilike. S tem prispevkom bi lahko sodobno uredili nasade nizkega in špalimega sadja kot so plemenite vrste hrušk, marelic, namiznega grozdja in podobno, kar se da na tržaškem prav dobro vnovčiti.
Do 50% prispevka je predvideno za zelenjadarstvo in cvetličarstvo in sicer za naprave, ki so potrebne za siljenje in varstvo rastlin,, za priprave za razkuževanje zemlje, za male obdelovalne in pogonske stroje, priprave za zatiranje rastlinskih bolezni in škodljivcev, globoko obdelavo in ureditev zemljišč, oporne zidove in namakalne naprave. Enaki prispevki bodo lahko odobreni za nakup čebulic, gomoljev zelenjavnih in cvetličnih sadik ter semen. — Ti ukrepi bodo izredno koristni za vse, ki se hočejo posvetiti tem donosnim panogam.
Do 70% prispevka lahko prejmejo kmetijske zadruge in konzorciji za postavitev obratov in opreme ter celo za nakup zemljišč za izgradnjo takih obratov, ki so potrebni za zbiranje, hrambo, obdelavo, predelavo in prodajo pridelkov vseh vrst, ki jih omenja zakon. Te podpore niso namenjene samo za nove, pač' pa tudi za razširitev in izpopolnitev obstoječih obratov.
Prednost pri teh prispevkih imajo gričevnati in hriboviti predeli.
V	te namene bo deželna uprava v letih 1967-1971 dala vsako leto znesek 300 milijonov lir.
7|š	RADIO
T n STA
Spored od 6. do 12. avgusta 1967
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15,
17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15. Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Nedelja: 9.00 prenos sv. maše iz župne cerkve v Rojanu. — 11.15 Oddaja za najmlajše: »Pravljica o razvodju«. Napisala Tončka Curk. — 12.00 Nabožna glasba. —
12.15 Vera in naš čas. — 1430 Sedam dni v svetu. — 15.15 Iz izraelske folklore. —
16.00 »Gospodiče. Igra v treh dejanjih. Ponedeljek: 12.10 Počitniška srečanja.
—	13.30 Priljubljene melodije. — 17.50 Starokrščanske bazilike v Italiji: Sv. Marija Snežna v Rimu«.
Torek: 11.50 Motivi preteklih dni. —
12.00 Iz slovenske folklore: V starih časih: Lelja Rehar: »Pod uokence bon pršo jen na škurice potrkou«. — 13.30 Glasba po željah. — 1730 Ne vse, toda o vsem. •—
18.00 Zborovske skladbe Antona Foersterja. Sreda: 12.10 Žena in dom. — 13.30 Glasba iz filmov in revij. — 17.50 Razvojne stopnje sodobne medicine: (6) »Freud in nova pota psihiatrije«. — 20.35 Simfonični koncert.
četrtek: 12.10 Znanost in tehnika. —
13.30 Glasba po željah. — 17.50 Odvetnik za vsakogar, pravna posvetovalnica. —
18.00 Zbori naše dežele: Zbor »Costanza £ Concordia« iz Rude.
Petek: 12.10 Med tržnimi stojnicami. — 1330 Glasbeno potovanje okoli sveta. •— 17.50 Kam v nedeljo? — 19.00 Zbor »Lojze Bratuž« iz Gorice. — 21.00 Koncert operni glasbe. Orkester in zbor zagrebške opere.
Sobota: 12.10 Alpska jezera: »Bohinjsko jezero«. — 15.00 Glasbena oddaja za mladino. — 16.00 Oddaja za avtomobiliste. —
16.30 Pravljice slovenskih avtorjev: »Deček Jarbol«. — 1730 Alojzu Gradniku v spomin ob tridesetdnevnici smrti. — 17.50 Ne vse, toda o vsem. — 19.00 Počitniška srečanja. — 19.30 Nastopi zabavnih ansamblov na Radiu Trst. — 2035 Teden v Italiji. — 20.50 Vokalni ansambel »Dalmacija«.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L. 70, osmrtnice L. 100, več 8% davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
Ob bridki izgubi našega dragega očeta
Cirila Silvestra Koršiča
se iz srca zahvaljujemo vsem, ki so z nami sočustvovali. Posebno zahvalo smo dolžni čč. gg. duhovnikom, ki so ga spremili pri pogrebu, č. g. Jericiju, ki je zanj maševal, domačemu župniku g. Fulviu De Martini za razumevanje in navzočnost pri pogrebu, g. župniku Persigu, ki je dal na razpolago cerkev sv. Ignacija za pogrebno mašo, odboru Katoliškega doma, nekaterim članom SKAD-a in raznim družinam za vence in cvetje, pevskemu zboru »Lojze Bratuž«, vsdm, ki so ga prišli kropit na dom, ki so se udeležili pogrebne maše in ga spremili na pokopališče.
Gorica, Nova Gorica, 2. avgusta 1967
žalujoča žena Josipina, sin Ciril z družino, sestra Marjeta in ostali sorodniki
Kmcika Ivanka
GORICA - ul. Morelli 14 - tel. 2206
vam nudi ugodne pogoje za trgovske posle in bančne usluge (tekoči računi, vezane in proste hranilne vloge, posojila, vnovčenje in diskontiranje trgovskih menic, posli z inozemstvom, nakup tuje valute, plačevanje davkov in tako dalje)