Janko Čar
Pedagoška akademija Maribor
STANJE SLOVENŠČINE V JAVNI RABI IN SKLEPI
LJUTOMERSKEGA ZBOROVANJA*
Od pomembnega zborovanja in občnega zbora v Mariboru in Ljutomeru je minilo dobro leto. To je sicer kratko obdobje, vendar dovolj dolgo, da lahko temeljiteje ocenimo pomen mariborskega zbora in pogledamo, kako je s »setvijo in plevelom na naši njivi«. Pri tem se takoj zastavita dve vprašanji: kaj smo napravili slavisti in kako se je našim vabilom in klicem odzvala širša javnost. Sklepi, ki smo jih sprejeli v Ljutomeru, so našemu društvu naložili težje in odgovornejše naloge, kot smo si morda mislili. 2e uvodna izjava: »Slavistično društvo prelamlja s tradicionalnim zapiranjem v zgolj strokovne okvire in usmerja svoje delovanje v širšo družbeno problematiko« — napoveduje nekaj novih obveznosti. Sprašujem se: Ali smo stopili iz te zaprtosti? Bojim se, da odgovor na to vprašanje, kakor se bo izoblikoval na koncu v razpravi, ne bo tak, kot smo pričakovali. Tudi za izpolnitev 4. točke sklepov je zadolženo društvo, zlasti zadeva to podružnice. Poročila, ki smo jih poslušali na plenumu SD oktobra meseca, so bila v tem pogledu hudo skopa; delno bi lahko izvzeli le mariborsko podružnico. 6. sklep, ki se nanaša na učbenike, priročnike in strokovna pomagala, je — zlasti kar se tiče strokovnih pomagal in priročnikov — še vedno dokaj odprto vprašanje. Kakšen pomen ima tovrstna literatura, mislim, ni treba posebej govoriti. 7. in 8. člen se vezeta s področjem šolstva in prosvetno-pedagoške službe.
Plenum je pokazal, da smo tudi stanovsko problematiko spremljali premalo zavzeto. Tako smo v zadnjem hipu zbrali dokumentacijo o zaposlenosti slavistov na šolah. Takih ukrepanj nam manjka, ukrepanj, ko glavni odbor ne bo čakal na spodbude od spodaj, ampak bo takoj nastopil. Mislim, da ima za to vso pristojnost. Za kriterij, kako so posamezne podružnice uresničevale lanskoletne
• Tema pričujočega poročila je dokaj zahteva, kajti pojem »javno življenje, javna raba« zajema zelo široko področje. Zato bodo povzetki, ki se nanašajo na posamezne veje, nujno potrebni dopolnil.
48
sklepe, je bil poučen letošnji plenum SD. Poročila (natisnjena so v Jeziku in slovstvu) kažejo, da so se društva z ljutomerskimi sklepi vse premalo ukvarjala. Zato je prišlo na glavni odbor malo sugestij. Nekatere izvirne spodbude, ki so izšle iz posameznih podružnic, so ostale osamljene. Enotnega delovnega programa, ozko povezanega z ljutomerskimi sklepi, je bilo malo, čeprav se ne da mimo prizadevanj posameznikov, ki so se večkrat resnično zavzeli, da je društvo rešilo to ali ono pomembno vprašanje.
In kako je s slovenščino v javni rabi?
Znano je, da smo zadnja leta o tem vprašanju veliko razpravljali. Spomnimo se samo, koliko pisem se je zvrstilo v rubriki »pisma bralcem« (Delo). Vse smo srečali: nasvete, opozorila, obsodbe, zgražanja. Plaz tovrstnih dopisov se je kmalu po lanskoletnem zborovanju unesel; s tem pa seveda ni rečeno, da je že vse, kar se tiče rabe slovenskega jezika v javnem življenju, urejeno. Tovarna Aero vam bo še vedno postregla s civeno-CTnim liakom za pisalni stroj. Ponuja nam tudi nesavijajuči karbonski papir in indigo v škatlah s 100 aiaka. Zelo trdovratna je MTT: še vedno ima na metrskem blagu navodila samo v srbohrvaščini. Industrija trikotaže, ki smo jo še pred leti kritizirali, ima, kolikor sem mogel ugotoviti, povsod slovensko besedilo. Zanimiv je primer tovarne Sampionke iz Renč. Letos poleti me je neki trgovec opozoril na njen novi izdelek — detergent »predpral«. Zbodlo me je, ker je imel samo srbo-hrvatsko navodilo. Že sem hotel poslati tovarni svojevrsten pozdrav, pa sem si nalašč premislil. Ni mi znano, ali se je kdo v javnosti ob to obregnil, zanimivo pa je, da ima novi »predpral« navodilo tudi v slovenščini. Takih in podobnih primerov je še dosti. Lani sem se vprašal, kako je z izvajanjem drugega odstavka 74. člena republiške ustave, in zahteval od pristojnih forumov pojasnilo. Odgovora ni bilo. Da je izdelek, ki ga pošlje na tržišče slovenska tovarna, opremljen s slovenskim besedilom, bi moralo postati za vse neprekršljivo pravilo. Vendar je treba priznati, da je večina naših podjetij le prisluhnila opozorilom.
Tisk. Po mariborskem zborovanju je bilo skoraj povsod čutiti izboljšanje. V zadnjem času pa se je jezik naših časnikov spet opazno poslabšal. Kar neprijetno je, če v uglednem časniku in pri nič manj znanem novinarju lahko spet pobiraš cvetke, kot so napram ipd. Dopisi zunanjih sodelavcev včasih šepajo. Tudi jezik v revijah ni tak, kot bi moral biti. Pred nekaj dnevi me je kolegica -opozorila, da je v krajšem sestavku, ki je objavljen v znani literarni reviji, petkrat srečala »Uršo Plut«. In vendar sem bil tudi na tem področju prijetno presenečen. Že lani sem govoril o glasilih, ki jih izdajajo razne tovarne, kombinati in občine. Takih listov izhaja pri nas nekaj nad sto(!). Pregledal sem slabo petino in se prepričal, da so naša opozorila našla tudi voljne ljudi. Res je, da slovenščina v teh glasilih še ni taka, kot si jo želimo; v nekaterih listih je jezik celo slab, in bi bila nujno potrebna lektorska roka. Zanimivo je npr., da je glasilo mariborske Metalne Naša tovarna uvedlo marca 1967 zelo dober jezikovni kotiček, vodi ga strokovnjak (Antibarbarus). Slavist se v tem kotičku mnogo ukvarja z napakami, ki jih je našel v glasilu (pravopisne, slovnične, slogovne). Občasen, a dober jezikovni kotiček ima tudi glasilo Metalka. Žal je sicer v listu precej napak (odnesena, zavisi, dočim, gotov izdelek ...). Podobno rubriko ima še Informativni fužinar (Ravne na Koroškem). Teme; slovarček tujk, pisanje števil, navodilo za vodenje sestanka (upoštet je tudi jezik). To je sicer samo nekaj belih vran, človek pa se vseeno vpraša: kaj pa naši osrednji časniki? V
49
mnogih tovarniških listih najdemo tudi literarne kotičke; nekaj jih je prav dobrih (Skozi TAM, Bilten MTT — predstavljenih osem literatov, Naša tovarna, Ruški delavec. Odmev — B. Kidrič, Koroški fužinar). Tudi to lahko pre- i cej pove.
V zvezi z RTV se bom dotaknil le nekaterih vprašanj. O slovenskem tele- j vizijskem dnevniku že dolgo razpravljamo. Kako dolgo bomo še? Še bolj pereče je vprašanje otroških oddaj. Ko me otrok vpraša: »Zakaj pa ne govorijo slovensko?«, mi je čudno pri srcu. Ali res ne moremo dati otroku oddaj v materinem jeziku? In oddaja za šolarje. Tudi o tem bi bilo treba govoriti. Prenašamo ; ure in ure povprečnega, včasih celo podpovprečnega programa, uvajamo drugi j program, nimamo pa denarja, da bi predvajali slovenske otroške oddaje. »
Človeka tudi zbode, če se zgodi kaj takega, kot se je zgodilo ob sloves- ; nosti, ko so odprli koprsko železnico: za zagrebško in beograjsko televizijo so j oddajo komentirali v srbohrvaščini. Kdo bi pri nas pomislil, da bi slovenska 1 televizija kako podobno srbohrvatsko ali celo makedonsko oddajo komentirala i v slovenščini! Kar se tiče 5. točke ljutomerskih sklepov, sicer ne smemo reči, da ] se RTV ni potrudila. Želeli pa bi stalno jezikovno svetovalnico. Oddajo o slogu, j ki je bila pred kratkim na sporedu, je hudo preganjal čas, kar ji je bilo v škodo. ] Nekateri redaktorji sedaj bolj skrbe za lep jezik. Tudi intervjuji so, menim, boljši. Zelo pa moti, če kdo »ljubljanči«, misleč, da je sobesedniku ali gledalcu bolj domač. To naj bi upoštevali zlasti kulturniki. j
Slovenščina v dopisih, poročilih, samoupravnih aktih se polagoma zbolj- \ šuje. Vendar so prav tu največje težave; starejše nekvalificirane kadre, ki sede ? po pisarnah, smo toliko let pustili pri miru, zdaj pa zahtevamo, naj Janezi po- j kažejo, česar se Janezki... i
Kot predstavnik lektorske službe v Mariboru sem opazil, da ljudem ni i vseeno, kako pišejo, volje, da bi si znanje dopolnili, pa ni veliko. Zato ta služba \ kljub prizadevanju ni mogla prav zaživeti. §e vedno se čutimo premalo odgo- j vorne. To, kar je drugod jasno samo po sebi, namreč, da je vsak, kdor govori ' ali piše za javnost, za svoje javno delovanje tudi odgovoren (ne samo za vse- j bino, tudi za jezik) — ta zahteva si pri nas še ni priborila prave veljave. Dokler j ne bomo spremenili odnosa do kulture ustnega in pismenega izražanja (vključno i z zahtevnostjo v šoli), tako dolgo si ne obetajmo kaj prida sadov. Ni čudno, če j se je nekaterim slavistom že uprlo to nenehno dokazovanje, da je dve in dve j štiri, ko pa jim v brk ponavljajo: tri! ^
Lansko zborovanje je močno odjeknilo tudi pri naših najvišjih forumih. ; Tako se je pri Ck ZKS ustanovila posebna komisija in ta je razposlala anketo j o rabi slovenščine v javnem življenju in v šoli. Komisija, ki so jo v tem sklopu j osnovali v Mariboru, je pripravila obilo gradiva in pod predsedstvom tov. prof. ^ Francke Varlove tudi obširnejše poročilo. Vendar vse od 15. marca 1967, ko je ¦ bilo poročilo odposlano, ne vemo, kaj je celotno gradivo pokazalo in kaj je \ osrednja komisija ukrenila. j
Zboljšanje je čutiti tudi v javnih službah, npr. carini. V Mariboru so ] cariniki imeli poseben tečaj slovenščine. i
Problematika, o kateri sem razpravljal, dobiva novo razsežnost, če vemo, i da so v zvezni skupščini uvedli simultano prevajanje v jezike jugoslovanskih j narodov. V zadnjem času pa zvezni zbor in zbor narodov razpravljata, kje bi, še zagotovili enakopravno uporabo jezikov narodov Jugoslavije. V poštev pri-j
50 i
dejo: predsedstvo republike, ZIS, državni in zvezni sekretariat, skupnosti združenj in asociacij na ravni federacije, kot so železnice, ZTT, zavarovalna skupnost, socialno zavarovanje idr. Upajmo, da se ne bo zataknilo že pri razpravi.
Ob koncu tega premišljanja se bo marsikomu vsililo vprašanje: kako dolgo bomo še zdravili? Ali že ni čas, da začnemo preprečevati? Za to pa sta poklicani predvsem osnovna in srednja šola. Tu je treba iskati ključ za rešitev teh vprašanj. O njih bomo morali slavisti še temeljito razpravljati. — Pa ne samo mi.