btHCVNC ŽIVLJENJE
*^T\IK
XXXVII 19 7 0
LA VIDA ESPIRITUAL

El problcina dcl hambrc
■ ■	'	,	:>» S
iHambre en el mundo! No descul)ro ningün misterio. Es • cosa sabida de; todos, aunque, como a veces ocurre, por sa- ■ bida, la tengamos olvidada.	’	j.
jHambre en el mundo! Increible, pero real. Hambre ma- ■ terial y espiritual, de pan y de cultura, hambre de “comer” y ; de “saber”, de querer, de amor, y basta de vivir.
[Hambre en el mundo! Tal vez sea el problema mas ■ urgente de nuestros dias, creo que si. Pero sin duda que : es el mas grave peeado colectivp de nuestra sociedad inter- • nacional.
[Hambre en el mundo! No voy a entrar en detalles. Que	■
hablen las estadisticas. Abi estän informaciones de nuestros	•
periödicos y revistas, ahi las fotografias de sus correspon-	:
sales gräficos, ahi quedan las imägenes, frecuentemente	•
macabras, de la pantalla grande o chica. ^Para que mäs?
[Hambre en el mundo! Es problema de justicia inter-	:
nacional, de caridad cristiana y aun de simple “humanidad”	j
elemental y primaria.
iY... que podemos bacer? Primero, tomar conciencia : clara de la situaciön actual, medir y ponderar serenamente ■ ante Dios y ante los hombres nuestra posible corresponsa- : bilidad y... ?luego?	_	^
Cierto que ninguno de nosotros puede ofrecer una so-	•
luciön cabal y completa. Nadie nos la pido. Cierto que no	:
es fäcil, tal vez ni posible, determinar exactamente el cuänto	■
y el modo de nuestra aportaciön en čada caso. Pero cierto	:
tambien que no aportamos lo suficiente y que en todo po-	!
demos bacer bastante mäs.
No voy a entrar en porcentajes particulares y concretos,	ö
pero permitidme una sugerencia: que, ä la bora de preparat'	■
nuestro presupuesto de gastos superfluos y aun necesarios,	:
fijemos todos una partida para nuestros hermanos que	j
viven muriendo de hambre.	:
©ly* Vi	o
tc ■	| ^	j «r
UVODNIK	Duhovnik: včaraj in danes ............. 386
B°GOSLUžJE	Nedelja — dan ljubezni ................ 389
Molitveni namen ...................... 437
SODOBNA
VpUAšANJA
Ogledi
•Uzno
v družini Za mladino
,{oman
Kovice
XXXVII. Številka 7
Tisk, radio, TV in 'mladina ................. 396
Koncil v nekaj besedah ...................... 404
Kriza v Cerkvi rodi tudi sadove ............. 414
Stepinac — nepozabni kardinal .............. 388
Mistične izrednosti Terezije Neumann ....... 398
Sv. Alojzij še vedno vzor................... 406
Anekdote o Pavlu VI.......................... 409
Odgovor na dve vprašanji....................  393
Starozavezna modrost velja tudi za danes ..	448
Srečanje s človekom ......................... 416
Pet minut kramljanja ..................... 419
Sprejmi veselje .......................... 421
Moja zgodba ............................. 422
Zaroka je zveza	za	napredek ........... 424
Mladinska pošta	...................... 426
Razgovor med teologom	in	mladim človekom 428
Ribičeve sandale ............................ 431
Svetovne novice ............................. 438
Novice iz Slovenije ......................... 441
Med nami v Argentini ........................ 444
Slovenci po svetu ........................... 447
Julij 1970 Julio X? 7
DUHOVNIK:
VČERAJ
IN
DANES
Ne mislim napisati o tem učene in dolge razprave. Predolga bi bila za našo revijo in morda težko umljiva. Tudi ne bom polemiziral z onimi, ki v duhovništvu ne vidijo nič božjega. Takim je duhovnik kot duhovnik nesmisel, v zasmeh, nezaželena oseba.
Rad bi s preprostimi besedami, kot je vse lepo preprosto, nakazal, kaj je duhovnik vernim ljudem. Tistim ljudem, ki rečejo duhovniku na Slovenskem „gospod“, v španskem svetu „padre", angleško govoreči svet pa mu pravi „father“.
Zdi se mi, da na vprašanje: Kaj jo duhovnik?, najbolje in najkrajše odgovorim, če ročem, da je duhovnik srednik med nebom in zemljo, posredovalec med Bogom in ljudmi. Njegova glavna naloga je, da ljudi vodi skozi to kratko življenje tako, da pride on in njemu zaupane duše v nebesa, v večno domovino, kier j-Bog, večna in popolna sreča.
Prvi — nekako uradni — stik dobi duhovnik s človekom, navadno detetom, pri sv. krstu. Tam novokrščenca v božjem imenu sprejme v občestvo svetih, v sveto Cerkev. Po nekaj letih, ko se otrok dobro zaveda, je duhovnik zopet tisti, ki mu govori o Bogu, o Kristusu, o Mariji, o poti, ki pelje v nebesa ter o molitvi iu svetih zakramentih. Za otroka, starše, in tudi duhovnika, kateheta, je lep dan, ko otrok, pred nekaj leti sprejet v sv. Cerkev,
prvič pristopi k obhajilni mizi, ko mu prvič podeli Jezusa.
A s tem, nebesa razveseljujočim dejanjem, sc zveza med duhovnikom in prvoobhajancem ne Pretrga. S tem se šele utrdi. Duhovnik gjj znova poučuje v verskih resnicah, čim starejši je, čim bolj je zastrupljeno okolje, tem globlje mu mora v srce vcepiti vero in ljubezen do nje.
In potčm, ko konča šolo, ko fant in dekle gresta v svet dela ali pa v srednjo šolo, je duhovnik njun drugi angel varuh. Reševati jima mora zamotana življenjska vprašanja, pojasnjevati dvome, vlivati zaupanje ter polagati graditi lepo krščansko °sebnost. Še nekaj časa in ponovno je duhovnik tisti, ki v imenu Cerkve, Kristusove neveste, potrdi njuno zakonsko zvezo, v kateri se rode novi člani božjega kraljestva.
Skozi vse življenje pa kot dober oče daje pri obhajilni mizi 8vojim otrokom božjega kruha. Če v svoji slabosti opešajo ali se eelo nadnaravno mrtvo zrušijo ha tla, jih v spovednici dviga in üm 2 zakramentalno odvezo vrača nadnaravno življenje. Vse, kar rabijo za zemeljsko življenje, jim blagoslavlja, bodisi v cerkvi bodisi na domu. Ob družinskih obi-skih in srečanjih ter pri organi-zacijah jih spoznava in vabi v cerkev, tam jih pa v pridigi in krščanskem nauku vzgaja in uči, včasih pa tudi svari in kara, kot 11,11 pač narekuje ljubeče srce.
Celo takrat, kadar ga nikjer ne vidimo, ali se nam zdi, da gre lagodno na' sprehod, je z ljubeznijo pri svojih otrocih: v tihi zasebni molitvi, v premišljevanju, kaj jim bo govoril ali o čem jim bo napisal, zlasti pa v službeni molitvi v brevirju se kakor pooblaščeni odvetnik pravda z Bogom za svoje zadolženo ljudstvo.
Belgijski kardinal Sucnens
Njegovo največje veselje pa je, ko zbere verno družino okoli oltarja k sv. maši. To se godi nedeljo za nedeljo, praznik za praznikom in še mnoge druge dneve. Takrat poklanja darove svojih otrok Bogu Očetu in mu vse razkaže; tega pohvali, onega zatoži, za vse: bogate in revno, stare in mlade, učene in preproste, grešnike in Bogu drage duše pa po po Kristusu Jezusu prosi. Kristus darove iz njegovih rok sprejme in v spremenjenih darovih po njegovih r,okah prihaja v njihove duše. Tako postajajo po njem vedno bolj Kristusovi, vedno bolj Žive mladike, močni udje in trdni kamni svete Cerkve.
Kadar pa se verni odpravljajo na daljno pot na drugi svet, takrat, ko jih vsi zapuste in sami zapuščajo svet, jim zopet duhovnik hiti s sveto popotnico naproti in jih s svetim oljem mazili kot borce za zadnji boj.
Po smrti pa zanje moli, daruje sveto daritev, da bi čim preje dospeli v nebesa, za kar smo u-stvarjeni.
To je duhovnik v luči vere, v mišljenju vernih ljudi.
Blagor mu, kdor ga v tej luči gleda, spoštuje, zanj moli!
Sto in tisočkrat nesrečen pa oni, ki je za to luč oslepel. Težko mu je v življenju, še teže mu bo ob smrti, a nepopisno bridko v večnosti.
A. S.
STEPINAC:
NEPOZABNI
KARDINAL
Mons. Stepinac je ena izmed največjih, najodličnejših osebnosti preganjane Cerkve. Ostal je vedno zvest papežu in njegovi oblasti, zvest tudi božjemu razodetju. Zato ga je Titova vlada silno preganjala. Rodil se je v Krasiču pri Zagrebu 8. maje, 1898. V duhovnika je bil posvečen 2G. oktobra 1930. Maja 1934 je bil imenovan za naslovnega in pomožnega nadškofa s pravico nasledstva tedanjemu zagrebškemu nadškofu Bauerju. Pravi zagrebški nadškof je postal 1937.
Papeški letopis 1952 je zapisal o njem, da zaradi nepremagljivih ovir ne more opravljati svoje nadškofovske službe. Od leta 1946 do leta 1950 se je nad njegovim zaporom in sodnim postopkom zgražal ves katoliški svet in skupno sočustvovalo z osebo junaškega mons. Stepinca. Proti krivjčnim obtožbam zagrebških sodišč se je branil z naslednjimi besedami: „Ne prosim nobene milosti. Nedolžen sem. če moram umreti, bom umrl zato, ker sem spolnjeval svojo dolžnost.“
Ob 10-letnici njegove smrti
Nedelja — dan ljubezni
V torek pred svojo smrtjo uči Gospod Jezus v templju. Neki farizej, učitelj postave, hoteč ga skušati, ga vpraša: „Učenik, katera je največja zapoved v postavi?“ Jezus mu odgovori: „Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: ‘Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.’ Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki“ (Mt 22, 35-40).
Tako j.e Gospod Jezus v svojem zadnjem javnem učenju v teh dveh največjih zapovedih povzel ves svoj nauk in svoj zgled. Ljubezen do Boga nad vse in ljubezen do bližnjega zaradi Boga — v tem je resnična kr-Sčanska popolnost.
Za to krščansko popolnost smo dolžni stremeti vsi, duhovniki in laiki. 0 tem takole govori zadnji koncil v dogmatični konstituciji ° Cerkvi: „Eno je izvoljeno bo-*.ie ljudstvo: ‘en Gospod, ena ve-
ra, en krst’ (Ef 4, 5); skupno je dostojanstvo udov po njih pre-rojenju v Kristusu, skupna milost božjega otroštva, skupna poklicanost k popolnosti, eno zveličanje, eno upanje in nedeljena ljubezen“ (KC 32).
Gospodov zgled
Na velikonočno nedeljo je božji Zveličar s svojim vstajenjem dovršil in potrdil veliko delo odrešenja, ki ga je bil prevzel po večnih božjih načrtih iz ljubezni do svojega Očeta in do nas. Ta ljubezen ga je pripeljala na svet, ga vodila v življenju, ga peljala v trpljenje in smrt na križu in se je nato v vstajenju razcvetela v svoj najlepši, neminljivi cvet. Od smrti vstali Zveličar je sama dobrota, samo usmiljenje, sama ljubezen. Nič ne očita učencem njihove slabosti, ki so jo pokazali v njegovem trpljenju; nič ne omenja Petru njegovega padcaj razen da mu dä priliko, da s trikratnim zatrdilom Iju-
bežni popravi svojo trikratno za-tajo. Nevernemu Tomažu pomaga na najljubeznivejši način, da se prepriča o resničnosti njegovega vstajenja in ga ljubeče pouči o zasluženju vere, ki ne zahteva čutnih dokazov: „Ker si me videl, veruješ; blagor tistim, ki niso videli, in so verovali“ (Jan 20, 29).
Vse to je bilo v mislih apostolov in prvih kristjanov, ko so začeli obhajati nedeljo, v kateri-se vedno znova spominja velikonočna skrivnost, ki je zares skrivnost največje |ljubezni. Iz nedeljskega evharističnega skupnega bogoslužja so črpali moč za zvesto, stanovitno, mučeniško ljubezen do Boga in za iskreno, dejansko medsebojno ljubezen.
Zgled prvih kristjanov
Sveti Luka nam v Apostolskih delih opiše življenje prvih vernikov. Slika, ki nam jo poda, jo idealna: „Bili so stanovitni v nauku apostolov in v bratski skupnosti, v lomljenju kruha in v molitvah... Vsi, ki so vero sprejeli, so bili skupaj in so imeli vse, skupno; posestva in prc-moženjja so prodajali in jih razdeljevali med vso, kolikor je Ifdo potreboval“ (2, 42^45),	j
Seveda so so pri tem velikodušnem stremljenju po popolni ljubezni (pokazale že ;V samih , začetkih tudi težave ih nepopolnosti, ki pač' vedno spremljajo vsako človeško prizadevanje. Zakonca
Anariija in Safira sta prodala posestvo, pa sta od izkupička nekaj obdržala, pred svetim Petrom pa sta lažnivo trdila, da sta prinesla vse v skupno blagajno. Ker je bilo vse v njuni prostovoljni odločitvi, je bila njuna laž grda hinavščina in premišljeno varanje cerkvene avtoritete. Po besedi sv. Petra ju je Bog v svarilo vsej krščanski občini s smrtjo kaznoval (Apd 5).
Druga težava je nastala za apostole pri vsakdanji delitvi miloščine. Grško govoreči Judje, rojeni izven Palestine, so pričeli godrnjati zoper Hebrejce, judovske kristjane iz Palestine, da se zanemarjajo njih vdove. Apostoli so spoznali, da vsemu temu delu niso kos in so po soglasju z množico učencev za karitativno delo izbrali in posvetili sedem diakonov, sami pa so se držali molitve in oznanjevanja nauka, svoje prvo in glavne dolžnosti (Apd 6).
Te začetne težave pa niso Zavrle bratske ljubezni, ki je kmalu dobila v nedeljskem praznovanju svojo stalno ustanovo v skupnih bratskih večerjah, ki so jih z grškim izrazom imenovali agape, to je večerje ljubezni. K tem večerjam so verniki prinašali jedila, ki so jih bratsko delili z vsemi navzočimi, zlasti seveda z ubogimi. Te agape so se prirejale pred evharističnim bogoslužjem, sledeč zgledu Jezusa in apostolov pri zadnji večerji. Evharističnega posta tedaj še niso
S90
Poznali. Bratska skupna večerja je bila kot simbol evharistije, živ aPomin zadnje večerje in pripra-va na skupno obhajilo, kjer postanemo vsi eno v Kristusu, člo-^°Ska slabost je tudi v to lepo oavado zasejala nerednosti. Bogati so si privoščili svoje, ubogi so ostali lačni. Mnogi so šli v Uživanju jedi in zlasti pijače Preko mere in so se tako v nerednem stanju udeležili maše in obhaiila. Sveti Pavel vernike v Korintu glede teh nerednosti resno svari in graja (I, 17 sl.). Da “i se zlorabam izognili, so cerkveni predstojniki te skupne ve-^er’o kmalu od maše ločili. Maso so začeli darovati v jutranjih urah, agape pa so obhajali zve-^or. Zgodovinski viri poročajo, da 80 to skupne večerje, ki so imele Verski značaj in so med verniki Potrjevale bratsko edinost, kljub raznim nepopolnostim ostale v Uuvadi tja do 4. stoletja. Radi Ponovnih zlorab jih je cerkvena oblast prepovedala obhajati v bogoslužnih prostorih in so polagoma v Cerkvi prenehale.
Pač pa sc je od apostolskih časov dalje ohranila .v nedelj-8kcm bogoslužju po samih apo-8tplih vpeljana lepa navada krčansko ljubezni, ki obstoii v po-’ram'u miloščine za potrebe bojo službe in za pomoč ubogim 'u Potrebnim. O teh nedeljskih zbirkah piše sv. Pavel vernikom
KoHntu. Zbiral je darove za . radajoče vernike v Jeruzalemu u naroča, naj vsak prvi dan v
tednu vsak pripravi, kolikor mu je priložno (I Kor, 16). Sveti Janez Krizostom pomen nedeljske miloščine takole utemeljuje: Da so apostoli prav nedeljo, prvi dan v tednu, izbrali za zbirko v pomoč Cerkvi in uboginp inja> svoj razlog v nedelji sami. Je to dan, ki nas sam po sebi nagiblje k velikosrčnosti. Ni treba drugega, kot da sc spominjamo velikih dobrot, ki smo jih ta dan prejeli; Ta dan je začetek stvarjenja in tako tudi začetek našega življenja. Kristus je ta dan vstal od smrti in nam zagotovil odrešenje in vstajenje. To je tudi dan, ko počivamo od tedenskega dela, kar daje našemu duhu večjo prostost in nagnjenje k delom ljubezni. Udeležba pri evharistični daritvi, najveličastnejši skrivnosti naše vere, v kateri se Kristus ves za nas daruje, nas seveda še
prav posebno spodbuja k gorečnosti in velikodušni ljubezni.
Znamenje bratske skupnosti in ljubezni je bil tudi že prvim kristjanom takoimenovani poljub miru, ki so si ga dajali med mašo, pa tudi izven nje. Sveti Pavel ponovno govori o tem bratskem pozdravu in navadno končuje svoje liste s tem naročilom: „Pozdravite se med seboj s svetim poljubom“ (Rim 16, 16 in drugod). Prav tako piše sv. Peter: „Pozdravite se med seboj s poljubom ljubezni“ (I, 5, 14).
V novi liturgiji se ta obred ljubezni in miru na novo uvaja. Takole določa glede tega novi red svete maše: Po očenašu in sledeči molitvi, s katero se ta del maše zaključi, sledi obred miru, s katerim verniki prosijo za mir in edinost Cerkve in vse človeške družine in si sami medsebojno izrazijo ljubezen, preden se udeležijo istega kruha. Kar se tiče načina, po katerem si verniki dajo ta izraz miru, naj to določijo škofijske konference v skladu z navadami in značajem slehernega ljudstva (56).
Ta na novo vpeljani starokrščanski obred nam bodi vsako nedeljo poziv k spravi, odpuščanju In iskreni medsebojni Ljubezni in bratski skupnosti. Prisostvovati sveti maši s sovraštvom v srcu je v popolnem nasprotju z njenim vzvišenim namenom, saj je sveta maša prod vsem drugim
spravna daritev — z Bogom in med nami.
Glejmo torej na praznovanje nedelje tudi v tej luči krščanske ljubezni. Naj nam nedelja ne bo le dan počitka in razvedrila, ampak vedno tudi dan obnovljene ljubezni do Boga in do bližnjega. Zlasti v nedeljo se spomnimo apostolovega opomina: „Bratje, oblecite si kakor izvoljenci božji, sveti in ljubljeni, prisrčno usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, milobo, potrpežljivost; prenašajte drug drugega in si odpuščajte, če ima kdo na kom kaj grajati; kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi; na vse to pa oblecite ljubezen, ki je vez popolnosti“ (Kol 3, 12-14).
Alojzij Košmerlj
J>S2
ODGOVOR
NA
DVE
VPRAŠANJI
1. Ali mora biti res vsak papež Italijan? če prav poznam cerkveno zgodovino, smo imeli v Cerkvi zadnjih 400 let samo Italijane za papeže. Ali ni to tudi v nekem nasprotju z vesoljnoatjo Cerkve? Sam zase priznam, da si želim, da bi dobili kmalu kakšnega ne-italijanskega papeža, čeprav hkrati rad priznam, da so bili zlasti zadnji papeži velike osebnosti.
Odgovor: Niste Vi edini, ki danes tako misli o papežih. To željo gojijo mnogi katoličani. To seveda ne, ker bi imeli kaj proti Italijanom kot narodu, ampak kot sto Vi pravilno povedali, da bi se že na zunaj bolje pokazala cerkvena univerzalnost, njen katoliški značaj. Sicer bi bistveno Cerkev še ostala univerzalna, tudi če bi vsi dosedanji papeži in trdi bodoči pripadali eni sami narodnosti, a ta ne bi bila na zunaj tako dobro vidna, kot pa če bi so tudi papeži menjavali glede na narodnost. Ta akcidentalna pomanjkljivost jo še bolj vidna, če je tudi rimska kurija, \o jo administrativni organ papeške vrhovne oblasti, skoro v celoti zaseden z ljudmi iste narodnosti, kot je bilo do pred kratkim, ko so bili skoro vsi vsaj višji uradniki te kurijo Ita-lijani. Po koncilu rc je kurija začela internacionalizirati.
Ko je kdo izvoljen za papeža, postane s tem nekako mednaroden, tako kot je Cerkev sama v nekem smislu nadnarodna, to se pravi, da njeno učečo in ljubezensko poslanstvo zajema enako vse narode. To je tudi eden razlogov, zakaj ima
papež svojo lastno, če še tako majhno državico. Seveda papež tudi kot papež ostane še: človek, ki je sin svojega naroda, ki je po krvi in kulturi pripadnik določenega naroda, in tega svojega pokolenja ne more ne pozabiti, ne Zatajiti. Nadnaro-den ali če hočete mednaroden mora postati le po svoji miselnosti in svoji pastirski ljubezni, ki ,,vse enako ljubi v Kristusu“, kot bi dejal sveti Pavel. Tega idealnega stanja ne srečamo v vseh papežih v zgodovini, zato bi bila gotova delna rešitev že ta, da bi se razne narodnosti menjavale v zasedanju te najvišje cerkvene službe.
Vse tudi kaže, da gre zgodovina v to smer. Glasovi za to, da naj naslednji papeži izhajajo iz raznih narodnosti, so vedno bolj močni in pogosti in jim bo Cerkev sčasoma gotovo prisluhnila. Že pri izvolitvi Pavla VI. so bili slišati takšni glasovi in sicer pri samih kardinalih-volivcih. O tem nam poroča avstrijski kardinal König sledeče: „Več kardinalov, med njimi tudi italijanski. so mi na predvečer konklava dejali, da bi v resnici odobravali, če bi bil tokrat izvoljen kakšen ne-italijanski papež. Mislim, da časi za to še niso bili zreli, čeprav vse kaže na to, da bo v bližnji bodočnosti mogel biti izvoljen kakšen ne-italijanski papež."
2. Znano je, da mnogi duhovniki po svetu zapuščajo duhovništvo, se poročajo (vsaj redno') in začno tako navadno laično življenje. Kakšen je položaj teh duhovnikov pred Cerkvijo?
Odgovor: Dotaknili ste se zelo aktualnega, seveda tudi delikatnega vprašanja, o katerem se danes veliko govori in piše, zlasti še v senzacionalnih dnevnih časopisih. Šlo bi predaleč, če bi Vam hotel odgovoriti v vseh podrobnostih, zato Vam odgovarjam na Vaše vprašanje samo v glavnih potezah.
Kakšen je pred Cerkvijo položaj duhovnika, ki je na zunaj prenehal biti duhovnik? Na zunaj, pravim, kajti noben duhovnik se svojemu duhovništvu no more tako odpovedati, da bi prenehal biti duhovnik. Kdor je bil veljavno posvečen, ostane duhovnik vso večnost. Nobena človeška oblast, in tudi Bog sam ne, mu ne moreta izbrisati iz duše neizbrisnega znamenja duhovništva, ki mu ga je vtisnilo mašniško posvečenje. Duhovnik, k’ „izpreže", preneha kot duhovnik delovati, ostane pa še naprej duhovnik. To ugotoviti ni brez pomena, kajti takšen duhovnik bi npr. v sili lahko podelil odvezo umirajočemu (tudi če je poročen) in bi jo tudi moral, če drugega duhovnika ni blizu.
Položaj odišlega duhovnika bo zato odvisen od poti, ki jo je izbral, da se reši svojih dolžnosti, če gre samo zato, da se hoče rešiti svojih duhovniških dolžnosti z izjemo celibata, potem mu že njegov lastni škof za nekaj časa, za stalno pa sveti sedež da to dovoljenje. To se pravno imenuje redukcija v laiški stan. Tak duhovnik začno laiško življenje, le da mu ostane dolžnost ostati neporočen.	>
Danes je veliko bolj pogost primer duhovnika, ki se prav zaradi težav celibata ali pa zaradi križa v veri hoče rešiti tudi dolžnosti celibata. Postopanje duhovnikov v tem primeru je dvojno. Nekateri žal brez predhodnega dovoljenja Cerkve enostavno zapuste duhovniško službo, se civilno poroče in se oproste tudi ostalih duhovniških dolžnosti (brevir, nošnja duhovniške obleke, Itd.). S tem stori tak duhovnik težak moralni in disciplinski prestopek. Njegov odhod je nezakonit, njegova poroka neveljavna, Cerkev ga smatra za javnega grešnika. Ko se ^o takšen duhovnik skesal svojega koraka, bo moral naknadno prositi Cerkev za redukcijo v laični stan in *a odpuščanje kazni, v katero je Padel, namreč izobčenje in prepoved izvrševanja karšncgakoli duhov-uiškega opravila. Danes Cerkev taksnemu duhovniku rada da potrebno dovoljenje, da nadaljuje s svojim laiškim življenjem. S tem seveda nič ne sodi o tem, kako je z njegovo krivdo pred Bogom in s pokoro, ki jo bo moral za svoje grešno .po-Rtopanje opraviti, da bo pred Bo-8°m opral svoj greh.
Edino pravilen način postopanja ju. da duhovnik, ki so je odločil, da Opusti duhovništvo, zaprosi pravočasno za spregled vseh dolžnosti m če se želi poročiti, tudi od celibata. Pred zadnjim koncilom Cerkov skoro nikdar ni dala spregleda °u celibata. Po koncilu je pa svojo Postopanje temeljito spremenila in danes daje ta spregled po krajšem ali daljšem postopku. Ali je prej
pravilno ravnala, ko je bila tako neizprosna v tem pogledu? Ne gre nam sodba, vendar pa mnogi tudi veliki teologi mislijo, da je Cerkev ravnala prestrogo in neupravičeno. Brez dvoma pa je, da je takšno ravnanje s strani Cerkve bilo povod mnogo težkega trpljenja in velike zagrenjenosti, hudih pohujšanj in celo odpadov od vere. Če je duhovnik, predno je zapustil svoje duhovništvo, dobil torej potrebno dovoljenje od svetega sedeža, potem je vsaj na zunaj in pred Cerkvijo njegov položaj v redu. Vsaj na zunaj, pravim, in pred Cerkvijo. O njegovem razmerju do Boga in svoje vesti, pa bo mogel soditi le Bog in on sam. Gotovo pa ni neverjetno, da je marsikateri duhovnik šel v duhovništvo brez pravega duhovniškega poklica in zato tudi brez zadostnih milosti, da bi nosil težka bremena, združena z duhovništvom, zlasti breme celibata in čistosti. Ali ni potem prav, da se takemu duhovniku, ki je sicer veljavno posvečen, odvzamejo bremena, ki so pretežka za njegova ramena? Nekaj drugega je seveda, če se duhovnik po lastni težji in dolgotrajni krivdi izgubil duhovniški poklic in z njim zadostne milosti, da bi nosil njega bremena. Toda tu pri njem jo tako, da božjo usmiljeno odpuščanje more popraviti takšno življenje in mu dati priložnost, če že ne nadaj-Ijcvati z duhovništvom, vsaj začer ti lopo laično življenje. Sicer pa so tako skrivnostne reči, ki se odigravajo med dušo duhovnika in Bogom, da je vse človeško govorjenje o tem le malovredno ugibanje.
Tisk, radio, TV in mladina
Dragi bratje in sinovi, vsi ljudje dobre voljo, posebno še mladina vsega sveta!
Predmet letošnjega dneva družbenih občil je: mladina in družbena občila.
Vsi danes čutimo pred Bogom in zgodovino veliko odgovornost, da bolje izrabimo velikanske možnosti, ki nam jih dajejo ta sredstva v pomoč današnji mladini: za pouk, vzgojo, odkrivanje resničnih problemov na svetu, iskanje pristnih življenjskih vrednot in za izoblikovanje v dobrega človeka in kristjana.
Kakšna bo jutrišnji dan mladina na tem svetu, ki ga pripravljamo danes? Kakšno družbo bo zgradila današnja mladina, ko bo prevzela vodstvo usode sveta ? Vsem bi radi povedali, da bo tako, kakor si bomo z božjo pomočjo sami pripravili.
Za svetovni dan družbenih občil — 10. maja 1970 — je poslal papež Pavel VI. tole poslanico.
Družbena občila so danes prevzela in nadomestila tiste odnose, ki so bili nekdaj v družini, šoli, župniji. Nadomestila bodo vse tisto, kar so stara kulturno-vzgojna sredstva dala za dediščino prejšnjim rodovom. Danes izvirajo novi studenci znanja in novi viri izobrazbe, ki mogočno vplivajo tako na čustveno kot razumsko stran človekovega življenja in puščajo za seboj dolgotrajne odmeve predstav in misli, ki so se porodile iz svetlobe in zvoka.
To so zares čudovita sredstva, toda samo tedaj, če zares ostanejo samo sredstva za dosego cilja, ki je edini vreden toga imena: služiti človeku, vsakemu človeku in samo človeku CPopulo-rum progressio št. 14). Prepogosto pa vidimo nasprotno: Industrija. ki je sama sebi namen, zlorablja mladino in otroke, ko v k'nođvoranah predstavlja cro-t;ko in nasilje, ali pa spolzka pota, stisko in strah. Vsi bi morali zagnati alarmni klic in napraviti temu konec.
V družbenih občilih je nakopičena preobilna hrana. Toda ta
hrana mora biti zdrava, organizem mora biti pripravljen, da si jo prisvoji in jo asimilira, ne pa da bi se z njo zastrupljal.
Nobenega dvoma ni, da družbena občila nudijo tolikerim mladim ljudem občudovanja vredne aiožnosti izobrazbe in informacij.
Starši in vzgojitelji morajo polagati mladini izbirati, presojati. v sklad spravljati vse, kar se gladini nudi po družbenih obči-’ih, da bodo mogli postati popolni ljudje in kristjani. Mladina tudi sama ne sme biti pasivna Pri tem, ne smo biti samo očarala od teh sredstev, ampak jih ^ora znati tudi obvladati.
Kdo bo znal danes naši mladini posredovati pristno življcnj-sko oznanilo, katerega bolj ali ^anj odkrito pričakuje. Sto in sto milijonov ljudi je bilo navdušeno povezanih v tistem trenutku, ko je človek delal prve negotove korake po lunini površini. Kdo jih bo znal združiti v isti vnemi pred Bogom ljubezni, hi jo prišel, da bi s človeškim korakom stopal po naši zemlji, da bi na vso povabil, „naj kot njegovi otroci postanemo deležni
življenja živega Boga, očeta vseh ljudi" (Pop. progressio št. 21).
Poguma želimo vsem pastirjem, vsem duhovnikom, redovnikom, redovnicam in laikom, ki se z vnemo posvečajo v družbenih občilih iskanju novega jezika, katerega moramo najti, da mladini oznanimo tisto veselo vest, ki je vedno vzvišena novica.
Kdo bi mogel dvomiti, da današnja mladina ne pričakuje tega oznanila, da ni žejna tega pričevanja in da ne zna tudi ona z veseljem priznati Njega, ki je sam po sebi odgovor na njena najgloblja vprašanja, Njega, ki nam je „postal modrost, pravičnost, posvečenje in odrešenje"
„Mladina, išči Kristusa, da boš ostala mlada" (sv. Avguštin): to je vaša želja in naša prošnja.
Z željo, da bi starši, vzgojitelji, proizvajalci, avtorji in uporabniki družbenih občil zares imeli korist od tega dneva družbenih občil, ki jim je posvečen, da bi znali koristno razmišljati in delati sklepe z namenom, da mladini prinašajo resnično korist, podelim vsem iz srca apostolski blagoslov.
•: . v
Mistične
izrednosti
Terezije
Neumann
Kaj soditi o teh izrednostih?
1.	Vprašanje Terezije Neumann, kot velja za vse take primere, ni bistveno povezano z našo krščansko vero. Ali se za to zmenimo ali ne, ali vse to sprejmemo ali ne, v nobenem primeru naša vera ni prizadeta. Naša je vera v Kristusa in njegov nauk in v življenju po njem, ne pa vera v še tako spoštovanja — in občudovanja vredne mistične posebnosti globokih verskih osebnosti, posebno če se Cerkev o njej še ni izrazila.
Zato smo v presojanju takih primerov, kar našo vero zadeva, zelo svobodni. Nekdo more z vso iskrenostjo vse sprejemati, pa zato ni nič boljši vernik, kot more morda kdo na vse gledati z veliko kritičnostjo in zdvajanjem in zato ni še slab vernik. Vprašanje jo pri vsakem, kakšne razloge ima za tako ali drugačno stališče, in ti odločajo, ali je njegovo stališče pametno ali ne. Njegove krščanske vere pa to stališče ne zadeva, pa naj bo tako ali drugačno.
Zato je napačno in škodljivo tako pojave pretesno povezovati z našo vero. Zato jo tudi Cerkev v teh primerih tako previdna in hoče, da se to ne zamešuje z vero.
Tako so morda tudi v pi-imeru Terezije Neumann kaki dobri verniki to izrednosti preveč povezovali z vero in mislili, da zaradi vere vse morejo imeti za
nadnaravno in čudežno. Pa so Prav tako vse preveč povezovali z vero tisti nasprotniki, ki so niislili, da če izpodbijejo bodisi resničnost bodisi čudežnost in nadnaravnost teh pojavov, da so B tem dokazali in razkrinkali ničevost naše krščanske vere. Naša vera niti najmanj no stoji *n ne pada s takimi pojavi.
Cerkev je v teh primerih pre-vidna in večkrat odvrača od njih mernike tudi zato, da ne bi ob izrednostih le pasli svoje radovednosti, ki bi jih pa odvračala od pristnih poti krščanske duhovnosti.
To velja glede odnosa teh iz-vodnih primerov do naše vere.
Če nam torej vera v prosoja-hJU tega primera ne nalaga določene rešitve, to pomeni, da mo-re o tem vsak svobodno soditi po ®voji pameti, t j. po razlogih, ki ^n za svoje mnenje o tem ima.
V naslednjem podajamo neka-tero razloge in nakazujemo v tem vprašanju določeno stališče, so nam zdi pametno in je v Rkladu z nespornimi resnicami Razodetja in Cerkve. Že iz povedanega je jasno, da bi mogel kdo v Posameznostih tudi drugače Misliti.
2.	Prvo vprašanje ob izrednih Pojavih Terezije Neumann, kot v VB°h takih primerih, je vprašanje zgodovinske resničnosti tega, ar se o njej poroča. Ali se je to v resnici dogajalo?
Zakaj možno je, da so kdaj ta-
ki izredni mistični pojavi pri kakem nenormalnem značaju hlinjeni in da se dobe, iskreno verni ljudje, ki jih prav zaradi žive vere v čudežno božje poseganje v svet na lahko roko sprejemajo kot resnično in čudežne (primer „Vodiške Johance“ v naši nedavni zgodovini). Dalje je mogočo, če so pojavi v osebi resnični, da jih njeni dobromisleči občudovalci pretiravajo, ko o njih poročajo.
Če mislimo na vse to, je težko in moralno nemogoče, da bi pri Tereziji Neumann v glavnem ti pojavi ne bili resnični. Gre v splošnem za tri izredne pojave: vizije, ki je v njih gledala Kri-
atusovo življenje, zlasti trpljenje, dalje rane, stigme, na rokah fn nogah, in slednjič, da ni uživala hrane, razen hostije v sv. obhajilu.
Priče njenih vizij, ki je v njih gledala Jezusa v njegovem trpljenju, so včasih bile množice, sicer pa skozi več kot trideset let premnoge, pametne in kritične osebe, ki jim je Terezija tudi podrobno pripovedovala vsebino teh vizij. Isto velja glede prič njenih ran na rokah in nogah in krvavenja v petkovih vizijah. Glede njenega življenja brez hrane bi bil dvom še najlažji, ker bi bila točna ugotovitev po strogem nadzorstvu skozi več kot trideset let težko izvedljiva. Pa imamo o tem poleg njenih izjav mnoga pričevanja vernih in poštenih oseb, ki so jo dobro poznalo, domačih in njenih dobrih znancev. Obenem je s tem v skladu dognanje uradne zdravniški preiskavo, ki jo je naročila domača škofija v Regensburgu. Stroga preiskava je trajala dva tedna, pod skrbnim nadzorstvom dveh zdravnikov in štirih zapriseženih bolniških sester, ki so jo stalno nadzorovale. Ob koncu je po dveh tednih življenja brez vsako hrane, razen hostije v obhajilu, imela isto težo kot prej. Vmes pa se je njena teža menjavala in je znatno padla ob trpljenju ob petkih, pa se je potem spet obnovila. Res pa se je ponovni preiskavi na kliniki njen oče uprl, a to iz tehtnih razlo-
gov, čeprav je bila sama pripravljena se ji znova podvreči.
Zaupni prijateljici, ki jo je o tem vprašala, je Terezija odgovorila, da je že večkrat prosila Gospoda, da bi mogla jesti kot drugi ljudje, in da ni prijetno veljati pred ljudmi za sleparko, da ne more jesti in da tudi nikdar ni lačna. Pri isti prijateljici v Eich-stattu je bila Terezija na obisku cela dobra dva meseca in sta bili vedno skupaj in je dobro poznala vse njene stvari. Ta izjavlja, da Terezija ta čas nikdar ni jedla in da ni mogla pri njej ugotoviti nikakega živila, je pa ob tem živela in delala kot normalni zdravi ljudje.
Splošno je bilo Tereziji in družini nadležno množično obiskovanje ljudi, ki so prihajali, in je o tem sama večkrat tožila. Ni misliti, da bi iskala toga in hlinila te pojave.
Poleg tega je važen njen celotni moralni značaj, ki ne dopušča suma, da bi v tako važnih rečeh ljudi varala in bila „sle-parka“, kot se je sama izrazila.
Končno glede zgodovinske resničnosti teh pojavov na Tereziji Neumann ni posebnih težav zato, ker je v zgodovini znanih dolga vrsta enakih primerov. Poznata jih in o njih govorita krščanska mistika in zdravniška veda, čeprav jih vsaka s svojega stališča v nekaterih rečeh navadno različno tolmačita.
V zgodovini krščanske mistike vizije niso tako redek pojav, bo-
diši v življenju proglašenih svetnikov, pa tudi pri drugih osebnostih globoke duhovnosti.
3.	Ali so ti pojavi nadnaravni in čudežni?
Najteže jo odgovoriti na to vprašanje. Zlasti v tem odgovo-ru si navadno nasprotujeta krščanska mistika in zdravniška veda, ki kot pozitivna znanost redno vse smatra za zgolj naravno.
Če upoštevamo oboje, stališče zdravniške vede in mistike, moramo najprej ločiti take pojave, so brez vsake zveze z verskim življenjem, in druge, ki izvirajo ]z globokega verskega doživljanja. Prvi so gotovo zgolj naravni. Tako npr. taka naravna „videnja" imenujemo halucinacije, ko nekdo vidi kot resnično in navzoče, kar v resnici ni. To je n° pravi razlagi vedo res le tvoren domišljije. Ali Če bi kdo imel ..stigmo", ki bi bile le organska Posledica pretirane domišljije, ki Jo zmožna povzročiti bolestne po-sl_odicc na telesu, kot uči zdravniška veda.
Drugo pa je, če so ti pojavi v fyozi z globokim verskim doživ-Janicm, kot je primer pri Terc-zju Neumann. V skladu s krščan-.. m pojmovanjem verskega živ-Jnnia moramo o njih posebej go-^oriti. Zakaj, koder so taki pojavi v zvozi s pravim, nristnim n globokim verskim življenjem, Ro Kotovo vsai v nekem pomenu nadnaravni. Nadnaravni v tem P°monu, da so vsaj deloma iz
milosti porojeni, čeprav morda ne še čudežni, da bi bili povzročeni po posebnem božjem posegu v stvar, v človeka, mimo rednega dogajanja naravnih zakonov.
Tako je Terezija Neumann prejela temeljit verski pouk, t. j. Kristusov nauk, in ga iskreno verovala. V trpljenju bolezni je v globoki veri prenašala vse kot božjo voljo iz ljubezni do Boga; v ljubezni do Odrešenika je svoje trpljenje povezovala z njegovim; prav o teh letih bolezni je pozneje govorila kot o najlepših dnevih svojega življenja. Vse to globoko versko doživljanje je bilo v moči velikih božjih milosti, ki jih je prejemala in z njimi sodelovala. To je v njej glavno — pod verskim vidikom — v tem njena svetost, ki nje stopnjo v celoti samo Bog vidi. Po tem je med nami priča nadnaravnega in zasluži naše spoštovanje.
Pomen
Vsi izredni mistični pojavi so objektivno drugotnega in manjšega pomena. Pred svetom so seveda zelo upoštevani, ker kot izl redni vzbujajo veliko pozornost.
So pa ti mistični pojavi v Tereziji Neumann, npr. njeno vizije Kristusovega trpljenja in ob identifikaciji z njim v trpljenju stigme, ki jih jo prejela, nadnaravni vsaj v tem pomenu, da izvirajo iz te nadnaravno milostne podlage nieno globoko povezanosti o Kristusom v trpljenju.
A mnogi svetniki so živeli v prav takšnem ali še globljem združenju s trpečim Odrešenikom in vendar niso imeli teh mističnih izrednosti. Kako tedaj pri nekaterih pride do teh izrednih pojavov?
Tradicionalna mistika pa bolj splošno to razlaga tako: če se na osebi kaže posebna svetost, je njene mistične izrednosti imeti za nadnaravne in čudežne. To pomeni, da Bog mimo naravnih zakonov sam povzroči v mistiku te pojave: mu da vizije, vtisne stigme, ga vzdržuje brez hrane. Pri tej razlagi so tradicionalnim učiteljem mistike ti mistični pojavi dosledno pristni le, če so nadnaravni — čudežni. Vse druge pa imajo za nepristne in jih z izrazom zdravniške vede imenujejo „patološke“, snlošno bolj v omalovažujočem pomenu. (V tej razlagi je tedaj vključeno: če oseba ne izkazuje posebne svetosti, njenih mističnih pojavov ni imeti za čudežne, ampak naravne, če ne kdaj celo od hudobnega duha Daljo je v tem tiha misel, da ni v skladu z večjo svetostjo osebe, da bi ti mistični pojavi v njej bili naravni.)
Z današnjim mišljenjem bi bilo bolj v skladu v razlagah ne videti čudežev, koder res ni nujno. S tem mišljenjem v skladu bi bila druga razlaga, ki jo moremo ob primeru Terezije Neumann podati tako: Njeno notranic življenje povezanosti s Kristusom jo nadnaravno, milostno. To mistič-
ne izrednosti pa izvirajo iz njenega globokega verskega doživljanja kot naravni odziv, zaradi njenega posebnega psihofizičnega razpoloženja, ki ga je v njej pripravilo njeno predhodnje veliko trpljenje. Tako bi ti izredni pojavi sami bili naravni, a na podlagi globokega verskega nadnaravnega življenja. Iz tega je naravno sledilo, da je videla po slikanju žive domišljije Jezusovo trpljenje kot navzoče, da so se ob doživljanju njegovega trpljenja in bolečin njegovih ran po vplivu domišljije v njej sami pojavile rane, podobne Kristusovim.
Zdi se, da je tako možno razlagati, tudi pri svetnikih, in da to ni nič proti svetosti osebe. Saj svetost ni v teh pojavih, ampak že pred njimi. Tako pojav, čeprav bitno naraven, tudi ne bi bil nekaj prezira vrednega; nasprotno, saj je tudi tako neka priča nadnaravnega v človeku. Bil bi res iz posebnega razpoloženja določene osebe, kar zdravniki imenujejo „patološko". To res navadno zveni nekoliko omalovažujoče, pa bi izraz bilo tu treba umeti le v pomenu: izredno, nenavadno.
Seveda tudi ta razlaga ne taji. da je mogoče in da dejansko v kakem primeru Bog sam čudežno povzroči v kom tako mistične pojave. Nam gre le za splošno razlago na vprašanje, ali je to res vedno nujno.
Kako je v stvari sami in posebej v posameznem primeru, Bog
sam vidi in ve. To so le poskusi nekih razlag, v okviru skromnega človeškega znanja in umevanja.
Isto velja v vprašanju naravnega značaja ali čudežnosti tudi glede tretje posebnosti pri Tereziji Neumann, da je živela brez hrane.
Ta pojav je od vseh najbolj skrivnosten. V tem ko je zdravniška veda prepričana, da vizije in stigme more zadovoljivo naravno razložiti s pretiranim vplivom domišljije in posebnim Razpoloženjem v človeku, o življenju brez hrane še nima zadovoljive razlage. Kako naj se ne bi izrabila telesna energija, ki jo redno nadomešča hrana, ki jo uživamo? Kako naj se izrabljena energija nadomešča brez hrane? Nekateri izražajo misel, da bi telo Po izredni skrivnostni sposobnosti absorbiralo in asimiliralo potrebno energijo iz elementov zraka, ki ga vdihava; nekdo je prav ob Tereziji Neumann celo izrazil ttlisel, da bi njen organizem vsrkaval in asimiral energijo sončnega izžarevanja.
Cerkev tega pojava pri mistikih tudi nima za zanesljiv čudež 'n ne za nujen dokaz svetosti.
4.	Ali so taki izredni mistični Pojavi znamenje svetosti osebe?
že iz doslej povedanega sledi, ha ne. Niso nujno v zvezi s sve-tostio osebo. Tudi če so v zvezi z verskim življenjem, si moramo ndsliti različno stopnjo svetosti Pri osebah, ki imajo izrednosti.
Tudi Cerkev in krščanska mistika, koder naletita na take pojave, ne presojata svetosti oseb po teh izrednostih, ampak obratno: resničnost, pristnost in versko vrednost teh pojavov presoja in ugotavlja iz moralnega značaja in svetosti oseb, ki imajo te izrednosti.
5.	Iz vsega sledi, da so taki izredni mistični pojavi, ki so pristni v tem pomenu, da so v zvozi z globokim verskim doživljanjem, na ta način vendar v zvezi z vero in imajo svoj verski pomen. So za nas kot izredna znamenja, ki nas živo opozarjajo na dejstvo globokega verskega doživljanja nekaterih vernikov in so kot taka tudi neke priče nadnaravnega. Ti pojavi sami sicer še ne pomenijo svetosti ter določna in globlja sodba o tej pristo-ji Cerkvi. Vsekakor pa, kolikor so neke priče nadnaravnega, zaslužijo naše spoštovanje.
Njih verski pomen za naše življenje je ta: Gotovo nam niso dani zato, da bi se ob njih samo pasla naša radovednost in bi to bilo vse. Glavno ob tem je bilo pristno versko življenje in globoka duhovnost in morebitna posebna svetost tistih izrednih oseb. Pomenijo nam vabilo — to je za nas glavno pri vsem tem — da jih v pristnem verskem življenju in globoki duhovnosti posnemamo.
. Dr. Franc Gnidovec
KONCIL V NEKAJ BESEDAH
Zopet prinašamo nekaj temeljnih misli drugega Vatikanskega koncila. Po znanem holandskem teologu p. Schillebeeckx jih je za našo revijo pripravil p. Kukoviča D. J.
Odlok o duhovniški vzgoji
1.	V nekem oziru „novo“ v odloku, kar pa kljub temu ni najbolj posrečeno, je dejstvo, da se sedaj daje možnost diverzificirane vzgoje duhovniških kandidatov. Cerkev jo prišla po izkušnjah do zaključka, da ni primerno vseh kandidatov, ki izhajajo iz različnih narodov, kultur in socialnih razmer vzgajati na popolnoma isti način, čeprav gre seveda za bistveno vzgojo.
2.	Precej nov pa je študijski načrt, po katerem se bo vršila v hedoče intelektualna vzgoja teh kandidatov. Ta se bo začela z globalnim študiiem zgodovino odrešenja, ki bo dala bodočim duhovnikom reko prvo globlie spoznanje skrivnosti Kristusa, njegove Cerkve in človeka. Za'xm čelo bo sledil študij filozofije, s katerim se jo do sedaj začenjalo po semeniščih. Toda tudi to filozofijo je treba študirati v czki zvezi s teologijo, no pa kot samestojno snov, brez ozira na teologijo. Cerkev ima namen vzgajati teologe, ne pa filozofov, čeprav je seveda ra bodoče duhovnike važno, da so zaradi stika z modernim človekom podkovani tudi v filozofiji. Filozofija se mora osredotočiti
na človeka, Boga in svet. Upoštevati mora tudi dosežke moderno filozofije in podajati razliko med filozofskim gledanjem na podlagi umskega razmišljanja in gledanjem, Ici ga človeku da neposredno po razodetju.
3.	Teološki študij mora biti osnovan zlasti na tem, kar nam pove sveto pismo in cerkveni očetje. Samo na tej osnovi sme in more nato naravna pamet graditi naprej teološke sisteme in tako skušati globlje prodreti v razodeti nauk in odkrivati resnico, ki so vključno obsežene v razodetju.
4.	„Novo“ je tudi dejstvo, da ta študijski načrt ni niti približno nekaj dokončnega. Podvrženo mora biti neprestanemu zboljšavanju, kakor ga bedo novi časi in potrebe zahtevale.
5.	Zelo poudarja koncil misel, kako morajo bodoči duhovniki že v času priprave gojiti globoko, osebno versko življenje iz virov vere in solidne pobožnosti. To pa ne sme biti individualistično, ampak že v tem stadiju življenja polno skrbi za bližnjega.
IZJAVA O NEKRŠČANSKIH VERSTVIH
Ta izjava je, kar zadeva njeno smer in njeno izražanje, nova Pridobitev uradne Cerkve.
1.	Cerkev izjavlja v tem dokumentu, spoštuje in upošteva „religiozno izkušnjo“, na kateri temelje nekrščanska verstva. Do sedaj je Cerkev te religije presojala predvsem z negativnega stališča, v kolikor ne priznavajo krščanskega razodetja, ne pa toliko po njihovi pozitivni strani, po religioznem izkustvu, ki more biti tudi proizvod božje niilcsti.
2.	Smatra verski problem človeštva za nekaj, kar je najtesneje Povezano z eksistencialno problematiko človeškega življenja. Tako je ta izjava izhodiščna točka za novo razmerje Cerkve do pripadnikov g«eh nekrščanskih verstev in zlasti za iskren, čeprav seveda previden oialog z njimi.
3.	Izjava nam podaja tudi misel Cerkve glede njenega tesnega •■azmerja z Izraelom. Za Cerkev je to en razlog več, da zavrača vsako obliko antisemitizma, zlasti še, ker se je ta antisemitizem hranil pogosto z mnogo premalo niansirano trditvijo, da je judovski narod bogaubijalski. V dobro premišljenih in pretehtanih izrazih se koncil izjavlja, da so „nekdanji in današnji Judje" nedolžni. S tem pa seveda Cerkev nikakor ni hotela reči, kot ji nekateri očitajo, da so nekateri ■tudje obenem z drugimi osebami vred bili udeleženi pri Kristusovi »mrti.
Sv. Alojzij
v
se
vedno
vzor
Alojzij je bil proglašen za svetnika leta 1726, v polni baročni dobi. Ljudje so se tedaj vdajali veselju in čutnim nasladam. Vendar svetnike so radi slikali z lobanjo in znamenji stroge pokore. Vse to je bila obsodba tedanjih ljudi, ki so vse preveč hrepeneli v življenju po užitkih tega sveta in odklanjali pokoro.
Toda kaj bi mogla sedanjim mladim ljudem povedati Alojzijeva slika z lobanjo in znamenji stroge pokore? O Alojziju vemo, da je bil komaj 13 let star že dedič mejne grofije. Nosil je obleko dvornega paža z značilnim visokim belim ovratnikom. Imel je velike, temne oči, vedro, bistro čelo in na obrazu poteze, ki so izražale plemenito, močno in odločno voljo, s katero je sledil svojemu poklicu k svetosti in si nalagal izredno strogo pokoro.
Ta resna Alojzijeva slika se je zelo razširila med mladino in tudi med starejšimi ljudmi, četudi sta resnost in spokorni duh dve njegovi značilni lastnosti, je vendar v zgodnji mladosti ohranil pristno otroško naravo, ki so veseli, če odkrije kaj novega, izrednega. Tako je v svoji vedri nagajivosti in spretnosti sprožil majhen top. čudovito lepo odkriva značilni lastnosti svetega Alojzija cerkvena molitev, ki se glasi: ..O Bog, delivec nebeških darov, ki si v angelskem mladeniču Alojziju združil čudovito nedolžnost z enako spokornostjo,
daj nam, ko ga nismo posnemali v nedolžnosti, da ga bomo po njegovih zaslugah in prošnjah Posnemali vsaj v spokornosti.“
V mestu Mannheim v Nemčiji hranijo pismo, ki ga je Alojzij Pisal iz Rima ob koncu decembra 1590 eno leto pred smrtjo, ®voji materi Mariji, mejni grofici kastiljonski. V njem ji želi najprej Kristusovega miru. Ker ve, da mati želi njegovih pisem 'n se jih veseli, je porabil priložnost svetega božičnega praznika, da jo pozdravi in ji želi srečne dneve. Toda naenkrdt spremeni sVoje misli. Piše ji, da noče nič vedeti o stvareh tega sveta, ki jih je za vedno zapustil in ki so mu neprijetne. Potem ji priporoča, naj posnema v skrbeh in žrtvah za majhne otroke zgled, hi ga ji daje Gospodova mati na božični dan. Marija, božja Mati, jo naša prava kraljica. Od nje Rmo prejeli več ko od španskih hraljev ali drugih visokih oseb.
Darovanjski spev pri maši nam daje ključ do njegove svetosti. Glasi so: „Kdo pojde na goro Gospodovo, ali kdo bo stal na Pjegovcm svetem kraju? Kdor je Nedolžnih rok in čistega srca." Te besede nam odkrivajo vso vsebino njegovega Bogu posvečenega življenja. Terezija Deteta Jezusa iz Lizjeja je umrla stara 24 ‘ct, Alojzij pa star 23 let, ker Bta oba že v mladosti dosegla Polnost Kristusove starosti. „Vr-nüa sta se v svojo domovino“
Ko je Terezija Deteta Jezusa zvedela, da mora nujno umreti, se je topila v veselju, ker poj'đe v svojo domovino. Alojzij pa je rekel bratu redovniku, ki mu je stregel: „Prejel sem veliko novico.“ Potem pa je pel z njim: „Tebe Boga hvalimo.“
Mi pa smo pri svojih 60. ali 70. letih žalostni, ker je življenje tako kratko. Pa nam dajeta ta dva mlada svetnika tako lep zgled vere, upanja in ljubezni do Kristusa. Ob teh dveh svetlih vzorih šele spoznamo, kako nepopolno, slabotno je naše krščansko prepričanje, kako omahljivo naše upanje in kako majhna naša ljubezen do Kristusa.
Ti dve izjavi o veselju pred smrtjo niso samo besede, ampak dejanja. Po zgledu teh dveh svetnikov moramo tudi mi skrbno iskati ključ do te junaške srčnosti, do tega hrepenenja po nebeški domovini in do veselja nad njo. Da bomo to dosegli, potrebujemo veliko milosti in resnične, globoke ljubezni.
Ko je bil Alojzij star 4 leta, je vpričo matere 'ponovil besede, ki jih je slišal govoriti med vojaki, ne da bi vedel, kaj pomenijo. Mati ga je zaradi tega posvarila. To materino svarilo ga je tako ganilo, da je za te besede vse življenje delal pokoro.
Po očetu je podedoval različne visoke naslove, ki pa zanj niso imeli nobene privlačnosti. Sel je tudi mimo sijajnih umetnin, ki so krasile palačo v Florenci in v
Escorialu palačo, cerkev in samostan. Escorial je sijajno delo, ki ga je kralj Filip II. že skoraj dokončal tedaj, ko je bil Alojzij paž na njegovem dvoru (1581— 1584). Alojzij je bil sin izobražene, plemenite družine. Bil je nadarjen, razumen in globoko čuteč. Zato ne moremo misliti, da nanj umetnino niso imele nobenega vpliva. Vendar pa vemo, da ga sijaj tega sveta in njegovo bogastvo nista prav nič omamila in tudi življenje na dvoru ni moglo Alojzija odvrniti od najvišjega cilja: ljubiti z vso dušo nad vse Kristusa.
Leta 1585 je Alojzij stopil v Družbo Jezusovo, ki jo je ustanovil sv. Ignacij nekaj let prej. Oče je videl sijajne zmožnosti, ki jih je imel njegov najstarejši sin. Zato je proti njegovemu vstopu v Družbo Jezusovo odločno nasprotoval. Vendar, ko je ' Alojzij podpisal izjavo, da se odpove vsem predpravicam, ki jih je imel v družini, je oče popustil in mu vstop dovolil.
Alojzij je bil zdaj prost in svoboden. Zanimivo je to, da se svetniki z neko lahkoto in z veseljem odpovedujejo zakladom tega sveta, da bi z vsem srcem mogli ljubiti Boga. Navadni ljudje bi to storili z veliko težavo in žrtvijo. Ko je Terezija Deteta Jezusa postala redovnica, se je resno prizadevala, da bi sc popolnoma prilagodila strogemu redovnemu življenju. Delala je po-
koro in se izredno strogo zatajevala.
Alojzija so vzgajali in vodili k Bogu svetniki. Njegov spovednik jo bil kardinal Belarmin, ki je svetnik. Sveti Karol Boromejski mu je podelil prvo sveto obhajilo. V času, ko je Alojzij zorel za nebesa, ni bila samo doba velikih gospodov in človeških naslad, ampak tudi doba velikih svetnikov in velikih kreposti.
Ko jo Alojzij komaj začel živeti tiho, skrito življenje v Družbi Jezusovi, se je v Rimu pojavila kuga. Mladi redovnik tedaj ni mogel več vzdržati v redovni hiši. Ljubezen do Kristusa ga je priganjala, da gre pomagat okuženim. Prosil je predstojnika za dovoljenje. Predstojnik mu ni mogel braniti te junaške žrtve. Tako je Alojzij na cesti našel bolnika, ki so ga tam pustili iz strahu pred okuženjem. Dal ga je na svoje räme in ga nesel v bližnjo bolnišnico. Pri tem delu krščanske ljubezni je nalezel tudi sam kugo in po treh mesecih zaradi nje umrl.
Sveti Alojzij je vzor, ki ga moramo vsi kristjani, zlasti mladina posnemati. Svetilnik jo na gori, ki nam kaže pot tja, ker nam žarč prave kreposti in večne radosti. Premišljujmo njegovo življenje! Učimo se pri niem velikodušno liubczni do Kristusa in do vseh, ki trpč!
Gregor Mali
Vedno je to delal
Mons. Luigi Oldani je bil pomožni škof v Milanu. Ta je izjavil.
nekateri verniki in tudi duhovniki kar razumeti niso mogli »zredne ljubezri, ki jo je imel sedanji papež, ko je bil nadškof in kardinal v Milanu, do vseh trpečih ljudi, posebno do bolnih duhovnikov. To dokazujejo zlasti Njegovi obiski bolnikov.
Nekateri mislijo, da je s tem hotel posnemati v dobroti svojega Prednika, papeža Janeza XXTII. in si pridobiti srca vernikov, kakor bi že slut.l, da bo postal papež.
Mons. Oldani zavrača to mnenje, izjavlja, da je nadškof in kardinal Montini vedno to delal. Dobro
Anekdote
o
Pavlu VI.
%
se spominja, da je v Milanu vse petke v postu obiskoval bolnike. Mnogo bolnikov v nadškofiji sv. Ambrozija se še danes spominja njegovih prisrčnih obiskov in žalujejo, ker jih ne more več priti obiskat.
Vztrajen bralec knjig
Brat Teresio Tomasini, ravnatelj knjigarne svetega Pavla v Milanu, ga je tedaj, ko je bil tam mons. Janez Krstnik Montini se nadškof in je obiskal njegovo knjigarno, slišal govoriti:
„Koliko knjig izide danes vsak dan! Človek M moral imeti mnogo prostega časa in veliko let življenja, da bi mogel vse prebrati.“
Vendar, četudi je imel mons Montini zelo malo časa, je prebral mnogo knjig. Brat Tomasini je imel za to trditev očividnc dokaze. Mons. Montini je vsak mesec po svojem osebnem tajniku Pashalu Mačehi ju naročil veliko knjig za svojo osebno knjižnico.
Ko je prišel v Milan, je zbudilo veliko pozornost devet velikih zabojev knjig, ki so prišle na njegov novi naslov. Še več knjig ga je spremljalo, ko se je vračal nazaj v Rim in bil izvoljen za papeža, Kristusovega namestnika na zemlji. Tudi zdaj, ko ima najvišjo službo v Cerkvi, veliko bere. Mons. Montini, zdaj papež Pavel VI., je. vztrajen bralec knjig.
Nadškofov radio
Šofer nadškofa in kardinala Montinija v Milanu, Anton Ma-pelli, pripoveduje o njem tole zanimivost:
„Nadškof Montini mi je podaril radio znamke Philips, da bi ga poslušal in se z njim kratkočasil, ko sem čakal nanj med njegovimi pastirskimi obiski. Na potovanju ga nismo nikoli poslušali, četudi je včasih rekel, da mu glasba zelo ugaja. Kadar smo se vračali s potovanja, smo vedno molili rožni venec. Nadškof Montini ga je sam molil naprej, mi (tajnik obredni-čar in jaz) pa smo odgovarjali.
Samo enkrat pa je tudi kardinal Montini poslušal na potovanju radio. Bilo je to tedaj, ko je papež
Janez XXIII. umiral (3. junija 1963, ko se je že mračilo). Spominjamo se, da smo se iz Cardana vračali v Čampo blizu Gallarate, milanske provincije.
Ko je radio sporočil, da je sveti oče umrl, sc je kardinal Montini zdrznil od bolečine. Molil je psalm: „Iz globočine kličem k tebi, Gospod...“ in: „Gospod, daj mu večni pokoj...“ Mi smo tedaj že slutili da smo izgubili svojega nadškofa, ker je Cerkev izgubila dobrega papeža Janeza XXIII.“
živijo, papež!
Spet pripoveduje ta dogodek šofer kardinala in nadškofa Montinija:
„Spominjam se deklice, stare kakih pet let. Bili smo v Gallarate. milanski provinciji. Papež Janez XXIII. je približno en teden prej umrl. Ko jo naš kardinal in nadškof stopil iz vozila, jo ta deklica na ves glas zavpila: „Živijo, papež!“
Nadškof Montini je bil zaradi tega zelo slabo volje. Omenjeni šofer pripominja, da se je zgodilo samo tedaj ali vsaj zelo redko, da bi bil nadškof hud na otroka.
Ni mislil, da bo papež
„Dne 17. junija 1963 je šel kardinal Montini v Rim volit papeža. Nesel sem mu na letališče v Linato ročni kovček, ki je bil zelo lahek. Popolnoma je bil prepričan, da se
bo vrnil." Tako je pripovedoval njegov šofer.
Mlad milanski duhovnik pa je Rjavil: „Preden je šel v Rim, nam je naročil: „Ne pripravljajte ničesar, ker se bom kmalu vrnil.“ Naredil je tudi seznam oseb, ki bi Jih moral sprejeti takoj po vrnitvi *z Rima. V koledarju pa je določil dneve, v katerih bo rešil nujne zadeve.
Tudi ravnatelj katoliškega dnevnika „Italija" je 22. junija 1963 v tem dnevniku zapisal, da jih je na letališču s svojo že znano prijaznostjo pozdravil. Svoj nemir ir. ganjenost pa je prikrival tako, da je govoril o važnih zadevah, ki jih bo rešil drugi teden, ko sc bo vrnil iz Rima.
Toda kardinal Montini se ni Vrnil. Spolnila se je želja nepozabnega papeža Janeza XXIII. Ril je izvoljen za papeža. To sta slu-i'üa tudi njegov šofer, Anton Mn-Pelli in njegova žena.
Šofer Anton Mapelli je izjavil: »Potrdilo, da bi Milan izgubil svojega nadškofa, sem imel že 3. jnnija 1963 približno ob sedmih zvečer, ko je radio sporočil žalostno novico, da je umrl papež Jancz XXIII.“
Njegova žena gospa Mapelli. ki je bila vratarica v nadškofijski pa-lači v Milanu, pa je povedala, da 1,0 slutili, da bo kardinal Montini baPež, zaradi velike množice pi-Serri. ki so prihajala na njegov oaslov.
Ko sta šofer in njegova žena to pripovedovala, so jima ob spominu na nadškofa Montinija solze vrele iz oči.
Jezuit pater Persico o papeževi mladosti
Pater Persico, duhovnik Družbe Jezusove, rojen 1869, je 1965 pripovedoval pisatelju knjige o življenju sedanjega papeža v zavodu Leona XIII. v Milanu, da je bil od leta 1914 do leta 1917 v zavodu „Arici" v Bresciji profesor matematike Janeza Krstnika Montinija. „Mnogo let je že od tega, ko sem učil sedanjega papeža, ki sem ga imel v svojem razredu. O njegovem poznejšem življenju pa le malo vem," je pripovedoval pater. Njegov učenec je ohranil svojega učitelja v zelo lepem spominu.
Ko je bil še mlad duhovnik v Rimu in jo prišel v Brcscijo na kratek oddih, ga je vedno obiskal. Ko je duhovnik Janez Montini postal nadškof v Milanu, ga je hodil obiskat v zavod Leona XIII. v istem mestu, kamor je bil pater Persico prestavljen. Za božič mu je vedno prinesel panettone, neke vrste potico, ki jo v Italiji uživajo o božiču. Za veliko noč pa mu je v tretje nadstropje zavoda prinesel pirhe, pobarvana jajca. Tudi potem, ko je postal kardinal, ga je dvakrat na leto obiskal. Starega patra je njegova zvestoba in ljubeznivost zelo ganila.
Pater Persićo je tudi povedal, da je bil njegov učenec Montini eden izmed najbolj nadarjenih, pa tudi najbolj nerednih dijakov v zavodu „Aricci", ker je bil slabega zdravja. Zaradi bolezni ni mogel redno hoditi v šolo. Druga ovira nerednega obiskovanja šole pa je bila prva svetovna vojska. Kadar so začela brneti in groziti letala, je prišel oče Jurij Montini in svojega sina odpeljal na varen kraj.
Na koncu pogovora je častitljivi pater omenil njegove fotografije. Prejšnje so dokazovale, da je papež res bil v mladosti bolehen. Njegove današnje fotografije tegft ne kažejo več. Ker jo bil sedanji papež v otroški in doraščajoči dobi tako slabega zdravja, sc pater čudi, da je zdaj tako zdrav. Želel mu je, da bi papež še mnogo let živel in mogel storiti še veliko dobrega za Cerkev.
Ni dobil zlato, ampak le srebrno medaljo
Pater Zamperetti je bil velik, star prijatelj sedanjega papeža. V list svoje redovniške družbe jo napisal članek o papežu Pavlu V. List jo prišel v roke tudi papežu, njegovemu prijatelju. Ko je papež članek prebral, jo vzkliknil pred monsenjorjem, katerega ime pater Zamperetti ni hotel povedati: „Pater Zamperetti zasluži srebrno medaljo; če bi pa molčal, bi dobil zlato."
Nekega dne je pater Zamperetti res dobil medaljo, izdano v spomin papeževega potovanja v Sveto deželo. Toda bila je srebrna, ne zlata.
Petki kardinala Montinija, sedanjega papeža
Dominik Agasso dobro pozna življenje sedanjega papeža. Po izvolitvi kardinala Montinija za papeža nam je tudi odkril skrivnost njegovih petkov.
Vsak petek so Cerkev v prvih popoldanskih urah spominja Gospodovega trpljenja, ob troh popoldne pa njegove smrti na križu, ki jo je naznanil zvon. Tedaj je milanski nadškof izginil iz nadškofije. Samo njegov tajnik, ki ga je spremljal, je vedel, kam je šol tedaj. Obiskat je šel vsak petek ob treh kakega zelo zapuščenega bolnika, ki je v revni predmestni koči čakal smrti.
Po poročilu njegovega tajnika je nadškof Montini stopil v bolnikovo stanovanje, pokleknil in v bolniku počastil trpečega in umirajočega Kristusa. Predno jo odšel, jo prijazno govoril z njim, ga tolažil, mu dajal pogum in mu stregel kakor izšolan bolničar ali njegov najboljši bližnji sorodnik.
V petek, 21. junija 1063, ni nadškof in kardinal Montini obiskal nobenega bolnika, ker je bil prav isti dan v Rimu izvoljen za
papeža. Ker ni mogel v Milanu nič več obiskovati ob petkih bolnikov, je opravljal odslej to dobro delo v Rimu. Obiskoval je bolnike blizu cerkve sv. Petra.
Prav tisti petek se je v Vatikanu spet začela navada, ki je Prenehala leta 1954 z njegovim odhodom v Milan. V delovni sobi novega papeža je začela ugašati Pozno ponoči — zadnja — njegova luč, kakor se je to dogajalo tedaj, ko je bil mons. Janez Mon-tini še v Rimu.
8c nekaj zanimivih podatkov o papežu
Četudi se je kardinal Montini bal biti izvoljen za papeža, jc po izvolitvi odgovorno papeško oblast mirno, vdano in pogumno sprejel. Kakor papež Benedikt XV., je tudi on takoj zapustil milansko nadškofijo, šel v Rim in tam začel opravljati najvišjo službo v Cerkvi.
Ko jc papež Pavel VI. napovedal svoi delovni načrt, je rekel: »Poslušali bomo globoke besede današnjega sveta." To napoved vestno spolnjuje. Ponoči, ko je 8am, pozorno posluša glasove vsega sveta, glasove mirnih in zanesljivih, zvestih katoličanov, glasove nezadovolinih, nemirnih m zbeganih vernikov, glasove ljudi, ki nepremišljeno hodijo po novih nevarnih potih. Posluša tudi glasove brezbožnikov, obtožbe Cerkve in njihovo smešenje
nadnaravnega duha. Posluša glasove kritike, stiske, bede in obupa.
Nekateri mislijo, da so razmere, v katerih je vladal papež Leon XIII., podobne današnjim, v katerih vodi Cerkev papež Pavel VI. Sklicujejo se na izredni kulturni in znanstveni napredek. Vendar so razmere zelo različne.
Ves svet je danes bolnik. Muči ga strah in obup, ker vidi, da mu preteklost ni mogla zagotoviti boljšega bolj srečnega in človeku primernega življenja. Papež v Vatikanu stoji vsak dan do pozne noči pri tem nenavadno resno bolnem bolniku. Posluša njegove tožbe, vzdihe in krike. Streže mu, mu ponižno služi in ga rešuje.
Dela sedanjega papeža ne odločajo ure in dnevi, ampak stiska in beda vsega človeštva. V molčečih avdiencah ne sprejema in ne posluša samo bogoslovnih učenjakov, ampak tudi tiste, ki ne verujejo, se zanima za težave, ki jih imajo, jih ne obsoja, ker nimajo vere, ampak jih hoče pripeljati do nje.
Od 21. junija 1963 so vsi dnevi papeža Pavla VI. postali petki. Vsak dan poklekuje k postelji včlikega bolnika, vsega človeškega rodu in ga rešuje z besedo in delom, z žrtvijo svojega življenja, s svojo vero, upanjem v križanega, od mrtvih vstalega in zmagoslavnega Odrešenika sveta. Rešujmo z njim tudi mi današnji svet nevarnih ran in bolečin.
Kriza
v
Cerkvi
rodi
tudi
sadove
Povsod so danes ljudje, ki sc vznemirjajo zaradi sedanjega položaja Cerkve. Tisti, ki gledajo nanjo od daleč, ker so nikoli niso zavedali, da so otroci Cerkve, sc zanimajo za to vprašanje le toliko, kolikor za vojsko v Vietnamu in zadovoljno napovedujejo njen propad. Dobri ljudje pa so prestrašeni kakor apostoli med viharjem na morju, ko so zbudili Jezusa in mu klicali: „Gospod, reši nas, potapljamo se!“ Vendar Kristus, ki sc nikoli ne oddalji od Petrove ladje, tudi danes od-govan'a: „Kaj ste boječi, maloverni?“
Ponovno so ponavlja zakon nihanja. Tako kot v književnosti,
umetnosti in modroslovju ena prenapetost povzroči odpor in nasprotno prenapetost, tako je tudi zgodovina verskega življenja polna teh pretresov.
Prav do zadnjih let smo polagali preveliko važnost na zakone in predpise. Ko je Cerkev hotela ta jez nekoliko odpreti, je iz njega vdrla voda s tako silo, da je ni bilo mogoče več zadržati.
Vendar ni vse slabo, nad čimer sc nekateri pohujšujejo. Različna mnenja med bogoslovnimi znanstveniki v stvareh, ki niso bistvene za versko resnico, morejo zbegati vernike, ki gledajo na nas kakor na vojake pri paradi. Kljub temu so ta mnenja obogatila katoliško mišljenje in pripomogla, da smo bolje ločili versko resnice od gotovih mneni, ki so so ponavljala zato, ker ni bilo nikogar, ki bi jih zavrnil. Tudi posvetni duh, ki vedno boli ohiema svet, je v blagor Cerkvi, četudi ruši mnogo dobrin, ki so bile nekdaj veliko vredne.
Koncil je tudi hotel spremeniti razmerje med podložniki in cerkvenim načelstvom z dialogom in s tem, da jo poklical k sodelovanju pri vladanju Cerkve škofovske sinode, škofovske konference, sveto in odbore. S tem jo uvedel koncil v Cerkvi neke vrsto demokracijo. Javnemu mnenju se jg tud! priznala pravica, da spozna probleme sveto Cerkve in tudi ta, da niegove želie po družbenem obveščanju pridejo do cerkvcne-
Ka načelstva in do vsega božjega ljudstva.
Vendar te upravičene spremembe v tem posebnem trenutku sveta so opravičevale nevarne Prestopke. Papež večkrat govori 0 neki vrsti krize, ki bi mogla Postati usodna ne samo za zgodovino, ampak še bolj za slavo Kristusovega imena in za zveli-^anjc mnogih, zelo mnogih duš.
Kriza mišljenja, ki je značilna to dobo sprememb, je povzro-^jlu, da so izgubili trdna načela ^sti, ki niso znali naravnati no-vih smeri bogoslovne znanosti v okvir nespremenljive vere. Na drugi strani pa razmere zahteva-1°> da je duhovnik v ožji zvezi s ®Vet°m, tako da so mnoge obrambo Proti skušnjavam v nekaj letih °dpadlc, razen preudarne duhov-ne Priprave na nove razmere.
Kljub temu je cerkvena kriza Po načrtih božje previdnosti ro-dila izredno dobrino: odgovornost Joikov. Dokler je bilo mnogo dobrih duhovnikov, verniki niso bili delavni, ampak pasivni. Danes jih kliče na delo potreba. Vedno bolj zavedajo, da so tudi oni dc-ezni Kristusovega kraljevega duhovništva. Žene prej niso smele rati berila ali streči pri maši. .iij že izvršujejo različna opra-^jlu: vodijo duše, pridigajo, votlo bogoslužje božje besede, de-'io obhajilo ali ga nosijo bolni-orn> sodelujejo pri različnih usta-b°vah, upravljajo župnije in celo Poučujejo svete vede.
Plrugi odličen sad „upora duš-
nih pastirjev“ je spopolnjevanje škofov. Vedno bolj se prizadevajo, da bi se približali ljudstvu, stopili z njim v dialog ali dali pričevanje o evangeljski preprostosti in nesebičnosti. Odločno in včasih predrzno delovanje nekaterih podložnikov je škofom dokazovalo, da v teh časih ne morejo vladati brez dialoga s svojimi duhovniki, pa tudi na druge je vplivalo, da so začeli bolj spoštovati svoje duhovništvo.
Kakor vidimo, ta kriza, ki žalosti papeža, ni v škofih ne v laikih ; četudi bi mogli navesti posamezne slučaje. Vendar tudi ne smemo misliti, da je slab duh v vseh duhovnikih. Mnogo jih ima neizmerno ljubezen do Kristusa in do Cerkve tudi med tistimi, ki so razburjajo, ker vidijo, da se ne izvaja obnova, ki jo zahtevajo. Na drugi strani pa tisti, ki so odšli zato, ker so nosili svoj poklic kot butaro na rami, pospešujejo naravno izbiro. Ista lahkota, n katero so moeli zapustiti svoj poklic, je naredila te. ki so ostali, bolj pristne in potrienc v posvečenju in jih postavila na stražo, da ga bolj skrbno varuic-jo, kakor pravi sveti Pavel: ..Kdor stoji, naj gloda, da no pade.“
Proti pričevanju tistih, ki odpadajo, imam pravico, da navedem vsaj svoje osebno pričevanje:	Zelo sem srečen, da som
mogel kot drugi Kristus posvetiti svoje Srce Cerkvi. In več tisoč duhovnikov pravi z menoj isto.
G. M.
Srečanje .s človekom
Srečati na svetu človeka je mnogo in se redkokdaj zgodi. Sicer boste rekli, kamorkoli pogledaš in tako dalje. Toda jaz imam v mislih človeka, ki ga začutite sredi množic in sredi sveta samega, posvečenega s plamenom dela za skupnost, brez prestanka se obnavljajočega iz živih vrelcev svoje narave, iz tiste prave in edino resnične rasti, ki se radi nje drevo prerije skozi goščo k soncu, ali pa se cvetlica skrije v senco, da je njen vonj bolj svež in opojen. Tistega, ki je zaradi svojih neposrednih zvez do sočloveka, svet za sebe, ki nikdar ne čutite njega samega, pač na le njegovo pot in delo. Je izraz sebe, izraz v posodo enega življenja strnjenih idealov in poti do njih. No — težko je razlagati, — so občutki, ko hodiš z besedo okrog njih in jih ujameš vanjo — poveš dvakrat preveč in označiš premalo. Vseeno. Mene je obraz te osebnosti pritegnil, da sem ga poiskala v sanmar-tinskem domu, in motila pri čiščenju dvorano po prireditvi. Tako preprosto mu jo tekla govorica, da začutiš iz njegovih besed dih znanih utripov in vesel sprehod po dragi domači pokrajini. Kakor da zajema iz polnega vodnjaka, je odgovarjal na stavljena vprašanja gospod Smersu.
Znano nam je, da že dolgo delate v raznih organizacijah. Kaj Vas je nagnilo k temu, da ste se posvetili organizacijskemu delu?
Prijatelji in sošolci so me že zgodaj pripeljali v razne organizacije: v dijaško kongregacijo v Ljubljani, ki jo je vodil p. Ramšak D. J., v Slovensko dijaško zvezo, ki jo je tedaj vodil g. Miloš Stare, v orlovsko organizacijo, v kateri sta bila tedaj vodilni osebnosti poznejši škof dr. Gregorij Rožman in prof. Ernest Tomc. Prof. Tomc nam je na orlovskih vodstvenih tečajih in v zasebnih razgovorih neprestano govoril o pomenu organizacije, o načelih organizacijskega dela (zlasti o potrebi edinosti, motnosti in discipline), nam razlagal, v čem je skrivnost organizacijskih «spehov in pri tem kazal na primere svetovnih industrijskih organizacij (Ford, Singer in dr.). Prepričan sem, da sem tu dobil veselje do dela v organizacijah.
Pravite, da ste že zgodaj začeli delati v slovenskih katoliških mladinskih organizacijah. Kdaj pa so se pravzaprav razvile te organizacije?
Začetki teh organizacij segajo v čase pred prvo svetovno vojno. Močno pa so se razvile po koncu prve svetovne vojne. Veliko zaslugo, je hncla pri tem zlasti mlajša slovenska duhovščina, ki se je z izredno požrtvovalnostjo vrgla na delo v mladinskih organizacijah. Silen razmah je dosegla orlovska organizacija. Ni bilo faro brez orlovskega odseka in orliškega krožka. Lahko trdim, da je prav ta organizacija bistveno preobrazila Slovenijo. Fantje, ki so sc v njej izobraževali, so pozneje prevzeli vodilna «icsta v slovenskem javnem življenju: v gospodarskem, socialnem in političnem (večina županov je izšla iz orlovsko šole). Ta mladina je prevzela žudi skoraj vse breme poznejšega protikomunističnega boja na svoje ramena.	__
Kaj je dajalo predvojni mladini in njenim organizacijam posebni ^agon in veselje do dela?	^
Dve stvari sta, ki dajeta mladini življenjsko silo: ambicioznost na cr>i in uporni duh na drugi strani. Zato jo treba mladini dajati priložnost, da se pokaže, da so uveljavlja, da se postavi. Je mnogo načinov, kjer se «dadina lahko pokaže v javnosti. Eden izmed teh je tudi telovadba in šport, telovadba je zajela tisočo in tisoče slovenskih fantov in deklet, ki so bili povezani v močni organizaciji, ki jim jo poleg telovadbe nudila tudi drugo duhovno hrano, — Zagona so dajali mladini tudi razni politični dogodki, k» so npr. dušili svobodo in preprečevali ali ovirali delovanje slovenskih katoliških mladinskih in tudi drugih organizacij. Taki ukrepi so razvneli
v mladini duha odpornosti in veselja do tajnega delovanja, ki je vedno imelo svojo mikavnost.
Kakšno je bilo doma razmerje med starimi in mladimi?
Spori med starejšo in mlajšo generacijo so vedno bili in vedno bodo. Vendar si upam trditi, da so bili ti spori na Slovenskem kaj malenkostni in v kolikor so obstojali, so jih — kar se je pozneje izkazalo — povzročali komunistični agenti, ki so sc vgnezdili v katoliške mladinske organizacije. Zasluga za lepo razmerje med starimi in mladimi gre tistim številnim starejšim, izkušenim javnim delavcem, ki so nesebično sodelovali z mladino.
Kako gledate na organizacijsko življenje med slovenskimi emigranti in zlasti slovensko mladino?
Veselje do organizacijskega življenja peša. Delati v organizacijah pomeni žrtvovati se za bližnjega. Individualistični in materialistični duh, ki danes povsod prevladuje in prodira tudi med naše ljudi, pa seveda ne pospešuje duha požrtvovalnosti. Zato vidimo v organizacijah vedno manj ljudi in skoraj povsod iste idealiste. Pomanjkanje delovnih odbornikov v naših organizacijah je vedno bolj pereče.
Slovenska mladina tu v zdomstvu raste v drugačnih razmerah, kot je rastla doma. V Latinski Ameriki je npr. kaj malo smisla za urejeno organizacijsko življenje in tudi malo smisla za sodelovanje s starejšimi. Razumljivo je, da sc ta duh širi tudi med slovensko mladino, čeprav je treba z veseljem priznati, da je med slovensko mladino še vedno precej idealistov, ki uspešno vodijo razne mladinske organizacijo.
Kako vcepiti slovenski mladini več smisla za organizacijsko življenje?
Najprej tako, da ne starejši ne zapirajo v svojo zaprte kroge, ampak ce družijo z mladimi, so zanje žrtvujejo in jim pomagajo. Daljo je potrebno mlado pritegniti k delu, v cdborc, poslušati in upoštevati njihove želje. Sporov, ki so med starejšimi, no prenašajmo med mladino. Poskušajmo mladino navdušiti za velike narodne in verske ideale. Pomagajmo jim organizirati mladinske prireditve. No vsiljujmo jim svojega načina življenja in ne pripovedujmo jim, da je bilo v naših časih tako in tako... Poskušajmo jim organizirati lepo počitniško življenje (po zgledu dr. Hanžcliča).
Gnezdo, kjer je doraščal, dorastcl in delal, jo razdrto. Nekam težko mu je, ko sc duh poigrava s spomini, zdaj s®
mu nasmehne ta, zdaj oni obraz, prekrasen ples podob, ki so vendarle samo še senca, •čimbolj se izgubljajo obrisi nekdanjih dni v daljavi, s tem večjo ljubeznijo jih obletava sinja misel, kajti njegovo delo je povezano z njimi, njegovi uspehi in napori, njegova velika doživetja in tudi življenje, ki so odteka vsak dan sproti, včasih ncvšečno in grenko, pa se mu kljub temu zdi kot zlata perut ptice, ki ne bo nikdar več gnezdila pod njegovim krovom.
Bogdana Zupanova
5'
Srečali sva se nepričakovano in se zapletli v pogovor.
O slovenski šoli.
„27 otrok imam v razredu," mi pravi, „a so tako različni. Eni zelo ''obro obvladajo slovenski in imajo tudi druge pogoje za napredek. Z ftjimi je pravi užitek delati. Potem je nekaj otrok, ki so pravo na-sProtje. Z vsakim posebej bi se morala ukvarjati, da bi so premaknili !l;‘prej. In so še tretji — skupina fantičev — ki so ugotovili, da se 'k*jo trenutki, ko sem zaposlena z drugimi, prav dobro porabiti za Njihovo osebno zabavo."
„Kaj praviš na to?"
Govorili sva in razpravljali o stvari, ki nama je obema pri srcu, n ßi izmenjali še marsikatero misel, dokler naju ni mraz opozoril n;‘ ločitev.	•	’
Ne vem, če sem tistikrat odgovorila na stavljeno vprašanje. A 'Utim, da moram v sebi najti cel odgovor. In da bi morala dati od-Povor na to vsaka slovenska mati, vsak slovenski oče.
Kaj pravimo starši k delovanju slovenskih šol?
Morda kaj pravimo, morda ne pravimo nič. Morda imamo be-f^o priznanja in opore, morda le kritiko. 'Morda se spomnimo nanje, adar prizadenejo naš žep, naš čas ali našo čast.
In to bi bilo malo, tako bore malo. Slovenska šola potrebuje in zasluži več, mnogo več.
Sicer med nami verjetno ni družine, ki bi slovenskim šolam ne priznala pomembnosti. Pač pa imamo starši gotovo premalo zavesti, kako odločilno je pri njihovih uspehih naše sodelovanje.
Najprej je družina tista, ki ustvari — ali ne ustvari — otroku temelj, na katerega gradi pozneje šola. To je: posreduje mu rodni jezik, slovensko čutenje, pripravljenost za učenje. Brez tega ni mogoče delo v šoli, kot ni mogoče zidanje stavbe brez trdnih temeljev.
Z otrokovim vstopom v šolo se delo staršev nadaljuje. Pri otroku ustvarjajo pogoje za slovensko učenje s tem, da razvijajo in utrjujejo njegov besedni zaklad z dosledno živo besedo, z navajanjem k branju in življenju v slovenski družbi. Zanimajo se za delo in življenje v šoli, za naloge, za učenje. Zelo koristen je za starše in otroka od časa do časa obisk v šoli, ko otrok tega ne pričakuje. Marsikateri mamic* se pokaže otrok v drugi luči, kot ga je do tedaj poznala. Posebne važnosti je moralna opora staršev našim šolam. To je: razumevanje :n podpiranje v vseh ozirih; tudi v primeru, ko gre za morebitno pomanjkljivost, da jo tolmačimo vodstvu in ne otroku. Posebna prilika za sodelovanje so sestanki staršev, kjer naj bi si izmenjali misli oboji, ki se trudijo za isto — naše otroke — to so učiteljstvo in starši.
Res je, da nam navedeno sodelovanje prinaša novega dela, novil* rkrbi poleg že tolikih, ki jih imamo pri vzgoji. A je tudi res, da je prav to naše delo eno najbolj plodovitih in najbolj važnih. Z ljubeznijo in trudom starši in učiteljstvo vcepljamo in oblikujemo v otrocil* tisto, brez česar bi bila njihova osebnost — naj se v življenju §c tako visoko povzpne — okrnjena. Brez česar bi ji manjkalo nekaj bistvenega, nekaj, kar ji po naravi in po ljubezni dedov pripada.
Mislimo na to, ko od sobote do sobote naši otroci odhajajo in 3C vračajo iz svojih slovenskih šol —: nižjih in višjih — hvaležni Bog11 in skupnosti, da moremo v svobodi vzgajati svoje otroke za tisto, kar nam je najvišje: za Boga, za svoj narod in njihovo osebno sreČO’
Naše zadoščenje pri tem ne bo majhno.
Naš odgovor ne bo težak.	M. 6'

*:« MiJttclkfto
Sprejmi veselje
. Pred kratkim sem srečala pri-Jateljico; veselo sem jo pozdra-pa mi je kar zamrl nasmeh, som opazila njen žalosten obraz.
»Se ti je kaj zgodilo? Te je kdo
Razžalil?“
, ”Ne, ne, nič posebnega mi ni, ,ai' tako se mi pač ne ljubi sme-Jati. Nezadovoljna sem sama s se-°i> s celim svetom."
^so prizadevanje, da bi jo spra-
vila
v dobro voljo, je bilo zaman.
ai mi je bilo njenega žalostnega “faza, saj je mladost vendar nezdružljivo povezana z veseljem. Po§iijam mlada prijateljica, ladi prijatelj, nekaj Quoistovih mi8li o veselju.
BoriS so, so žalostiš, se trudiš, ,^bi dosegel srečo. Podoben si ^aču, ki hoče zmagati na tekmi, 0 da bi vedel, kje je cilj.
Ustavi se in poišči svojo pot.
Vso tvoje bitje teži po sreči. Bog je prižgal v srcu vsakega človeka to žejo in lakoto. Ustvarjen si za srečo in ta plamen v tebi je božje vabilo, ki ti prihaja iz večnosti.
Če ■ hočeš, boš srečen.
Obstoja veseljačenje — ugodje in veselje.
Ugodje je sreča telesa, veselje duše. Ne zadovolji se z ugodjem, nikoli te ne bo nasitilo. Ugodje živi kratek trenutek, nato umre.
Veselje je duhovno, ne more umreti, sprejmi ga, občutil boš okus večnosti.
V življenjskih težavah, trpljenju, preizkušnjah, smrti, imaš pravico, da jočeš, vendar se ne loči od duhovnega veselja. Ugodje res ne more živeti, kjer je trpljenje'; duhovno veselje pa vendar lahko prebiva ob največjem trpljenju.
Žalosten si. Zakaj? Nihče pi
opazil tvojega dela, tvojih uspehov, tvojega napora. Rad bi se razgovoril, pa te nihče ne poslu-Sa, nihče ni pozoren nate. Prosi Boga odpuščanje za svojo žalost; potem bodi pozoren na druge. Zanimaj se za njihovo delo, občuduj njihove sposobnosti. Nehote te bodo drugi osvobodili in ti ponudili veselje.
Zakaj danes nisi veder ? Ne veš ? Daruj Gospodu svojo utrujenost, izmučenost, stare skrbi, ki se kopičijo v arhivu tvojega srca. Potem se nasmej sestri, očetu, mami, dekletu, sosedu, sošolcu, trgovcu, nato smej se, nasmehni se in tvoj nasmeh bo privabil veselje, ki se je oddaljevalo.
Veselje se prične v tistem trenutku, ko prenehaš iskati same-gaga sebe in. svojo srečo, da jo preskrbiš drugim.
V	nemirnem človeškem srcu je želja po sreči, le želja po Bogu.
Veselje cvete na vrhu predaje, ta predaja pa zahteva samopoza-be, umreti samemu sebi. Na ta način veselje na novo zaživi prav v trenutku, ko smo se mu odrekli.
V	Kristusu in s Kristusom je skrivnost veselja.
Kje je tvoje prijateljstvo s Kristusom? Trdnost teh vezi označuje življenjsko silo tvojega veselja.
Samo v Bogu je veselje, ker je samo v njem tudi predajanje.
Bog je Vselje. Če se predaš Bogu’, se predaš Veselju.
Priredila M. M.
Nova služba mi je všeč. Spet sem postala bolj vedra. Gospodar jo sicer zelo zaprt, mrzel, kot bi bil iz ledu izsekan, ampak zelo obziren in fin... Se bom že privadila... Prišla sem do tega, da se človek sčasoma vsemu privadi.
Govorila sem z mamo:
,,Vcš, mami, opazila sem, da s® se pri nas vsi, razen tebe, strašno spremenili.“
Mama mi je z nasmeškom odgovorila:
„Čudno, prav tako tudi oni mislijo o tebi...‘‘
Potem je s povešenimi očmi ple' tla naprej začeto jopico:
„'Ne vem, kako bi ti rekla, z^i se rfii, da si morala v zadnjem času veliko trpeti, dragi otrok, moj» mala Pegica...“
Dragi otrok, moja mala Pegica...
To besedo sem si z vsem srcein že dolgo želela spet slišati... N»' veličala sem se tega, da so me im®' H za odraslo, za pogumno, za * Vsem izkušeno, sita sem bila tolik^1 polomij... Saj se niti ne spomni01

ne, kdaj sem se zadnjič smejala. Srce mi je plavalo v solzah razoča-ranja in žalosti... Potrebovala sem, da bi mo nekdo spet imel za majhno punčico in mi rekel: ,',Pegica, otrok moj... “
Potem sc je zgodilo, kar si ni-*ein nikdar upala misliti, da bi se nioglo zgoditi vpričo mame. Iz grla •ni jo bruhnil silovit jok, ki mi je stresel celo telo. Solze so mi zalile oči.
Ne vem, odkod sem dobila toliko nioči. Kar bruhalo je iz mene. Ma-mi sem vse do zadnjega povedala.
Cisto vse: p živordeči obleki, o ^nriotetnem gledališču, o Sartrovih knjigah, o senčniku na nočni oma-r'ci s Picassovimi risbami in o Marjanovi strahotni izpovedi, takrat, P°d tisto ledeno ploho: da je lo-^en!... Mamica... on ločen... Kaj s* boš le mislila o meni?
Mama je odložila pletenje. Zače-n* mi jo z mehko roko gladiti la-Se> kakor tedaj, ko sem bila še osemletna porednica. In kaj mi je rekln ?;
»Kar mislim, je to, da si bila *olo pogumna. Moja preljuba Pegi-oa» zelo si bila odločna, ko si Mari-^an’a zavpila NE... Vidiš, tvoja Prirojena in privzgojena poštenost
bila močnejša, kakor vajina na aovo spočeta ljubezen. Zelo sem po-n°sna nate.“
ko.
Sij
»Joj, ne, mama!... Nikar ta-Name ne moreš biti ponosna, nisem jaz rekla NE... Ustnl-so res izustile NE, a ne, da bi
jaz hotela... Bila sem le preprosta gledalka strašne drame, ki se je tako hitro zapletla in razpletla... In povrh še to: če bi me tisto noč po telefonu klical Marijan, in ne tisti idiot, ki jo iskal garažo, bi mu z vsem srcem zavpila: Vrni sc, Marijan, pridi nazaj, dragi!...
„Dobro,“ je rekla mama, „če se ti zdi, da sama od sebe nisi imela poguma, da bi Marijana zavrnila z NE, potem moraš priznati tisto dobro notranjo silo, na katero si morda že pozabila, srčica moja."
Prekinila sem jo in izjecljala:
„Bog? Da bi čutila tedaj v sebi njegovo voljo? To že. Jasno: misel na Boga mi jo pomagala. Saj verjamem, da je on povsod, posebej da skrbi za človeka... “
Ampak dejansko sc tako malo menim zanj. Že nekaj mesecev nič ne molim. Zakaj naj bi se potom on brigal zame? Zakaj me jo moral tako nasilno iztrgati iz zanke, v katero sem sama silila? Saj ni bilo treba drugega, kot da bi me pustil utoniti v umazanem morju v katerega sem se sama lahkomišljcno spustila.
Toliko slabše zame, konec koncev je to šele začetek novega, morda dobrega življenja...
„Silva, verjemi, da tisti, ki je dal življenje zate, te ne bo pustil same sebi prepuščene... In On no bo zapustil tistih, katerim je dal lastno Mater za mater...“
Bo šo

Zakaj bi se mogle samo dežele povezovati v zvezo za napredek? Tudi poedinci morejo in morajo poskušati z zvezo za napredek. In to poskušajo vsak dan.
ße se trudijo za gospodarski napredek, ustanovijo trgovsko podjetje. Ce želijo kulturni napredek, ustanovijo akademijo, če bi radi dosegli telesno spopolnjc-njc, spravijo k življenju športno ekipo.
Človek je po svojem bistvu ustanavljalec zvez . za napredek. To je že bil veliko prej, preden je predsednik Kennedy zasnoval sistem medameriškega sodelovanja in pomoči.
Že od starih časov zemskoga paradiža sta se moški in ženska
povezovala, da bi napredovala, — včasih pa, da bi propadla.
Glede zaroke in zaročne dobe je bilo danih že nešteto definicij, ki bi zadovoljile vse okuse. Pa vendar zaročna doba le še ni dokončno opredeljena. Tam namreč, kjer se začenja ljubezen, se začenja neizrekljivo in nedopovedljivo. Zaroka je zveza za napredek. Ta opredelitev je točna in zelo v skladu z novim stilom človeških odnosov.
Tako v intimnem področja dveh zaljubljencev kot v obširni geografiji kakega kontinenta jc nujno potrebna povezava, če hočemo napredovati.
Disjunkcija je jasno kot beli dan: ali se zvežemo za napredek
J
ali pa, sc razidemo za uničenje. To dobro vedo zaročenci, zakonci 'n vladarji.
Formula predsednika Kennedy-je čudovita kot publicistično koslo, je pa enako nujna kot zabava sožitja.
Če bi se zaročenca povezala, da
Postala boljša; če bi se zakon-Ca združila, da bi sc spopolnila; Ce bi deželo gradile mostove čez 8v°je ločilne prepade...
Ljubezen se rešuje — enako k°t svet — s podobami. In človek na ve, kje mora biti bolj prefi-^jpna in premetena diplomacija, ab v razmerju dveh oseb, ki sc ^bita, ali v razmerju dveh na-^odov, ki se sovražita.
Noben namreč ne napreduje 8aiu, niti najbolj mogočna deže-a na svetu, niti najbolj samo-zavesten in samovšečen zaročc-V zvezi in povezanosti je skfito tako tvarno kot duhovno zboljšanjc posameznikov in nabodov.
. ^ ta namen se tudi iščeta fant 'u dekle. Prepričana sta, da jima ''-uročna zveza pomaga k zboljšanju.
baročno razmerje rodi obilne *adove obema zaročencema, kot te vsaka zakonita družba nuino 'apodejna za svoje člane. Ni ?s°ba zaradi družbe, ampak druž-a mora biti v službi osebe.
Zaroka, ki ne bi bila v blagor ^ubenemu izmed obeh, ki jih ne
bi delala bolj uravnovešene, bolj plemenite, bolj duhovno zrele, ne bi bila zveza za napredek, ampak pajdaštvo za propast, ki ga je treba čimprej razdreti. Trgovino, ki ne nese, jo treba opustiti, so menili skušeni ljudje.
Kakšno napredke podpira zaroka? Najprej tvarnega. Kadar se fant pripravlja na poroko, se veselo prizadeva, da bi vestno spolnil svoje študentovske dolžnosti, da bi dostojno dosegel svoj poklic, da bi delal uspešno in kaj prihranil za svoj prihodnji dom. Kadar zaročenka ljubi, se trudi, da bi se usposobila v tistih umetelnostih, po katerih bo lahko postala kraljica čistega in urejenega doma.
Zaročno razmerje je bilo tako vzpodbudna prilika za napredek, da je našel v njem zaročenec spodbudo za gospodarsko pripravo, ona pa rodoviten čas za pripravo na gospodinjstvo.
Poleg tvarnega napredka je tudi duhoven. Dobri zaročenci dobro vedo, da jo njihova zakonska sreča v živem odnosu do napak, ki jih iztrebijo, in do tistih dobrih lastnosti, ki jih gojijo v zaročni dobi.
Tisti fantje, ki rečejo svojim dekletom, da so v njih našli spodbudo in oporo za lastno izboljševanje in navdih za čisto življenje; tisti zaročenci, ki s? medsebojno pomagajo pri oblikovanju značaja in premagovanju nečimrnosti in samoljubja, ali se
medsebojno navajajo k plemenitosti in čistosti, so doumeli, da je zaročno razmerje uspešna šola za naravno spopolnitev.
Tisto, česar ni dosegel ne oče ne prijatelj, je dosegla dobra zaročenka in ta velikodušni zaročenec, ki sta napravila iz ljubezni zvezo za medsebojni napredek.
Tisti, ki so odgovorni za sodelovanje med deželami, imajo navado, da se zberejo, da pregledajo svoje programe, primerjajo prizadevanja in uresničijo načrte.
Tudi zaroka potrebuje načrte dela in pregled dejavnosti. Ljubezen mora sklicati na shod fanta in dekle, da ugotovita, če ju njuno zaročno razmerje vodi v mnogovrsten napredek njunih osebnosti ali pa hromi njun zanos in polet za ideali.
Bog potrebuje srca mladih ljudi, da bi gradili srečne domove in nov boljši svet. Tako srečne in nove, kot je obličje ljubezni.
Poslovenil J. S.
Izdala sem svoj poklic. Bog me jo hotel redovnico, pa mi je manjkalo vere in poguma za to, in rekla cem ne. Je to greh? Poroćda sem sc in sem srečna ob svojem možu in družini, le misel na zapravljeni redovniški poklic mi včasih greni življenje. Zdi se mi, da sem oddaljena od Boga. Ali sploh smem pristopiti k obhajilu?
Jasno spoznanemu redovniškemu ali kakršnemukoli poklicu bo dober božji otrok res sledil. Ne gre tu predvsem za vprašanje greha ali ne-
grcha, ampak za velikodušnost T odzivu klicu milosti. Notranji klic milosti je namreč tisto, kar jo za dobrega kristjana končno merodajno. Zunanje prepovedi in zapovedi božje so le skrajni mejniki minimalnih božjih zahtev, ki sc jih mora človek držati, če hoče sploh š® ostati v božji ljubezni. Nad moralnim minimalizmom pa je za kristjana pravi zakon življenja božja notranja milost, ki ga vabi k višjemu in večjemu, seveda vsakega po svoje.
Na vem, kako ste Vi gotovi svo-j0Sa klka za redovniški stan. Vse kaže, da Vas je Bog nasprotno kli-cal v zakonski stan; saj sreča in Zadovoljstvo, ki ga v njem uživate, PNčata, da ste na pravem mestu, “ag namreč hoče našo srečo že na svetu. Za redovniški stan je ^aa namreč jasnega in nedvom-''aga klica, v drugačnem primeru je Zeba ubrati bolj običajno pot, ki je Prav pot zakonskega stanu. Pa tudi ® bi go, recimo, res zmotila oz. J/klonila božji klic, Vam sedaj ne ažc drugega, kot da v zakonskem u> ki jo dokončen, skušate žive-1 res krščansko življenje in skrbeti dobro svojega moža in otrok, ter .^ostali čas uporabiti še za kakšen Zvendružinski apostolat. Tako boste k°tovo izpolnili sedanjo voljo božjo. a noben način pa ne opuščajte vetega obhajila, s tem bi gotovo e delali Bogu veselja.
Starši me nagovarjajo v poklic, katerega ne čutim nobenega nag-^pkjn. Oni bi radi videli, da bi jaz ^daljevai družinsko tradicijo in ostal r' °brti, ki so jo oni izvrševali.
Odg.; Katoliški moralni nauk bra-svobodo otroka, ko gre za izbiro 'ca in življenjskega stanu. Tu sc eo°ra c*'r°b sam odločiti. Res je si-’ da so so otroci dolžni s starši i Vet°vati v tei zadevi, in sicer ne znto, ker in v kolikor potrebujejo R . n° pomoč, da morejo uresničiti ^ J načrt, ampak predvsem zato, sv S° s^ar^i Prvi in najbolj naravni 0trtOValci SV0Pb otrok. Txj kadar bi 05' že vnaprej vedeli, da jim bodo
starši svetovali kaj proti božjemu zakonu, bi se morali odpovedati resnemu posvetovanju z njimi. Venaar naj bi vsekakor poskušali od staršev dobiti pristanek (v obliki posveta * njimi) za svojo odločitev. Če starši odrečejo svoj pristanek, otroci zato ne smejo opustiti jasno spoznanega klica za določen stan, pa tudi «'e gre za duhovniški ali redovniški stan. Isto velja seveda tudi glede svetnega poklica, kar je prav Vaše vprašanje. Tudi v t.--m pogledu se otroci niso dolžni brezpogojno držati volje ali želje svojih staršev, če namreč po resnem premisleku spoznajo, da je želja staršev neizvedljiva ali pa da bi pomenial zanje breme skozi vse življenje. Ker gre v tem primeru za odločitev celega življenja, starši ne morejo otrokom vsiliti svoje volje, s tem bi prekoračili od Boga jim dano avtoriteto.
A. K.
RAZGOVOR
MED
TEOLOGOM
IN
MLADIM
ČLOVEKOM
Vera je najbolj osebna človekova zadeva. V odločitvi zanjo o'' proti njej no moremo eden drugega nadomestiti. In vendar se zdi, da pri večini ljudi to odločitev store že v otroških letih starši. O tcia vprašanju sc raztovarjata teolog in nekdo, ki ga mi kratko imenujm0 ‘ugovornik’, ker pač ugovarja teologu.
Ugovornik:	Pravite, da je vera
najbolj osebna odločitev vesti. A e® je bil človek vzgojen v neki veri> potem je s tem brez lastne odločUv® prevzel vero svojih staršev. AH ne bilo boljo, da bi se mlademu 51°' veku do kakšnega 16. leta sploh ne govorilo o veri, ker bi tako bre* vsa'i'h „predodloeitov“ lahko 8®°’ izbiral svojo vero.
Teolog: Moja prva težava k teran predlogu je tale: mladostnik bi n>°' ral v svojih letih — Vi ste rcklj nekako 16 letih — začeti preučeval* vsa mogoča verstva, da bi sc poten' odločil za tisto, ki bi ga imel Z3 resnično. Kako naj namreč izbiram, če ne poznam, med čem naj izb*' ram. Taka izbira ne bi bila resn»’ Število verstev pa je silno velik0-
Ugovornik: To ne bi bilo potrebno» ker večina verstev sploh ne prid® resno v poštev. Gre samo za velika verstva, ki imajo že na prvi pogled veliko verjetnosti zase, da je «n« izmed njih pravo, npr. katolicizem» protestantizem, islam in budizem.
Teolog: Prav! Opozorim Vas naj' prej na dejstvo, da je v Važen*
^rašanju nekaj predpostavk, ki se J“1 morda sami komaj zavedate.
j P rej tale: Denimo, da bi Vaši starši sprejeli Vaš predlog in ne bi garali nobeno vero za svojo otroke. °da ničesar izbrati, je že izbrati; mislite, da je to le besedna igra, 8 katero se bočem izogniti odgovo-Ne! Kar pomislite:	če starši
^Rajajo svoje otroke popolnoma rez vere, potem s tem nanje skoro P^av tak0 močno vplivajo, kot če * jih vzgajali k veri. Dejansko jih jjamreč vzgajajo k neveri, k brez-rižnosti do tega tako važnega basanja v življenju.
^tovornik: Ne mislim, da bi star-* Pc smeli nič storiti v tem smislu. ^Protno, vzgajati bi morali svoje 0*r°ke k enakemu spoštovanju do V8ch verstev.
Teolog; Bojim se, da je to možno ® v teoriji, ne pa v praktičnem Pojenju. Vaši starši so namreč živi ^^ie, drugače. povedano, so ljudje Pokim določenim verskim prepri-j^Čanjem — kakršnokoli naj to že _ ki ga z dušo in srcem sma-alo za pravo, sicer bi so ga ne 'lržali. Jo tako?
^govornik: Da!
Teolog; Prehajam k Vaši drugi r°dpostavki, najvažnejši. Kaj pa 8Ploh razumete pod bezedo „vera“ ? , svojimi besedami vzbujate vtis, * da je za Vas izbirati vero nc-- Podobnega kot izbrati novo ob-
Ho
đa
ali pa novo kravato. Vem sicer, ne mislite tega tako kruto in 06kavno, a vendar mo zanima bolj
podrobno, kaj umevate pod besedo vera. Morda sistem resnic, s katerimi se strinjate'ali pa tudi no? Vsoto ceremonij in običajev, ki pa nimajo nič opraviti z vsem ostalim našim življenjem? če za Vas vera ni drugega kot to, potem je Vaš predlog res izvedljiv. A za vsakega zavestno živečega človeka je vera neprimerno več: vera prešinja vse njegovo življenje, njegovo mišljenje, čustvovanje in delovanje. Vera ni le eden izmed toliko predalčkov v njegovem življenju, ampak je duša vsega njegovega zavestnega življenja.
če pa je vera to — in le to je res vera — potem pa je Vaš načrt neizvedljiv. Starši bi morali namreč prenehati biti to, kar so. Kajti vse njihovo življenje, ki ga živijo dan za dnem in uro za uro, je že nujno versko vplivanje na otroke. Poskušajte si konkretno predstaviti to stvar! Starši ne bi smeli hoditi v cerkev, čeprav bi radi; v prisotnosti svojih otrok no bi smeli moliti, ne izražati sodb o najrazličnejših' živ-ljen:skih, pa hkrati vsakdanjih vpra-šnniih, ker bi bila to že sodba, ki bi bila očitno ali skrito „okužena" z nekim verskim prepričanjem. Smeli bi živeti kvečjemu neko brezbarvno, nejasno povprečno življenje vseh ver. kolikor bi to sploh bilo mogoče, ker si namreč prav velika verstva v najbolj važnih življenjskih vprašanjih nasprotujejo.
Govorim o življenju vero, kajti vera so prenaša v prvi vrsti s zgledom in dojanii, no toliko s besedami. Najgloblji vtis zapusti v bližnjem, če res delamo to, kar govorimo. Kar
xberite zgodbe spreobrnjenj, pa boste videli, kaj je bilo za njih ‘spreobrnjenja, navadno odločilno: ne toliko beseda, ampak zgled.
■Poleg tega je Vaš predlog še nepotreben. Skoro bi rekel, da je Bog enakih misli kot Vi. V življenju vsakega človeka pride namreč kritična doba, ko mora svojo vero zavestno potrditi ali pa jo zavestno zavreči.
Ugovornik: Potemtakem vsaj v neki meri drži, da starši določijo otrokom njih vero?
Teolog: Da, v neki meri, v neki meri pa ne. Delno je to res in je tndi čisto naravno. Starši dajo z vzgojo svojim otrokom najboljše, kar imajo: svojo kulturo, svoj jezik, syoje običaje, svoje prepričanje itd. In starši, ki priznajo, da je njih vera največji zaklad, bi bili slabi starši, če ne bi skušali z vso ljubeznijo, obenem pa z vsem spoštovanjem pred otrokovo osebnostjo, otrokom posredovati tega zaklada. Noben dober družinski oče ne bo odločil glede svojega otroka:	bomo počakali z
učenjem govorjenja, počakali tudi z vzgojo njegovega značaja, itd. Ko bo odrastel, naj si sam izbere svoj jezik, svoj značaj, svoje prepričanje itd. Tak oče ne bi izpolnil svoje bistvene očetovske dolžnosti: vzgojo svojega otroka.
Povedano nekoliko drugače: Starši med drugim tudi seznanjajo svoje otroke z osebami, katere sami cenijo in spoštujejo, bodisi zaradi krvnega sorodstva ali pa zaradi kakšnih osebnih odlik. Ali se je potem čuditi, če
svoje otroke seznanijo s Kristusa® in jih učijo ljubezni do Njega, ko j® pa to vendar zanje oseba, ki jo najbolj ljubijo in so ji dolžni največjo hvaležnost.
In vendar po drugi strani tudi ne drži, da starši določijo vero svojih otrok. Prihajam na to., s čimer sva začela pogovor. Vera je tako osebna zadeva, stvar najintimnejše osebne odločitve, da je niti starši ne morejo narediti namesto otroka-Lahko mu to odločitev pripravijo' olajšajo, a zadnjo odločitev mora storiti vsak sam. Ko otrok dorasle, pride zanj trenutek ali pa celo obdobje, ko bo moral odločitev, ki s° jo starši naredili zanj, odobriti a'* pa zavreči. Odločiti bo moral, 3" sprejme duhovno dediščino, ki p0 mu jo dah na pot njegovi starši-človekovo versko prepričanje 1,6 more sloneti samo na dejstvu, da so bili starši katoličani (ali pa kakšn« druge vere). Mlad človek si mor® sam priboriti svoje versko prepričanje, storiti svojo versko odločite^ tako, da sprejme vero svojih staršev, ki je bila do tedaj tudi njegova-ali pa jo zavrže. Kdor je bil vzgoje3 v katoliški veri, zanj bo ta prehod lažji, kriza manj občutena. Bre* večjih pretresov, vsaj redno bo tako. bo lahko prišel do osebne živo vere-
Ugovornik: Priznam, da so mi )c marsikaj razjasnilo, čeprav mi jc P° hkrati vstala cela vrsta novih vprašanj, ki jim tudi ne vem prave rešitve.
A.
Morrü West - Pavic Rant Ilustriral: Hotimir Gorazd
JfJrBi&te
„Je že bil duhovnik pri njem?"
Nasmehnila se je: „To pa dvomim, žena je Judinja, on pa komunist. V temle delu mesta duhovni niso ravno v posebnih časteh."	S 1
Znova se je Ciril zavedel, koliko mu še manjka, da bi bil res pravi dobri pastir. Vsi duhovniki namreč nosijo s seboj sveto olje za poslednje maziljenje. On ga ni imel pri sebi. Približal sc je postelji in dekle se je oddaljilo. Še prej ga je opozorilo, kakor ga je že zdravnik: „Pazite se, bolezen je zelo nalezljiva."
Ciril je z obema rokama prijel vlažno in ohlapno bolnikovo roko; sklonil se je z ustnicami k obrazu umirajočega in mu na uho začel šepetati besede kesanja. Ko je končal, je sočutno dejal: „Ce me slišiš, mi stisni roko; če ne, reci Bogu s srcem, da obžaluješ vse grehe. Čaka te v vsej svoji ljubezni. Ena sama misel Nanj te bo popeljala na Njegovo stran." Ponovil je snet besede, in še nekajkrat; bolnikova glava se je obračala sem in tja in sapa sc je spreminjala v tiho mrmranje.
Spregovorilo je dekle: „Vse je zastonj, oče. Ne sliši vas več.“
Papež Ciril je dvignil roko in mu podal odvezo. Potem je poklek-n 1 ob postelji in goreče začel moliti za dušo nesrečnega popotnika, ki je tako sam prihajal h koncu svojega romanja.
V desetih minutah je bilo vsega konec. Ciril je še izrekel molitev ob pravkar umrlem, dekle mu je zaprlo oči in malce uredila posteljo. Potem je pogumno rekla: „Zdaj morava iti, oče, kajti ne bodo naju hoteli več gledati ob mrtvem. Ne vas ne mene."
„Rad bi storil karkoli za družino.“
„Ti ljudje se bodo ob smrti žc znašli; kar jih zmaguje, je življenje."
Ob odhodu iz sobe je hitro sporočila žalostno novico zbranim sosedom. „Umrl je. če me boste še potrebovali, me pokličite.“ Obrnila se je na peti in odšla po stopnicah v Cirilovi družbi.
Kmalu sta bila na cesti. Dekle je brskajo po torbici privlekla končno cigareto in jo s tresočo roko prižgala. Naslonila se je na avtomobil in molče potegnila nekaj dimov vase. Potem je spregovorila: „Takele stvari me spravijo iz tira, čeprav sc hočem obvladati. Ubogi ljudje, tako zapuščeni so!"
„Koncem koncev smo vsi zapuščeni,“ je Ciril mirno odvrnil. „Zakaj jim pa pravzaprav pomagate ?“
„Dolga zgodba je in se mi zdaj
res ne ljubi govoriti. Domov se bom zapeljala. Do kam vas lahko potegnem?“
Ciril je že hotel odkloniti povabilo, pa se je premislil in vprašal: „Kje pa živite?"
„Blizu Palatina, zadaj za Poro."
„Prav, hvaležen bom, ako mo zapeljete do Pora. Nikdar ga nisem videl ponoči. Sicer pa, zdi se mi, da vam je potrebna družba."
Nervozno se je premaknila, kakor bi hotela nekaj vprašati. „Pa pojdiva!"
Vozila je hitro in brezskrbno. Dospela sta do obširnega prostora, kjer se je dvigal Poro; kakor pošast je bil videti v prvih luninih žarkih. Izstopila sta in sc podala k ograji. Hitro, kakor bi ga izzivala, je vprašala:
„Vi niste Italijan, kajne?"
„Ne, Rus sem."
„In sem vas kdaj prej lahko videla, ali ne?"
„Zadnje čase so listi objavili precej mojih slik."
„Kaj ste pa potem delali v tem starem koncu mesta?" ,
„Škof sem, v tem mestu namreč, pa sem mislil, da ga moram poznati."
„Oba sva tujca," je dejala, „rodila som se v Nemčiji, sem se-vernoamoriška državljanka, bivam pa v Rimu."
„Ste katoličanka?"
„Še sama no vem prav dobro, kaj sem, pa zato poskušam dognati."
..Na takle način?“ je mirno vPrašal Ciril.
..Na vse mopročc načine sem že Poskušala,“ sc je dekle nasmejalo. Počutila se je bolje, bolj sProščena in mirna. „Oprostite J*1*, moje ime je Ruth Lewin.“ ..Jaz sem Ciril Lakota.“
..Vem, papež iz stepe."
»Tako mi pravijo, da.“
»Med drugim tudi tako." Spet jo izzivajoče ogovorila: „So rosničnc vso zgodbe, ki krožijo o vašem pobegu iz zapora?"
»Da."
»In zdaj ste spet jetnik!“
»Na svoj način, da, a bom skuhal spet pobegniti."
»Vsi smo ujetniki, vsak na svoj
aačin.“
»Res je... in najbolj trpijo ti-^i. ki so tega zavedajo."
Molčala je dolgo časa in nepomično gledala marmornate Razvaline na Foru. Potem je vpraša: „In vi verujete, da nosite b°Mc sandale?"
»Da."
»Kaj čutite pri tem?"
»Nekaj strašnega."
„Govori On z vami? In vi Ga slišite?"
, Ciril je resno odvrnil: „Po svo-Je> da. Vsa zgradba Cerkve sloni nfl svetem pismu stare zaveze in v tem jo Rog razodel Samega Se-.e- Prav tako tudi v evangelijih 111 v izročilih, ki smo jih prejeli 0(1 apostolov. Shramba vero jih P? navadi imenujemo. To jo luč, 1 mi sveti. Moram pa tudi pri-Kl>ati, da lahko odgovorim z ne:
ne slišim Ga. Zato ne preneham nikdar moliti, iščoč božje luči, moram pa tudi ravnati, kakor mi um ukazuje. Nobenih čudežev ne morem pričakovati. Tako na primer zdajle mislim, kako bi vam mogel pomagati? A nobenega odgovora, že vnaprej določenega ni na vsa mogoča vprašanja. Tavam tipaje v temi in edino upam. da me bo Gospodova roka vodila."
„Vi ste zelo čuden človek."
„Vsi smo čudni," je odvrnil papež z nasmehom. „Kako bi pa tudi ne bili, ko smo pa vsi iskre, ki švigajo iz žarečega misterija Božanstva."
Cirila je pretreslo, ko je začul dekletov odgovor:
„Pomoči potrebujem, a ne vem kje in kako jo bom našla.
Ciril so je obotavljal z odgovorom, nihajoč med previdnostjo in nagibi ranljivega srca. V hipu je v naj več ji h globinah svoje dušo začutil šepetajoči glas oblasti. Ali ni končno pastir? Nocoj so mu je že izmuznila ona duša iz rok. Nikakor mu ne smo uiti še druga.
„Na vaš dom me peljite," jo de- . jal. „Pripravili mi boste skodelico kave, potem se boste pa spustili v pripovedovanje svoiih težav. Končno me boste lahko z vašim avtomobilom potegnili do Vatikana."
V majhnem stanovanju, ki ga je pokrivala senca Palatina, je deklo pripovedovalo o svojem življenju. Ničesar ni bilo v njenih
besedah, kar bi kazalo na histeričnost, ki se 'je vsi spovedniki boje v razgovorih z ženskami.
„Pred petintridesetimi leti sem se rodila v Nemčiji. Družina je bila judovska. Ko so nas začeli preganjati, smo bežali iz enega kraja v drugega, dokler nam končno ni uspelo najti pot v Španijo. Preden pa smo zaprosili za vizume, nam je nekdo sporočil, da bi postopek hitreje stekel, če bi so spreobrnili v katoliško vero. In smo se, pa smo šli.“
„Čeprav sem bila še otrok, se mi je vseeno zdelo, da sta mi nova dežela in nova vera nudili roke v objem. Kako dobro se spominjam muzike in vsega lišpa v procesijah velikega tedna v Barceloni: deklice mojih let smo nosile bele pojčolane na glavi in bele rože smo imelo v laseh, iz košaric pa smo stresale liste vrtnic in rož, ko je mimo nas šel duhovnik z Najsvetejšim. Samo strah in grozo sem dotlej poznala, zdaj pa se mi je zdelo, da sem v Indiji Koromandiji.“
„Kasneje, v začetku lota 1941, so nam odobrili vstop v Združene države. Katoliške dobrodelne organizacije so se pobrigale za nas in tako so me vpisali v nek nunski zavod. Prvič v življenju som začutila trdnost pod nogami in obenem bila tudi globoko uverjena katoličanka. Mojim staršem ni bilo nič mar moje versko čustvovanje. Tudi oni so se znašli v varnem pristanu in lotili so se življenja znova. Nekaj let
sem tako srečno preživela. A kljub vsemu se je dozdevalo, da se tako jaz kakor moj svet pogrezamo."
„V tistem času so v Evropi umirali tisoči Judov. Vest mi je očitala, da sem svojo varnost kupila tako, da sem sc odpovedala svojemu ljudstvu in njegovi veri. Tako nisem mogla več uživati sreče, ki mi jo je prineslo katoliško prepričanje, ker sem bila uverjena, da sem jo kupila s krvavim denarjem. In uprla sem se: proti pouku in proti zavodski disciplini. Tedaj mi je tudi godilo, da so se okoli mene vrteli samo fantje, ki niso imeli nobeno vero. Zdelo se mi je namreč bolj pošt°no sploh v nič verovati kakor pa biti razklan v dvojni zvestobi."
„Preteklo je malo časa in za-liubila sem So v mladega Juda-Niti pomišljala nisem in vso zadevo povedala župniku. Prosila sem ga za običajno dovoljenje mešanega zakona. Kako mo je nahrulil! Začudena sem bila do dna in sram mo je bilo, ko sem ga poslušala tako rohnečega! Počakala sem, da je končal, in potem brez besede zapustila zakristijo. Od takrat nisem več prestopila cerkvenega praga. Precej časa som ga sovražila, župnika namreč, zaradi njegove slepote in polnosti predsodkov. Kasneje šele sem zvedla, da sera sovražila samo sebe."
„V zakonu sem bila srečna-Mož ni bil opredeljen. Tudi sama
®e*n bila taka. A združevala na-^ jo istost naših prednikov in živela sva v miru. Celo denar sva ®Pravila skupaj. Mnogo prijatc-uev sva pridobila. Pripadala sem ^komu in po vseh pretresih sem Vendar čutila oblast nad samo
seboj.“
»Na vsem lepem pa in brez v8akega razloga sem postala za vsc preveč občutljiva in razbolje-J18- V brezupu sem se sprehaja-a Po vsem stanovanju in solze 80 mi zalivale oči. Najmanjša Nvar mo jc popolnoma vrgla iz ^a. Mislila sem že na samomor, ^epričana, da je bolje umreti, akor pa biti možu in sami sebi '-alon vir nesreče. Zahteval je, ^j bi Sla k psihiatru. Spočetka odklanjala, potem mi je pa fej ovinkov zabrusil, da bo na .k način najin zakon šel po zlu 11 z njim tudi jaz sama. Tako SeTri se vdala in začela s psiho-
ai,aliz0“
»Sla sem torej na to pot, nc-aano in strašno, vedoč, da ni °Vratka. Dovolj je že dnevu last-ja teža, a znova jo začeti živeti, ; Prozna preizkušnja: na vsak J^Pk moraš oživljati spomine in ^aPoniati domišljijo pa za vsako j/Omanjšo stvar poiskati simbo-^Co- Analist, ki vas na tej poti Premija, se preliva iz ene oseb-Pstj v d ni go: zdaj je oče, zdaj Pa ljubimec in mož, učitelj
' ^a, §e neke vrste Bog po-stane.*<
^ »Korak za korakom sc tako bli-1110 tistemu odločilnemu trenut-
ku, ko se je treba sprijazniti s spopadom z vsem, kar nas je nekoč nagnalo v beg. Mnogokrat poskušamo zaiti z začrtane poti; včasih bi se radi vrnili. A že si izmislimo nove mite, s katerimi varamo same sebe in analista. Škoda je le, da te drobne laži sproti pobijajo.“
„Sredi zdravljenja je mož izgubil življenje v neki prometni nesreči. Takrat sem začutila vjsa neizmerno krivdo, da mu nikoli ne bom mogla vrniti sreče, ki sem mu jo zapravila. Ta udarec me je do kraja uničil. Spravili some v posebno kliniko in znova začeli z zdravljenjem. Le počasi se je odkrivala prava narava mojih skritih bojazni. A vedela sem, da ne bom našla ničesar v največjih globinah mojega jaza. Tako torej ne bom le sama, ampak tudi prazna, ker sem najprej ustvarila v sebi Boga po svoji podobi in jo potem ubila. Kakšen strah mo jo prevzel ob tej misli! A velik mir je zavladal v meni, ko sem sc tako sama znašla v puščavi. Spominjam se prvega jutra potem, ko sem prebolela višek krize. Pogledala sem skozi okno na zeleno vrtove, zalite v soncu, in si 'rekla: skozi .najhujše si šla in še sedaj si tukaj. Vse bom lahko prenesla, kar koli mi bo življenje prineslo."
„Mesec dni kasneje so mc odpustili. Razprodala sem vso imetje in prišla živet v Rim. Bila sem svobodna in lahko bi začela živeti znova. Tudi zaljubila bi sc
spet. In sem celo poskuSala, a v ljubezni je treba vedno dati, jaz pa nisem imela ničesar, kar bi mogla dati.“
„Tako sem končno odkrila samo sebe. će bom živela samo zase, bom vedno prazna, vedno prazna, vedno osamljena. Saj še nisem poravnala dolgov, ki sem jih imela s preteklostjo in s svojimi. In ničesar ne smem pričakovati od' življenja, dokler teh računov ne poravnam."
„V Rimu je precej Judov, večinoma potomcev starih sefardit-skih družin, ki so v časih inkvizicije pribežale iz Španije, pa potomcev emigrantov iz Bologne in mest v Lombardiji. Mnogi so skrajno revni, kakor ti, na primor, ki ste jih ndcoj videli. Njim lahko vsaj nekaj dam. In vem, da jim moram dati. A kaj naj sama sebi dam? Kam pelje moja pot? Nimam nobenega Boga, dani vem, da ga nujno rabim. Vi mi pravite, da nosite božje sandale . .. torei, ali mi ne bi mogli pomagati ?"
Odlomki iz tajnih zapiskov Velikega Duhovnika Cirila I.
Mnogo ljudi sem že videl umreti, a nocojšnjo srečanje s smrtjo v enem izmed rimskih predmestij me je zalilo z zanimivimi občutki. Še mi zvenijo v ušesih besedo Ruthe Lewino-ve: „Ti ljudje se bodo ob smrti že znašli, kar jih zmaguje, je Življenje." Ta poraz je jasen
dokaz poloma našega dušebriž' ništva na zemlji.
Primer Ruthe Lewin me navdaja z večjim upanjem. Poskušal sem ji razložiti, da kriza obupa prevzema mnogo talentiranih ljudi, občutljivih oseb in plemenitega duha; da pa je to tudi poseg Previdnosti, ki jim tako hoče dopovedati, naj se sprijaznijo s svojo naravo, z vsemi omejitvami in slabostmi.
Mislim, da je v Ruthi skril posebej izbran duh, in sicer duh tistih, ki v svoji vsakdanji borbi z življenjem moraj0 priznati, da sc v resnici bore z Bogom; tako nekako kakor Jakob, ki se je boril z angelom» pa šepajoč opustil boj. Svetova» sem ji, naj potrpi sama s seboj in z Bogom, ki ukrepa na svoj način in v tajnem času usode-Priporočal sem ji, naj vztraja v svojih dobrih delih, da jih e a j pa nikar no tolmači kot vračanj0 dolga. Nihče med nami ne bi mogel povrniti vseh dolgov brc* žrtve, kakor jo je Kristus doprj' nesel na križu. Poskušal sem 1° tudi prepričati, da ne smemo odklanjati lepot življenja, kajti t®' ko odklanjamo Njega, ki nam jc usodil dar smeha hkrati z darom joka.
Prosil sem jo. naj mi piše i11 pride obiskat, kadar utegne. N0 morem vzeti na svojo vest, da b> me moja sedanja služba odteg' nila osebnemu stiku z ljudstvom-Takrat ko sem bil najbliže izgub vere, sem ležal osamljen v kletn1
43ß
teči. Ko so me spet poslali v barake in sem znova začul človeško glasove jeze, objestnosti in kletvin, je vendarle zame to bilo n°v znak odrešenja. Sprašujem se, ako se na tak način ne po-aavlja dnevno ustvarjanje: božji duh veje nad temnimi vodami Človeških duš in jih napolnjuje 2 življenjem, čigar moč in pe-8ti'oslj komajda moremo zaznati.
V.
Sest tednov je že bilo po kro-aanju, ko se je Jurij Fabcr od-°čil in dogovoril za kosilo s ^ainpeggiom. Bržkone bi še nekaj fasa odlašal, ako ga Chiarine ®°lze in rotenje ne bi tako silile, ^aber je že dovolj dolgo živel v in zato prav dobro vedel, ’te nobeno stvari zastonj ne pri-JJpaojo na krožniku. Campeggio je ^1 sicer vsega spoštovanja vre-,Gn kolega, še daleč pa ne pH-'atcli; tako ni imel nobenega po-f°bnega raz’oga, da bi sc iz Iju-e:,ni clo bližm’ega zavzel za vso gadovo. Posredi je prav gotovo 'te kaka intriga., morda kunčiia. ^dor T1a z Rimljani skupaj sode k mizi, naj se oboroži z veliko
žlico.
Pomlad se je prelivala v polc-Azaleie so bohotno svetole °b Vseh dohodih na Piazza Spaka''. ;n nrodajalci rož so na de-ate sin?,;ii j; ranalsk’mi vrtnica-Tpr'sti so posedali in si hla-"i zatek’e nogo pri mizah Sa-°n<a angleškega čaia, medtem a sn je bučna in živčna proce-
sija avtomobilov vrtela okrog Berninijeve marmornate ladje.
Za večjo korajžo si je Faber kupil rdeč nagelj in ga vtaknil v gumbnico, preden bi se morala s Campeggiom šniti v majhni in tihi restavraciji, precej oddaljeni od običajnih krajev, kamor so zahajali časnikarji in politiki.
Pol ure ga je Campeggio zabaval s pripovedovanjem čenč o dnevnih dogodkih v Vatikanu; pripovedoval mu je, kako se vznemirja klerikalni golobnjak, novi papež pa si utrjuje položaj. Potem je dejal:
„Gotovo vam bo všeč, če veste, da je Njegova Svetost blagohotno vzel na znanje članke, ki ste jih poslali v inozemstvo. Želi poglobiti osebne stike s tiskom. Govori se že o izvedbi rodnih kosil z najstarejšimi dopisniki in vaše ime je na vrhu liste, kakor se spodobi."
„V čast si to štejem,“ je suho odvrnil Faber.
Bo še
MOLITVENI NAMEN
Splošni: da bi duhovniki in laiki sodelovali pri utrjevanju edinosti znotraj Cerkve.
Misijonski:	za katoliško
Cerkev na Filipinih.
sueioune novice
Papeško odlikovanje argentinski
materi
Sv. oče je po apostolskem nunciju podelil odlikovanje „Pro Ecclesia et Pontifice“ materi rektorja katoliške univerze v Buenos Airesu msgr. Derisija. Gospa Angela Lo-manto de Derisi živi v mestu Per-gamino pri Buenos Airesu, kjer je dočakala že nad sto let starosti in je spoštovana zaradi lepega zgleda krščanskega življenja.
Novi odbor škofov
Za argentinsko škofovsko konferenco so škofje na rednem zborovanju izvolili naslednji odbor: predsed. nik msgr. Tortolo (Parana), I. podpredsednik msgr. Primatesta (Cordoba), II. podpredsednik msgr. Plaza (La Plata). Pododborom predsedujejo: za izseljence msgr. Carrcras (San Justo), za javne odnose msgr. Aramburu (Buenos Aires), za kate-hizacijo msgr. Raspanti (Morön), za
pastoralo msgr. Menendez (San Martin).
Za ali proti?
Miinchensko sodišče je sporoč''l°> da je zaslišalo 160 nekdanjih nem" ških vojakov v zadevi škofa Dr' fregger, katerega so nekateri dol' žili, da je kriv smrti 17 prebivalce^ italijanske vasi Filetto, ki so Nemci pobili med vojno.
škofovski svet
V pripravljalnem odboru prihod' nje škofovske sinode v Rimu, ki f?a vodi stalni tajnik poljski škof rnsg^ Ladislav Rubin, je pet Evropejce^' trije Afrikanci, dva Azijca, dva JuŽ'
noamerikanca, en Sevemoamcrika' nec, en Avstralec in en Orientale6,
Škofje za jetnike
112 brazilskih škofov je bilo zbra' nih na letošnjem rednem zasedanja-V dnevni red so vključili tudi obsod' bo fizičnega in moralnega mučenj3 političnih jetnikov s strani države.
Združenje z Armenci
?v. oče in voditelj armenske Cerkve v Sovjetski zvezi, Vazgen I. sta ob srečanju v Rimu ponovno skupaj dolila za edinost med obema Cerkvama, ki sta se ločili pred 15 stoletji.
leden dobrote v Parizu
Na 22. tednu katoliških izobražencev v Parizu so šest večerov raz-Pravljali o dobroti. Trije dnevi so kili posvečeni oblikam, v katerih se tavlja dobrota človeka.
®kopaj z nekristjani
V Beirutu (Libanon) se je zbralo štirideset krščanskih, mohamedan-skih, budističnih in hindujskih teo-l°gov. Razpravljali so o možnosti dialoga med njimi in o prihodnjem s°delovanju teh štirih veroizpovedi. Ječanje, ki je trajalo deset dni, je ®rganiziral Svetovni svet Cerkva, ^deležil se ga je tudi p. Vicenzo "liano iz papeškega tajništva za ne-
^rlstjane.
kfell’ Breuning, 80-letnik
Zahodnonemška vlada jo počastila ®Vetovno znanega sociologa in frank_ antskega profesorja Oswalda von Nolp Breuninga DJ ob praznovanju ^'letnice rojstva.
Poganjanje v Rodeziji
Predsednik škofovskih konferenc ''Rodeziji (Južna Afrika), škof Alois Raeno von Gwulc, je obtožil vlado aaa Smitha, da izvaja nekrščansko Rasistično politiko. Pri tem uporabna metode, ki sta se jih posluževala Ritler in Mussolini.
Poljska mladina prosi za svetnico
Med poljsko mladino so organizirali veliko molitveno akcijo za razglasitev poljske kraljice Jadvige za svetnico. Jadviga je umrla v sluhu svetosti leta 1390, stara komaj 25 let in se je odlikovala po dobrodelnosti. Kot žena litvanskega kneza Jagela je mnogo pripomogla k pokristjanjenju Litve.
Tiskovni kongres
■Deveti kongres Mednarodno zveze katoliškega tiska bo od 15. do 18. julija 1971 v Luksemburgu. Glavna misel kongresa bo vprašanje javnega mnenja o Cckvi. Organizirali ga bodo katoliški listi Beneluksa (Belgija, Nizozemska in Luksemburg).
čudeži v Lurdu
Pod naslovom „Ali se v Lurdu še godijo čudeži?“ je pariška založba Lethielleux izdala knjiižco, v kateri pojasnjuje dr. Olivieri, predsednik lurškega zdravniškega urada, 18 primerov ozdravljencev pri lurški votlini. Od leta 1946 so vzeli zdravniki v pretres 909 ozdravljenj. Od teh so priznali le 22 za res prave Čudeže.
Vrnjeni samostan
švicarske oblasti so se odločile izročiti samostan v Mariasteinu spet benediktincem, katerim so ga odvzele s kantonalnim odlokom 1. 1874.
Skupna razlaga
Katoliška založba Editions du Seuil jo izdala knjigo „Za razumevanje Bultmanna“ (Pariz). V njej sodeluje pot avtorjev, dva protestanta in trije katoličani, polog dragih Karl Barth.
Nova češka pesmarica
V enomilijonski nakladi je letos Izšla v Pragi (češka) nova cerkvena pesmarica. Poleg 223 starejših cerkvenih pesmi vsebuje tudi 20 novih pesmi in 23 antifonalnih spevov za novo bogoslužje.
Poizkusi	/
25 avstrijskih katoliških strokov, njakov — predvsem v teologiji — je bilo na 12-dnevnem potovanju v Rusiji. Obiskali .so Wilno v Litvi, Rigo na Letonskem, Tallin na Estonskem, Leningrad in Moskvo ter Kijev v Ukrajini. Razgovarjali so so s katoliškimi, protestantskimi in pravoslavnimi voditelji, pa tudi s sovjetsko komisijo za vorske zadeve.
Madžarsko sveto pismo
Tako kot jo pred časom izšlo za P.lovcnco „Kratko sveto pismo s slikami“, tako je sedaj izšlo v isti obliki v madžarščini. Ta izdaja je bila v Sloveniji posebej na razpolago madžarski narodni manjšini v Prekmurju.
Smrtna kazen za splav
Afriški list „La Croix“, ki izhaja v Dahomeju, poroča, da bodo oblasti odslej vsak splav; ki ga kdo namenoma povzroči, da no bi bil spočeti otrok rojen, kaznovan s smrtjo ubijalca.
Tisoč župnij praznih
Sveti zbor pravoslavne Cerkve je opozoril pravoslavno vernike v Grčiji na resno pomanjkanje duhovnikov. En tisoč župnij jo brez duhovnikov.
Za mornarje
Katoliški „Apostolatus m ar is" (uradna katoliška ustanova za duš-nopastirstvo med mornarji) in „The Missions to Seamen“ (vzporedna anglikanska družba) sta imenovali prva dva so-predsednika nove Mednarodne krščanske mornarske družbe (ICMA). Ta dušnopastirska ustanova povezuje delo 52 krščanskih organizacij, ki oskrbujejo 400 mornariških središč v pristaniških mestih 66 držav na vseh celinah. Ta središča nudijo mornarjem možnost za versko, kulturno, športno in zdravo Socialno življenje.
Rekord v poklicih
Župnija v Kofu, v japonski provinci Yamanashi, je verjetno na prvem mestu glede duhovnih poklicev z ozirom na število katoličanov. Trenutno je župnija, ki ima le 925 vernikov, dala Cerkvi ret duhovnikov, dva redovna brata in 40 redovnic-
Španija: nekaj podatkov
V času verskega prcganjanla v Španiji — od leta 1936 do 1939 — ro komunisli umorili 4.184 sve'nik duhovnikov, 2.365 rodovnikov in 233 redovnic ter na tisočo in tisoče laikov.
Slovaška
Slovaška komunistična partija je spet močno omejila svobodo, ki j° je Cerkev vsaj malo uživala po letu 1968.
Dan molitve na Poljskem
3. maj 1970 so razglasili po vsej Poljski za „narodni dan molitve z° duhovnike v edinstvu s papežem“.
novice ix
CERKEV z zavezanimi usti
V	Sloveniji so katoličani zapo-«tavljeni. Naj se še toliko govori o enakopravnosti Slovencev v matični deželi, gornje trditve ni mogoče
ovreči.
V	verskem štrinajstdnevniku ^nižina piše Pavel Vostner iz Ma-fibora:
..Vprašujem se, zakaj obstoji Ustavni zakon, po katerem imajo vsi državljani enake pravice, ne glede Uu narodnost, raso in vero, če izvršujejo državljanske dolžnosti. Zakaj tn’> ki smo zvesti državljani in smo 8e borili, prestajali mučenje, stradanje in ponižanje po zaporih ter inkarnacijah, ne uživamo istih pravic jfakor ostali državljani? Zakaj plačujemo svoj prispevek, ki ni maj-za RTV? Vprašujemo se, kak-^Ua je ta zakonitost... češka, Polj-R'ca> DR Nemčija, Madžarska so tu-socialistične državo, pa imajo farske oddaje. Mi smo pa zanje pri-rajšani.. Uprava RTV mora raču-
nati s tem, koliko je padlo krščansko mislečih mož in fantov, žena in deklet v bojih, zaporih in internacijah. Računati mora tudi na žrtve duhovnikov v Sloveniji, posebno na duhovnike na Štajerskem. Koliko so oni pretrpeli mučenja, preseljevanj in ponižanj...“ (Družina, Ljubljana, 22. februarja 1970, str. 15.)
Zapostavljanje katoličanov pri RTV pride še bolj do izraza, če primerjamo število katoličanov s številom članov raznih drugih skupin ljudi. Tako primerjavo je napisal za Družino Franc Cerar iz Maribora:
„Že dolgo se ne morem otresti misli, da imajo ljudje pri RTV neki določen kompleks. To takrat, ko gre za oddaje, ki naj bi bile namenjene tistim državljanom, ki so verni.
Teorija in praksa, revija za družbena vprašanja, je lani v svoji 4. številki na str. 666 in naslednjih prinesla podatke, po katerih je bilo leta 1968 v S’oveniji 67,8 odstotkov religioznih ljudi.
Katera skupina Slovencev lahko
zase trdi in dokaže, da jih je toliko?
Ali je npr. v Sloveniji toliko ljudi, ki se zanimajo za nogomet? RTV jim tedensko posveti po več ur.
Ali jo tolik odstotek otrok? Imajo svoje oddajo.
Ali je toliko kmetovavcev? Imajo svoje ure.
Ali jo toliko tujih turistov? Zanje najde RTV čas in prijazno besedo.
Ali se toliko Slovencev bavi s kuhanjem? Imajo svoj program.
Ali se jih toliko zanima za lepo materinščino (ko bi se vsaj!)? Zanje je časa in prostora.
Ali je toliko čebelarjev, gasiv-cev, šahistov, planincev... ?
'Sicer pa, kaj bi našteval! Spored je vsakomur na razpolago. Vsi pridejo na vrsto, pa če jih je še tako malo. In to jo prav. RTV je zato tu in zato tudi plačana, da služi ljudem. Oddajo razporeja pošteno in vsakdo pride na svoj račun, če je kdo zapostavljen, se mu vljudno opravičuje.
Ko pa naj bi prišlo na vrsto 67,8 odstotkov religioznih Slovencev, so nenadoma poiavi zgoraj imenovani kompleks. RTV jih ne vidi, no sliši, no upošteva, ne prizna. Zanjo religiozni Slovenci ne obstojijo. Zanjo nima ne časa ne prostora. Zanjo nima niti programa niti so no opraviči, zakaj ga nima. Zanje je
slepa, gluha in — nema.“ (Družina, Ljubljana, 8. februarja, str. 15.)
Zakaj je tako?
Odgovor je jasen: zato, ker o vsem tem, kaj sme biti v Sloveniji in kaj ne, odloča še vedno 5 odstotkov komunistov proti 95 odstotkom ostalih ljudi. Kaj komunisti sodijo o Cerkvi in veri, o tem si pa nihče ne dela ustvar.
Naša luč, 4. 1970
Praznik cerkvene glasbe
V nedeljo, 10. maja, so se slovenski cerkveni zbori že tretjič sešli v Cerkljah na Gorenjskem.
Sodelovali so: domačini iz Ger-kelj — moški zbor; dekliški zbor iz župnije sv. Pavel pri Preboldu; mladinski mešani zbor iz Kranja; zbori župnijo sv. Trojice na Blokah; iz Vranskega; iz župnije sv. Petra in Pavla v Ptuju; iz Hoč pri Mariboru; iz Žirov ter APZ sv. Cecilije in zbor župnije Sv. Jakob iz Ljubljane.
Na prvih dveh festivalih je sodelovalo po sedem zborov, na tretjega jih je prišlo 11. Zadnji je prekašal prva dva v prav vseh pogledih. Opaziti jo bilo poleg številčnega tudi kakovostni napredek zborov. Posebno pa je razveseljivo veliko število mladih pevcev.
Katoliški škofje na zasedanju v Zagrebu
Konferenca katoliških škofov Jugoslavijo so je pod vodstvom prve-
podpredsednika dr. Jožefa Po-Sačnika sestala v, Zagrebu od 7. do ■ aprila. 25 nadškofov in škofov je ° ravnaval° praktična dušnopastir-B a vprašanja. Predsedujoči jo po-r°čal o delu škofovskih konferenc, Se občutno razširjajo z vso bolj ži-lra zvezami z apostolskim sedežem Z* nacionalnimi škofovskimi konfo-®acami. Vso to v duhu škofovske Sln°do iz preteklega leta.
^°v odbor škofovske konferenco Jugoslaviji
^tos poteče triletni mandat po-VT'omu odboru škofovske konferen-j,' ^ato so škofje izbrali novega. ^Predsednika sta, kakor doslej udškofa Pogačnk in Franič, člani B°: nadškof Bukatko in čekada >zb ^V'°^ ^uJ'arić. Predsednika bodo po imenovanju novega za-fercbSkega nadškofa.
°mcnljiv Baragov spomenik
skl^ Ameriki so ustanovili poseben Vq ^ Škofa Baraga, ki ima za pr-Uulogo postaviti spomenik ško-Sj. ^uragu, pozneje pa iz svojih
rUoc)StGV rodrirati misijonsko delo Spo iudijanci. O pobrdi za Baragov so z naklonjenostjo go-1 tudi v ameriškem senatu.
81,
°'one2 — prvi stalni diakon
Po*v n»° 7‘ maja j° v Rimu prejel Suh ?C-O'lj0 2n stalnega diakona je-t0vj!! ' i brat Drago Podgornik iz Vr-u na Pod Čavnom na Primorskem. JOn Jo bil leta 1927.
Salezijanska provinca na Hrvatskcm
Slovenski in hrvatski salezijanci so imeli doslej skupno provinco. Dne 6. aprild letos pa je vrhovni predstojnik salezijanske družbo don Alojzij Kicceri ustanovil za hrvat-sko jezikovno področje lastno provinco, inšpektorat sv. Janeza Bosca s sedežem v Zagrebu. Ostali del prejšnjega inšpektorata sc bo še nadalje imenoval inšpektorat sv. Cirila in Metoda in bo imel sedež v Ljubljani. Obsega vso slovensko jezikovno področje in diasporo na jugu države.
Gorica
V nedeljo, 19. aprila, je gostoval v Gorici ansambel „Consortium musieum“ iz Lljubljane. V cerkvi sv. Ignacija je izvajal Haendlov oratorij Mesija. Dirigiral je dr. Mirko Cuderman. številno občinstvo jo bilo navdušeno nad izvedbo Haendlove umetnine.
Trst
Pevski zbor „Jacobus Gallus“ iz Trsta jo proslavil 25-lctnico svojega delovanja s koncertom v kulturnem domu v soboto, 18. aprila. Spored v dveh delih jo obsegal 14 pesmi raznih avtorjev. Zbor vodi skladatelj Ubald Vrabec.
Celovški škof vabi k sodelovanju
Celovški škof dr. Joscf Koestner so je s posebnim pismom obrnil na vso vemo in neverne Korošce in Korošice v zadevi katoliške Cerkvo na Koroškem.
JtMED JKMMM V JMttGEJTTtjri
Romanje v Lujan
10. maja je bilo vsakoletno slovensko romanje v Lujän k Brezjanski in Lujanski Mariji. Tu se zbere največ rojakov, tistih ki so prišli po prvi svetovni vojni v Argentino in tistih, ki so prišli po drugi svetovni vojni. Letos smo se posebej spominjali 25-letnice množičnega prisilnega begunstva iz domovine zaradi komunistične revolucije. Od zgodaj zjutraj je spovedovalo več slovenskih duhovnikov. Pred deseto mašo je romarje pozdravil lujanski g. župnik. Sv. mašo je sodaroval g. msgr. A. Orehar z gg. M. Borštnarjem in A. Zamikom. V govora je bila glavna misel prošnja na vse rojake: Ostanimo povezani! Skoraj vsi romarji, bilo jih je nad 2.500, so prejeli sv. obhajilo. — Popoldanski slavnostni govornik je bil g. prelat Franc. Novak. V pridigi je poudaril zahvalo Mariji za njeno varstvo, spoštovanje Cerkve, potrebo po edinosti in ponižni molitvi za vdano spoznanje in vdanost v božje sklepe. Po govora se je po trgu pred baziliko razvila veličastna procesija. Romanje smo
zaključili s petimi litanijami in bi#' goslovom z Najsvetejšim v cerkvl' Z močnejšim optimizmom in vet11 smo se vračali domov.
G. Jože Guštin — srebrnomašnik
19. maja je g. Jože Guštin obh#' jal srebrno mašo v cerkvi Srca Je' zusovega v Buenos Airesu. Ob na^' zočnosti kardinala Caggiana je s sr#' bmomašnikom somaševalo 12 arg#11' tinskih in 8 slovenskih duhovnik°v; Pridigal je buenosaireški pomož# škof msgr. Ssgura. Navzočih je veliko zastopnikov vseh tistih arg#11' tinskih in slovenskih krogov. H1#“ katerimi g. Guštin deluje, in velik0 rojakov. Po sv. maši so g. jubilaO^ pozdravili zastopniki domačinov (P°' sebej v imenu Marijine legije) ^ rojakov. — G. Guštin je bil rojen * št. Jerneju 17. aprila 1919. Gim11#' zijo je študiral v Novem mestu, ^ goslovje pa v Ljubljani. V duhovni' ka ga je posvetil nadškof šarič 1,9 Krki na Koroškem 19. maja 19&°' Kaplanoval je najprej v Šmihelu Pr Pliberku, nato v škofiji Temuco * Čilu. V Argentino je prišel leta 19^'
^ialu ga je imenoval kardinal Co-f)e^° za svojega kaplana. Po njego-odhodu v Rim pa je kaplan kartala Csggiana. Poleg delokroga na Sofiji je še kurat pri policiji, asi-pri argentinski Marijini legiji, aPlan v kadetski šoli in v inštitutu an Miguel. Udeležuje se slovenske-življenja in je že več let sloven-^ki dušni pastir med rojaki v 'Bera-^toguiju. G. jubilantu želimo mnogo ,>lagoslova pri mnogovrstnem delu a sreče v izvrševanju duhovniškega
članstva.
k*Va srebrnomašnika
Poleg g. Guština obhajata letos ^V°.i srebrnomašniški duhovniški ju-j1 e3 še gg. Andrej Pogačar in Franc evstik. G. Pogačar je nekaj let vo-k 1 serneniški pevski zbor in poučeval ..°yalno petje, sedaj pa deluje v ško-Temuoo v Čilu. G. Levstik je ekaj časa preje deloval v dušnem pa-S 'rstvu med domačini v San Luisu, Re<klj pa kot profesor poučuje filo-,^30 v Cordobi. Obema gg. jubi-Ptoma želimo obilo blagoslova in 'Peha v dušnopastirskem delu.
aRoslovitev temeljnega kamna
v 24. maja je bila na zemljišču za-. lsea škofa dr. Gregorija Rožmana ^ Vesna blagoslovitev temeljnega ajOna in postavitev spominskega ^za v spomin 25-letnice zdomstva, j j Piašo je na prostem daroval g.
Guštin in nato blagoslovil te-* JPi kamen in spominski križ, ka-je izdelal g. Jože Žerovnik. 0 ^ sta bila ga. Ivana žužek, ki jo
je zastopala ga. Pavlina Dobovšek, in g. Jože Musar. Po cerkveni slovesnosti so govorili zastopniki ‘slovenskih domov in organizacij. Slavnostni govornik je bil g. Marijan Schiffrer, za Zedinjeno Slovenijo je govoril njen predsednik g. Božo Stariha.
Carapachay:
10-letnica in blagoslovitev
3. maja je delavna slovenska skupina v Carapachayu slavila deseto obletnico ustanovitve doma, ki je
Skupina narodnih noš pri križa na dan blagoslovitve temeljnega kamna zavetišča „škofa dr. Gregorija Rožmana“ v nedeljo, 24. maja 1970.'
bila združena z blagoslovitvijo prostorov sedaj, ko je dom dokončno urejen. Celodnevno slavnost je začel predsednik doma g. Alojzij Sedej s sprejemom botrov in gostov pri vhodu v dom. Botra sta bila najstarejša člana doma g. Jože Jonke in ga. Jožefa Korošec. Nato je msgr. A. Orc-har daroval na prostem sv. mašo, med katero je v govoru čestital ca-rapachajskim rojakom k doseženim uspehom, jih vzpodbujal k delu v bodočnosti in poudaril važnost vzgoje mladine ter naloge, ki jih ima vsak slovenski dom v verskem, narodnem, kulturnem in ostalem življenju okraja in skupnosti. Po sv. maši je odborov tajnik g. Edi Škulj pozdravil goste, nakar so zastopniki domov in organizacij izrazili svoje čestitke ob blagoslovitvi. Popoldne je kulturni referent g. Aleksander Pirc povabil rojake h kulturni pri-rdeitvi na prirejenem športnem igrišču in vodil potek akademije. Po nagovoru g. predsednika Sedeja je za to priložnost sestavljen moški pevski zbor nastopil pod vodstvom g. Vinka Klemenčiča. Slavnostni govornik je bil g. Miloš Starc, ki se je v močnih izvajanjih predvsem pomudil ob 25-letnici slovenske tragedije pod komunizmom.
Študijski dan in občni zbor
1. maja so imeli slovenski akademiki letni študijski dan združen t občnim zborom. Sv. mašo je daroval g. dr. Franc Gnidovec. Po maši je v zavodski dvorani predsednik SKAD-a pozdravil predavatelja g. lic. Andreja žužka, predstavnika
SKAS-a g. Milana Magistra in navzoče člane. Nato je g. A. žužek pr®' daval o temi „Mladina in njene organizacije“, kjer je nakazal prihod emigracije, pogled mladine na novi svet in njeno teženje po organiz®' ciji. — Pri volitvah je bil izvolj®11 naslednji odbor za novo delovno do- : bo: predsednik Jože Dobovšek, taj' j niča Simonka Rajer, blagajničark8 Marjeta Rožanec, odborniki Marij8 Fink, Andrej Mele in Andrej Fink-
„Rožni venec“ v Slovenski vasi
V	začetku maja sta odseka FaH' tovske in Dekliške organizacije v Lanusu priredila dramo Florence k; Barclayeve „Rožni venec“' v režij* j Cirila in Maksa Jana. Sceno je pri' pravil g. Reven. Nastopali so sam* J mladi igralci, kar daje uprizoritvi | posebno vrednost.
Procesija sv. Rešnjcga Telesa
V	nedeljo, 31. maja, je bila v D®*] Boscovem zavodu v Ramos Mejij* ! tradicionalna procesija na čast pro' svetemu Rcšnemu Telesu.
Ob 10 dopoldne je bila sv. maš8, Somaševali so: msgr. Anton Orchar in gg. Ciril Zajec, SDB, Matija Lamovšek, dr. Alojzij Starc in JoŽ® Škrbec. V pridigi je g. direktor pon- j daril važnost evharistije za občest' veno življenje.
Evangelije so med procesijo pe'‘ gg. Jurij Rode, Matija Lamovšeki Gregor Mali in Ciril Zajec, SDB.
Pel je, kot navadno, pevski zbo* „Gallus“ pod vodstvom g. Tine*8 Selana.
siovenci
po
svetu
Francija
Sveta maša za Slovence je vsako nedeljo ob petih popoldne v kapeli sv. Vincencija Pavelskega, 95 ruc de Sćvres v Parizu.
Nemčija
^ova maša v Rimu
V	nedeljo, 26. aprila, je bila v Prostorih, kjer se redno zbirajo Slo-v°oci k službi božji, slovesnost no-vc maše. Slovenski novomašnik g Alojzij Kroteč SDJ, je opravil no-Vo mašo v vzhodnem ukrajinskem °brcdu. Pri maši jo pel ukrajinski ^eški zbor, ki ga že več let vodi g. Novomašnik sam.
Kanada
V	nedeljo, 3. maja, je prejel v semenišču Sv. Bazilija v Torontu 'Ned skupino 13 kandidatov diako-Nat slovenski rojak Martin Dimnik. ^°d diakonata mu je podelil kardinal Flahiff iz Winnipega, je namreč sam iz reda bazilijancev. Martin j® iz Lcthbridgha, Alta, kjer živi Njegova mati in več njegoviih so-rodnkov. Njegov oče mu je bil ubit v septembru 1943.
Letos so imeli v Ravensburgu in v Pfullingenu skioptično predavanje o Slovencih v Argentini. „Naša luč“ je ob tem takole zapisala: „Nad 200 krasnih barvastih slik, katere nam je posodil gospod Vinko Zaletel iz Koroške, nam jo prikazalo pokazalo potovanje v Južno Ameriko ter pestro življenje Slovencev v Buenos Airesu. Na njihovo kulturno delo smo lahko ponosni vsi Slovenci, saj oni nas predstavljajo v vsej Južni Ameriki. Že več kot dvajset let živijo 12.000 km daleč od Slovenije, pa v svojem idealizmu za slovensko stvar še niso prav nič popustili. Čestitamo jim!“
Kanada
Katoliški dan na Slovenskem letovišču bo v nedeljo, 5. julija. Spored: ob 11.30 slovesna slovenska služba božja s pridigo. Ob 2 popoldne pa enourna prireditev našo mladine.
Nizozemska	,
Slovence na Nizozemskem je na PNvo nedeljo v aprilu obiskal dr. V. Grmič, pomožni mariborski škof. Srečanje je bilo v šoli na Afenauer-laan v Nievw Finde, kjer je škof Niaševal in pridigoval. Po maši je “ila kratka kulturna prireditev v *ast škofu.
Avstralija
(Največ naših rojakov je naseljenih v vzhodnem delu Avstralije okoli mest Sydney in Melbourne. Vendar jih je nekaj zašlo tudi na avstralski zahod. V letošnjem postnem času in za veliko noč je med temi misijonaril dr. Ivan Mikula, koroški rojak.
Strah Gospodov je začetak spoznanja, modrost in pouk neumni zaničujejo.
Poslušaj, moj sin, svojega očeta pouk in ne zametuj nauka svoje matere.
Moj sin, ako te zavajajo grešniki, se jim ne vdaj! Na svojo lastno kri preže, sami sebi nastavljajo mreže.
Sveto pismo uči
STARAS MODROST 'JE SODOBNA
Dobrota in zvestoba naj te ne zapustita, zapiši ju na tablo svojega srca! In našel boš milost in dobro razumevanje pri Bogu in pri ljudeh.
Zaupaj v Gospoda z vsem svojim srcem in na svojo razumnost sc ne zanašaj! Na vseh svojih potih misli nanj in on bo ravnal tvoje steze!
Ne imej samega sebe za modrega, boj se Gospoda in varuj se hudega! To bo zdravilo za tvoje telo in krepčilo za tvoje kosti.
Časti Gospoda s svojim premoženjem in s prvinami vseh svojih pridelkov! In tvoje žitnice se bodo polnile z obilnostjo in most bo prekipeval iz tvojih kadi.
Ne zametuj, moj sin, Gospodovega pouka, in njegovo karanje ti ne mrzi! Zakaj kogar Gospod ljubi, tega tepe in ga ima kakor oče sina.
Blagor človeku, ki najde modrost, in možu. Zakaj nje pridobitev je boljša ko pridobitev boljši kot zlato.
ki dobi razumnost! srebra, in njen sad
Varljiva je ljubkost in minljiva je lepota; žena, ki se boj» Gospoda, ta je hvale vredna.
„Duhovno življenje“
je slovenski verski mesečnik, ki ga izdaja konzorcij (msgr. Anton Orehar); urejuje uredniški odbor.
Editor responsable: msgr. Antonio Orehar, Eanićn Falcon 4158, Buenos Aires.
Registro de la Propiedad Intelectual No. 843.966.
Tiska Vilko s. r. 1., Estados Unidos 425, Bs. Aires, Argentina
Poverjeniki:
ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon Falcon 4158, Buenos Aires.
ZDA: Rev. Julij Slapšak, 6019 Glass Ave., Cleveland, Ohio 44103, USA.
Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, USA.
KANADA: Ivan Marn, 131, Treeview Drive, Toronto 14, Ontario, Canada.
TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia.
ITALIJA: Zora Piščanec, Riva Piazzutta 18, Gorizia, Italia.
AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec.
Naročnina:
Celotna naročnina v Argentini in obmejnih državah znaša pesov ley 18.188 27.—; v ZDA in Kanadi 7 dolarjev; v Avstriji 125 šilingov; v Italiji 2.800 lir; drugje protivrednost dolarja.
Denarna nakazila na naslov:
Antonio Orehar, Ramon Falcon 4158, Bs. Aires, Argentina
NASLOVNA STRAN ,/Duhovnega življenja“ in „Božjih stezic“: Hotimir Gorazd
DUHOVNO ŽIVLJENJE