LJUBLJANSKI ČASNIK.
S t. 99.
F petih 12. Grudna.
1851.
,Ljubljanski časnik leta t 3 gold
časnik" izhaja vsak teden dvakrat, in sicer vtorik in petik. Predplačuje se za celo leto pri založniku Jožefu Blatniku 6 gold., za pol leta 3 gold , za c gold. 30 kraje. Za polletno pošiljanje na dom v Ljubljani sc odrajta še 15 kraje. Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 7 gold., za pol . 30 kraje., za četert leta I gold. 45 kraje. — Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, kteri more po novi postavi frankiran biti.
četert leta
Vradiii «lel.
'4
Danes bo LXV. del, HI. tečaja 1851, deželnega zakonika in vladnega lista za krajn-ska kronovino izdan in razposlan.
Ljubljana 9. decembra 1851.
Od c. k. vredništva deželniga zakonika in vladniga lista za Krajnsko.
9. decembra 1851 je bil LXII. del, III. tečaja deželniga zakonika in vladniga lista izdan in razposlan; ki zapopade:
Spisek od c. k. kupčijskega ministerstva 20. Septembra 1851 podeljenih privilegij. — Spisek od c. k. kupč. ministerstva 30. Septembra 1851 podaljšanih privilegij. — Spisek od c. k. kupčijskega ministerstva 2. Oktobra 1851 podeljenih izklenivnih privilegij. — Razglas c. k. krajnskega poglavarstva 24. Oktobra 1851. Razlaga in dopolnjenje najv. poterje-nih določb zastran vkvartirovanja žandarme-rije". — Razglas c. k. štaj. ilirsk. dnarstvinega deželnega vodstva 27. Oktobra 1851. Razdelitev Štajarske kronovine v dohodno-ured-skim ozeru. — Ukaz ministra za pravosodje 6. Novembra 1851 , ki zaznamva primerljeje v kterih je dolžnost kazenskih sodnij in derž. pravdnikov začetje kazenske pravde zoper javne uradnike in služabnike, kakor tudi zoper osebe, ki javne opravila oskerbijujejo: in izid te pravde neposrednjemu uredskemu predstojniku teh urednikov in služabnikov in ob-lastnij, disciplinarno nadgledovanje takošnih oseb opravljajoči vediti dajati, in kteri daljej zavkaže , tiste odsodbe kazenskih sodnij, po kterih se pravice , plačila iz javnih dnarnic ali častne predstva zgubivajo, tistim oblastnijam naznanovati, kterim je naročeno, skerbeti za razvidnosti teh pravic ali predstev. — Ukaz ministerstva za pravosodje 6. Novembra 1851, s kterim se dogovorno z ministerstvom dnar siva ustanove povračila, ki se dajejo sodnim služabnikom, ko preiskovance ali druge osebe spremljajo.
69. del občnega deržavnega zakonika in vladnega lista prinese sledeči:
Cesarski patent 6. novembra 1851, velja ven za vse kronovine cesarstva , samo za čolne izjemke ne, s kterim se od 1. februarja 1852 naprej nova čolna tarifa za uvožnjo, izvož-njo in prevožnjo (skozno vožnjo) vpelje.
Mi Franc Jožef Pervi, po Božji mi-
losti cesar Avstrijanski; kralj Ogerski in Češki , kralj Lombardski in Beneški, Dalmatinski, Hervaški, Slavonski, Gališki, Vladimir-ski in Ilirski, kralj Jeruzalemski i. t. d., nadvojvoda Avstrijanski, velki vojvoda Toskan-ski in Krakovski, vojvoda Lotarinski, Solno-graški, Štajerski, Koroški, Krajnski in Bu-kovinski; velki knez Erdeljski, mejni grof Moravski; vojvoda Gornje - in Dolnje-Siležki, Modenski, Parmazanski, Piacenski in Kva-stalski, Osvecimski in Zatorski, Tešinski, Friulski, Dobrovaški in Zadarski; pokneženi grof Habsburški, Tirolski, Kiburški, Goriški
in Gradiškanski, knez Tridentinski inBriksan ski, mejni grof Gornje- in Dolnje-Lužiski in Istrijanski; grof Hohenembski, Feldkirchski, Bregenski, Sonnenberški i. t. d. gospod Ter žaškega mesta, Kotora in Slovenske meje; velki vojvoda vojvodine Serbskc i. t. d. smo , zvedši mnenje Našega ministerskega zbora in zaslišavši Naše deržavno svetovavstvo, za dobro spoznali, vpeljanju nove občne avstrijanske čolne tarifa za uvožnjo, izvožnjo in prevožnjo (skozno vožnjo) svoje najvišje po-terjenje podeliti, in zavkažemo torej, kar sledi:
I.
Pričijoča postava ima od 1. dne februarja 1852 naprej v vseh kronovinah cesarstva, razun čolnih izjemkov, moč zadobiti.
II.
Od tistega dneva, kterega se bode moč nove tarife začela, se bode v pervem letu za naj važniše doslej prepovedi uvožnje podveržene reči, kakor: za tkanino in mašinsko pletenino, oblačila in robo za lišp (lišpovino), blaga iz nežlahlne kovine (metala) , bižuterije ali dra-gotine in zložene blaga (tarifni razredi XVI XIX, XXIV, XXV in XXVI) čolni prikla-dek 10 odstotkov zneska v tarili postavljenega poberal.
III.
Za celo pervo leto se postavi vvožnina (eol od vvožnje) za sirovo pavola ali bombaž od eolnega centa grobe ali sirove vage na en goldinar, za sirovo pavolnato ali bombaževo prejo od eolnega centa čiste vage pa na osem goldinarjev, in še le potem, ko eno leto preteče, bodo nastopili v tarifi zaznamvani čolni postavki.
IV.
Našima ministroma dnarstva in kupčije je naročeno, te zavkaze razglasiti in izpolniti.
Dano v Našem poglavnem in stolnem mestu Dunaju (Beču) šestega dne novembra v letu tisuč osem sto in eden in petdesetem, Našega cesarjevanja v tretjem letu.
Franc Jožef s. r.
F. Schvvarzenberg s. r.
Baumgartner s. r.
Po najvišjem zavkazu : Bansonnet s. r.
Vodja pisarnice ministerskega zbora.
levradni tlel.
i
Pijančevanje — huda človeška kuga,
(Iz Novic leta 1847.)
(Kunec.)
Bog ga nam daj moza ali več tacih mož, kakor ga imajo Irci nad patram Mathewam, de bi se na vso moč pijančevanju zoperstav-Ijali in družbo treznosti in mernosti tudi pri naz osnovali!
Deželske gosposke, za prid svojih podlož-nikov vnete in skerbne, gotovo ne morejo za
osrečenje cele dežele nič boljšiga storiti, kakor število gostivnic pri vsaki priložnosti pomanjševati , na vedenje in ravnanje gostinčar-jev ali birtov vedno ojstro paziti in nove kerč-marske patente le po spričani občinski potrebi deliti. Z drlitvo noviga patenta se dostikrat le enimu sitnimu in samopridnimu človeku vstreže, slo ali še več se jih pa hudo po-škodva.
Mi hočemo odkritoserčno svoje misli tukej povedati; drugi pametni in pošteni možje naj pa razsodijo, ali so dobre ali ne;— pa kerč-marji in pijanci naj nam nič vmes ne govore.
Po našim mnenji naj ima vsaka veči vas eno, in kjer je več majhnih vasi blizo skupej, naj bi bile dve kerčmi; in le tam, kjer so somnji ali kjer se veliko ljudi velikrat snide, naj bi bile dve ali tri kerčme. — Veči tergi m manjši mesta naj bi jih imeli po 5—6;Lju-Ijansko mesto, ki ima zdej na 17 tavžent duš 174 kerčem , bi jih imelo mende 50 čez in čez zadosti. In v ti primeri bi na priliko v kantonu Ljubljanske okolice namesto 328 kerčem na 27 tavžent duš, in v krajnskim kantonu namesto 180 kerčem na 23 tavžent duš — polovica kerčem čez in čez zadostna bila.
Menj ko bi bilo kerčem, smo že gori raz-zložili, boljši bi tudi sleherni kerčmar stal, boljši pijačo in jed bi gosti dobivali, in lože bi deželska gosposka čula nad kerčmarji, ali se derže po cesarskih postavah ali ne; kar se pri prevelikim številu kerčem s vso skerbjo storiti ne da. V en kraj pošlje gosposka svoje ljudi — pa kaj to pomaga, ker se pa v drugim kraji pijanci hočejo poklati in podaviti, kakor divja zverina!
Pa ne samo kantonska gosposka , tudi sod-nja deželna gosposka bi imela potem veliko menj opraviti, ker bi bilo veliko menj hudo-delnikov v ječah , kteri gosposki toliko dela prizadenejo.
Menj ko bi bilo kerčem , terdniši kmete in premožniši rokodelce bi Cesar imel, ki bi imel, ki bi tudi, kakor gre, svoje davke lahko opravljali. Ali jih pijanec ob pravim času in z lepo plača? — Skušnja uči, de bolj poredkama ko so kerčme, bolj premožni so tamkej kmetje in tudi mirniši. Marsikteri fant ali mož bi ga šel na večer ali v nedeljo svoj maselc ali po-liček popit, pa se mu toži deleč iti, in tako doma ostane in ohrani v glavi pamet, na telesu zdravje, v mošnji denar, v hiši pa mir in blagoslov (žegen) božji!
In tako sklenem ta sostavek, kteriga sim gotovo iz nar boljšiga namena za prid svoje domovine — čeravno morebiti ojstro pa resnično — spisal, z naslednjimi vošili:
1)	de bi ljudomile gosposke preveliko število kerčem zatirale in nepoštene kerčmarje ojstro zalezovale;
2)	de bi vsak rodoljub Slovenec Irski pater Mathevv bil in neprenebama z besedo in v djanji si prizadeval, de bi se pijančevanje od dneva do dneva bolj zatirovalo, in
3)	de bi pošteni kerčmarji in kerčmarice ne terpeli nezmerniga pijančevanja v svoji go-stivnici, in de bi jim ne bilo na tem ležeče,
de bi pijana žlabudra celi dan in še clo ponoči pri vinu ali žganji kimala, prežvekovala in sline cedila , ampak de bi ga vsakimu le dali toliko piti, dokler pameti ne zapije, in de bi nikakor ne terpeli, de bi se ponoči pi-jančevalo, kreg in prepir začel. Taki kerč-marji si bojo kmalo po celi okolici dobro ime pridobili, pošteni ljudje bodo v njih gostivnice hodili in od tacih je več dobička pričakovati, kakor od pijančov, ki — kakor skušnja kaže — odneso vsaki hiši blagoslov božji!
Oj Slovenci, de bi moje besede ne bile gla-
sovi upijočiga v pusavi !!
Se nekaj otl zamaknjenih.
„Novice" v razjasnenje zamaknjenih, ki se v današnjih časih na tolikih krajih prikazujejo, sledečo zgodbo povedo, ktero je ob svojim času tudi lahkoverne ljudi slepila:
Unidan smo brali v „Danici" nektere misli zastran zamaknjenih. Častiti g. pisatelj je z mirno kervjo to reč pretresel in prav svetoval, da „v tacih prikaznih ni prenaglo vsiga verjeti in za čudno spoznati". Tudi naše mnenje je tako, zlasti, ker so skušnje poslednjih časov očitno kazale, da je za vsemi temi prikazni ali le bolezin bila brez goljufijo, ali go ljufija sama brez bolezni, ali bolezin in goljufija združene. Od kod te čudne bolezni izvirajo, ni teško spoznati, ako se pomisli, da le ženski spol v nekih posebno mladih letih je zapopaden v ti bolezni, bolj redko kakošna zlo občutljiva in kervipolna vdova, — nikdar pa stara babica. Povest starih časov se ne prederznemo razsojevati, ker nam gre le resnico naših časov zvediti. Ker nam pa častiti g. pisatelj v „Danici" več zgodb pove, povemo tudi mi eno iz sodniškiga preiskovanja, in le tako natanjčno preiskovanje se nam edina prava pot zdi, resnico od goljufije ločili. Omenjena zgodba je pa bila tale:
Bilo je o pozni jeseni leta 1849, ko se je po spodnji Inovi dolini na Tiroljskim na enkrat hrup čudovite prikazni v Ebsu razširil. „Dve deklici" — se je pripovedovalo — „ste po Božji milosti izvoljeni, strašno terpljenjc našiga Izveličarja pregrešnimi! ljudstvu zopet pred oči postaviti, da se k pokori poda". In zares ste bile v Ebsu dve deklici, ena 11, druga 13 let stara, nad kterih martrami se je vse čudilo , in ko se je slišalo , da ju je zdravnik popred za božjast in želodčni kerč ozdravljal pa ne ozdravil, so vražni ljudje berž verovati začeli, da to ni bolezin, ampak posebin čudež božji. Po več ur ste ležale deklici s sklenjenimi rokami in britkiga obličja, brez da bi se bile ganile, kakor zamaknjeni. Tudi kri ste potile in o petkih ob deveti uri ste umirale. Clo od daljnih krajev Bavarskiga so vreli ljudje, nekteri iz radovednostih, nekteri iz pobožnosti k njima, — darov se slarišem ni manjkalo, ki jim jih je pobožna množica darovala. Med tem se drug zdravnik, Ivic-derer po imenu, ozdravljanja imenovanih ču dovitih zamaknjenih loti, ali kmalo se mu je pozdevati jelo , da za tem bo kaj druziga — kot čudež božji. Zdravnik razodene svoje dvombe g. kaplanu tistiga kraja, in ta mu svetje, naj pokliče še zdravnika iz Kufsteina v posvet. Ta zdravnik se poda velki teden (ko je že to zamaknjenstvo čez eno leto ter-pelo) k deklicama v Ebs, in ju je po tem večkrat obiskal. Tudi njemu se je pozdevati jelo, da bi utegnile deklici nekoliko bolne biti, terpljenje Kristusa pa, ktero posnemate, je spoznal za golo hinavšino. Na to razsodbo zdravnikovo je ukazal kantonski poglavar v Kufsteinu deklici bolnišnici milostnih sester (barniherzigen Sclnvester) izročiti, kamor sle se po sili tudi materi zamaknjenih podale. Višji gospej te bolnišnice se je čudno zdelo, zakaj da mater ni preč spraviti, ker ste deklici
brez nju v bolnišnici dobro shranjene. Ukazala jima je tedaj, naj greste domu. Ko odidete , je jelo zamaknjenstvo se kmalo bolj po-redkama prikazovati in ni bilo tako redovno kakor poprej pričo mater. 25. aprila pa ste deklici gospodu fajmoštru Kufsteinskimu skesani obstale: „da nju terpljenje je bilo le hi-navšina, ker ste jima materi tako ukazale in ju tega naučile". Še tisti dan je bil konec dolgo terpeče komedije, s ktero so se ljudje sleparili, da so darove donašali, — deklici ste jele od dne do dne zdravši obraz dobivati , ker sle bile škodljiviga siljenja proste. Gosposka pa je zatožila materi sleparici, in 9. julija t. 1. je bila očitna obravnava zavolj te goljufije pri kolegialni sodii v Italtenbergu, ktera ju je na več meseov v keho obsodila.
In tako je bilo te sleparije, ktero so zapeljani vražni ljudje za čudež božji molili, konec.
Ta zgodba je nov dokaz, kako nevarno je, take in enake prikazke prenaglo za čudeže spoznati, preden po besedah sv. Pavla „ne poskusimo duhov: ali so zares iz Boga".
Hvaležni smo o tem pa tistim duhovnim gospodam , ki si prizadevajo v tacih prikaznih reznico odkriti in se ne boje, jo svetu brez ovinkov na znanje dati.
Naše nedeljske šole.
(Iz Danica.)
Namen nedeljske šole je, de se more pečati z mladino, ki je že vsakdanji ali navadni šoli odraslla. Pri naših nedeljskih šolah bi vender vse to ne bilo dosti. Naše nedeljske šole imajo večidel tudi še s takimi učenci opraviti, ki v delavnik nimajo časa v šolo hodili, in tudi s takimi, ki so se že pozneje za šolo zbudili in vneli. Naše nedeljske šole so tedaj namešane z odrašenfmi in novimi učenci. Bolj ko ima pa učenik svojo šolo razdeljeno in razneseno, več ima opraviti, in manj ji zamore tudi koristiti. Večidel pride za nedeljsko šolo tudi premalo časa. V nekterih krajih je po navadi le ena sama ura za šolski poduk odločena. Tukaj ni mogoče toliko različnim učencatn zadostiti, posebno tistim ne, ki še le na pervo hodijo. — Skušnja uči, de se v takih šolah malo ali pa celo nič dobička ne stori, zato pa tudi take šole tako rade opešajo, in če drugači ni, tudi popolnamaza-slanejo. V več krajih vem, de že ni davno nobene nedeljske šole, in če se vpraša, zakaj de jc ni, se sliši, de nobeden za njo ne popraša, de nimajo veselja i. t. d. To je pač res, de slariši in mladina za šola kej radi omerznejo, posebno takrat, ko šole malo ali celo nič prida ne obetajo. — Ne sme in ne more se reči, de bi že tu in tam dobrih in pridnih nedeljskih šol ne bilo. Bes je, de jih je že nekaj , Bog jih živi! tode vse še pre-redko in premalo za našo sedanjo mladino.
Vsaciga dobriga človeka mora pretresti in v serce boleti, ki sliši in vidi, kako se z našo ljubo mladino slabo godi, — kako se že v cvetočih in naj lepših letih ravno o nedeljih in praznikih zapeljuje in končuje. — Marši kteri starček ne zdihuje zastonj zavoljo novih časov! Res je, de je naša uboga mladina v svojih naj nevarniših in tudi v naj lepših letih preveč zapušena, tako de se že redko težko dobi nedolžna cvetlica, ki bi bila svojo spomlad srečno preživela in dorasla. — Za poduk naše cveteče mladine bi se tukaj moglo veliko več in vse bolje skerbeti. Kaj pomaga temu ali unimu, ki je svoje perve otročje leta v šolo hodil in se dobro učil, — ko pa pride zdaj v 12. ali 13. letu, v svojim naj nevar-nišim času , med šumeči svet, ki mu kmalo vse dobro in lepo izbije in ga hitro ob vse pripravi, kar bi ga še kriti in varovati uteg-
nilo! — Tako se zdaj ves pervi poduk in vse poprejšno, kar je doslej počasi raslo in na-predvalo, naglo zamori in konča. Milo se mora zdeti vsakimu debrimu učeniku, ko vidi in sliši, kako hilro se zdaj ruje in končuje, kar se je popred z velikim trudam sadilo in redilo.
Nedeljska šola bi mogla tedaj skerbeti, de bi si mladina pridobljene uke varno hranila in sijih pridno množila, de bi se varovala in vodila po svojih nevarnih inneskušenih poiah. Vsak lahko previdi, kako potrebne so nam dobre nedeljske šole. — Nedeljske šole bi se mogle tedaj pri nas vse bolje pričeti in vse bolje zastaviti. In kako bi se to naredilo? — Učitelj stori tukaj lahko veliko veliko, duhov-šina lahko še več in gosposka ravno tako. Učitelj naj, ako ima namešano šolo, naj popred prevdari, kako bi se vse lepo poravnalo in razdelilo, de bi bilo prav. Kar spol zadene , nam že šolske postave svetujejo, de naj se dorašena in večji mladost, ako je mogoče, posebej uči in odloči. Naj bolje je, če bi tudi pervinci in novinci mogli posebej v šolo hoditi. Ker se pa to zavoljo prekratkiga časa ne more zgoditi, se mora pa vendar čas, in uk tako razdeliti, de za vse prav hodi. — Ponavljavci se morajo večidel le s spisjem pečati, in med tem, ko ti pišejo, lahko novinci berejo. Tukaj ima učitelj veliko opraviti. Na vse kraje mora gledati in paziti, vsim mora delo dali in zdaj tu zdaj tam, kakor je treba, pokazati in pomagati.
Ce se tukaj previdno in pridno ne dela, je kmalo ob svojo veljavo šola. Čas je silno kratek , lahko se tedaj posebniga prida in dobička izteče , de se ne ve kdaj in kako. Če pa učenci vidijo, de niso veliko na boljim in de le sedet hodijo, se jim šola kmalo pristudi in veselje jim je pri kraju. Težavno je res tako razneseno čolo s pravim pridam učiti, vender ako je enkrat vse lepo poravnano in naprav-Ijeno, gre od tedna do tedna bolje od rok. Učitelj si mora prizadjati svojim učencam tudi kako veselje narediti. On jih ne sme zmiram in zmiram le z navadnim branjem, pisanjem, rajtanjem i. t. d. siliti, večkrat mora, de je nauk bolj mikaven, v ta ali uni uk kak lep pregovor, kakor čedno in primerno povestico in kaj drugiga taciga pametno pridjati in zaplesti, de se vsim lepo prileze in učenje pomladi. Bukve: „BJaže in Aežica „Drobtince," tudi „Danica" in „Novice" nam ponudijo pač veliko veliko takih lepih reči. Skerben učenik bo vselej že v tednu kaj taciga pripraviti vedil. — Naša mladina je večidel brihtna in uka željna, zato se rada in kmalo šole privadi , ako se ž njo le prav in tečno obračati zna. V teh letih se ji tudi vse bolj natanko lahko pokaže in razloči, zato ker se že veliko belje zave, in se že tudi naprej in nazaj nekoliko ozirati zamore. Tukaj je še čas mlado drevce poravnati, tudi serce je še zdaj mehko, de se lahko predela in prekuje, kakor se vidi, de bi bilo prav in dobro. K vsemu temu pa mora učitelj tudi nekaj takih za to potrebnih bukev imeti. Kjer se mora učitelj zavoljo preslabe plače zraven šole tudi z drugimi rečmi pečati, kjer si potrebnih bukev, časopisov i. t. d. napraviti ne more, je zares slabo in se ne more nikakor dobriga pričakovati. Naj svetje in reče kar kdo hoče, dokler ne bodo učitelji za svoj težavni in imenitni stan bolje izurjeni in pripravljeni, in dokler se ne bodo pošteno plačali,je vse drugo le prazno vošenje in puhla rec! — (Konec sledi.)
Austrijansko cesarstvo. Krajnska.
* 62. del deželnega zakonika in vladniga lista prinese sledeči razglas c. k. krajnskega
poglavarstva 24. oktobra 1851. Razlaga in dopolnjenje najvišje poterjenih določb zastran vkvartirovanja žandarmerie.
Da se dvombe in zapreke odpravijo, ktere so glede podob posteljnikov, glede kakosti in mere posteljne priprave, potem glede kakoš-nosti obesilnikov za monturo in orožje pri deželni žandarmerii nekteri deželni poglavarji razodeli, je spoznalo visoko ministerstvo zno-tranjih opravil z razpisom 10. oktobra 1851 št. 22084 za dobro, to le kot razlago in dopolnjenje najvišje - poterjenih določb zastran vkvartirovanja deželne žandarmerie, ki so bile v tem deželnim in vladnim listu, LIV. delu ti 1. stran 682 razglašene, opomniti :
a) Z na vse c. k. vojaške deželne poveljstva danimi razpisi dvornega vojsknega zbora 20. oktobra 1841 , 12. Aprila 1844 št. 967/E in 9. augusta 1844 je došel ob enim tudi izgled enojnega železnega postelnjaka (kavalete), kakoršen mora biti, omenjenim poveljstvom.
Ako bi bili v tej deželi žandarmerijski postelnjaki v deloma drugačni podobi obdani, se nič na pot ne stavi, jih obder-žati, ako so sicer namenu prikladni, da ne bo treba dvojnih stroškov; toda prihodnje bo treba pri tacih žandarmerijskih posteljah se gori imenovanih pravil deržati.
b)	Glede določb zastran vprašanja, kakošne in kolike imajo posteljne oprave biti, pokaže izkaz bolj natanjko, kako se pri 1.
„ žandarmerijskim regimentu ravnajo. Da se enakoličnost doseže, se je prizadevati, da se tudi v tej deželi tam, kjer še se to ni zgodilo, take in tolikošne postelje napravijo, kakoršne ta izkaz predpiše, da politične oblastnije dogo vorno z žandarmerijskimi poveljstvi sčasoma skerbe, da se potrebne premene narede, kadar se pa nove napravljajo, vedno na gori omenjene določbe gleda.
c)	Na za c. k. vojake predpisano najnovši obliko enojnih obešilnikov za monturo in orožje z krušno palico vred je tudi pri priskerbljevanju teh reči za žandarme-rijsko rabo natanjko gledati.
* 62. del deželniga zakonika in vladniga lista prinese sledeči razglas c. k. štaj. ilirskega deželnega vodstva 27. oktobra 1851. Razdelitev Štajarske kronovine v dohodno-vredskim ozeru.
Visoko c. k. dnarstvino ministerstvo je za dobro spoznalo, z razpisom 29. junija 1851 št. 15970/1949 dovoliti, da se Štajarska kro-novina v dohodno-uredskim ozeru in glede upravljanja neposrednjih odrajtovil ravno tako razdeli, kakor je že glede politiške uprave kakor sodnijstva in posrednjega obdačenja enakomerno razdeljena, in v tem ozeru nobe nega razločka ni.
Zavoljo tega se da sploh vediti, da se bodo prihodnje vsi tisti davkni okraji in soseske, kteri gredo po današnji politični razdelitvi kronovine Štajarske v okrogno-vladni okraj Grajski, v dohodno-uredskim ozeru urednemu področju c. k. kameralne upravnije v Gradcu pridelile.
Enako se bodo tudi vsi davkni okraji in soseske, ktere gredo v področje današnjega okrogno-vladnega okraja Marburškega, glede neposrednjega obdačenja in uprave dohodkov, urednemu področju c. k. kameralne okrajne upravnije v Marburgu, kakor tudi zadnjič vsi tisti davkni okraji in soseske, ki se štejejo k sadanjemu okrogno-vladnemu okraju Bruške-mu, v dohodno urednim ozeru c. k. kameralni okrajni upravniji v Bruku pridelile.
Serbsko.
»Matica srbska" v Pestu je sklenula sedež iz Pešta v Novi Sad prenesti. Vredništvo „Južne Pčele" se bode tudi iz Temešvara v Novi Sad preselilo.
Tuje dežele. Černagora.
Černogorski vladiku Peter Petrovič Njeguš je zapustil tri večja pesniška dela: „Luča Mikrokosnia", »Gorski vienac" in „Lažni car Ščepan Mali." Njegova poslednja dva dela sta posebno izverstna.
Laška.
Iz Rima se oznanuje, de so deleži kardinala Mezzofanti odmenili njegovo bukvarnico očitno prodati. V nji so bukve v 52 različnih jezikih, ktere vse je rajnki razložilo govoril.
Francoska.
Po noči 5. decembra so barikade poderli. Vojakom se nikdo več ne vpira. Predsednik je z nova naznanil, da se imajo volitve še le 20. decembra pričeti in volivci se o predmetih Napoleona Izreči.
* Po noči med 1. in 2. decembrom je Napoleon sledeči razglas izdal:
„V imenu francoskega naroda. Predsednik republike sklene:
1.	Narodni zbor je razpuščin.
2.	Občna volitev je vpeljana, postava 31. maja je dvignjena.
3.	Francoski narod se pokliče k volitvoni v zadevajoče okraje od 15. do21. decembra. *)
4.	Obsedni stan se raztegne čez celo širjavo vojaške divizie.
5.	Deržavno svetovavstvo je razpuščeno.
6.	Ministra notrajnih oprav je naročeno to zapoved spolniti.
Dano v poslopju elisea 2. decembra 1851.
Luis Napoleon.
De Morney.
Bil je tudi sledeči posiv na ljudstvo nabit:
Francozi! Sedajno stanje ne more dalje ter-peti. Vsak dan pomnoži nevarnosti deržave. Narodni zbor, ki bi imel biti naj terdnejša podpora reda, je postala središče zakletb. Oomoljubnost 300 njegovih udov ni zamogla hudobnih naklepov ovreti. Namesti postavi za občni blagor dajati, kuje orožje za notrajno vojsko, se loti oblasti, ktero mi je naravnost ljudstvo izročilo, se ga vsim zlim slastim pod pasho, kali mir Francoske. Razpustil sini ga in postavim ljudstvo za sodnika med njim in menoj.
Vstava, vi veste, je bila v namen dana, oblast oslabili, ktero sle meni imeli zaupati Šest milionov glasov jc bilo čuden vgovor zoper to, in vendar sim se natanjko po vstavi ravnal. Zabavljivosti in razžaljevanja me ni so premaknule.
Pa danes, ko na temeljno pogodbo tisti več ne porajtajo, ki jo brez prenehanja kličejo, in ker mi moži, ki so že dve samovladi pre-kucnuli, hočejo roke zvezati,mi dolžnost veli, skrivne sklepe zatreti, republiko ohranuli in deželo obvarovati, ker se slovesno sodbo edinega gospoda pozovem, kterega na Francoskem poznam: ljudstva.
Tedaj celemu narodu naravnost rečeni: ako hočete, da silno stanje še dalje lerpi, ki nas ponižuje in našo prihodnjost v nevarnost stavi, volite druzega na moje mesto, ker nočem dalje oblasti, ki nima nobene moči, dobro delati in me odgovornega stori za reči, kterih ne morem overati in mi na veslu roke zaveže med tem ko vidim barko se pogrezati.
Če mi pa nasproti zaupate, dajte mi pomočke, veliko nalogo, ktero ste mi izročili, dopolnili.
Nalogo obstoji v tem, dobo revolucie sklc-nuti, pravične potrebe ljudstva dopolnili in ga zoper razdirajoče strasti varovati. Obstoji posebno v tem , naprave storiti, ktere ljudi pre-žive, in ktere terdne podlago stanovitnemu poslopju dajo.
Prepričan, da je nestanovitnost oblasti in prevažnost oblasti edinega zbora vedno vzrok nemira in razpora, vam predložim v posvetovanje sledeče temeljne odločbe vstave f o kterih se bode prihodnjič zbori pomenkovali.
1.	Zvoliti odgovorno glavo za 10 let.
2.	Ministre, ki so odvisni samo od dopol-nivne oblasti.
3.	Deržavno svetovavstvo iz naj bolj izver-slnili niož sostavljeno, postave pripravljati in jih pred postajo dajavnimi zbori zastopovati.
4.	Postavo dajavni zbor za pretresovanje in poterjevanje postav, po splošnem glasovanju izvoljiti, brez volitnih listov, po kterih se volitve onepristejo.
5.	Drug zbor iz vsih verlili mož deržave temeljno pogodbo in javno svobodo varovati.
Tak red , kterega je pervi konsul iz začetja stoletja storil, je že enkrat deželi mir in srečo prinesel, in jo bodo zopet varoval.
To je moje globsko prepričanje. Ako ga z manoj delite, naznanite to poglasovanju. Ako pa bolj ljubite vlado brez moči, vladarsko ali republikansko, ne poterdite tega.
Tedaj boste od leta 1804 pervikrat vedli, pri čim da sle in zakaj in za koga boste volili.
Ako ne dobim večino glasov, bom poklical nov zbor in mu oblast, ktero ste meni dali, izročil.
Če pa menite, da je reč, ktere podoba je moje ime, namreč po vstaji od leta 1789 prerojena in po cesarju vedjena Francoskc, tudi vaša, poterdite to s tem , da mi oblast daste, ktero tirjan.
Potem bosta Francoska in Europa rešena raztopljenja, opoverki bodo nehale, ker vsi bodo v sklepu naroda izrek previdnosti častili.
Dano v poslopju Elysee 2. decembra 1851.
Ludovik Napoleon Bonaparte.
Pozneja odločba odloči volitve na SO. decembra.	Vred.
ljubljanski novičar.
Ker se zmirej bolj govorica širi, da ima tudi deželno poglavarstvo iz Ljubljane priti, jc unidan mestni odbor sklenul, po poslancih prošnjo cesarju v roko podali, v kteri se Njih veličanstvo prosi: da naj bi deželno poglavarstvo v Ljubljani ostalo, ali če to ne more biti, se saj kakšno drugo povračilo mestu za mnoge druge zgube dati blagovolilo. Mestni g. župan s 6 odborniki se bo te dni v ta namen na Dunaj podal.
*	Gotovo je, da hočejo cesar grad pod Tur-nam kupiti, ga olepšati, in maršalu Badecki-mu za čas njegoviga življenja prepustiti.
*	G. dr. Jarc, sedaj začasni gimnazialni vodja v Ljubljani, je izvoljen začasni nadzornik gimnazij na Horvaškim in Slavonskim; faj-mošter stolno cerkve in korar g. Kari Zorn je infulirani stolni lehant izvoljen,— gospoda doktorja in profesorja Pogačar in Polz pa ko-raria pri stolni cerkvi. Potem je fajmošter v Vodicah, g. Jernej Arko, prošt kolegialniga kapitelna v Novimmestu izvoljen, gospoda Jožef Žagar, fajmošter v Semiču, in g. Andrej Meterc, pod vodja v Ljubljanskim semin'šu pa korarja ravno tega kapitelna.
'Ammi
Arov in Zman.
(Narodna pripovedka.)
Spisal Janez Te rdi na.
(Dalje.)
l)a z lepim ni nič opraviti, ste se zdaj obe armadi prepričale. Jako se tedej ti in uni na boj pripravljajo. Tu in tam se rudeče ban-dero razpne v znam nje, da bo zdaj le prelivanje kervi razsodilo in veljalo. 4000 Turkov stopa po griču k napadu terdnjave. Ker je bila višava na eni plati posebno sterma, ni tamkej niliče kviško plezati mogel. Na drugi strani je bil grič bolj planoten. Velik pripomoček je bila tedaj obsednim tega gradu, ker na eni plati ni zamoglo več kot 4000 sovražnikov naskočiti. Kadar Turki blizo pridejo, zagrome iz zidovja topovi in 1000 mož posadke skoz vrata na nevernike pade. Boj je silno serdit in dolgo terpi. Ko pa Arov sto novih vojšakov iz gradu pripelje in ž njimi strašno na Turke udari, se morajo vmaknuti in nazaj iti. Zdaj prikorači tudi Zman z novimi vojaki in boj se ponovi. Celi dopoldne se nazadek in napredek od obeh strani verstita. Še le ko Arov turškega zastavnika od verha do (al preseka in mu bandero vzame, nehajo ne verniki in v tabor pobegnejo. Pa s tem dopoldnem tam ni še delo končano. Boj se dan za dan ponovljuje; kri teče v potocih; tem in unim se nezmerna škoda godi. Kjer je Zman zraven, večidel Turki, kjer pa Arov večidel Slovenci premagajo. Kader se pa Arov in Zman srečata in primeta, je praska boju dveh risov enaka, ki eden druzega razmesarjata. Nihče ne neha in odjenja, dokler ste obe trumi po grozovitni morii na polovico pomanjšane.
Med tem se bojevanje (udi po okolici začne, ki so jo Turki ropali. Kjer jih je malo bilo, jo dostikrat na nje nategama truma brambov-cov, ki je bila v zatišju skrita, planila in jih pokončala. To se je zgodilo pri Grobljah, kjer je toliko nevernikov posekanih bilo, da
so z njimi kristjani vodotoč, kakor je bil dolg in širok, napolnili. Ta vodotoč je bil popreii skopan, da se je na pešeno zemljo voda spu-šala. Ker je pa grob Turkov postal, se zdaj ti kraji Groblje imenujejo. Tako se tudi lepi cerkvici pravi, ki je na tistim palju sozidana. Enaka se je Turkom pri Terzinju in Mengšu pripetila. Kjer je zdaj Terzinj, je bila popred gosava, so bili kristjani nalaš sto sodov vina privalili, sami so se pa v bičju zamoke poskrili. Turki kmalo vince ovohajo in so se ga hotli do dobrega naserkati, ostalega pa mulam naložiti. Veržejo tedej sablje stran in se po liosti k sodom razidejo. Pa na mah planejo Slovenci iz bičja nad natresene in jih razun hlapca nar manjšega Turka vse pobijejo. Hlapca so bili zato spustili, da je novico te morije svojim bratom prinesel. Po tej prigodhi se pravi ondotni vasi Terzinj ali prav za prav Terzenj, ker so kristjani vina želeče Turke trezni pobili. Še hujše se je Turkom v Mengšu godilo. Tu je nek kmet, Ščit po imenu, mao-metanskega vodja z zvijačo v vodnjak vergel, ker mu je rekel, da mu bo zaklad pokazal. Ta vodja je bil tako oster, da še svoji trumi po noči ni spati pustil. Ko je torej zginul, se ona vsa strude navleže in spi. Lahkoma je zdaj Ščit z majhnim številom brambovcov prepade in posablja. Ker so bili na tako vižo Turki po vaseh klani, se jim nove druhali do Homca na pomoč iti in jih namestiti morale. S tim se je pa poglavna armada kar zlo vslabila in zmanjšala, med tem ko streljanje iz grada noč in dan terpi in oblegavce pobija.
Obseda že zdaj več mescov terpi in Turki se prepričajo, da s silo ničesar ne opravijo, naj bi tudi leta nad višavo glave razbijali. Kabdal se je počasnosti grozno naveličal, pa sramotno se mu zdi, odjenjati, ko se je dela podstopil. Toraj je sklenul, svoj namen z umetnostjo doseči, ker se s kroglo in mečem ne da. Do zdaj so kristjani k vodi, ki je krog griča tekla, pit hodili in neverci so bili tako ošabni, da nikogar niso nadlegovali. Pa zdaj so bregove posedli in brambovce, ki so po na-
vadi brez suma napajat prišli, polovili ali posekali, če so se v bran postavili.
Ostervar potem grajske vodnjake strebiti veli, ki so kmalo z nar boljšo in merzlišo vodo posadko previdili. Da bi se tega tudi Turki prepričali, jim ona veliko barigel vodnjašnice po griču sposti. Berž sklenejo oni, se te lahkomiselnosti poslužiti. Šli so proti gradu in so skor tik zidovja priderli. Med tem, ko imajo kristjani oči in roke v bor obernjene, so oni brez overe brizgavnico nastavili, iz ktere je smerten strup na grajsko dvoriše letel, da bi se vodnjaki zavdali. Ker že dolgo ni deževalo, so bile krajske pute zlo žejne, tako da zdaj željno kapljice strupa, ki na zemljo padajo, serkajo. Pri tej priči pa se stegnejo. To zapazite dve dekli, ki o tem naglo pre-vidite, v kakšni nevarnosti so vodnjaki. Naglo prinesete deske, plahte in mervo in jih pokrijete. Bavno je bilo delo doveršeno, ko ju strup, ki so ga neverci če dalje silniši metali, doseže. Bil je tako hud, da obe dekli, ko jih je poškropil, padate in tako slavno smert za domovino storite. Potem, ko je Tur-kain spodletelo, brambovce izžejati, so bili namenuli, gradovje požgati in posadko z ognjem pokončati. Tudi žar so kakor popred strup iz posebnih, kositarjas£ih strug na streho terdnjave metali. Godilo se je to na več krajih en pot, tako da je bilo zvečer viditi, kakor bi bila streha z gorečimi vervmi na struge pripeta. Od tod izvira tudi ime „turški ogenj" ki še zdaj v tistih krajih to pomeni, kar mi gotovo z menj slovensko besedo „raketiu za-znamovamo. Vender ni sovražnik tudi z ognjem ničesar opravil. Žarjavca je vgasnula, ko je na rušne padla, s kterimi so kristjani streho svojiga poslopja zavarovali.
(Dalje sledi.)
Dnarna cena 9. Decembra 1851.
V dnarju
Cesarskih cekinov agio (od 100 gold.) 32 gld. Srebra	» » » » 26 «
isekanili bito, da so bregove posedli in brambovce, ki so po na-
Odgovorni vrednik: Dragotin Melcer. — Založnik in tiskar Jožef Dlaznik
Vradni list št. 85.
St. 979 1.
Oznanilo.
(219.) C 1
28. augusta 1851 je Franc Pelkovšek, 10 let star fant svojim staršem, ki v Zaplani pod št. 39 stanujejo, ušel, da se ne ve kam.
Ti fant je majhine čokaste postave , ima rujave lase in širok pravilni obraz; ko je ušel je imel navadni okrogli kmetiški klobuk černe barve, černo suknjeno jopo brez telovnika, rudečo sviljeno čertasto ruto krog vrata, dolge hlače iz plavoštrafastega suknja in škornje, ki so mu bile nekoliko prevelike.
Razun ravno imenovanih reči je fant tudi černe platnene in plave suknjene hlače in rumeno pavolnato ruto za vrat saboj vzel.
Ker se je Ljubljansko, Krajnsko, Kamniško in Trebniško okrajno poglavarstvo zastonj trudilo zvediti, kam da je fant Franc Petkov-šek prišel, da bi se bil zamogel svojim staršem v Zaplano izročiti, prosim gospode duhovnike in občinske predstojnike in tudi vse druge gospode in prebivavce krajnske krono-vine, mi pred kot je mogoče naznaniti, kje da živi zgorej popisani fant, da bom zamogel staršem, ki že tri mesce po njem žalujejo, naznaniti, da ponj pojdejo.
C. k. okrajni poglavar.
Ljubljana 29. novembra 1851.
St. 9747.
Oznanilo.
(218.) C 1
Po smerti okrajne babice Marie Lukanovi v fari Stranje, se ta stopnja, s ktero je na leto 20. goldinarjev plačila združenega, ki se iz okrajne denarnice v Kamniku plačuje, s pristavkom razpiše, da naj tiste, ki se za to stopnjo oglase, svoje prošnje s priloženim kerštnim in ubožnim listom, z pričaloin lepega zaderžanja in z šolskimi spričali in diplomom za babice do konca mesca decembra t. 1. pri tem c. k. okrajnem poglavarstvu vložijo.
C. k. okrajno poglavarstvo.
Št. 3616.
Oznanilo.
(217.) C 2
Podpisano c. k. poštno vodstvo s tem sploh naznani, de za novo popravo za poštne vozove potrebnih sedlarskih, kovaških, kolarskih, klamfarskih in steklarskih del javno dražbo na poti pisemskih ponudb pod sledečimi pogoji vpelje:
1.	Prepuste se zadevajoče dela proti pogodbi na tri leta, in proti vložitvi 10 percentov kavcije letnega zaslužka, ki se zamore v gotovini ali zastavi vložiti. Odmerjena je kavcija
a)	za sedlarsko delo na štir sto goldinarjev konvencijnega denarja,
b)	za kovaško dela na dve sto in štirdeset goldinarjev konvencijnega denarja,
c)	za kolarsko delo na sto in petdeset goldinarjev konvencijnega denerja,
d)	za klamfarsko delo na pet in dvajset goldinarjev konvencijnega denarja, in
e)	za steklarsko delo na dvajset goldinarjev konvencijnega denarja.
2.	Zadevajoči pogodbini načerti, ki zapo-padejo odrajtvilne pogoje, kakor tudi dobo, v kterej se odrajtvila pričnejo, in cenitne tarife, ki so podlaga ponudbine dražbe, za posamesna dela, se zamorejo vsak dan med vradnimi urami v pisarnici podpisanega c. k. poštnega vodstva pregledati.
3.	Povračila za dela se bodo odrajtovala pri tukajšni c. k. poštni denarnici po preteku vsacih vladnih kvater, po prestresu zadevajočih kont od tukajšnega c. k. računskega vodstva proti pohotnem listu na rednem koliku.
4.	Odrajtvilo zgorej imenovih del se tistemu pripusti, ki naj boljšo obljubo stori, t. j. ki naj manj preceniov tirja od naj viših v
tarifu naznanjenih precentov, se ve
da
mora biti tudi zmožen in v obertnii znajden, in da mora tudi dovolj pripomočkov imeti, dela zveršiti.
Ponudba mora tedaj zapopasti razun predmeta ponudbe ime in stanovanja ponud-
nika, zmožnost obertnika in pripomočke zadelo, potem tirjatev percentov, in treba je sicer gotov znesek naravnost s čerkami zaznamovati.
6.	Take ponudbe na postavnem koliku pisane se imajo do 20. decembra 1851 pri tem c. k. poštnem vodstvu vložiti, ker se na pozneje ali na nenatanjko izrečene ne more gledati.
7.	Predenj se ponudba stori, se ima pri tukajšni poštni denarnici v gotovem denarju ali v avstrijanskih deržavnih papirjih vadium vložiti, kolikor znese kavcija, in vložitni list se imenovanej denarnici ali z ponudbo vred ali posebej izroči.
8.	Došle ponudbe bodo za to odločena komisija 21. decembra t.l. dopoldne razpe-čatila.
9.	Vsaka ponudba ima po izročitvi za ponudnika nerazvezljivo moč, vradnija se pa še le tikrat zaveže, ko podpisano postno vodstvo ponudbo sprejme.
10.	Po razsodbi, ko čas konkursa preteče in naj dalj čez osem dni po tej dobi se bodo tistim ponudnikom, kterih ponudbe niso sprejete bile, vložni listi nazaj poslali, da bodo z njih vložitvo vadiume nazaj dobili, vadiumi tistih pa, kterih ponudba je bila sprejeta, ostanejo za kavcijo, se vendar še pozneje zamorejo za zastavo zamen-jati.
11.	Po sprejetih ponudbah se s ponudniki koj pogodba sklene, kteri imajo za redni kolik skerbeti.
12.	Poslednjič se še pristavi, de se tistim, s kterimi se pogodba sklene, denar nikdar ne bode za delo na roko dajal.
C. k. poštno vodstvo.
Ljubljana 20. novembra 1851.