393
Jezikoslovne drobtinice.
Neke posebnosti v isterski čakavsčini.
Mnogo se rabijo samostojni ki od golih korenov glagolskih v ženskem spolu, na pr. težka vez, ruhla (rahla) kop, tverda ral.
Samostojniki drugode na me se glasijo tukaj na men, na pr. semen, imen, ramen.
Zapopadek samostojnih imen se po Istri mnogo rado povečuje a) z i na nepromenivsi spola, na pr. dažljina (daž), ki ob uči na (klobuk); ki noži na (nož), ka noži n a (noga), Mates-ina, L o v r - i n a, J u r - i n a ; M i c-iita (Maria); b) z aea, ca, premenivši možki /spol v ženski, na pr. hilj (hal. spelta piccoia, Diukel) bilja čaj
394
ver t, vertljača; puhljača (neka debela turšica), fu-raa-ca (Euphemia), Ton k a-ca.
Možke pridevke na ic predelujejo v ženske i k a, ali po blagoglasji v ka, na pr. Derndič, Derndika; Co-hilič, Cohiika.
Zemljišče kraja se imenuje pristavši imena kraja, mesta, sela itd. s čina, ali po potrebi samo in a, na pr. Pulj (samo to je po slovanski), Puljščina (das Teri-torium von Pola): Pičan, Pičanščina, Gračišče, Gračiščina; Terst, Terščina; Reka, Reščina.
Staroslovenski ženski rodivnik v jednini (jedinšini), imenovnik in toživnik v množini na i (y); potle me-stovnik vsakega spola v jednini na e, in mož ki toživnik v množini na i se še mnogo slišijo.
R o d i v u i k a v množini ne rabijo ne na o v, e v, ne na d', ampak odvergši ženskim imenom a srednjim o, e naglasujejo zadnji slog pristavljaje v potrebi pred zadnjo slovo a, na pr. tužab (tužba), zemalj (zemlja), sedal (sedlo); pa tudi prilagajo t, na pr. mnogo puti. — Pri-logovi rodivnik in dajavnik pri določivuem pomenu v jednini izhajata vselej čisto na ega, emu, naj predstaja mehak ali terd tihnik.
Ti se še sliši govoriti mesto ta, na pr. ti put (takrat); ti oženja (ta ženin); tako tudi stari si za tatu: sega jutra, sih dob, siko (tako).
Uvetnik (konditional) se sklanja tako-le: bim ali bih, hiš (bi še), bi, bimo, bite, bi; v budučniku se še čuje v pervi osebi: budeh, na pr. da jaz budeh.
Deležje minule dobe se sliši, pa samo da krajše: i ekši, padši.
Mnogo se rabijo opetovavni glagoli, na pr. gnji-jati, nojeva ti, kopevati itd.
Vi mesto iz po severoslovanski, na pr. pri sunčnem vi laze, vitegniti (-nuti), zemlja se je virodila (je nehala ploditi).
Delo rokodelstva se pove z glagolom, na pr. ma-linariti, cokariti (z lesom tergovati).
Vikamo se mnogo, pa samo zzaimenom in glavnim glagolom v drugi oeebi množiue; vse drugo ostane v jednini, na pr. dična moja susedo! kade ste bila; gospodine podžupe!*) zač ste mi vi to za-poveda, -al, ali zapova. S tem prestarim vikanjem se govorv kaj čisto določuje.
Čakavščina ima še mnogo krepko slovanskih besed, s kterimi bi se mogla naša književnost krepiti (a ne krep-čati), ki se morda drugde ne čujejo. Samo nektere za primer: samoštov, obedina brez kega pozvati; pelja eine Kuhr; za m o krašči na ali žabnjak, neko zelenilo v stoječi vodi, ve h ulj a, mehka zelnata glava; paljak, korec za vodo pljati; teržkinja, branjevka; viškice nach aufrecht; ba lis tra nj ak, vratni banger; streževina, zlecanje v bolezni; priverhniti (-nuti), verhe skloniti, g lusk o-a, ein tauber Mensch; babor, basniška kača z demantom v glavi, dimboščak (duboko) eine Kluft; peta sat i (od ljudi), kopi tati (od živine) mit den Fussen ausschlagen;   ve lan, ve len k o, ein grosser Mensch.
J. V.**)
*) Podžup, Geraeinderath. **) Prav radi \ prosimo le večkrat kaj.                                  Vred.