GLAS
LETO XXIV. ŠT. 30 (1140) / TRST, GORICA
ČETRTEK, 1. AVGUSTA 2019
NOVI
CENA 1,20 EVRA 
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale
D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46)
art. 1, comma 1, NE/PD
ISSN 1124 – 6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
Uvodnik
Jurij Paljk
Do kdaj še?
  loveštvo je že izčrpalo razpoložljive naravne
vire za letos, je v ponedeljek, 29. julija,
sporočila Slovenska tiskovna agencija. Tako
letos najbolj zgodaj doslej obeležujemo dan
ekološkega dolga, na katerega je človeštvo po
izračunih organizacije Global Footprint
Network izrabilo toliko naravnih virov, kolikor
jih je Zemlja sposobna pridelati oziroma
obnoviti v enem letu. V zadnjih 20 letih se je
dan ekološkega dolga pomaknil za dva meseca
naprej. Predlani smo ga obeležili 2. avgusta,
lani 1. avgusta. Letos je ta dan 29. julija, kar je
najbolj zgoden datum, odkar je Zemlja v
začetku 70. let prejšnjega stoletja vstopila v
ekološki dolg.
“Za trenutne potrebe človeštva po naravnih
virih bi potrebovali 1,75 planeta. Stroški
globalne ekološke porabe se povečujejo, kažejo
pa se v obliki krčenja gozdov, erozije tal, izgube
biotske raznovrstnosti in kopičenju ogljikovega
dioksida v ozračju. To pa vodi do podnebnih
sprememb in pogostejših ekstremnih
vremenskih dogodkov”, izpostavljajo avtorji
poročila. Po podatkih organizacije je Slovenija
v ekološki dolg letos vstopila 27. aprila, lani 12.
maja. Evropsko povprečje je 10. maj. Med
državami EU je v ekološki dolg najprej oz. 16.
februarja vstopil Luksemburg, najpozneje pa
22. junija Bolgarija. ZDA so ga imele že 15.
marca, Kitajska 14. junija. Najpozneje ga bo
imel Niger, vire bo po napovedih izčrpal 25.
decembra. Kot so še izračunali v organizaciji,
bi uravnoteženje lahko dosegli, če bi do leta
2050 dan ekološkega dolga na leto premaknili
za pet dni naprej. Zato so v organizaciji pozvali
k ukrepanju. Če bi polovico porabe mesa
nadomestili z vegetarijansko hrano, bi dan
pomaknili za 15 dni bolj proti koncu leta, z
zmanjšanjem ogljikove komponente pa bi ga
lahko prestavili za 93 dni, so navedli. Kazalec,
na podlagi katerega se računa okoljski dolg, je
okoljski ali ekološki odtis, ki se izraža v
globalnih hektarih plodne zemlje na
prebivalca. Za posamezno državo se računa kot
razlika površino, ki bi bila potrebna za
proizvodnjo porabljenih naravnih virov, in
sedanjo površino naravnih ekosistemov, ob
upoštevanju uvoza in izvoza.
Morda se te besede zdijo zelo zapletene, a niso.
Povedano zelo preprosto: pojemo in porabimo
več, kot nam lahko Zemlja nudi. Na
Slovenskem pomeni to tudi divje sekanje
gozdov in razprodaja narodnega zelenega
bogastva, ki smo mu priča vsak dan; dovolj je,
da se ozremo okrog sebe na avtocesti in
opazujemo stotine tovornjakov z izvrstnim
slovenskim lesom, s slovenskimi hlodi, ki
potujejo proti Avstriji, Italiji, v predelavo
največkrat, za “pelet”, kurivo, ki ga potem
slovenska podjetja uvažajo... Dodajmo še divje
onesnaževanje, podnebne spremembe, ki jih
zakrivlja človek z nevarnimi plinskimi izpusti,
in dobimo nič kaj rožnato sliko.
Požrešni smo postali, presiti in požrešni, bogati
svet, seveda, drugi ne, a kot ugotavlja slovenska
klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj, bi moralo
priti do resnih, strukturnih premikov na
državnih in meddržavnih ravneh, kajti
posameznik lahko naredi bore malo. Prof.
Lučka Kajfež Bogataj velja za ugledno
raziskovalko podnebnih sprememb, predvsem
pa njihovega vpliva na rast in kmetijsko
pridelavo, stalno pa opozarja tudi na preveliko
porabo naravnih virov, na naš odnos do narave
in samih sebe.
/ str. 14
Č
Foto Suzi P. 
Za slovenski jezik gre!
Dovolj je! Slednjič
je dovolj!
  redsedniku RS, Državnemu zboru RS, Vla-
di RS, Ministrstvu za izobraževanje, zna-
nost in šport RS, Ministrstvu za kulturo RS
– Službi za slovenski jezik, Ustavnemu sodišču
RS, Senatom slovenskih univerz, Javnosti
Odgovor Ministrstva za izobraževanje, znanost
in šport RS na najino protestno izjavo Coun-
tdown ali Obramba slovenskega učnega jezika
na univerzah pred globalnim ropom, je anto-
loški primer birokratskega novoreka. Naj kot pri-
mer dvoličnega manipuliranja z ustavnim po-
ložajem slovenščine navedeva le naslednji od-
stavek o predlogu novega Zakona o visokem šol-
stvu, ki predvideva radikalno uvedbo angleškega
učnega jezika na naše univerze:
“Namen predloga tako nikakor ni izrivanje slo-
venskega učnega jezika, ampak bolj jasna do-
ločitev načina izvajanja poučevanja v tujih jezi-
kih z namenom skrbi za razvoj in učenje slo-
venščine v visokem šolstvu, kar je korak k
širšemu načinu urejanja slovenskega jezika v vi-
sokošolskem prostoru. S predlogom sprememb
ni ogroženo ustavno določilo, da je uradni jezik
v Sloveniji slovenščina, poudarja pa izvajanje
ustavno zagotovljene svobode znanstvenega in
umetniškega ustvarjanja”.
Naj prvi stavek tega praznega sladkorečja preve-
deva v slovenščino: “Izrivanje slovenščine kot
učnega jezika na univerzah pomeni razvoj slo-
venščine”. Vredno Orwella.
/ str. 9
prof. dr. Boris A. Novak, pesnik
prof. dr. Dean Komel, filozof
Ljubljana, 18. julija 2019
P
www.noviglas.eu
Dvojezične table na obrobju 
Beneške Slovenije
  atoliška knji-
garna ima se-
dež v eni naj-
starejših slovenskih
stavb na Travniku v
Gorici. To je najsta-
rejša slovenska knji-
garna v Italiji in naj-
starejša knjigarna v
Gorici, vpisana je tu-
di v seznam zgodo-
vinskih knjigarn pri
Ministrstvu za kulturne dobrine Republike Ita-
lije. V njej sta zaposleni prodajalki, sončni ose-
bi, ki zgodaj zjutraj in tudi pozno zvečer svoje
stranke in tudi nas, ki delamo v isti stavbi, ved-
no pozdravita z najlepšim nasmehom in pri-
jazno besedo. Betty Maraž in Valentina Milocco
sta pristali na kratek pogovor in nam sprego-
vorili o svojem delu in načrtih za prihodnost
knjigarne.
K
Na Svetih Višarjah se bodo že 31. leto zapored
srečale tri Slovenije: matična, zamejska in
izseljenska. Na vrh Svetih Višarij se udeleženci
lahko odpravijo peš po romarski poti ali pa z
gondolo.
Program:
- 10.30: predavanje pravnika, vrhovnega in
nekdanjega ustavnega sodnika Jana Zobca, z
naslovom Tri Slovenije, ena identiteta.
- 12.00: slovesna sveta maša, ki jo bo skupaj
z izseljenskimi in drugimi duhovniki daroval
koprski škof msgr. dr. Jurij Bizjak.
- 13.00: po maši bo na ploščadi za cerkvijo
kulturni program. Tako mašo kot kulturni
program bosta s petjem in glasbo sooblikovala
zbor Slovenski cvet iz severne Nemčije in pa
Kvar tet klarinetov Godbe l jubljanskih
veteranov.
Dogodek organizirata Rafaelova družba in
Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov v
Evropi. Romanje sofinancira Urad Vlade RS za
Slovence v zamejstvu in po svetu.
31. Romanje treh Slovenij na Svete Višarje - 4. avgusta 2019
Travnik ni več živa-
hen kot včasih.
Občutite posledice
gospodarske krize tu-
di vi? Ali mislite, da
bi bilo ponovno od-
prtje Bombijevega
predora pozitivno za
delovanje knjigarne?
B. M. Gotovo občuti-
mo tudi mi posledi-
ce vsesplošne gospo-
darske krize, prepričani pa sva, da bi odprtje
predora in ponovna vzpostavitev pomembne
cestne povezave v mesto olajšala prihod kupcev
na Travnik.
V. M. Pomembno bi bilo tudi, da bi goriška
občina poskrbela za večje število parkirnih pro-
storov.
/ str. 6
Katja Ferletič
  Betty Maraž in Valentina Milocco
Z vedrino in prijaznim nasmehom
vabita v Katoliško knjigarno
POGOVOR 
Betty Maraž Valentina Milocco
Svet okrog nas1. avgusta 20192
Povejmo na glas
Vrednote rešujejo, ne trdi prijemi
Deželni rebalans bo sprostil 900 tisoč evrov iz zakona 38
Porazdelitev dogovorjena 
z deželno komisijo
  eželni svet je v četrtek,
25. julija, prižgal zele-
no luč za porazdelitev
približno devetsto tisoč evrov
državnih sredstev iz zaščitnega
zakona za slovensko narodno
skupnost na osnovi mnenja, ki
ga je izrazila deželna posveto-
valna komisija. “Skoraj dvesto
petdeset tisoč evrov bo namen-
jenih objavi novega razpisa za
obnovitvena dela na sedežih
slovenskih organizacij in usta-
nov, ki je v minuli zakonodajni
dobi že omogočil vzdrževanje
in ovrednotenje številnih
društvenih nepremičnin. Slo-
venskemu raziskovalnemu
D inštitutu smo namenili štiride-set tisoč evrov za strokovne ra-ziskave v pripravo na 3. dežel-
no konferenco o slovenski
manjšini, ki bo prihodnje leto.
Istega leta se bomo spomnili
tudi na stoletnico požiga Na-
rodnega doma, tako da smo
svečanostim in pripravljalni
študiji za vračanje nepremični-
ne slovenski skupnosti ter do-
ločitev njene namembnosti
namenili sto tisoč evrov. Poseb-
no pomembna je tudi postavka
v višini skoraj pol milijona
evrov, ki bo v prihodnjem tri-
letju namenjena izobraževan-
ju, kadrovanju in usposabljan-
ju naše mladine, tudi z omo-
gočanjem delovnih praks v slo-
venskih organizacijah in usta-
novah, s čimer naj bi pospešili
razvoj novih gospodarskih in
kulturnih pobud”, poudarja
deželni svetnik SSk Igor Gabro-
vec. “Poleg tega - sklepa Gabro-
vec - je vredno omembe tudi
ponovno financiranje delo-
vanja Deželnega koordinacij-
skega odbora za skupno lastni-
no, ki zaobjema tudi Agrarno
skupnost jusov in srenj na
Tržaškem in Goriškem, za kar
sva si že decembra lani prav ta-
ko skupaj prizadevala s kole-
gom Danilom Slokarjem”.
Deželni svetnik SSk Igor Gabrovec o rebalansu
Obveze za podeželje
naj ne gredo v pozabo!
  teh dneh se deželni svet
FJK ukvarja z razpravo o
deželnem rebalansu, s ka-
terim je prerazporejenih pri-
bližno 150 milijonov sredstev.
Večji del vsote je seveda namen-
jen osrednjim deželnim stebrom,
kakršni so zdravstvo in socialna
varnost ter podpora razvoju go-
spodarstva in politikam za zapo-
slovanje. V okviru splošne raz-
prave je posegel tudi deželni svet-
nik SSk Igor Gabrovec, ki je opo-
zoril na vrsto odprtih vprašanj in
prioritet, katerim je posvetil
sveženj vloženih popravkov k fi-
nančnim dokumentom, na kate-
re se vrača v razpravi o posamez-
nih členih. “Ponovno sem izpo-
stavil vprašanje obvez glede raz-
voja podeželskega gospodarstva
na Tržaškem, ki jih je deželna
uprava skupaj z italijansko vlado
slovesno sprejela in podpisala le-
ta 2010. Pomemben del obvez, ki
so se zapisale v t. i. protokolu o
Proseccu, ni bilo uresničenih. Pri
tem mislim zlasti na financiranje
razpisov za razvijanje novih ali
utrditev obstoječih kmetijskih
podjetij, za kar je danes veliko
povpraševanja. Deželna vlada je
svojčas plačala in objavila načrt
za razvoj kmetijstva na Tržaškem,
znan kot kraški masterplan, ki se
je kaj kmalu prelevil v veliko in
V zanimivo sanjsko knjigo. Na-menskih sredstev ni nikdar biloin medtem je protokol tudi for-
malno zapadel. Deželnemu svetu
FJK sem zato ponovno dejal, da
obveze javnih uprav ne zapadejo,
še posebno ne tiste, ki jih uprave
niso še vzele v poštev. Javna upra-
va mora prva dajati zgled dosled-
nosti in zanesljivosti. Kar sta
deželna vlada in Rim obljubila,
naj tudi uresničita na način in v
oblikah, za katere se lahko pogo-
varjamo in dogovorimo. Načel-
no pa moramo soglašati vsaj pri
dejstvu, da nespoštovane obveze
javne uprave ne gredo v pozabo,
ne zapadejo, ne morejo biti zata-
jene”, je med drugim poudaril
deželni svetnik Gabrovec. V svo-
jih posegih je zagovarjal potrebo,
da deželna uprava nameni večjo
pozornost in dodatna sredstva za
razvoj čebelarstva in izplačevanje
škode, ki jo vsako leto kmetijstvu
povzroča divjad. Deželni svetnik
SSk je spregovoril tudi o potrebi
po okrepitvi finančnih postavk
za redno in izredno vzdrževanje
šolskih poslopij, saj so številne
šole in vrtci v slabem stanju, kar
ogroža kakovost in mestoma var-
nost pouka. “Prav tako je smo-
trno in potrebno vlaganje v
sofinanciranje posegov tako
zasebnikov kot javnih uprav,
ki težijo k ovrednotenju starih
vaših jeder, medtem ko nara -
šča zanimanje naših državlja-
nov za ekološko sprejemlji-
vejša motorna vozila in za
električna kolesa, ki obenem
predstavljajo zanimivo pri-
ložnost na področju razvijanja
turističnih kolesarskih poti”,
je še dejal Gabrovec.
O finančnih postavkah, ki po-
bliže zadevajo porazdelitev
sredstev za slovensko manj -
šino, je razprava tekla v teh
dneh. “Že sedaj pa lahko izra-
zim svoje zadovoljstvo, saj je
odbornik Pierpaolo Roberti v
glavnem upošteval in udejanjil
smernice in ukrepe, za katere
smo se dogovorili v sozvočju z
deželno posvetovalno komisijo
in torej s slovenskimi organizaci-
jami”, je povedal deželni svetnik
Slovenske skupnosti.
Predsednik SSO Bandelj na obisku v Ljubljani s predstavniki FUEN-a  
Upati je v boljše čase 
za manjšine
  redsednik Sveta slovenskih
organizacij Walter Bandelj
je imel s predstavniki orga-
nizacije FUEN v ponedeljek, 22.
julija, uspešen delovni obisk v
Ljubljani. Namen srečanj pod
vodstvom predsednika FUEN Lo-
ránta Vinczeja in podpredsedni-
ce Angelike Mlinar, vodje sloven-
skih organizacij članic, je bilo
pridobivanje podpore vlade in
parlamenta Republike Slovenije
za pobudo Minority SafePack,
katere cilj sta zaščita narodnih
skupnosti in spodbujanje jezi-
kovne in kulturne raznolikosti.
Poleg predsednika Vinczeja in
podpredsednice Mlinarjeve so bi-
li prisotni tudi dr. Valentin Inzko
za Narodni svet koroških Sloven-
cev iz Koroške, Walter Bandelj za
SSO iz Italije in FUEN-ov sveto-
valec Nagy Dénes András.
Minority SafePack, ki ga podpira
1.128.385 državljanov EU, od te-
ga 6168 državljanov Slovenije, je
evropska državljanska pobuda, ki
vsebuje devet predlogov. Skupaj
P nameravajo oblikovati temelje zavzpostavitev celovitega pravnegaokvira EU za pravice manjšin. Za
zagotovitev uradne slovenske
podpore pobudi se je skupina
srečala s predsednikom Državne-
ga zbora RS Dejanom Židanom,
podpredsednico vlade in mini-
strico za infrastrukturo Alenko
Bratušek, ministrom Petrom
Jožefom Česnikom in državnim
sekretarjem Dobranom Božičem
na Ministrstvu za zunanje zade-
ve.
Predsednik FUEN-a je vsem pred-
stavil MSP kot sedanji najpo-
membnejši projekt pri organiza-
ciji FUEN. Podpredsednica
FUEN-a, Angelika Mlinar, je pou-
darila okvir za zaščito manjšin, ki
ga ima Slovenija za madžarske in
italijanske avtohtone skupnosti,
ki je primer dobre prakse, po ka-
terem bi se morale zgledovati vse
države v Evropi.
Podpredsednica vlade Alenka
Bratušek je potrdila, da ona in
njena stranka podpirata pobudo
Minority SafePack. Obljubila je,
da bo podprla večstrankarsko
parlamentarno resolucijo, ki
podpira manjši varni paket. Mi-
nister Česnik je napovedal, da bo
pozval k podpori pobude manj -
šega varnega paketa na Strateš -
kem forumu, ki bo potekal letos
na Bledu. Državni sekretar Božič
je povedal, da je Minority Safe-
Pack instrument, s katerim lahko
najboljše obstoječe prakse na rav-
ni držav članic EU, kot so tiste v
Republiki Sloveniji, pridejo na ra-
ven Evropske unije. Državni se-
kretar je ob tem opozoril, da bi
morala tema zaščite narodnih
manjšin postati ključna točka v
prihajajočem slovenskem pred-
sedovanju Evropskega sveta.
Predsednik Državnega zbora RS
Dejan Židan je obljubil, da bo
FUEN imel priložnost predstaviti
to pobudo v Državnem zboru.
Srečanja so bila plodna in kažejo
na, upamo, vedno boljšo prihod-
nost za manjšine.
Stefania Beretta
  ivimo v času, ko se določena visoka po-
litika zavzema za trše prijeme v odnosu
do vsega, kar ni v redu in prav. Ta poli-
tika seveda izhaja iz nemajhne podpore jav-
nega mnenja, saj se očitno zdi, da drugače ne
bo mogoče zajeziti preštevilnih prestopkov in
nezakonitosti. Policija naj bo bolje oborožena,
v bran pred takšnim in drugačnim krimina-
lom je nujno postaviti več video kamer, in to
pred šole, v šole, celo v domove za ostarele in
še kam, na ceste pa večje število skritih meril-
cev hitrosti avtomobilov, pri čemer ne manjka
pozivov k strožjim zapornim kaznim, ki da so
v mnogih primerih zagotovo prenizke in že
kar žaljive - namreč v odnosu do žrtev
zločinov in npr. vsakršnega nasilja nad žen-
skami, v odnosu tudi do vseh umorjenih in
njihovih svojcev. Z eno besedo: do zdaj smo
bili do vseh tistih, ki so grobo zabredli v ne-
dovoljeno, premehki, preko vsake mere razu-
mevajoči. Zaradi te naše popustljivosti smo se
znašli pred velikansko goro kršitve zakona in
zločinstva, skrajni čas je, da pričnemo ukre-
pati ostreje, le tako se bomo rešili zla in bodo
pošteni ljudje mirno živeli. V ospredje je na ta
način stopilo prepričanje, da bodo odločnejši
prijemi zoper vsa kriminalna dejanja napravili
red in v tem duhu se zakonodaja tudi spre-
minja, da bi se pač vsi morebitni prestopniki
prestrašili, se pred nezakonitim dejanjem usta-
vili in ga sploh ne storili. Toda v resnici to ni
tako, še tako ostre kazni, posebej zaporne s
smrtno obsodbo vred, kjer je ta še v veljavi,
število zločinov v bistvu ne zmanjšajo, kar je
že pred leti dokazala temeljita in natančna ra-
ziskava, ki so jo izvedli v Združenih državah
Amerike: ostri prijemi nimajo željenega učin-
ka. Raziskava je s tem izsledkom razumljivo
presenetila, saj je postavila prepričanje o
trdem kaznovanju pod velik vprašaj oziroma
se je bilo po njeni zaslugi mogoče vprašati, ka-
teri pa so potemtakem drugačni družbeni pri-
jemi, ki omogočajo varno in prijazno družbo.
Vsekakor tisti, ki izhajajo iz vrednot. Iz vred-
not, kot so spoštovanje sočloveka, poštenost,
dogovarjanje, sporazumevanje, upoštevanje
sočloveka kot sebi enakega, nikoli in v nobe-
nem primeru manjvrednega, ker ne more biti
nikoli na mestu občutek lastne večvrednosti
in s tem pravica do vsiljevanja svoje volje. V
odnosu do sočloveka, torej brez prevar in za-
hrbtnosti, pač pa z dobroto in še enkrat do-
broto, da bi vsi vzljubili dobro in lepo, da bi
odkrili lepoto dobrote in ljubezni, da bi od-
krili željo za srečo drugega in drugih in se od-
trgali od sreče zgolj za samega sebe. In v tej
luči bi se morali zavzeto boriti za ohranitev in
trajnost vrednot v vsakem od nas, močneje bi
morali verjeti v zasebno in predvsem uradno
vzgojo in ustvariti zanjo dosti boljše pogoje,
kot jih ima doslej. Predvsem pa bi toliko bolj
veljalo nagovarjati javno mnenje, naj se osre-
dotoči na vrednote in jim nameni prostor, da
bodo polno zaživele. Zdaj so namreč stisnjene
v kot in je njihov vpliv vse manjši in manjši.
Janez Povše
Ž
Priporočila XVIII. Vseslovenskega srečanja
Štirje zelo 
pomembni nasveti
  deleženci XVIII. Vseslo-
venskega srečanja, ki je
potekalo 4. 7. 2019 v Dr -
žavnem zboru, so soglašali z na-
slednjimi priporočili:
1. Udeleženci XVIII. Vsesloven-
skega srečanja priporočajo Vla-
di Republike Slovenije, da z
oblikovanjem usmeritev in
ukrepov na področju gospodar-
ske, socialne in družinske poli-
tike, izobraževanja in zaposlo-
vanja naslovi ključne vzroke
odhajanja mlade generacije in
čim prej pristopi k preprečevan-
U ju nadaljnjega izseljevanja ozi-roma bega možganov ter spod-buja njihovo kroženje, povezo-
vanje in vračanje mladih Slo-
vencev, ki živijo v zamejstvu in
po svetu v matično domovino.
2. Udeleženci XVIII. Vsesloven-
skega srečanja priporočajo Vla-
di Republike Slovenije, da nad-
gradi ukrepe, s katerimi bi mla-
de pripadnike slovenske skup-
nosti, ki živijo zunaj Republike
Slovenije, še bolj spodbudila k
ohranjanju in spoznavanju slo-
venske kulture, učenju sloven-
skega jezika, utrjevanju sloven-
ske identitete ter aktivni pove-
zanosti z matično domovino.
3. Udeleženci XVIII. Vsesloven-
skega srečanja ugotavljajo, da je
potrebna ustrezna razvojna vi-
zija delovanja slovenskih
društev in organizacij zunaj
meja Republike Slovenije, ki bo
v večji meri pritegnila in aktiv-
no vključila pripadnike mlajših
generacij.
4. Udeleženci XVIII. Vsesloven-
skega srečanja podpirajo idejo
Urada Vlade Republike Sloveni-
je za Slovence v zamejstvu in po
svetu o vzpostavitvi informacij-
ske pisarne, ki bi zainteresira-
nim povratnikom ali potom-
cem slovenskih rojakov zunaj
meja Republike Slovenije lahko
pomagala pri uspešni reintegra-
ciji v slovensko družbo.
Aktualno 1. avgusta 2019 3
Razmisleki o naši preteklosti: samorastniško delo razgledanega in uporniškega duha
Angel Martelanc in njegovo iskanje
slovenske zgodovine
  ngel Martelanc izhaja iz
stare slovenske družine,
ki je v Barkovljah pustila
sledove že od leta 1400. Doma
so govorili barkovljansko in po
očetovi poroki z Dolenjko do-
lenjsko, družina pa je bila raz-
gledana in zavedna. Oče je obi-
skoval realno gimnazijo (bil je
sošolec msgr. Ukmarja), poznal
5 ali 6 jezikov in privlačilo ga je
zvezdoslovje. Bil je obdarovan s
podjetniško nadarjenostjo, poli-
tično pa je pripadal socialdemo-
kratski ideji. Očetova sestra
Amalija, splošno poznana kot
“učitlca Malči”, je bila pod staro
Avstrijo učiteljica v slovenski šoli
in je gojila preprosto, srčno
krščanstvo. Po prihodu Italije je
izgubila službo, ker ni dovolila,
da bi ji poitalijančili priimek.
Domače otroke je poučevala ile-
galno do konca dru-
ge svetovne vojne,
ko je dobila službo
pod Zavezniško vo-
jaško upravo. Šlo je
za kulturno, narod-
no, versko čutečo,
odprto družino. V
njej je bil istrski ro-
jak in čedermac
Dušan Jakomin, pre-
den je oblekel du-
hovniški talar, kot
domač človek.
Očetu Angelu Mar-
telancu in materi
Amaliji Kurent sta se
rodila dva otroka,
najprej Nada, slo-
venska učiteljica, ki
je nazadnje
poučevala v rodnih
Barkovljah in ki se je
ljudje radi spominja-
jo tudi zaradi kultur-
nega in verskega
udejstvovanja, in
Angel, raziskovalni svobodni
duh in avtor pričujočega dela.
Angel se je rodil 12. avgusta
1935 v Šentrupertu na Dolen-
jskem očetu Angelu in materi
Amaliji Kurent, ki je šla iz Trsta
rojevat na svoj dom. Mati ni
imela višjih šol, bila pa je razgle-
dana in pametna, medtem ko je
bil oče poslovnež, ki je svojo pri-
ložnost odkril v nastajajoči in-
dustriji predelave rib. Svojega
“poklica” se je naučil pri očetu
Justu, ki je bil direktor tovarne
sardin v škatlah v Fažani v Istri,
nato pa v tovrstnih tovarnah
služboval od Izole, preko otokov
od Unij do Visa in do Trogirja,
kjer je tovarno za predelavo sar-
din vodil že sam. Tam je Angel
preživel otroštvo in tam je mla-
do družino dosegla druga sve-
tovna vojna. V vojnih letih je
Angel nekako skrpal prve razre-
A de osnovne šole. Leta 1946 pa seje družina vrnila v Barkovlje,kjer se je vpisal v 1. razred slo-
venske nižje srednje šole, nato
pa na realno gimnazijo, danes
znanstveni licej France Prešeren
v Trstu, kjer je leta 1954 maturi-
ral. Čas šolanja je sovpadal z ob-
stojem Svobodnega tržaškega
ozemlja, ko je bila leta 1954 Co-
na A, v katero so spadale Barko-
vlje, priključena k Italiji. V tem
letu se je mladi fant odločil za
nadaljevanje študija v Ljubljani.
Najprej se je vpisal na Fakulteto
za gradbeništvo in nato na Fa-
kulteto za arhitekturo, vendar je
študij pri 21 letih opustil in se
zaposlil.
Njegova največja želja je bila
namreč letenje. Za kariero pilota
pa je bil tedaj prestar in edina
možnost je obstajala preko po-
klica telegrafista. Zato se je po
vrnitvi v Trst odločil za tovrstni
specialistični tečaj, kar naj bi bi-
lo odskočna deska za poklicno
pot pilota in leta 1958 pridobil
mednarodno priznano spričeva-
lo “Certificato internazionale di
radiotelegrafista di prima clas-
se”. Letenje pa se mu je malo za-
radi ljubezni, še bolj pa zaradi
ponudbe službe pri družbi Ital-
cable, ponovno izmaknilo. Spre-
jel je donosno službo pri družbi,
ki je imela v zakupu vse izvene-
vropske telegrafske radijske in
kabelske povezave, in tako ostal
v Trstu. Deset let po tem pa je
družba potrebovala obnovo
koncesije z državo, kar je prine-
slo prenos glavnine poslovanja
na sedež v Rimu. To je za mla-
dega radiotelegrafista pomenilo
preselitev. Ker pa si je leta 1963
ustvaril družino in blizu starega
doma sezidal novo hišo, je raje
sprejel premestitev k telefonski
družbi SIP, kasnejši Telecom,
kjer je ostal do upokojitve leta
1990.
Po upokojitvi, ki jo je dočakal
pri 55 letih sredi vitalnega ob-
dobja, se je lahko posvetil
proučevanju zgodo-
vine. Podzavestno je
namreč dojemal, da
z zgodovino, ki smo
se jo učili v šolah,
nekaj ni v redu. Ka-
ko je namreč mo-
goče, da so naši
predniki kmalu po
priselitvi kot barbari
kar naenkrat vzpo-
stavili tako mo-
gočno in obsežno
državo Karantanijo,
ki je segala od Jadra-
na daleč v alpsko
območje, v obdo-
navske ravnice in
proti osrčju Evro-
pe? V roke je dobil
knjigo Veneti,
naši davni predniki avtorjev
Mateja Bora, Jožka Šavlija in
Ivana Tomažiča in pusto-
lovščina, ki jo poznajo mno-
gi, ki so se podali na pot od-
krivanja nepoznanih delov
slovenske zgodovine, se je
začela.
Obdobje odkrivanja je sovpa-
dalo s hudo boleznijo Ange-
love žene Evice Znidersic,
profesorice italijanščine na
nižji srednji šoli na Opčinah,
ki je leta 2005 po mučnem in
napornem prizadevanju pre-
minila. Za tem se je avtor po-
svetil študiju zgodovinskih vi-
rov. Najprej je iskal po sloven-
skih virih. Obiskoval je
knjižnice in brskal po litera-
turi, a o starejši zgodovini Slo-
vencev ni našel ničesar. Nato je
segel po italijanski literaturi. V
tem času je spoznal prijatelja
Claudija Gustina, ki je veliko so-
deloval pri izdaji različnih knjig
o tržaških rajonih in bližnji oko-
lici in posedoval veliko število
arhivskih virov. Tudi prijatelja je
zanimala slovenska zgodovina,
a je za razliko od Angela obisko-
val italijanske šole in živel v ita-
lijanskem okolju. Med njima se
je razvilo plodno sodelovanje.
Zavzeto sta proučevala zgodo-
vinske vire in si izmenjavala po-
datke, poleg tega je Gustin opra-
vil tudi pomembno delo v razi-
skovanju lokalnih arhivskih vi-
rov in arheoloških raziskav.
Proučila sta vse, kar jima je
prišlo pod roke, od dela I Veneti
Loredane Capuis, preko del Sto-
ria dei Greci in Storia di Roma
Indra Montanellija, pristnega
potomca Etruščanov, ki je opo-
zoril na razliko v kulturi teh
ljudstev, do knjige La lingua ve-
netica avtorjev Giovannija Bat-
tiste Pellegrinija in Alda Luigija
Prosdocima, raziskav Raffaella
Battaglie in drugih. Nato sta se-
gla po starejših virih. Pri piscih,
kot so Plutarh, Julij Cezar, Plinij,
Jordanes, Pavel Diakon, sta av-
torja zanimala predvsem prevod
in tolmačenje podatkov, ki se
nanašajo na naše prednike. An-
gelu je pri tem služilo znanje la-
tinščine, ki ga je pridobil na re-
alki, in kmalu je postalo jasno,
da so slovenski prevodi večkrat
netočni ali pa da naši avtorji kot
točna prevzemajo tuja netočna
tolmačenja. Nepreverjeno pov-
zemanje v škodo slovenske zgo-
dovine se je pojavljalo pri aka-
demskih avtoritetah, kot sta Žiga
Šmit in Bogo Grafenauer, in
vprašati se je bilo treba, ali je
zgodovina, ki jo pišejo danes, ta
prava.
Tako sta nekaj let proučevala, le-
ta 2008 pa se je Angel lotil pi-
sanja. Najprej je bilo besedilo
napisano v italijanskem jeziku
in namenjeno italijanskim
sodržavljanom, nato se je preu-
smeril v pisanje za slovenskega
bralca. Osnovno gradivo se je
postopoma dopolnjevalo do leta
2014, ko je že dobilo zaključeno
obliko in bilo opremljeno z do-
stopno slikovno opremo. Avtor
je iskal poti in načine, da bi nje-
govi izsledki prišli do bralcev, a
to v tistem času ni bilo enostav-
no.
Zamejstvo za pionirska dela, ki
so sledila tako imenovanim ve-
netologom Ivanu Tomažiču,
Jožku Šavliju in Mateju Boru in
ki so v Sloveniji med neodvisno
raziskovalno srenjo po letu 2000
dosegla velik zamah, še ni bilo
pripravljeno. Daleč pred časom
je svoje delo Skandinavski izvor
Slovencev leta 1967 v Trstu izdal
svobodni mislec Franc Jeza,
osrednja idejno obarvana pola
slovenske skupnosti v Italiji pa
sta v glavnem sledila kulturni in
narodnostni politiki slovenskih
državnih ustanov. Raziskovanje
tako imenovanega staroselstva
je šele trkalo na vrata tržaških
kulturnih ustanov in medijev.
Ena prvih lastovk na Tržaškem
je bil radijski niz o sporočilih
istrskega govora Šak, šak je dela-
la, ki sem ga pod uredništvom
Loredane Gec pripravila sama za
Radio Trst A. Niz je predstavljal
neke vrste zapoznelo nadalje-
vanje nizov o istrski kulturi iz
90. let prejšnjega stoletja, vendar
pri poslušalcih ni dosegel srčne-
ga odziva kot prvi sklopi oddaj.
Bila je izjema. Kot odmev na 16
oddaj iskanja starih sporočil v
ljudskem govoru Istre se je ured-
nici oglasil poslušalec Angel
Martelanc. Srečala sva se in
predstavil mi je svoje delo. Pred
menoj je stal pravi samora-
stniški hodec slovenske skupno-
sti iz Trsta.
Naša študijska krožka Istrske te-
me in Beseda slovenske Istre, ki
se ukvarjata s slovenskim staro-
selstvom v Istri, Angelu Marte-
lancu nista mogla pomagati pri
samostojni izdaji publikacije. V
tistem času pa je bil v pripravi
zbornik Slovensko staroselstvo
in Istri, ki je avtorju omogočil
objavo prvega dela gradiva. Je-
seni leta 2015 je bil zbornik
predstavljen najprej v prostorih
Svetovnega slovenskega kongre-
sa v Ljubljani, nato pa v začetku
2016 še pri Društvu slovenskih
izobražencev v Trstu in Angel
Martelanc je tedaj kot eden iz-
med avtorjev prvič tudi ogovoril
obiskovalce. V Ljubljani je spoz-
nal tudi založnika Staneta Ko-
driča, ki s svojo založbo Jutro iz-
daja prav staroselske publikacije.
Leta 2017 je izšlo tudi Slovensko
staroselstvo in Istri II. , v kate-
rem je zagledal luč sveta 2. del
Martelančevega teksta, objavo
zadnjega dela pa je prehitela no-
vica o samostojni izdaji
pričujoče knjige pri založbi Ju-
tro.
Od leta 2014 se je vsebina vse-
skozi dopolnjevala. In kaj ima-
mo pred seboj? Knjiga Razmisle-
ki o naši preteklosti je
spraševanje ali Je naša zgodovi-
na ta prava? Avtor začne z obja-
vo o arheoloških najdbah na
Dolenjskem in se nato s strani
na stran, od najdbe do najdbe,
od vira do vira pomika skozi
prostor, kjer so živela ljudstva z
jezikom in kulturo, ki ju kot
mnogi drugi sodobni raziskoval-
ci tolmači in razume preko slo-
venske dediščine in izročila.
Vrača se k starim klasičnim vi-
rom, jih preverja in jih tolmači
s stališča današnjega vedenja. Na
novo razmišlja o izpeljavah, smi-
selnem oblikovanju besed in
imen, vse po zdravi pameti in
logični povezavi časa, načina
življenja, domnevni tehnološki
opremljenosti in gospodarski
dejavnosti, premikih in osvajan-
ju, filozofiji proizvajalcev in
osvajalcev, kar ga na koncu pri-
pelje do sklepa, da so imeli naši
predniki pred nekaj tisoč leti
enako raven pismenosti in kul-
ture kot Grki in Rimljani. Tako
je vsaj intimno prepričanje av-
torja, do katerega pa bo prišel tu-
di marsikateri bralec, ki bo sledil
branju in postavljanju vedno
novih vprašanj. Tako spraševan-
je se poraja vsakemu proučeval-
cu zgodovine, bodisi nekoč ali
danes, in naj gre za zapisovalca
tekočih dogodkov ali pisca, ki za
nazaj poustvarja zgodovino svo-
jega in s tem tudi drugih naro-
dov. Svoje odgo-
vore na vprašanja
pa dajejo vsi zgo-
dovinopisci
državotvornih
“zgodovinskih”
narodov. No, z iz-
jemo nekaterih, ki
povzemajo narod-
no zgodovinopi-
sje drugih, med
katerimi smo tudi
Slovenci.
Odlike avtorja so
na eni strani raz-
gledanost, pozna-
vanje več jezikov z
latinščino vred,
seznanjenost z
novejšo literaturo,
na drugi pa samo-
svojost in neodvisni, svobodni
duh ter razmišljanje z lastno gla-
vo. Kot je rekel ob neki priložno-
sti avtor sam: “Pri tem delu mo-
raš imeti znanje, poznati moraš
stari govor in njegove besede in
imeti moraš malo domišljije”.
Pri Martelancu ob dobrem pre-
gledu nad staroselskimi najdba-
mi izstopa prav smelo tolmačen-
je imen splošnega in krajevnega
značaja.
S tem se pridružuje vrsti sodob-
nih avtorjev, ki s svojega zorne-
ga kota, na osnovi lastnih znanj
in poznavanja krajevnih narečij,
raziskujejo izvore besed in se od-
krivanja starejše zgodovine lote-
vajo preko jezika. Nekateri skle-
pi so bolj utemeljeni, drugi
manj, eni so bolj smiselni in lo-
gični kot drugi, nekateri so
skladni in se dopolnjujejo, drugi
gredo vsaksebi. Vsaka stvar po-
sebej pa je pomembna. Lahko bi
rekli, da je sedanje raziskovanje
starejše slovenske zgodovine, ki
ga opravljajo neodvisni sloven-
ski raziskovalci – med njimi
dobršen del tehnično podkova-
nih avtorjev in poznavalcev sta-
rih ljudskih govorov –, v fazi evi-
dentiranja in presejanja virov,
podatkov, predpostavk in za-
ključkov. V tej fazi je – še posebej
zaradi velikih praznin, uničenih
virov in nekritično sprejetih
trditev – pravzaprav pomembno
zabeležiti in preveriti vsakršno
prvino ne glede na ujemanje s
sedanjo teorijo in ne glede na to,
da se nam določene povezave in
razmišljanje zdijo “nemogoči”.
V delu Angela Martelanca bomo
našli veliko: obilo virov, podat-
kov, slikovnega gradiva, novih
izhodišč in sklepov. To je samo-
rastniško delo razgledanega in,
kot sam pravi, uporniškega du-
ha, ki so ga na realni gimnaziji
naučili, da imaš glavo zato, da jo
uporabiš. In da ne boste mislili,
da uveljavljeni pisci, ki se jih da-
nes učimo v šoli, pri svojem de-
lu in izpeljavah niso uporabljali
domišljije. Želja' in domišljije.
Ko se danes očitajo neodvisnim
raziskovalcem nestrokovnost ali
pomanjkljivosti pri utemelje-
vanju, je priložnost, da se isti
standardi uporabijo pri prever-
janju trditev v debelih knjigah.
Poskusite to – zelo boste prese-
nečeni.
Leda Dobrinja
Kristjani in družba1. avgusta 20194
  deleženci letošnje, že
“srebrne” likovne kolo-
nije Umetniki za karitas
bodo: Skender Bajrović, Klemen-
tina Golija, Andrej Jemec, Joso
Knez, Nikola Marković, Nikolaj
Mašukov, Noriaki Sangawa, Vel-
jko Toman, Nina Zuljan.
Za dan ali dva bodo kolonijo na
Vidmarjevi domačiji na Sinjem
vrhu nad Vipavsko dolino s svojo
udeležbo počastili tudi umetniki
Mirsad Begić, Lojze Čemažar in
Zmago Modic. Pridružili se bodo
še strokovni sodelavci ter ude-
leženci preteklih kolonij in daro-
valci ob dnevu odprtih vrat. V
četrtek, 22. 8., bo dan odprtih
vrat.
Ob 18. uri bo predstavitev umet-
nikov za Karitas.
Kulturni program bodo soobliko-
vali Gorjani.
Koprski škof dr. Jurij Bizjak ter aj-
dovski župan Tadej Beočanin bo-
sta udeležence in prisotne nago-
vorila.
Darovi za likovna dela bodo na-
menjen pomoči mladim.
Geslo kolonije in prodajnih raz-
stav 2019/2020 je “… odrinimo
na globoko…”
25. mednarodna likovna koloni-
ja je posvečena mladim
PRAVILNIK
1. Namen likovne kolonije Umet-
niki za karitas:
U - druženje umetnikov v duhu po-darjanja talenta, znanja in časa zadruge,
- potovanje razstav s sporočilom
umetnosti in dobrodelnosti,
- plemenitenje posameznikov in
družbe z umetnostjo sedanjega
časa in prostora,
- s prostovoljnimi prispevki in
donacijami pomagati mladim v
stiski.
2. Organizator: Škofijska karitas
Koper, ki jo zastopa ravnateljica
in voditeljica projekta Umetniki
za karitas Jožica Ličen
Strokovni svet: Anamarija Stibilj
Šajn, umetnostna zgodovinarka
in likovna kritičarka ter likovni
ustvarjalci: Jože Bartolj, Lucijan
Bratuš, Milena Gregorčič, Azad
Karim, Silva Karim, Mira Ličen
Krmpotić, Tone Seifert, Bogdan
Soban in Janez Štros.
3. Člani organizacijskega in stro-
kovnega sveta so ob 25. medna-
rodni likovni koloniji zavzeli sta-
lišče:
Od ponedeljka, 19. 8., do petka,
23. 8. 2019, se povabi “za pet
dni” kot udeležence akademsko
izobražene ali drugače priznane
likovne umetnike iz domovine in
tujine.
Po eno likovno delo ter predsta-
vitev avtorja se objavi v katalogu.
V sredo, 21. 8. , so za dva dni po-
vabljeni tudi udeleženci 24. li-
kovne kolonije; zvečer je za ude-
ležence in zainteresirano javnost
v sodelovanju z radiem Ognjišče
Pogovor o umetnosti in dobro-
delnosti.
V četrtek, 22. 8., “Dan odprtih
vrat”: Ta dan so povabljeni ude-
leženci prejšnjih kolonij ter dru-
gi slikarji in kiparji, ki bi želeli
za namen kolonije podariti svoj
likovni zapis. Imena vseh se ob-
javi v katalogu.
Dan je namenjen tudi drugim
obiskovalcem in jim daje
možnost posvojitve ali rezerva-
cije likovnih del.
Ob koncu dneva bodo predstavi-
tev udeležencev, namen projekta
Umetniki za karitas in kulturni
program.
4. Karitas, ob pomoči podporni-
kov programa, katerih imena ob-
javi v katalogu, poskrbi za kritje
stroškov bivanja umetnikov -
udeležencev, nakup osnovnega
materiala in izdajo kataloga. Vsa
organizacijska dela in strokovna
pomoč, kot tudi gostovanje raz-
stav po galerijah in drugih raz-
stavnih prostorih, se v duhu Ka-
ritas opravi prostovoljno - brez-
plačno.
5. Umetnik - udeleženec kolonije
je naprošen, da v primeru na-
stanka več likovnih del podari
Karitas vsaj dve. Organizator ne
Misel o Kristusu v modernem času
Po nastopu reformacije so pokazali svoj pogled
na Kristusa veliki mistiki: Ignacij Lojolski (1556),
Tereza Avilska (1582), Janez od Križa (1591). V
njihovem premišljevanju je bil v ospredju osebni
in ljubeči odnos do Jezusove trpeče človeškosti.
Temu je sledil racionalistični obrat, ki je zazna-
moval nov način mišljenja. Kartezij (+1650) je
postavil v ospredje svoj razum in mu dal vlogo,
ki je pomembnejša od vere in odnosa. Zavest po-
sameznega človeka in njegove izkušnje je ostal
še edini kriterij za oblikovanje vere in utemelji-
tev kristologije. V istem času se je Pascal (+1662)
zanimal za človeka v njegovi
življenjski stvarnosti. Človek
je osamljen, povrhu tega je
tudi grešnik, zato potrebuje
Boga, da bi ga vodil iz ne-
mogočega stanja. Pred sabo
je imel ponižanega Boga, ki
je prišel razodet Boga očetov
in prerokov. Spinoza (+1677)
je imel Kristusa za največje-
ga filozofa, večjega od Moj-
zesa, ni pa priznal njegovega
vstajenja in učlovečenja. S
spoštovanjem do Kristusa in
obenem zanikanjem njego-
ve božanskosti je pospešil te-
meljno sekularizacijo Kristusove osebe. Leibniz
(+1716) je poudaril, da je Kristus pokazal ljudem
skrivnosti in zakone nebeškega kraljestva, ve-
ličino sreče, ki jo Bog pripravlja tem, ki ga ljubi-
jo. Odločilni sta popolnost in sreča.
Immanuel Kant (+1804) je postavil religijo izven
razuma, na raven morale. Kristus je ideal dobre-
ga, ki je potreben za izpolnitev človeka, vendar
ni na absolutni način. Trditve, kot Bog, večno
življenje, svoboda človeškega bitja, morejo biti le
sad človeškega uma. Samo teoretični razum mo-
re odločiti, kar je vredno in kaj ni. Lessing
(+1804) je z Rousseaujem (+1778) izpostavil
težavo oddaljenosti od Kristusove zgodovine, da
ni dejstev, ampak so le pripovedi o Kristusu in
čudežih, nismo pa priče Božjega razodetja in
čudežev.
Odprlo se je vprašanje, kakšen bi moral biti Bog,
da bi lahko postal človek. S tem se je pokazal
prehod od razsvetljenstva in pozitivizma k idea-
lizmu. Kristus je iz 'osebe' postal 'ideja'. Fichte
(+1814) je prepoznal v Kristusu presežni pomen.
Pri njem je notranja zveza z Bogom, cel svet ne
doseže njegove besede in more iz nje živeti. Po-
doben pogled je imel tudi Schelling (+1854), ki
se je posvetil zlasti vidikom zgodovine in svobo-
de v povezavi s Kristusom. Idealistična miselnost
je dosegla vrhunec pri Heglu (+1831), ki je osno-
val svoj filozofski sistem na kristološki shemi.
Razlagal je zgodovino kot proces, po katerem se
Absolutni Duh razliva v človeštvo, ki je drugo od
njega. Bog se v Kristusu poniža na raven človeka,
ki se poistoveti z Absolutnim. Pri krščanstvu sta
bistveni učlovečenje in križanje.
Kritiko Heglove filozofske kristologije najdemo
pri Kierkegaardu (+1855), ki
je predstavil prisotnost Ab-
solutnega v Kristusu kot pa-
radoks, razodetje popolno-
ma drugega in enakega. Ve-
ra more spremeniti smrt in
umor v dar in sveto dejanje,
ki je všeč Bogu. Bolečina in
ljubezen sta na drugi ravni
kot razumsko logično raz-
mišljanje. V povezavi s He-
glovo mislijo so nastale tako
imenovane kenotične kristo-
logije, v Nemčiji, Angliji in
tudi v Rusiji. Nekateri misle-
ci so pripeljali do skrajnosti
idejo o izpraznjenju Kristusa od Božje slave. Po-
membno je, da so naglasili pomen odnosa med
Božjo popolnostjo in življenjem v krhki človeški
stvarnosti, ki ga more vzpostaviti le ljubezen.
Omeniti je treba še Schleiermacherja (+1834), ki
je želel prikazati božanskost Kristusove zavesti.
Zato je izhajal iz njegove človeškosti, v kateri sta
sovpadali Božja in človeška zavest. Schleierma-
cher je predstavil vero na temelju človeških
čustev in odvisnosti od Boga. Levičarska hegel-
janca Ludwig Feuerbach (+1872) in Karl Marx
(1883) sta zanikala božanstvo Kristusa in pouda-
rila edino merilo narave ter njenih zakonov. Kar
ni bilo mogoče razložiti po poti naravnega razu-
ma, sta razglasila za mit. Za zgodovinarja Har-
nacka je bil nepremagljiv prepad med Jezusovim
oznanjevanjem in oznanjevanjem o Jezusu.
Zmeraj bolj se je kazal zaton liberalnega in racio-
nalističnega pogleda na zgodovinsko podobo
Kristusa, kar je poudaril Schweitzer v svojem de-
lu o zgodovini raziskovanja o Jezusovem življen-
ju.
ZAKAJ PRAV JEZUS? (79) PRIMOŽ KREČIČ
Priznanje češčenja podobe Božjega usmiljenja
Medtem se je g. Sopočko, kateremu je s. Favstina
pred smrtjo zaupala nalogo, da javnost seznani
z Gospodovim sporočilom o Božjem usmiljenju
in z njegovo željo, naj bo prva nedelja po Veliki
noči nedelja Božjega usmiljenja, z vsemi močmi
trudil, da bi zaupano mu nalogo čim prej in čim
bolje izvršil. G. Sopočko, ki je bil v tem času
spiritual bogoslovcev in profesor na teo-
loški fakulteti na Univerzi v Vilni, je najprej
stopil v stik s krajevnim nadškofom in ga
zaprosil za dovoljenje, da bi podobo Usmil-
jenega Jezusa smeli javno častiti.
Nadškof, ki je bil do videnj s. Favstine precej
zadržan, je sklenil, da skliče posebno komi-
sijo, ki naj odloči, ali bi bila Podoba lahko
javno izpostavljena v cerkvi in torej dostop-
na češčenju vernikov. Proti vsemu pričako-
vanju je komisija češčenje podobe odobrila.
G. Sopočko je o tem skušal seznaniti tudi
druge škofe in v ta namen pisal knjižice,
pošiljal pisma in ilustracije s podobo Usmil-
jenega Jezusa. Moral pa je tudi poskrbeti, da
bi Cerkev prvo nedeljo po Veliki noči priz-
nala kot nedeljo Božjega usmiljenja. Kot
piše David Murgia, je aprila 1939 odšel v
Rim, da bi tu dobil tozadevno dovoljenje,
vendar mu to ni uspelo. Obrnil se je na ta-
kratnega poljskega primasa Avgusta Hlon-
dla, a brez uspeha. Razmišljal je tudi, da bi dal
postaviti veliko svetišče, posvečeno Božjemu
usmiljenju, a mu je vojna te načrte prekrižala.
Marca 1939 se je nad Litvo in zatem nad
vso Evropo spustila železna pest vojne.
Litvo so zasedle najprej nacistične, zatem
pa sovjetske čete. Dne 1. septembra istega
leta je Nemčija zasedla Poljsko. Začela se
je druga svetovna vojna, ki je s seboj pri-
nesla preganjanje in koncentracijska ta-
borišča. Litva ni bila izjema. Preganjanje
je občutil tudi duhovnik Mihael So-
počko, ki se je večkrat kot po čudežu rešil.
Leta 1944 je Litva prišla pod sovjetsko za-
sedbo, kar je nato trajalo do leta 1991.
Do leta 1948 je podoba Božjega usmil-
jenja stala v cerkvi sv. Mihaela v Vilni.
Kljub nevarnim časom so jo ljudje vztraj-
no obiskovali in z velikim zaupanjem
molili pred njo. Toda oblasti so omenje-
no cerkev, tako kot mnoge druge, tega le-
ta zaprle. Kljub nevarnosti in nemajhne-
mu tveganju se je, kot piše pisatelj David
Murgia, dvema ženskama, Litvanki in
Poljakinji, posrečilo, da sta Podobo rešili in jo
začasno skrili na podstrešje. Čez čas so Podobo
prenesli v cerkev Sv. Duha, vedno v Vilni.
/ dalje
NA BOŽJO POT SPET MALO NAOKROG (21) Mariza Perat
Cerkev sv. Mihaela v Vilni
Cerkev sv. Duha v Vilni
Sinji Vrh, 19. - 23. avgusta 2019
25. Mednarodna likovna
kolonija Umetniki za karitas
postavlja pogojev glede umet-
niškega izražanja ali teme likov-
nega dela.
Geslo kolonije in razstav
2019/2020 se glasi: “Odrinite na
globoko”, ki se navezuje na Sveto
pismo, Lukov evangelij 5, 4-7…..
4 Ko pa je nehal govoriti, je rekel
Simonu: “Odrini na globoko in
vrzite mreže za lov”!  (5) Simon
mu je odgovoril: “Učenik, vso
noč smo se trudili, pa nismo nič
ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel
mreže”.  (6) In ko so to storili, so
zajeli veliko množino rib, tako da
so se jim mreže začele trgati.  (7)
Pomignili so tovarišem v drugem
čolnu, naj jim pridejo pomagat.
Prišli so in napolnili oba čolna
….. ”
Sodelavci Karitas hvaležno spre-
jemamo to Jezusovo povabilo, saj
v njem čutimo varovalko in
rešitev pred tem, da bi ostali sa-
mo na površju gladine, ki jo
predstavlja delitev materialne po-
moči in izpolnjevanje formular-
jev. Vemo, kako pomembno se je
potopiti v globino človeka in nje-
gove osebne ali družinske stiske.
Ob geslu bi se radi tega zavedali
še bolj in predvsem najprej sebe
spomnili, da na potrebnost
srečevanja v globini naših duš ni-
koli ne pozabimo.
Sodelavci Karitas pri delu z mla-
dimi vse bolj čutijo, da se mladi
bojijo prihodnosti in raje ostane-
jo 'na plitvini' kot da pogumno
'odrinejo na globoko' in tako
začnejo spreminjati sebe in svet
na bolje. Prav zato bodo progra-
mi Karitas z mladimi podpirali
njihovo ustvarjalnost in željo po
sprejetosti.
Drugi vidik pa je namenjen
umetniškemu izražanju. Mnogi
umetniki ustvarjajo to, kar vidijo,
da je sprejeto v družbi, kar se trži,
kar podpirajo aktualna politika
in moderne težnje, vendar poza-
bljajo, da mora pravi umetnik
pogledati globoko vase in nare-
diti to, kar duša in srce čutita. Tu-
di zato želi Karitas umetnike
spodbujati, da ustvarjajo iz svoje
globine.
Darovani znesek ob posvojitvi li-
kovnega dela bo šel v sklad Kari-
tas za pomoč mladim, ki bodo
preko programa Popoldan na ce-
sti in Centra Bogdana Žorža za
mlade iskali svoje mesto v družbi.
6. Po končani koloniji Karitas iz-
da katalog; odprtje prve razstave
bo na osrednji prireditvi ob Ted-
nu Karitas v dvorcu Lanthieri v
Vipavi, 15. novembra 2019. Ka-
sneje bodo razstave potovale, s
tem da si organizator ali galerija
pridržujejo pravico do selekcije
razstavljenih del.
7. Pravilnik je bil potrjen na seji
Tajništva Škofijske karitas Koper,
v Ajdovščini, 26. februarja 2019.
Strokovna sodelavka kolonije je
Anamarija Stibilj Šajn, ravnatelji-
ca Škofijske karitas Koper Jožica
Ličen.
Tereza Avilska
Jožica Ličen (foto JMP) Anamarija Stibilj Šajn (foto JMP) Andrej Jemec (foto JMP) Nikolaj Mašukov (foto JMP)
Kristjani in družba 1. avgusta 2019 5
Slovesnost pri ruski kapelici pod Vršičem
Škof Lipovšek je spodbudil
k edinosti med kristjani
  inuli konec tedna je
bila slovesnost pri ru-
ski kapelici pod
Vršičem. Že dan prej, v petek,
26. julija, je v cerkvi Marijinega
vnebovzetja potekala spomin-
ska sveta maša za ruske vojake,
ki jih je med gradnjo ceste čez
Vršič zasul plaz, in za padle v
prvi svetovni vojni.
Udeležila se je je tudi delegacija
ruske pravoslavne Cerkve, da-
roval pa jo je škof Stanislav Li-
povšek, ki se je v pridigi nave-
zal predvsem na ekumenizem.
Kot je poročal Radio Ognjišče,
je škof dejal, da se moramo kri-
stjani vprašati, kako živimo ta
dar, da smo Božji otroci, in ka-
ko izpolnjujemo Jezusov evan-
gelij. Zgodovina Cerkve nam
namreč pove, da mu nismo bili
vedno zvesti.
“Če se na kratko ozremo na
prehojeno pot, lahko rečemo,
da nam je v prvem tisočletju
kljub vsem težavam uspelo
ohraniti vrednote miru, med-
sebojne edinosti in ljubezni, ki
so jo bogatili mnogi pričevalci
vere in učitelji krščanskega
M življenja”, je še dejal škof.Žal je to skupno duhovnoizročilo po besedah škofa
doživljalo nove preizkušnje in
nasprotovanja,
ki so pripeljala
do mnogih vonj
in razkola, kate-
rih boleče posle-
dice čutimo še
danes: “Zato pa
smo tem bolj ve-
seli in hvaležni,
da je na naši
skupni poti ved-
no bilo prisotno
tudi močno vet-
je Sv. Duha, ki je
nagibalo bratska
srca k vedno novi pripravljeno-
sti in zvestobi Luči, ki je prišla
na svet, da razveseljuje vsakega
človeka”.
Spomnil je na mnogo eku-
menskih pobud, tudi na zgo-
dovinsko srečanje papeža
Frančiška in ruskega patriarha
Kirila, in ob tem spodbudil k
skupni molitvi za mir in edi-
nost: “Kristjani bi morali več
narediti in z združenimi
močmi premagovati proble-
me, s katerimi se soočajo naši
trpeči bratje in sestre doma in
po svetu. Naša krščanska zavest
in pastoralna
odgovornost
nam ne do-
puščata biti
neodzivni
pred izzivi, ki
zahtevajo naš
skupni odgo-
vor”.
Zbrane v
Kranjski Gori
je nagovoril
tudi pravo-
slavni škof iz
Sankt Peter-
burga, ki je
spomnil na
padle vojake
na Vršiču: “Lepo in hvalevred-
no je, da je krščanski slovenski
narod ohranil lep spomin na
te ljudi in se jih v molitvi in lju-
bezni spominjamo. Zahvalju-
jem se vam za vaše dobro srce
in pozornost”. Pravoslavni škof
je še spodbudil, da bi vsi izpol-
nili svoje krščansko poslan-
stvo, in prosil Boga, naj vse bla-
goslovi s svojo ljubeznijo.
Ob 103. obletnici postavitve
Ruske kapelice pod Vršičem je
v soboto, 27. julija, potekala
tradicionalna spominska slove-
snost. Udeležilo se je je več kot
tisoč ljudi. Slavnostni govornik
je bil predsednik DZ Dejan
Židan, med udeleženci sta bila
tudi predsednik Republike Slo-
venije Borut Pahor in predsed-
nik vlade Marjan Šarec.
Slovesnosti pri Ruski kapelici je
v centru Kranjske Gore sledilo
še tradicionalno družabno
srečanje članov Društva Slove-
nija Rusija.
Zbrane je nagovoril tudi rektor
ljubljanske univerze Igor Papič.
Letošnjo prireditev so namreč
povezali s stoletnico Univerze
v Ljubljani, saj so njeni ustano-
vitvi botrovali tudi ruski imi-
granti.
Predsednik Borut Pahor je v
okviru slovesnosti h grobnici
pri Ruski kapelici položil ve-
nec.
Slovesnosti so se udeležile
uradne delegacije Rusije in ru-
ske pravoslavne Cerkve. Vodja
ruske delegacije je bil minister
za digitalni razvoj, zveze in
množične komunikacije Kon-
stantin Noskov.
Rusko kapelico pod Vršičem so
leta 1916 zgradili preživeli ru-
ski vojni ujetniki v spomin na
umrle tovariše, ki jih je med
gradnjo ceste čez Vršič zasul
snežni plaz. V spomin na um-
rle v plazu so ruski ujetniki v
gozdu pod Vršičem sami posta-
vili leseno kapelico v pravo-
slavnem slogu. Leta 2006 je bi-
la kapelica v celoti obnovljena.
  te kdaj razmišljali o tem, kako se
danes gleda na normalno
družino? Kakor koli boste obrnili
ta stavek, boste prišli do spoznanja, da
so verne družine kot družine, ki živijo
skupaj, lahko bi rekli celo cele družine,
postale že marsikje izjema v sedanji
družbi. Normalno po večjih mestih pa
tudi že marsikje na podeželju je ločitev
in ponovna poroka. To so nekakšne pat-
chwork families – za-
krpane družine. Po
drugi strani pa je posta-
lo skoraj normalno, da
se ljudje ne poročajo
več. Francozi poznajo
celo poroko light, to je
lažja poroka. To izbira-
jo predvsem zato, ker se
velika večina boji nor-
malne poroke, ki avto-
matično prinese obvez-
nosti in pri marsikom
še polomijo. Glavni
vzrok je v pomeh-
kuženosti, razvajenosti
pa tudi v napačni vzgoji tistih, ki naj bi
se poročili.
Velikokrat nas ljudje v ponovno po-
ročenih družinah iznenadijo in prese-
netijo. Živijo z izrednim čutom za okolje
in s Cerkvijo, čeprav so na prvi pogled
po tradiciji Cerkve nekje odpisani, ima-
jo zelo dobre stike, še več, so celo v žup-
nijah zelo aktivni, še zla-
sti pri karitas, misijonskih
akcijah, pa tudi pri takšni
in drugačni pomoči. Ve-
liko jih je globoko vernih,
in ko tako skušajo svoj “zakrpani zakon”
uskladiti s Cerkvijo, v tem času veliko
molijo in z velikim zaupanjem v Božje
usmiljenje se čutijo eno s Cerkvijo! Ve-
likokrat dosti bolj kot marsikdo iz nor-
malne družine.
Prve žrtve ločenih zakoncev so otroci.
Normalno je, da ima otrok očeta in ma-
mo, v takšnem stanju pa ima kar naen-
krat teto, strica, očetovo prijateljico, ma-
minega prijatelja. Velikokrat jih imenu-
jejo kar po imenu in jih seveda tikajo,
saj so del skupnosti, v kateri so se zaradi
sile teže in razmer znašli... Velikokrat
ločeni zakonci podzavestno ali celo za-
vestno nalagajo breme zakonskega spo-
ra ali skupne zakonske polomije tudi na
otroke, ki to tudi krepko občutijo. Otro-
ci ločenih so največkrat nekakšni talci,
s tem pa se delajo zločini nad njimi, saj
pri vsem tem nimajo nobene krivde!
Kadar se pogovarjamo z ločenimi in po-
novno poročenimi, jim je velikokrat tre-
ba najprej zastaviti vprašanje: “Kakšen
je položaj vaših otrok? Se zavedate, da
ste jim z razhodom povzročili trpljenje
ali celo krivice”? Pri tistih, ki se čutijo
verne ali so cerkveno obrobni in so raz-
vezani, naj bi se jim zastavilo tudi
vprašanje: “Ste za ta korak delali pokoro,
ste prosili Boga odpuščanja”? Ne govo-
rimo, kdo je kriv, ona ali on. Kriva sta
oba, čeprav je krivda lahko pri enem
večja, pri dru-
gem manjša.
Raziskave
kažejo, da veli-
ka večina otrok
ločenih staršev
sanja, da se bo
zakon njihovih
staršev obnovil.
Na tem bi se pri
vsakem posa-
meznem pri-
meru morala
graditi nadal-
jnja pomoč. Če
sta zakonca
počenjala neumnosti, naj bi najprej sa-
ma nosila za vse to posledice, ne pa dru-
gi, še posebej ne njuni otroci. Vsaka za-
konska ločitev je velikansko razdejanje,
pa naj se tega zavedamo ali ne, in to ne
samo pri možu in ženi, ampak predv-
sem pri otrocih, vpliv pa ima tudi na
okolje, kjer takšni zakonci živijo.
Takoj naj pripomnim, da Cerkev pri
ločenih ni brez usmiljenja. Vedno znova
poudarja, da tu krivda obstaja in da se
partnerja morata truditi, da pride do
medsebojnega odpuščanja, čeprav bosta
živela narazen in si ustvarila nov dom.
Vsi, ki spremljajo ločene, jim morajo
vedno znova zastavljati vprašanje: “Ali
ste po ločitvi storili vsaj en majhen ko-
rak, korak naproti partnerju, svoji nek-
danji ženi ali svojemu nekdanjemu
možu? Nevsiljivo jim lahko tudi
povemo, da obstajajo družine, ki
kljubujejo vsem krizam in priti-
skom, ker so si zavestno obljubili
zvestobo in zakon sprejeli kot za-
krament!  (Sicer pa bi bilo to treba
kričati na ves glas in povsod, da bi
slišali tudi tisti, ki sedijo na
ušesih!) V naših sredinah mora-
mo poudarjati, da so osebe, ki
ohranjajo zakonsko zvestobo zato,
ker zaupajo, včasih tudi upajo pro-
ti upanju, da je pomembna zvesto-
ba Boga do nas. Nam ljudem je
Bog vedno zvest! Bog je zvestoba,
in kdor ostaja zvest Bogu, zvestoba
v njem raste – Nezvestob in ločitev
je prav zato toliko, ker ni pri po-
ročenih vere, ni zvestobe Bogu. O
tem bi morali več govoriti, ne pa
da se gremo na zakonskem pogo-
rišču gasilce in velikokrat podpi-
ramo obstoječe stanje. Dogaja se
celo, da takšne primere pove-
ličujemo s takšnimi in drugačni-
mi evforijami! Vsak, ne glede na
to, kako je z njegovim zakonom,
naj najprej pogleda, kakšen je pred
Bogom v svoji vesti, to je na dnu svojega
srca, ne pa, kakšen je drug pred njim!
Boga ne moremo goljufati. Goljufamo
lahko sozakonca, okolje, velikokrat du-
hovnika – istočasno pa goljufamo tudi
samega sebe! Božje usmiljenje deluje sa-
mo, če je človek iskren! Dokler človek
samo druge obtožuje, toliko časa se ga
Božje usmiljenje ne dotakne! – Kruto,
pa vendar resnično! To velja za vse!
Ambrož Kodelja
S
Skozi drugačno prizmo (15)
Različna merila
  a sobotni dan, ko sva z
našim urednikom
praznovala rojstni dan
(27. julija), so določene ženske
predstavnice sprožile akcijo, h
kateri so pozvale čim več
predstavnic po
Italiji. Pri akciji naj
ne bi nosile
modrčka, tisto, kar
je zanimivo, pa je,
da so bili k akciji
pozvani tudi moški
– načeloma tega
kosa oblačil moški
ne nosimo, ampak
dobro. Te ženske so
želele biti solidarne
z ženskim
kapitanom (mi se
jezikovnega
feminizma pač ne
gremo!) Carolo
Rackete, ki se je na
sojenju pojavila
brez modrčka, kar
bi moralo, vsaj po prepričanju
določenih, miniti brez vsake
težave, a ni bilo tako.
Provokacija je obrodila
(želene?) sadove in
maskilistični svet se je
ponovno izkazal v vsem
svojem krivičnem sijaju. V
glavnem, če se na sojenje samo
niti ne oziramo, pa je jasno, da
se je Nemka pojavila na
sodišču oblečena tako, kot je
želela, nihče pa ji ni delal težav.
V Trstu je bila zgodba za
nekega moškega drugačna, ko
se je pojavil na sodišču v
kratkih hlačah in japonkah –
poslali so ga domov, ker ni bil
primerno oblečen. Sodnik je
lepo dejal: “Naj pride v sodno
dvorano v spoštljivi obleki”.
Odvetniki naj bi moškega
opozorili, naj se za sodno
razpravo primerno obleče, a da
naj jih ne bi hotel poslušati.
Tako so zagotovili sodniku, ko
se je pritožil glede obleke
moža. O svojem dejanju je
sodnik dejal: “Četudi ni
podrobnih navodil o tem, kar
se sme ali ne sme imeti
oblečeno, pa pravilnik
N postopanja sodniku podeljujenalogo, da zagotovispoštovanje in spoštljivost med
javno razpravo”. Moški se je
čez eno uro spet pojavil v
primerni obleki, tako da so
lahko uspešno izvedli sodno
razpravo. V primeru nemškega
kapitana sodnik ni ukrepal,
morda tudi zato, da ne bi še
dodatno dvigoval prahu v že
tako razgretih okoliščinah, tega
ne vemo. Vsekakor pa lahko
opazimo, kako v zadevi
oblačenja vlada velika
nespoštljivost in nezrelost, s
katero se merimo tudi po naših
cerkvah. Tudi tam vladajo
dvojna merila. Na eni strani
smo tisti, ki smo podobni
tržaškemu sodniku, na drugi so
tisti, ki jih obleka, v veliko
primerih tudi liturgična, sploh
ne zanima, tako da se lahko
vsakdo, vključno z mašnikom,
obleče, kot pač želi. Vse v smeri
vsesplošne svobode, ko naj bi
se lahko povsod, tako v družbi
kot čedalje bolj tudi v Cerkvi in
v cerkvi, ljudje obnašali,
začenši z mašnikom, tako, kot
pač želijo. Ali tako, kot sami
mislijo, da je prav. Izgovori so
različni, važno pa je, da se vsi
in povsod zabavamo in se
imamo “fajn”, vse ostalo ni
pomembno.
Andrej Vončina
Vem, da, kar iščem,
našel ne bom.
Spreminja se, hitro potuje
v prostranem vesolju ta naša drobtina.
Sonce še zmeraj na nebu žari.
Luna nam polna v temi svetli.
Čas se kot v klepsidri izteka, beži.
Mimo je pomlad, poletje, jesen.
Zima s snežno belino se bliža.
Udi otrpli, utrujen korak,
starčeva noga rine naprej,
se v kamen spotika.
Pot pred teboj, neznano je, kje in kdaj
je bo kraj.
Le On ve za kraj
in kdaj je bo kraj.
Pavel Vidau
Minljivost
Usmiljenje deluje samo po iskrenosti
Bila sta eno ...
Goriška1. avgusta 20196
S 1. strani
Z vedrino in prijaznim
nasmehom ...
Kdo so vaše stranke?
B. M. K nam prihajajo Slovenci iz
Italije in matične domovine.
V. M. V knjigarno velikokrat sto-
pajo tudi turisti, ki se sprehajajo
po Gorici, in slovenski izseljenci,
ki prihajajo k nam na obisk
čez lužo.
B. M. Turisti pri nas kupuje-
jo darilca, spominke, karte
različnih vrst, tudi planin-
ske, knjige o Gorici in
našem širšem območju.
Po katerih predmetih pa
sprašujejo Slovenci iz
matične domovine?
B. M. Slovenci prihajajo k
nam še posebno po na-
božne predmete in publika-
cije, saj je na širšem Go-
riškem najbližja trgovina
podobnih predmetov v Aj-
dovščini.
Katere knjige lahko dobi-
mo v knjigarni? Sloven-
ske, italijanske, morda
angleške?
V. M. V naši knjigarni stran-
ke lahko dobijo katerokoli
knjigo, ki je na tržišču do-
bavljiva. Žal so spletne stra-
ni slovenskih knjigarn “lažne”
strani, saj nakup knjig večkrat ni
možen. Naša naloga je, da najprej
preverimo razpoložljivost do-
ločene knjige na tržišču in po-
trebne informacije posredujemo
stranki. Katerokoli knjigo lahko
nato naročimo.
B. M. Angleških knjig za zdaj ne
prodajamo. Nekaj italijanskih
knjig imamo sicer na razpolago,
še posebno publikacije o našem
geografskem območju, in nekaj
otroških knjig. Literaturo v itali-
janskem jeziku prepuščamo osta-
lim štirim knjigarnam v mestu,
mi pa se osredotočamo na slo-
venske knjige - skušamo biti ko-
rektni in ne vpadati v njihovo
tržno nišo.
V. M. Vsekakor nekaj italijanskih
knjig moramo imeti na razpola-
go, da lahko zadovoljimo tudi ita-
lijanske stranke: tržišče mora biti
odprto, nočemo se zapirati samo
v slovenski zamejski prostor.
B. M. Privabiti moramo kupce
vseh narodnosti, da nas spoznajo
in da bodo pri nas še kupovali!
V knjigarni najdemo bogato
izbiro otroške literature. Kdo
kupuje knjižice za otroke in
kdaj?
V. M. Prodaja mladinskih,
otroških knjig se nedvomno po-
veča v počitniškem času, v polet-
nih mesecih, ko imajo otroci več
časa na razpolago za branje in
morajo izpolniti tudi zahteve
učiteljev in profesorjev, ki do-
ločajo branje knjig za domačo
nalogo. Na nakupovanje prihaja-
jo tudi stranke iz Nadiških dolin,
saj je zanje naša knjigarna naj-
bližja trgovina, v kateri lahko ku-
pijo slovensko knjigo, po splet-
nih trgovinah pa, kot omenjeno,
nakupovanje ni vedno lahko iz-
vedljivo. Knjige za otroke navad-
no kupujejo nonoti kot darilo za
posebne priložnosti.
B. M. Knjigarna že tri leta sode-
luje tudi pri projektu “Io leggo
perche’”, ki ga organizira
združenje AIE (Associazione Ita-
liana Editori). Cilj projekta je
spodbujanje branja pri mladih. V
bistvu gre za nabiranje in naku-
povanje knjig za obogatitev šol-
skih knjižnic. Pri projektu sode-
lujejo knjigarne, šole, založbe in
zasebniki: šole se morajo najprej
pobratiti s knjigarno, v do-
ločenem tednu v oktobru pa za-
sebniki, navadne stranke, kupijo
knjige, tudi slovenske, in jih da-
rujejo izbrani šoli. Za denarno
vrednost prodanih slovenskih
knjig prispevajo italijanske za-
ložbe šolam svoje knjige. Pri pro-
jektu sodelujejo vse stopnje šol-
skih zavodov, od vrtcev do višjih
šol.
V knjigarni imate prijeten ko-
tiček, kamor občasno vabite
avtorje knjig, da predstavijo
svoja dela, organizirate nam-
reč dogodke Na kavi s knjigo.
Je to pozitivno za delovanje
knjigarne?
B. M. Na predstavitve knjig v ju-
tranjih urah navadno prihajajo
odrasle in starejše osebe, ki vse-
kakor rade kupujejo zanimive
knjige.
V. M. Najbolje se
prodajajo nove
publikacije, sta-
rejše knjige občut-
no manj. Zelo po-
zitivno bi bilo, da
bi se povečalo so-
delovanje s šola-
mi in da bi se ta-
kih srečanj z av-
torji, pomembnih
priložnosti za po-
govor o slovenski
literaturi, ude-
leževalo več mla-
dih bralcev. Pri-
merno bi bilo, da
bi določene knji-
ge predstavljali tu-
di v večernih
urah, velikokrat
pa obstaja nevar-
nost, da bi naš do-
godek potekal
istočasno z drugi-
mi pomembnimi kulturnimi in
družabnimi prireditvami. Uskla-
jevati vse bi bilo težko, vsekakor
pa gotovo ne nemogoče!
Kaj pa šolske knjige?
B. M. Zdaj že s polno paro poteka
naročanje knjig za naslednje šol-
sko leto. Pri nas lahko stranke na-
ročajo slovenske in italijanske
knjige za vsako šolo. K nam pri-
hajajo tudi šolarji iz Čedada, Gra-
dišča. Dela je precej.
V. M. Ločiti moramo med knji-
gami, ki jih šole naročajo pri nas
in jih posodijo dijakom, in pri-
vatnimi naročili. Šole, kot javne
ustanove, morajo dobiti naš pre-
dračun s ponudbo: naročilo pa
dobi podjetje, ki nudi najboljšo
  Tridnevno praznovanje v čast farne zavetnice 
Sv. Ana naj nam bo za zgled!
PEVMA 
  eselo pritrkavanje v zvo-
niku pevmske farne cer-
kve s krasnimi freskami
Toneta Kralja je že v soboto, 27.,
še bolj praznično pa v nedeljo,
28. julija 2019, vabilo v to ob-
soško vasico, kjer so ob godov-
nem dnevu zavetnice sv. Ane
krajani pripravili trid-
nevno praznovanje. Le-
to je kot vsako leto dose-
glo višek s slovesno sv.
mašo, ki jo je domači
župnik Marijan Mar-
kežič, ob strežnikih Karo-
lini Vizintin in Andrei
Bensi, daroval v nedeljo,
28. julija, zjutraj. Kot go-
reča priprošnja sv. Ani je
zazvenela vstopna pe-
sem njej v čast na cerkve-
nem koru, na katerem je
ob orgelski spremljavi in
pod vodstvom Zdravka
Klanjščka mašno daritev
obogatil cerkveni pevski
zbor Jazbine-Pevma. G.
Markežič je povabil
župljane, naj se še poseb-
no ob tej priložnosti zahvalijo
sv. Ani za varstvo domače vasi-
ce, in med drugim poudaril, da
ob zgledu Marijinih staršev sv.
Joahima in sv. Ane, Jezusovih
V “nonotov”, tudi naši nonoti po-sredujejo svojim vnukom ver-ske, narodne in kulturne vred-
note, da bodo le-te prehajale na
naslednje rodove. To bodo lah-
ko storili, ko bodo svoje vnuke
najprej naučili moliti. Molitev
je pogovor z Bogom, lahko je
zahvala, prošnja, ali celo “poga-
janje”, kot je to storil Abraham.
Pred beriloma, ki sta ju prebrali
Albina Pintar v slovenščini, Or-
nella Oblak pa v italijanščini, se
je s kora razlila veličastna Slava
Bogu na višavah. V homiliji se
je g. Markežič spet navezal na
pomembnost molitve in nave-
del primer, kako so v Sovjetski
zvezi v času najhujšega komu-
nističnega režima, ko je bila pre-
povedana vsaka verska praksa
in so se starši bali za svoj poklic,
prav nonice, “babuške”, učile
vnuke molitev in osnovnih ver-
skih resnic. Prav tako lahko sto-
rimo tudi v današnjem času: po-
sredujmo otrokom
vero v Boga in njego-
ve moralne zapovedi,
tako jih bomo najbol-
je pripravili za življen-
je, saj “z molitvijo da-
mo otroku v roke
ključ za premoščanje
življenjskih težav. Mo-
litev je ena izmed naj-
pomembnejših stvari,
ki jih otroku lahko
podarimo”. Današnji
otroci, ki jih starši za-
sipajo s samimi mate-
rialnimi dobrinami,
“stradajo” ob polnih
mizah, ker ne vedo za
smisel življenja”, je
zatrdil g. Markežič, ki
je nekaj besed pove-
dal tudi v itali-
janščini. Po slovesni
sv. maši je ob spremstvu strežni-
kov nesel Nasvetejše po cerkve-
ni ladji, kajti dež je preprečil, da
bi se od cerkve do vaškega trga
vila tradicionalna procesija.
Mogočno je ob koncu zadonela
pesem Hvala večnemu Bogu. Z
blagoslovom se je sklenilo
občuteno bogoslužje v čast
pevmski zavetnici sv. Ani. G.
Markežič se je zahvalil vsem, ki
so pomagali pri uresničitvi tega
lepega praznika, tudi pritrkoval-
cem “z vseh vetrov”, na čelu ka-
terih je bil izkušeni Mario Ma-
kuc. Ob koncu se je vzneseno
zaslišala še pesem Najvišji vse-
ponudbo, z najvišjim odstotkom
popusta na maloprodajni ceni.
Naša knjigarna že nekaj let
oskrbuje skoraj vse slovenske šole
vseh stopenj na Goriškem - v me-
stu, Doberdobu, Sovodnjah,
Bračanu, Špetru - in tudi nekaj
šol na Tržaškem ter goriške itali-
janske šole.
Kateri so vaši največji konku-
renti?
B. M. Naš največji konkurent je
nedvomno podjetje Ipercoop, ki
s svojimi ponudbami popolno-
ma pogojuje celotno tržišče.
V. M. To podjetje nudi isti odsto-
tek popusta tako ustanovam kot
zasebnikom. Knjigarna pa se mo-
ra nujno prilagajati tržišču. Pro-
daja knjig ni dobičkonosna,
predstavlja pa veliko reklamno
sredstvo. S prodajanjem šolskih
knjig nas stranke spoznajo in lah-
ko pri nas nabavijo tudi druge pi-
sarniške potrebščine in šolske
pripomočke.
Pri vajinem poklicu je po-
membno, da sta vedno na te-
kočem z novostmi na
knjižnem področju. Hodita na
knjižne sejme? Tudi na druge
vrste sejmov, na katerih so na
voljo različni predmeti, darila,
božični ali velikonočni okra-
ski?
B. M. Skušava biti vedno na te-
kočem in poznati vse novosti
knjižnega sektorja, zato redno
obiskujeva knjižni sejem v Lju-
bljani. Za delovanje knjigarne je
zelo pomembna prodaja tudi
drugih predmetov, priložnostnih
daril, albumov, kipcev, okvirjev
za fotografije, zato se trudiva, da
nabaviva lepe, unikatne predme-
te, ki jih stranke drugje v mestu
ne najdejo.
V. M. Obiskovali sva sejem v Mi-
lanu, ki pa naju zadnja leta ne
navdušuje več, ni več zanimiv,
kot je bil nekoč, zato greva v Bo-
logno, Vicenzo, na sejme, kjer
najdeva tudi veliko nabožnih
predmetov. Bili sva tudi v Sal-
zburgu. Vsekakor se zadnje čase
skušava usmerjati na zanimivejše
sejme: radi bi si ogledali tudi se-
jem v Frankfurtu, potovanje pa
bi zahtevalo dodatne potne
stroške.
Ali kupujejo pri vas nabožne
predmete tudi duhovniki?
B. M. Pri nas veliko slovenskih,
zamejskih in italijanskih duhov-
nikov kupuje hostije, sveče,
krstne prtičke, spominke in pu-
blikacije. Naše zveste stranke so
tudi sestre iz Zavoda Svete
Družine, Marijine sestre čudodel-
ne svetinje in sestre z Mirenskega
Gradu.
V. M. Albume, darila za pomem-
bne praznike, kot so krsti, obha-
jila, birme, okvirje, sveče, rožne
vence, podobne predmete in ver-
ske publikacije pa prodajamo tu-
di drugim ljudem.
B. M. Zadnje čase lahko stranke
pri nas dobijo tudi material za
“bomboniere”, ki si jih lahko sa-
me sestavijo doma ali pa jim jih
mi punudimo že dokončane.
Knjigarna ima vedno čudovite
izložbe. Koliko časa namenjata
temu opravilu? Kdo je med va-
ma umetniška dušica?
V. M. Nedvomno ima Betty naj-
bolj razvit umetniški čut in
ustvarjalnost!
B. M. Obe sodelujeva pri iskanju
primernih, izvirnih idej, ustvar-
janju načrta, dodatnih “sceno-
grafij” za ozadja in pri konkret-
nem opremljanju izložb. Navdih
dobivava z brskanjem po spletu,
kjer “kradeva” ideje.
V. M. Za popolno preureditev no-
tranjih in zunanjih izložb knji-
garne je potrebnih najmanj štiri-
najst dni. V primeru, da sami iz-
delava posebne, izvirne okrasne
predmete, pa lahko porabiva tudi
mesec dni, saj so izložbe zelo ve-
like.
Kako obratuje knjigarna pole-
ti?
B. M. Letos poleti knjigarna ne bo
zaprta. Odprta bo po običajnem
urniku: zjutraj od 8.30 do 12.30,
popoldne pa od 15.30 do 19. ure.
Na dopustu se bova z Valentino
vrstili. Vse dijake in starše vabiva,
naj čim prej naročijo šolske knji-
ge.
V. M. Mlade in starejše stranke
lepo vabiva tudi, naj obiščejo
spletno stran knjigarne 
www.katoliskaknjigarna-gorica.it
in našo facebook stran.
Najlepša hvala za pogovor!
mogočni Bog. Kljub dežju se je
po maši sproščeno druženje na-
daljevalo na bližnjem dvorišču
ob nekdanjem župnišču.
Letošnje tridnevno praznovanje
so, kot že vrsto let, z združenimi
močmi priredili Športno-kul-
turno društvo Naš prapor,
Združenje Krajevna skupnost
Pevma – Štmaver – Oslavje, v so-
delovanju z župnijo sv. Mavra
in Silvestra ter Združenjem pri-
delovalcev rebule z Oslavja na
prostornem prizorišču Špor-
tno–kulturnega središča Pevma.
Pokroviteljstvo je dala Občina
Gorica. Praznično tridnevje se
je začelo v petek,
26. julija, ko je bil
turnir v odbojki
štiri krat štiri, 9.
memorial David
Sosssou, v spomin
na prerano umrle-
ga domačega
učitelja na OŠ J.
Abram, ki je bil
sam v mladih letih
navdušen špor-
tnik. Odbojkarski
“boj”, na katerega
se je prijavilo šest
ekip, je žal prekinil
dež, tako da letos
ni bilo zmagoval-
ca. Deževno vreme
pa ni skvarilo
vzdušja kvartopir-
cem. Po že ustalje-
ni navadi je bilo
namreč tekmovanje v igri na
karte, briškoli, ki je še posebno
na Primorskem zelo priljublje-
na. Na vrsti sta bili kar dve
briškoli: na prvi je 1. nagrado
(pršut) prejela dvojica David
Terpin - Florjan Vogrič, 2. na-
grado (sir) pa Robert Figelj - An-
drej Prinčič; 2. briškola je bila
uspešna za dvojico Dušan Ma-
raž - Gianfranco Vanja, ki sta
prejela 1. nagrado (mortadelo),
2. nagrada (salama) pa je razve-
selila dvojico Jožko Leban –
Marjan Sošol.
/ str. 16
Iva Koršič
Foto JMP
Božidar Tabaj in Marko Brajnik v komediji Na trimu
Goriška 1. avgusta 2019 7
Poletno Srečanje pod lipami: Rajko Harej
O lepotah Dornberka in
njegovih ljudeh
  tem, kaj pomenita
zemlja in materin je-
zik, v svoji knjigi raz-
mišlja in piše Rajko Harej, do-
mačin iz Dornberka, dipl.
inženir gradbeništva, na Go-
riškem znan tudi kot politik,
nekdanji direktor Solkanske
industrije apna, predsednik
kulturnega društva Zapisi,
večletni ključar, stalni pevec v
cerkvenem in prosvetnem pev-
skem zboru, ne nazadnje oče
petih otrok in kmetovalec.
Skratka: človek, zavezan svoji
vasi in njeni zgodovini ter svo-
jim ljudem. Včeraj in danes. Z
njim se je na skrbno pripravlje-
nem poletnem “Srečanju pod
lipami” na dvorišču Kulturnega
centra Lojze Bratuž v Gorici v
četrtek, 25. julija, pogovarjal
časnikar Marko Tavčar, prav tako
javni delavec, ki sta mu zemlja in
materinščina žlahtni svetinji. S
primernimi pesmimi je večer
uvedel in sklenil Moški pevski
zbor Dornberk pod taktirko Janka
Hareja; lepo množico udeležen-
cev je na koncu pričakalo prese-
nečenje: imeli so namreč
možnost degustirati izdelke in vi-
na krajevnih dornberških proiz-
vajalcev.
Potem ko je goste pozdravila
predsednica KCLB Franka Žgavec,
je Tavčar povedal, da je naslov Ha-
rejeve knjige - ZaZemljoInMate-
rinJezik - “zanimiv in še vedno
aktualen”, čeprav “ne zveni zelo
moderno”. Gre za sporočilo, ki
zaznamuje življenje v Dornberku
že vsaj 150 let. O vasi obstaja več
knjig, med drugim tista, ki jo je
pred šestimi leti napisal župnik
Ivan Albreht, Župnija Dornberk v
stiskalnici zgodovine. In vendar
je Harejeva monografija zrel in
sočen sad večletnega zbiranja bo-
gatega gradiva, slik, pričevanj in
pripovedi. Avtorja je vedno zani-
malo, kako so ljudje živeli, kako
je bilo nekoč v Dornberku in oko-
liških zaselkih, kdo je vodil
življenje na vasi, kjer so od nekdaj
radi povezovali različne dejavno-
O
sti, gospodarske in kulturne. Knji-
ga zajema obdobje od leta 1849
do propada vseh društev leta
1927. Snov je črpal predvsem iz
časopisov, gradiva o društvih je
bilo veliko. Tudi zato se je rad
“zahvalil” Josipu Furlaniju, ene-
mu prvih goriških časnikarjev in
pesnikov, očetu čitalništva, ki mu
je omogočil velik del pisanja. Prav
tako se je Harej poklonil še nekaj
drugim družinam, ki so bistveno
prispevale h gospodarskemu in
kulturnemu razvoju vasi. Ta
vzpon se je začel pred osmimi ro-
dovi, je dejal, sredi 19. stoletja. Pa-
del je fevdalizem in življenje se je
popolnoma spremenilo. Ljudje
so dobili zemljo in začeli so go-
spodariti, dobili so šole “v glav-
nem deželnem jeziku”. Da bi se
uveljavila slovenščina, so se z ve-
likim navdušenjem zagnali v raz-
voj čitalnice in organizirano pro-
svetno delovanje. Prav čitalnica je
bila “mati vseh društev”: menda
je bila prva v Sloveniji, o njej že
leta 1861 piše v Novicah Furlani,
duhovnik, “zelo zavzet in pleme-
nit narodni buditelj, ki je to spod-
bujal”. Stvar je peljala naprej
družina Kerševani. Franc Kerševa-
ni je bil vojaški starešina, prvi
župan, ustanovitelj vinarskega
društva, posestnik in krčmar z iz-
jemnim čutom za organizacijo
vsakoletnih prireditev slovenske
čitalnice. Veliko dejavnosti, ki jih
je on nastavil, se v Dornberku do-
gajajo še danes, “čeprav v malo
bolj skromni obliki kot takrat”.
Vipavsko vinarstvo se je rodilo
prav v tej vasi. Leta 1872 so usta-
novili društvo vinarjev in sadjar-
jev. Omembe vreden je gotovo tu-
di Franc Povše, ki je veliko vplival
na razvoj vinogradništva na Vi-
pavskem.
Govor je bil še o tem, da so neka-
teri hitro obogateli, o trtni uši, ki
je povzročila zadolževanje in ver-
jetno tudi pojav aleksandrink.
Med prvo svetovno vojno je pa-
dlo več kot sto vaščanov, vas je
doživela katastrofo, življenje se je
do temeljev spremenilo, in ven-
dar je “ljudem ostal ponos”. Po
vojni je vas najprej doživela izje-
men kulturni preporod. Dne 30.
oktobra 1921 so obnovili čitalni-
co v zavesti, da vse lahko izgubijo,
ostajata pa zemlja in materin je-
zik; močan pečat je dal Virgil
Šček. V nekaj mesecih je krščan-
ska stran razvila nad 160 društev
z deset tisoč člani, katerih glavni
namen je bil gojenje jezika. A
fašizem je počasi in vztrajno začel
uničevati vse, kar je bilo sloven-
skega. Začel se je “gandijevski
upor”, ko so si naši ljudje na vse
možne načine prizadevali, da bi
ščitili in ohranjali svoj jezik. V Ha-
rejevi knjigi so med drugim
omenjena imena fantov, ki so šli
pet umirajočemu Lojzetu Bratužu
Kraguljčke pod okno bolnišnice.
Zgodbo pozna Harej že iz
otroštva, saj se je spomin na Bra-
tuža vedno gojil. Knjiga v dodat-
ku obravnava še zgodbo o orga-
nistu in skladatelju Jošku Saksidi,
ki je imel ob sebi “čudovite zbo-
rovske soliste”. Kot organist,
ki je bil bolj plačan od učitel-
jev, je začel delovati pod Av-
strijo, leta 1903. Ko je prišla
Italija, so bili organisti med
najbolj preganjanimi... Sak-
sida je note vedno skrival,
dnevno je igral pri štirih
mašah. Pesmim je pisal
čudovite spremljave in jim
prirejal solistične izvedbe. Te
so bile tako kakovostne, da so
ljudje hodili iz cerkve
“srečno objokani”. O “poli-
tični oz. idejni diferenciaciji”
na Slovenskem je avtor pove-
dal, da se je začela ob koncu
19. stoletja: to je bila prava
“časnikarska bitka”. Sistem
omalovaževanja ljudi je trajal
približno 30 let.
Tavčar je sklenil pogovor z bran-
jem vrstic iz knjige, v katerih je
lepo ponazorjen odnos, s katerim
se je Harej lotil dela: “Vse življenje
je pravzaprav nekaj ponavlja-
jočega, vsakdanjega. Trenutki le-
pote pa so bolj sreča kot pravilo.
Hvala vsakemu, ki okolici ponudi
nekaj lepega”.
O vinarstvu v Dornberku danes
in še zlasti o blagovni znamki Vi-
na Dornberg (www. vinador-
nberg. si), ki z dolgo tradicijo pri-
deluje tudi na mednarodnem
tržišču široko paleto kakovostnih
in vrhunskih vin avtohtonih in
svetovnih sort, je namesto odsot-
nega Davorina Slejka spregovoril
g. Lado, ki je na koncu ponudil
degustacijo nekaterih sort. Iznaj-
dljiva, ustvarjalna in podjetna go-
spa Metka Harej pa je kot Goren-
jka, ki se je zaljubila v Vipavsko,
predstavila svoje izvirne in slastne
dobrote (www. dobrotemetka. si),
“čarobne okuse” iz vipavskega
sadja, zelenjave in zelišč, ki jih pri-
naša v restavracije, bare, hotele in
šole ter jih je prejšnji teden ponu-
dila tudi številnemu goriškemu
občinstvu ob koncu srečanja pod
lipami.
To je bil res večer, na katerem so
Dornberžani ponudili veliko le-
pega.
DD
Ob 2. obletnici smrti drage mame
Lojzki Kovač Ierman 
v spomin
  raga mama, poteka že
drugo leto (Gorica, 17.
7. 2017 – 17. 7. 2019),
odkar te črna zemlja krije in ti
ptički, ki si jih tako rada po-
slušala, prepevajo na grobu. Še
zmeraj ne morem verjeti, da te
ne bom nikoli več videla. Pre-
pričana sem, da bi bila, kljub
častitljivi starosti, lahko še živa,
če bi te na drugi svet ne spravila
zahrbtna bolezen; azbestoza in
dva pljučna infarkta sta te v
dveh mesecih umorila. Mama,
bila si moja največja ljubezen,
brez tebe mi je res zelo hudo,
počutim se kot izgubljena ovca
brez pastirja, čeprav sem v pri-
jetni družbi sester, starčkov, Gi-
gita. Vedno bolj pa mi manjka
tvoja družba, ki mi je pomenila
vse. Bili sva kot sestri: skupaj sva
spali, delali, klepetali, prepeva-
li, molili. Bili sva enkratni; da-
nes vsega tega ni več. Pri vseh
ljudeh ostaja le mrtvaška tišina.
Tega nisem nikoli trpela, res se
mi je bilo težko privaditi na to.
D Kaj je namreč lepšega, kot sepogovarjati in se malce pošaliti,kot sva se medve. Življenje sa-
mo je že dovolj kruto, malce ga
je treba posladkati s pogovorom
in šalami, drugače je vse preveč
otožno. Še dobro, da imam Gi-
gita in Nevenko, drugače bi že
pozabila govoriti slovensko!
Vsak dan si ogledujem tvojo sli-
ko s Sv. Višarij, in ko mi je dano,
te hodim zelo rada obiskovat na
grob. Tudi na tvoj grob sem po-
stavila Višarsko Kraljico, ki si jo
ti tako zelo častila, saj si k njej v
mladih letih kar desetkrat šla
peš. Zlata moja mama Lojzkica,
tako sem te vedno imenovala,
prav vedno boš v mojem go-
rečem srcu in mislih, nosim te
prav povsod, zato hodim zelo
malo ven, ker te vidim in slišim
povsod. Ljubila sem te in te
spoštovala s čistim srcem tako,
kot si bila. Veliko pomembnega
si me naučila in dala vse do
konca dni svojega težkega in
bornega življenja. Včasih mi je
Obvestila
Tradicionalni pevski teden, ki več let
združuje mlade pevce
Slovenskega centra za glasbeno
vzgojo Emil Komel, bo letos
potekal od 25. do 29. 8. v koči sv.
Jožefa v Žabnicah. Namenjen je
fantom in dekletom od 11. do 16.
leta, ki bi radi sodelovali v dekliški
skupini oz. v mladinskem zboru
Emil Komel. Rok prijave 2. 8.
2019. – Več informacij tudi za š.
l. 2019/20 na tajništvu SCGV
Emil Komel: 0481/532163 –
info@emilkomel. eu
Kulturni center Lojze Bratuž
organizira avtobus za 31.
Romanje treh Slovenij na Svete
Višarje, ki bo v nedeljo, 4. avgusta
2019. Avtobus bo odpeljal iz
Kulturnega centra Lojze Bratuž ob
7. uri. Prijave sprejemamo na tel.
št. +39 0481 531445 ali po
mailu na info@centerbratuz. org
Ženski pevski zbor iz Ronk v
sodelovanju z župnijo sv.
Lovrenca vabi na orgelski koncert
v počastitev sv. Lovrenca, v petek,
9. avgusta 2019, ob 20.30 v
cerkvi sv. Lovrenca. Koncert
bosta izvajala Mirko Butkovič in
Rebecca Pregelj.
Mladinski dom Gorica prireja
“Poletnosti  2019”, poletne
počitnice za otroke od 6. do 14.
leta: 26. 8. – 6. 9. ŠOLA ZA ŠALO
– igriva priprava na začetek
pouka (6-13 let); 2. – 6. 9. 1, 2,
3: SREDNJA! – uvod v srednjo
šolo (11-12 let). Informacije na
tel.  0481-280857 al i  366-
6861441 oz. 331-6936603; e-
pošta mladinskidom@libero. it,
www. mladinskidom. it
Društvo slovenskih upokojencev za
Goriško prireja v sodelovanju s
turistično agencijo v soboto, 3.
avgusta, tradicionalni piknik v
Zgornji Savinjski dolini z obiskom
Mozirskega gaja. Ogledu t. i.
parka slovenskih vrtnarjev, kjer
so umeščeni tudi drugi objekti
prepoznavnega načina
podeželskega življenja, bo sledilo
druženje. Prvi avtobus bo odpeljal
iz Gorice s trga Medaglie
d'oro/Goriščka z običajnimi
postanki pri vagi blizu Pevmskega
mosta, v Podgori pri telovadnici,
v Štandrežu pri lekarni in na
Pilošču. Drugi avtobus iz
Doberdoba s postanki na
Poljanah, v Sovodnjah pri cerkvi
in lekarni in na Pilošču, od koder
bosta nadaljevala pot v Zgornjo
Savinjsko dolino. Ura odhoda bo
objavljena.
Prispevke za SCGV Emil Komel v spo-
min na ravnatelja prof. Silvana
Kerševana lahko nakažete na bančni
tekoči račun: Banca di Cividale - IBAN
IT 97 M 054 841 240 1CC 003 003
6225; SWIFT CIVIIT2C s pripisom: za
SKLAD SILVANA KERŠEVANA. Informa-
cije na tajništvu SCGV Emil Komel, tel.
št. 0481 532163 ali 0481 547569.
“Male oglase” najdete na našem
portalu www. noviglas. eu.
Darovi
Za misijonarja Pedra Opeko: v
spomin na pokojno sestrično in
birmansko botro Mileno Ferletič-
Ferfolja, daruje A. F. 100 evrov.
(od 2. 8. 2019 do 8. 8. 2019)
Radijska postaja iz Vidma oddaja
na ultrakratkem valu s
frekvencami za Goriško 97.5,
91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,
103.9 Mhz; za Kanalsko dolino
95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo
dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo
97.4, 91, 103.6 Mhz; na
internetu www. radiospazio103.
it. Slovenske oddaje so na
sporedu vsak dan od 20.00 do
21.00. Spored:
Petek, 2. avgusta (v studiu Niko
Klanjšček): Zvočni zapis:
posnetki z naših kulturnih
prireditev - Glasba iz studia 2.
Sobota, 3. avgusta (vodi Ezio
Gosgnach): Okno v Benečijo:
oddaja v benečanskem,
terskem, rezijanskem in ziljskem
narečju.
Nedelja, 4. avgusta ponovitev
oddaje Okno v Benečijo.
Ponedeljek, 5. avgusta (v studiu
Ilaria Bergnach, Miha Kovic in
Jakob Leopoli): Mihec in Jakec
show.
Torek, 6. avgusta (v studiu Matjaž
Pintar): Utrinki v našem prostoru
- Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 7. avgusta (v studiu Danilo
Čotar): Samotni pastir: Vipava je
vrt Kranjske dežele. - Izbor
melodij.
Četrtek, 8. avgusta (v studiu Andrej
Bavcon): Četrtkov večer z glasbo
- Zanimivosti, obvestila in humor.
bilo res malce težko živeti s ta-
bo, posebno v času tvoje hude
bolezni, ker si se včasih jezila in
bila trmasta, a sem s čisto lju-
beznijo do tebe skušala pre-
našati prav vse. Mama je ven-
darle mama, je samo ena,
kakršnakoli je. Vedno si me
učila, da je treba mamo spošto-
vati. Tako sem tudi storila; znala
sem te prenašati, ker sem bila
toliko let v stiku s starčki v do-
mu upokojencev, kjer sem de-
lala. Mama, nikoli te ne sanjam,
zaradi tega mi je zelo hudo.
Vsaj za trenutek bi te rada spet
videla in te poljubila. Vprašala
bi te, kako je v onstranstvu, a se
mi nikakor ne prikažeš. Ali me
nimaš več tako rada, kot si me
vedno imela? Ti si bila moja
moč, tvoje veselje do življenja
in tvoja ljubezen sta vedno z
mano. Mama, podpiraj me še
naprej, kot si me vedno v
življenju. Še te potrebujem, mo-
li zame, kot molim jaz zate. Mir-
no počivaj na domači ločniški
zemlji poleg svojega ljubljenega
moža Alfreda. Bog naj ti da
večni mir in pokoj in večna
lučka naj ti sveti. Spavaj v
božjem miru, ker si to resnično
zaslužiš. Tvoja vedno ljubljena
hči Marina, tvoj posvojeni, lju-
bljeni sinko Gigi in tvoja naj-
dražja nečakinja Nevenka, vsi
trije te zelo pogrešamo, ker se
ne bomo imeli nikoli več tako
lepo, kot smo se s teboj. Svojim
dragim si dala dober zgled.
Težko je pozabiti na tako dobro
in pošteno osebo. Še zdaj no-
sim na roki tvoj zaročni in po-
ročni prstan in ju bom vedno
nosila, ker te tako čutim ob se-
bi. Koliko prečudovitih vročih
poletnih nočnih uric smo
preživeli pred našo hišo, se hla-
dili, klepetali, jedli sladoled, do
pozne noči! Takrat smo bili so-
sedje kot ena družina. Mladi in
stari smo bili poleti vsak večer
zunaj, kramljali smo in gledali
luno ter šteli, koliko bleščečih
zvezd je na nebu. Kako smo se
imeli radi! Tudi zaradi tega sem
občutila čudovito veselje do
vsakdanjega življenja: vsega te-
ga že toliko let ni več. Stari ljud-
je so pomrli, mlade zanimajo le
računalniki in mobiteli. Vsega
tega včasih ni bilo. Zabavali
smo se z malim in vse znali ce-
niti. Danes pa imajo vsega na
pretek, a z ničimer niso zado-
voljni. Mama, morala bi znova
priti na ta svet in poučiti mla-
dino, kaj je prav in kaj ni!
Srečno, zlata mama Lojzkica,
nasvidenje v onstranstvu.
Marina Ierman
Na Fakulteti za Gibalne vede v Padovi 
je uspešno diplomiral
dr. MATIJA COTIČ
Iskreno mu čestitajo mama Marjanka, tata Marko, 
sestra Greta
ter strica Damijan in Andrej Terpin
Rajko Harej in Marko Tavčar (foto DD)
Kultura1. avgusta 20198
Ob 25-letnici tečajev Verbum Resonans
V samostanu v Rožacu liturgična
drama “El cant de la Sibilla”
  rednjeveško katalonsko
romanje na svetišče
Črne Matere Božje v
Montserratu je sugestivno
zaživelo kot sklep letošnjega
seminarja gregorijanskega
petja Verbum Resonans v
cerkvi samostana v Rožacu.
Ob 25-letnici teh priznanih
tečajev so si
organizatorji
deželnega združenja
USCI zamislili
posebno doživetje:
koordinatorka
tečajev Bruna
Caruso je povabila v
našo deželo
Federica Bardazzija
in Dimitrija Bettija z
instrumentalno
skupino Ensemble
San Felice iz Firenc,
da bi vodila
delavnico s tečajniki
za izvedbo
liturgične drame.
Letos posebno
številni udeleženci
so ob rednih
lekcijah semiologije
obiskali delavnico,
na kateri so se soočili z
brezčasno lepoto Speva
Sibile (El cant de la Sibilla),
ki naznanja sodni dan.
Drama je prikazala pot
romarjev do svetišča in
nazaj: zato so prve Marijine
skladbe radostni plesi in
spevi, ki spadajo v področje
ljudske pobožnosti, sledijo
vedno bolj mistično
S navdihnjeni kanoni, kiponazarjajo vstop v svetišče,nato je osrednji del
posvečen visokim izrazom
različnih oblik
gregorijanskega petja.
Osrednji del liturgične
drame je vznemirljiv spev
vedeževalke, v katerem solo
glas podpirajo tolkala in
burdon zbora, nato se
sprevod romarjev ponovno
usmeri v zunanjost cerkve z
glasbo, ki je v srednjem veku
spremljala romarske
pohode. Izbrane skladbe so
pravi biseri: ljudska
pobožnost je črpala iz
legendarne, rdeče knjige
Llibre Vermell de
Montserrat iz 14. stoletja
(vsebine pa so starejše), ki
nam v stari katalonščini in
latinščini enoglasno ali
večglasno posreduje
dragoceno dediščino
očarljivih romarskih plesov
in spevov. Cerkveni del
programa pa je črpal iz
kodeksa Lectionarium
stolnice v Barceloni in iz
responzorijev Matutinum in
Nativitate Domini.
Številne soliste in zbor so na
koncertu spremljala stara
glasbila: viela, tamburin in
portativ. Občinstvo se je
prepustilo nenavadnemu
glasbenemu in duhovnemu
doživetju, ki ga je potegnilo
nazaj v čas, da bi se prisotni
vživeli v liturgijo, ki je na
pol poti med sakralnim in
ljudskim, v osrednji,
mistični obred, kot tudi v
čakanje na dogodek izven
cerkve, kjer so potujoči pevci
krajšali ljudem čas z glasbo
o temi romanja. Na koncu
so nastopajoči
povabili
poslušalce, naj se
pridružijo pri
refrenu dodatne,
priljubljene
srednjeveške
romarske pesmi,
kar je sproščeno
vključilo vsakega
od navzočih v
uprizoritev
verskega doživetja
izpred sedem
stoletij.
Letošnji
udeleženci tečajev
v Rožacu so
prihajali iz raznih
krajev srednje in
severne Italije, iz
Poljske in Nemčije.
Med njimi je bilo
več dirigentov iz naše
dežele, ki so preizkusili
lepoto ali so utrdili poznanje
gregorijanskega petja. Redne
tečaje so vodili Bruna
Caruso, Michal Slawecki in
Carmen Petcu, tečaj vokalne
tehnike po metodi Rohmert
pa je vodila Francesca
Provezza.
PAL
DROBCI DOMAČE ZGODOVINE (74)
Plemiški priimek Braunizer (8)
Ravno Marij Kogoj je imel velik vpliv na tolmin-
skega skladatelja Matijo Bravničarja, saj je bil
njegov glavni mentor, s katerim je kasneje so-
deloval v avantgardnem Klubu mladih. Brav-
ničarja je zelo zaznamovalo literarno delo Ivana
Cankarja, predvsem njegova socialna tematika.
Po prvi svetovni vojni, med katero je bil na ruski
fronti, se je vrnil v Tolmin. Leta 1919 je moral
kot zaveden Slovenec, zaradi pritiska italijanske-
ga okupatorja, zbežati v Kraljevino SHS, kjer je
še isto leto postal član ljubljanske Opere. Diplo-
miral je na Ljubljanskem konservatoriju leta
1932. Bil je med ustanovitelji Ljubljanske filhar-
monije. Med drugo svetovno vojno je aktivno
sodeloval z Osvobodilno fronto. Leta 1945 je po-
stal ravnatelj glasbene šole v Gorici, a je to fun-
kcijo opravljal le za kratek čas, saj so ga še istega
leta imenovali za upravnega ravnatelja Akade-
mije za
glasbo v
Ljubljani, kasneje pa za načelnika oddelka za
glasbo pri DZS ter za predsednika Društva slo-
venskih skladateljev in Zveze jugoslovanskih
skladateljev. Bil je tudi profesor kompozicije na
Akademiji za glasbo in urednik Slovenske gla-
sbene revije. Spadal je med neoekspresioniste,
a v njegovih delih so opazni tudi neoklasični in
poznoromantični elementi. Zavzeto se je ukvar-
jal s slovensko kulturno dediščino, predvsem s
tolminskimi, istrskimi in belokranjskimi motivi.
Bil je zelo zaveden Slovenec in nekoč je izjavil:
“Zdi se mi nujno, da ustvarjamo glasbo, ki ima
vonj po naši zemlji, ki izraža naše bistvo in vse-
buje značilnosti slovenskega bistva …”.
Med njegovimi najbolj znanimi deli so: Po-
hujšanje v dolini šentflorjanski (glasbeno-gle-
dališko delo po Cankarjevi drami - 1928), Hym-
nus slavicus (svečana predigra, napisana ob raz-
pisu Filharmonične družbe ter nagrajena obe-
nem s Škerjančevo Slovensko uverturo; podlaga
za to predigro je Trubarjev koral z istim ime-
nom, skladba pa je s temi
besedami posvečena Ma-
teju Hubadu: “Ta koral je
napisal oče naše knjige Primož Trubar, našel ga
je v Nemčiji in notiral oče naše pesmi Matej
Hubad in njemu posvečam to skladbo” - 1931),
Hlapec Jernej in njegova pravica (opera po Can-
karjevem besedilu, nagrajena z banovinsko na-
grado - 1936), Simfonična antiteza (orkestrsko
delo, ki vsebuje arhaične tolminske napeve,
prejelo je nagrado Zveze jugoslovanskih skla-
dateljev - 1940), Koncert za violino in orkester
(orkestrsko delo, s katerim je prejel Prešernovo
nagrado - 1962). O njegovem pojmovanju slo-
venske umetnosti nam veliko pove intervju, ob-
javljen v Gledališkem listu (leto 1940-1941, št.
9): “Mnenja sem, da naj umetnost korenini
predvsem v domačih tleh, iz katerih pa naj za-
jema občečloveško vsebino. Take smernice se
mi zde za tvornega umetnika pri izbiri snovi
najidealnejše. Ne trdim, da je to načelo edino
zveličavno, toda za razliko od drugih
narodov, kjer nikjer drugod umetnost
nima tako izrazito nacionalne note,
najdemo lahko zanj baš pri slovanskih
umetnostnih tvorcih skoraj stoodstot-
no potrditev”. Od leta 1974 je bil redni
član Slovenske akademije
znanosti in umetnosti.
Matija Bravničar je umrl 25.
novembra 1977 v Ljubljani.
Njegova žena Gizela roj.
Pavšič (1908-1990) je bila
baletna plesalka, pedagogin-
ja, koreografinja, ravnatelji-
ca na Srednji baletni šoli v
Ljubljani, med drugo svetov-
no vojno aktivistka OF. Njun
sin Dejan (1937-2018), vio-
linist, je bil eden največjih
slovenskih glasbenikov v
drugi polovici 20. stoletja.
Študiral je v Ljubljani, Mo-
skvi in Rimu. Bil je koncer-
tant, profesor violine, dekan
ljubljanske Akademije za gla-
sbo. Njegov sin je slikar in
pianist Igor Bravničar (1961).
Še en kip skladatelja Matije Bravničarja v
Tolminskem muzeju. Avtor: France Gorše
Matija Bravničar leta 1930 (vir: twitter stran
Narodne in univerzitetne knjižnice)
Matija Bravničar v starejših letih (vir: Foto: Arhiv Knjižnice
Cirila Kosmača, Tolmin)
Matija Bravničar: Hymnus slavicus; Kralj Matjaž; Belokranjska
rapsodija; Druga simfonija - zvočni CD, Društvo slovenskih skladateljev,
2003
Matija Bravničar, portret (vir: Ilustracija,
Ljubljana 1930)
Dimitri Tabaj
V Galeriji Kambič, ki deluje v okrilju Belokranjskega muzeja v Metliki,
so ob 120-letnici rojstva slikarja, grafika in akademika Božidarja Jakca
razstavili izbor njegovih v tamkajšnjih depojih hranjenih del. Razstava
Jakčevih v Beli krajini ustvarjenih in hranjenih del je na ogled do 31.
decembra.
Direktorica Belokranjskega muzeja Andreja Brancelj Bednaršek je za
STA povedala, da se želijo z razstavo Božidar Jakac v Beli krajini, za
katero niso pripravili posebnega odprtja, Jakca spomniti tudi kot
metliškega častnega občana. Ob 120. obletnici njegovega rojstva so
zato razstavili izbor 44 del, v glavnem v tehniki krede in pastela, ter
grafik, ki so jih v Belokranjskem muzeju dobili s tremi Jakčevimi
donacijami. Zadnjo so prejeli leta 1985, ko so Jakca imenovali za
častnega Metličana. V Belokranjskem muzeju skupaj hranijo 75
Jakčevih del, tri od teh, ki so jih dobili z donacijo Kambičevih, so stalno
razstavljena v Galeriji Kambič. Direktorica je opozorila, da je bil Jakac
z Belo krajino ustvarjalno precej povezan. Tam je namreč večkrat
ustvarjal v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, nato v štiridesetih letih
20. stoletja in še med drugo svetovno vojno. Ker je na njegovih delih
zabeleženo takratno življenje, pa imajo poleg umetniške tudi
dokumentarno vrednost. Razstavo v Galeriji Kambič so zasnovali glede
na navedene Jakčeve tri ustvarjalne obiske Bele krajine. Slikar, grafik
in akademik Božidar Jakac (1899-1989) se je rodil v Novem mestu.
Leta 1945 je bil eden od ustanoviteljev Akademije za upodabljajočo
umetnost v Ljubljani, nato njen prvi rektor in prvi profesor za grafiko
in risanje. Številnim domačim ustvarjalcem je odprl vrata na evropska
in svetovna likovna prizorišča. Jakca uvrščajo med velikane
novomeške in slovenske kulturne zgodovine. Bil je redni član
Slovenske akademije znanosti in umetnosti in dopisni član drugih
jugoslovanskih akademij, član Evropske akademije znanosti,
umetnosti in književnosti v Parizu in častni član risarske akademije v
Firencah. Bil je častni občan Novega mesta in številnih slovenskih ter
jugoslovanskih mest. Prejel je vsa osrednja kulturna državna priznanja.
Pokopan je na ločenskem pokopališču v Novem mestu.
V Metliki razstava Jakčevih 
v Beli krajini nastalih del
Božidar Jakac na odprtju razstave del, ki jih je ob imenovanju za častnega
občana Občine Metlika poklonil Belokranjskemu muzeju v Metliki, 
8. novembra 1985 (foto Mirko Kambič)
Kultura 1. avgusta 2019 9
Gorica / Filmski festival Amidei 
“Sulla mia pelle” letošnji zmagovalec
mednarodne nagrade za najboljši scenarij
  d 18. do 24. juli-
ja je na sedežu Hiše
Filma in v parku dvor-
ca Coronini Cronberg v
Gorici potekal 38. fil-
mski festival Sergio Ami-
dei. Festival prirejajo
vsako leto združenji Ser-
gio Amidei in Hiša filma
ter oddelek DAMS vi-
demske univerze. Celot-
ni niz dogodkov se je vil
okrog najpomembnejše
tematike - (Ne) skladno-
sti oz. analize zgodovin-
skih, moralnih in poli-
tičnih travm. V petek,
19. julija, sta prišla na
vrsto tudi tečaj za časni-
karje z naslovom “Nove
meje družbenih om-
režij: kako se je komuni-
kacijska strategija spremenila
na kinematografskih festiva-
lih”, ki smo se ga udeležili tudi
mi z uredništva Novega glasa,
in seveda sekcija Spazio off , v
kateri je Roy Menarini obrav-
naval raziskave in literaturo,
namenjene filmu, in predsta-
vil vse novosti knjižnega sek-
torja.
Pomembno vlogo na le-
tošnjem festivalu je imelo ra-
ziskovanje lika in dela nemške
režiserke Margarethe von Trot-
ta, ki je letos prejela nagrado
za avtorski opus, saj se je izka-
zala za popolno umetnico s
posebnim poudarkom na pi-
sanju scenarijev in pripovedo-
vanju zgodb. Margarethe von
Trotta je režiserka, scenogra-
finja in igralka, ki se s svojim
O delom posveča analizi po-membnih zgodovinskih do-godkov, kot je terorizem iz se-
demdesetih let, obnavlja vse-
bine, obravnava aktualna
vprašanja in se preko analize
psiholoških vzgibov svojih ju-
nakov osredotoča predvsem na
razvoj ženskih likov. Režiserka
je bila v petek, 19. julija, tudi
gostja festivala in se je pred
množičnim občinstvom pogo-
varjala z avtorjem in radijskim
napovedovalcem Enricom Ma-
grellijem.
Med festivalom je v soboto, 20.
julija, žirija podelila tudi Na-
grado za filmsko kulturo, ki jo
je letos prejel Sergio Toffetti,
predsednik muzeja filma iz Tu-
rina in član Znanstvenega od-
bora Rai Teche. Toffetti je s
svojo vztrajnostjo in strokov-
nostjo dal pomemben institu-
cionalni in kulturni prispevek
v obdobju velike medijske in
kulturne preobrazbe kinema-
tografije iz starega v novo ti-
sočletje, od analognega v digi-
talni svet. V parku dvorca Co-
ronini so predvajali enega od
dvesto filmov, ki jih je Toffetti
obnovil, in sicer restavrirano
verzijo filma Roma citta’ aper-
ta, iz leta 1945, za katerega je
scenarij s Federicom Fellinijem
in Robertom Rossellinijem na-
pisal tudi Sergio Amidei.
Nedelja, 21. julija, je bila na-
menjena predvsem ženskim
figuram v svetu filmskega sce-
narija. Na programu so bili
številna predavanja in filmske
delavnice v sekciji Spazio Off,
gostji festivala pa sta bili avto-
rici Irene Dionisio in Benedet-
ta Valabrega, katerih dela so si
gledalci lahko ogledali na ve-
likem platnu goriškega Kine-
maxa. V ponedeljek, 22. juli-
ja, so organizatorji namenili
največ pozornosti toskanske-
mu režiserju Giovanniju Cio-
niju, o katerem je
bil govor v goriški
Mediateki “Ugo Ca-
siraghi”, istega dne
pa je bilo na spore-
du tudi odprtje sek-
cije o televizijskih
nadaljevankah in
web-serijah; Sara
Martin in Simone
Dotto sta analizirala
vlogo nadaljevank v
svetu kinematogra-
fije. V torek, 23. ju-
lija, so imeli filmski
sladokusci možnost, da so si v
sklopu sekcije, za katero je
skrbel Steven Stergar, ogledali
Cionijeva celovečerca In Pur-
gatorio (2009) in Per Ulisse
(2013), pred njima pa sta bila
na sporedu tudi kratkome-
tražna filma Prima di Napoli in
  akšno sprevrženo sprenevedan-
je! Koga vlečete za nos, mini-
stranti Ministrstva za izo-
braževanje, znanost in šport?!
Drugi stavek je še hujši in označuje no-
vo stopnjo ciničnega norčevanja iz je-
zika in prava. Ministrstvo utemeljuje
svoje patetično zagotovilo, da predlog
novega Zakona o visokem šolstvu ne
ogroža ustavno določene zaščite slo-
venščine, s protislovnim in skrajno pro-
blematičnim razlogom, da uvajanje an-
gleškega učnega jezika pomeni “izva-
janje ustavno zagotovljene svobode
znanstvenega in umetniškega ustvar-
janja”. Ministrstvo za izobraževanje,
znanost in šport nam torej sporoča, da
SLOVENŠČINA NE OMOGOČA SVO-
BODE ZNANSTVENEGA RAZISKOVAN-
JA IN UMETNIŠKEGA USTVARJANJA.
Če imamo tako Ministrstvo za izo-
braževanje, znanost in šport Republike
Slovenije, zunanjih sovražnikov sploh
več ne potrebujemo.
Dovolj je! Slednjič je dovolj!
Ministrstvo trdi, da vzporedna izvedba
celotnih študijskih programov v an-
gleščini ni nič novega. To ni res. Doslej
je prelivanje denarja iz slovenskih v an-
gleške programe potekalo v pravni praz-
nini, saj zakon ni opredeljeval “javne
službe”, torej dejavnosti v javnem inte-
resu. Šele novela zakona, ki jo predlaga
ministrstvo, bi ropanje že tako revnega
proračuna, namenjenega študiju prebi-
valcev Slovenije, uzakonila kot dejav-
nost v javnem interesu, upravičeno do
polnega financiranja iz državnega pro-
računa. Če ministrstvo ne ve, kaj počne,
je nesposobno. Če to taji, pa zavestno
zavaja javnost in bi ga bilo treba razpu-
stiti.
Dovolj je, dovolj!
Od tolikih pametnih glav na Mini-
strstvu za izobraževanje, znanost in
šport bi pričakovali, da poznajo jezikov-
no teorijo Noama Chomskega, na kateri
sloni celotna današnja svetovna lingvi-
stika. A doktorji znanosti na Ministrstvu
za izobraževanje, znanost in šport so to
obvezno čtivo očitno prešpricali, sicer
ne bi kvasili takih neslanosti. Nevarnost
provincializacije se namreč ne skriva v
majhnem številu govorcev slovenščine,
temveč v revni angleščini, kakršno vsil-
jujejo zagovorniki jezikovne “globaliza-
cije”. Med jezikom in mišljenjem vlada
namreč tesna soodvisnost: kdor se ne
zna natančno in bogato izražati v la-
stnem – ponavadi, a ne nujno, “mater-
nem” – jeziku, se ne
bo znal ustrezno iz -
ražati v nobenem jezi-
ku in ne bo znal misli-
ti.
Nisva torej nacionali-
sta in ne zastopava ra-
sističnega izključe -
vanja drugih in dru-
gačnih jezikov in kul-
tur, kot nama oči tajo
ministranti tega mini-
strstva in zagrizeni za-
govorniki hegemoni-
je angleščine na naših
univerzah. Ravno
obratno: zagovarjava
nujnost učenja čim
večjega števila tujih
jezikov, ne pa zgolj bi-
narno kvadratne računalniške an-
gleščine, ki nam jo zaradi pritlehnih in-
teresov vsiljujejo servilni birokrati, aro-
gantni politikanti ter univerzitetni in
znanstveni inkasanti.
Poučno svarilo, kam pelje nekritična
vpeljava angleščine kot učnega jezika,
nam ponuja današnje stanje nizo-
zemščine (v Kraljevini Nizozemski), ki
se je bistveno poslabšalo. Neprimerno
boljšo nizozemščino danes govorijo na
Flamskem (v Kraljevini Belgiji), kjer
vztrajajo pri nizozemskem učnem jezi-
ku.
Najbolj žalosten paradoks sedanje zgo-
dovinske zagate je, da nam po stoletjih
jezikovne ogroženosti v večnacionalnih
državnih konglomeratih Evropska unija
prvič v zgodovini, vsaj kar zadeva jezik,
nič hudega noče, pač pa sebe in svoj je-
zik ogrožamo kar sami. Kot je to anali-
ziral že Dušan Pirjevec, smo sami sebi
najhujši sovražniki.
In če smo že pri zgodovini: ponovno
koraka, zgodovina namreč, zgodovina
spet maršira, slovenska politična “elita”
pa se obnaša, kot da se nič ne dogaja,
ker zgodovinskim izzivom kratko malo
ni kos. V skladu s podedovanim
klečeplazništvom do Dunaja in Beogra-
da se Ljubljana danes klanja Bruslju in
se zaklinja na evropske humanistične
vrednote, pri humanitarnem vprašanju
beguncev pa v praksi sledi rasistični po-
litiki višegrajske skupine držav ter gradi
bodeče in rezalne žice na mejah. Na
prvi pogled je videti, kot da sta anglo-
fona “globalizacija” te subalpske deželi-
ce in zapiranje meja pred begunci ne-
povezana in celo medsebojno naspro-
tujoča si procesa, vendar ni tako – v
obeh primerih gre za servilno sledenje
zakonom mednarodne politične in eko-
nomske Moči. Če ta logika zmaga – in z
nelagodjem morava priznati, da uživa
večinsko podporo na vseh ravneh
našega političnega ter celo izobraževal-
nega in znanstvenega življenja – bo po-
nosno geslo “Na Slovenskem smo mi
gospodar”! treba prilagoditi realnosti.
Realnost, ki jo politična, gospodarska
in intelektualna “elita” pospešeno
vzpostavlja, pa se glasi: NA SLOVEN-
SKEM SMO MI SUŽENJ.
Dovolj je bilo! Dovolj!
Trhla argumentacija ministrstva za
uvedbo pouka v tujih
jezikih – pozor: mno -
žin ski evfemizem “tuji
jeziki” označuje le an-
gleščino! – ustvarja vtis,
kot da je slovenščina na
univerzah umetno vsil-
jen in celo okupacijski
jezik ter da je znanstve-
no raziskovanje in celo
umetniško ustvarjanje,
haha, treba “osvobodi-
ti” te diktature. Jezik
globalistične emanci-
pacije pred omejeno-
stjo slovenščine naj bi
bila računalniška an-
gleščina. Poudarjava:
ne King's English, ne
univerzitetna angle -
ščina Cambridgea, Oxforda in Harvar-
da, pač pa poneumljajoč slovar fraz v
mednarodnem obtoku, ki na oduren
način kvari in potvarja veličino an-
gleškega jezika in njegove zgodovine.
In to je tudi bedna resnica anglizacije
slovenskega visokega šolstva: da velika
večina profesorjev slovenskih univerz
ne obvlada angleščine dovolj dobro za
tako zahteven pouk. Rezultat bi bil – in
pravzaprav že je – da se študentje ne
znajo ustrezno izražati ne v angleščini
ne v slovenščini. Rezultat je – babilon-
ska katastrofa!
Dovolj! Dovolj!
Kot državljana sprašujeva – in tokrat ne
Ministrstva za izobraževanje, znanost
in šport, ki zgodovinskemu obzorju te-
ga premisleka očitno ni doraslo – pač
pa Predsednika, Vlado in Državni zbor
Republike Slovenije, ki bi vsaj po fun-
kciji morali razmišljati nekaj mesecev
in let naprej: kaj boste v primeru razpa-
da Evropske unije in ozemeljskih apeti-
tov sosednjih držav ponudili kot vred-
noto državljankam in državljanom Slo-
venije? Kaj boste ponudili kot vezivo, ki
naj upraviči nadaljnji obstoj te državne
skupnosti? Računalniško angleščino?
Dovolj je! Slednjič je dovolj!
Podpisana z vso odgovornostjo pona-
vljava zahtevo po črtanju problema-
tičnega predloga jezikovnega člena za
novi Zakon o visokem šolstvu: radikal-
no uvajanje angleškega učnega jezika
ne pomeni obogatitve univerzitetnega
pouka, ampak njegovo nedopustno ko-
mercializacijo, ne omogoča odpiranja v
svet, ampak pošastno provincializacijo,
ki bo naslednjim generacijam študen-
tov amputirala materni jezik in
zmožnost mišljenja ter jih doživljenjsko
pohabila kot jecljalce plehkih računal-
niških klišejev, manjvredne izvajalce
manjvrednih del, sužnje v globalni de-
litvi produkcije in profita.
So se pesniki, intelektualci in znanstve-
niki od Trubarja naprej tako požrtvoval-
no borili za ta jezik le zato, da bi ga vnu-
ki tako zlahka in po neumnosti zapra-
vili? Je bila razglasitev samostojnosti
Republike Slovenije z najvišjim smo-
trom zavarovanja slovenščine res po-
trebna le zato, da bi se že čez pičlih tri-
deset let prihodnost jezika končala z ne-
prehodnostjo jecljanja, kulturnega pro-
vincializma in kramarskega primitiviz-
ma?!
Slednjič je dovolj! Dovolj je!
K
S 1. strani
Dovolj je! ...
La rumeur du monde, ki ga je
za festival izbral sam avtor.
V sedmih dneh so imeli nav-
zoči v parku dvorca Coronini
možnost, da so si ogledali se-
dem pomembnih filmov, ki so
se potegovali za mednarodno
nagrado za najboljši scenarij.
Nagrado so podelili v sredo,
24. julija, tekmovali pa so ce-
lovečerci: Ricordi? (Valerio
Mieli), Najljubša (Yorgos Lan-
thimos), Hladna vojna (Pawel
Pawlikovski), Ma cosa ci dice il
cervello (Riccardo Milani), Il
traditore (MRCO Bellocchio),
La terra dell’abbastanza (Da-
miano D’Innocenzo in Fabio
D’Innocenzo) in Sulla mia pel-
le (Alessio Cremonini). Žirija,
ki so jo sestavljali filmski izve-
denci Massimo Gaudioso, Do-
riana Leondeff, Francesco Bru-
ni, Marco Risi, Silvia D’Amico,
Giovanna Ralli in Francesco
Munzi, so nagrado podelili fil-
mu Sulla mia pelle, katerega
scenarij sta napisala Alessio
Cremonini in Lisa Nur Sultan.
Zmagovalni scenarij razkriva
dramatično zgodbo zadnjih
dni življenja tridesetletnega
Stefana Cucchija, vlogo le-tega
je igral Alessandro Borghi.
Cucchija so policisti aretirali
15. oktobra 2009 v Rimu zara-
di preprodaje mamil, umrl pa
je v bolnišnici Sandro Pertini,
22. oktobra, medtem ko je bil
v priporu. Film opisuje re-
snično, dolgo in bolečo preiz-
kušnjo človeka, ki ga je zapu-
stila država, ki je postal žrtev
neodgovornosti institucij,
brezbrižnosti ljudi in brutalne-
ga nasilja nekaterih agentov.
Scenarij Alessia Cremoninija
in Lise Nur Sultan razkriva
neokrnjeno resnico na 10.000
straneh analiziranih procesnih
dokumentov. Film izstopa za-
radi svoje objektivnosti pri pri-
kazovanju dogodkov, ne sodi
in ne izkrivlja resničnosti. Prav-
zaprav sta scena-
rista že od vsega
začetka nameni-
la posebno po-
zornost zbiranju
točnih podatkov,
začenši s prvo fa-
zo raziskav in
iskanja doku-
mentacije, da bi
zgodbo razvila
na dveh pripo-
vednih nivojih:
na orisu Cucchi-
jevega zdravstve-
nega stanja in
številnih neu-
spešnih posku-
sov njegovih sorodnikov, da bi
se z njim srečali. Film in scena-
rij imata po mnenju žirije poli-
tično in civilno zaslugo, da
opozarjata javnost na kruto in
nesmiselno početje agentov, ki
ne sme iti v pozabo.
Kat
Margarethe von Trotta Sergio Toffetti
Ljubljana, grafiti
Tržaška1. avgusta 201910
Nujno je poiskati rešitve za zapuščena šolska
poslopja!
Glede na dolgoletne in boleče zgodbe zapuščenih šolskih poslopij,
v katerih je nekoč potekal pouk v slovenskem jeziku in ki so kot
šolske ustanove mednarodno zaščitene, je nujno poiskati primerne
rešitve v najkrajšem času. Nesprejemljivo je, da je šola Gregorič-
Stepančič pri Sv. Ani v zanemarjenem stanju, v šoli v Gropadi pa
bodo urili pse, brez predhodnega dogovora s predstavniki manjšine.
Z namenom, da se pripravi ustrezen načrt glede vseh zaprtih
šolskih poslopij na Tržaškem, bova ponovno pobudnika širšega
omizja s krovnima organizacijama SKGZ in SSO, kot
predstavnicama civilne družbe, in Generalnim konzulatom
Republike Slovenije. Nujno je, da se premaknemo z mrtve točke in
da se dodelan načrt predstavi v čim krajšem času županu Občine
Trst. / Valentina Repini in Igor Švab, tržaška občinska svetnika
Potrebno je preverjati vplive ribogojnic 
tudi na morsko dno!
Deželni svetnik SSk Igor Gabrovec je med zasedanjem skupščine
predložil svetniško vprašanje v zvezi z vplivi, ki jih imajo ribogojnice
na morski površini pred Devinom. Gabrovec je v uvodnem posegu
dejal, da ima ribogojna dejavnost močan vpliv na okolje, saj gre za
intenzivno gojenje na sorazmerno majhni površini. “Pomislimo na
učinek, ki ga imajo npr. prašiči, ko so zaprti na omejeni površini.
Isto velja za ribe, saj so v vzrejnih bazenih zelo gosto naseljene,
vendar v tem primeru učinki niso obelodanjeni. Na morski površini
pred Devinom, kjer je nameščenih skoraj šestdeset mrež, voda ni
posebno globoka in na tem predelu tudi ni močnejših morskih
tokov, kar dodatno otežuje odvajanje ribjih iztrebkov in ostankov
krme ter posledično hudo načenja biološko ravnovesje organizmov
morskega dna”, je še opozoril Gabrovec. Zdravstveno stanje
morskega dna na tem območju naj bi bilo po pričevanju nekaterih
že močno onesnaženo, zato je deželni svetnik SSk povprašal
deželno upravo, koliko in kako spremlja ta problem in če se ji ne
zdi potrebno odrediti poglobljene analize, ki naj oceni vpliv
ribogojniških dejavnosti na življenje na morskem dnu. To namreč
ni bilo še predmet primerne pozornosti. Različno je z analizo vode,
ki jo opravljajo kar redno. Gabrovcu je v imenu deželne vlade
odgovarjal odbornik za kmetijstvo in ribogojništvo Stefano Zannier,
ki je naštel kopico podatkov in rezultatov analiz deželne agencije
za okolje (ARPA), ki jih opravlja na skoraj 10 kvadratnih kilometrih
morske površine in v katero so vključene devinske ribogojniške
mreže in kažejo na zadovoljivo zdravstveno stanje vode.
V svoji repliki je Gabrovec izrazil popolno nezadovoljstvo z
odgovorom, ki je izpustil ravno to, kar je bilo posebej izpostavljeno
v vprašanju, se pravi skrb za stanje na dnu in zahtevo po poglobljeni
študiji flore in favne morskega dna. “Ob tako nastavljenem
odgovoru se nam skrbi lahko samo ojačujejo”, je zatrdil deželni
predstavnik SSk, ki bo problematiko spremljal s še dodatno
pozornostjo tudi v dogovoru z občinsko upravo.
Kratke
Skupina Anakrousis po pomembnem uspehu na zborovskem tekmovanju Seghizzi
“Radi bi se udeležili takih natečajev, kjer bi se lahko
pomerili s skupinami, ki so nam podobne”
  ržaška vokalna skupina
Anakrousis je na 58. med-
narodnem zborovskem
tekmovanju Seghizzi v Gorici
prejela kar dve nagradi: posebno
nagrado za vokalne
skupine in drugo na-
grado v kategoriji pri-
redb pop in jazz glasbe.
Mladi pevci seksteta
Anakrousis vadijo v
Gropadi pod mentor-
stvom Jarija Jarca. Kljub
velikemu uspehu pa ne
spijo na lovorikah, am-
pak se že aktivno pri-
pravljajo za naslednje
izzive.
Ob uspehu na zborov-
skem tekmovanju Se-
ghizzi smo se odločili,
da se pogovorimo s
podpredsednico in
pevko v zboru, Jasno
Gornik.
Jasna, čestitamo za
uspeh. Ste ga
pričakovali?
Če sem iskrena, smo pričakovali
kakšno nagrado, saj smo med le-
tom vložili veliko truda in smo
dosti vadili. Večkrat smo tudi od-
potovali do Ljubljane, da bi slišali
nasvete ljubljanskih strokovnja-
kov. Vedeli smo, da smo pevsko
dosegli, kar se je dalo, ampak go-
tovo nismo pričakovali zlate me-
dalje in plakete pri posebni na-
T gradi za vokalne skupine. V kate-goriji jazz in lahka glasba pa smosicer upali v prvo nagrado, ven-
dar je treba priznati, da je bil fili-
pinski zbor Regina Coeli na viso-
kem nivoju in njegova zmaga je
bila zaslužena.
Kako ste se pripravljali na tek-
movanje?
Na tekmovanje smo se pripravlja-
li z veliko voljo do dela. Želeli
smo preseči svoje dosedanje
zmogljivosti in narediti korak
dlje. Imeli smo vsaj tri vaje na te-
den. Vadili smo postopoma: naj-
prej vsak posameznik z dirigen-
tom, nato po parih, po tercetih
in na koncu vsi skupaj. Ko smo
postavili solidno strukturo, smo
začeli dajati pozornost mikrodi-
namiki, poudarkom, ritmu in na-
zadnje še gibom in koreografiji.
V zadnjih dveh tednih smo bili
trikrat v Ljubljani, poslušal nas je
pevec in dirigent Matej Virtič iz
skupin A-kamela, BeeGeesus in
Bassless, ki je predvsem poudar-
jal pomembnost ritma. V Trstu
pa sta nam pomagala Martina Fe-
ri v izraznosti in Marko Sancin v
intonaciji. Naj se jima tudi tukaj
toplo zahvalimo za pomoč.
Ob pevskem nastopu ste imeli
tudi koreografijo. Kdo je po-
skrbel zanjo?
Za koreografijo smo poskrbeli sa-
mi, sicer veliko bazo so postavili
Erik Solinas (tenor), Nicole Gu-
stini (2. sopran) in Erika Labiani
(1. sopran). Kasneje smo ostali
(Matija Kralj, Jari Jarc in jaz) še
dodajali malenkosti.
Kateri program ste izbrali za
tekmovanje?
Program, ki smo ga izbrali,
se je stopnjeval v težavnosti,
vse skladbe pa so bile pet- ali
šestglasne. Pri šestglasnih
skladbah se nam je na odru
pridruži tudi dirigent Jari
Jarc in pel z nami. Najprej
smo zapeli Gaberjevo Torpe-
do blu in Vodopivčevo Ne
čakaj na maj. Sledili sta zah-
tevnejša Chili con carne
skupine The Real Group,
končali pa smo z Un bacio a
mezzanotte skupine Quar-
tetto Cetra.
Letos so organiza-
torji nekoliko spre-
menili način tek-
movanja.
Tako je. Letos ni bi-
lo polfinala, finala
in Grand Prixa, ampak
le finale, nato Grand
Prix in zvečer še Gala
koncert. Na Grand Prix
se uvrsti samo
prvouvrščeni zbor iz
vsake kategorije. Ker je v
finalu zmagal zbor s Fi-
lipinov, nismo bili spre-
jeti na Grand Prix, kljub
temu pa so nas izbrali,
da smo zvečer zapeli na
Gala večeru med naj-
boljšimi zbori na tem tekmovan-
ju Seghizzi.
Ste ena redkih skupin pri nas,
  o pride poletje, je seveda
čas tudi za skavtske
tabore. Skavti kraškega
in tržaškega stega so se letos kot
običajno odpravili na skupni
tabor izvidnikov in vodnic,
letos pa so se na skupni tabor
obeh stegov podali tudi volčiči
in volkuljice.
Tokrat so se odločili za
nekoliko bolj oddaljeno
destinacijo: taborili so na
Dolenjskem, v Dolnjem
Kotu pri Žužemberku.
Prvi so se na taborno
pustolovščino odpeljali
izvidniki in vodnice (to so
mladi, ki obiskujejo srednjo
šolo in prva dva razreda
višje šole). Na pot so odšli
10. julija. Na travniku ob
reki Krki je več kot 50
najstnikov prišlo v Srednji
svet, to je svet Gospodarja
prstanov. Med taborom ni
manjkalo tradicionalnih
preizkušenj, kot so pot
preživetja, športni dan in
celodnevni izlet, med
katerim so se povzpeli na
vrh Svetega Petra. Kot je v
navadi, je bil na programu tudi
dan vodnikov, ko se vodniki za
en dan prelevijo v voditelje in
opravljajo vse njihove
dolžnosti.
Prvi trije letniki so eno noč
preživeli pod bivakom, ki so si
ga zgradili sami, četrti letnik je
odšel na raid in je skupaj z
K voditeljema prehodil pot do Sv.Križa pri Dobravi, zadnji letnikipa so se odpravili na hike: po
dva oz. trije so morali prehoditi
pot, ki so jim jo začrtali
voditelji, in najti prenočišče na
cilju. Vodilna panda, ki je letos
preživela zadnje leto v veji
izvidnikov in vodnic, je
povedala, da je prav hike
verjetno tisto, kar ji bo najbolj
ostalo v spominu. Predvsem pa
pravi, da je tabor minil v
znamenju zadnjih trenutkov:
“Ker je bil moj zadnji tabor,
sem se zavedala, da vsaka stvar,
ki smo jo delali, je bila zadnja,
tudi če je minimalna. Npr. ko
delaš dežurstvo tabornega
ognja ali zadnjič ko
poješ neko pesem kot
izvidnik”.
Tudi letos so člane
predzadnjega letnika
krstili. “Krščenci” so
premagali vse
preizkušnje, ki so jim jih
naložili starejši skavtje, in tako
prejeli skavtska imena:
Iznajdljivi jelen, Prizadevni
orel, Skrivnostna zebra,
Vztrajna zebra, Navihana
panda, Sočutni delfin, Bistra
srna in Ustvarjalni galeb.
Ob koncu tabora so imeli
izvidniki veliko igro, v kateri so
morali premagati Saurona in
dobiti nazaj vse prstane, ki jim
jih je ukradel. Nazadnje so
prstane zažgali in tako
premagali zlobnega Saurona.
Volčiči in volkuljice so se
odpravili na isti taborni
prostor, na katerem so pred
njimi preživeli dva tedna
njihovi starejši prijatelji. 23
osnovnošolskih otrok je
odpotovalo v svet Eldorada,
kjer so postali Maji. Med
tednom so se morali boriti
proti Špancem in iskati zaklad.
Kot običajno je tabor volčičev
in volkuljic prepleten z igro,
vendar se morajo otroci vseeno
izkazati, saj devet dni prespijo v
šotorih in nekateri prvič
preživijo več kot teden dni
daleč od staršev.
Na obeh taborih so nekaj časa
namenili tudi duhovnosti. Vsak
dan so imeli tudi dežurne
izvidnike oz. volčiče, ki so bili
odgovorni za duhovnost in so
razmišljali o delčku iz Svetega
pisma, ki se je po temi
navezoval na tisto, kar so
počeli tisti dan. Poleg tega
je nekaj dni oba tabora
obiskal tudi skavtski
duhovni vodja Tone
Bedenčič, ki je daroval
sveto mašo in se z otroki
pogovarjal o veri. Na obeh
taborih ni manjkal niti dan
obiskov, na katerem so
lahko skavtje pokazali
staršem in prijateljem, kako
lepo se imajo na taboru.
Vsak večer se je program
končal s tabornim ognjem.
Pri njem so otroci poskrbeli
prav za vse: program, skeče
in pesmi.
Skavti se bodo naslednjič
vsi skupaj srečali na
Marijanskem shodu, na
katerem bodo sodelovali pri
sveti maši. Po njem pa si bodo
ogledali videoposnetke taborov
in skupaj podoživeli
dogodivščine, ki so jih poleti
doživeli s svojimi skavtskimi
prijatelji.
U. P.
Tabori kraškega in tržaškega stega na Dolenjskem
Sproščeni dnevi v naravi 
in družbi prijateljev
ki se ukvarja izključno z lah-
kotno, jazz, a cappella glasbo.
Zakaj ste se odločili za to zvrst?
Jazz in lahka glasba sta takšni
zvrsti, ki pri nas nista zelo razšir-
jeni. Veliko zborov se pri nas uk-
varja s klasično in renesančno
glasbo, večina tudi z ljudsko. Mi
smo se pred desetimi leti odločili
prav za to zvrst, ker je ni bilo v
zamejstvu, poleg tega pa nam je
taka zvrst zelo všeč, seveda. Nav-
dušuje nas, da je v 21. stoletju ta
zvrst res zelo popularna v svetu.
Obstaja ogromno izvrstnih sku-
pin, ki se z njo ukvarja.
Kot ste omenili, zbor Anakrou-
sis deluje že deset let. Letos ste
nekoliko spremenili sestavo,
saj imate dve manjši skupini,
v svoje vrste pa vabite tudi
mlajše pevce, ki pojejo v svoji
skupini. Koliko skupin deluje
v vašem društvu?
Tako je, svojo pot smo začeli že
leta 2009. Od leta 2014 nas vodi
Jari Jarc. Letos imamo poleg sek-
steta, s katerim smo šli na Seghiz-
zi, tudi ženski vokalni kvartet in
Anakrousis Young, v katerega še
vedno vabimo pevce, mlajše od
letnika 1999.
Za konec, kateri so vaši načrti
za prihodnost?
Naši načrti glede tekmovalnega
nastopanja so veliki. Radi bi se
udeležili takih natečajev, kjer bi
se lahko pomerili s skupinami, ki
so nam podobne. Na Seghizziju
so nastopili le zbori, ki imajo od
40 do 70 pevcev, kar glede aku-
stike in jakosti ni primerljivo,
čeprav smo nastopali v isti kate-
goriji. Dvorana Verdi, kjer poteka
tekmovanje, pa je velika in na
tekmovanju ni
možnosti upora-
bljanja mikrofonov
in ozvočenja. Na-
stopamo pa na
splošno celo polet-
je in celo leto. Ne
verjamem, da smo
kdaj in bomo kdaj
imeli pavzo (smeh,
op. a.). Zdaj se od-
pravljamo na pev-
ski teden, kjer bo-
mo lahko s sekste-
tom začeli nov re-
pertoar, s kvarte-
tom bomo vadili za
koncert s Trieste
Early Jazz Orche-
stra, ki bo na Sv. Ju-
stu, in tudi najmlajši bodo začeli
vaditi nove pesmi.
Urška Petaros
Druga z desne Jasna Gornik, prvi na levi Jari Jarc
Tržaška 1. avgusta 2019 11
Obvestila
Romanje starejših in bolnikov k
Mariji na Repentabor bo v torek,
13. avgusta 2019: ob 17.00 sv.
maša z bolniškim maziljenjem,
nato prijateljsko druženje pod
lipami pred cerkvijo; kdor more,
naj pripelje kakšno starejšo oz.
bolno osebo, ki se drugače ne
bi mogla udeležiti pobožnosti
(za avtomobile dostop čim bliže
cerkvi). Vabita Vincencijeva
konferenca in repentabrsko
župnijsko občestvo.
Darovi
Misijonski krožek Rojan je prejel: 
Nabirka v Rojanu na Krištofovo
nedeljo za prevozna sredstva v
misijonih “MIVA”: 243 evrov.
Za patra Pedra Opeko –
Madagaskar: U. M. M. 50 evrov.
Darove lahko nakažete tudi na:
ZADRUŽNO KRAŠKO BANKO
IBAN: IT22 L089 2802 2010
2000 0086 948
Codice BIC: CCTSIT2TXXX
Misijonski krožek Rojan
ul. Cordaroli 29
34135 Trst
20-letnica poletnega centra Pikapolonica
Še vedno je enako privlačen
za otroke in starše
  oletni center Pikapolonica
je upihnil 20. svečko na
torti. Kot se spodobi, so ob
pomembnem jubileju pripravili
veliko praznovanje, na katerega
so povabili vse sedanje in nek-
danje obiskovalce poletnega cen-
tra.
Bogat program je obsegal veliko
število delavnic za vse okuse.
“Nori znanstveni-
ki” tržaške Elettra
Sincrotrone so de-
lali sladoled, Crea-
tive visual acade-
my so poskrbeli za
sprehod v navidez-
ni resničnosti, Istat
je pripravil delav-
nico Mali statistiki,
združenje ASTRO
je poskrbelo za bar-
vanje obrazov
otrok, klovne, ki so
jih zabavali, in
skulpture z ba-
lončki, Družinsko
gledališče Kolenc
pa je poskrbelo za pastirske igre,
pri katerih so lahko otroci hodili
s hoduljami, pripravili so tudi
lutkovno gledališče in otrokom
pokazali različne živali, med ka-
terimi tudi kače. Tudi Študijski
center Melanie Klein je pripravil
nekaj delavnic, in sicer japonsko
mojstrsko vrtnarjenje, izkušnjo
Maldivi in igro Football Darts.
Poleg vseh teh delavnic so orga-
nizirali še poseben program, ki je
obsegal športni poligon Skokice
v priredbi ZSŠDI, tekmovanje pa-
pirnatih letal v organizaciji Istat,
P Pravljico v navidezni resničnosti,ki jo je pripravila Creative VisualAcademy, in delavnico borilnih
veščin Kung fu panda.
Študijski center Melanie Klein je
pripravil tudi krajšo proslavitev
20-letnice, med katero so med
drugim predstavili brošuro
Schengensko območje – Evropa
odprtih meja, ki je nastala ob
projektu Slovenske prosvete o
Schengenu. V dvojezični brošuri,
ki jo je napisala Francesca Simo-
ni, ilustriral pa Dino Perco, otro-
kom na njim primeren način ra-
zložijo, kaj so meje in kaj je
Schengensko območje.
Kljub pripekajočemu soncu se je
praznika udeležilo zelo veliko
otrok s svojimi starši. “Z da-
našnjim praznikom sem zelo za-
dovoljna. Smo se malo bali, ker
smo spremenili dan zadnji trenu-
tek, saj smo želeli imeti praznik
na soboto, vendar so bile slabe
vremenske napovedi”, nam je
zaupala Francesca Simoni, ki je
še danes duša poletnih centrov
Pikapolonica. Zadovoljna je bila,
ker so se prazniku pridružili par-
tnerji, ki so z njimi sodelovali že
prejšnja leta, in pripravili zanimi-
ve delavnice.
V 20 letih je poletni center Pika-
polonica rasel in se razvijal. Pred
20 leti so se tri dekleta odločila,
da organizirajo poletni center.
“Prvo leto je bilo 12 otrok in 3
vzgojiteljice. Mi smo imele 19 let.
Vrgle smo se v to izkušnjo, ki je
bila zelo zanimiva, saj smo lahko
z otroki delale marsikaj, kar je bi-
lo težko delati v drugih poletnih
centrih”, se začetkov poletnega
centra spominja Francesca Simo-
ni. Takrat so namreč delale že v
drugih poletnih centrih, v kate-
rih je ena sama oseba skrbela za
približno 30 otrok. Zdelo se jim
je potrebno, da se ustvarijo
manjše skupine, v katerih lahko
vzgojitelji bolje sledijo otrokom,
zato so se odločile, da tudi same
organizirajo poletni center.
“Drugo leto poletnega centra
smo imeli 24 otrok, saj se je glas
malo razširil. Prva tri leta smo
imeli dva tedna, potem je bilo
povpraševanje vedno večje, zato
smo podaljšali ponudbo in zdaj
imamo 110 otrok na teden. Že
vsaj 10 let organiziramo devet
poletnih tednov”, pove France-
sca Simoni. Letos poteka poletni
center od 1. julija do 6. septem-
bra, pavzo imajo samo v tednu
15. avgusta, da si vzgojitelji na-
polnijo baterije.
Otroci oziroma nji-
hovi starši lahko iz-
birajo, koliko ted-
nov se ga bodo
udeležili. Poletni
center Pikapoloni-
ca od samega
začetka poteka v
Bazovici, najprej so
uporabljali prosto-
re otroškega vrtca,
danes pa so ga pre-
maknili v športni
center Zarja.
Kljub temu da se-
daj poletni center
obiskuje vsak te-
den 110 otrok, pa niso pozabili,
katero je njihovo poslanstvo in
da se hočejo posvetiti prav vsake-
mu otroku. V poletnem centru
Pikapolonica namreč za otroke
vsak teden skrbi dvaindvajset
vzgojiteljev, trije koordinatorji in
dve pomožni vzgojiteljici.
Toliko otrok, ki vsak teden napol-
nijo poletni center, je dokaz, da
je ta po dvajsetih letih še vedno
privlačen za otroke in starše, ki
svoje otroke zaupajo poletnemu
centru Pikapolonica.
Urška Petaros
  penski vikar Jože Bajzek
se po sedmih letih
službovanja na Opčinah
odpravlja v Veržej, v Pomursko
regijo. 21. julija je zato v svoji do-
sedanji župniji daroval poslovil-
no sveto mašo.
Jože Bajzek, ki je pred nekaj tedni
imel zlato mašo, je openski ver-
ski skupnosti poznan že dalj časa.
Še preden se je pred sedmimi leti,
O po upokojitvi na salezijanski uni-verzi v Rimu, preselil na Opčine,je več let prihajal tja na dopust in
tam maševal nekaj tednov v po-
letnih mesecih. Že takrat je open-
skim faranom prirasel k srcu.
Poslovilna sveta maša je bila
običajna nedeljska maša, saj si
gospod Bajzek ni želel velikih
praznovanj. Po dolgem času so
lahko openski župljani slišali nje-
govo pridigo, saj
je Bajzek, ki je bil
na začetku dodel-
jen salezijanski
skupnosti na
Opčinah, vedno
pomagal, kjer je
bila potreba, tako
da je v zadnjem
času v glavnem
maševal v Boljun-
cu.
Poleg maševanja
je na Opčinah tu-
di vsako leto vo-
dil serijo strokov-
nih predavanj o verskih vprašan-
jih in dilemah. Predavanja so bila
najprej namenjena samo staršem
otrok, ki so se
pripravljali na
prvo sveto obha-
jilo in birmo, ker
pa so bila tako
uspešna, so po-
stala odprta za
širšo župnijsko
skupnost, kmalu
pa jih niso obi-
skovali samo
Openci, ampak
tudi drugi zamej-
ci in Slovenci iz
matice.
Kljub temu da je
sveta maša potekala kot vsako ne-
deljo, so si pred sklepnim blago-
slovom župljani vzeli nekaj časa,
  raznovanje vaškega zavet-
nika je v naših vaseh še
vedno zelo pogosto. Tudi
v Nabrežini, kjer je njihov pa-
tron sveti Rok, ki goduje 16. av-
gusta, vsako leto pripravijo vrsto
pripreditev.
Letos se bo praznik, pri katerem
sodelujejo vsa domača društva
(jus Nabrežina, Kulturno
društvo Igo Gruden, godba Na-
brežina, Športno društvo Sokol,
Župnija sv. Roka in Združenje
staršev osnovne šole Virgil Šček),
začel 9. avgusta, zastor na praz-
novanje vaškega zavetnika pa bo
padel 15. septembra.
V sejni dvorani županstva so
predstavili celoten program. Na
predstavitvi so bili prisotni tudi
odbornik za šport in turizem
Massimo Romita, odbornica za
kulturo Annalisa D’Errico in
P županja Daniela Pallotta.Prisotne je pozdravil tudi na-brežinski župnik Karel Bolčina,
ki je spomnil, da praznovanje
vaškega zavetnika pomeni, da se
vračamo k svojim koreninam, in
upa, da se bo ta praznik še nadal-
jeval.
Pester program prireditev je
predstavil predsednik društva
Sokol Paolo Vidoni, ki se je
Občini Nabrežina zahvalil za po-
kroviteljstvo.
Letošnji prireditvi so dali naslov
In zdej nas varje sv. Rok. To je
verz, ki je vzet iz neuradne na-
brežinske himne.
Kot že omenjeno, se bo bogat
program pričel 9. avgusta, ko bo-
do predstavili CD z uglasbitvami
pesmi Iga Grudna, ki so nastale
poleti 2018 ob prireditvah O Na-
brežina, ti rodni moj kraj. Aljoša
Saksida, ki je ustvaril CD, je
poudaril, da je to primer
odličnega sodelovanja, saj
so pri nastanku CD-ja sode-
lovale različne skupine, zbo-
ri in godba.
13. avgusta bodo odprli razstavo
čipk in predstavili knjigo Alenke
Križmančič Sosič Nitka čez nitko
skleklja čipko.
14. avgusta bo-
do odprli več li-
kovnih razstav.
V različnih kra-
jih po vasi bodo
razstavljali
umetniki iz Lo-
gatca in domači
umetniki Ajlin
Visentin, Jurij
Devetak, Paolo
Tanze in Matej Gruden.
15. avgusta bo na sporedu kon-
cert dalmatinskih pesmi v izved-
bi moškega zbora SKD Vesna iz
Križa.
Na dan sv. Roka, 16. avgusta, bo
koncert v župnijski cerkvi, ki ga
bosta oblikovala harfistka Alice
Martina in organist Mirko But-
kovič.
17. avgusta bo program zelo pe-
ster. Ta dan bo poskrbljeno tudi
za otroke, saj bo Ajlin Visentin
vodila likovno delavnico na So-
kolovem igrišču. Poleg tega se
bodo tega dne spomnili navade,
in sicer prevoza “furenge”, to je
v bistvu jelka, iz katere so izkle-
sali čupo. Obudili bodo ta običaj
in peljali hlod za izdelavo čupe
od Sokolovega igrišča do Babča,
zvečer pa bo sledil še koncert na-
rodno-zabavne glasbe s skupino
Bazen Acquamarina v Trstu
Za las ni bilo smrtnih
žrtev!
  ponedeljek, 29. julija, je
Trst pretresla vest, da se
je zrušila streha bazena
Acquamarina. Da do tragedije s
človeškimi žrtvami ni prišlo, se
lahko zahvalimo samo dejstvu,
da je bil bazen zaprt zaradi ob-
nove. Petsto kvadratnih metrov
je merila streha iz železobetona,
ki je zgrmela v bazen. Poznaval-
V ci so povedali, da bi bilo v pri-meru obratovanja bazena od 50do 80 mrtvih ljudi. Gasilci in
orožniki so zavarovali območje,
državni tožilec Pietro Montrone
je zasegel zgradbo. Uvedli so
preiskavo, ki naj bi dala odgo-
vor, zakaj je do zrušitve zgradbe
bazena, zgrajen je bil leta 2000,
sploh prišlo.
Spremembe v openskem cerkvenem občestvu
Jože Bajzek zapušča
tržaško versko skupnost
Foto damj@n
Tradicionalno praznovanje s pestrim programom
Sv. Rok vabi v Nabrežino
Razigrani kvintet.
18. avgusta bo v župnijski cerkvi
sveta maša s procesijo, na katero
organizatorji vabijo tudi narod-
ne noše in skavte.
19. avgusta bo na sporedu gleda-
liška predstava Kraške intrige
društva Brce iz Gabrovice, 22. av-
gusta bo koncert skupine Grešni
kozli, 23. avgusta koncert mla-
dih godbenikov v sklopu pobu-
de “Skupaj zagud'mo”, 3. sep-
tembra projekcija filma Waking
life, 14. septembra pa glasbena
predstava Poletna noč, na kateri
sodeluje več zborov in godba. Za
konec bo še 15. septembra od-
bojkarski turnir ZKB za mlade
pod 18. letom.
Ob koncu predstavitve progra-
ma so spregovorili še predstav-
niki sodelujočih društev. Vsi so
poudarili pomen in zadovoljstvo
s sodelovanjem. Deželni in tudi
občinski svetnik Igor Gabrovec
pa je izrazil zadovoljsto, da se
kljub temu da Smučarski klub
Devin ni dobil denarnega pri-
spevka, niso vdali, ampak so
začela skupaj sodelovati ostala
vaška društva.
U. P.
da so se mu še sami zahvalili za
vse, kar je v teh letih storil za
opensko župnijsko skupnost.
Spregovorile so Lučka Susič v
imenu Mešanega cerkvenega
pevskega zbora sveti Jernej ter Sa-
vica Stopar in Marija Štekar v
imenu župnijske skupnosti.
Lučka Susič se mu je zahvalila,
ker je vedno cenil petje pevskega
zbora. Hudomušno je opozorila
na eno od njegovih vrlin, in sicer
da je bil vedno točen in ni nikoli
predaval predolgo, njegova pre-
davanja so vedno trajala eno uro.
Da bi bil še naprej uspešen pri
tem, mu je pevski zbor poklonil
ročno uro. Savica Stopar se mu je
zahvalila, ker je bil vedno pozo-
ren do vsakega člana skupnosti
in predvsem ker je vedno tudi
obiskoval bolnike. Tudi njo samo
je obiskal, ko je bila v bolnišnici.
Tudi Marija Štekar se je spomnila
trenutkov, ki jih je openska skup-
nost prehodila z vikarjem Bajz-
kom. Župljani so mu podarili sli-
ko openske cerkve domačega
umetnika Mateja Susiča, da se bo
spominjal njihove vasi.
Po sveti maši so se župljani še ne-
kaj časa zaustavili pred cerkvijo,
kjer so Bajzka lahko tudi osebno
pozdravili in si obljubili, da se
bodo še srečali. On je stopil prav
do vsakega in mu podal roko v
pozdrav.
U. P.
Aktualno1. avgusta 201912
  otograf Janez Bogataj iz
Kranja ima posebno me-
sto v sodobni slovenski
fotografiji. Od nekdaj je samo-
hodec na zahtevni poti svojske-
ga in dosledno izpostavljenega
ustvarjanja. Po bogati in inten-
zivni fazi profesionalnega dela
za tednik Mladina, z repor-
tažami z družbenopolitičnih
prizorišč slovenske pomladi in
zlasti mladinske kulture 80. let
prejšnjega stoletja, se je umak-
nil v raziskovanje, študij, branje
in temeljito ustvarjanje. Po ne-
kaj letih študijskega bivanja v
Parizu, kjer se je spoprijateljil z
estetom, fotografom in amba-
sadorjem slovenske kulture Ev-
F
genom Bavčarjem, se
je vrnil domov in vo-
dil antikvariat v Lju-
bljani. Leta 2017 smo
si lahko ogledali v
Miljah njegove zgo-
dovinske posnetke s
slovenske glasbene
scene, ki se danes
hranijo v Sloven-
skem muzeju novejše
zgodovine v Ljublja-
ni, a tudi prefinjene
in poduhovljene slo-
venske krajine z zen
sprehodov, kjer se ra-
hle črnobele konture
meglic spajajo s svetlobnimi
prameni nenadejanih barv
(prim. fotoknjigi Pastorala in
Sonata za sonce in meglo).
Kdor pozna in ceni njegov do-
kaj osebni slog, se ne bo pustil
zavesti od diametralne spre-
membe, ki jo je predstavljala
nedavna razstava Meje svobode
- premostljivi zidovi, Borders of
freedom, walls to overcome
med marcem in aprilom v Mali
galeriji Cankarjevega doma. Ne
gre pozabiti, da je v isti intimni
in podolgovati galeriji že gosto-
val leta 2008 z razstavo o slo-
venskih književnikih.
Ob lanskem 50. mednarodnem
srečanju pisateljev PEN Inter-
national na Bledu je predsed-
nica Slovenskega PEN centra
Ifigenija Simonović povabila
Bogataja, da bi ujel posebno
vzdušje, magnetizem osebnih
in skupinskih stikov, utrinke
intelektualnih srečanj in
soočanj, tudi trenutke razvedri-
la, ki nastanejo med tako ra-
zličnimi in sorodnimi ustvar-
jalci z vseh koncev sveta. Upo-
rabil je, kot sam pove v katalo-
gu, digitalni fotoparat z daljšim
časom osvetlitve, da bi ujel di-
namičnost. Posnetkov ni po-
pravljal ali retuširal, spreminjal
pa je izvirne barvne kadre v su-
ho žive podolgovate podobe v
črno-belem tisku.
V glavnem situacijski in sku-
pinski portreti se nam vseskozi
ponujajo nekam naturalistično
niansirani. Nasmejani, na-
grbančeni, zrelo sveži, koncen-
trirani in razigrani pogledi so
izrezani iz raznih okolij, blej-
skih interjerjev, prirejenih za
druženje in razpravo, a tudi lju-
bljanskih prepoznavnih pro-
storov, s policami knjig Tomaža
Šalamuna ali Groharjevim Se-
javcem v ozadju. Pravo babi-
lonsko sporazumevanje od Bo-
sne in Hercegovine do Irana,
od Ekvadorja do Senegala, Al-
banije, Turčije in Avstrije, Ma-
kedonije, Finske in Portugalske.
Brskali smo po didaskalijah k
tem svetlim dialogom v črno-
belem, a zasledili bolj malo
predstavnikov velikih narodov,
tistih vodilnih v G7 ali EU. Pri-
sotni so bili sicer tudi ruski,
francoski, španski in italijanski
PEN centri, tudi Tržačan Marko
Kravos, ki predstavlja pravza-
prav dva svetova, a je že tako,
da teme hvalevredne medna-
rodne pisateljske organizacije,
od mirovništva in zaščite te-
meljnih človekovih pravic do
pravice žensk in otrok, niso
vedno v središču interesov pi-
sateljskih združb teh držav.
Ciolova narava med čudesi in
ranami
Pred tedni smo že vabili na raz-
stavo Stefana Ciola v miljskem
muzeju moderne umetnosti
Cara'. Tu pa lahko spregovori-
mo bolj poglobljeno o fotogra-
fu, ki polno sodeluje z očetom
Eliom, priznanim mojstrom
svetovne fotografije, saj ga je
prav v času miljske razstave
spremljal ob odprtju velike pre-
gledne razstave v Moskvi. Bau-
hausovska struktura miljskega
muzeja, kot so si jo zamislili ar-
hitekti tržaške pisarne Starasso-
ciati Giovanni Paolo Bartoli,
Roberto Dambrosi, Claudio Fa-
rina, Verjano Markezic in Mau-
rizio Martinelli, je zelo ustreza-
la svojskemu razstavnemu kon-
ceptu.
Stefano Ciol je iz svoje bogate
datoteke podob izbral skupek
krajinskih fotografij z romanj
od Srednje do Severne Italije in
na osnovi tlorisa je nastala
montaža podob, ki uprizarja
naravo skozi letne čase v poseb-
nem izraznem ključu s slikovi-
timi variantami in tudi ranami,
kot nakazuje naslov Natura, fra
splendori e ferite. Začne se z
nenavadnimi “svetlobnimi po-
gledi” pašniških obzorij in pla-
nin Apenina, ki jih nadkriljuje
krona temačnih, nevihtnih, a
tudi rahlih oblakcev. Poletne
osvetlitve značilnih italijanskih
krajin iz raznih dežel (Respic-
cio, Cimolais, Gran Sasso) se
stopnjujejo v “svetlobne grafiz-
me”, se pravi v ra-
hlo izrisane igre
senc, geometrije
oljčnih nasadov
in ostrih grebe-
nov, valovanje
skalnatih črt in
divjine, ki se ne
ve, ali jo obsvetlju-
jeta zatemnjeno
popoldansko son-
ce ali mesečni sij
(Atri, Sesto al Re-
ghena).
Podolgovati viso-
ki zid je bil
okrašen s tremi
sklopi zimskih motivov, kjer so
se zasnežene pokrajine poigra-
vale z mehko obsijanimi megli-
cami, detajli iglastih površin,
jezerskih bregov (Barcis).
Osrednji blok je predstavljal
evokativno pokrajino Furlan-
ske nižine v okolici Casarse.
Denimo značilne odrezane
murve ob zasneženi cerkvici sv.
Antona Opata pri Versuti, kjer
je Pasolini koval svoje prve fur-
lanske stihe, a tudi v megli ko-
maj zaznavne silhuete dreve-
snih debel in krošenj na za-
puščenem koruznem polju in
še diagonalne krivulje gazi v
snegu (Respiccio), abstrahirane
odtise lebdečih vrst trt in kolov,
ki spominjajo na stilizirana
Spacalova črtovja vinogradov
in ograd s Krasa.
V naslednjih barvnih fotogra-
fijah, na nasprotnih stenah, se
belina izsušenega blata in
pajčevinasta ustja zemeljskih
brazd dotikajo nenaravne sma-
ragdne površine reke Celline
ob jezu pri Ravedisu. Počerno-
bilske podobe praznih zabojev,
razseljene zapuščene hiše in
skeleti rečnih rastlin, s skup-
nim naslovom “površine, ki so
prišle spet na površje”, nas v
močnem kontrastu uvedejo v
pravo eksplozijo divje lepote re-
ke Tilment pri Ragogni in Pin-
zanu. Tu prevladujejo blesteči
toni sijajno sinje in zelene mo-
drine reke in neba, kjer se beli-
na snega dokončno preda rjav-
kastim masam goščav, od son-
ca obsijanemu zrnatemu pro-
du, od silovitosti narave pov-
sem prečesani strugi (San Gior-
gio al Tagliamento) in redkim
totemom, “preživelim po ne-
vihti”, v gozdovih v okolici kra-
jev Cleulis, Forni Avoltri in Ti-
mau.
“Veliki rani” iz doline Visden-
de, absolutni inštalaciji podrtih
dreves in rastja pod mogočno
krono venetskih gora, odgovar-
ja zadnja utopična fotografija
Hope (Upanje) iz kraja San
Quirico di Val d'Orcia, ki visi
na koncu razstave ob hrbtni za-
stekleni steni muzeja. Na tem-
norjavem in zelenem mrkem
horizontu, ki ga obsvetljujeta
vseobsegajoča dramatična
oblačna kulisa in zelenkasto
zlata črta nižine, se v sredini
položne gorske vzpetine zasluti
varna površina domačije z
značilno krošnjo dreves.
Davorin Devetak
Talenti in vizije (III)
Bogatajevi portreti duše in
Ciolove variacije narave
   Ax in Dj Jad sta skupaj Ar-
ticolo 31 - duo, ki je v de-
vetdesetih letih prejšnjega
stoletja postavil osnove itali-
janski rap glasbi. Po petnajstih le-
tih, med katerimi sta vsak pose-
bej gojila solistično kariero, sta
sodelavca in prijatelja ponovno
skupaj stopila na oder. V soboto,
20. julija, sta namreč popolnoma
vžgala občinstvo na plaži pred
trgom Zenith v Bibionu in tako
sklenila niz dogodkov Bibione
Beach Live
2019. Koncert
sta organizirali
družbi Zenit srl
in Fvg Live Srl v
sodelovanju z
Občino Bibio-
ne.
J-Ax je letos po-
polnoma neu-
stavljiv: med
turnejo “J-Ax +
Articolo 31” so
vstopnice za
njegove koncer-
te povsod raz-
prodane. Z ra-
perjem Dj Ja-
dom med nasto-
pi navdušujeta
navzoče, starejše in mlajše gene-
racije poslušalcev, s svojimi stari-
mi in novejšimi hiti. Articolo 31
so nedvomno pomemben del
zgodovine italijanske glasbe in le-
tošnji spektakel je pravo vizualno
in spominsko potovanje iz sedan-
josti v preteklost.
Leta 1990 sta Milančana Alessan-
dro Aleotti (J-Ax) in Vito Luca Per-
rini (Dj Jad) ustanovila hip hop,
rap skupino Articolo 31. Do leta
2000 sta bila tudi člana širše sku-
pine, kolektiva, hip hop glasbe-
nikov Spaghetti Funk, potem pa
je njuna glasba začela pridobivati
nove, pop in rock primesi. Raper-
ja sta leta 2006, po objavi devetih
uspešnih plošč, izbrala različni
življenjski poti. Nedvomno je
imel J-Ax pri tem več sreče, saj je
žel uspehe in večkrat sodeloval z
drugimi pomembnimi imeni ita-
lijanske glasbene scene. Leta 2015
je izdal ploščo Il Bello d’Esser
Brutti, leto kasneje pa singel Vor-
rei ma non posto, s katerim si je
zaslužil 7 platinastih plošč. Sledi-
lo je še uspešno sodelovanje z ra-
perjem Fedezom na plošči Co-
munisti col Rolex in delo 25 Ax -
Il Bello di essere J-Ax, v katerem
J- je J-Ax zbral vse svoje najboljšepesmi iz 25-letne kariere, od prveplošče z Articolo 31, Strade di Cit-
ta' (1993), do danes - nekatere
pesmi imajo še zelo aktualem pri-
dih in pripovedujejo o življenju
na italijanskem mestnem obrob-
ju, v periferiji, kjer imamo
občutek, da se stvari bistveno ne
spreminjajo.
Koncert v Bibionu je bil po večini
osnovan na tem, kar se je J-Axu,
skupini Articolo 31, v Italiji in
svetu, zgodilo v zadnjih 25 letih.
Celotno dogajanje se je razvijalo
po poglavjih: na velikem zaslonu
na odru smo si ogledovali po-
snetke, ilustracije in fotografije o
politiki, glasbi, kulturi, vojnah,
nesrečah, kinematografiji, po-
membnih resničnih in izmišlje-
nih likih (od Berlusconija, papeža
Benedikta XVI. do družine Sim-
psons in Willyja – princa iz Bel-
Aira), ki so na različne načine
vplivali na naše življenje in na
splošno na pop kulturo devetde-
setih let. Na koncu prvega videa
se je na zaslonu prikazal arhivski
posnetek znanega italijanskega
televizijskega voditelja Alberta
Angele, v katerem je povabil gle-
dalce na posebno potovanje v
preteklost - tako se je spektakel
začel in J-Ax je prevzel glavno
vlogo na odru. Bil je energičen,
srečen, med nastopanjem je go-
voril o sebi, svojih čustvih, svo-
jem življenju, predstavil se je ti-
stim, ki ga še niso poznali, govoril
je o svoji glasbi in o tem, da se ni-
koli ne opravičuje za izražanje
svojih misli: J-Ax in skupina Arti-
colo 31 sta na marsikateri način
zaznamovala življenje vseh nas
tridesetletnikov,
ki smo na vročem
pesku plesali in
peli njihove pe-
smi. Milanski ra-
per je zapel pesmi
z vsake svoje
plošče, Non e' un
film in Gente che spera sta takoj
ogrela občinstvo. S pesmimi De-
ca Dance, Immorale in Piu' stile
so prišle na vrsto skladbe, ki jih J-
Ax imenuje “rap’n’roll”, ko pa so
se na velikem zaslonu prikazale
podobe iz televizijskih nadalje-
vank X-Files, Friends in Walker
Texas Ranger je ansambel zapu-
stil oder, njegovo mesto pa je
med ovacijo prevzel DJ Jad in v
trenutku smo se znašli v letu
1996: “Un urlo za Articolo 31! ” –
tako navadno
performerja
spodbujata
občinstvo. Na
vrsto so prišle
znane, na-
jlepše pesmi:
Non c’e' rime-
dio, La fidan-
zata, Latin lo-
ver, Tranqi
Funky, Doma-
ni, Il funkytar-
ro, La mia ra-
gazza mena,
L’italiano me-
dio, A pugni
col mondo,
Due su due,
Ohi Maria.
Veselje in navdušenje sta bili na
bibionski plaži neustavljivi, pri-
družili pa so se jima dobre doze
funkyja, rapa in nostalgije. Te pe-
smi so prave himne naše genera-
cije! Zdi se, da sta jih raperja
ustvarila včeraj, so aktualne,
brezčasne, govorijo o nas, otrocih
devetdesetih let, ki se še vedno
počutimo zelo “tranqi tunky”.
Pred sobotnim večerom sem bila
prepričana, da bo nastop Articolo
31 le nostalgičen pogled v prete-
klost, tak, ki pusti grenkobo v
ustih in težko srce, v resnici sem
se motila. Na ognjenem koncer-
tu, ob pogledu na razvneto
občinstvo, ki so ga sestavljali 20-
, 30-, 40-, 50-letniki, mi je bilo
povsem jasno, da Milančana s
svojimi novimi pesmimi in stari-
mi hiti nagovarjata več generacij
ljubiteljev tovrstne glasbe. Sam J-
Ax je rekel: “Za ljudi, ki ljubijo Ar-
ticolo 31, je življenje stvar glave
in duše, ne pa starosti. Mi še ved-
no pojemo pesmi, ki smo jih na-
pisali, ko smo bili stari dvajset let,
in to enostavno zato, ker se še
vedno počutimo dvajsetletniki”!
Katja Ferletič
(več fotografij na www.noviglas.eu)
Stefano Ciol, Zima v Barcisu, 2017
Jazz glasbenik in fotograf Lado Jakša (desno) je obiskal Janeza Bogataja na
razstavi v mali galeriji CD
Fotograf Stefano Ciol predstavlja svojo razstavo v muzeju Cara'
Iranska nobelova nagrajenka za mir Shirin Ebadi je povabila na
Bled mlado družino sorojakov, ki živi v Sloveniji - J. Bogataj
V Bibionu italijanski rap iz devetdesetih let
Po petnajstih letih Articolo 31
ponovno na odru
Foto Manuel Demori
Slovenija 1. avgusta 2019 13
V avgustu od počitnic in dopustov do politike
Duhovniki so bili najbolj zaslužni za
združitev Prekmurja s Slovenijo!
  rihaja mesec avgust, ko na
naša vrata že trkajo obvez-
nosti. Pričakujejo nas nove
poti, delo kliče. Vendar to ni vse,
kar obstaja in kar je pomembno
v življenju. To ni vse življenje. To
ni konec. Če življenje zgolj živi-
mo, potem se hitro pripeti, da
životarimo. Morda so to nekoliko
zapletene misli avtorja, ki sem ga
navajal in povzel, vendar doda-
jam, da te misli, če upoštevamo
tudi njihovo povezanost z duhov-
nostjo oziroma vero, lahko pred-
stavljajo in nudijo izhodišče za
navedbe tistih dogajanj, ki v tem
vrhunskem poletnem mesecu po-
tekajo v Sloveniji.
Med političnimi strankami in ci-
vilno-družbenimi gibanji obstaja
soglasje o tem, da je vprašanje ne-
zakonitih prebežnikov pereče že
skoraj pet let, a ostaja še vedno ak-
tualno in nerešljivo. Tako zatrju-
jeta tudi, denimo, Janez Janša in
Janez Lenarčič, predlagani slo-
venski kandidat za komisarja v
prihodnji novi Evropski komisiji.
Vodja dela desno usmerjene slo-
venske opozicije, Janez Janša, za-
gotavlja, “da bi bila v primeru, če
bi bil on predsednik vlade, Slove-
nija neprodušno zaprta za neza-
konite migrante”. Ob tem pa je
razvidno, da premier Marjan
Šarec in notranji minister Boštjan
Poklukar meje nimata pod nad-
zorom, kar vztrajno prepričujeta
javnost ter domačo in mednarod-
no politiko. Pred kratkim so na
Dolenjskem ustanovili prvo t. i.
vaško stražo, ki domačine varuje
in ščiti pred nasilnimi migranti.
P Ilegalci sicer čedalje pogostejevpadajo in potujejo po Slovenijitudi s pomočjo samooklicanih
humanitarnih organizacij in
društev, pri čemer jih financira
država. Dr. Vinko Gorenak, nek-
danji notranji minister in morda
najboljši poznavalec migrantske
problematike, opozarja premiera
Marjana Šarca, “da je skrajni čas
za ukrepanje”. Navaja, “da Slove-
nijo v nekaj naslednjih dneh lah-
ko preplavi na tisoče novih neza-
konitih migrantov, ki bodo tavali
od vrat do vrat in izsiljevali naše
ljudi. Od tod do hujšega nasilja pa
je samo tanka meja. Takih razmer
si Slovenija, preprosto, ne sme do-
voliti”.
Magister Tadej Lan je v reviji De-
mokracija ponovil in opozoril,
“da so migranti iz azijskih in
afriških območij drugačni ljudje,
kot smo Slovenci. Oni o nas mi-
slijo, da smo prismojeni evropski
bebci. To se lepo vidi ob naši
južni meji, tisti s Hrvaško, ko si
mimoidoči migranti vzamejo vse,
kar si lahko, vdirajo v hiše, krade-
jo avtomobile, smetijo našo nara-
vo, ugrabljajo ljudi, in celo ka-
menjajo naše otroke. Slovenski le-
vo usmerjeni mediji in vlada pa
za obstoječe razmere dolžijo nas,
kritike, vlada pa namesto, da bi
ljudi zavarovala, jim svetuje, naj
se zaklepajo v hiše”. Nekdanji
časnikar in zdajšnji funkcionar
Slovenske demokratske stranke,
Miro Petek, navaja, “da so v slo-
venskih osrednjih oziroma pro-
koalicijskih in provladnih medi-
jih migracije povsem obrobna in
zamolčana tema. V državo se va-
lijo trume novih nezakonitih mi-
grantov, ki jih je veliko več, kot
poročajo z notranjega mini-
strstva. V medijih se s temi pro-
blemi ne ukvarjajo, ljudi raje
sprašujejo, kam bodo šli na do-
pust ali katero pivo najraje pije-
jo”.
Prevladujoče stanje duha in raz-
mere v Sloveniji, z oceno premie-
ra Marjana Šarca, je ponovno jed-
ko in z ironijo ocenila publicistka
Maja Sunčič. V tedenskem maga-
zinu Reporter je v komentarju z
  Pogled nazaj: Festival mladinske kulture Vizije 
Veliko avtorskih projektov in
kakovostnih uprizoritev
NOVA GORICA 
  letošnjem maju (od pet-
ka, 17., do nedelje, 19.),
pred Tednom ljubiteljske
kulture, ki navadno ponuja celo
vrsto ljubiteljskih kulturnih do-
godkov, so Novo Gorico preve-
trili raznolike predstave in gla-
sbeni ter drugi večeri, katerih
protagonisti so bili mladi, ki se
v prostem času z vnemo po-
svečajo umetniškemu izražanju.
Na sporedu je bil namreč 11. fe-
stival mladinske kulture Vizije
2019. Tudi letos je Vizije, ki je
največji, najkakovostnejši in naj-
bolj raznolik festival mladinske
kulture v Sloveniji in združuje
vsa umetniška področja mladin-
skega ustvarjanja, saj sodelujejo
gledališki, lutkovni, glasbeni, li-
terarni in likovni ustvarjalci, or-
V ganiziral Javni Sklad RepublikeSlovenije za kulturne dejavnosti.Festival Vizije je letos soobliko-
val Festivalsko leto kulture v Me-
stni občini Nova Gorica. Na
odrih novogoriškega Kulturnega
doma, SNG Nova Gorica in no-
vogoriške gimnazije se je zvrstilo
devet gledaliških predstav in ena
lutkovna uprizoritev, na Mo-
stovni pa je bilo na sporedu pet
rock koncertov. V gledališki ro-
tundi je svoja likovna dela raz-
stavilo dvanajst mladih fotogra-
fov. Vizije potekajo v Novi Gori-
ci od l. 2008. Kot je povedal di-
rektor festivala, Matjaž Šmalc,
strokovni svetovalec za gleda-
liško in lutkovno dejavnost, bo
v Novi Gorici ta festival tudi
ostal in prihodnje leto še razširil
svoja umetniška obzorja.
Festival Vizije v Novi Gorici je fi-
nale – zadnja stopnja vsesloven-
skega festivala, ki poteka najprej
na območnih nivojih. 120 mla-
dih, ki so nastopili na njem, je
izbor od skoraj 1.000, ki so se na
nižjih ravneh festivala predsta-
vili na gledališkem, lutkovnem,
likovnem, literarnem ali glasbe-
nem področju.
V nedeljo, 19. maja 2019, po-
poldne so v veliki dvorani
SNG Nova Gorica slovesno
podelili vizionarje. Vizionarja
za najboljšo predstavo v celoti
je prejela predstava Maus Gle-
dališke šole prve gimnazije
Maribor. Ta predstava “te
čustveno pretrese in racional-
no zadane. V njej je z mini-
malnimi sredstvi predstavlje-
na izredno kompleksna vse-
bina predloge in presunljivo
dobro ujet občutek znameni-
tega romana v stripu Arta
Spiegelmana”, je med dru-
gim napisala v obrazložitvi
žirija. Vizionarja za kolektivni
nastop je prejela predstava Iz
kokona skupine Čebelice, ki de-
luje v okviru Društva Gledališče
Glej. Predstava je “odličen pri-
kaz sodobne družbene in oseb-
ne izpraznjenosti, praznine da-
našnjega sveta”. Vizionarja za
igralski tandem sta prejela Borut
Petrović in Jakob Šfiligoj za igro
v predstavi V našo skuto ne poj-
dejo, Amaterskega mladinskega
odra SNG Nova Gorica. V pred-
naslovom Samopašnost Marjana
Šarca, zapisala, “da dokler bo
Marjan Šarec v levih dominan-
tnih medijih nedotakljiv, bo vla-
dal samopašno v slogu – briga me
za ves svet. To je zelo slabo za Slo-
venijo in nas, njene državljane”.
Zagotovo pomembnejše od raz-
prtij v slovenski politiki in državi
bo bližnje proslavljanje 100-letni-
ce združitve Prekmurja z ma-
tičnim narodom oziroma državo
Slovenijo. O tej veliki zgodovinski
temi je izšlo več novih knjig,
pričevanj in osebnih zapisov. Na-
povedujejo dve veliki proslavi,
državno in katoliško. Obe naj bi
bili okoli 17. avgusta, najbrž v Bel-
tincih. Priprave na oba dogodka
naj bi vodila in usmerjala nek-
danji predsednik Slovenije, Milan
Kučan, ki je doma iz Prekmurja
in dober poznavalec tamkajšnjih
razmer, ter murskosoboški škof
Peter Štumpf. Pripada salezijan-
skemu cerkvenemu redu, doma
pa je iz Beltincev, torej tudi v Prek-
murju. V Prekmurju pred
svečanostmi veliko pišejo o pre-
teklosti tega območja in navajajo,
“da so bili med najbolj zaslužni-
mi za združitev Prekmurja z ma-
tičnim narodom slovenski kato-
liški duhovniki. Ljudi so vzgajali
v slovenstvu. Med temi duhovni-
ki so Matija Slavič, Jožef Klekl sta-
rejši, Ivan Baša, Ivan Jerič, Jožef
Godina in Franc Kovačič. Zgodo-
vinar in publicist Ivo Žajdela v
Slovenskem času, ki je časnik za
družbo in kulturo ter priloga ka-
toliškega tednika Družina, ugota-
vlja, “da so domači katoliški du-
hovniki v Prekmurju usodno
vplivali na duhovno preobrazbo
slovenskega prebivalstva prav v
času, ko je bilo to najbolj potreb-
no. Se pravi v desetletjih hude
madžarizacije, od zgodnjih 80. let
19. stoletja pa do konca prve sve-
tovne vojne”. Spominjam, da so
člani antantne mirovne konfe-
rence Prekmurje poleti leta 1919
dodelili Sloveniji, v okviru tedaj
že načrtovane države Jugoslavije.
Dne 12. avgusta leta 1919 so
obravnavano ozemlje, torej Prek-
murje, brez bojev zasedle jugoslo-
vanske čete.
O hudih časih za Slovence v Ve-
nezueli. Po enomesečnem obisku
doma v Sloveniji se je v Venezue-
lo vrnila Antonija Sodja - Brun-
dula, voditeljica tamkajšnjega slo-
venskega izseljenskega društva sv.
Cirila in Metoda. V pogovoru za
slovenski katoliški tednik
Družina je povedala podrobnosti
o obupnih razmerah, v katerih
živijo tudi naši rojaki. Nekdaj je v
Venezueli živelo okoli 600 Slo-
vencev, zdaj pa jih je precej manj.
Težave jim poskušajo lajšati tudi
s paketi, napolnjenimi s hrano, in
raznimi pripomočki, ki jih pošilja
Karitas iz Slovenije. V pomoč se
je z denarjem vključila tudi slo-
venska vlada. “Moja pokojnina
znaša 5 evrov, liter olja pa pri nas
v Venezueli stane 4 evre”, je po-
vedala naša gostja in menila, “da
je zboljšanje razmer v državi od-
visno od zunanjih sil”. Sloven-
cem pri premagovanju težav in
stisk pomaga vera. “Kriza je in
ljudje se bolj zatekajo k Bogu”.
Marijan Drobež
stavi omenjena igralca “nasto-
pata kot neverjetno usklajen
tandem, kot skorajda klasičen
komedijantski par/... / Gre za
igralca, ki se odlično dopolnju-
jeta in neločljivo prepletata v
igralskih gagih, v besednih dvo-
bojih in situacijski komiki”.
Vizionarja za dramaturgijo in
priredbo je prejela Lana Krmelj
za predstavo Nora (Hiša lutk) v
izvedbi Gledališča druga scena,
Druge Gimnazije Maribor. Na-
grado prejme za “samosvojo in
svežo priredbo Ibsenove klasi-
ke”.
Vizionarja za lutkovno animaci-
jo je prejela predstava Voda Lut-
kovne skupine Zrna/Krožnik,
Društva Koruzno zrno, Sloven-
ska Bistrica, “ker učinkovito pre-
plete klasično gledališče in lut-
kovno animacijo, ki deluje ne-
prisiljeno, duhovito in tehnično
dovršeno v vsej svoji zahtevno-
sti”.
Rock vizionarja za najboljšo roc-
kovsko skupino je prejela skupi-
na Ice on fire iz Hinj pri Žužem-
berku (prepričala je z izredno iz-
piljenim in dovršenim nasto-
pom). Rock vizionarja za naj-
boljši vokal je prejela Lana Hrva-
tin iz skupine Le Fam iz Šmarij
pri Kopru (zaradi doživetega
odrskega nastopa in prijetno ter
božajočo barvo glasu). Nagrado
za fotovizionarja Foto Vizije Spo-
mini sta prejeli Romina Kovačič
in Ana Skobe.
Žirijo so sestavljali Jure Ivanušič,
igralec, glasbenik, skladatelj,
šansonjer, režiser, voditelj zabav-
nih oddaj in prireditev ter sce-
narist, znan po svojih gleda-
liških, televizijskih in filmskih
nastopih, Mare Bulc, ki
ustvarja tudi kot igralec, pisec
dram in dramatizacij ter inter-
medijski umetnik, in glasbe-
nik Jernej Vene. Ivanušič je
dejal, da je bilo na festivalu
“veliko predstav s tematiko, ki
nas danes neposredno zade-
vajo, to so migranti, ne-
strpnost, izgubljenost posa-
meznika v sodobnem svetu”.
Meni, da so bile predstave na
zelo dobri ravni, dramaturško
in režijsko drzne. Veseli ga,
“da mladi ohranjajo roman-
tiko teatra, da so predani ko-
lektivni igri, da gledališče
ustvarjajo v najbolj žlahtnem
pomenu besede”. Bulc, ki je bil
letos prvič v žiriji, je mnenja, da
je festival Vizije zelo kakovosten,
in upa, da se bo kdo izmed teh
mladih igralcev odločil za po-
klicno igralsko pot. Vene, ki je
bil drugič žirant na Vizijah, pra-
vi, da ga ponovno preseneča to,
“koliko mladih je zainteresira-
nih za umetnost in koliko časa
namenijo temu, da izpilijo svoje
ustvarjalno delo”.
Iva Koršič
Predstava Maus
Borut Petrović in Jakob Šfiligoj
Skupina Ice on fire
Prekmurje
Prekmurje
Aktualno1. avgusta 201914
Osma številka mladinske revije Galeb
Pomladno
razigrana vsebina
  a naslovnici aprilske
številke Galeba simpa-
tičen zajček navihanih
oči s polno košarico pirhov na
cvetoči trati, obžarjeni s pom-
ladnim soncem, prijazno vabi
bralce, naj vzamejo v roke revi-
jo in naj preberejo njeno pe-
stro vsebino. Avtorica risbice je
Nicole Mbengue, tretješolka
OŠ Josip Jurčič, Devin. Njene
sošolke so tudi posla-
le Galebu risbice s
pomladnimi motivi,
šolarji OŠ Fran
Milčinski s Katinare
pa so se še zaustavili
pri portretiranju
našega velikega pesni-
ka Franceta Prešerna.
Risbice z mačjim pro-
tagonistom so poslali
čertrtošolci OŠ 1. Maj
1945 Zgonik. Medved
in Miška v stripu, ki
ga oblikujeta Majda
Koren in Bojan Jurc,
si ogledujeta pariške
zanimivosti in z vlaka
občudujeta njive siv-
ke. Bralcem razkrivata še mar-
sikaj o Franciji in jim postavlja-
ta tudi vprašanja. Zvedavi in
kar nerodni Dejnozaverčki mi-
he ha si želijo letenja. V tem
brez težav uživajo lastovke,
znanilke pomladi, ki se v mar-
cu ali aprilu vračajo v naše kra-
je in nas razveseljujejo s
cvrčanjem. Njihove značilnosti
so privlačno opisane v rubriki
Skrivno življenje živali izpod
peresa Marjete Zorec, ki citira
tudi opis lastovke Frana Erjav-
ca. Katerina Kalc je zelo nazor-
no in natančno ilustrirala te
ptice, ki jih imamo vsi radi.
Včasih jih je bilo pri nas veliko
več. Kakšen ptiček je pa čebe-
lar, razlaga v rubriki Soimenja-
ki Darinka Kobal, Ivana Soban
ga je ilustrirala zraven čebel-
njaka, za katerega skrbi čebelar
(na sliki).
Pomlad jo je zagodla Mihcu iz
N dopolnjevanke Maje Furmanin Dunje Jogan: zaljubil se je vMeto! Pošastko mu je poma-
gal, da sta se srečala... Erika
Cunja vodi protagonistko svoje
zgodbe, Marijo, po babičini
hiši. Tokrat se mudi na hodni-
ku, kjer je babica za Božič zme-
raj postavljala smrečico. Mala
Eva se je z babico šla predstave
Labodje jezero. Zgodbo piše
Neli K. Filipić, ilustrira pa Ana
Zavadlav. Klarisa M. Jovanovič
predstavlja pravljico o kralju,
ki si je zaželel tako ladjo, da bi
letela po zraku. Zanjo je oblju-
bil bogato plačilo. Dela so se
lotili trije sinovi. Uspelo je
najmlajšemu, ki so ga vsi imeli
za tepčka. Ker je bil dobrega
srca, je svojo malico, kruh z
maslom, delil z lačno starko -
očitno dobrohotno čarovnico,
ki mu je pomagala uresničiti
njegovo željo. Zgodbici s
poučno poanto je avtorica pri-
ložila recept za zeliščno maslo,
ki bo najbolj teknilo na do-
mačem kruhu. Štefan Turk je
tokrat v svetlejših barvah upo-
dobil utrinek iz zgodbe. Tem-
nejše, grozeče barve pa je upo-
rabil za pripoved Helene Jova-
novič o Janu in Jasni, ki sta ta-
vala po gozdu in iskala svojo
zajkljo. Za las sta jo rešila pred
lisico, nato pa utrujena zaspala
in sanjala o grozni čarovnici -
Sova Sanjača je spet imela
kremplje vmes! A vse se je do-
bro končalo, ko so otroka in
zajkljo končno našli starši in
stric.
V aprilski Galebovi številki so
tudi tri pesmice. Prva nosi na-
slov Kočija; vanjo večkrat vsto-
pa beli vran, ki te obišče, “če si
res bolan”. Jure Jakob in Anja
Jerčič Jakob sta njen avtor in
ilustratorka. Barbara Gregorič
je pa stkala stihe o zajčku, ki
nestrpno čaka pomlad. Prikup-
no ilustracijo je prispevala Živa
Pahor. Chiara Sepin je opremi-
la pesmico Kazalo čisto malo
Milana Petka Levokova s
kažipoti, usmerjenimi v vse
smeri, da se bral-
cu kar zavrti v gla-
vi... Prav majhno
kazalo se je nam-
reč izgubilo in ne
ve, ne kod ne
kam. Matejka
Grgič in Chiara
Sepin pa varno
vodita bralce na
izlete po Sloveni-
ji. Tokrat kar z
vlakom iz Sežane
do Nove Gorice,
pa še naprej proti
Jesenicam po Bo-
hinjski progi do
Bohinja in Bleda.
Pri tem mimogre-
de svetujeta potovanje z vla-
kom, ker je “čistejše” prevozno
sredstvo. To rubriko --- Po slo-
vensko --- kot zmeraj spremlja-
jo vprašanja in vaje za boga-
tenje jezika. Na Galebovih stra-
neh aprilske številke sta še vaji
za najmlajše bralce. Ester Der-
ganc in Chiara Sepin sta v be-
sedi in ilustraciji pripravili Va-
jo za koncentracijo in pozor-
nost, Anka Kočevar pa pobar-
vanko oz. risbico, na kateri je
treba ugotoviti, kaj je glasno in
kaj tiho. Jasna Merku' razlaga,
kakšne odtenke lahko ima vi-
jolična barva, ki je barva skriv-
nosti, kreativnosti in fantazije,
previdnosti, inteligence in mo-
drosti.
Galebov kviz Alenke Škrlj in
križanka Jožeta Petelina dopol-
njujeta bogato aprilsko številko
revije.
IK
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednica Franka Žgavec
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks  0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu  
Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu
Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks  0481 548276, e-mail zadruga.gm@gmail.com
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, 
tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it 
LETNA NAROČNINA: Italija 50 evrov, Slovenija 50 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov
Bančni podatki: IBAN: IT 61 H 0892812400013000730643, SWIFT ali BIC koda: CCRTIT2TV00
naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: tel. št. 0039 0481 533177 – e-mail gorica@noviglas.eu
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo 
zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo 
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev 
v zamejstvu in po svetu
Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
Novi glas prejema javna sredstva za medije. 
Novi glas je kot član združenja FISC tudi v inštitutu IAP (Istituto dell’Autodisciplina Pubblicitaria) in spoštuje njegov kodeks
To številko smo poslali v tisk v torek, 30. julija 2019, ob 13. uri
NATUROPATSKI NASVETI (254)Erika Brajnik
Hipotiroza v naturopatiji (2)
Kako s hrano uravnati energetsko šibko
ščitnico? Enostavno! 2 meseca se držimo
jetrnega jedilnika, in sicer iz jedilnika od-
stranimo vsa živila, ki energetsko šibijo
ščitnico, to so: kava, čokolada, razhudniki,
oreščki, vse začimbe, mlečni izdelki, po-
maranče, češnje, slive, lo-
sos.
Primer dnevnega jedilnika
za krepitev ščitnice:
za zajtrk prosena kaša s se-
meni, brusnicami in jabol-
ki, poleg pijemo cikorijo;
za dopoldansko malico
uživamo breskve,
za kosilo ješprenj z bučka-
mi, radič in fižol,
za popoldansko malico eno
jajce,
za večerjo enolončnico
(bučke, brokoli, koromač, fižol, beluši, ko-
renček)
V pomoč oslabljeni ščitnici bo tudi to, da
doma izvedemo 2x na teden kopel iz njiv-
ske preslice, saj bomo tako razbremenili te-
lo toksinov, ker bodo šli iz telesa skozi zno-
jenje. Hkrati bomo še okrepili jetra. Tako
bodo jetra lažje odvajala toksine iz telesa.
No, pa poglejmo, kako prepoznamo hipo-
tirozo. Kakšne znake nam pošilja telo?
Če opazite na vratu take črte, kot so na sli-
ki, to niso starostne gube. Telo kaže, da
ščitnica ne deluje pravilno, da je v deficitu,
da energija ščitnice po telesu ne teče pra-
vilno.
Enako sporočilo vam pošilja telo, če na
tem mestu najdemo bel madež. Mnogo lju-
di misli, da je to zaradi tega, ker ob
sončenju sončni žarki ne dosežejo te točke.
Vendar beli
madež ni zara-
di nepravilne-
ga sončenja,
ampak z njim
nam telo kaže
na deficitarno
delovanje ščit-
nice.
Če ste nenado-
ma utrujeni in
potrebujete več
kot 8 ur spanja
na dan, če se
nenadoma zredite, ne da bi povečali vnos
hrane, pomeni, da je ščitnica v deficitu. Če
si nikakor ne morete opomoči po hudi bo-
lezni ali operaciji in se obdobje okrevanja
vleče predolgo (npr. pol leta), pomeni, da
je vaša ščitnica v deficitu. Če ste doživeli
hud stres v službi ali ste imeli smrt v
družini in ste predlogo časa utrujeni, apa-
tični, brezvoljni, je gotovo vaša ščitnica v
deficitu.
/ dalje
www.saeka.si
Velika množica za mlado pevko v Coroninijevem parku
Tish je navdušila na prvem
uradnem koncertu v Gorici
  lada in nadarjena pev-
ka Tish je v četrtek, 25.
julija 2019, privabila
okoli tisoč poslušalcev v park vile
Coronini Cronberg v Gorici, kjer
je imela svoj prvi uradni koncert.
Bil je namenjen domačim
oboževalcem, ki so jo zvesto pod-
pirali skozi celotno
“pustolovščino”, ki
jo je imela v itali-
janskem talent
showu Amici, kjer
jo je vzljubilo
ogromno ljudi, pa
tudi drugim ljubi-
teljem njene gla-
sbe, ki so prišli na
Drevored 20. sep-
tembra od drugod.
Podelili so ji nagra-
do Tim music, kar
je le formalno priz-
nanje za dejstvo, da
je postala ena iz-
med največjih mla-
dih pevskih talen-
tov v Italiji. Dogo-
dek je organizirala
goriška občina v
sodelovanju z
združenjem Smile-
vents. Pred začetkom večera je
župan Rodolfo Ziberna nav-
dušeno povedal, da je koncert
dar za Gorico, mesto, v katerem
je obetavna umetnica odrasla.
Poleg tega je poudaril, da Gorica
mora spodbujati rast mladih
umetnikov.
Tish je psevdonim Tijane Borić,
18-letnice, ki se je rodila v Repu-
bliki srpski v Bosni in Hercego-
vini, a je večji del življenja
preživela v Gorici. V glavnem je
opravila slovenske šole v Gorici,
in sicer osnovno šolo Fran Erja-
vec v Štandrežu, nižjo srednjo
šolo Ivan Trinko in nato začela
M višjo šolo na tehniškem zavoduŽiga Zois. S športnimi dejavno-stmi se je ukvarjala v ŠZ Olympia.
Že od mladih nog ima opraviti z
glasbo, saj je 8 let igrala violino
(danes igra tudi violo, klavir, ki-
taro in ukulele), čeprav je bilo
petje od nekdaj njena prva ljube-
zen. Preden se je prijavila na ta-
lent show Amici, je bila članica
majhne glasbene skupine s prija-
telji, Tish & chips. Nastopala je v
barih in sanjala, da bo nekega
dne zaslovela kot umetnica in bo
glasba postala še bolj del njenega
življenja. Danes so se njene sanje
uresničile, saj je nastop zaznamo-
val začetek njene turneje po Ita-
liji, ki se bo začela jeseni. Za gla-
sbeno spremljavo je poskrbel 25-
letni kitarist Eugenio Cattini, ki
je nekatere pesmi tudi pel v duu
z njo; po vsej verjetnosti jo bo tu-
di spremljal na turneji.
Mlada pevka je odpela nekaj pe-
smi, ki jih je sama napisala, kot
so na primer Casino' (njena do
zdaj največja uspešnica), How
can you live in You make me vo-
mit (iz njenega prvega albuma,
Tish, ki je izšel 17. maja letos), pa
tudi pesmi drugih pevcev, ki jih
je pela na televizijski oddaji, ki jo
vodi Maria De
Filippi. Ena
največjih
vzornic mlade
goriške pevke
je soul in jazz
zvezda Amy
Winehouse,
ki ji je Tish na
goriškem
večeru poklo-
nila eno iz-
med pesmi.
Da ima pokoj-
no angleško
pevko za
zgled, je bilo
razvidno že iz
nekaterih vo-
kalnih inter-
pretacij. Med
drugim je
odlično “ob-
vladala” oder
in znala vzpostaviti neposreden
stik z občinstvom, ki je izredno
cenilo njeno izjemno razpoznav-
no barvo glasu. Med eno pesmijo
in drugo je tudi sproščeno spre-
govorila in povedala marsikatero
- tudi smešno - anekdoto s svoje
dosedanje umetniške poti. Med
drugim je priznala, da bi rada
prodrla na mednarodni ravni; tu-
di zaradi tega dosledno piše pe-
smi v angleščini. Vsi, ki smo jo
poslušali, menimo, da je na pravi
poti za dosego tega cilja, in ji lah-
ko le želimo veliko uspeha in za-
doščenja.
Samuel Devetak
foto Samuel D.
S 1. strani
Do kdaj še?
  d 26. do 28. marca leta
2020 bo mesto Assisi
gostilo mednarodni
posvet mladih podjetnikov in
ekonomistov na srečanju The
Economy of Francesco
(Frančiškovo gospodarstvo).
Na tridnevno srečanje je papež
Frančišek osebno povabil
najbolj prodorne ekonomiste
in podjetnike, da bi tri dni na
O glas razmišljali, kako bi se dalov najkrajšem času spremenitidanašnje gospodarstvo v tako,
ki bi na svetovni ravni postalo
bolj pravično, inkluzivno in
vzdržno. Papež je povabil
mlade ekonomiste in
podjetnike ne glede na
veroizpoved, a samo take, ki
skušajo spremeniti svet na
bolje. Tak svet, kakršnega bi
lahko imeli vsi, kajti Zemlja je
skupni dom in papež trdi, da
bi morali spremeniti
gospodarstvo, ki bi moralo
sloneti predvsem na
zavzemanju za skupno dobro,
predvsem pa bi se morali
zavzemati za ekologijo, za svet,
v katerem ne bo revnih in na
rob potisnjenih. Preprosto
zato, ker je to mogoče! Papež
Frančišek to ve, zato stalno to
poudarja, zato ga razviti Zahod
ne mara, tudi zato o tem
napovedanem srečanju niste
veliko brali.
Aktualno 1. avgusta 2019 15
  meni pravijo, da
nimam miru, da
venomer nekam grem,
nekaj iščem, nekam hodim …
Ne vem, ali je to v celoti res.
Obdobja so, mislim, da jih
imamo vsi, taka in drugačna.
Priznam pa, da je v meni
nenavadna energija,
nenavadna sla po gibanju. Ne
vem, ali naj to imenujem
nemir, veselje ali ljubezen do
življenja. Morda je samo beg
pred tesnobo, preteklostjo,
osamljenostjo. Morda je le
radovednost. Morda je
vendarle, konec koncev...
nemir.
“Ko brez miru okrog divjam,
prijatlji prašajo me: kam? ” Ti
Prešernovi verzi so mi bili v
mladih letih nadvse pri srcu.
Menda sem jih zapisala tudi v
dnevnik in na šolsko klop, ki je
bila že itak popisana. Med
imena nogometašev in
izvajalcev lahke glasbe, ki so
bila tam že leta, sem dodala
Prešernove verze. In napisala o
tem nemiru, ki sem ga čutila
že tedaj. Morda še bolj, kot ga
čutim zdaj, v zrelih letih. In
sem ga nosila v srcu, včasih,
največkrat pa je on nosil mene
med ljudi in med krajine v
svet.
Daj mi mir, mi je govorila
mama. Daj mir, so mi
ponavljali v šoli. In celo
prijateljica, s katero sva
preživljali popoldneve in
večere tja do pozne noči, mi je
včasih, ko sem jo že zjutraj
silila, naj vendarle nekam
greva, očitala, da nimam nikoli
miru.
Taka sem bila kot otrok, nemir
O me je spremljal, ko semodraščala, menda dosegel svojvišek v puberteti, zdaj pa je še
vedno stalnica mojega
življenja in me spremlja skozi
vsakdan. Ravno pred dnevi mi
je mož rekel, veš kaj, vse je
narobe med nama, našel si
bom kako
petinšestdesetletnico, vsaj ne
bo imela tvoje energije in bova
skupaj posedala na kavču. In
imel bom mir.
Nemir. Ko ga začutiš v sebi, res
ne moreš več posedati ob kavi
in knjigi. Ko zadiši po njem, ko
zapiha veter z morja, ko zadiši
po gobah in premočeni prsti iz
bližnjih gozdov, ko je nebo
modro, da bi tonil v njem... Ko
enostavno zaslutiš v sebi
nekaj, kar narašča, kar
prekipeva, kar utripa, in bi šel,
čeprav ne veš kam. Kolikokrat
se poskušam umiriti, vzamem
knjigo v roke in sedem nekam
na vrt. A po nekaj minutah
spet vstanem, vsrkam vonj po
prezrelem poletju in že me
ima, da bi šla. A sama ne vem,
kam pravzaprav naj grem in
kje je pot, ki jo iščem.
V najstniških letih sem v takih
nemirnih dneh iskala
prijatelje. Prilepila sem se na
telefon, dokler nisem našla
nekoga, ki je bil voljan
potepanja. Če pa nisem našla
družabnika, je nemir v meni
naraščal, prerasel v razočaranje
in se spajal z občutkom
samote. Brez cilja sem tavala
od sobe do balkona, se
naslanjala na okno in iskala
obzorja v odsevu morja, ki ga
je goltal nebotičnik.
Nemir je prekletstvo. Nemir je
kot bolezen. Nekaterim
prizanaša, drugi smo kot
neozdravljivi bolniki, ki mu
kljubujemo z bolečino in mu
podarjamo življenje. Nemir ne
zna biti usmiljen. Nemir grize,
duši, kipi, prepolna ga je duša,
ujet je v misli. Nemir so sanje,
poti, besede. Nemir je morda
samo bolj vsakdanja beseda za
hrepenenje.
Kam pa greva danes, me je
včasih vprašala prijateljica, ko
še nisva opravili vozniškega
izpita in sva se z avtobusom
pripeljali do Oberdankovega
trga in potem naprej peš v
objem mestnih ulic. Saj ni
važno, samo da nekam greva.
Lidija je bila nežna, uklonljiva
duša in mi je sledila. Hodili sva
dolge ure, iz mesta sva prišli v
predmestje, včasih na Kras.
Hodili sva in se pogovarjali. O
sanjah največ, o načrtih, o
vsem tistem lepem in velikem,
ki se ni pozneje nikoli
uresničilo. O nemiru brez
konca.
Včasih, ko sva korakali po
žalostnih ulicah predmestja
proti morju ali proti zelenju, je
prijateljica opešala, tožila mi
je, da je utrujena, da bi se
vrnila domov in brala knjigo.
A jaz sem jo samo potegnila za
roko v svoj večni nemir in sva
še dolge ure hodili brez
pravega cilja. Zakaj? Čemu? Ne
vem, zakaj, ne vem, čemu. Da
bi srečevali ljudi, da bi videli
kraje, da bi živeli. Nemir je
tudi sla po življenju. Po
življenju, ki itak mineva, polzi,
vsak dan bolj in vsak dan
hitreje.
Odraz nemira so bile tudi moje
selitve. Ne vem, pravzaprav
sploh nočem vedeti, kolikokrat
sem se v življenju že selila.
Nikogar ne poznam, ki bi se
tolikokrat selil, ki bi s tako
lahkoto prehajal iz kraja v kraj.
A vendar, ne mislite, da je to
tako enostavno, kot zgleda. Ne
zaradi dela, truda, težko je
zato, ker del mene, drobec
mojega srca, vendarle ostane v
vsakem kraju, od koder
odidem. In zaradi tega se
vračam in nemir je še večji. In
počasi prehaja v bolečino.
Vem, da ni izhoda. Bolel me
bo do smrti.
Ostani, mi govorijo vsi. Ostani,
so mi govorili v Repnu, v
Kostanjevici, ostani, mi je
govorila tudi mama, ko sem še
živela v Trstu. Ostani, sem
prvič slišala tudi tu, kjer sem
zdaj, in priznam, da mi je bilo
toplo pri srcu. A nemir je
močnejši. Tudi tokrat vem, pa
čeprav še mene to boli, da
bom našla razlog, da bom
odšla.
Na kraje se navežem. Najbolj,
ko potujem. Ko se nekje
ustavim za nekaj minut, ur ali
za nekaj dni, pomislim, da bi
rada ostala. Pravzaprav vsakič
to pomislim. In nikoli mi ni
prijetno, ko se vračam domov.
Pa čeprav, odkar sta me dva
draga prijatelja prepričala, da
sem končno kupila pametni
telefon, ves dan tiščim to
prekleto napravico v roki in
klepetam s tistimi, ki sem jih
na svoji dolgi, nemirni poti
pustila za sabo.
Nemir je prekletstvo. Bolezen.
Najhujši je zjutraj, ko je svet
poln obetov in ko mi ne pusti
spati. Tedaj me ima, da bi šla.
In ko že navsezgodaj
načrtujem, kam in s kom bi
šla, začutim njegov
neusmiljeni primež. S kom, to
je menda največji problem, ker
se pač staram in z mano moji
prijatelji. In skoraj nihče več ne
premore moje energije.
Zadnjič, na pohodu, je bilo
nekemu prijatelju celo slabo,
tako da smo se bali, da bomo
morali poklicati rešilec, in
točno vem, da ga ne bo več z
mano na “vandranjih”.
Nemir je močno čutiti v jasnih
poletnih nočeh. Kajti nemir so
sanje, so skrivnosti, so pesmi
in harmonike. Poleti je nemir
najhujši, ker so noči tople in
polne vabečih vonjav. Nemir
boli in duši, ko utrinki nosijo
želje mimo neba, ko je nekje v
daljavi slišati glasbo, ko je čas
za klepet, ognje, druženje. Če
drugače ne gre, če drugega
druženja ni, se zatečem k
internetu. Včasih s prijatelji,
pravimi, ne virtualnimi, kajti
virtualnih ne maram,
klepetam prek spleta dolgo v
noč, no, včasih do takrat, ko se
že dela jutro. Bolj pozne so ure,
več je neuresničljivih sanj, več
je nemira v njih.
Utrujena nisem nikoli. Nemir
ti ne da, ti ne pusti, da bi
podlegel utrujenosti, kajti
nemir je bolezen. Nemir je
zasvojenost. Kot klic je, ki te
vabi. Pridi. Pojdi. Išči.
Menda imamo nemir Slovenci
v krvi. Imenujemo ga
hrepenenje. Besedo sem želela
večkrat prevesti italijanskim
prijateljem, ker je lepa, ker je
popolna, ker v njej vidim sebe.
A mi ni uspelo, ker prevoda ni.
Ker menda hrepenimo samo
Slovenci. Tja od Lepe Vide
naprej.
Spominjam se, kako sem kot
otrok prvič brala o lepi Vidi. In
sem občutila žalost, tesnobo
ter srečo in nemir hkrati.
Bolečino in sanje. Občutila
sem vso veličino hrepenenja,
ki človeka žene, da bi odhajal
in se vračal. Da bi nenehno
odhajal in se nenehno spet
vračal. In menda je ostala v
meni Lepa Vida, s svojimi
sanjami in svojimi solzami.
Menda se je tedaj rodila tista
želja, da bi odhajala. In tista
bolečina, ki jo rojevajo
spomini. Hrepenenje imamo v
sebi od rojstva. Slovenci. In jaz.
Prav zato me jezi, ko mi
prijatelj piše na facebook, naj
dam vendar mir, naj vzamem
knjigo v roke in ostanem
doma. Dokler bom živa, bom
čutila lepoto in bolečino
večnega hrepenenja.
Hrepenenje je pot, je smisel, je
življenje. In bolečina z njim.
Vzemite mi vse, a pustite mi
nemir. Nemir je del mene.
Nemir nosi na svojih krilih vse
moje krasne, številne, nikoli
uresničene sanje.
Suzi Pertot
Naše nogometne ekipe začenjajo treninge
Po revoluciji Primorje na pripravah
na elitno ligo
  o nazadovanju
Juventine in Krasa bo v
novi športni sezoni
naša najviše postavljena
nogometna ekipa proseško
Primorje. Priprave na nastop
v elitni ligi po junijskem
napredovanju so rumeno-
rdeči začeli v ponedeljek na
igrišču na Rouni, kjer se je
zbralo več kot
trideset
nogometašev. Na
Proseku je prišlo
poleti do prave
revolucije. Kljub
prestopu v najvišje
deželno
tekmovanje ni ostal
od lanske članske
ekipe, z izjemo
nekaterih
mladincev, niti en
član moštva. Kot
znano, so proti
koncu sezone pri
Primorju ostali brez
enega od
pokroviteljev, od
katerega so
pričakovali
podporo, tako da niso mogli
junakom zmage v play-offu
promocijske lige poravnati do
konca vseh obveznosti v
obliki potnih stroškov. To je
predsednik Robert Zuppin
priznal in se obvezal, da bodo
to storili čim prej. Že pred
končnico prvenstva, v maju,
je v javnosti na to težavo
P opozoril lanski trener,nekdanji prvoligaški igralecRiccardo Allegretti. Nato je
postava opravila svojo
nalogo, dosegla
napredovanje, vsi igralci in
tehnično vodstvo pa so se
nato odločili, da zapustijo
tabor Primorja.
Društvena uprava je zato
morala postaviti temelje
povsem na novo. Še danes je
ekipa v resnici pravo
gradbišče, na preizkušnji je
veliko nogometašev z raznih
vetrov. Novi trener je Michele
Campo, profesor telesne
vzgoje po rodu s Sicilije, ki je
že delal pri Krasu in Zarji
(lani). Na razpolago bo imel
izjemno mlado garnituro, ki
bo predstavljala v zahtevnem
prvenstvu pravo neznanko.
Od tržaškega San Luigija je
prišlo nekaj fantov
(povratnik Loperfido,
Marzini, Gridel in Nuzzi), ki
niso prišli v poštev za D ligo,
mesto pod soncem pa bodo
skušali izboriti posamezniki
iz mladinskega pogona
Triestine, z Goriškega, iz
Furlanije in celo iz
Veneta, ki so za zdaj na
pripravah in se
dogovarjajo z novim
športnim vodjo
Riccardom
Maschiettom. Kam bo
lahko enajsterica ciljala
v A ligi amaterjev, je
danes nemogoče
napovedovati,
najverjetneje pa jo glede
na omejen proračun
čaka krvav boj za
obstanek.
Treninge začenjajo te
dni tudi ostale slovenske
ekipe. V promocijski ligi
bodo zamejsko gibanje
zastopali Juventina, Kras in
okrepljeni Sistiana/Sesljan. V
prvi amaterski ligi bosta
igrala Mladost in Zarja, v
drugi kategoriji Breg,
Primorec, Sovodnje in Vesna,
v tretji amaterski ligi pa Gaja
in, kot kaže, mladinska vrsta
Zarje.
HC
Hrepenenje je pot, smisel, življenje ...
Zakaj nimam miru
Predsednik Primorja Robert Zuppin
  e dni so slovenski
prebivalci občine
Prapotno z veseljem
opazili, da so cestni delavci
začeli postavljati dvojezične
table ob vhodu v
vasi zgornje
Idrske doline. Kot
predvideva 22.
člen deželnega
zaščitnega zakona
za slovensko
manjšino, je
občina Prapotno
na podlagi
javnega razpisa
prejela za
dvojezične
krajevne napise
7.612,80 evra,
občinska uprava
pa je tako
uresničila načrte
o izboljšanju krajevnih
cestnih tabel v korist
domačinov, ki poleg
T italijanščine govorijo še drugjezik, ter tudi turistov. Table sstarimi narečnimi krajevnimi
imeni pomenijo namreč
vrednotenje območja,
njegovih kulturnih
značilnosti in zgodovine.
Vključno z večjim nižinskim
naseljem Prapotno,
kjer so šole, sedež
občine in pošta, šteje
celotna občina 45
vasi in manjših
zaselkov, table pa
bodo te dni
postavljene pred vse
gorske zaselke Idrske doline,
kjer se še vedno govori v
slovenskem narečju.
O zanimivem jezikovnem
prepletanju, v zadnjih
stoletjih je
namreč na
področje
Prapotnega, ki
nosi sicer ime z
jasnim
slovenskim
korenom, prodrla
tudi furlanščina,
sta se razpisala
Maurizio Puntin
in Lauro
Iacolettig v knjigi
Starodavna
prafara v
Prapotnem -
Toponomastika in
onomastika, ki je
izšla leta 2015 pri Združenju
Blankin in Zadrugi Most.
S. P.
Vrednotenje kulturnih in zgodovinskih značilnosti
Dvojezična toponomastika
v občini Prapotno
Aktualno1. avgusta 201916
Nič dobrega se nam ne obeta
Stanje okolja kritično;
milijonu vrst grozi izumrtje
  loveštvo uničuje naravo,
od katere je odvisen nje-
gov obstoj. Milijonu
živalskih in rastlinskih vrst grozi
izumrtje, številne bi lahko izgu-
bili že v nekaj desetletjih, opo-
zarja poročilo Združenih naro-
dov. Če želimo ustaviti degrada-
cijo okolja, potrebujemo sistem-
ske spremembe, so posvarili stro-
kovnjaki.
Preživetje ljudi je odvisno od na-
rave, ki nam daje čisto vodo, zrak
in zemljo, primerno za obdelo-
vanje. A če želimo ohraniti to na-
ravo, potrebujemo temeljite
spremembe načina, na katerega
proizvajamo in porabljamo sko-
raj vse, še posebej pa hrano, na-
vaja poročilo Medvladne platfor-
me za znanstveno politiko o
biotski raznovrstnosti in ekosi-
stemskih storitvah (IPBES).
Gre za prvo tovrstno poročilo po
letu 2005, za njim stoji več kot
130 držav, so opozorili pri IPBES.
Tri leta ga je pripravljalo 150 vo-
dilnih mednarodnih strokovnja-
kov iz 50 držav, k njemu pa je
prispevalo še 250 drugih stro-
kovnjakov. Opira se na skoraj
15.000 podatkov, med njimi so
znanstvene objave in vladne in-
formacije.
Skupno 1800 strani dolgo po-
ročilo in sprejeti povzetek za
odločevalce naj bi služila kot
osnova za boljše politike in de-
lovanje v prihodnosti.
Strokovnjaki so opozorili, da
okoli osem milijonov živalskih
Č in rastlinskih vrst umira po stop-nji, ki je od več deset- do več sto-krat hitrejša kot v zadnjih dese-
tih milijonih let. Milijonu žival-
skih in rastlinskih vrst grozi
izumrtje.
Spremembe, ki so jih povzročila
desetletja plenjenja in zastru-
pljanja gozdov, oceanov, zemlje
in zraka, ogrožajo človeštvo “vsaj
toliko kot podnebne spremem-
be”, je opozoril Robert Watson,
ki je predsedoval zasedanju pred-
stavnikov 132 držav.
Poročilo opozarja, da bo zausta-
vitev nevarnih teženj terjala
“transformativno spremembo”
- temeljito prevetritev načina, na
katerega proizvajamo in uživa-
mo dobrine, še posebej hrano.
“Spodkopavamo same temelje
naših gospodarstev, načinov
preživljanja, prehranske varno-
sti, zdravja in kakovosti življenja
po svetu”, je posvaril Watson. “S
transformativnimi sprememba-
mi mislimo na temeljno, sistem-
sko reorganizacijo”, je poudaril.
Poročilo prvič v zgodovini IPBES
izpostavlja pet glavnih razlogov
za izgubo vrst in degradacijo na-
rave. Prva dva, ki močno vodita
pred drugimi, sta izginjanje oz.
izginotje habitatov zaradi spre-
menjene rabe zemlje in morij ter
neposredna človeška raba rastlin
in živali.
Na tretjem mestu so podnebne
spremembe, ki pa se na lestvici
hitro dvigujejo. “Vidimo, da se
vpliv podnebnih sprememb hi-
tro, res hitro krepi”, je za AFP
opozorila sopredsedujoča IPBES
Sandra Diaz, sicer profesorica na
univerzi v argentinski Cordobi.
Na četrtem in petem mestu so
onesnaževanje - v reke in oceane
je, denimo, vsako leto odvrženih
400 milijonov ton težkih kovin,
strupenega blata in drugih od-
padkov - ter tujerodne vrste, kot
so podgane, komarji, kače in ra-
stline, ki se prenašajo na ladjah
ali letalih.
Watson je opozoril še na dva ve-
lika posredna dejavnika, ki
močno vplivata na izgubo biot-
ske raznovrstnosti in podnebne
spremembe - to sta povečevanje
števila ljudi v svetu in njihove
sposobnosti trošenja.
V besedilu, okoli katerega so se
vladni predstavniki pogajali več
dni, ni niti kriterijev za napredek
niti datuma, ki naj bi predsta-
vljal skrajni rok za ukrepanje. Be-
sedilo ne vsebuje niti konkret-
nih predlogov ukrepov.
Izpostavlja pa dejanja, ki se jim
ne bo mogoče izogniti:
zmanjšanje uživanja mesa, usta-
vitev izsekavanja gozdov v trop-
skih državah, zmanjšanje luksuz-
ne potrošnje, ukinitev okolju
škodljivih subvencij in spreje-
manje koncepta nizke gospodar-
ske rasti, dodaja AFP.
Poročilo bo služilo kot osnova za
razpravo na zasedanju pogodbe-
nic Konvencije ZN o biološki
raznovrstnosti na Kitajskem ok-
tobra 2020.
  bolevnost zaradi bo-
lezni, ki jih prenašajo
klopi, je v Sloveniji
med najvišjimi v Evropi. Naj-
pogostejši sta lymska borelioza
in klopni meningoencefalitis,
proti kateremu pa se lahko
učinkovito zaščitimo s cepljen-
jem. S toplimi dnevi se poveča
aktivnost klopov, zato strokov-
njaki pozivajo na ustrezne
ukrepe, s katerimi se zaščitimo
pred okužbami.
Za lymsko boreliozo v Sloveniji
letno zboli med 3000 do 7000
oseb vseh starosti, največ od 55
do 64 let. Po podatkih Nacio-
nalnega inštituta za javno
zdravje (NIJZ) je bilo lani prija-
O vljenih okoli 7500 primerovborelioze, kar je po besedahMarte Vitek Grgič z NIJZ največ
v zadnjem desetletju.
Bolezen se pojavlja sezonsko,
od maja do oktobra, ko je ak-
tivnost klopov največja. Razšir-
jena je po vsej Sloveniji, najpo-
gostejša je v novogoriški regiji.
Cepiva proti tej bolezni ni, zato
je pomembna zaščita pred vbo-
di klopa z ustreznimi oblačili
in repelenti.
Lymska borelioza se navadno
začne z rdečino, ki se pojavi od
nekaj dni do enega meseca po
vbodu klopa, se počasi širi, na
sredini bledi in dobi obliko
obroča. Te običajno izginejo po
nekaj tednih,
kasneje pa se
lahko pojavi pri-
zadetost živčev-
ja, sklepov ali
srca, je pojasnil
Franc Strle iz
Univerzitetnega
kliničnega centra (UKC) Lju-
bljana. “Zaradi lymske boreio-
loze se ne umre, lahko pa zelo
zagreni življenje”, je opozoril.
Druga najpogostejša klopna
bolezen je klopni meningoen-
cefalitis. V zadnjem desetletju
na leto povprečno zboli okoli
170 oseb, lani je bilo prijavlje-
nih 153 primerov. Tudi ta bo-
lezen se pojavlja sezonsko, obo-
levnost pa je najvišja na Goren-
jskem in Koroškem.
Kot je pojasnil Strle, se prva fa-
za bolezni prične približno te-
den do 14 dni po vbodu s sla-
bim počutjem. Pri večini bol-
nikov se po vmesnem iz-
boljšanju pojavi druga faza bo-
  osebno pester je bil sobot-
ni spored. Po pozdravnih
besedah predsednika
Združenja Krajevna skupnost
Pevma – Štmaver – Oslavje Lo-
vrenca Peršolje, ki se je zahvalil
vsem, ki so pripomogli k ure-
sničitvi praznika, tudi Kulturne-
mu društvu Sabotin iz Štmavra,
ki mu predseduje Matjaž Pintar,
sta člana dramskega odseka PD
Štandrež Božidar Tabaj in Marko
Brajnik podarila udeležencem
večera komedijsko enodejanko
Na trimu, ki je izšla izpod spret-
nega peresa Janeza Povšeta in je
v repertoarju dramskega odseka
že od leta 2004, ko je bila pre-
mierno uprizorjena na Prazniku
špargljev v Štandrežu pod veščo
režijsko roko Janeza Starine, ta-
krat člana SNG Nova Gorica. Od
tedaj je naštela že ogromno po-
novitev, na katerih se je nasme-
jala množica gledalcev. Izkušena
štandreška igralca v tekst vsakič
vrineta kakšno svojo improvi-
zacijo, tako da se besedilo, de-
loma narečno obarvano, zai-
skri z malce drugačnega zor-
nega kota. Srčika pa ostaja ne-
spremenjena: odnosi med
možem in ženo so vselej
neizčrpen komedijski vir, pri
katerem se napaja tudi ta po-
srečeni komedijski utrinek. V
njem sta protagonista dva
moška, ki se srečata na trim
stezi. Eden (Božidar Tabaj) je
ves skrušen in zagrenjeno raz-
preda svoje misli o zakonskem
stanu; sam občuti vso težo te-
ga jarma, saj v hiši dela vse on:
pomiva posodo, hodi v trgo-
vino po nakupih... Drugi
(Marko Brajnik) pa je ves di-
namičen, “frajersko” zagota-
vlja, da sam doma ne pomaga
prav nič. Prvemu dopoveduje, da
mora zaigrati na drugačne, go-
spodovalne strune. Ob nenade-
janem telefonskem klicu pa se si-
tuacija popolnoma spreobrne:
drugi ves ponižen roti ženo, naj
ga ne zapusti, saj bo začel poma-
gati pri hišnih delih, prvi pa uka-
zovalno pove svoji ženi, da bo
morala odslej sama vse postoriti
v domačem gospodinjstvu, on
pa bo samo “mačo”.... Zdi se, da
se žena s to idejo popolnoma
strinja!
Kljub temu da je tokrat publika
sedela ob mizah, obloženih z je-
dačo in pijačo, in bila kar precej
raztresena (nekateri so bili do na-
stopajočih povsem brezobzirni s
svojim glasnim klepetanjem!),
sta igralca blestela v svoji izvajal-
P
ski moči in iskrivo posre-
dovala duhovito vsebino,
v kateri se zrcali tudi
delček resničnega
življenja vsakogar izmed
nas. Izvrstnemu komedij-
skemu nastopu je sledilo preda-
vanje Vilija Prinčiča o bratih Ru-
sjan, Edvardu in Josipu-Pepiju,
prvih slovenskih letalcih, ki sta
bila tudi načrtovalca, izdelovalca
in pilota. Letos namreč poteka
110-letnica prvega poleta Edvar-
da Rusjana na Malih Rojcah v
Gorici, na današnjem atletskem
in nogometnem štadionu. Z le-
talom, ki sta ga sama izdelala v
domači delavnici sodov (!) v da-
našnji ulici della Cappella v Go-
rici, poimenovanim Eda 1, je Ed-
vard preletel v višini 2 metrov ka-
kih 60 metrov daleč. To je bil za
tedanje čase izreden uspeh.
Ob projekciji fotografij je Vili
Prinčič, ki ga na Goriškem pa tu-
di širše poznamo kot vnetega lju-
biteljskega raziskovalca dogod-
kov iz prve svetovne vojne pa tu-
di navdušenega zbiratelja podat-
kov o bratih Rusjan, orisal
življenjsko in letalsko pot obeh
bratov. Tema je namenil knjigo
V sinjo brezkončnost, ki je s pod-
naslovom Po sledeh odkrivanja
zapuščine bratov Rusjan, pionir-
jev letalstva izšla l. 2011. V strnje-
ni obliki so poslušalci lahko
spoznali presenetljivo ustvarjal-
no pot bratov Rusjan, katerih oče
je bil Slovenec, Franc Rusjan,
mati pa Furlanka, Grazia Cabas,
doma iz Medeje. Prinčič je učin-
kovito osvetlil njuno strast za le-
tanje, ki ju je popeljala do Zagre-
ba, kjer sta se ob pomoči za-
grebškega fotografa in poslov-
neža Mihajla Merćepa začela
spogledovati z mislijo na “serij-
sko” izdelavo letal. Svoje letalske
veščine je Edvard, ki je bil tudi
odličen kolesar (bil je član slo-
venskega Kolesarskega društva
Gorica) uspešno prikazal v Zagre-
bu, v Beogradu pa ga je žal
pričakala smrt pri 24 letih. 9. ja-
nuarja 1911 se je Edvard odločil
za polet kljub neugodnim vre-
menskim razmeram. Njegovo le-
talo je lepo vzletelo in preletelo
zidove beograjske trdnjave in
železniški most na Savi. A nena-
den sunek vetra je zlomil krilo,
tako da je letalo strmoglavilo ob
vznožje Kalemegdana poleg ti-
rov železniške proge. Edvard je
umrl ob prevozu v bolnišnico. Z
vsemi častmi je bil pokopan v
Beogradu.
Vili Prinčič, ki je do zdaj izdal kar
nekaj knjig različnih vsebin, je
nanizal veliko podatkov in opo-
zoril na razna obeležja, ki spo-
minjajo na brata Rusjan (Josip se
je kasneje odselil v Argentino) in
so jih razne ustanove postavile
ob 100-letnici prvega leta v Go-
rici, na Rojicah, pred palačo go-
riške pokrajine, na pročelje hiše,
v kateri sta stanovala in delala, v
Bevkovi knjižnici... Po Edvardu
Rusjanu se imenuje letališče v
Mariboru. Tam je nameščena
“kopija” pregledne dokumentar-
ne razstave o Rusjanih, ki je na-
stala ob stoletnici prvega poleta
v Gorici in bila na ogled v nek-
danjem pevmskem žup-
nišču. Tam je bila tudi
razstava likovnih in lite-
rarnih del, ki so jih
učenci ob mentorjih-
učiteljih izdelali v šol-
skem letu 2017/18 v ok-
viru projekta Zastaviti-
mo skupne moči za
skupne cilje v spomin
na Mirka Špacana (izva-
ja ga Krožek Anton Gre-
gorčič in finančno pod-
pira Dežela Furlanija Ju-
lijska krajina na podlagi
zakona 38/ 2001). V be-
sedi in sliki so prikazali,
kakšno šolo bi si želeli
in kaj bi spremenili v
svoji vasi. Najmlajši bi
radi imeli v šoli krmil-
nico za ptičke, gugalnico, vrt, pe-
skovnik... “Starejši” osnovnošol-
ci bi si želeli imeti vodene oglede
po Sabotinu, gasilski dom, cen-
ter za mlade, center za dnevno
varstvo starejših, varne kolesar-
ske poti, pa še marsikaj. Res so se
izkazali s svojimi lepimi, zanimi-
vimi zamislimi v risani in pisani
podobi.
Na sobotnem večeru je za glasbe-
ni utrinek iz narodne zakladnice
poskrbel trio, Vili Prinčič (kita-
ra), Jožko Leban (harmonika) in
Miloš Uršič (“lončeni” bas). Žal
so kaj kmalu dežne kaplje pre-
gnale poslušalce in godce, ki so
se zatekli pod šotore in še kaj po-
jedli in popili. Organizatorji so
namreč poskrbeli, da vse praz-
nične dni ni zmanjkalo ne hlad-
ne pijače ne dobre hrane.
S 6. strani
Sv. Ana ...
Nadležni in nevarni vbodi 
Preventiva najboljša zaščita
pred klopnimi boleznimi
lezni z visoko telesno tempera-
turo, močnim glavobolom, sla-
bostjo, bruhanjem. Bolezen v
veliki večini primerov zahteva
hospitalizacijo, zdravljenje pa
je simptomatsko. Pusti trajne
posledice, med katere sodijo
glavoboli, vrtoglavice, motnje
sluha, zmanjšana sposobnost
koncentracije in ohromitve.
Do teh pride v petih do 10 od-
stotkih primerov, odstotek bol-
nikov tudi umre, je pojasnil
Strle.
Najbolj učinkovit način zaščite
proti klopnemu meningoence-
falitisu je cepljenje, ki ga pripo-
ročajo vsem, ki hodijo v nara-
vo. Osnovno cepljenje zajema
tri odmerke, nato pa na tri in
kasneje na pet let sledijo
poživitveni odmerki. A kot
ugotavljajo na NIJZ, je v Slove-
niji precepljenost nizka, redno
se namreč cepi le med sedem
do osem odstotkov prebivalcev.
Po letošnjem programu ce-
pljenja je cepljenje proti klop-
nemu meningoencefalitisu za
otroke, ki letos dopolnijo tri le-
ta, in odrasle, ki letos dopolnijo
49 let, financirano iz sredstev
obveznega zdravstvenega zava-
rovanja. Ob tem je Grgič Vitko-
va opozorila, da se bo to ce-
pljenje lahko začelo, ko bo na
voljo t. i. zavarovalniško cepi-
vo, predvidoma jeseni.
“Klopa primemo s pinceto čim
bližje koži in ga počasi iz-
vlečemo”, v primeru vboda
svetuje Strle. Če smo pri tem
preveč sunkoviti, lahko rilček
namreč ostane v koži. Pripo-
ročljivo je, da klopa odstrani-
mo čim prej.
Klopi prenašajo tudi humano
granulocitno anaplazmozo, ki
je vročinska bolezen z bo-
lečinami v mišicah, glavobo-
lom in slabim počutjem. Zdra-
vi se z antibiotiki, s katerimi po
Strletovih besedah vročina pra-
viloma pade v 24 urah.
Klopne bolezni potrdijo z dia-
gnostiko v mikrobioloških la-
boratorijih v nekaj urah, je po-
jasnila Tatjana Avšič Županc z
inštituta za mikrobiologijo in
imunologijo ljubljanske medi-
cinske fakultete. Pri tem mora-
jo biti zelo pozorni in na-
tančni, da med bolniki, ki ima-
jo zelo podobno klinično sliko,
razlikujejo med povzročitelje-
ma klopnega meningoencefa-
litisa in virusa zahodnega Nila,
ki sta si genetsko zelo podob-
na.
Vili Prinčič med predavanjem o Rusjanih