/ 2 TEMA MESECA INTERVJU Jasna in Andrej Pečjak, plezalca zaledenelih slapov Z NAMI NA POT Gore nad kočo Sadnighaus CSEVv* " rfWi ..it Vi Planinski vodnik Kamniško-Savinjske Alpe -i Moža.*, ^"Li.iS Y0tñt. INFORMACIJE in NAROČILA: Planinska zveza Slovenije, Planinska založba - po pošti: Dvorakova ulica 9, p. p. 214, SI-1001 Ljubljana - po telefonu 01/43 45 684 ali faksu 01/43 45 691 - e-naročila: planinska.zalozba@pzs.si - preko spletne trgovine PZS Slovenski planinski muzej - po pošti: Triglavska cesta 49, 4281 Mojstrana - po telefonu 08/380 67 30 ali faksu 04/589 10 35 - e-naročila: info@planinskimuzej.si Vrhovi, lepi razgledi in planinske poti nas kar vabijo v svoja naročja. Da jih boste lažje in varneje obiskovali, smo vam pripravili planinski vodnik Kamniško-Savinjske Alpe, ki je dostopen po zares ugodni ceni. Dela se je na novo lotila skupina avtorjev pod vodstvom Vladimirja Habjana, ki je sam pripravil zasnovo celotnega vodnika in podrobno obdelal skupine Storžiča, Grintovca in Krvavca, Andrej Stritar je opisal skupino Planjave, Ojstrice in Krofičke ter skupino Mrzle gore in Bab, Jože Drab je predstavil skupine Velike planine, Menine in Dobrovelj, Andraž Poljanec pa je obdelal skupine Dobrče, Rogatca in Raduhe. Gorovje je predstavljeno na 296 straneh, kjer najdemo praktične napotke, navodila za uporabo vodnika, izhodišča, koče, prehode, vrhove. Želimo vam obilo lepih potepov s pomočjo naših planinskih vodnikov, varen korak in vabljeni k nakupu. Seveda vas vabimo, da se sprehodite tudi skozi ostalo bogato ponudbo Planinske založbe PZS in zase ali za prijatelje poiščete primeren planinski zemljevid, leposlovno knjigo, priročnik, najnovejši planinski vodnik itd. V času od sredine februarja do sredine marca 2012 lahko vodnik kupite po akcijski, 50 % nižji ceni: 10,85 EUR* (redna cena: 21,70 EUR*). *DDV je obračunan v ceni. Stroške poštnine plača naročnik. M UVODNIK » Vladimir Habjan Zgodbe iz pozabe Na levi malo nad sabo smo sredi popolne teme opazili drobno luč. Da ne sveti tisti, ki ga iščemo? Morda oddaja svetlobne znake? Sicer je čisto pri miru, a kar sveti in sveti. Marjan (Kregar) se je javil po postaji našim v dolini. Pozorni bodo in spremljali bodo dogajanje v smeri, ki jo je opisal. Čez čas smo vsi trije vsak sam pri sebi spoznali, da je bilo tisto, kar smo gledali, zvezda. Človek bi težko svetil brez prekinitve. Pa sprva ni bilo tako videti. Potem sem malo niže videl bolj rdečo in malce večjo luč. Da ne bivakira kje tam? Spet je Marjan poklical našo bazo, a so povedali, da so zakurili ogenj. Običajno bi se temu glasno nasmejali, a tokrat se nismo. V popolni temi, kjer komajda dobro svetiš pod svoje noge, je težko določiti še smeri neba, tako si slabo orientiran. Pot je postajala vedno bolj trda, zmrznjena in slabše vidna. Marjan je naznanil, da bo nataknil dereze. Midva z Ireno sva jih tudi. Ravno prav, ker za naslednjim ovinkom poti ni bilo več, svet pa se je spremenil v popolno drsalnico. Čisto zmrznjena poledenela zemlja. Po sprednjih zobeh derez smo moralipopikati, da smo prišli čez. In to po zemlji, ne po snegu! Nič kaj prijetno. Brez derez ne bi šlo več varno. Še nekaj izpostavljenih prečk, nekaj poplezavanja po skalah in združili smo se s trojico, ki je šla po drugi poti. Našli so sledi iskanega, ki smo jim sledili še naprej. Tako je bil videti delček zadnje nočne gorske reševalne akcije. Ta se je končala ob petih zjutraj, ko je bil iskani že varno v dolini (več na spletni strani GRS). Zgodbo sem opisal zaradi več razlogov. Eden j e zima brez snega oziroma z manj snega, kot smo ga vajeni. Kdo ve, zakaj ga letos (še) ni, morda je uplahnil, tako kot so ledeniki, o katerih pišemo v temi meseca. A zime brez snega niso nekaj novega. Dobro se spominjam treh podobnih zim okoli leta 1990, starejši od mene pa bi gotovo segli še dlje nazaj. Gorski svet brez snega je drugačen. Višje še gre, ko je snega več in smo gibanja vajeni, v sredogorju pa je povsem drugače. Zemlja je zaradi mraza tako trda, da je hoja precej bolj zahtevna. Tam, kjer bi normalno hodili, moramo skorajda plezati. Če tega nismo vajeni ali nimamo dovolj izkušenj (kilometrov), nam lahko trda prede, hitro lahko pride do zdrsa in nesreča je tu. Za serijo tovrstnih napotkov je v uvodniku premalo prostora, ga pa toliko več občasno namenjamo v t. i. izobraževalnem (zadnjem) delu. Naš glavni namen je seveda posredovati bralcem čim več znanja, da bi bili čim bolj varni. Takole razmišlja eden od piscev redne vzgojne rubrike, s katerima se bomo pogovarjali naslednji mesec: "Prepričan sem, da smo s prispevki pritegnili nekaj bralcev. Tudi tistim, ki niso usmerjeni samo v plezanje, smo nekoliko razjasnili pojme, čeprav je tematika precej specifična. Poskusila sva jo prikazati v nekem širšem okvirju in jo zaporedno nekako logično razporediti. Upava, da sva s tem komu razširila obzorja in skrajšala turo.11 Če sem že začel z reševalsko zgodbo, pa naj s to temo še končam. Letošnje leto je za nas reševalce nekaj posebnega. Leta 2012 namreč praznujemo stoletnico organiziranega reševanja v gorah! Glavnina dogodkov se bo sicer odvijala junija (16. junija 1912 je bila ustanovljena prva "Rešilna ekspedicija podružnice SPD Kranjska Gora"), vendar se mi zdi prav, da je praznovanje celoletno. Potrudili se bomo, da bomo o tem pisali več kot običajno, vam pa tudi "piham na dušo", da kakšno zgodbo, vtise, izkušnje z reševanj ali s tem povezane vržete na papir in nam jih pošljete. Zgodbe z reševanj so pogosto čustveno izredno močne in zlepa ne gredo iz spomina. Obudimo jih torej! Z NAMI NA POT - OPISI TUR 33 Mrežce, 1955 m, od Šport hotela 33 Debela peč, 2015 m, s planine Javornik 35 Viševnik, 2050 m, z Rudnega polja 35 Veliki Draški vrh, 2243 m, z Rudnega polja 37 Mohar, 2605 m 37 Hilmersberg, 2670 m 39 Stellkopf, 2852 m 39 Rotwandeck, 2715 m UVODNIK 1 Zgodbe iz pozabe Vladimir Habjan UPADANJE LEDENIKOV 4 Večinoma krotke ledene pošasti Ledeniki - zanimivi naravni pojavi gorskih pokrajin Miha Pavšek UPADANJE LEDENIKOV 10 Od ledeniške krnice do čelne morene Ledeniki - dinamične tvorbe, ki spreminjajo Zemljino površino Mateja Ferk in Miha Pavšek UPADANJE LEDENIKOV 14 Ledena območja -naš naravni termostat Pogovor z Gregorjem Vertačnikom Irena Mušič Habjan INTERVJU 18 Čez 20 let bomo v Sloveniji verjetno težko še plezali po slapovih Z Jasno in Andrejem Pečjakom o lednem plezanju Mateja Pate ZGODOVINA PLANINSKIH POTI IN OBJEKTOV 22 Pozabljene poti nad Trento Stara Kugyjeva pot in Direttissima Dušan Škodič SPOMINI 26 Vojna je sranje Vse pa nas druži ljubezen do gora Danilo Vidič Z NAMI NA POT 28 Planota za vse letne čase Pokljuka Janja Lipužič Z NAMI NA POT 41 Turnosmučarski biseri Gore nad kočo Sadnighaus Mitja Peternel ČRNOGORSKE GORE 44 Durmitor v snegu Zimski vzpon na Čvorov Bogaz, 2152 m Vlado Vujisic VELIKANI KLASIČNEGA ALPINIZMA 48 V gore brez vodnika Ludwig Purtscheller (1849-1900) Janez Turk ODPRAVA NA ACONCAGUO 1982 54 Alpinistovi spomini Obletnica uspešne primorske odprave Igor Škamperle 57 Kako mine trideset let Ivan Rejc 58 O odpravi Peter Podgornik ANKETA 59 Goram se zaradi otrok ni treba odpovedati! Rezultati ankete med družinami, ki zahajajo v gore z majhnimi otroki Boštjan Hauptman VARSTVO NARAVE 62 Zimsko štetje ptic Vodne ptice Dušan Klenovšek MINIATURA 63 Tolmun Toliko je moj kot njen Gregor Gornik 64 NOVICE IZ VERTIKALE 64 NOVICE IZ TUJINE 65 USPEHI V PRETEKLEM LETU 67 PISMA BRALCEV 67 LITERATURA 70 PLANINSKA ORGANIZACIJA Ogromne razpoke med seraki na ledeniku Bossons nad Chamonixom Foto: Klemen Gričar Vsebine vseh Planinskih vestnikov od leta 1895 do danes na www.pvkazalo.si. planrskivESTNiK REVIJA ZA LJUBITELJE GORA IZDAJATELJ IN ZALOŽNIK: Planinska zveza Slovenije ISSN 0350-4344 Izhaja petnajstega v mesecu. Planinski vestnik objavlja izvirne prispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugje. 112. letnik NASLOV UREDNIŠTVA: Planinska zveza Slovenije Uredništvo Planinskega vestnika Dvorakova ulica 9, p. p. 214 SI-1001 Ljubljana T: 01 43 4 5 6 87, F: 01 43 4 5 6 91 E: pv@pzs.si www.planinskivestnik.com ODGOVORNI UREDNIK: Vladimir Habjan UREDNIŠKI ODBOR: dr. Andrej Stritar (namestnik odgovornega urednika), Emil Pevec (tehnični urednik), mag. Marjan Bradeško, Marta Krejan, dr. Andrej Mašera, Zdenka Mihelič, dr. Irena Mušič Habjan, dr. Mateja Pate, Dušan Škodič ZUNANJA SODELAVCA: Tina Leskošek, Gorazd Gorišek LEKTORIRANJE: Mojca Volkar Trobevšek, Mojca Stritar, Katarina Marin Hribar OBLIKOVANJE: Boris Jurca GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK: Schwarz print, d. o. o. NAKLADA: 6300 izvodov Prispevke, napisane z računalnikom, pošiljajte po elektronskem mediju na naslov uredništva ali na elektronski naslov. Poslanih prispevkov ne vračamo. Uredništvo si pridržuje pravico do objave ali neobjave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja nenaročenih prispevkov v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Mnenje avtorjev ni tudi nujno mnenje uredništva. Kopiranje revije ali posameznih delov brez privolitve izdajatelja ni dovoljeno. Naročanje: Po pošti na naslov: Planinska zveza Slovenije, Dvoržakova ulica 9, p. p. 214 SI-1001 Ljubljana, po elektronski pošti na naslov: pv@pzs.si ali po telefonu 080 1893 24 ur na dan. modra številka (((•08018 93*) Številka transakcijskega računa PZS je 05100-8010489572, odprt pri Abanki, d. d., Ljubljana. Naročnina 34 EUR, 58 EUR za tujino, posamezna številka 3,40 EUR. Članarina PZS za člane A vključuje naročnino. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova navedite tudi stari naslov. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Program informiranja o planinski dejavnosti sofinancirajo Ministrstvo za šolstvo in šport RS, Fundacija za financiranje športnih organizacij v RS in Javna agencija za knjigo RS. * V /3ST Fundacija za šport vJ FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI: Špik v hudi zimi Foto: Oton Naglost Uredništvo Planinskega vestnika skrbno preverja vse čla nke in točnost v reviji objavljenih opisov poti, ki praviloma vključujejo opozorila na nevarnosti in možne pasti obiskovanja gora. Žal pa je vsak opis vedno subjektiven, poleg tega se objektivne težave na terenu lahko spreminjajo iz dneva v dan, celo iz ure v uro. Zato uredništvo revije in Planinska zveza Slovenije ne moreta prevzeti nobene odgovornosti za morebitne poškodbe ali materialno škodo, ki bi jih utrpel kdorkoli zaradi hoje po gorah po navodilih iz te revije. UPADANJE LEDENIKOV 0 Večinoma krotke ledene pošasti Besedilo: Miha Pavšek1 Ledeniki - zanimivi naravni pojavi gorskih pokrajin Ledeniki - le kdo še ni slišal zanje, velik del hribolazcev pa jih lahko spozna in vidi tudi od blizu. V zadnjem času jih vse pogosteje omenjamo v zvezi s podnebnimi spremembami, saj bodo pod našimi najvišjimi vršaci verjetno prav kmalu izginili tudi njihovi zadnji ostanki. Krčenje Triglavskega ledenika v letih 1952-2003 N Gtava A 2424 m i ■»1] p 11. • u I ■.M,', nt me, i Hi rt, M j A ti- «31 1052 _ 197S 1« I «s I 19« I 1» H 201» + mflrJna toika 0 _ __1M>m ' j Mali Tritfta * n pltL bij i 14H Najbližje so nam v alpskem sosedstvu, o njih pa izvemo marsikaj tudi takrat, ko spremljamo podvige naših himalajcev, andinistov, pamiristov in drugih "plezalistov", ki se podajajo na najvišje in pogosto težko dostopne vrhove širom po svetu. Po drugi strani pa 1 Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU. * M 14 * vidimo sledove delovanja ledenikov tik pred domačim pragom, vendar so ti precej manj očitni kot prej omenjeni, saj gre večinoma le za ledeniško preoblikovano površje. Najrazličnejši obiskovalci gora se zanimamo za ledenike v glavnem iz dveh razlogov: prvi je občudovanje, drugi pa spoštovanje. Oba sta neločljivo povezana in bi morala biti v neposrednem sosledju, katerega neupoštevanje nas lahko v gorah stane tudi življenja. Gibanje po ledeniškem površju pač ni dolinski sprehod, vendar je tudi na takem območju možen sorazmerno varen vzpon ali prečenje. Kadar nam to dopuščajo razmere, pa se lahko takim delom poti tudi izognemo. Višje smo, manj je možnosti za to oziroma manj je zasilnih izhodov, zato je prav, da tovrstne ture načrtujemo še bolj skrbno in preudarno. Ledeniki pa so tudi prinašalci najrazličnejših informacij iz preteklosti, tako o podnebju kot tudi o nekdanjih prebivalcih danes poledenelih delov planeta. Ledeniški brevir Nastanek ledenikov omogočata sneg in mraz, zato jih najdemo le visoko v gorah nad snežno mejo (bližje ekvatorju smo, višje so ledeniki) in v visokih geografskih širinah. Vztrajajo ali rastejo le tam, kjer je dovolj obojega. Danes se večinoma povsod krčijo, saj imamo opravka z vse višjimi temperaturami zraka in čedalje večjim deležem padavin v obliki dežja. Geološko še ne tako dolgo nazaj, pred nekaj več kot 10.000 leti, smo imeli pri nas snežno mejo na okrog 1300 metrih, medtem ko je danes ta že več kot dva kilometra višje. Zemljino podnebje v svoji več milijard let dolgi zgodovini ni bilo vedno tako toplo, saj je bil v zadnj em milij onu let naš planet sorazmerno veliko časa prekrit z ledom. V naših, to je zmernih geografskih širinah najdemo iz teh obdobij številne pomnike zlasti v goratih območjih. Geološko gledano je nekaj manj kot desetina površja Slovenije povezana z ledeniki, približno enak je tudi delež svetovnega površja, ki je danes pod ledenim pokrovom. Že res, da so tudi pri nas najvišji grebeni in deli gora med nekdanjo poledenitvijo moleli iznad ledenega pokrova, zato pa je ta segal še daleč naprej na območja večjih kotlin in predgorskih nižin, ki jih lahko označimo kot alpsko "preddverje". Ogromne površine Zemlje v višjih geografskih širinah in na gorskih masivih pa so še vedno pod stalnim snežnim in ledenim pokrovom (približno 3 %). Z njihovim delovanjem se neprenehoma spreminjata oblika in podoba površja, snežne in ledene mase pa imajo pomemben vpliv na podnebje in živi svet teh območij. Ledene gmote so bile nekdaj mnogo obsežnejše. Današnje so le ostanek nekdanjih ledenih dob, ki so se nizale v zadnjih dveh milijonih letih vse do nekaj več kot deset tisoč let pred Vse, kar je ostalo od nekdaj obsežnega ledenika nad Triglavskimi podi, je danes le še manjša ledeniška zaplata pod kratkim ostenjem Malega Triglava. Foto: Oton Naglost i 1 -1 r . t . ' _jEj. k- v 1; - ) ^M , ' , T . ■ v f . -S" ■ !Lj ■ J ' - ■ ■ A,- Vite - v- $ S- ^ __ ii.V. :P ■ * ^ ■ " m ,± '.^-'i" —1 -.--f-jj . r ' * i. ' ■ ■- ' ■■'■■:■ ■ ■ i- ■i I ■ H' i l. * ■. . Jf-rS= -Z-:,« L: A r HmiSš' ffl > ki- Podatki o treh alpskih in enem himalajskem ledeniku. Ledenik Aletsch je največji evropski, Baltoro pa svetovni ledenik. Ime ledenika Država Dolžina (km) Površina (km2) Aletsch Švica 22,7 86,6 Gorner Švica 13,5 59,7 Mer de Glace Francija 12 32 Baltoro Pakistan 62 520 Schweizerischen Gletschermessnetz, Neue Zürcher Zeitung On-Line. Preglednica 1: Triglavski ledenik -površina ledenika 1900-2011 našim štetjem. Še v zadnji je bila poledenela površina na kopnem približno trikrat večja od današnje. Zdaj je večina ledu na Antarktiki, Arktiki, Grenlandiji in drugod v višjih geografskih širinah. Nam bližja so gorska območja, kjer pa jih je le nekaj odstotkov. Današnji ledeniki imajo le malo skupnega z geološkimi ledenimi dobami, saj so večinoma povezani s podnebjem zadnjih stoletij. Tudi za to obdobje je značilno menjavanje toplejših in hladnejših obdobij. Najbolj znana sta srednjeveško toplo obdobje in temu sledeča mala ledena doba. Gre za pojava svetovnih razsežnosti, zato nista bila omejena le na evropsko in severnoameriško celino. V srednjeveškem toplem obdobju (8001300) je bila povprečna temperatura za Okno na ledeniku pod Skuto, v ozadju Velika Baba, Ledinski vrh in Storžek Foto: Miha Pavšek Preglednica 2: Ledenik pod Skuto -površina ledenika 1946-2011 Leto Površina (ha) konec 19. stoletja prek 40 1900 30 1946 15 1995 3,0 1999 1,4 2003 0,7 2005 1,1 2007 0,6 2008 1,1 2009 2,9 2010 '' 2,5 A 2011 •j*> 2,4 Leto Površina (ha) 1946-1954 2,5-3 1950 2,8 1989 1,1 1997 1,5 2003 0,7 2007 1,1 2008 1,4 2009 1,8 2010 1,8 2011 1,7 Vir: Geografski inštitut Antona MelikaZRC SAZU. . •: i * - . ^ stopinjo višja od današnje. Za nas zelo pomembna je mala ledena doba, ki je zajela Evropo v sredini 14. in je ni zapustila vse do sredine 19. stoletja, torej več kot 400 let kasneje. Višek je dosegla v letih 1645-1715, kar sovpada z zmanjšanjem aktivnosti izbruhov na Sončevi površini. Povprečna temperatura je bila "le" stopinjo nižja, kot smo je vajeni danes. V tem času sta najverjetneje nastala tudi oba naša ledenika, danes le še majhni lede-niški zaplati pod Triglavom vJulijskih in pod Skuto v Kamniško-Savinjskih Alpah. Ledeniki v izbranih številkah in besedah Če se omejimo na evropski poledeneli prostor (Alpe, Islandija, Skandinavija in Kavkaz), lahko ugotovimo, da je p ovrši-ne pod ledom približno za nekaj več, kot je velika Slovenija. Večina alpskih poledenelih območij je v Švici, Avstriji, Italiji in Franciji, pri nas so le ledeniški vzorci. Skupna prostornina več kot 1500 ledenikov na tem prostoru je skoraj 400 km3. Obseg in debelina večine alpskih ledenikov v zadnjem četrtstoletju močno upadata. V tem času se je njihova skupna površina zmanjšala skoraj za tretjino. Letna vsota novozapadlega snega (ne višina, saj se sneg seseda) v Alpah je tudi do 20 metrov, kar omogoča večmetrski letni prirast debeline ledeniškega ledu. Pot od snega do ledeniškega ledu je z vidika našega gostovanja na tem planetu sorazmerno dolga in trnova. Za meter debelo plast ledeniškega firna (njegova gostota je večja od 500 kg/m3), ki je hkrati predzadnja stopnja preobrazbe snežne odeje v ledeniški led, mora pasti okoli 6-8 metrov snega in preteči 3-5 let. Za nastanek enako debele plasti ledeniškega ledu na jugovzhodnem robu Alp, kjer imamo opravka z robnimi razmerami, pa je potrebnega še precej več časa - od nekaj desetletij do skoraj celega stoletja. Posebno in precej manj raziskano poglavje ledeniške zgodbe pa so nekdanji ledeniki na območju dinarskega sveta, saj so njihovi sledovi bolj redki in skriti ter po velikosti in oblikah precej skromnejši od svojih alpskih sosedov. Zanimivo je tudi poimenovanje ledenikov po posameznih alpskih državah: nemško Gletscher (splošni izraz) in Kees ter Ferner (regionalna izraza), angleško in francosko glacier (drugačna je izgovorjava), italijansko ghiacciaio, rusko in tudi srbsko lednik (AegHHK) in islandsko jokull. Slovencem, ki zahajajo v bližnje Geodetska izmera Triglavskega ledenika Foto: Miha Pavšek (arhiv Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU) Ledenik v krnici med Rinkama in Skuto Foto: Robert Logar ledeniške gore, je dobro znan ledenik Pasterca/Pasterze pod 3797 metrov visokim Grofiglocknerjem/Veliki Klek v Avstriji. Že šest in pol desetletij dolg niz meritev Sodelavci Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU že več kot šest desetletij, natančneje od leta 1946, opazujejo Triglavski ledenik in ledenik pod Skuto (več o obeh najdete na DEDI-ju, enciklopediji naravne in kulturne dediščine na spletnem naslovu http://www.dedi.si/). Oba sta med najbolj jugovzhodno ležečimi ledeniki v Alpah. Ker ležita na sorazmerno nizki nadmorski višini, sta zelo občutljiva na podnebne spremembe. Projekt opazovanja obeh ledenikov je med najstarejšimi in najdaljšimi znanstvenoraziskovalnimi projekti pri nas. Do sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja so potekale meritve s klasično metodo, to je z odčitavanjem spremembe dolžine (debeline) ledenika na posameznih točkah. Takrat so začeli s Triglavski smuk s Kredarice in lovski veleslalom na Ledinah Napeto na večnem snegu je bil naslov članka avgusta 1976 v časopisu Delo, kjer so poročali o dvodnevni smučarski tekmi, ki jo je na Triglavskem ledeniku organiziral smučarski klub iz Radovljice. Omenjena tekma je bila sicer naslednica precej bolj znanega triglavskega smuka, ki je potekal na relaciji Kredarica-Krma, torej nekoliko stran od ledenika. Med priprvavami na triglavski smuk maja 1946 je eden od udeležencev v megli nevede zavil z ledenika in zapeljal čez rob Triglavske severne stene. Nepoškodovan je pristal 96 metrov nižje blizu izstopa Slovenske smeri. Sicer pa so si tudi številni drugi smučarji na njem vse do sredine osemdesetih let 20. stoletja pogosto privoščili poletno ali v posameznih letih celo zgodnjejesensko smuko. Na ledeniku pod Skuto, natančneje na pozno spomladi ali včasih tudi še v zgodnjem poletju povezanih snežiščih Ledin v vpadnici ledenika pa poteka tudi vsakoletni tradicionalni lovski veleslalom. Konec maja leta 2011 je bil na sporedu že osemnajstič, udeležilo pa se ga je kar 62 tekmovalk in tekmovalcev. Vrtanje s plinskim parnim vrtalnikom na ledeniku pod Skuto ob koncu talilne sezone leta 2006 Foto: Miha Pavšek sodobnejšimi fotogrametričnimi meritvami (laserski teodolit), ki omogočajo prostorsko zaznavanje in kasnejšo predstavitev rezultatov. Od leta 1976 snemajo ledenik tudi s posebnim panoramskim fotoaparatom, podatki o obeh ledenikih pa gredo tudi v mednarodno izmenjavo. Ob koncu 19. stoletja, ko je Triglavski ledenik segal še do roba Stene, je meril več kot 40 hektarjev. Ob začetku natančnejših meritev (preglednica 1) in opazovanj je bila velikost njegove površine 15 hektarjev, pol stoletja kasneje pa le petino tega. V zadnjem desetletju se je zmanjšal še za tretjino, tako da je bila njegova površina v tem tisočletju že dvakrat manjša od hektarja (jeseni 2011 je meril 2,4 ha), najmanjša pa rekordno vročega Domače ledeniške nesreče Ledeniški svet pomeni vse kaj drugega kakor trdna tla, kar smo že spoznali na primeru nesreče leta 1946 s srečnim koncem. Poleg zdrsov, vendarle smo na ledu, se največ tovrstnih nesreč konča s padcem v ledeniško razpoko. Na naših ledeniških krpah jih ni ali pa so tako ozke, da lahko stopimo čeznje. Drugod v Alpah in na območjih s še aktivnimi in obsežnimi ledeniki pa so lahko razpoke več metrov široke in še bolj globoke. Zato se v ledeniškem svetu vedno gibamo v navezi. Tudi če pademo v navezi in nas varujoči hitro zaustavi, se bomo brez tuje pomoči težko privlekli na površje. Ledenika pod Skuto in Triglavom skrivata kar nekaj zgodb, najbolj tragični pa sta dve. Julija 1913 se je 15-letni Janko Petrič iz Šiške pri Ljubljani, takrat dijak druge državne gimnazije, na jamarskem izletu z drenovci ponesrečil med grebenskim prečenjem Kranjska Rinka-Skuta. Pri tem je omahnil na ledenik pod Skuto, kjer so ga tri dni kasneje našli v zadnji razpoki na sredini ledenika. Razpoke so bile globoke od 10 do 15 metrov. Nenavadnejša je bila nesreča na Triglavskem ledeniku. Med slabim vremenom maja 1989 je v ostenje Malega Triglava nad ledenikom trčilo športno letalo iz Nemčije, v katerem so preminuli vsi štirje potniki, člani bavarske družine. Nekaj ostankov tega letala so pred leti našli tudi sodelavci Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU med rednimi letnimi meritvami ledenika. leta 2003. Tudi lanskoletni jesenski podatek o površini ledenika pod Skuto (1,7 ha) kaže, da se je v primerjavi s prejšnjim letom nekoliko zmanjšal, sicer pa se je tudi njegova površina med letoma 1997 in 2003 prepolovila (preglednica 2). Ko pridemo do obeh ledenikov, še posebej do tistega pod Skuto, ki je izrazito krniškega tipa (s treh strani obdan z ostenjem), nas bolj kot njegovo krčenje zbode v oči naglo tanjšanje. Lanskoletna podpovprečna snežna sezona in kasnejša zelo topla talilna doba sta odnesli ves pridelek predhodnih let. Podnebne razmere meteoroloških letnih časov v letu 2011 in zima 2011/12 so še naprej presuhe ter večinoma pretople. Zato se zdijo napovedi klimatologov, da smo v resnici zadnja generacija, ki še lahko opazuje zadnje ostanke domačih in nekaterih sosednjih, manjših ledenikov na območju jugovzhodnih Alp, vse resničnejše. Kar sama se ponuja ugotovitev, kako malo manjka do njunega resničnega izginotja - po vsej verjetnosti bo zadostovalo že nekaj zelenih zim, ki jim sledi pretoplo poletje. Radarsko in vrtalno določanje debeline obeh domačih ledenikov S krčenjem ledenikov je povezano tudi njihovo tanjšanje. V letih s podpovprečno snežno sezono in z nadpovprečnimi temperaturami v talilni dobi se lahko naša ledenika stanjšata tudi za več kot meter. Če se Triglavski ledenik predvsem manjša, pa se njegov vzhodni sosed pod Skuto v glavnem tanjša. Metod za ugotavljanje debeline j ■ ledeniških plasti je več. Leta 1999 so na Triglavskem ledeniku tovrstne meritve opravili s pomočjo georadarja. Največja izmerjena debelina je bila 9,5 metra, povprečna pa 4-5 metrov (ocenjena prostornina je znašala 20.000 m3). Sedem let kasneje, leta 2006, so pod Skuto uporabili poseben parni vrtalnik. Rezultati so pokazali, da je bila takrat povprečna debelina ledenika nekaj več kot 7 metrov, največja skoraj 12 metrov, najmanjša pa le 4,5 metra. Prostornino ledenika so ocenili na okrog 80.000 m3. Tako blizu, a tako različni, bi lahko dejali za naši, le nekaj Nešteto ledeniških potokov se izpod ledenika Feegletscher pod Allalinhornom steka v dolino Saastal. Foto: Vladimir Habjan več kot 50 kilometrov medsebojno oddalj eni ledeniški krpi. Medtem ko ima bolj znana pod Triglavom površinski primat, ima druga pod Skuto prostorninskega. Vse je v rokah naravnega dinamičnega ravnovesja Čeprav imamo Slovenci še dva ledeni(č)ka, ki merita skupaj le za poldrugo nogometno igrišče, pa je v naših visokogorskih osojah še precej drugih snežišč. Videti je, da je z globalnim segrevanjem ozračja vse pomembnejša senčna lega posameznega ledenika. Pri tem ima očitno precej nižje ležeča krniška ledeniška krpa v zatrepu Ledin v Kamniško-Savinjskih Alpah prednost pred pobočno pod ostenjem Malega Triglava v Julijcih. Zaradi sorazmerne majhnosti obeh in velike spremenljivosti meteoroloških kazalcev pa se lahko v prihodnje ta razmerja hitro spremenijo. Tudi "megasnežna" zima, kakršni smo bili priča v gorah v snežnih sezonah 2005/06 in 2009/10, verjetno ne bo preprečila njunega izginotja, ga bo pa vsaj za nekaj let odložila. In prav ta spremenljivost in nepredvidljivost narave sta dva njenih glavnih čarov. Vprašanje je, ali se bosta naša ledenika kdaj sploh v celoti stalila, saj ju pri tem ovirajo gruščnati nanosi, pod katerimi ostane fosilni ali ujeti led. Morda pa se bo na mestu nekdanjih ledenih gmot odprlo z ledeniško erozijo in korozijo agresivne vode preoblikovano površje, nič manj zanimivo od tega, kar je bilo na njem nekaj stoletij prej, ko je bilo pod ledenim pokrovom. O UPADANJE LEDENIKOV 0 Od ledeniške krnice do čelne morene Ledeniki - dinamične tvorbe, ki spreminjajo Zemljino površino Besedilo: Mateja Ferk in Miha Pavšek1 Vsak ljubitelj vzpetega sveta se na svoji gomiški poti prej ko slej sreča z ledeniki, pred tem pa (praviloma ...) vsaj z osnovami gibanja v ledeniškem svetu in ledeniško vrvno tehniko. Čeprav že pred tem beremo, vidimo in izvemo marsikaj o njih, pa je vse drugače, ko se srečamo z njimi v živo. Med vzponom na gorske vršace je vedno dovolj časa za razmišljanje, pa ne samo o tem, zakaj, s kom in s čim smo tam, temveč tudi o nastanku in značilnostih ter dinamiki naravnih pojavov, ki nas obkrožajo. Eno od zanimivejših zgodb o gorskem svetu nam pripovedujejo ledeniki, in to vse od dolinskega parkirišča pa do znamenja na vrhu gore. Njihova zgodba pa je v resnici ravno obrnjena, saj se prične tam, kjer je naša šele malo čez polovico, v krnicah pod visokogorskimi vršaci ... Ledene dobe Ledeni pokrovi in ledeniki prekrivajo okoli desetino površja našega planeta in zadržujejo približno več kot 30 milijonov km3 sladke vode, kar je okoli tri četrtine vse sladke vode na Zemlji. V preteklih geoloških dobah je obseg poledenelega površja precej nihal. V zemeljski zgodovini so strokovnjaki do sedaj prepoznali vsaj pet večjih ledenih dob, najbolj znana in raziskana pa je zadnja oziroma najmlajša, kvartarna ledena doba. V njej se je zvrstila serija hladnejših obdobij, imenovanih glaciali ali stadiali, med njimi pa so bila toplejša obdobja, imenovana interglaciali ali interstadiali. V preteklosti so omenjali zgolj štiri ohladitvene faze, imenovane po rečicah na severnem obrobju Alp (Mindel, Günz, Riss in Würm), danes 1 Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU. |10| planinski vestnik | februar 2012 pa vemo, da je bilo teh obdobij precej več. Trenutno smo v obdobju intergla-ciala, imenovanega holocen, ki se je začel pred okoli 10.000 leti, še zmeraj pa v kvartarni dobi. Nenehno prostorsko širjenje in krčenje obsega polede-nitve sta z odnašanjem kamninskega gradiva z enih ter odlaganjem tega materiala na drugih območjih izrazito preoblikovala velik del površja. Zaradi velikosti, raznolikosti in slikovitosti teh oblik spadajo ledeni pokrovi in ledeniki ter ledeniško preoblikovane pokrajine med najzanimivejše na Zemlji. Ker gre v največji meri za vzpeti svet, so ta območja deležna pogostega obiska najrazličnejših obiskovalcev gora. Raznolikost ledenikov Glede na geografsko pojavljanje ločimo dva osnovna tipa polede-nitve: celinsko (ledeniški pokrovi Ledenik Baltoro v Karakorumu je največji na svetu. Foto: Marko Prezelj prekrivajo zlasti celino in niso pod močnim vplivom oblikovanosti podlage) ter alpsko poledenitev (ledeniki nastanejo v gorskih območjih, od koder se v nižine stekajo po dolinah). Gledano z vidika jugovzhodne Evrope lahko določimo še tretji, to je dinarski tip poledenitve (na dinarskih kraških planotah so bili oblikovani zlasti ledeniški pokrovi in krniški ledeniki, v nižj e predele pa so se spuščali odtočni ledeniki). V pleistocenu sta bila na območju Slovenije razvita alpski (Julijske Alpe, Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe in Pohorje) ter dinarski tip po-ledenitve (Snežnik, Trnovski gozd). Oblika ali morfologija posameznih ledenikov sta odvisni od lokalnih podnebnih razmer in izoblikovanosti podlage. Vsak posamezni ledenik je glede na obliko in lokacijo edinstven. Prav zaradi tega obstaja vrsta različnih tipov ledenikov, ki jih glede na značilno zgradbo in oblike združujemo v tri večje skupine: ledeniške pokrove in kape, ledenike, odvisne od izoblikovanosti podlage, ter morske ledenike. Procese in oblike, ki so povezani z delovanjem ledenikov in ledu, obravnava veda o ledenikih ali glaciologija. Ledeniške ali glacialne procese v splošnem delimo na erozijske, kjer prevladuje odnašanje kamninske podlage, akumulacijske, kjer prevladuje odlaganje erodiranega gradiva, ter fluvialne (posredno ledeniške), ki so posledica delovanja vodotokov, odtekajočih izpod ledenikov. Ravno kamenine so tiste, še posebej če so tik pod vrhovi gora drugačne kot spodaj v dolini, ki nam pogosto razkrijejo izvorno območje posameznih ledenikov. Ne smemo pa pozabiti, da se tudi precej raje krušijo na mestih, kjer jih je nekdaj prekrival ledeni pokrov, zato velja biti tam toliko pozornejši na padajoče kamenje. Spreminjanje ledenikov Osnovna pogoja za nastanek ledenikov sta dovolj nizka temperatura in zadostna količina snežnih padavin. Takšne razmere so najznačilnejše za visoke geografske širine in visokogorje, kjer je tudi v današnjih podnebnih razmerah še omogočen obstoj ledenikov. Naraščanje ali zmanjševanje količine ledu sta odvisna od razmerja med dotokom snežnih mas in njihovim taljenjem. Zaradi teh značilnosti so ledeniki dinamične tvorbe, ki se neprestano spreminjajo in prilagajajo okoljskim spremembam; ledeniki rastejo in se talijo, spreminjajo obliko in smer premikanja, delujejo mehansko na kamninsko podlago ter premeščajo velike količine kamninskega gradiva različnih velikosti, ob tem pa se sproščajo tudi ogromne količine vode, ki odteka izpred njih. Posamezni ledenik na ta način vzpostavlja energetsko in snovno ravnovesje med območjem kopičenja ledu in območjem njegovega izteka. Nekaj takega ravnovesja in obilo izkušenj ter spretnosti potrebujemo tudi vsi, ki bi se radi seznanili z ledeniškimi značilnostmi od blizu ali pa le prečkali njihovo slikovito površje. Nastanek krnic in dolin Tisti del, kjer se kopiči sneg in dela nov led, ledenik pa raste, imenujemo erozijski del ledenika ali redišče. Zaradi naraščanja debeline snega in ledu se v odvisnosti od naklona kamninske podlage in pritiska zgoraj ležečih ledeniških plasti začne ledena gmota premikati. Na strmejših pobočjih se ledenik začne premikati že pri debelini ledu okoli 15 metrov. V povprečju obsega redišče skoraj dve tretjini površine celotnega ledenika. Debelina ledu in pritisk premikajoče se ledene gmote na podlago povzročata na tem delu ledenika učinkovito in globoko erozijo kamninske podlage. Z vtekanjem vode v razpoke v kamninski podlagi in njenim zmrzovanjem se pod vplivom zmrzalnega preperevanja od podlage lomijo, trgajo in luščijo kamninske gmote različnih velikosti in oblik. Odlomlje-ni kamninski kosi nato zamrznejo v ledenik in postanejo del tovora, ki ga nosi s seboj. Ker prenašajo ledeniki v sebi velike količine kamninskega gradiva, ne deluje na podlago samo led, temveč jo drgne in brusi tudi kamninski tovor. Drobni delci zdrobljene kamnine delujejo na podlago kot brusni papir in jo "spolirajo". Kadar je v spodnjem delu ledenika zamrznjen večji kamninski blok, lahko ta na podlagi pusti črtasto drsno sled v obliki ledeniških raz. Po umiku ledenikov se v zgornjem delu najpogosteje razkrijejo velike polkrožne kotanje, imenovane krnice, ki se prek pragov in okrešljev nadaljujejo v globoke in široke lede-niške doline, katerih prečni prerez ima obliko črke U. Če so se v glavno ledeniško dolino stekali še manjši, stranski ledeniki, imamo po umiku ledenikov nad glavno dolino še višje, stranske ledeniške ali obvisele doline. Voda, ki priteka iz obviselih dolin, pogosto pada v slikovitih slapovih v glavno dolino. Zdaj veste, zakaj moramo včasih na poti iz gorskih dolin pod najvišje vrhove - zadnji del vzpona nanje je po navadi najbolj strm - že v srednjem delu poti gristi kolena bolj, kot smo pričakovali ob načrtovanju ture ... Kamninski material, ki ga ledenik odtrga s podlage, ter gradivo, ki pade na ledenik z okoliških pobočij ali ga prinese veter, se premikata skupaj s tokom ledenika do konca območja redišča, kjer se začne ledeniška akumulacija. Mejo med rediščem in tališčem ledenika predstavlja ravnovesna meja ali ELA (izraz izhaja iz začetnic poimenovanja v angleščini: equilibrium line altitude) oziroma tista nadmorska višina, nad katero led v glavnem nastaja, medtem ko pod njo večinoma izginja. V grobem jo lahko za določen, sicer manjšinski tip ledenikov v zmernih geografskih širinah enačimo s snežno mejo. Pred desetletji je bila na območju Alp še tik pod našimi najvišjimi gorami, danes pa je že krepko prek 3000 metrov. Odlaganje kamninskega gradiva Območje ledeniške akumulacije se imenuje tališče ali območje taljenja ledenika. To pomeni, da je akumulacija snega in ledu manjša od taljenja, zaradi česar se prostornina ledu na letni ravni zmanjšuje. V tem delu so ledeniki mnogo bolj razčlenjeni z razpokami, zato je priporočljivo, da jih prečkamo čim višje. Na njihovi površini prevladujejo podolžne razpoke, ki se pahljačasto raztekajo proti čelu ledenika. To predstavlja najnižjo točko oziroma območje, do koder seže ledenik. Pod ravnovesno mejo na območju ledeniške akumulacije se ob ledenikih, pod njimi in pred njimi kopiči nesortirano kamninsko gradivo ali til, ki ga ledeniki nosijo s seboj. Dokler ledeniki v zgornjem delu (redišče) še rastejo, se ledene gmote premikajo. Njihovo delovanje lahko ponazorimo z delovanjem tekočih stopnic. Vse gradivo, ki ga nosijo s seboj, se na območju taljenja ledenika odlaga iz enostavnega razloga - ko se led enkrat stali, ni več transportnega sredstva, ki bi nosil gradivo naprej, saj voda, ki odteka izpred ledenika, nima tolikšne moči, da bi lahko sproti odnašala vse gradivo. Dlje kot ledeniki vztrajajo na istem mestu, kar je odvisno tudi od ustaljenih podnebnih razmer, večje so količine tila, ki se nabira ob njih. Najznačilnejše akumulacijske oblike tila so morene. Ob robovih oziroma bokih ledenikov se oblikujejo bočne morene, pred koncem oziroma čelom ledenika pa čelne. Grbine iz tila, ki ostanejo po dnu ledeniške doline po umiku ledenikov, imenujemo talne morene. Hitrejše in enakomernejše kot je umikanje ledenikov, manj izrazite so čelne morene, ki ostanejo za njimi. Če se ob umiku ledenika pojavi daljše obdobje stagnacije čela ledenika oziroma ta dlje časa vztraja na istem mestu, imamo opravka s čelnimi morenami, ki so znak umikalnih stopenj ali stadijev ledenika. V primeru, da se umikanje ledenika ustavi in začne ledenik ponovno rasti, se sledi prejšnjih akumulacij, predvsem umikalnih stadijev, zabrišejo. Zato talne morene in umikalni stadiji vedno predstavljajo le razmere, ki so vladale ob zadnji poledenitvi. Kadar vode talečega se ledenika zastajajo za čelno moreno, ker nimajo kam odteči, imamo opravka z ledeniškim jezerom, kakršna sta po nastanku tudi naše Bohinjsko in Blejsko jezero. Odtekanje vode izpod ledenikov Ledeniki se v čelnem delu neprestano talijo, zato izpred njih odtekajo velike količine vode z značilno mlečno barvo (ledeniška voda ali lednica), ki ji rečemo proglacialni tok. S seboj odnašajo mnogo kamninskega gradiva in njihovo mehansko delovanje (erozija) na rečno strugo takoj pod ledeniki je zelo izrazito. Proglacialni tokovi so pogosto oblikovali globoke soteske in korita. Ob koncu sotesk, kjer se doline razširijo ali preidejo v širše kotline, pa so tovrstni tokovi nasuli obsežne vršaje iz fluvioglaci-alnega gradiva (ledeniško gradivo, ki ga je preložila tekoča voda). V vršajih pod ledeniki so včasih odloženi tudi ogromni zaobljeni kamninski bloki, ki po dimenzijah daleč presegajo velikost običajnega fluvioglacialnega proda. Transport in akumulacijo takšnih velikih blokov so omogočili tako imenovani ledeniški izbruhi. To je pojav, ko se iz ledenika naenkrat sprostijo Do table na fotografiji je še pred 30 leti segal znameniti ledenik Pasterza pod GroUglocknerjem . Foto: Bojan Erhartič ogromne količine vode, ki je bila zajezena z ledom ali čelno moreno. V tem primeru se stali ledena zapora ali pa zaradi povečanega pritiska akumulirane vode pride do predrtja moren-skega nasipa. Ob tem lahko nastane poplavni val, ki odnese vse pred seboj in material odloži daleč vstran ter mnogo nižje v dolini ali kotlini. Nekaj podobnega so skušali preprečiti tudi lansko poletje nad Chamonixom na ledeniku Tete Rousse, kjer je pred 120 leti že prišlo do ledeniškega izbruha, ki je terjal 175 življenj. Z geomorfološkim proučevanjem sledi poledenitev v preteklosti ne prepoznavamo le učinkov ledu na morfološko preoblikovanje pokrajine, ampak nam značilnosti poledenitve, predvsem hitrost napredovanja in umikanja ledenikov, razkrivajo dragocene podatke o podnebnih spremembah nekoč. Samo s podrobnim raziskovanjem dogajanja v preteklosti in razumevanjem procesov lahko pravilno razumemo trenutne podnebne razmere na Zemlji in poskušamo predvideti, kakšni so podnebni trendi za prihodnost. Ob opazovanju ledenikov in ledeni-ško preoblikovanega sveta se tudi ljubitelji gora zavedamo svoje minljivosti in hkrati enkratnosti, zato se s toliko večjim veselj em vsakič znova vračamo med gore ter ledeniško preoblikovane nižje vzpetine in doline. Morda šele tam dodobra občutimo vso mogočnost planeta, na katerem živimo in se nam tako velikodušno razdaja, mi pa smo včasih do njega prav mačehovski. Ledeniki nas postopoma že zapuščajo, le koliko časa bo imela potrpljenje z nami naša mati Zemlja? Morda smo prav v tem oziru vsi, ki zahajamo v gorska nedrja, njeno zadnje ali pa morda celo edino upanje ... O UPADANJE LEDENIKOV 0 Ledena območja - naš naravni termostat Pogovor z Gregorjem Vertačnikom Besedilo: Irena Mušič Habjan Gregorja Vertačnika bralci Planinskega vestnika poznate kot soavtorja prispevkov o vremenu v naših gorah, tokrat pa smo se z njim pogovarjali o ledu in snegu, to je t. i. kriosferi. Podnebne spremembe, o katerih v zadnjih letih veliko beremo in slišimo, imajo, kakor boste lahko prebrali v nadaljevanju, izredno negativen vpliv na ledena območja po svetu, tudi na ledenike v alpskem svetu v Evropi, pri čemer te spremembe lahko opazimo tudi pri nas. Ifc^TBr '■ji v, ,> m i saa {N9I A -rti ti j k» M rjf ■4 t* j».-, - f Kakšen namen in vlogo imajo poledenela območja (ledeniki, Arktika, Antarktika, G renlandija)? Zemlja je bila večji del svoje zgodovine popolnoma brez ledu, zato je sedanje obdobje nekaj desetih milijonov let nenavadno. Ledeniki so kljub nekaterim negativnim platem (poplave iz ledeniških jezer, težavno prečenje ledenikov ...) za človeštvo pomembni, ker v sušnih obdobjih in v poletnem času predstavljajo vir oziroma zalogo pitne vode na številnih območjih na svetu (Peru, Bolivija, Himalaja, deloma nekatera območja v Alpah). Kriosfera kot ledeno in snežno območje v celoti na Zemlji deluje kot nekakšen naravni termostat. S svojo belo površino odbija večino sončnih žarkov in preprečuje, da bi se Zemlja bolj segrela, kot del podnebnega sistema pa je najbolj občutljiva in se že na majhne spremembe burno odzove. Ledeniki se zato ob manjših temperaturnih spremembah, na primer za eno stopinjo Celzija, v časovnem obdobju nekaj desetletij opazno povečajo ali zmanjšajo. Katero ledeno območje je najbolj raziskano? Pred stotimi oz. dvestotimi leti so najbolj preučevali Alpe, nato pa so z boljšo tehnologijo začeli raziskovati tudi manj dostopne kraje, npr. Skalno gorovje v ZDA in Kanadi, Ande in Himalaj o. Dandanes skoraj da ni skritih kotičkov, kamor človeška noga še ni stopila, zato je precej raziskav opravljenih na Antarktiki ter na skrajnih severnih območjih Grenlandije in Arktike. Na najbolj neprijaznih območjih Antarktike in skrajnih severnih širinah gre predvsem za znanstveno delo, ki je v zadnjem času vse bolj povezano s podnebnimi spremembami in ekologijo. Na Arktiki in na območjih severne Kanade in Rusije preučujejo življenje ljudstev, ki živijo na teh območjih, in način, s katerim se spopadajo s podnebnimi spremembami. Vemo, da so nekatera območja, kjer živijo Inuiti (Eskimi), že prizadeta zaradi tega. Znan je primer otoka Shishmaref na Aljaski, kjer so začeli s preseljevanjem ljudi, saj je vse toplejše vreme povzročilo zmanjševanje količine ledu v okoliškem morju, ki je otok doslej uspešno ščitil pred erozijo valov zaradi jesenskih viharjev. Znanstveniki opravljajo različne meritve. Do kakšnih zaključkov so v zad njem času prišli? Nabor meritev je pester. Za meteorologe je seveda najbolj pomembna temperatura. Vrtine v debelo ledeno skorjo Grenlandije in Antarktike so omogočile vpogled v podnebno zgodovino teh območij in deloma tudi Zemlje kot celote v preteklih nekaj sto tisoč letih. Nedvoumno so pokazale ključno povezanost med temperaturo Zemljinega površja in toplogrednimi plini v ozračju. Znanstveniki so že konec 70. let začeli sistematično meriti obseg morskega ledu na Arktiki in Antarktiki, v zadnjih letih pa so se začele neposredne in zelo natančne satelitske Mogočno stičišče ledenikov v montblanškem pogorju. Ledenik Talèfre (spodaj) se izliva v ledenik Leschaux, ki je nadaljevanje ledenika Mont Mallet izpod Grandes Jorasses (levo). Izpod Mont Blanca (desno) se ledeniku Leschaux pritakne ledenik Tacul, ki nastane z združitvijo ledenikov Periades, Géant in Vallée Blanche. Vsi skupaj se spuščajo v dolino reke Arve kot veliki ledenik Mer de Glace. Foto: Marko Prezelj Osebna izkaznica Končal študij na Fakulteti za matematiko in fiziko, smer meteorologija. Zaposlen na Agenciji republike Slovenije za okolje (ArsO) kot sodelavec oddelka za klimatologijo. Meteorologija in klimatologija sta dejavnosti, s katerima se ukvarja tudi v prostem času, v zadnjem času pa tudi s podnebnimi spremembami in z raziskovanjem mrazišč. Z Umanotero v letu 2010 sodeloval pri pripravi razstave Slovenija, 50+ (http://www.slovenija50plus.si/). Član neformalnega združenja vremenskih entuziastov Slovenskega meteorološkega foruma, ki se aktivno ukvarja z raziskovanjem mrazišč. meritve težnosti nad posameznimi deli Zemlje. Z njimi smo dobili otipljiv dokaz, da se masi obeh ledenih pokrovov kopenske Grenlandije in Antarktike kar hitro zmanjšujeta. So v tem času odkrili kaj, česar niso ravno pričakovali? Eno od precej presenetljivih odkritij so številna jezera, ki ležijo pod ledenim pokrovom Antarktike. V eno teh jezer, jezero Vostok, naj bi se to poletje (na južni polobli) končno prebili do gladine, ki leži skoraj štiri kilometre pod ledom. Nedotaknjeno in izolirano od zunanjih dejavnikov, to je zraka, je staro približno deset milijonov let. (Sovjetski znanstveniki so 8. februarja 2012 prebili ledeni pokrov nad jezerom Vostok. Op. ur.) Tudi v Alpah poznamo nekaj primerov, ko se je v ledeniku nabralo jezero in je občasno prišlo do t. i. ledeniških poplav zaradi nenadne porušitve stene jezera. Najbolj znan primer se je zgodil v Franciji leta 1892, ko je voda izpod ledenika Tete Rousse poplavila dolino Saint Gervais. Ali so ledena območja ali ledeniki za obstoj ljudi in narave nujno potrebni? Ledeniki so nekakšen termostat za Zemljino podnebje. Z odstranitvijo večine ledu in snega se poveča absorpcija sončnega obsevanja, temperaturi Zemljinega površja in ozračja narasteta. Kdaj točno se bo to zgodilo oz. za koliko se mora planet segreti, da ves led ali večina izgine, ne vemo natančno, podatki iz preteklosti pa nam kažejo, da je dovolj že nekaj stopinj Celzija. Nekateri ledeniki so že Pogled na Arktiko in okolico 11. julija 2011. Vidimo belo Grenlandijo in morski led na sredini, levo Rusija, zgoraj Evropa, spodaj Kanada in desno Atlantik. Vir:http://earthobservatory.nasa.gov/ začeli izginjati ali so v zadnjih desetletjih celo izginili. Eden bolj odmevnih primerov je ledenik Chacaltaya v bo-livijskih Andih, ki je izginil leta 2009 po 18.000 letih obstoja in je bil še okoli leta 1940 po velikosti dokaj primerljiv s Triglavskim ledenikom. Ali obstajajo simulacije, ki bi prikazovale, kako bi izginotje ledenikov spremenilo podobo planeta? Nekaj simulacij je bilo že narejenih, vendar pa je zaradi kompleksnih povezav rastlinskega in živalskega sveta to še vedno uganka. Tu seveda ne smemo pozabiti na permafrost, v naravi stalno zamrznjena tla severnih predelov Rusije in Severne Amerike. Zemlja še nekaj časa ne bo popolnoma brez ledu, ker nekatera gorovja segajo tako visoko, da bo tam temperatura ostala globoko pod ničlo, četudi se vsa Zemlja segreje za deset ali več stopinj Celzija. Lahko pa bi stalitev morskega ledu močno pripomogla k uhajanju metana, ki se Klimatološki modeli napovedujejo, da naj bi se Arktika v 21. stoletju od vseh območij na svetu najbolj segrela, tj. za okrog 5 stopinj Celzija. Segrevanje naj bi bilo večje pozimi kakor poleti, močno ogrevanje naj bi imelo velik vpliv na videz in ekosisteme v tistem območju. v obliki ledenih skladov nahaja na morskem dnu. Obsežno sproščanje metana lahko pričakujemo tudi pri taljenju permafrosta. Sproščeni metan, ki naj bi ga bilo po nekaterih ocenah ogromno, bi lahko povzročil, da bi se Zemlja še dodatno segrela za nekaj stopinj. Morda se je to že zgodilo pred 55 milijoni leti v t. i. paleocensko-eocenskem temperaturnem višku. Kje so vidni ti sledovi? Sledovi množičnega izumrtja so najbolj vidni v morskih usedlinah, ki kažejo na nenadno in obsežno spremembo podnebja, ogljikovega cikla in življenja v tistem času. Pri nekaterih ledenikih v Alpah so spremembe že vidne. Kakšne so posledice taljenja ledenikov? Na najmočnejšem udaru so zlasti manjši ledeniki. Pri nas sta taka ledenika Skuta in Zeleni sneg, ki se komajda ohranjata pri življenju. Prizadeti pa so tudi večji alpski ledeniki, med njimi Aletsch v Švici in Mer de Glace v Franciji. Nekateri od teh so se v zadnjih 100 letih stanjšali za okoli 100 Levo: Petermannov ledenik (v sredini slike) na severu Grenlandije pred odlomom ledene gore v letu 2010 Desno: S Petermannovega ledenika na severu Grenlandije se je v začetku avgusta 2010 odlomila zelo velika ledena gora (v sredini slike). Takšni in podobni dogodki (razpadanje ledenih polic) postajajo na polarnih območjih zaradi globalnega segrevanja vse pogostejši. Vir: http://earthobservatory.nasa.gov/ metrov. Izginotja večjih ledenikov ne pričakuj emo pred koncem 21. stolet ja, vendar bodo manjši ledeniki, in takih je večina, verjetno izginili do sredine tega stoletja. Ledeniki soustvarjajo alpsko pokrajino, ki smo je vajeni. Zaradi manjšanja ledenikov se bo podoba Alp precej spremenila, poleg tega se je zaradi visokih temperatur začel od-tajevati permafrost, kar je bilo najbolj vidno poleti leta 2003 pri nekaterih najvišjih alpskih vrhovih. Takrat so poročali o povečanem krušenju teh vrhov. Ko se bo ozračje še bolj segrelo, bo tega vse več. Seveda se bo povečala tudi nevarnost pri obisku teh vrhov. Z izginotjem ledenikov se bodo spremenili rečni režimi zlasti manjših rek in potokov, ki izvirajo prav v Alpah, kar bo vplivalo tudi na uporabo pitne vode. Temu se bomo morali prilagoditi. Kako, če sploh, lahko preprečimo taljenje ledenikov? V Alpah in na Grenlandiji so potekali poskusi, da bi zaustavili oz. vsaj upočasnili tanjšanje ledenikov. Prekrili so jih z belo plastično folijo, da bi preprečili oziroma zmanjšali izmenjavo toplote med ledenikom in ozračjem ter neposredno izpostavljenost ledenika sončnemu sevanju v poletnem času. Opazili so ugodne rezultate, je pa seveda tak projekt na večjem območju negotov oziroma neizvedljiv. Taljenje ledenikov lahko najbolj omilimo z zmanjšano količino izpustov toplogrednih plinov, zlasti ogljikovega dioksida, v ozračje. Zakaj v zadnjem času toliko govorimo o podnebnih spremembah? Posledice podnebnih sprememb so se zlasti v zadnjih 20-30 letih začele kazati po svetu. V tem času so razvili V septembru leta 2007 je prišlo do nenavadno močnega taljenja arktičnega morskega ledu. Minimum v obsegu ledu oziroma v pokritosti Arktičnega oceana s tem ledom je bil bistveno manjši kakor v letih pred tem. Sateliti merijo obseg tega ledu od leta 1979. Pokritost morja z morskim ledom v zadnjih letih na Arktiki se je glede na 80. in 90. leta v septembru zmanjšala za približno tretjino in celo bistveno bolj, kakor so to napovedovali klimatološki modeli. Kljub vsej tehnologiji in napredku znanosti nekaterih procesov še vedno ne razumemo dovolj dobro. Bojimo se, da bi v bližnji prihodnosti lahko prišlo do nepredvidljivih in nenadnih sprememb v nekaterih elementih podnebnega sistema, recimo na Arktiki ali Antarktiki. Da so nenadne spremembe možne, dokazujejo podatki iz ledenih vrtin na Grenlandiji. Deset tisoč in več let nazaj, med zadnjo ledeno dobo, je prišlo do močnih skokov temperature na območju severnega Atlantika in Grenlandije. Zalivski oz. severnoatlantski tok se je hitro spreminjal, kar je bistveno vplivalo na prenos toplote z ekvatorja proti polu. Ugotovili so, da so te hitre spremembe za nekaj stopinj Celzija lahko potekale v zelo kratkem časovnem obdobju nekaj let do nekaj desetletij, zato nas seveda upravičeno skrbi, da bi do česa podobnega prišlo tudi sedaj, ko se podnebje na globalni ravni hitro spreminja. Glavna posledica taljenja ledenikov in obeh polarnih kap pa je višanje morske gladine. Trenutno ves taleči se led prispeva približno en milimeter na leto, ta prispevek pa se bo verjetno močno povečal. Če bi se stalil ves led, bi se morje dvignilo za okoli 70 metrov. Ob koncu zadnje ledene dobe je bilo kopenskega ledu precej več kakor sedaj, morje je bilo zato kar 120 metrov nižje od današnje ravni. Takrat je bilo globalno le kakih 5 stopinj Celzija hladneje kakor v zadnjih tisočletjih, v holocenu. To kaže na zelo velik odziv gladine morja na podnebne razmere; segretje ozračja za 1 stopinjo Celzija lahko dolgoročno (v nekaj stoletjih ali tisočletjih) dvigne morsko gladino za več kakor 10 metrov. tudi računalniške modele, s katerimi lahko povemo, da je za te spremembe odgovoren človek. Glavna težava pri podnebnih spremembah, ki jih trenutno doživljamo, je njihova izjemna hitrost. Zaenkrat sam velikostni red spremembe temperature Zemljinega površja in zraka pri tleh, ki je trenutno približno osem dese-tink stopinje Celzija v zadnjih stotih letih, ni nekaj izjemnega. Vendar pa se je to zgodilo v kratkem obdobju. Če to primerjamo s podatki, ki smo jih pridobili iz zapisov iz morskih sedimentov in večnega ledu na Grenlandiji in Antarktiki, pa lahko ugotovimo, da so take spremembe v Zemljini zgodovini izjemno redke. Spremembe, kakršne se odvijajo sedaj, trajajo po navadi vsaj nekaj Poledenitev Antarktike se je začela pred približno 30 milijoni let, bolj obsežna poledenitev Grenlandije pa se je začela pred 2 ali 3 milijoni let, ko se je podnebje še bolj ohladilo. tisoč let ali celo nekaj milijonov let. Hitro spreminjanje podnebja je največja težava za živalstvo in rastlinstvo, ki se marsikje na svetu ne more pravočasno prilagoditi. V 18. in 19. stoletju nihče ni razmišljal, da lahko človek tako hitro in bistveno spremeni ne samo sestave ozračja, ampak celo podnebje. Vsa tehnologija, ki jo potrebujemo za ublažitev ali ustavitev podnebnih sprememb, je sedaj že na voljo. Vprašanje pa je, ali to lahko uresničimo, saj je ukrepanje pri problemu, ki obsega ves svet in praktično vse gospodarske panoge, povezano z inercijo celotnega sistema. Stvari gredo po mnenju znanstvenikov še vedno veliko prepočasi, da bi dosegli zastavljene cilje. Najbolj znan cilj je ta, da se Zemlja ne sme segreti za več kakor dve stopinji nad tisto temperaturo, ki je bila značilna za predindustrijsko dobo (tj. 17. in 18. stoletje). Kaj lahko sami ali kot družba naredimo, da omilimo, morda celo preprečimo te spremembe? Kot posamezniki na najlažji in najhitrejši način lahko delujemo tako, da zmanjšamo porabo energije - varčujemo pri porabi električne energije in uporabi fosilnih goriv tako za ogrevanje kakor za prevoz. Samo to pa ne bo rešilo problema zaradi številčnosti prebivalstva na Zemlji, hitrega razvoja in vse večjega onesnaževanja v nerazvitem delu sveta. Treba bo poseči po novih tehnologijah. Katere in v kakšnem obsegu bodo, je nehvaležno napovedovati, vsekakor pa je dejstvo, da bo treba prenehati uporabljati fosilna goriva v tako velikem obsegu, zmanjšati porabo bencina in dizelskega goriva v prometu, premoga pri kurjavi in zemeljskega plina. Čeprav zemeljski plin številni prištevajo med ekološka goriva, sprošča velikanske količine ogljikovega dioksida, poleg tega se pri njegovem prevozu in črpanju iz tal v ozračje sproščajo precejšnje količine metana, ki povzroča segrevanje ozračja. Povečana količina metana v ozračju je drugi najpomembnejši razlog, zakaj se podnebje v zadnjih desetletjih spreminja. O INTERVJU »1 Čez 20 let bomo v Sloveniji verjetno težko še plezali po slapovih Z Jasno in Andrejem Pečjakom o lednem plezanju Besedilo: Mateja Pate Jasna in Andrej Pečjak sta ... multipraktika. Uspešna podjetnika in ekološko osveščena inovatorja, ki sta se nekoč vozila v avtomobilu na domač biodizelski pogon, danes pa za to uporabljata elektriko, in ki svojo hišo neprestano spreminjata v energetsko varčnejše in samooskrbno domovanje. Alpinista, navdušena ledna plezalca, izdelovalca oz. izpopolnjevalca alpinistične opreme, soorganizatorja Slovenskega pokala v lednem plezanju (SPLP), sodnika na domačih in mednarodnih tekmah v lednem plezanju, alpinistična funkcionarja (Jasna je načelnica Alpinističnega odseka Domžale in načelnica Podkomisije za tekmovalno ledno plezanje pri Komisiji za alpinizem PZS), skrbnika spletne strani o lednem plezanju (http://www.ad-pecjak.si/ice/) ... Rekli bi lahko, da ju je povsod dosti. Odprta, družabna in gostobesedna sogovornika brez dlake na jeziku, ena redkih, ki v pogovoru uporabljata dvojino. Z njima smo se pogovarjali o tekmovalnem lednem plezanju, disciplini, ki ima v Sloveniji že skoraj dvajsetletno tradicijo. Lahko za začetek pojasnita, kako sta se začela ukvarjati z lednim plezanjem? Zakaj ravno led? Andrej: Ker sva bila preslaba v skali. (smeh) Takrat je bilo ledno plezanje še v povojih, sva se pa družila z nekaterimi, ki so bili v ledu zelo dobri - Kozjek,1 Johan,2 Silvo.3 Poznanstvo z njimi in nekimi francoskimi alpinisti (ti so nama prinesli ledne vijake, ki so šli kar "sami" noter; takrat je Jasna ugotovila, da lahko pleza tudi naprej) nama je odprlo pot v vertikalo. Jaz sem bil vedno močan in štorast, kar je bilo takrat, ko se tankega ledu še ni plezalo, prednost; sem zabil, razbil, pa šel naprej. Vfri-kariji sem takoj videl, da me skala ne mara, led me je pa kar držal. V prvih nekaj slapovih sem imel dva cepina, kot moški, ki si je priboril boljše stvari, Jasni sem dal pa en cepin in eno ledno kladivo. Jasna: V levi roki sem imela kladivo, v desni pa en star grivel, ki sta ga imela Johan in Silvo v Patagoniji in je bil zelo lahek, čez ročaj je imel samo kolesarsko zračnico. 1 Pavle Kozjek. 2 Janez Jeglič. 3 Silvo Karo. Pa se ti plezanje s kladivom ni priskutilo? Tudi sama sem prve slapove preplezala s kladivom, pa potem nekaj časa nisem hotela slišati za ledno plezanje ... Jasna: Še tri mesece po končani sezoni sem imela otečene vse členke, potem pa mi je Andrej začel kriviti ročaje. Andrej: Pri tem sem dobil neke ideje, ker je dejansko dobro mahala s tistim lahkim grivelom. Za ženske je lahko cepin malo lažji; obtežiš mu glavo in nabrusiš okel, ki je lahko zgolj 3-milimetrski in gre z manjšim udarcem noter. Jasna: Ogromno sem se naučila od Johana. On je bil zelo sistematičen človek. Če je šel na tekmo, je hotel zmagati. In če je hotel zmagati, je vedel, da mora trenirati. Andrej: V zvezi z najinim lednim plezanjem lahko omenim dva preloma. Prvi je bil, ko je Johan rekel, da bo iz Jasne naredil silno ledno plezalko. Skoraj sem se zadušil od smeha. Trikrat na teden sta hodila trenirat. Enkrat smo šli v Bohinj Pod skal'co, takrat je tam še zmrzovala voda. Na levi so bili previsi in gobe in na prvem sem se zvrnil, pristal na tleh na riti in se blazno razjezil. Rekel sem, da tega ne zleze nihče razen Johana. Levo: Jasna in Andrej na vrhu Mt. Allaudina, 4237 m, v Fanskih gorah, Tadžikistan Foto: Eroll Altay Desno: Jasna v Gajstnem slapu v v Logarski dolini Foto: Andrej Pečjak Nakar je Jasna to preplezala. In takrat mi je čisto dol padlo, (smeh) Drugič je bilo pa v Tamarju. Desni slap je bil bolj slabo narejen. Zaženem se vanj, po kakih petih metrih obupam, zavijem vijak in se spustim dol. No, saj tega vijaka ni škoda, rečem, jaz ne grem, to je katastrofa. Potem je šla pa Jasna in je zlezla čez. Takrat sem priznal enakost žensk v lednem plezanju - ampak za to sem potreboval skoraj eno sezono ... No, saj to je bilo pa zelo hitro ... Andrej: Ja, to je v primerjavi s tistimi, ki že 30 let tega ne morejo dojeti, res hitro ... (smeh) Slovenija ima dolgoletno tradicijo tekmovanj v lednem plezanju. Začelo se je v Bohinju, nadaljevalo v Solčavi, v sezoni 2002/2003 je bil prvič organiziran Slovenski pokal v lednem plezanju (SPLP). Kako je prišlo do tega, kdo so bili protagonisti? S kakšnimi težavami se najpogosteje srečujete organizatorji? Jasna: V Solčavi sva spoznala Branča.4 Tekma v Solčavi nama je bila izredno všeč in beseda je dala besedo: če imamo tri ali štiri tekme na leto, bi to lahko bil že pokal. Z organizatorji tekme v Solčavi (s Čifom,5 Dolfo6 pa s Pajom7 iz Mojstrane) smo se dogovorili, da gremo v to. Je pa s tekmami tako: ogromno prostovoljnega dela na mrazu je, potrebuješ tudi nekaj denarja, ki ga je vedno težje nabrati, in ljudje po dveh, treh letih obupajo -delajo zastonj, pride pa pet tekmovalcev ... Večina jih namreč pride zmagat. Če vedo, da ne bodo mogli zmagati, da se je prijavil nekdo, za katerega mislijo, da je boljši, raje ne pridejo. Andrej: Zgodilo se je enako kakor v drugih državah: število tekmovalcev je padlo, kakovost tistih, ki so še ostali, pa je narasla. Včasih so na tekme hodili ledni plezalci, alpinisti; ker pa je bilo teh tekem vse več in so nastali pokali, so se eni specializirali samo za tekme in od takrat klasičen plezalec tam "nima več za kruh". Na prvih solčavskih tekmah je bilo po 40, 50 tekmovalcev, potem pa le še 10, ampak tistih hudih, in drugi niso hoteli iti zraven. 4 Branka Ivaneka. 5 Antonom Pavlicem. 6 Blažem Navršnikom. 7 Pavlom Skumavcem. 1 i Andrej v slapu Sosung/Soroksan v Južni Koreji Foto:Kim Danes torej na tekmovanja po večini hodijo ljudje, ki se ukvarjajo izključno s tekmovalnim lednim plezanjem? Jasna: Na začetku so bili vsi alpinisti blazno veseli, da nekdo organizira karkoli - vseeno, ali se temu reče tekma ali ledno srečanje, samo da smo se lahko družili. Potem pa je specializacija pripeljala do tega, da so bile razlike očitne. Andrej: Ne pomagajo ti Luciferji, ti moraš predvsem trenirati na umetnih grifih, na lesu, pa v kakšnih miksih.8 Klasičnega zabijanja v ledu ali ledne vertikale je zelo malo. Jasna: Glede na to, kakšen fenome-nalen napredek se je zgodil pri opremi in tehniki plezanja, v ledu ne moreš več narediti dovolj težkih problemov za nekoga, ki malo trenira. Vedno več je dmjtulinga? Andrej: Med najboljšimi v svetovnem pokalu so posamezniki, ki v svojem življenju niso plezali po slapu naprej. Posebej ruskih lednih plezalcev, ki so na tekmah zelo pri vrhu, nikoli ne vidiš v naravnih razmerah; treniraj o samo na plastiki. Izviraj o iz vrst športnih plezalcev in slapu niso videli ne od blizu ne od daleč. Jasna: Po drugi strani pa omenimo brata Simona in Samuela Anthamatte-na, Švicarja, ki sta bila najprej frikota,10 potem sta hodila na ledne tekme, sedaj pa sta odlična alpinista in gorska vodnika. Obstaja torej tudi obratna pot. Slovenci smo imeli uspešne zastopnike na mednarodnih tekmovanjih v lednem plezanju, npr. Janeza Jegliča, Klemena Premrla, Aljaža Anderleta ... Kako te uspehe nadgrajuje mlajša generacija? Andrej: Naši so dobri, ampak za to, da bi bili najboljši, jim manjka to, da bi se morali na nek način profesionali-zirati, kar je pa težko, sploh v kriznih časih. Saj se lepo uvrščajo, pridejo v polfinale; za finale, za najboljša mesta, pa tako kakor pri športnem plezanju potrebuješ po štiri ure treninga na dan pet dni na teden. Ker se od tega ne da živeti, tudi starši to težko prenašajo. Pravzaprav jih občudujem, da so prišli tako daleč, kakor so. 8 V kombiniranih smereh. 9 T. i. suhega orodjarjenja, plezanja s cepini po skali 10 oz. (na tekmah) po umetnih oprimkih. Športna plezalca. Glede na to, da so prizorišča tekmovanj za SP po vsem svetu, predstavlja ukvarjanje s tekmovalnim lednim plezanjem pomemben finančni zalogaj. Kdo skrbi za naše tekmovalce po finančni in organizacijski, ne nazadnje pa tudi po športni plati? Jasna: Od Komisije za alpinizem dobimo 2500 evrov, kar je primerljivo z zneskom, ki ga dobijo Čehi ali Hrvati. To porabimo za približno pokrivanje stroškov tako imenovane reprezentance, s tem se delno pokrije stroške za evropski del turneje. Brez lastnih stroškov ne gre. Reprezentanca naj bi se oblikovala glede na rezultate v SPLP. V glavnem pa ne gre toliko za formalni izbor kakor bolj za to, kdo si to sploh lahko privošči. Za treninge ne skrbi nihče, vsak se trudi po svoji presoji. Andrej: Tako rekoč nemogoče je dobiti sponzorja. Včasih smo jih imeli, sedaj pa so taki časi, da prodajalci alpinistične opreme ne vedo, kako bodo svojim zaposlenim dali plače. Tako ni nikogar, ki bi lahko to podpiral. Kljub temu manjši prodajalci nekaj dajo, kadar imamo tekme, čeprav vem, da nimajo veliko. Jasna: Težava je tudi, da nimamo podmladka. Pri manj kakor petnajstih letih s tistimi orodji nimaš kaj praskat. Pogoji za trening ... drajtularskih ple-zališč sicer nekaj je, ampak če si star 16 let, te mora nekdo voziti tja. Trenerjev ni, tu še malo tipamo. Daleč najbolj razvit trening imajo Rusi, deloma Švicarji in Korejci. Andrej: Samo tam so finance. Nihče ne bo zastonj treniral reprezentance. Švicarji, Rusi in Korejci imajo to kar razdelano in so trenutno najmočnejše sile, prebujajo pa se tudi druge azijske države. V državah, kakršna je npr. Koreja, ki ima ogromno bazo, je to drugače, pri nas je malo težje. Tako da niti ne pričakujem, da bi se pri nas ta šport še kaj dosti razvil, najbrž je svoje že dosegel. Koreja ima ogromno bazo lednih plezalcev? Andrej: V Južni Koreji so že v sedemdesetih letih plezali po slapovih in ledno plezanje je bilo bolj razvito kakor pri nas. Ker pa so bolj zaprta družba, se za to ni vedelo. Najtežji slap ima 130 metrov vertikale v enem šusu. To so prosto preplezali že konec sedemdesetih let, medtem ko smo mi še kline zabijali v Luciferja. Presenečena sva bila, kako težke slapove imajo v Koreji. Po tleh padeš, ko to vidiš. To je previs na previs, sistem gigantskih gob. Slap mora imeti oceno vsaj 5+, sicer ni slap. Sami nimajo ocen, ampak opise zelo težko, težko in srednje - to je recimo naša Sušica. Ledu z nižjo oceno ne plezajo. Na tekmah državnega prvenstva je po 300, 400 tekmovalcev. Pri njih je to nekakšen nacionalni šport. Od 2000 poteka tudi svetovni pokal v lednem plezanju, od 2002 pod okriljem UIAA. Pravila tekmovanj so strogo s hri" določena v obsežnem pravilniku. V katerih disciplinah se tekmuje? Andrej: V hitrosti in težavnosti, težavnost pa se deli na t. i. boulder11 in lead.12 Bolderce imajo vsi najrajši, ampak v svetovnem pokalu jih sploh ni več, ker so predrage. Pravila so pa konec koncev še premalo kompleksna. Vmes so jih želeli poenostaviti. Skrčili so jih na dve strani, ampak potem je tekma skoraj propadla, ker so se sprli med seboj. Če ni vse zajeto, si nekdo izmišljuje, kaj bo v zadnjem trenutku naredil, in potem pride do "spopadov". Jasna: Pri nas težko vsako leto speljemo SPLP. V Mojstrani se da hitrostno tekmo speljati vsako leto, samo našim tekmovalcem ne diši najbolj. Za težavnostno tekmo pa je toliko več dela, toliko ur je treba vložiti v konstrukcijo, da tudi Trži-čani, ki se sicer zelo zavzamejo, tak zalogaj zmorejo bolj na dve leti. Lani smo imeli mednarodno udeležbo, zelo so pohvalili bolderco, samo to je zelo komplicirano organizirati, veliko ljudi je treba angažirati. Kdo lahko postane sodnik za tekmovanja v lednem plezanju, kako poteka izobraževanje? Andrej: Če hoče nekdo postati sodnik, nekajkrat pomaga soditi na naših tekmah, nato gre na tečaj 11 Balvanska tekma. 12 Plezanje naprej. za sodnika, ki ga organiziramo po potrebi . Jasna: Če kdo želi, naj se kar prijavi! Andrej: Samo ne jemljemo ljudi, ki ne poznajo lednega plezanja, fino je tudi, da malo živijo z lednimi tekmami. Če hoče nekdo postati mednarodni sodnik, mora opraviti tečaj, ki je organiziran vsako leto, in nekajkrat zastonj pomagati na mednarodnih tekmah, da dobi status. Če je več kakor dve leti neaktiven, dobi status neaktivnega sodnika, kar pomeni, da mora opraviti obnovitveni tečaj. Kdo je lahko postavljavec smeri na tekmovanjih? Jasna: V SPLP je zadeva dovolj enostavna, ve se, kdo je dober . Andrej: Na svetovnem prvenstvu pa je težko postavljati. Po navadi je to kateri od tekmovalcev, ki tisto leto ne tekmuje. Jasna: Na tečaj za postavljavce se nikoli nihče ne prijavi, se pa rekrutira-jo iz odcvetelih tekmovalcev; najprej začnejo pomagati in tako skozi delo dobijo kvalifikacije. Andrej: Obstaja tudi tečaj za pravila, ampak kvalifikacije dobijo skozi delo. Ni treba, da postavljavec prepleza celo smer, mora pa narediti posamezni gib, pa čeprav z lestve. Nekateri imajo toliko smisla, npr. neki ruski postavljavec, ki je na sceni že 30 let, da vedo, kam priviti oprimek in speljati smer, ne da bi jo preplezali. Seveda pa imajo predtekmovalce, ki morajo biti sposobni smer preplezati, da jo preverijo in da se jo popravi, če je to potrebno. Jasno je, da celotne finalne smeri ne more preplezati nobeden od teh, ki jo postavljajo; če bi jo, bi šli med tekmovalce in zasedli prva mesta. Zelo fino je, da postavljavci vedo, kdo bo v boju za prva mesta, ker tako poznajo njihove slabosti in naredijo zanje "pasti", take gibe, za katere vedo, da jim delajo težave. Tako lahko naredijo zanimiv boj. Ženske so manj številčno zastopane na tekmovanjih, tako pri nas kakor v tujini ... Andrej: Na neki tekmi smo jih imeli celo 13 ali 14. Z ženskami je tako: ali jih je armada ali pa ni nobene. Jasna: Ker se dogovorimo in gremo "čredno" na tekmo. Na tekmah jih je pol manj kakor moških. Je pa med njimi blazna razlika. Tistih osem ali deset v finalu je močnih, da ne moreš verjeti. Primerljivo z moškimi. En del je pa tistih padalk, ki pridejo "samo poskusit". Andrej: Ali pa prihajajo iz držav, ki podpirajo udeležbo na tekmovanjih. Jasna: Azerbajdžanska planinska zveza je zelo podprla to panogo in v Kirov poslala moško in žensko ekipo. Punce so prilezle, kamor so prilezle, navijanje je bilo bučno, imele so se fajn, naučile so se ogromno ... Andrej: Videti je bilo malo smešno, ampak pred sedmimi, osmimi leti so bili tudi prvi korejski tekmovalci videti malo smešno, sedaj pa osvajajo prva mesta. V Aziji se dogaja. Trenutno se za primat v lednem plezanju bojujeta dve veliki sili: Rusija in Koreja. Čez par let bosta mogoče zraven Kitajska in Japonska, Evropa pa bo najbrž nekje zadaj. Jasna: Boš pa vedno našel kakšnega "padalca" vmes, kakršen je npr. Marcus Bendler. On je pustil službo, se posvetil samo temu in se prigrebel do svetovnega prvaka. Lednemu plezanju se menda obeta uvrstitev na olimpijske igre (OI). V program OI v Sočiju leta 2014 naj bi bilo uvrščeno kot demonstracijski šport. Andrej: Ja, prišli bomo v Soči, ampak pri zadnjih vratih. Če bi si kateri šport zaslužil uvrstiti na OI, bi bilo to športno plezanje, ki je veliko bolj razvito kakor kakšni eksotični športi, ki "strašijo" na OI in jih ne gleda nihče, razen tistih deset tekmovalcev. Ampak na poletne OI skoraj ne moreš priti. Tu imamo pa srečo, ker je organizator OI v Sočiju osebni prijatelj Rusov, ki organizirajo ledne tekme, in bo ledno plezanje dal kot kulturni program. Organizator ima namreč pravico dati eno tekmovanje po svoji izbiri v kulturni program. Naslednje OI bodo v Koreji, kjer mislim, da bomo zgodbo ponovili. In ob tem računamo, da bodo pristojni ugotovili, da gre za zelo atraktiven šport. Še kakšna misel za konec? Andrej: Vodni led v Sloveniji izginja, število dni, ko lahko plezaš po slapovih, se zmanjšuje. Iz najine evidence je razvidno, da smo iz 80 do 100 dni nekoč prišli na 20 do 30 dni, kakšno leto pa je bilo mogoče plezati samo dan, dva. Jasna: Saj so nihanja, ampak v 20 letih se je sezona zelo skrčila. Andrej: Ampak od vseh težav, ki nam jih bodo prinesle podnebne spremembe, bo ta, da ne bomo mogli plezati po slapovih v Sloveniji, še daleč najmanjša. O Besedilo: Dušan Škodič Ko sem pisal o nastanku poti nad trentarsko dolino Zadnjico, se je kmalu izkazalo, da manjka še kakšno nadaljevanje. Zanimivi in drzni poti čez Komar in Skozi rižo sta namreč le cvetki, ki skozi zgodovino nista oveneli in se danes pustita poduhati gorskim estetom. Še mnogo več pa je pozabljenih poti, ki jih je narava vrnila v prvotno stanje, saj noga trentarskega lovca ali pastirja že dolgo ni stopila nanje. Včasih je dovolj bežen pogled na stare planinske zemljevide, da vnese zmedo v misli celo dobrim poznavalcem, ki jim v naravi katera od vrisanih poti naenkrat "hodi viška". Tudi domačini še vedo s prstom pokazati in povedati, kje so nekoč predniki našli prehode na drugo stran gorskih grebenov, na sodobnih kartah pa so tam le prazne lise. Čas je, kot vemo, tisti, ki prej ko slej zabriše še tako opazno delo človeških rok, če se te vsaj občasno ne ukvarjajo z njim in ga ohranjajo pri življenju. Še posebno to velja za poti in objekte, ki so v visokogorju izpostavljeni stalnemu delovanju naravnih sil. Danes seveda nima smisla objokovati ali le zaradi nostalgije na silo skušati oteti pozabi poti, ki jim ni mogoče slediti v naravi, sploh če gre za take, ki so jih zaradi izpostavljenosti tudi nekoč uporabljali le redki domačini.1 Tokrat bom obrisal prah pozabe z dveh poti nad Zadnjico. Izvirata iz dveh različnih časovnih obdobij, obe sta bili svoj čas označeni in zavarovani ter med gorniki relativno dobro obiskani. Nekoč je bila njuna kombinacija celo eden od možnih pristopov iz Trente na Triglav, ki se le bežno dotakne današnjih poti. Starejšo, med poznavalci znano pod imenom Stara Kugyjeva pot, najdemo omenjeno v Vestnikih iz začetka prejšnjega stoletja in le bežno v planinski literaturi. O drugi, mlajši italijanski ferati, pa ni zapisanega praktično Planinski vestnik, april 2011. Več kot 2000 m visoko pobočje Triglava nad Zadnjico Foto: Oton Naglost ničesar, čeprav so še danes med nami ljudje, ki so jo v prvih povojnih letih s pridom uporabljali ... Stara Kugyjeva pot Prebiranje planinskih spisov, ki jih je v letniku 1904 objavil trentarski župnik Josip Abram - Trentar, nam ne razloži zgolj glavnega razloga za gradnjo poti čez Komar na Dolič, ki je bil posledica angažiranosti slovenskih planincev v tekmi z Nemci; utreti lastno pot na Triglav. Iz njih lahko lepo razberemo, da je bil Komar za tedanjega planinca tudi dejansko potreben. Za pojasnitev bo najbolje, če se na hitro preselimo v jasno oktobrsko jutro 1903, ko sta Abram in njegov vodnik Andrej Komac - Mota stala v zatrepu Zadnjice in se odpravljala na novo zgrajeno pot (uradno odprto avgusta 1904): "Tu, tik pod mogočnimi stenami se cepi ena pot proti Luknji čez Skok na Dolič, ta pa, prav zdaj dovršena, se vije naravnost gori proti Doliču. Omenjam še tretjo pot na Triglav, takozvano Kugyjevo pot, ki se razhaja na Skoku ter se vzpne po velikih meliščih in čez skale naravnost na Zelenico in za Planjo pod vrh Triglava. Ta pot je bila do sedaj najkrajša, a uživa ime pot po krivici, saj ni niti zaznamovana niti nadelana." O potrebi po novi poti nas skuša prepričati tudi Anton Stres, ki je januarja 1901 objavil članek z naslovom Iz Baumbachove koče na Triglav. Baumbachova koča je nekoč stala Na Logu, v bližini sedanjega informacijskega centra, Stresa in prijatelja, ki ga je spremljal, pa je motila slaba povezava z Doličem. Pove nam, da je prelaz Luknja iz Zadnjice dostopen po obeh straneh razbitih Korit; leva je težko sledljiva in pod pobočji Pihavca vodi mimo planine Zajavor, desna pa nevarna predvsem zaradi kamenja, ki ga s strmali proži pasoča se trentarska drobnica. Od nje se odcepi steza proti Doliču, ki pelje naokoli mimo Skoka, je mestoma izpostavljena in zelo dolga ter zato neprivlačna za planince, ki naj bi se poslej raje posluževali nove označene in zavarovane poti čez Komar. Ta je pot na Dolič skrajšala za kar dve uri, pa še planinci se niso več izgubljali -tako kot Stres, ki ugotavlja, da sta imela s prijateljem precej sreče, da sta se po nekaj urah iskanja prehodov vendarle znašla na Doliču. Iz enih poti nastanejo ceste, druge izginejo Abramova želja o porastu obiska Triglava s primorske strani se je Razglednica Trente, ki so jo izdale italijanske vojaške oblasti, v detajlu alpini v Direttissimi. Arhiv Lojzeta Budkoviča Strogo in ponosno poziranje dveh graničarjev Kraljevine Jugoslavije pred Aljaževim stolpom, posneto okoli 1930. Arhiv Petra Mucka uresničila le deloma, saj so Trento petnajst let kasneje anektirali Italijani. V kratkem času je bila na približni trasi stare poti zgrajena široka mulatjera na Dolič, ki se je pogumno zagrizla v Skok, tako da je postal pristop po njej časovno primerljiv poti čez Komar, vendar bistveno bolj varen in udoben. Po opisih sodeč se je stara Kugyjeva nekoč začela nižje pri Skoku, kamor se izpod Vrha Zelenic izteka široka in plitva zagruščena grapa. Kasneje je bil ta vstop pozabljen, saj se je bilo na pot mnogo lažje priključiti četrt ure višje - z mulatjere, pri razvalini postaje tovorne žičnice. Kugy se ni nikoli zavzemal, da bi pristope na vršace, ki jih je v spremstvu domačih vodnikov odkril svetu, "popackali z barvo" in nanje spravili množice (čeprav se je to mnogokrat zgodilo). Tudi iskanje prehoda iz Zadnjice na Triglav je bilo zgolj osvajalska ideja, ki sta se jo 8. avgusta 1881 namenila uresničiti z mladostno močjo in Impozantne serpentine mulatjere na Dolič v področju Skoka Foto: Dušan Škodič poletom nabita 23-letni Kugy in pet let starejši vodnik Andrej Komac, ki sta se nato v gorah družila naslednjega četrt stoletja. Tistega dne sta se nad Skokom, kjer je takrat še stala pastirska bajtica, usmerila pod Vrh Zelenic in na Zapla-njo2 pod masiv Triglava, od tam pa po melišču do rdečkaste Bovške škrbine in na vrh, kakor nas danes vodijo markacije. Moža sta turo opravila v enem kosu, njuni nasledniki pa so njen zgornji del označili in zavarovali za množice, a spodnjega prepustili pozabi. Abramovemu mnenju, da Kugyjeva pot ni niti zaznamovana niti nadelana, kljub njeni pretežni pozabljenosti, ne morem pritrditi. Na skalah lahko še opazimo sled obledelih oznak (rdečih črt), na njenem koncu pod Plemenicami pa naletimo na dve stari, še uporabni jeklenici. Iz česa so pred stoletjem izdelovali tako obstojno barvo za označevanje, pa je vprašanje, na katerega si današnji markacisti ne znamo odgovoriti. Staro Kugyjevo pot najdemo vrisano v Brilejevem Priročniku za planince iz leta 1951. Gre za značilno To staro ime v zadnjih letih počasi izriva izraz Zahodna triglavska planota. grebensko karto, kakršne je risal priznani planinski delavec in kartograf Vilko Mazi. Italijanska Direttissima na Triglav Dveh desetletij med prvo in drugo svetovno vojno, ko je Primorska pripadala Italiji, se ne spominjamo radi, preteklosti pa tudi ne moremo ubežati. Zavzetost Italije, s katero je v zelo kratkem času zgradila kvalitetne objekte in komunikacije na anektiranih tleh, je vidna še danes. Prav mogoče, da je bila zavzetost tudi posledica slabe vesti ob pridobitvi tujega ozemlja s političnim barantanjem, saj je znano, da je na lahek način pridoblj ene stvari v življ e-nju najtežje obdržati. Leta 1920 ali 1921 je bil na Zaplanji postavljen lesen objekt, ki pa je bil le predhodnica velike kasarne Morbegna (CapannaMorbegno, 2520 m, poimenovana po kraju Morbegno na itali-jansko-švicarski meji). Kasarna je bila končana leta 1922, delovni vrvež vojske gradbenih delavcev, ki so v kratkem Najverjetnejši potek Direttissime na Triglav Foto: Dušan Škodič času uspeli postaviti tako veliko kamnito zgradbo, pa si še pri današnji tehnologiji kar težko predstavljamo. Oskrba bataljona vojakov na tej višini je terjala izgradnjo mreže oskrbovalnih poti, tudi omenjene mulatjere čez Skok in mimo Doliča, za zimski čas pa nujno potrebno tovorno žičnico in telefonsko povezavo z dolino. Serpentine mulatjere, po kateri poteka planinska pot, so impozantne in ob poti še lahko sledimo mestoma popolnoma ohranjenemu, z žičnim plaščem zaščitenemu komunikacijskemu kablu. Med domačini je živ spomin, da se je oficir na motorju občasno odpravil v kontrolo iz doline do kasarne pod Triglavom, potem pa spet nazaj, po vseh tistih vrtoglavih ovinkih nad večstome-trskimi prepadi nad Zadnjico. Gotovo mu ni bilo lahko, ko j e vmes enkrat ali dvakrat ustavil težki moto guzzi in s pobeljenimi prsti od stiskanja krmila nastavljal dovod zraka v uplinjač, ker motor z naraščajočo višino ni več tekel tako, kot bi moral ... Čemu še ena pot na Triglav? Zakaj je prišlo do gradnje Direttis-sime, ni težko uganiti. Alpini3 so potrebovali "svoj" dostop na vrh, saj sta bili dve tretjini gore še vedno na naši strani, prav tako pristop dalje 3 Italijanski vojaki, izurjeni za operacije v gorah. od Bovške škrbine, po katerem se danes vzpenjajo planinci z Doliča ali preko Plemenic. Italijansko armadno poveljstvo iz Vidma je v dvajsetih letih izdalo razglednico z motivi Trente, Triglava in v enem detajlu alpine, ki se vzpenjajo po Direttissimi. Morda gre dejansko za posnetek z opuščene ferate. Moralo pa je biti v tistih letih kar zanimivo videti, kadar so se italijanski alpini s fazanjimi peresi za klobuki prekobalili na vrh - naravnost pod noge mrkogledim jugoslovanskim graničarjem, s šajkačami na glavah, ovijačami namesto nogavic in s puškami z nasajenimi bajoneti. Meja je bila zarisana tako, da j e Aljažev stolp ostal na jugoslovanski strani. Začetek te zelo zahtevne in, kot se spodobi, s klini ter jeklenicami zavarovane poti je potekal naravnost z melišč, najbližjih Morbegni, slabih sto metrov levo od vstopa današnje poti. Skala je v tem delu slaba. Rumena barva razkriva veliko krušljivost in obenem veliko nevarnost padajočega kamenja. Potek izginule ferate Na prej omenjeni Mazijevi grebenski karti najdemo vrisano tudi to Diret-tissimo, v priročniku pa naletimo na zelo skromen opis, a kaj dosti več od podatka, da je potekala iz smeri kasarne naravnost na vrh, ne moremo razbrati. Čeprav je nekaj desetletij mlajša od stare Kugyjeve poti in so še vedno živi ljudje, ki so se v petdesetih letih vzpeli po njenih klinih na naš najvišji vrh, danes o ferati praktično ni ne duha ne sluha. Določiti traso po spominu je nekdanjim pristopnikom težko, saj je bila že okoli leta 1960 zaradi potrganih jeklenic in izpuljenih klinov prehodna le z alpinističnim varovanjem, kasneje pa se je ni nihče več posluževal. Po pomoč sem se obrnil na Alojzija Žaklja,4 ki uporablja preurejeni italijanski bunker ob ruševinah Morbegne5 kot svoj drugi dom že od leta 1977 in ima svojo bližnjo okolico priložnost raziskovati tudi po več kot tri mesece na leto. Po Direttissimi se v sedemdesetih ni več dalo, zato pa so bili v njej še zelo dobro vidni ostanki varoval - seveda, če je komu sploh padlo na pamet, da bi oprezal za njimi. Lojz si je te ostanke nekoč mnogokrat ogledoval, a po zadnjem opravljenem ogledu stene z močnim daljnogledom sva bila oba razočarana, saj sva odkrila le še eno v steni visečo jeklenico, vse ostale pa je potrgane in ležeče v dnu grap že prekril grušč kamenja in pozabe. O 4 Intervju Planinski vestnik, september 2007. 5 O nenavadno hitrem propadu te kasarne smo pisali septembra 2011. INFORMACIJE K Stara Kugyjeva pot Izhodišče: Parkirišče v Zadnjici. Opis: Od izhodišča po pol ure hoje po markirani poti dosežemo zatrep doline. Nadaljujemo čez kamnit most in po markirani mulatjeri proti Doliču in Luknji. Višje se pot razcepi, nadaljujemo desno v smeri Doliča. Mulatjera se slikovito vzpne na vrh Skoka, kjer se teren položi v prijeten macesnov gozd. Še pred mestom, kjer se mulatjeri z desne priključi pot čez Komar, levo zgoraj opazimo razvaline nekdanje postaje tovorne žičnice (lokacijo domačini imenujejo Pri Jolandi). Nad ruševinami nadaljujemo navzgor po slabo sledljivi stezici med redkim drevjem in rušjem, teren nas sam usmeri proti severovzhodu. Prečimo lahko zagruščeno pobočje, nato po polici okoli skrotastega roba do stene, kjer se usmerimo levo čez plaz in nato navzgor po njegovem levem delu. Če smo pazljivi, lahko ves čas sledimo obledelim rdečim oznakam. Višje je potrebna pozornost, kajti pot nenadoma zavije pod pravim kotom v levo in navzgor, kjer je prehod. Že od spodaj opazimo tudi jeklenico.Takoj nad njo dosežemo še drugo in znajdemo se na nekoliko izpostavljeni polički, ki pripelje v strm travnat svet. Tu se pot izgublja v travah, iščemo primerne prehode in napredujemo v smeri Plemenic, preko katerih pripelje plezalna pot z Luknje (nekoč Bamber-gova pot), na katero se priključimo takoj za tem, ko se ta osvobodi zadnjih klinov. Do začetka zavarovane poti na Triglav je še pol ure. Zahtevnost: Pot tehnično ni zahtevna, težavna pa je orientacija. Hodimo praktično po brezpotju, oznake so zelo obledele. V slabi vidljivosti turo odsvetujemo. Časi: Zadnjica—Zaplanja—Triglav 6 ur Zemljevid: Triglav, 1 : 25.000. SPOMINlj t/ p ■ - y r & /¿¿En m -i t J* -i >■ ■ - Vojna je sranje Vse pa nas druži ljubezen do gora Besedilo: Danilo Vidič Leta 1970 so me primorski prijatelji povabili na večdnevno turo, katere cilj je bil Triglav. Vabilo sem prav rad sprejel, saj je pohod obetal veliko lepih in zanimivih doživetij, pa tudi Triglav je bil zame želen cilj. Načrtovali smo petdnevno turo. Določili so me, da bom nosil zalogo kruha, kar pet velikih štruc ga je bilo. Začeli smo po dolini Tolminke, prešli Hudičev most, ki se pne čez vrtoglava korita ob sotočju z divjo Zadlaščico, šli mimo Dantejeve jame, skozi osvežilno prho in na planino Razor. Naslednji dan nas je čakala ena najdaljših poti, na Krn. Okrog deset ur smo potrebovali za pot od roba doline Tolminke, pod Peski, mimo še vidnih prizorišč soške fronte in čez razdrapano Batognico na meni zelo drag, ponosen vrh - Krn. Ta gora, ki se ponaša tudi z veličastnim razgledom, je meni še posebno ljuba, ker mi je kot mlademu fantiču stari oče pripovedoval, kaj vse je doživel tam v času začetnih bojev v obrambi pred Italijani leta 1915. Tretji dan smo se spustili do skrivnostnega Krnskega jezera in nato dalje po prijetni mulatjeri proti Komni, kjer smo ponovno prenočili. Zgodaj zjutraj smo se podali na pot po Dolini Triglavskih jezer. Tu se je zame začel popolnoma nov, do takrat nepoznan, a prelep svet. Bilo je jasno, sončno jutro in korakali smo mimo drugega jezera. Na levi divje Lepo Špičje, na desni ostenja Tičarice in Zelnarice. Jezerska voda je bila bistra in mirna kakor zrcalo, v njej se je ogledovala množina planinskega cvetja. Prikorakali smo v osrčje planinskega sveta, najbrž v tisti najbolj pravljični del, in v spominu mi je oživela otroška pripoved o Zlatorogu in belih ženah. Srečanje z Nemcema Že večkrat sem v naših gorah začutil in prišel do spoznanja, da so v primerjavi s tujim gorskim svetom nekaj posebnega. Bleščeče bela skala, temno zeleno ruševje, ki prekriva vznožja prav do sten, in sinje modro nebo. Vse troje je čudovito sozvočje, ki ga pozna le, kdor je hodil v lepem vremenu med našimi vršaci in doživel to očarljivo lepoto. Pri tretjem jezeru sta našo peterico dohitela za nas mladce priletnejša planinca. Možaka, že čez abrahama, sta za svoja leta kar hitro in čvrsto ubirala korake. Na ozki stezi smo jima naredili prosto pot in prijazno pozdravili. Ker nisem pričakoval, da sta tujca, sem bil nekoliko presenečen, ko sta po nemško odzdravila z "Grüß Gott". Skrivnostna podoba očaka v Luninem siju Foto: Dan Briški Moja skrita slabost je, da me zanimajo novi, nepoznani ljudje in sem rad zgovoren. Danes bi rekli, da sem komunikativen, in ker mi tuji jeziki niso delali težav, sem ju, čeprav je bilo videti, da imata rada bolj hitro hojo, nagovoril z nekaj besedami in vprašanji. Spomniti moram, da je bil to čas slabih trideset let po vojni in v takratni Jugoslaviji so bila čustva do nekaterih tujcev precej drugačna, kar sta moža morda tudi občutila. Zamisel o današnji združeni Evropi je bila še zelo daleč. Nekoliko začudena sta upočasnila korake. Eden od njiju je imel majhno kamero. Sklonil se je in snemal gorske rožice. Objektiv je počasi usmerjal čez jezero, v bleščečo belino skalovja, nad katerim je sijalo sinje nebo. Z obraza sem mu razbral, da je prav posebno vzhičen nad tem, kar je pravkar ove-kovečil in kar bo z veseljem odnesel v domovino. Nepričakovano se je razgovoril in dejal: "Veste, bila sva že v prenekaterih gorah; v naših, nemških Alpah, v švicarskih, francoskih in Most čez Tolminko Foto: Dan Briški italijanskih, tudi v Avstriji, vendar tega, kar vidim pri vas, še nisem doživel. Zares edinstveno, očarljivo gorsko lepoto imate." Morda je tudi ta dva moža prevzela prelest, ki zmore v srcu prav potiho spregovoriti to, o čemer France Avčin pravi: "Kjer tišina šepeta." Spomini na vojno Ker moji prijatelji niso bili vešči nemščine, so le slutili, o čem pripovedujeta, meni pa je srce igralo s posebno melodijo. Tudi jaz sem ta raj doživel prvič, a so mi tujčeve besede raznežile srce, navdale so me s ponosom in bil sem vesel, da sta tako navdušena nad našo gorsko lepoto. Drugi Nemec je nenadoma rekel: "Sem prav začuden, ker ste prijazni z nama. Saj veste, zaradi zadnje vojne in ker sva Nemca, sem pričakoval, da nas sovražite." Bil sem presenečen, da je možak tako odprl svojo nemško dušo, in odvrnil sem: "Da, mi vemo za zgodovino in grozote, ki so se dogajale med vojno, toda sedaj ne sovražimo nikogar, če je le iskren in spoštljiv do nas." Še bolj sta se odprla in pripovedovala. Eden je bil med vojno poslan na rusko fronto, drugi je preživel zavezniško invazijo v Normandiji, oba pa sta srečno dočakala konec vojne, ki je terjala toliko gorja. Nato je zamišljeno dejal: "Krieg ist scheiße," kar pomeni "vojna je sranje". Menil sem, da ima možakar zelo prav in da sta v tem kratkem stavku zaobsežena kruta resnica in bistvo vsega, kar je napisano v zgodovinskih knjigah in zapisih o vojnah. Te tri besede izražajo hkrati pohlep in poraz; trpljenje in smrt; nesmisel, žalost in kes ter upanje in strah. Razumno sem mu pritrdil in o tem se nismo več menili. Vsak s svojimi mislimi in čustvi, nelepimi pa tudi lepimi, smo se vzpenjali proti Doliču in dalje k Planiki in Kredarici. Pred kočo smo z znancema naredili še posnetek za spomin z obljubo, da jima ga pošljem. Po večerji smo skupaj popili vrček piva in zapitek sta želela poravnati gosta, kar ni najbolj značilno za šparovni nemški značaj. Naslednje, peto jutro smo se povzpeli na očak in se po naužitju širnega razgleda ob stolpu poslovili. Žalosten spomin nekega časa Zanimiva poštna znamka Za poslano fotografijo se je nemški "planinski znanec" lepo zahvalil, za božično-novoletne praznike je poslal voščila in kot filatelist priložil še raznovrstne znamke. Tako so vsako leto romala voščila in znamke še dokaj let v obe smeri. Čeprav se nismo več videli, Herr Albert rad vzdržuje to znanstvo. Bliža se devetdesetim in mi še vedno spoštljivo vošči ter zbira znamke. Lani sem tako med njegovimi znamkami našel tudi zanimivo posebnost - nemško znamko iz časov, ko je "Dolfe" svoj rajh razširil celo čez naš Triglav in ga postavil na Koroško -Kärnten. Od presenečenja sem ostal brez besed. Da bom kdaj ugledal znamko, na kateri je Aljažev dom v Vratih s Triglavom v ozadju z napisom "Triglav - Kärnten", spodaj pa "Deutsches Reich", si nisem nikdar predstavljal. Da je bilo to nekoč v poštnem obtoku, pa še toliko manj. Menim, da veliko gornikov za to zgodovinsko posebnost ne ve, in verjamem, da bo v veliko začudenje in presenečenje še zlasti prenekateremu mlajšemu planincu, alpinistu in ljubitelju gora. O Z NAMI NA POT »]i Planota za vse letne čase Pokljuka Besedilo: Janja Lipužič Kakor je Indija Koromandija prispodoba pravljične dežele blagostanja, kjer dobrote nikoli ne presahnejo, tako je Pokljuka, največja planota naših Julijskih Alp, sinonim za tuzemne lepote narave in neizčrpen vir navdiha svojim obiskovalcem. Le kje drugje lahko v enem samem dnevu doživite takšno krajinsko pestrost, sprostite dušo in telo skozi toliko aktivnosti in s seboj odnesete vznemirljive vtise! Kolobarjenje letnih časov vse te možnosti le še pomnoži, saj je na Pokljuki sezona ves čas na vrhuncu. Nad ledeniškimi dolinami ob robu triglavskega pogorja Dvajset kilometrov široko in približno toliko dolgo pokljuško planoto omejujejo doline: na severovzhodu Radovna, na severozahodu Krma, na zahodu dolina Voje z reko Mostnico, na jugu in jugovzhodu teče Sava Bohinjka, med Pokljuko in Uskovnico pa se zajeda tanka soteska Ribnice. Južna in vzhodna meja tečeta skoraj vzporedno z mejo Triglavskega narodnega parka. Njen osrednji del sega od 1.000 do 1.500 metrov visoko in je večinoma poraščen s smrekovimi gozdovi, ki Kip Valentina Vodnika v Koprivniku Foto: Janja Lipužič so nekakšen zaščitni znak Pokljuke, vendar tam ne koreninijo od nekdaj. Zasadili so jih šele potem, ko so za potrebe intenzivnega oglarjenja večino nekdaj prevladujočega bukovega gozda posekali. Macesen in rušje rasteta v višjih legah, na barjih pa najdemo posebno (izbirčno) rastlinsko vrsto, mesojedo rosiko. Čeprav smo daleč od primorskega Krasa, stojimo na izrazito kraških tleh, zaznamovanih s številnimi vrtačami, brezni - tisto pri Medvedovi konti se nadaljuje v največjo podzemno dvorano v Sloveniji, široko več kot 150 metrov -, kontami, dolinami in barji, nastalimi kot posledica zakrasevanja in delovanja ledenikov.1 Ti so oblikovali tudi značilne grbinaste travnike in za seboj pustili obsežne morene. Podzemne zaloge vode so velike, a je zaradi specifične lastnosti poroznih kamnin na površju skoraj ni najti. Izjema so barja, nastala iz nekdanjih ledeniških jezerc, in soteske ob vznožju. Ob geološki prelomnici na severozahodnem robu se dviguje Pokljuško pogorje, ki onstran prepada v dolino Krme. Vzhodne meje Julijskih Alp branijo zadnji dvatisočaki od Debele peči, Brd, Viševnika do Malega in Velikega Draškega vrha. Zaradi razvejane mreže planinskih poti so vsi našteti Na spletni strani http://www.gore-ljudje.net/ novosti/61296/ si lahko ogledate film o gibanju velikega bohinjskega ledenika, ki je nekoč segal tudi na Pokljuko. Venec vrhov nad planino Javornik. Z leve: Viševnik, Mali Draški vrh, Veliki Selišnik in Triglav. Foto: PeterStrgar vrhovi dostopni in poznani širokemu krogu planincev. Sredogorje s Klečico in Stresenico zaključuje greben od Debele peči proti severu, Rjava, Brato-vlja in Kamnikova peč pa obrobljajo planoto nad dolino Radovne. V srednjem delu se dviga nekaj osamelcev, kot sta Mesnovec in Javorov vrh, ki je tako kot Galetovec2 na skrajnem vzhodu imeniten razglednik. Življenje na Pokljuki nekoč in danes Pokljuko si delijo občine Bled, Gorje in Bohinj, od koder pripeljeta tudi obe asfaltirani cesti, ki sta pozimi običajno spluženi. Razvejeta se v mrežo gozdnih cest in kolovozov. Iz dolin do Mrzlega studenca je z obeh strani približno dvajset kilometrov, naslednjih šest pa se konča na Rudnem polju, 1350 m, ki predstavlja športni center Pokljuke. Pozimi živi v znamenju 2 Več o tem v članku: Na obronkih gorenjskih planot. Planinski vestnik 4/2011, str. 41. smučanja v vseh svojih različicah, poleti pa v ritmu prvih korakov, ki jih pohodniki zastavijo na svoji dolgi pot proti Triglavu. Rudno polje je uveljavljen gostitelj biatlonskih tekem na najvišji svetovni ravni. Biatlon je čedalje popularnejša in tudi za gledalce zelo zanimiva zimskošportna disciplina, v kateri slovenski tekmovalci dosegajo vidne rezultate. Sestavljen je iz smučarskega teka in streljanja v tarče v ležečem in stoječem položaju, pri čemer je rezultat odvisen od hitrosti teka in natančnosti streljanja, kar ustvarja napetost vse do konca tekme. Nekoč popularno smučišče Zatrnik je že dolgo opuščeno in pogled na rjaveče žičniško železje ni, milo rečeno, nič kaj privlačen. Najživahnej-ša zaselka na Pokljuki sta Goreljek in Uskovnica, kjer stoji tudi planinska koča. Oba imata povsem počitniško--turistični značaj, stalno naseljene so le vasi Podjelje, Koprivnik in Gorjuše, ki sodijo med najvišje ležeče vasi v Sloveniji. V nekdanji Avstro-Ogrski so Gorjuše slovele po pipah alifajfah, kot jim pravijo domačini. Izdelane Zaradi skledaste oblike Pokljuka deluje kot mrazišče z močno izraženimi dnevno-nočnimi temperaturnimi razlikami in toplotnimi inverzijami. Z višjih leg se v zaprte konte spušča težak hladen zrak in se tam zadržuje mnogo dlje kot na enakih višinah v okolici. Rudno polje je najhladnejša točka, kjer je temperatura pogosto celo nižja kot na Kredarici. Iz vasi Goreljek proti nižje ležečemu Koprivniku lahko ponoči piha tako močan veter, da je nekoč celo poganjal mlin. Lipanca pozimi Foto: Janja Lipužič Na Malem Draškem vrhu. Z leve: precej nižja Ablanca, košati Tosc in ošiljeni Veliki Draški vrh. Foto: Janja Lipužič so bile iz hruškovega lesa in bile so bogato okrašene. Prodaja čader je šla za med in je štela nekaj tisoč kosov letno, danes izdelke te pozabljene obrti najdemo le še v etnografskih ali zasebnih zbirkah. V baročni cerkvi v Koprivniku je konec 18. stoletja kaplanoval pesnik Valentin Vodnik. Le sprehodite se kdaj skozi minule čase do rokodelskega mojstra, ki svojega znanja nima več komu predati, med trmasto ponosnimi kmečkimi hišami, razseljenimi na osojnih terasah planote, po kolovozih nasproti sončnim jasam ali kar počez čez senožeti, in sedite na klopco na Vodnikovem razgledniku, 1017 m, 15 minut hoje nad Koprivnikom. Tematske poti skozi zgodovino Bohinj je v antični dobi in srednjem veku veljal za središče železarstva, o čemer pričata imeni Stara fužina in Rudnica. Za potrebe tamkajšnjih in blejskih fužin so železovo rudo, imenovano bobovec, kopali v celotnem zaledju alpskega sveta, tudi na Pokljuki. Sledi te dejavnosti najdemo na širšem območju Rudnega polja, planinah Klek in Zgornja Brda, nad Lipanco in še marsikje drugod, kjer so tla prekopana s plitvimi jamami. Vidni so tudi ostanki spiralnic rude in tlakovane poti, po katerih so jo tovorili v dolino. Sprehod do Hudičevega mosta je bil med obveznimi liki poletnih počitnic moje rane mladosti, ki smo jih preživljali v Bohinju. Majhno dete, ki samo še ni videlo prek roba kamnite ograje, so odrasli dvignili na rame: »Poglej, kakšen lep prepad,« in od strahu pred mračnimi globočinami me je vsakokrat res skoraj vzel hudič. No, še sem tu, ampak pred časom, ko sem hodila mimo, je, glej ga zlomka, iz dna korit priplezala pojava z ostrimi krempeljci na nogah in dvema kavljema v podaljšku rok. Obstala sem kot vkopana, ko se je prikazala še druga (tako je, ko imajo ta bajeslovna bitja mlade) in proti zamolklemu glasu, ki ga je bilo slišati spodaj, zalučala svoj dolgi rep. Nak, tretjega pa nisem več čakala! Rudno polje na Pokljuki - idealno izhodišče za izlete Foto: Janja Lipužič K INFORMACIJE Kako do izhodišča: Do Bleda se pripeljemo z juga po gorenjski avtocesti, ki jo zapustimo na izvozu za Bled, nadaljujemo skozi Spodnje in Zgornje Gorje do Krnice, kjer se prične cesta proti Pokljuki. Prometni gneči se lahko izognemo tako, da se zapeljemo do izvoza Lipce in nadaljujemo mimo Blejske Dobrave do Gorij. Iz Jereke v Zgornji Bohinjski dolini pelje asfaltirana cesta skozi Koprivnik in Gorjuše do priključka s cesto z Bleda. S severne strani se do Bleda ravno tako pripeljemo po gorenjski avtocesti, jo zapustimo na izvozu za Bled in nadaljujemo po zgoraj opisani poti. Planinske koče: Blejska koča na Lipanci, 1630 m, telefon 051 621 021, 051 633 769, odprta in oskrbovana celo leto. Planinska koča na Uskovnici, 1154 m, telefon 031 341 814, 04 572 3213, odprta v poletni in glavni zimski sezoni. V sezoni je odprtih še nekaj okrepčevalnic in dva hotela. Vodniki: Vladimir Habjan: Zimski vzponi v slovenskih gorah. Sidarta, 2003; Tine Mihelič: Julijske Alpe, Bohinjske gore. Sidarta, 2001; Tine Mihelič: Julijske Alpe. Planinska založba, 2009; Andraž Poljanec: Turni smuki. Planinska založba, 2003; Andrej Stritar: Gore Slovenije. Kibuba, 2011; Stanko Klinar: Sto slovenskih vrhov. Prešernova družba, 1991; Jelena Justin: Pozdravljene gore. Gorenjski glas, 2008. Viri: http://obcina.bohinj.si/index.php?id=9; http:// geo2.ff.uni-lj.si/pisnadela/pdfs/dipl_200705_katja_ zemva.pdf(in ostali dostopni podatki na svetovnem spletu). Zemljevidi: Julijske Alpe, vzhodni del, PZS, 1 : 50.000; Triglavski narodni park, PZS, 1 : 50.000; Julijske Alpe, Sidarta, 1 : 50.000; Triglav, PZS, 1 : 25.000; Bled z okolico, PZS, 1 : 50.000. Znameniti Hudičev most čez Mostnico so leta 1777 po navodilih barona Žige Zoisa zgradili prav v ta namen. Imenu je botrovala ljudska legenda o hudiču, ki je v zameno za trdno graj en most zahteval človeško dušo. Triglavski narodni park je v sodelovanju z Gorenjskim muzejem na Pokljuki uredi Železno pot, ki sodi v okvir mednarodnega projekta Iron Route. Njegov namen je poglobljeno raziskovanje in predstavitev več kot 2.500 let starih tradicij železarstva, rudarstva in pašništva. Pot ima poleg pokljuškega še štiri druge odseke, več o tem lahko izveste v Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici. S taljenjem rude je tesno povezano tudi oglarstvo, zaradi katerega se je, kot že omenjeno, močno spremenil značaj pokljuških gozdov. Oglje so kuhali v kopah, od tod tudi drugo ime za oglarje, kopiščarji. Živeli so v zelo skromnih bivališčih; zadnji večji naselbini v prejšnjem stoletju sta bili na planini Meja dolina in na Mrzlem studencu, kjer je v bližini mogoče videti značilno oglarsko bajto kožarico. Zanimiva sta tudi obhod 7,5 kilometrov dolge Pokljuške poti in obisk Učne poti na barju Goreljek. Drugi dve visoki pokljuški barji sta Šijec in Veliko Blejsko barje, obe ležita ob cesti proti Bohinju. Po naravnih prehodih Ob vznožju Pokljuke je voda ustvarila nekaj naravnih prehodov v osrednji del planote, kjer ležijo slikovite pokljuške planine in razgledne vzpetine. Uporabljali so jih pastirji in rudarji, danes pa se na cvetočih travnatih blazinicah poleg živine radi pasemo tudi številni izletniki. Že pred stoletji so se pašne srenje dogovorile, kateri pripada posamezna planina, in marsikje je tako še danes. Planšarsko stavbarstvo z značilnimi stanovi na kobilah sodi v etnološko dediščino. Arheološke najdbe pričajo, da so bile najstarejše planine poseljene že v prazgodovini. Med izkopavanji na planini Klek so našli ostanke lončenih posod in fibul iz pozne antike in zgodnjega srednjega veka, na pobočjih Mrežc pa bodalo iz bronaste dobe. Na blejski strani lahko iz hladnega zavetja soteske Ribščice, bolj poznane pod imenom Pokljuška soteska, nadaljujete dolg pohod proti planinam Meja dolina in Klek, 1556 m, za Lipanco drugi najvišje ležeči planini na Pokljuki. Krajši je dostop iz Srednje Radovne skozi Streseno dolino, po kateri ovinkari strma gozda cesta, in naprej po neoznačenih stezah. Ko ste že na tistem koncu, stopite še do roba prepadne vzpetine Bratovlje peči, 1493 m, s pogledom na Radovno in Mežaklo. O možnostih dostopa z avtom zagovorniki čistega okolja raje molčimo, zgrizenim kolesarjem pa namignimo, da gozdne ceste z Mrzlega studenca prek Kranjske doline pripeljejo prav blizu. Nad Srednjo vasjo v Bohinju so korita Mostnice priljubljen izletniški cilj. Soteska se izteče v široko in sončno dolino Voje in zaključi z lepim slapom. Iz Voj na Pokljuko vodita dve označeni poti, prva je strašno dolga in gre preko Studorskega prevala, druga pa se od zahoda priključi Uskovnici. Dotično nekateri viri prištevajo k Pokljuki, drugi spet odštevajo od nje, meni je strašno ljuba, zato bo kar ostala zraven. Poleg izleta na Uskovnico, kamor se - ampak tega niste slišali od mene - lahko pripeljete tudi z avtom, lahko obiščete še planino Konjščico, 1437 m. Pod vznožjem Viševnika in Slemena, kjer se poleti dobi lonček kislega mleka izpod domače krave (in kak kravjak na podplate!), izvira Ribnica, največji stalni vodotok Pokljuke. Žal ji ne moremo slediti v dolino ali obratno: iz Srednje vasi je dostopen le spodnji del soteske do dveh 15 metrov visokih slapov, više pa ni prehodna. Na planine južnega dela Pokljuke iz Zgornje Bohinjske doline pripelje toliko poti in kolovozov, da je za pravo smer včasih dobro vprašati kakšnega domačina. Iz vasi Podjelje, naj bo Spodnje ali Zgornje, jo mahnite do Zajamnikov, 1257 m. Podoba te planine krasi naslovnico zemljevida Julijske Alpe, vzhodni del, v naravi pa je njih krasota še mnogo večja. Na Zajamnike prek planine Praprotnica, poznane po zdravilnem energetskem središču, pripelje tudi gozdna cesta z Uskovnice oziroma Rudnega polja, ki se v drugo smer nadaljuje proti Goreljku. Sledite ji do Konjske doline in naredite še ovinek do razgledne točke na Javo-rovem vrhu, 1482 m. V gozdu so skriti ostanki nekdanje partizanske bolnišnice. Sestopite neposredno z naslednje planine Jelje ali pa po cesti z Goreljka. Giro di pokljuške planine ni kakšna nova kolesarska dirka, ampak namig, da po gozdnih cestah vse omenjene planine in še kakšno zraven (ali manj) povežete v imeniten kolesarski izlet. Pokljuški dvatisočaki se pogosto znajdejo na meniju pohodnikov, ki šele vstopajo v resnejši gorski svet. Prvega ne pozabiš nikoli, pravijo, in kje je lepše krstiti svoj prvi dvati-sočmetrski vzpon kot na vrhu Debele peči ali Viševnika! V prilogi opisanim zimskim turam mirne duše dodajte še sosednje kope Debelega vrha, Okrogleža, Brd ali Vrh Razora. Več gorniških spretnost terjajo brezpotja Malega in Velikega Selišnika, 1952 m, kjer je mestoma treba malo poplezati, zato raziskovanje prehodov raje odložite na kopni čas. Tudi označena pot na Mali Draški vrh, 2132 m, je zahtevnejša, posebej pozimi, ko vzpon nanj šteje za alpinistično turo. Kdaj na Pokljuko? Kadarkoli, jaz najraje pozimi. Zvoki in vonji, oblike in barve gorske narave so se potuhnili pod puhasto odejo, njihova odsotnost umiri vse čute. Tu smo le modro nebo, moje stopinje in tvoje smučine ter tu in tam kakšna drobna sled, poskakljana prek deviškega pobočja, pa še te bodo kmalu polizali sončni žarki prihajajoče pomladi. O Vzpon proti Studorskemu prevalu, v ozadju Viševnik Foto: Janja Lipužič Kaj in zakaj WGS84 Že nekaj časa pri opisih tur v naši reviji objavljamo tudi navidez čuden podatek, ki se začne s kratico WGS84 (npr. WGS84: 46,954828, 12,961022). Vedno ga pripišemo k opisu izhodišča za turo. Domnevamo, da vas je že veliko takih, ki ta podatek znate uporabiti. Ostalim pa želimo pojasniti, da je to zapis zemljepisnih koordinat kraja, o katerem pišemo. Pomaga nam lahko pri navigaciji z modernimi pripomočki. Če imate v svojem avtomobilu navigacijsko napravo, vam naš podatek lahko močno poenostavi pot do izhodišča. Na svoji napravi s pomočjo menijev poiščite možnost, s katero lahko nastavite cilj poti tako, da vpišete zemljepisno koordinato (običajni način je sicer vpis naslova, s čimer si pa v hribih seveda ne moremo pomagati). Ko vpišete našo WGS84 koordinato kot cilj, bo vaša naprava sama izračunala najprimernejšo pot do tja in vas med vožnjo tudi skrbno vodila. Druga možnost je tudi iskanje lokacije na sodobnih digitalnih zemljevidih. Če ne veste, kje točno je izhodišče naše ture, vpišite WGS84 koordinate v Googlove ali kake druge zemljevide na spletu in hitro boste videli, kam vas želimo zvabiti. Andrej Stritar Mrežce, 1955 m, od Šport hotela Mrežce so neizrazita vzpetina neposredno nad planino Lipanca, ki ne dosega magičnih 2.000 metrov. Če bi imeli za opis tega izleta na voljo le tri besede, bi uporabili malo obrabljeno, a resnično krilatico: kratko in sladko. Po spletu gozdnih cest se lahko pripeljemo pičle pol ure hoda od Blejske koče in ko se tristo metrov višje pot izvije iz macesnovega gozda, ni več dvoma, zakaj je vrh Mrežc pojem planinskih doživetij -lepotam naokrog ni konca ne kraja. Gledano od daleč se zdi, da sta z deset metrov višjim sosedom Lipanskim vrhom neločljiva in marsikdo ju ima za isto goro. V resnici je med njima SLO Julijske Alpe škrbina, ki jo je v kopnih razmerah ob pomoči nekaj varoval mogoče preplezati in tako v poljubni smeri krožno povezati oba ali več vrhov tega območja. Pozimi je to zahteven gorniški podvig, ki ga neizkušenim odsvetujemo, sicer pa vzpon na Mrežce priporočamo vsakomur z nekaj kondicije. Zahtevnost: Nezahtevna zimska tura. Zimski vzpon poteka v območju označene letne poti. Nekaj odsekov je bolj strmih, drugih posebnih nevarnosti ni. Oprema: Zimska gorniška oprema, cepin, dereze. Višina: 1955 m Višina izhodišča: 1300 m Višinska razlika: 655 m Izhodišče: Šport hotel na Pokljuki. Z blejske ali bohinjske strani pridemo mimo Mrzlega studenca, nato zavijemo levo do parkirišča pri hotelu. WGS84: 46,341355, 13,961777. Koča: Blejska koča na Lipanci,1630 m, telefon 051 621 021, 051 633 769, odprta in oskrbovana celo leto. Časi: Šport hotel-planina Lipanca 1.30-2 uri Planina Lipanca-vrh 1 ura Sestop 2 uri Skupaj 4.30-5 ur Sezona: Vsi letni časi. Vodnik: Tine Mihelič: Julijske Alpe, Bohinjske gore. Sidarta, 2001. Zemljevidi: Julijske Alpe, vzhodni del, PZS, 1 : 50.000; Triglavski narodni park, PZS, 1 : 50.000; Julijske Alpe, Sidarta, 1 : 50.000; Triglav, PZS, 1 : 25.000; Bled z okolico, PZS, 1 : 50.000. Mrežce in Lipanski vrh nad Lipanco Foto: Janja Lipužič Debela peč, 2015 m, s planine Javornik Debeluška, kot ji ljubkovalno pravijo, je najvzhodnejša dva-tisočakinja Julijcev, ki najbolj impresivno podobo kaže iz doline Krme. Pogled v navpik postavljene pečine odbija vsako misel na njeno osvojitev, a kakor ima vsaka zgodba dve plati, tako ima tudi Debela peč svojo blago stran. S pokljuške planote se dvigujejo njena zaobljena, lahko prehodna pobočja, prek katerih vodi tudi običajen zimski vzpon. Čeprav nas globočine Krme, iz katere na drugi strani kvišku kipi mogočna Rjavina, navdajajo s strahospoštovanjem, prav od tam na Lipanska vratca pripelje strma, a ne pretirano izpostavljena Kovinarska pot. Zanimiva je tudi pot s planine Klek, manj poznani pa so dostopi iz Radovne skozi SLO Julijske Alpe fti Streseno dolino in neoznačene stezice pod Klečico. Zahtevnost: Nezahtevna zimska tura. Zimski vzpon poteka v območju označene letne poti. Rahlo izpostavljeno je prečenje zahodnih pobočij Okrogleža. Vrh je širok, vendar na eno stran prepaden. Oprema: Zimska gorniška oprema, cepin, dereze. Višina: 2015 m Višina izhodišča: 1300 m Višinska razlika: 715 m Izhodišče: Z Bleda ali Bohinja se pripeljemo na Pokljuko in nadaljujemo po glavni cesti do Mrzlega studenca, kjer zavijemo desno na gozdno cesto. Peljemo mimo planine Kranjska dolina naravnost (desno Medvedova konta) do parkirišča na robu planine Javornik (WGS84: 46,363245, 13,949477). Približno en kilometer naprej je pri spomeniku na Rupah drugo možno izhodišče (WGS84: 46,366045, Debela peč Foto: Janez Stražišar 13,934891). Kadar gozdne ceste niso prevozne, parkiramo pri Šport hotelu (glej opis Mrežce, WGS84: 46,341355, 13,961777). Koča: Blejska koča na Lipanci, 1630 m, telefon 051 621 021, 051 633 769, odprta in oskrbovana celo leto. Časi: Planina Javornik-planina Lipanca 1 ura Planina Lipanca-vrh 1.30 ure Sestop 2 uri Skupaj 4.30-5 ur Sezona: Vsi kopni letni časi. Vodniki: Vladimir Habjan: Zimski vzponi v slovenskih gorah. Sidarta, 2003; Tine Mihelič: Julijske Alpe, Bohinjske gore. Sidarta, 2001; Andrej Stritar: Gore Slovenije. Kibuba, 2011. Zemljevidi: Julijske Alpe, vzhodni del, PZS, 1 : 50.000; Triglavski narodni park, PZS, 1 : 50.000; Julijske Alpe, Sidarta, 1 : 50.000; Triglav, PZS, 1 : 25.000; Bled z okolico, PZS, 1 : 50.000. Mrežce, 1955 m, od Šport hotela SLO Julijske Alpe Opis: Vrnemo se do križišča z glavno cesto, tam levo do prve gozdne ceste in po kolovozu na prostrano planino Javornik z opuščenimi pastirskimi stanovi. Z nje vidimo celoten niz kopa-stih vrhov od Mrežc do Debele peči. Na drugi strani planine prečkamo cesto (parkirišče, WGS84: 46,363245, 13,949477) in se zložno vzpenjamo skozi gozd. Višje še enkrat prečimo cesto, na izrazitejših ovinkih se nato prva priključi naši poti pot iz smeri Rudnega polja (parkirišče Pri Rupah) in kasneje pot od Medvedove konte. Malo pod kočo na planini Lipanca se svet odpre, tu je križišče številnih poti. Nadaljujemo levo mimo koče najprej zložno, nato teren postane bolj strm (levo vodi bolj položna pot, ki zahodneje od naše prav tako pripelje na greben in se nadaljuje proti Srenjskemu prevalu in Višev-niku; možnost sestopa). Zadnji del je manj naporen; iz gozda stopimo na gola pobočja, kjer hodimo proti desni do najvišje točke. Sestop: Sestopimo po poti vzpona, lahko pa se po vršnih pobočjih spustimo še malo nižje proti jugozahodu do stika z grebensko potjo. Nad dolinico se obrnemo levo in po označeni gozdni poti vrnemo na planino Lipanco. Pot v dolino že poznamo. Janja Lipužič Debela peč, 2015 m, s planine Javornik SLO Julijske Alpe Opis: Od planine Javornik gremo naravnost po označeni poti v smeri severozahod, višje prečimo cesto, na izrazitejših ovinkih se nato prva priključi naši poti pot iz smeri Rudnega polja (parkirišče Pri Rupah) in kasneje pot od Medvedove konte. Malo pod kočo na planini Lipanca se svet odpre, tu je križišče številnih poti. Od koče se usmerimo desno proti severnemu robu planine. Pot zavije v macesnov gozd, levo se odcepi steza proti Lipanskemu vrhu. Malo naprej zagrizemo v krajšo strmino, nad katero je novo razpotje: proti zahodu pelje pot na Lipanska vrata, 1898 m, in Brda, 2009 m, kmalu zatem se nam z desne priključi steza s planine Klek. Zmerno strma, poleti z rušjem porasla pobočja pripeljejo na uravnavo pod Brdi, kjer se razgled odpre in na koncu valovitega grebena proti desni zagledamo naš cilj. Pot pelje proti severu, vmes se celo rahlo spusti in obide vrh Okrogleža, 1965 m. Zaključni vzpon je ponovno strmejši, a ni težaven. Sestop: Vrnemo se po poti vzpona. Mimogrede lahko stopimo na bližnji Okroglež ali deset minut oddaljena Brda. Oba odcepa sta označena. Janja Lipužič Viševnik, 2050 m, z Rudnega polja Viševnik vlada gozdovom severozahodno od Rudnega polja, pomaknjen nekoliko stran od glavnega pokljuškega grebena. Ključ njegove izjemne popularnosti tiči v razmeroma kratkem in enostavnem dostopu, četudi obeta čudovitih razgledov na Triglav, Karavanke in Spodnje Bohinjske gore/Peči ne gre zanemariti. Mnogi nadobudni planinci si Viševnik izberejo za svoj prvi dvatisočak, kar velja tako za kopno kot zimsko sezono, ko se pohodnikom pridružijo številni turni smučarji. Drugi dve poti preko Jezerc oziroma okoli Kačjega roba se SLO Julijske Alpe ft združita na Srenjskem prevalu med Viševnikom in Malim Draškim vrhom. Predvsem pozimi je ta pristop primeren le za izurjene gornike. Južna pobočja so strma. Ob njegovem vznožju mimo planine Konjšči-ca teče glavna prometnica proti triglavskemu pogorju. Zahtevnost: Nezahtevna zimska tura. Zimski vzpon poteka v območju označene letne poti. V zahtevnih snežnih in vremenskih razmerah je potrebna večja previdnost, posebej tik pod vrhom, kjer je strmina največja. Vršna pobočja so plazovita, greben pa izpostavljen in pogosto spihan ali pomrznjen. Oprema: Zimska gorniška oprema, cepin, dereze. Višina: 2050 m Višina izhodišča: 1340 m Višinska razlika: 710 m Izhodišče: Rudno polje na Pokljuki. Z Bleda ali Bohinja se peljemo do konca asfaltirane ceste pri vojašnici in novem športnem centru, kjer je veliko parkirišče. WGS84: 46,345329, 13,92392. Koče: Na poti ni nobene koče. Na Rudnem polju je hotel, poleti deluje okrepčevalnica Jurček. Časi: Rudno polje-vrh 2 uri Sestop 1.30 ure Skupaj 3.30 ure Sezona: Vsi letni časi. Vodniki: Vladimir Habjan: Zimski vzponi v slovenskih gorah. Sidarta, 2003; Tine Mihelič: Julijske Alpe, Bohinjske gore. Sidarta, 2001; Andrej Stritar: Gore Slovenije. Kibuba, 2011. Zemljevidi: Julijske Alpe, vzhodni del, PZS, 1 : 50.000; Triglavski narodni park, PZS, 1 : 50.000; Julijske Alpe, Sidarta, 1 : 50.000; Triglav, PZS, 1 : 25.000; Bled z okolico, PZS, 1 : 50.000. Viševnik Foto: Robert Klančar Veliki Draški vrh, 2243 m, z Rudnega polja SLO Julijske Alpe Veliki Draški vrh leži na skrajnem jugozahodnem delu pokljuškega visokogorja. Z divjo severno steno, ki jo zmorejo premagati le alpinisti, meji na dolino Krme. Eden lepših pogledov na njegovo značilno vršno piramido se odpira pri spomeniku trem srčnim možem v Ribčevem Lazu, sicer pa moramo na Pokljuki zlesti kar visoko, da ugledamo njegova pobočja, saj ga zakrivajo Mali Draški vrh, Viševnik in greben Slemena. Nanj ne pripelje označena pot, vendar je dostopen vsakomur z nekaj občutka za orientacijo. V kopni sezoni je uhojena steza po južnem grebenu od Studorskega prevala proti vrhu. Začetni del skozi rušje in prek kratke skalne stopnje je malo siten, višje ni težav. Pozimi Veliki Draški vrh velja za enega najlepših turnih smukov v Julijskih Alpah, planinci pa običajno sledijo smeri vzpona turnih smučarjev, ki ga bomo opisali v nadaljevanju. Zahtevnost: Zahtevna zimska tura. Zimski vzpon do Studorskega prevala poteka v območju označene letne poti, nadaljevanje pa je odvisno od snežnih razmer. Vršni del je pogosto spihan ali pomrznjen. Dolina pod Studorskim prevalom je plazovita. Oprema: Zimska gorniška oprema, cepin, dereze. Višina: 2243 m Višina izhodišča: 1340 m Višinska razlika: 900 m Izhodišče: Rudno polje na Pokljuki. Z Bleda ali Bohinja se peljemo do konca asfaltirane fti ceste pri vojašnici in novem športnem centru, kjer je veliko parkirišče. WGS84: 46,345329, 13,92392. Koče: Na poti ni nobene koče. Časi: Rudno polje-vrh 3.30 ure Sestop 2.30 ure Skupaj 6 ur Sezona: Vsi letni časi. Vodniki: Vladimir Habjan: Zimski vzponi v slovenskih gorah. Sidarta, 2003; Tine Mihelič: Julijske Alpe, Bohinjske gore. Sidarta, 2001; Andrej Stritar: Gore Slovenije. Kibuba, 2011. Zemljevidi: Julijske Alpe, vzhodni del, PZS, 1 : 50.000; Triglavski narodni park, PZS, 1 : 50.000; Julijske Alpe, Sidarta, 1 : 50.000; Triglav, PZS, 1 : 25.000; Bled z okolico, PZS, 1 : 50.000. Veliki Draški vrh (levo) in Triglav z Malega Draškega vrha Foto: Janja Lipužič Viševnik, 2050 m, z Rudnega polja SLO Julijske Alpe fii Vzpon: S parkirišča, kjer stoji velik smerokaz, gremo po gozdni cesti do vlečnice in zložno ob njej do njene zgornje postaje, kjer zavijemo levo. Pobočje (na njem vlečnica) postaja bolj strmo, višje se zoži in preide v grapo. Sledi položnejši del, kjer se pri Zlatih vodah odcepi pot proti Debeli peči, Lipanci oziroma Srenjskemu prevalu. Od tu se že vidijo vršna pobočja Viševnika. Krajša strmina se izteče na izravnavi pod Plesiščem, kjer se razgledi končno odprejo. Pot se obrne levo na sleme, po njem kmalu dosežemo vznožje golih jugozahodnih pobočij. Sledi strmejši vzpon do grebena, ki mu sledimo vse do vrha. Razgledi so čedalje širši in lepši, a ker je zadnjih nekaj metrov bolj izpostavljenih, se jim posvetimo, šele ko stopimo na vrh. Ta ni prostoren, zato previdno. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Janja Lipužič Veliki Draški vrh, 2243 m, z Rudnega polja SLO Julijske Alpe Vzpon: S parkirišča gremo ob tekaških stezah v smeri Uskovnice in na Razpotju zavijemo desno na kolovoz proti planini Konjščica, 1438 m, ki po jugozahodni strani obide širok gozdni hrbet. Pot se zoži in nadaljuje nad potokom Ribnica. Na planino lahko pridemo tudi po krajši varianti, tako da gremo z Rudnega polja proti vlečnicam in od tam sledimo oznakam proti Triglavu ter se na Konjščico rahlo spustimo (nadaljevanje pod plazovitimi pobočji Viševnika je lahko nevarno). Po dolini gremo nekaj časa položno, potem pa se strmeje vzpnemo na rob široke slikovite izravnave na Jezercih. Desno se dvigata Viševnik in Mali Draški vrh, med njima leži Srenjski preval. Mi se obrnemo levo in gremo proti Studorske-mu prevalu, 1892 m. S prevala ali malo pod njim zavijemo desno na vzhodna pobočja Velikega Draškega vrha in sledimo naravnim prehodom v severni smeri. Vzpenjamo se bolj ali manj vzporedno z označeno letno potjo, ki pelje proti slemenu med Velikim in Malim Draškim vrhom. Pod vršno streho se obrnemo proti vrhu, ki ga dosežemo od vzhoda. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. S Konjščice na Rudno polje se vrnemo po eni od opisanih možnosti. Janja Lipužič Mohar, 2605 m Mohar se dviga med dolinama Astental na jugovzhodu in Molltal na zahodu. Zaradi nezahtevnega dostopa je eden izmed najbolj obiskanih vrhov nad kočo Sadnighaus, saj je do vrha le 800 višinskih metrov dokaj položnega terena. Smučanje po prostranih pobočjih gore, ki pozimi pogosto postreže z mehkim pršičem, je nepozabno. Zaradi pretežno travnate podlage so pobočja v spodnjem delu spomladi že zgodaj kopna. Ker je Mohar od ostalih vrhov v gorski skupini odmaknjen na jugozahod, je z njega najlepši pogled na Großglockner na nasprotni strani doline Mölltal. V lepem vremenu je z vrha lep pogled na celotno skupino Goldberg, v kateri na severu izstopa Rauriser Sonnblick z veliko meteorološko postajo na vrhu, na vzhodu nas v daljavi pozdravlja Hochalmspitze, na jugu pa pogled seže do najvišjih vrhov Karnijskih Alp in Dolomitov. Če je ozračje čisto, lahko daleč proti jugozahodu opazimo Visoke Ture, ' A skupina Goldberg celo značilno obliko Antelaa v Dolomitih. Proti vrhu Moharja Foto: Mitja Peternel Zahtevnost: Turni smuk z Moharja je kratek in sodi med nezahtevne turne smuke. Ob veliki količini novozapa-dlega snega so strma vršna pobočja nekoliko izpostavljena snežnim plazovom, zato moramo biti še dodatno previdni. To velja tudi za orientacijo v megli ali slabem vremenu. Oprema: Za varno izvedbo ture zadostuje osnovna turnosmučarska oprema. Ne smemo pozabiti na plazovno žolno, lopato in sondo. Nadmorska višina: 2605 m Višina izhodišča: 1876 m Višinska razlika: 800 m Izhodišče: Koča Sadnighaus (WGS 84: 46,954983, 12,960917). Do sem se iz Ljubljane pripeljemo po avtocesti skozi karavanški predor mimo Beljaka in Spittala in jo zapustimo na izvozu za Lendorf. Skozi Obervellach in Winklern se pripeljemo do Mortschacha. Tu zavijemo desno v dolino Astental. Skozi kraja Vordere in Hintere Asten nadaljujemo po ozki asfaltirani in zaviti cesti, ki nas po levem, zahodnem pobočju doline pripelje do koče. Pred njo je urejeno večje parkirišče. Koča: Koča Sadnighaus, 1876 m, telefon 0043 4825 20050, e-pošta sadnighaus@aon.at, spletna stran www.sadnighaus.at. Odprta je tudi v času turnosmučarske sezone od začetka decembra do velikonočnih praznikov. Časi: Vzpon 2.30 ure Spust 0.30-0.45 ure Skupaj 3-3.15 ure Sezona: Najprimernejši čas za obisk Moharja je v času koledarske zime, torej med decembrom in marcem. Če je snega veliko, sezono lahko podaljšamo do aprila. Vodniki: Mitja Peternel: Najlepši turni smuki avstrijske Koroške. Sidarta, 2011; Manfred Korbaj: 1. Kärntner Schitourenführer (Band 1). H. Weishaupt Verlag, 1990; Rudolf & Siegrun Weiss, Kurt Schall: Schitouren-Atlas Südtirol & Österreich Süd. Schall-Verlag, 2009; Günter & Luise Auferbauer: Schitouren Paradies Österreich. Styria Verlag, 2003. Zemljevid: Gasteiner Tal Goldberggruppe, Kompass 40, 1 : 50.000. Hilmersberg, 2670 Hilmersberg je precej neznan vrh v gorski skupini Goldberg in s svojo višino sodi med najnižje vrhove v vencu gora nad kočo Sadnighaus. Zanimivo je, da najvišja točka gore, s katere poteka tudi naš smuk, pravzaprav ni glavni vrh. Ta čast pripada vrhu, ki leži severozahodno od našega cilja in je visok 2658 m, v dolino Kleines Zirknitztal pa pada s strmo trikotno steno. Hilmersberg je od koče Sadnighaus najlažje dostopen vrh. Dosegljiv je po dolgem in položnem pobočju na jugovzhodni Visoke Ture, ' A skupina Goldberg strani, na severovzhodno stran pa pada s strmo steno. Položna, enakomerno strma pobočja so najprimernejša za prve samostojne zavoje turnosmučarskih novincev. Vendar ga tudi ostali smučarji z veseljem obiščejo, predvsem kadar so njegova pobočja prekrita s primerno količino pršiča ali pa zgodaj spomladi, ko se pršič predela v srenec. Poleg tega bomo na vrhu uživali v enkratnem razgledu na preostale vrhove skupine Goldberg in na GroRglockner na drugi strani doline Molltal. Široka pobočja nas spremljajo pri vzponu na Hilmersberg. Foto: Mitja Peternel Zahtevnost: Turni smuk s Hilmersberga spada med kratke in nezahtevne turne smuke. Zaradi širokega pobočja je pri orientaciji v megli ali slabem vremenu potrebna dodatna previdnost. Še posebej če se odločimo za prečenje proti glavnemu vrhu, ki je pogosto ovešen z velikimi in nevarnimi opastmi. Oprema: Za izvedbo ture je dovolj osnovna turnosmučarska oprema. Seveda pa ne smemo pozabiti na plazovno žolno, lopato in sondo. Nadmorska višina: 2670 m Višina izhodišča: 1876 m Višinska razlika: 800 m Izhodišče: Koča Sadnighaus (WGS 84:46,954983, 12,960917). Do sem se iz Ljubljane pripeljemo po avtocesti skozi karavanški predor mimo Beljaka in Spittala in jo zapustimo na izvozu za Lendorf. Skozi Obervellach in Winklern se pripeljemo do Mortschacha. Tu zavijemo desno v dolino Astental. Skozi kraja Vordere in Hintere Asten nadaljujemo po ozki asfaltirani in zaviti cesti, ki nas po levem, zahodnem pobočju doline pripelje do koče. Pred njo je urejeno večje parkirišče. Koča: Koča Sadnighaus, 1876 m, telefon 0043 4825 20050, e-pošta sadnighaus@aon.at, spletna stran www.sadnighaus.at. Odprta je tudi v času turnosmučarske sezone od začetka decembra do velikonočnih praznikov. Časi: Vzpon 2.30-3 ure Spust 0.30-1 uro Skupaj 3-4 ure Sezona: Najprimernejše obdobje za obisk Hilmersberga je v času koledarske zime. Vodniki: Mitja Peternel: Najlepši turni smuki avstrijske Koroške. Sidarta, 2011; Manfred Korbaj: 1. Kärntner Schitourenführer (Band 1). H. Weishaupt Verlag, 1990; Rudolf & Siegrun Weiss, Kurt Schall: Schitouren-Atlas Südtirol & Österreich Süd. Schall-Verlag, 2009; Günter & Luise Auferbauer: Schitouren Paradies Österreich. Styria Verlag, 2003. Zemljevid: Gasteiner Tal Goldberggruppe, Kompass 40, 1 : 50.000. m Mohar, 2605 m Opis: S parkirišča pred kočo Sadnighaus nadaljujemo v severovzhodni smeri po poti proti planini Sitschalm. Tu zavijemo levo in v severni smeri mimo lično urejenih hišk nadaljujemo proti uravnavi Astner Böden ter naprej na planino Gratzer Alm, 2172 m. Na planini zavijemo levo proti zahodu v smer sedla Göritzer Törl, 2458 m. Pod sedlom nas na višini 2350 m lepa, široka grapa v jugozahodni smeri pelje proti širokemu gorskemu hrbtu, kjer med večjimi skalami poiščemo najustreznejši prehod do velikega skalnega možica na vrhu. Spust: Smučamo lahko po poti vzpona, vendar je širok hrbet, po katerem smo pristopili na vrh, zelo izpostavljen vetru, deloma skalnat in posledično manj zasnežen. Zato se ob ugodnih snežnih razmerah z vrha lahko spustimo na jugovzhodno stran in po strmem pobočju odsmučamo do uravnave Astner Boden, od tam pa po poti vzpona do koče Sadnighaus. Mitja Peternel Visoke Ture, A skupina Goldberg -c^" Hilmersberg, 2670 i Opis: Nad kočo Sadnighaus nataknemo smuči in po široki poti nadaljujemo proti severovzhodu do planine Innere Blasl, 1950 m. Pri smerokazu zapustimo pot, ki se nadaljuje proti planini Kröll Alm, 1961 m, in se usmerimo levo. Hodimo proti severu v smeri uravnave Astner Böden. Na desni, vzhodni strani nas vseskozi spremlja strmo pobočje vrha Stellhöhe, 2815 m, na naši levi pa se dviga Mohar, 2605 m. Na planini Gratzeralm, 2172 m, se levo odcepi pot proti sedlu Göritzer Törl, 2458 m. Nad zadnjimi kočami sledi najprej kratek položni del, ki se proti vrhu postavi bolj pokonci. Kmalu se znajdemo na vršni uravnavi, pravzaprav zimskem vrhu, ki je celo nekoliko višji od pravega vrha. Proti severozahodu lahko sicer nadaljujemo po ravnem grebenu na glavni vrh, ki pa ni smučarsko zanimiv, saj nas nazaj grede čaka približno 650 dolžinskih metrov napornega prečenja brez smučarskih užitkov. Spust: Smučamo po poti vzpona. Širna jugovzhodna in južna pobočja nam ob dobrih snežnih razmerah ponujajo različne možnosti spusta. Mitja Peternel Visoke Ture, A skupina Goldberg -c^" I Stellkopf, 2852 Stellkopf velja za najpomembnejši turnosmučarski cilj v vencu gora nad kočo Sadnighaus, čeprav ga po višini prekaša Rote Wand, 2855 m. Zato je vrh med decembrom in začetkom aprila, ko je najprimernejši čas za smučarski obisk, precej oblegan. Turnosmučarski poznavalci smučanje s Stellkopfa po lepoti upravičeno primerjajo s spusti z vrhov Roma-tespitze, Sonnblicka ali Hocharna. Široka južna pobočja nam v mehkem pršiču, predvsem pa v spomladanskem srencu, ponujajo nepozaben užitek. Z njegovega vrha je izjemen razgled na Großglockner in na sosednje vrhove, ki so v polkrogu nanizani nad dolino Astental: Mohar in Hilmersberg zahodno ter Rote Wand, Rotwandeck, Magernigspitz in Sadnig vzhodno od njega. V vencu okoliških gora se nam razkrivajo prelepa pobočja, ki večinoma pripadajo najlepšim turnosmučarskim ciljem na avstrijskem Koroškem. Zahtevnost: Stellkopf sodi med srednje zahtevne turne smuke. Nad planino Kröllalm moramo biti posebno pazljivi zaradi morebitnih Vršno pobočje Stellkopfa Foto: Mitja Peternel S _ I Rotwandeck, 2715 i Rotwandeck je še eden izmed priporočljivih turnosmučarskih ciljev v bogati ponudbi gorske skupine Goldberg. Vrh se dviga severno nad sedlom Schobertörl, preko katerega poteka najlažja povezava med kočo Fraganter Hütte v istoimenski dolini na vzhodu in Sadnighaus nad dolino Astental na zahodu. Od obeh koč je do vrha približno enako dolg in zahteven vzpon, razlika je le v tem, da se do koče Sadnighaus pripeljemo, do Fraganter Hütte pa nas čakata skoraj dve uri hoje. Ker je dostop iz doline Fraganttal zaradi dolžine kondicijsko razmeroma naporen, se na Rotwandeck udobneje povzpne-mo od koče Sadnighaus. Najvarneje je vrh obiskati proti koncu zime, v marcu ali aprilu, ko so strma pobočja Magernigspitza, pod katerim poteka vzpon, že splazena. Z malce sreče in ob ustrezni časovni izbiri ture nas med spustom pričaka najboljši pomladanski srenec. Visoke Ture, ' A skupina Goldberg plazov, ki se lahko sprožijo z vzhodnega pobočja Stellhöhe. Vršni greben je nekoliko izpostavljen, zato od nas terja nekaj dodatne previdnosti. V megli je orientacija nad izhodiščem ter nad planino Ruden Alm zelo zapletena, zato je bolje, da se vzpona lotimo v lepem vremenu. Oprema: Za varno izvedbo ture nam zadošča osnovna turnosmučarska oprema. V nahrbtniku pa ne smejo manjkati plazovna žolna, lopata in sonda. Nadmorska višina: 2852 m Višina izhodišča: 1876 m Višinska razlika: 1000 m Izhodišče: Koča Sadnighaus (WGS 84: 46,954983, 12,960917). Do sem se iz Ljubljane pripeljemo po avtocesti skozi karavanški predor mimo Beljaka in Spittala in jo zapustimo na izvozu za Lendorf. Skozi Obervellach in Winklern se pripeljemo do Mörtschacha. Tu zavijemo desno v dolino Astental. Skozi kraja Vordere in Hintere Asten nadaljujemo po ozki asfaltirani in zaviti cesti, ki nas po levem, zahodnem pobočju doline pripelje do koče. Pred njo je urejeno večje parkirišče. Zahtevnost: Tura kondicijsko in tehnično ni zahtevna. Še največ pozornosti moramo nameniti strmemu pobočju pod planino Burgstalleralm, kjer je povečana nevarnost proženja snežnih plazov. Oprema: Za varno izvedbo ture nam zadošča osnovna turnosmučarska oprema. V nahrbtniku pa ne smejo manjkati plazovna žolna, lopata in sonda. Nadmorska višina: 2715 m Višina izhodišča: 1876 m Višinska razlika: 900 m Izhodišče: Koča Sadnighaus (WGS 84: 46,954983, 12,960917). Do sem se iz Ljubljane pripeljemo po avtocesti skozi karavanški predor mimo Beljaka in Spittala in jo zapustimo na izvozu za Lendorf. Skozi Obervellach in Winklern se pripeljemo do Mörtschacha. Tu zavijemo desno v dolino Astental. Skozi kraja Vordere in Hintere Asten nadaljujemo po ozki asfaltirani in zaviti cesti, ki nas po levem, zahodnem pobočju doline pripelje do koče. Pred njo je urejeno večje parkirišče. Koča: Koča Sadnighaus, 1876 m, telefon 0043 4825 20050, e-pošta sa-dnighaus@aon.at, spletna stran www. sadnighaus.at. Odprta je tudi v času turnosmučarske sezone od začetka decembra do velikonočnih praznikov. Časi: Vzpon 3-4 ure Spust 0.45-1.15 ure Skupaj 3.45-5.15 ure Sezona: Najprimernejši čas za obisk Stellkopfa je v času koledarske zime, torej med decembrom in marcem. Če je snega veliko, sezono lahko podaljšamo do aprila. Vodniki: Mitja Peternel: Najlepši turni smuki avstrijske Koroške. Sidarta, 2011; Manfred Korbaj: 1. Kärntner Schitourenführer (Band 1). H. Weishaupt Verlag, 1990; Rudolf & Siegrun Weiss, Kurt Schall: Schitouren-Atlas Südtirol & Österreich Süd. Schall-Verlag, 2009; Günter & Luise Auferbauer: Schitouren Paradies Österreich. Styria Verlag, 2003; Robert Zink: Schitouren in den Südalpen II. Carinthia Verlag, 2007. Zemljevid: Gasteiner Tal Goldberggruppe, Kompass 40, 1 : 50.000. Visoke Ture, ' A skupina Goldberg Nad sedlom Schobertorl v daljavi uzremo vrh Rotwandecka. Foto: Mitja Peternel Koča: Koča Sadnighaus, 1876 m, telefon 0043 4825 20050, e-pošta sa-dnighaus@aon.at, spletna stran www. sadnighaus.at. Odprta je tudi v času turnosmučarske sezone od začetka decembra do velikonočnih praznikov. Časi: Vzpon 3 ure Spust 1 ura Skupaj 4 ure Sezona: Rotwandeck je najbolje obiskati proti koncu zime, torej v marcu ali aprilu. Vodniki: Mitja Peternel: Najlepši turni smuki avstrijske Koroške. Sidarta, 2011; Manfred Korbaj: 1. Kärntner Schitourenführer (Band 1). H. Weishaupt Verlag, 1990; Rudolf & Siegrun Weiss, Kurt Schall: Schitouren-Atlas Südtirol & Österreich Süd. Schall-Verlag, 2009; Günter & Luise Auferbauer: Schitouren Paradies Österreich. Styria Verlag, 2003; Robert Zink: Schitouren in den Südalpen II. Carinthia Verlag, 2007. Zemljevid: Gasteiner Tal Goldberggruppe, Kompass 40, 1 : 50.000. m Stellkopf, 2852 Opis: Od koče Sadnighaus sledimo položni poti v severovzhodni smeri, kjer mimo lično urejenih počitniških hišk nadaljujemo proti planini Krollalm, 1961 m. Preden jo dosežemo, se pot celo malo spusti. Nad planino zavijemo levo in v severni smeri nadaljujemo po dnu široke doline, ki jo na obeh straneh obdajajo precej strma, plazovita pobočja. Više se pobočje postavi bolj pokonci in nas pelje proti planini Ruden Alm, 2405 m, ki jo obidemo po levi strani. Tu se svet povsem položi. Po lepem kotanja-stem svetu gremo levo proti sedlu Butzentorl, 2714 m, ki leži severno od značilnega skalnatega vrha z imenom Stellhohe, 2815 m. Na sedlu zavijemo desno, do vrha pa nas loči le še nekoliko strmejše pobočje. Po njem dosežemo položen, vendar kratek greben, ki je proti vrhu nekoliko izpostavljen. Na najvišji točki je postavljen jeklen križ zanimive oblike. Spust: Smučamo po poti vzpona. Prostrana južna pobočja nam ponujajo veliko različnih možnosti, med katerimi sami izberemo najprimernejšo. Mitja Peternel Visoke Ture, A skupina Goldberg Rotwandeck, 2715 i Opis: S parkirišča se odpravimo v severovzhodni smeri do velike in položne planine Astner Moos, kjer nas na sončni strani doline pozdravijo lično urejene hiške. Po urejeni tekaški progi sledimo markacijam, ki nas usmerijo proti sedlu Schobertorl, 2360 m. Po strmem pobočju se v ključih vzpnemo proti koči na planini Burgstalleralm, 2116 m, ki je vidna že od daleč. Nad njo po dnu doline nadaljujemo v isti smeri proti sedlu Schobertorl. Na sedlu se obrnemo levo proti severu in gremo po sprva položnem, vendar razgibanem svetu do začetka širokega vršnega pobočja, ki se proti vrhu postavi bolj pokonci. Po njem v loku proti levi dosežemo neizrazit vrh Rotwandecka. Spust: Če si želimo turo popestriti, lahko po presmučanem vršnem pobočju zavijemo desno in v zahodni smeri dosežemo široko uravnavo planine Ruden Alm, 2405 m. Tu zavijemo proti jugu in po široki dolini odvijugamo proti planini Krollalm, 1961 m, od koder nas do izhodišča čaka le še položno prečenje do koče Sadnighaus. Mitja Peternel Visoke Ture, A skupina Goldberg m Z NAMI NA POT 0 Turnosmučarski biseri Gore nad kočo Sadnighaus Besedilo: Mitja Peternel Smuči počasi drsijo skozi mehko površino nedotaknjene beline. Oble konice orjejo sveži pršič. Z lahkoto se pomikam proti svojemu današnjemu cilju, kljub temu da mi novozapadli sneg otežuje napredovanje. Misel na nepozabno nizanje zavojev me še dodatno motivira in žene dalje. Na snežni podlagi se mali kristali lesketajo v soncu. Za trenutek obstanem ter nemo opazujem. Lepo je. Tako lepo, da bi najraje ustavil čas in do neskončnosti užival v minljivem trenutku. Vendar pa je vrh vedno bliže, zato me še bolj vabi k sebi. Počasi nadaljujem z vzponom. Novega snega je z višino vse več in smuči se vedno bolj pogrezajo vanj. Zato koraki postanejo krajši, saj se mišicam že pozna manjša utrujenost. Do križa me loči le še kratek greben. Pogled na okoliške vršace me z mislimi vrača v preteklost. Koliko zgodb je povezanih z njimi in koliko imenitnih dogodivščin še ostaja za prihodnost ... Prvič pri koči Sadnighaus Na prostornem parkirišču pred kočo Sadnighaus poleg oskrbnikovega terenskega vozila sameva le vodniški kombi. Pozna se, da sem se na turo odpravil sredi tedna. Zgodaj je še in prvi sončni žarki so pravkar ožarili vrhove nad kočo. Ker je snega sredi marca še veliko, si smuči nataknem na noge poleg avtomobila in počasi sledim sledem predhodnikov, s katerimi smo si očitno izbrali isti cilj. Široka in položna pot se vije med skrbno urejenimi lesenimi hišicami. Nebo je po prehodu vremenske fronte temno modro in brez oblačka. Pokrajinskih motivov, ki jih vestno beležim s fotoaparatom, mi nikakor ne zmanjka. Pod planino Krollalm dohitim skupino z lokalnim gorskim vodnikom. Vljudno si izmenjamo nekaj besed o snežnih pogojih in odpravim se dalje. Ob utiranju gazi v mehak sneg s pogledom raziskujem venec gora nad kočo in odkrivam smučarske cilje, ki sem jih doslej poznal le s fotografij. Prvič sem v tem koncu Visokih Tur in kar žal mi je, da tega območja nisem obiskal že prej. A v preteklosti nas je pot vedno vodila proti najvišjemu vrhu Avstrije in preostalim tritisočakom v njegovi okolici. Za obisk manj pomembnih, a smučarsko zagotovo povsem enakovrednih ciljev nad kočo Sadnighaus pa je doslej vedno zmanjkalo časa. Pod tanko plastjo novozapadlega snega so vidni ostanki plazovine, ki so se sprožili s strmega vzhodnega pobočja Stellhohe v času zadnje odjuge. Ker pa je danes mrzel zimski dan, za plazove ni nevarnosti. Nekoliko bolj strm zaključek doline me pripelje na prostrano uravnavo, nad katero se prvič prikaže moj cilj. V položnem vzponu dosežem sedlo Butzentorl, s katerega je do temena gore le še nekaj korakov. Poleg križa mi vrh ponudi izjemen razgled na sosednje vrhove Visokih Tur. Značilna podoba prvaka Visokih Tur z vrha Hilmersberga Foto: Mitja Peternel V daljavi prepoznam najbolj značilne vrhove Julijskih Alp, za Karnijskimi Alpami pa v nebo kipijo prvaki Dolomitov. Počitek vrh gore namenim razmišljanju o prihodnji smučarski pustolovščini. Misel na prihajajočo smuko me nemudoma vrne v sedanjost. Skrbno se pripravim na spust ter previdno naredim prvih nekaj zavojev. Začetno negotovost nadomesti moj občutek smučanja in za seboj puščam enakomerno sled na prostranem pobočju z nedotaknj enim pršičem. Tokrat na Hilmersberg Od prvega obiska koče Sadnighaus ni minil niti teden dni. Tokrat moram avtomobil pustiti pred spuščeno zapornico nad zaselkom Hintere Asten. Vzrok za zaporo ceste so napovedane visoke temperature sredi dneva in posledična povečana nevarnost snežnih plazov s strmega jugovzhodnega pobočja Moharja. Po asfaltirani cesti se moram tako peš povzpeti do koče, nato pa na smučeh nadaljujem proti planini Innere Blasl. Tu zapustim že znano pot proti planini Krollalm ter korak usmerim proti prostranemu vrhu z imenom Hilmersberg. Sneg se je v tednu dni popolnoma preobrazil in ponoči globoko pomrznil, zato je vzpenjanje nenaporno. Smučarske sledi mnogih predhodnikov mi omogočajo lagodno hojo in brezskrbno se lahko posvetim opazovanju. Ker je moj cilj izmed vseh vrhov nad kočo Sadnighaus najmanj zahteven, ga hitro dosežem. Takoj se pripravim na spust, saj ima marčevsko sonce sredi dneva že dovolj energije, da trd sneg hitro spremeni v smučarju neprijeten gnilec. Prijetno vijuganje preko širnih planin se tokrat zaključi malo pod kočo Sadnighaus in zadnji del poti do avtomobila moram opraviti peš. Pred zapornico me pričaka neprijetno presenečenje - plaz mokrega snega, ki se je v času moje odsotnosti sprožil čez cesto. Na srečo imam vozilo parkirano niže, zato se lahko brez zapletov odpeljem domov. Na Mohar s prijateljema Med tednom je v Visokih Turah zopet zapadlo nekaj centimetrov novega snega in čas je, da na prijetno turo povabim še svoje prijatelje. Boštjan in Žiga mi prepustita izbiro cilja in odločitev ni težka. Gremo na Mohar, katerega vrh so Avstrijci vključili tudi v svoj projekt sedmih vrhov Visokih Tur z imenom Seven Summits. Konec tedna je in parkirišče pred kočo je že zjutraj polno avtomobilov. Precej turnih smučarjev je namenjenih v našo smer. Na turo se nismo odpravili najbolj zgodaj, zato so nam sled utrli naši predhodniki. Jutranja visoka oblačnost se proti poldnevu počasi trga in skozi oblake vse bolj prodira sonce. Na nasprotni strani doline se nam odkriva Sadnig. Na Sadnigu je bil posnet tudi zaključek filma Sedem let v Tibetu z Bradom Pittom v glavni vlogi. Na srečo pa se obisk gore zaradi igralčevega imena ni nič povečal. Z vrha so prvi smučarji že zarisali svoj niz enakomernih vijug. Ko prispemo do ličnega skalnatega |42| planinski vEsTNIK | Februar 2012 znamenja vrh gore, nebo prekriva le še prosojna koprenasta oblačnost. Prve zavoje z vrha zaradi štrlečih skal opravimo bolj previdno, nato pa se prične poezija vijuganja v svežem pršiču. Razmere so odlične in Boštjana z Žigom prepričava še v obisk sosednjega vrha z imenom Klu-idhöhe. Vriskanje ob spustu se poleže šele v spodnjem delu, kjer je toplo sonce snežno površino že prijetno omehčalo. V gostišču Petersbrünnl zaključimo uspešno turo. Turnosmučarska sezona se zaključuje Konec aprila se z Borutom, Branetom in Jurijem ponovno odpeljemo proti Visokim Turam. Sezona se v tem delu Visokih Tur počasi zaključuje, a svoj trojček nad kočo Sadnighaus bi rad dopolnil še z Rotwandeckom, katerega prostrano vršno pobočje mi je padlo v oči ob vzponu na Stellkopf. Koča Sadnighaus, izhodišče za turne smuke nad dolino Astental Foto: Mitja Peternel Vzpon preko širokega prostranstva planine Ruden Alm, zadaj Makernigspitze (levo) in Sadnig Foto: Mitja Peternel Ker so pobočja Hilmersberga in Moharja obrnjena proti soncu, je snega ostalo le še za vzorec, pa tudi Stellkopf je pod planino Krollalm že kopen. Naš cilj v spodnjem delu kaže precej klavrno podobo, saj so bile padavine v zadnjem obdobju redke. Vendar pa je nad planino Bur-gstalleralm snega še dovolj. Zaradi oblačne noči so bile temperature precej visoke in je ponoči pomrznila le tanka plast snežne odeje. Ob vzponu proti sedlu Schobertorl smo se še lahko gibali po njeni površini, saj tura poteka v senci skalnatega Magernigspitza. Na sedlu nas je skozi koprenasto oblačnost ogrelo še sonce in nas dodatno motiviralo za zaključni del vzpona. Sprva položna planjava se proti vrhu strmo vzpne, zato smo zadnji del zaradi pomrznjene površine snega opravili bolj previdno. Na neizrazitem vrhu brez običajnega znamenja nas je pričakal travnat otoček, ki je nakazoval konec smučarske sezone. S spustom nismo odlašali, saj smo se že ob vzponu nekoliko preveč zamudili. Prvi zavoji na strmini so bili resnično prijetni, saj je bil sneg rahlo odpuščen le na površini. Tudi na prostranem, a položnem pobočju v smeri trikotnega Magernigspitza se je še dalo narediti nekaj lepih zavojev. Pod sedlom Schobertorl pa skorja ni več vzdržala in ob vsakem zavoju si se pogreznil globoko v razmočen sneg. S planine Burgstalleralm smo le še iskali zaplate snega, po katerih bi se pripeljali čim bliže parkiranemu avtomobilu. Okolica koče Sadnighaus poleg opisanih smukov ponuja še nekaj lepih smučarskih ciljev, ki so morda manj obiskani, vendar nič manj zanimivi. Oskrbniška ekipa v koči je zelo prijazna do turnih smučarjev, zato povabilo na daljše bivanje v koči ne bo odveč. Naj vam opisani turnosmu-čarski cilji razširijo vaše smučarsko obzorje, predvsem pa ponudijo obilo nepozabnih in varnih smučarskih zavojev. O INFORMACIJE Kako do izhodišča: Do koče Sadnighaus se iz Ljubljane pripeljemo po avtocesti skozi karavanški predor mimo Beljaka in Spittala in jo zapustimo na izvozu za Lendorf. Skozi Obervellach in Winklern se pripeljemo do Mörtschacha. Tu zavijemo desno v dolino Astental ter skozi Vordere in Hintere Asten nadaljujemo po ozki asfaltirani in zaviti cesti, ki nas po levem, zahodnem pobočju doline pripelje do koče. Pred njo je urejeno večje parkirišče. Koča: Koča Sadnighaus, 1876 m, telefon 0043 4825 20050, e-pošta sadnighaus@aon.at, spletna stran www.sadnighaus.at. Odprta je tudi v času turnosmučarske sezone od začetka decembra do velikonočnih praznikov. Ker je ciljev v okolici dovolj, nam koča lahko služi za prenočevanje ob koncu tedna ali pa celo za daljši turnosmučarski dopust. Zaradi velike zasedenosti koče ob koncih tedna je predhodna rezervacija zelo priporočljiva. Vodniki: Mitja Peternel: Najlepši turni smuki avstrijske Koroške. Sidarta, 2011; Manfred Korbaj: 1. Kärntner Schitourenführer (Band 1). H. Weishaupt Verlag, 1990; Rudolf & Siegrun Weiss, Kurt Schall: Schitouren-Atlas Südtirol & Österreich Süd. Schall-Verlag, 2009; Robert Zink: Schitouren in den Südalpen II. Carinthia Verlag, 2007; Günter & Luise Auferbauer: Schitouren Paradies Österreich. Styria Verlag, 2003. Zemljevid: Gasteiner Tal Goldberggruppe, Kompass 40, 1 : 50.000. * ČRNOGORSKE GORE 0 Durmitor v snegu Zimski vzpon na Čvorov Bogaz, 2152 m Pokojni Branislav Cerovic, človek, ki je najzaslužnejši za razcvet planinstva na Durmitorju, za pisanje o njem, risanje zemljevidov in markiranje planinskih poti po pogorju, je dejal, da "predstavlja Durmitor najlepšo in najbolj zanimivo gorsko celoto v Črni gori". To vsekakor drži. V pogorju Durmitorja je 48 dvatisočakov, od teh jih je kar 27 višjih od 2200 metrov. Durmitor očara s svojo lepoto v vseh letnih časih, vendar pa najsurovejšo Mogočni Meded z vzpona na Čvorov Bogaz Foto: Vlado Vujisic in najveličastnejšo podobo pokaže pozimi, okovan v sneg in led. Zimskemu obiskovalcu se zdi, da je v svoji ledeno-snežni odeji veliko višji, kot je v resnici. Zato ga ljubkovalno rad imenujem "Himalajski Durmitor". Željo je pomagal uresničiti Mina Neštetokrat sem hodil po Durmitorju, križaril po njegovih stezah, dolinah, prelazih, kotlinah, vrhovih, jezerih in soteskah in vendar dolgo nisem okusil pravega zimskega vzdušja tega veličastnega gorstva. Zato sem se odločil, da se ob prvi ugodni vremenski napovedi povzpnem na Besedilo: Vlado Vujisic enega njegovih vrhov. Kmalu se mi je ponudila priložnost. Izbral sem vrh v središčnem delu pogorja, s katerega se odlično vidijo vsi glavni in najvišji vrhovi Durmitorja, Čvorov Bogaz, 2152 m. Čeprav ne spada med najvišje, je prav gotovo eden izmed najbolj prikladnih vrhov za zimski vzpon v Durmitorju. Zimsko dogodivščino sem hotel deliti še z nekom, zato sem prosil prijatelja Mino Šamšala iz Žabljaka, krajevno legendo in izvrstnega poznavalca Durmitorja, člana dur-mitorske GRS, da se mi pridruži. Z veseljem se je odzval mojemu vabilu. m rt T- v-f ■ w rt * * o> rt hvTv- -k r £ Mina izhaja iz zelo znane črnogorske družine smučarjev Šamšal. Eden najbolj znanih vrhov v Durmitorju, Minin Bogaz, je celo poimenovan po Mininem dedu, ki se je tudi imenoval Mina. Z Mino sva se domenila, da naslednje jutro kreneva proti Čvoro-vemu Bogazu. Po deviškem snegu proti vrhu Zbudila sva se v prekrasno jutro, ki je obetalo čudovit sončen dan. Iz Ža-bljaka sva krenila proti Ivan Dolu, od koder se je odprl prekrasen pogled na durmitorsko pogorje: Savin Kuk, Šljeme, Meded, Minin Bogaz in na oba kopasta vrhova Čvorovega Bogaza. Sneg je bil kompakten, zato je bila hoja lahka, brez utrudljivega vdiranja. Hitro sva prišla do Mlinskega potoka, od tam pa levo, sledeč markacijam proti dolini Lokvice in Bobotovemu Kuku. Po uri vzpenjanja sva prišla iz gozda. Pred nama se je odprla širna zimska panorama durmi-torskih vrhov. V kopnih razmerah bi morala nadaljevati po markirani poti proti dolini Lokvice, od tam pa zaviti do Ledene peci in Oble Glave, od koder vodi pot na Čvorov Bogaz. Kot izvrsten poznavalec Durmitorja pa se je Mina raje odločil za nemarkirano pot, ki je tudi najkrajši vzpon na ta vrh. Kmalu sva z markirane steze proti Lokvicam zavila desno in se začela počasi vzpenjati po širokih snežnih pobočjih. Mina je gazil naprej, jaz sem mu sledil. Kmalu sva na desni strani zagledala mogočen zahodni Pogled s Čvorovega Bogaza na vitki Minin Bogaz (levo) in prvaka gorstva Bobotov kuk Foto: Vlado Vujisic obraz Mededa. Okovan v sneg in led je spominjal na velikane Alp. Ta prizor me je še bolj spodbudil, da sem lažje gazil in premagoval višino. Malo više se je odprl pogled na Terzin Bogaz in njegov razbrazdan zaledeneli obraz, ki me je pustil brez sape. Po dveh urah vzpona sem že čutil rahlo utrujenost, Mina pa me je kot pravi gorski vodnik spodbujal: "Samo naprej, jaz se lažje vzpenjam, kot spuščam." Kako do Žabljaka? Žabljak, 1450 m, je turistično mestece z okrog pet tisoč prebivalci. Je planinski in smučarski center pod Durmitorjem. V mestu je nekaj hotelov, restavracij in bifejev, pošta, pekarna, supermarket, internet cafe, možno si je izposoditi kolo, veliko možnosti pa je tudi za najem zasebnih apartmajev in sob. Pod Savinim Kukom in Šljemenom se nahaja tudi smučarski center. Prevoz do Žabljaka Z avtomobilom ali avtobusom: Podgorica—Nikšic (55 km)-Šavnik (47 km)-Žabljak (37 km): 139 km. Podgorica-Kolašin (71 km)-Mojkovac (21 km)-Žabljak (67 km): 159 km. Z letalom: Ljubljana-Podgorica, nato z avtomobilom ali avtobusom od Podgorice do Žabljaka. Z letalom do letališča Cilipi pri Dubrovniku, nato z avtomobilom ali avtobusom do Žabljaka preko Nikšiča in Šavnika ali preko Podgorice. Nadaljevala sva po spodnjih pobočjih Čvorovega Bogaza proti vrhu in gazila sneg okoli vrtač na levi in desni strani. Kadarkoli sva prišla do kakšne manjše vzpetine, se mi je zazdelo, da vidim vrh, vendar pa je bil vedno še nekoliko višje. Še kakšna ura gaženja! Vzpenjala sva se že tri ure in pol, ko se je z leve vedno bolj odpirala zahodna stran Mededa in Terzinega Bogaza s sedlom Velika Previja med njima. Zimska pravljica na vrhu Po nadaljnjih petinštiridesetih minutah sva končno zagledala vrh Čvorovega Bogaza že zelo blizu. Ob končnem vzponu proti vrhu se je prikazala vzhodna navpična stena Velike Rbatine in Bezimenega vrha za njo. Prvi je na vrh stopil Mina, kmalu nato sem se mu pridružil še jaz. Prevzelo me je neverjetno zadovoljstvo. Zaradi te nepopisne deviške, a divje lepote sem se skoraj smejal in jokal obenem. Takrat sem začutil velik privilegij, da me je Durmitor velikodušno sprejel v svoje snežno kraljestvo. Na vrhu nama je postalo jasno, da tukaj že dolgo ni bilo nikogar in da sva v tem delu pogorja čisto sama, kar so izdajale najine stopinje v snegu. Ko sva se objela in si čestitala, mi je Mina rekel: "Tako lepega Durmitorja pozimi nisem doživel v vseh svojih petdesetih letih vzponov nanj." Ta dan je bil menda najlepši dan tiste zime, je zatrdil Mina. Na vrhu je pihal precej močan veter, kar mi je povzročalo težave pri fotografiranju. Nekako mi je le uspelo narediti posnetke, ki mi bodo v trajen spomin na moj prvi zimski vzpon v Durmitorju. Z vrha Čvorovega Bogaza sem lahko občudoval skoraj vse glavne vrhove Durmitorja. Vsi so se mi zdeli blizu, kot bi bili na dosegu rok. Z leve strani, nad dolino Lokvice, so se vrstili Meded, 2287 m, Terzin Bogaz, 2303 m, Šljeme, 2455 m, Milošev Tok, 2426 m, Bandijerna, 2409 m, nad Valovitim Dolom pa impresivni Minin Bogaz, 2387 m, Bobotov Kuk, 2523 m, Bezi-meni vrh, 2487 m, in Velika Rbatina, 2401 m. Proti severu sva lahko videla Oblo Glavo, 2303 m, in Crveno Gredo, 2175 m, v daljavi pa planoto mesteca Žabljak. Za planoto se je kazal zgornji rob kanjona reke Tare. Za doživetje Durmitorja v vsem veličastju zimske idile je Čvorov K Bogaz res pravi cilj. Ta vzpon pa je tudi najmanj nevaren vzpon v zimskih razmerah v Durmitorju, brez nevarne izpostavljenosti plazovom in nevarnih pobočij. Po pol ure počitka na vrhu sva tudi zaradi močnega vetra začela sestopati po poti vzpona. Seveda je bil spust bistveno manj naporen in hitrejši od vzpona in Mini je bilo žal, da s seboj ni vzel turnih smuči. Blaga in obla pobočja so namreč idealen teren za turno smuko. Po dveh urah sva prišla do Ivan Dola, od tam pa kar hitro do Žabljaka. Zvečer sva občudovala fotografije belih lepot zimskega Dur-mitorja. Tudi v tem primeru je zame obveljal pregovor, da prve ljubezni ne pozabiš nikoli. Moj prvi zimski vzpon na Durmitor me je navdahnil še za Meded, Sljeme in Terzin Bogaz nad dolino Lokvice Foto: Vlado Vujisic veliko kasnejših zimskih vzponov v tem prekrasnem pogorju. Kaj pomeni izraz bogaz? Bogaz j e turcizem in p omeni ožino, žrelo, neprehodno pot. V krajih okoli Durmitorja se je beseda uporabljala za lovsko prežo na divjad. V Durmitorju so trije vrhovi z imenom bogaz: Minin Bogaz, poimenovan po Mini Šamšalu, Terzin Bogaz, po nekemu Terziji Tmušicu, ter Čvorov Bogaz po Čvoru Baraninu. Osebe, po katerih so poimenovani trije vrhovi, so bili čisto običajni domačini, dobri gostitelji in znani lovci, znani pa tudi kot junaki INFORMACIJE Čvorov Bogaz - zimski vzpon Severna stran kopastega Čvorovega Bogaza, 2152 m, se dviga približno 750 metrov nad planoto Žabljaka in bližnjega Crnega jezera, jugovzhodna stran pa nad dolino Lokvice, medtem ko se strma južna skalnata stran dviguje nad ledeniško krnico Biljegovega Dola. Zaradi svoje centralne lege v gorstvu je Čvorov Bogaz najbolj zanimiv in najbolj privlačen vrh za zimski vzpon v Durmitorju. Blaga pobočja brez izpostavljenih odsekov so idealna za turno smuko. Višinska razlika: Okoli 750 m od mesteca Žabljak do vrha Čvorovega Bogaza. Izhodišče: Kamp Ivan Do. Opis vzpona: Turo pričnemo v kampu Ivan Do, trideset minut vožnje po asfaltni cesti iz Žabljaka. Iz Ivan Dola nas stezica vodi v gozd in nas kmalu pripelje do bele hišice oziroma mlina, ki ga poznajo pod imenom Mlinski potok. Pred mlinom se na levi odcepita poti za Bobotov Kuk in Lokvice, na desno pa poti do Ališnice in Planinice. Nadaljujemo po stezi na levo za Bobotov Kuk in dolino Lokvice, ki se postopoma dviga skozi listnati in iglasti gozd. Po približno uri vzpona pridemo iz gozda in pred nami se razkrije široka panorama vrhov Durmitorja: zahodna stena Mededa na levi, Minin Bogaz za njim in pobočja zaobljenega Čvorovega Bogaza na desni. Ne nadaljujemo po markirani stezi v smeri Lokvic, temveč zapustimo markirano stezo v desno proti Čvo-rovemu Bogazu. Sledi enakomeren vzpon po njegovih prostranih pobočjih. Po treh urah in pol prispemo pod vršna pobočja. Čvorov Bogaz ima dva vrhova, od katerih je desni višji. Zato se pri vzpenjanju orientiramo proti njemu. Kmalu pridemo do mesta, kjer lahko na desni vidimo severno steno Velike Rbatine, 2401 m, in Bezimenoga Vrha, 2487 m, za njo. Od tod do vrha je še deset minut vzpona. Vrh nas nagradi z veličastno panoramo Durmitorja. Sestop: Sestopimo po smeri vzpona. Časi: Žabljak—Ivan Do 30 min Ivan Do-konec gozda 1 ura Konec gozda-vrh Čvorovega Bogaza 3 ure Sestop 2.30 ure Skupaj vzpon 4 ure Skupaj 6.30 ure Sezona: Od januarja do aprila. Zaradi daljšega dneva, boljših vremenskih pogojev in kompaktnega snega je najboljši mesec marec. Težavnost: Tehnično nezahtevna tura, brez izpostavljenih detajlov in nevarnih odsekov. Zaradi dolžine je nekoliko naporna. Vzpona se lotimo ob dobri vidljivosti, ker je v megli skoraj neizvedljiv. Gorska vodnika: Član GSS Durmitor Batric Grbovic, GSM +382 67 572 351, in član GSS Durmitor Mina Šamšal, GSM +382 69 497 625. Vodnik: Branislav Cerovic: Durmitor i kanjon Tare, Beograd 2003. Zemljevida: Branislav Cerovic: Durmitor, planinska karta, 1 : 25.000; Magic Map: Crna Gora, 1 : 370.000. plemenitega srca. Te odlike so v preteklosti zelo cenili in ljudi, ki so jih krasile, izjemno spoštovali ter jim namenjali posebno mesto v skupnosti. O VELIKANI KLASIČNEGA ALPINIZMA V gore brez vodnika Ludwig Purtscheller (1849-1900) Janez Turk Razvoj sodobnega gorništva in alpinizma sega v 19. stoletje, ko so ljudje zgolj iz raziskovalnih in pustolovskih vzgibov začeli zahajati v gore, tudi na zahtevnejše vrhove. Obiskovalci vrhov v visokogorju so bili takrat večinoma "turisti" oziroma mestni ljudje, ki so se teh podvigov lotevali v spremstvu gorskih vodnikov - domačinov. Slednji so seveda gore zelo dobro poznali in so skrbno pazili na varnost svojih "gospodov". Spremstvo vodnikov je koristil tudi vsem nam dobro znani rojak, sicer vzgojen v nemškem duhu, dr. Julius Kugy. Le redki pa so bili tisti, ki so si na težavne vrhove upali povzpeti sami, brez pomoči vodnikov. Prvi alpinist samohodec v Vzhodnih Alpah je bil brez dvoma naš Valentin Stanič (1774-1847). Bil je prvopristopnik na Watzmann, 2713 m, leta 1800, Prama-ggiore, 2478 m, Clapsavon, 2462 m, Ludwig Purtscheller (vir: Italo Zandonella Callegher, 2003) leta 1826 ali 1827 in na številne druge vrhove. Za njim je nastopila nekakšna praznina, minilo je pol stoletja, preden so s svojimi gorskimi dejanji začeli izstopati Ludwig Purtscheller ter brata Otto in Emil Zsigmondy. Skupaj so opravili številne težke alpinistične ture po Alpah, običajno brez spremstva vodnikov. Po njihovem zgledu se je samohodstvo v Alpah počasi razmahnilo. Vsi trije so bili Kugyjevi tesni prijatelji, njihove značajske poteze je Kugy v svojih knjigah natančno opisal. Začetki v slovenskih gorah Ludwig Purtscheller se rodil leta 1849 v Innsbrucku. Ker je bil doma iz skromne družine, je le s težavo prepričal starše, da so ga poslali v šole, najprej v Innsbruck, nato v Rovereto vzhodno od Gardskega jezera (to področje je bilo takrat del avstro--ogrske monarhije). Tam se je odlično naučil italijanskega jezika, ki ga je tudi zelo vzljubil. S šestnajstimi leti je odšel s trebuhom za kruhom, pot ga je pripeljala v Beljak. Zaposlil se je v Elferkofel/Cima Undici, 3092 m. Purtscheller in brata Zsigmondy so preplezali vse špice v grebenu od desne proti levi. Foto: Matija Turk plajberškem rudniku in se podrobno seznanil z geologijo, predvsem mineralogijo. V tistem času se je povzpel na svojo prvo goro - Dobrač. Ker je bil izobražen, je v rudniku opravljal predvsem pisarniška (trgovska) dela, vendar je ljubil svež zrak in neokrnjeno naravo. Bil je atletske postave in odločil se je za poklic učitelja telovadbe, za katerega se je izšolal v Gradcu. Pri 23 letih je leta 1872 prišel v Celovec, kjer je ostal dve leti, nato pa se je ustalil v Salzburgu. V času bivanja v Celovcu se je začel resneje zanimati za gore. Prva gora, na katero se je tedaj povzpel, je bil Obir, sledile so Kepa in številne druge gore v Karavankah. Nato je splezal na številne pomembne vrhove v Karavankah, Kamniško-Savinjskih in Julijskih Barre des Ecrins, 4101 m, nad ledenikom Blanc Foto: Vladimir Habjan Alpah, torej so bile prav slovenske gore tiste, ki so začrtale njegovo nadaljnjo življenjsko pot. Počasi so začele prihajati na vrsto vse težje ture in leta 1875 prvi tritisočak Hochalmspitze (3360 m). Seznanil se je z bratoma Zsigmondy in postali so nerazdružljivi prijatelji, družil pa se je tudi s Karlom Blodi-gom, Karlom Schulzom in Heinri-chom Hessom - urednikom glasila nemškega planinskega društva (Mittheilungen des Deutschen und Österreichischen Alpenvereins). Podvigi v Alpah in prvenstveni vzpon na Kilimandžaro Purtscheller in brata Zsigmondy so kot prvi brez pomoči vodnikov opravili vzpone na številne težavne vrhove, kot so Mala Cina, 2857 m, Croda da Lago, 2709 m, Zwölferkofel, 3094 m, Elferkofel, 3092 m, Dreischusterspitze, 3152 m, Monticello, 2802 m, Hohe Gaisl, 3146 m, Sass Maor, 2814 m, v Dolomitih, Ortler, 3905 m, Monte Rosa čez vzhodno steno, prečenje Matterhorna, 4478 m, grebena La Meije, 3984 m, in Biet-schorna, 3934 m, itd. Purtscheller se je drugi vzpel preko 1800 metrov visoke vzhodne stene Watzmanna, 2713 m. Udejstvoval pa se ni le v Alpah. Leta 1889 je skupaj s Hansom Meyerjem opravil prvi pristop na najvišji vrh Afrike Kilimandžaro, 5895 m. Na njegovo teme je stopil prav na svoj štirideseti rojstni dan. Leta 1891 je prišla na vrsto ekspedicija v Kavkaz, tedaj se je povzpel na Elbrus, 5642 m, najvišji vrh Evrope. Skupaj s Hessom sta napisala vodnik po gorah Vzhodnih Alp Der Hochtourist in den Ostalpen. Po njegovi smrti pa mu je Hess posvetil knjigo z naslovom Über Fels und Firn (V skalah in ledu). Purtscheller se je v Alpah povzpel na več kot 40 vrhov, višjih od 4000 metrov, stal je na vrhovih 1700 različnih gora. Še za današnje čase je takšen dosežek nekaj izjemnega. Njegovo življenje je bilo pač posvečeno goram. Elferkofel in Zwölferkofel Purtscheller in brata Otto ter Emil Zsigmondy so bili v svojem času verjetno najboljša plezalska naveza. Skupaj so opravili nekatere izjemno težke ture. Bili so tudi izredno dobri prijatelji, kar je gotovo pomembno vplivalo na njihove plezalne uspehe. Zanimivo, saj je bila med njimi kar krepka razlika v letih: Purtscheller je bil kar deset let starejši od Otta in dvanajst od Emila. Kugy piše, da so se odlično dopolnjevali. Emil je bil drzen načrtovalec podvigov in pri izvrševanju plezalnih ciljev odločen ter tudi neustrašen, Purtscheller je bil silno izkušen, jekleno trd garač, Otto pa zvesti pomagač in čuvar varnosti naveze. Nekatere njihove smeri so skoraj neponovljive, kot na primer tista na gori Elferkofel/Cima Undici, 3092 m, v Dolomitih, na katero so se kot prvi povzpeli brez vodnika leta 1882. V hudi megli so zgrešili normalni pristop, ki ga je tri leta prej odkril sloviti gorski vodnik iz Sextna Michel Innerkofler in je do tedaj predstavljal edino smer na vrh. Gora je nekakšen oster greben, ki ga tvorijo številni navpični, močno krušljivi stolpi in špice. Ker zaradi megle niso vedeli, kateri stolp je najvišji, so preplezali prav vse, dokler niso dosegli najvišjega z nezgrešljivim kamnitim možicem. To in še nekatera druga njihova dejanja bi danes lahko imeli za neodgovorna. Vendar moramo razumeti, da je bila omenjena trojica po sposobnostih daleč pred svojim časom. Le redko kateri sodobni alpinist bi jim lahko sledil, še posebno če upoštevamo, s kakšno borno opremo so plezali, velikokrat v težkih razmerah (megla, mraz, v krušljivi skali, Alpe so bile pred sto leti veliko bolj zasnežene kot danes), brez varovanja ali s slabim varovanjem, kot je bilo v tistih časih in razmerah običajno. Na sestopu z Elferja jih je ujela noč. Naslednje jutro, po mrzlem in vlažnem bivakiranju visoko nad dolino, je neutrudni in hudomušni Purtscheller s prstom pokazal na sosednjo goro Zwölferkofel/Croda dei Toni in predlagal: "Ali se sedaj kar takoj povzpnemo še nanj? Saj vendar nismo utrujeni!" Na Zwölferkofel, ki je eden izmed najtežavnejših tritiso-čakov v Dolomitih, so se res povzpeli dva dneva kasneje, ponovno v meglenem vremenu. Tako so plezali Purtscheller in brata Zsigmondy. (vir: Italo Zandonella Callegher, 2003) Nekaj dni kasneje, 26. julija, je trojica opravila prvi vzpon na Monticello, 2803 metrov visoko in izredno težko dostopno goro v Marmarolah. Sestop je potekal v dežju in mrazu. V tistih časih vremenskih napovedi seveda ni bilo, vreme pa se v gorah, še posebno v Dolomitih, hitro spreminja. Tragedija na La Meije in konec trojne naveze Kasneje se je Purtscheller skupaj z bratoma Zsigmondy osredotočil na Zahodne Alpe in Dauphinejo. Povzpeli so se na Barre des Ecrins, 4101 m, in opravili prvo prečenje La Meije, 3984 m, brez spremstva vodnika. Skupna pot te izredne in nerazdružlji-ve trojice se je končala leta 1885, ko so se poskušali na La Meije povzpeti še z južne strani. Emil Zsigmondy se je pri svojih rosnih, še nedopolnjenih 24 letih na tej turi tragično ponesrečil in odšel med legende, spomin nanj je dobil kar mitske razsežnosti. Zvesti Purtscheller se je po svojega mrtvega prijatelja vrnil leto kasneje in ga skupaj s petimi ljudmi prinesel na pokopališče v kraju Saint Christophe, kjer je še danes njegov grob. Otto Zsigmondy, ki je po bratovi smrti prenehal s težkimi turami, je o Purtschellerju zapisal: "Bil je zelo skrben do drugih, vedno je bedel nad šibkejšimi soplezalci in jim odstopil vodo ter podobno. Pri bivakiranju v gorah in počitkih v strmih stenah je drugim odstopil boljša mesta, sebi pa določil slabša." Veliki alpinist s toplim srcem Med bivanjem v Beljaku in Celovcu ter na turah po slovenskih gorah se je Purtscheller po vsej verjetnosti dobro seznanil tudi s Slovenci in njihovim jezikom. V enem izmed svojih člankov, kjer razlaga toponime v Visokih Turah, se še posebno razpiše o prebivalcih tamkajšnjih dolin in o slovanskem izvoru mnogih krajevnih imen. Tako poudarja, da je bila vzhodna Tirolska v 7. stoletju poseljena s karantanskimi Slovani. Svoje sledi so pustili predvsem v Pustriški dolini in v dolinah Zillertal, Inntal in Wipptal. V vzhodnem in južnem delu gorske skupine Grossvenedigerja in v dolinah na severu Visokih Tur naj demo veliko krajevnih imen slovenskega izvora, gre za imena krajev, gora, planin, potokov ter za hišna imena. Purtschellerja njegovi prijatelji opisujejo kot izredno skromnega, radodarnega in preprostega človeka. Njegova skromnost je bila že pregovorna, imel pa naj bi tudi izjemen čut za revne. Znani alpinist Karl Blodig, ki se je prvi povzpel na vse evropske štiritisočake, je o njem zapisal, da je vsakemu človeku še tako neznatno uslugo hotel obilno poplačati, tudi z denarjem. Po njegovem pisanju sodeč, je bil tudi Purtscheller vse prej kot premožen. Zelo verjetno je večino prisluženega denarja porabil za pot do gora, za kakšne druge stvari v življenju ga niti potreboval ni. Gore in svoboda, ki jo je doživljal v njih, so bile tisto, kar mu je v življenju pomenilo največ. Kugy je v svojih spominih na Purtschellerja zapisal, da mu je ta kar nekako zavidal njegov način gorništva s spremstvom gorskih vodnikov -domačinov: "Kako vam zavidam vaš Veličastni Ortler, 3905 m, je bil nekoč najvišji vrh avstro-ogrskega cesarstva. Foto: Vladimir Habjan način hoje. Ko bi jaz tako mogel, bi tudi jaz tako storil. Toda z denarjem, ki ga vi porabite za eno turo, opravim jaz zlahka tri ali štiri ali še več!" Gore so zanj pomenile nekakšen ideal, v gorskem okolju naj bi človek duhovno dozoreval in postajal boljši. Vanje je zahajal z velikim občutkom za preudarnost in z odgovornostjo do sebe in drugih. Močno je zavračal miselnost tistih, ki so na gore gledali kot na kulise za športno udejstvovanje in kot okolje, kjer bi alpinisti iskali zgolj nevarnosti in samopreizkušanje človeških meja. V teh naziranjih je bil močno podoben svojemu sodobniku Kugyju. Nesreča na turi z vodnikom Leta 1899 je Purtscheller pri 49 letih opravil svojo zadnjo gorsko turo. Neobičajno in hkrati usodno zanj je bilo, da se je v gore odpravil v družbi Zwölferkofel/Croda dei Toni, 3094 m, v večerni zarji. Foto: Matija Turk gorskih vodnikov. Želeli so se povzpeti na težavni Aiguille du Grand Dru, 3754 m, v skupini Mont Blanca. Eden izmed vodnikov je na ledu zdrsnil in za seboj potegnil še trojico v navezi. Padli so več metrov globoko v ledeniško razpoko, pri čemer se je Purtscheller močno poškodoval - zlomil si je roko. Uspelo jim je sestopiti v dolino, kjer so Purtschellerja za silo oskrbeli in nato poslali v bolnico v Bern. Tu se je zdravil kar pol leta. Tik preden se je oslabel nameraval vrniti v domačo nego k svoji ženi in mali hčerki, pa ga je napadla huda vročina; kmalu zatem je umrl, verjetno zaradi pljučnice. Kugy se spominja: "Nikoli si ne bi bil drznil svariti Purtschelerja [nasprotno je nesrečnega Emila Zsigmondyja velikokrat posvaril pred pretiranim izpostavljanjem v gorah]. Saj tudi ni bilo treba. Bil je popoln, moder gornik. Nikoli ni poznal izzivanja usode ali samega sebe. Kljub izredni zmogljivosti je ostal zmeraj ves skromen." Nadalje piše: "V nas je živelo prepričanje, da ne more pasti." Purtscheller je lahko padel zgolj zaradi napak drugih, kar se je na koncu tudi pripetilo. V njegov spomin nosi ime koča (Purtschellerhaus, 1692 m) pod goro Hoher Göll, 2522 m, v Severnih apneni-ških Alpah. Zanimivo, prav Stanič je bil prvi na njenem vrhu. Po Purtschellerju se imenuje tudi več drznih skalnih ostric v Alpah in pot na Schafberg, 1783 m, pri Salzburgu. Purtschellerja ne označujejo za enega izmed velikanov klasičnega alpinizma zgolj zaradi alpinističnih dejanj, temveč morda še bolj zaradi zgleda, ki ga je dal svojim sodobnikom in prihodnjim rodovom, njegove moralne drže in velike odprtosti do vseh ljudi. Iz njegovih del lahko sklepamo ne samo, da je bil prijazno razpoložen do Slovencev, temveč da je slovenski jezik celo dokaj dobro poznal. Tudi zaradi tega si zasluži svoj prostor v spominu slovenskega gorništva. O ODPRAVA NA ACONCAGUO 1982 m Alpinistovi spomini Obletnica uspešne primorske odprave Besedilo: Igor Škamperle Januarja letos je minilo trideset let, kar je odšla na pot Prva primorska alpinistična odprava z namenom, da bi se povzpeli na najvišjo goro obeh Amerik, Aconcaguo, 6.975 m, ki se pne v Andih na meji med Argentino in Čilom. Celoten načrt je bil resen in lotili smo se ga na star način, to se pravi z vsestransko pripravo, dogovori, dokaj zapleteno organizacijo, pa seveda z zavzeto telesno in psihično pripravo, saj nas je čakala gora, ki je nihče od nas ni neposredno poznal, s svojo višino in zahtevnostjo pa je v svetu uživala visok ugled. Nj ena tri tisoč metrov visoka južna stena, v kateri se stikajo skalni odseki, sneg in strma ledišča, ledni slapovi in veliki seraki, ki se občasno premikajo in lomijo, preden klade, velike kot mestna hiša, zgrmijo v prepad, nam je bila plezalni cilj, ki je takrat za večino od nas presegal izkušnje, kakršne smo imeli dotlej. Preko mogočne stene se je v osrednjem delu vila le ena, Francoska smer, ki jo je preplezal tudi Messner in smo jo nekateri želeli ponoviti. Po vitkem stebru, ki se v neposredni bližini pne naravnost na skoraj enako visok južni vrh, pa so prijatelji, v eni ali Primorska odprava v južno steno Aconcague leta 1982 Foto: Dani Felc dveh navezah, želeli preplezati novo smer. Ekipi odprave so se pridružili alpinisti, ki so imeli "skromnejši" cilj, povzpeti se na glavni vrh po Poljski smeri, ki se vije po manj zahtevnem vzhodnem pobočju gore. Uspeh Odprava, ki je januarja 1982 odšla na pot, se je po dobrem mesecu vrnila domov vsestransko uspešna. Navezi (Ivan Rejc, Pavel in Peter Podgornik, Zlatko Gantar) sta v dolgotrajnem vzponu preplezali zelo zahtevno, hudo strmo in resnično drzno smer po stebru na južni vrh. S tem je bil rešen glavni "problem" te mogočne stene. Drugi dve navezi (Milan Černilogar, Miroslav Svetičič, Bogdan Biščak in jaz) smo razmeroma hitro zmogli preplezati Francosko smer in se po štirih dnevih bivanja in plezanja v steni z vrha spustili na položnejšo severno stran. Kolegi, namenjeni po Poljski smeri, so prav tako prišli na vrh in se uspešno vrnili v bazni tabor. V njem sta, požrtvovalno in zavzeta za skupno stvar, ostala in skrbela vodja odprave Žarko Trušnovec in zdravnikJože Andlovic. Natančna in skrbna priprava je obrodila želene sadove. Ne nazadnje je šlo tudi na simbolni ravni za poskus, da se pri zahtevnejših vzponih v gorah ob bok alpinistom, ki so pri nas dotlej izhajali iz Ljubljane in z Gorenjske (Kranj, Kamnik, Tržič, Mojstrana), postavimo tudi primorski ljubitelji gora. Nekatere naveze so v tistih letih opravile zahtevne vzpone in tako smo se zbrali gorniki in plezalci iz Idrije, Tolmina, Nove Gorice, Krasa in Postojne, kateri sem takrat, čeprav Tržačan, pripadal tudi sam. Podviga smo se lotili pogumno in samozavestno. Pri organizaciji nam je pomagal gospod Murovec iz Idrije. Plezalne zahtevnosti južne stene Aconcague so bile seveda neznanka, kar me je, vsaj osebno, močno vznemirjalo in tudi plašilo. Brata Podgornik sta v tistem času pri nas in v Alpah opravila nekaj zahtevnih, vrhunskih vzponov tako poleti kot pozimi. Naj priznam, da sta, kljub povezovalni vlogi, ki jo je opravil vodja Žare Trušnovec, zavzet in s pomočjo vedno prisoten na vseh področjih, ki spremljajo takšno pot, bila prava duša odprave brata Podgornik. Z izkušnjo alpinista in darom za komunikacijo sta že pred samim odhodom vlivala zaupanje in podzavestno krepila moč, da se mi je zdelo, da zmoremo vzpon in preko stene splezati na visoko goro. Neizkušen mladenič Bil sem mlad, star devetnajst let, in s prijateljem Bogdanom resnejših izkušenj v velikih stenah nisva imela. Opravila sva nekaj spodobnih vzponov v domačih stenah, se navdušila in spoznala plezanje v lednih slapovih, zmogli smo priti čez Triglavsko steno pozimi, preplezala sva ledno smer v steni Les Courtes v Zahodnih Alpah, vse skupaj pa je bila le skromna bera vzponov v primerjavi z goro, v katero smo odhajali. V Trstu sem kupil Messnerjevo knjigo Stene sveta in v njej prebral, da sodi južna stena Aconcague med velikanke, ki zaradi svojih mer in višine pripada drugačni skupini, kakor znameniti gorski biseri v Alpah. Visoka je tri tisoč metrov in široka več kilometrov, začenja pa se na višini, kjer se Eiger ali Matterhorn končata. Poleg tega jo zapolnjujejo bobnenje lednih skladov, vetrovi, velika osamljenost sredi pustinj in gorske puščave, kar ustvarja posebno vzdušje. Kljub temu da je s severne strani lahko dostopna, nudi plezanje v njeni južni steni veličastno in pristno gorsko izkušnjo, izzivalno za vrhunske alpiniste, kajti vzpon zahteva plezalno odličnost, veliko izkušnjo in mnogo navdušenja. Priprave Takšne in podobne opise sem prebiral v Messnerjevi knjigi, se veselil odhoda in hkrati tudi malo trepetal. Kaj pomeni plezati čez serake? Kako je videti, če moraš ostati v steni tri ali štiri dni? Se vzpenjati, a tudi spati in kaj pojesti na snegu in v svoji spalni vreči? Vse, kar ohranja življenje, moraš imeti pri sebi, razen snega, ki daje vodo. Največ misli pa smo namenjali plezalnim težavam v skali in ledu. Bom zmogel? Tisto jesen (1981) sem prišel na študij v Ljubljano in kmalu navezal stik z osebami, ki so spremljale alpinistično dogajanje. Franci Savenc me je sam poiskal in me naredil za svojega sodelavca. Iz Trsta sem mu lahko prinesel kopije člankov, ki so izšli v slovenskih revijah v Argentini, ki se jih v Sloveniji takrat ni dalo dobiti, vsebovali pa so poročila o plezalnih vzponih naših rojakov, Arka, Bertonclja in drugih, ki so po vojni odšli z emigracijo in ohranjali visoko kakovost alpinistične dejavnosti. Bolj kot zgodovinska dokumentacija me je takrat presenetila, me krepila in dajala pogum velika p ozor-nost, ki so jo nekoliko starejše osebe pri nas namenjale alpinizmu, razčlenjenost dejavnosti in dokumentarna skrb. Tudi ti prijazni stiki s kolego Savencem, ki sva jih ohranila do danes, priložnostno srečanje v živo s Tonetom Škarjo, Alešem Kunaverjem, ki mi je pustil vtis dostojanstvenega gospoda, pri katerem pa si takoj začutil, da ve, kaj pomeni biti v steni, pa s takrat zame legendarnim Stanetom Belakom - Šraufom, ti prvi in le bežni, a vendar živi stiki so mi dali vtis, da mnogi ljudje, tudi starejši od mene in resnejši, poznajo, cenijo in spoštujejo plezalne dejavnosti v gorah. Dobil sem vtis, da zahtevni vzponi resnično nekaj pomenijo: niso le sprotni športni rezultat trenutnih želja, ampak jih širša skupnost vrednoti kot znak vztrajnosti, spretnosti in poguma; zreli in razumni ljudje jim polagajo pozornost in pomenijo torej nekaj več, kakor le osebno veselje nad lepoto v gorah in željo posameznika, da bi se uveljavil. Meni, takrat mladeniču, so bile to pomembne in tudi prijetne ugotovitve, ki so me spodbujale v pripravah na vzpon. Resno sem treniral, tekal na Šmarno goro in Rožnik. Z Bogdanom sva novembra in decembra opravila nekaj spodobnih kondicijskih tur: po Tschadovem stebru čez steno Travnika, sestop na Vršič in potem še isti večer na Bivak I. Na Oltar pa na Ponce nad Tamarjem, kjer sva, malo za šalo in precej zares, preizkusila, kako je spati v vreči na snegu pri minus petnajstih stopinjah. Odhod Potem smo odšli. Prvič sem letel z letalom in zdelo se mi je kar prav, da to ni "kar nekaj", ampak pravi polet čez ocean. V Argentini je bilo poletje, rojaki so nas zelo lepo sprejeli, naše misli pa so bile, hočeš nočeš, vendarle usmerjene skoraj izključno v goro in steno, ki nas je čakala. Ko smo se po peščeni moreni in dolini potoka Horcones povzpeli do ledenika pod steno in postavili tabor, se je začela tista prava zgodba, ko si rečeš: tako, zdaj sem tu. Prostor Plezalec v snežnem metežu Foto: Peter Podgornik se zgosti, zdi se omejen na izbrani cilj, goro, ki ždi nad tabo, in na svojo notranjo duševno dinamiko; toda v tej zgoščenosti ima človek občutek, da je ves veliki svet zdaj doživljajsko zgoščen prav tu. Vse drugo je nebistveno. Spremeni se tudi zaznava časa; ta se nekako upočasni. Zdaj, po tridesetih letih, se mi zdi, da smo tam, v taboru pod steno, prebili zelo dolgo, skoraj eno celo življenje. Ritem dogodkov pa sam od sebe zdrsne na mala in skoraj obredna opravila; motrenje, klepet, priprava hrane, skrb za vodo, popoldanski čaj, topla skodelica, ki ogreje prste na rokah in nadomesti vir gretja. Tam zgoraj ni več grmovja niti drv, da bi lahko kurili. Vsi vtisi se zelo zgostijo. V takšnem položaju začutiš tudi ritme in glasove okolja, predvsem gore, ki ima prav tako svoj urnik (ko se lomijo seraki, sprožajo plazovi), kakor bi prihajal v stik z globokim dremežem velikega bitja narave. Kdor hodi v gore, pozna ta občutek. Danes, ko smo ujeti v mrežo nenehnih šumov in komunikacijo, se mi zdi izkušnja "odmika" in prisluha tišini, ki nas edina zares nauči slišati utrip naravnega bitja, toliko bolj dragocena in potrebna. Gore in njihov svet so resnično učna pot, za vse življenje. Že prve dni, ko smo s prvimi izvidnicami in sprehodi v svojih glavah in občutjih zarisali široki zatrep doline in okoliške grebene, smo začeli z aklima-tizacijskimi turami. To je zelo pomembno. Ko smo v manjši skupini odšli na bližnje sedlo, nekje do višine pet tisoč metrov, sem doživel pravi šok in skoraj obupal. Napor je bil tolikšen, da nisem bil za nikamor. Zadihanost drugih me je tolažila, da morda nisem le jaz kriv. Razumni Peter se je smejal in povedal, da je to normalno na prvi aklimatizaciji. Po vrnitvi in odmoru v taboru smo vzpon, tokrat v večji skupini, ponovili in se povzpeli na bližnji Mirador, 6089 m. Tokrat je šlo bistveno lažje. Na njegovem vrhu smo nekateri kar presp ali. Naslednja učna lekcija: neverjetno, kaj vse človek zmore in kako je to naše človeško bitje prilagodljivo. Miselno in tudi telesno. Zdelo se mi je, da se lahko skoraj vživim v odlome granita in kose ledu, ki bivajo tam zgoraj. Prijatelji Nekaterih prijateljev, s katerimi smo delili napore, utrujenost in pričakovanja, danes ni več med nami. Poleg zdravnika Andlovica mislim na Miroslava Svetičiča - Slavca ter Pavla Podgornika in Tamaro Likar. S Tamaro, ki je bila leto ali morda dve starejša, sva se na poteh v gorah večkrat srečala, izmenjala nekaj besed, pogledov in bil sem vesel, da je z nami na odpravi. Kakor vsi, ki resno plezajo, je bila tudi ona do sebe stroga, asketska in primerno ambiciozna. Alpinist je podoben polarni živali, ki se prilagodi ostremu okolju; če ni takšen, se takšne dejavnosti sploh ne more iti. Zdelo se mi je dobro, da je Tamara z nami, kakor bi podzavestno čutil, da je poleg moških kretenj, skalne morene, visokih hladnih vrhov tja do neba, črnih skal in belih ledenikov navzoča tudi ženska anima. Ves čas je bila živo prisotna, v Tamarini podobi, neodvisno od tega, kaj in koliko smo se skupaj pogovarjali. Še isto poletje, po naši vrnitvi, sta s Pavletom umrla v steni Malega Koritniškega Mangarta. Tik pod vrhom stene ju je po celodnevnem plezanju v dežju konec junija ujela noč z ohladitvijo s snegom, v kateri sta od izčrpanosti podlegla. Nekaj tednov po tem žalostnem dogodku sva z Bogdanom Smeri v južni steni Aconcague v letu 1982: 1. Francoska smer (1954) - prva smer v steni 2. Argentinsko-avstrijska smer (1966) 3. Argentinska smer (1966) 4. JV greben (1966) 5. Messnerjeva - Tirolska varianta Francoske smeri (1974) 6. Japonska izstopna varianta Francoske smeri (1981) 7. Slovenska vstopna varianta Francoske smeri (1982) 8. Jugoslovanska - Slovenska smer (1982) Vrisi: Peter Podgornik Foto: Jože Andlovic 1561 planinski vEsTNIK | Februar 2012 preplezala bližnjo Cozzolinovo smer. V vrhnjem delu sem plezal naprej in malo slučajno, malo pa iz radovednosti me je po neki zajedi zaneslo v desno in prišel sem v zgornji del Piussijeve smeri, kjer sta Pavle in Tamara obnemogla in preživela svojo zadnjo noč. V skali je bil prisoten del njune vrvi, od katere so ju iz helikopterja odvezali, v klinih pa sem našel dve vponki, eno z vrezano črko P, drugo z vrezano črko T. Prvo sem dal Bogdanu, drugo pa ohranil. Ko se pri svojem delu s študenti znajdemo pri pojmu relikvije, ki so jo ljudje v mnogih kulturah in religijah pobožno hranili in spoštovali, tudi iz lastne izkušnje vem, kaj to pomeni. V steni Naposled so prišli dnevi odhoda. To smo želeli in na to čakali, pa čeprav ne brez treme in skrbi. Namreč odhod v steno. V navezi štirih smo s prvo zoro po svoji novi varianti vstopili v Francosko smer, ki se vije po sredini stene. Drugi štirje, Podgornika, Gantar in Rejc, so isti dan vstopili v južni steber. Ko stvar enkrat steče, je pravzaprav lažje. Ves velikanski kamen tesnobe in pričakovanja splahni, v ospredje stopijo konkretni in majhni, izmerljivi koraki; trenutni raztežaj, naslednjih deset metrov, pravkar zabiti klin, vozel na vrvi, vreme, ki zaenkrat še drži. Nova lekcija (za vse življenje): kako človek ne more drugače in kako je tudi prav, da znamo in zmoremo, ali pa se tega priučimo, popolno, neizmerno in "tisto skoraj neskončno" zajeti in si ga prisvojiti v nečem izmerljivem, končnem, dostopnem. Kljub težkim nahrbtnikom smo se naglo in varno vzpenjali. Tu in tam so bile v skalah že stare vrvi, ki so ostale od prejšnjih odprav. Brez težav smo zmogli preplezati skalno zaporo in drugi dan zvečer prišli do velike pregrade serakov. Tik pod njimi smo prebili drugo noč. Na tiho smo upali, da se ledeni kuščar, ki vsake toliko potrese hrbet, ne bo prebudil ravno to noč. Ni se. Zdi se mi, da je v resnici vedel, da bivakiramo pod njegovimi tacami, a je bil prizanesljiv in nas je pustil. Naslednji dan sta me jutranji mraz in veter zmedla, da me je zaneslo v slepo, tako sta Milan in Slavko našla primeren prehod in smo se po nekaj raztežajih v strmem ledu izvili čez pregrado serakov. Nad velikim zgornjim snež-iščem, krepko nad 6.000 metri, smo si uredili bivak in v steni prebili tretjo noč. Nad seboj smo imeli še manjšo skalno, deloma mešano zaporo, potem pa snežišče do vrha stene. V takšnih trenutkih življenje, zato da preživi, zahteva večino miselnih in vseh drugih moči zase. Kljub temu sem pomislil, da to noč v vsej Ameriki nihče ne spi oziroma drema tako visoko, kakor mi. Glede na zimski letni čas (na severni polobli) pa morda celo na vsej Zemlji. Gora te spremeni Tudi naslednji dan je bil lep in sončen, orkanskih vetrov, ki pogosto viharijo Kako mine trideset let Kaj predstavlja trideset let v zgodovini vesolja? En blisk morda. Kaj je trideset let v zgodovini Zemlje? En vzdih morda. A v zgodovini posameznika predstavlja dobršen del pogače, ki jo hočeš nočeš nekega dne poješ. Za nekoga je pogača lahko tudi feferon. Kaj sem, kaj smo v teh tridesetih letih ustvarili, kaj dobrega in lepega doživeli, vemo najbolje vsak zase, vsak pa bi rad pustil za seboj sled - kakršnokoli že. In nekoč bo morda na mojem grobu pisalo: "Saj je bil kar v redu, samo hodil je po robu," kakor poje Janez Zmazek. Ja, trideset let je minilo, odkar sem kupil kosilnico BCS dizel in kljub vsem pokošenim hektarom še vedno brezhibno poje - le kosec je v tem času postal možakar bolj sivih las. In tudi trideset let je že minilo, odkar smo preplezali veliko južno steno Aconcague. Medtem je Soča neustavljivo tekla in s seboj odnašala tudi prah spomina, tiste lepe in manj lepe trenutke, a tistih najpristnejših ni odnesla. Ti so še vedno živi, tlijo kot iskre v pepelu in nekega dne privrejo na dan. Tudi marsikatero lepo smer smo medtem še preplezali in vsaka je zgodba zase. Ko roka poboža oprimek v južni steni Jerebice, ko pogled zaplava prek njenih prepadnih stebrov in zajed, ožarjenih v poznojesenskem soncu, me spreleti misel - ne nostalgija, le misel - kakšno neizmerno bogastvo nam je dano, ko se med vzponom predamo gibanju v vertikali in pri tem ne mislimo na nič drugega. Smo po tridesetih letih še isti? Kaj se je v nas spremenilo, kaj je še ostalo? Dokler imaš prijatelja, ki mu lahko zaželiš, naj vedno ostane ena gora v njegovih sanjah, je vredno biti, žrtvovati se, pustiti nečimrnost ob strani. Saj ni treba, da vzamem v roke tiste stare, zaprašene diase, sila spomina je dovolj močna, da prizori med vzponom po mogočni steni Acon-cague še niso zbledeli. Vidim Pavla,1 kako s posebnim žarom vrta luknjo za edini spominski svedrovec na tretjem bivaku pod seraki. Ah, Pavle, ki si svojo dušo dal za to steno, kako sem nekega junijskega dne tistega leta z bolečino izvedel, da te ni več, da si skupaj s Tamaro2 za vedno ostal tam, v svojem ljubem Malem Koritniškem Mangartu. Pa Zlate,3 kako si po idrijsko "pošiljal v ostjo" tisti kos ledu, ki ti je priletel v obraz. Kako te je naš dohtar Jože4 potolažil: "Ne skrbi, saj se gobec 1 Pavel Podgornik. 2 Tamara Likar. 3 Zlatko Gantar. 4 Jože Andlovic. Besedilo: Ivan Rejc hitro celi, samo malo zafliki, pa bo." Plaz, ki je naenkrat zgrmel mimo nas po ozebniku Hasegawa in nas s svojim silnim pišem oplazil - Peter,5 ti si ga snemal do zadnjega hipa, ko nas je zajela tema. In ta predzadnji bivak pod skalno bariero, skopan v led, na komaj za rit široki polici, medtem ko so noge visele navzdol v globino. Ponoči je za pest velik kamen švignil skozi platno šotora med glavami. "Hej, a je luknja?" smo se smejali. In Zlate, ko si splezal čez zadnjo skalno pregrado, ki je kakor giljotina visela nad nami, ko smo prilezli vsi čez in že čutili, vohali vrh stene nekje blizu nad nami, nam je tistih zadnjih 400 metrov strmega snežišča izpilo še preostalo kri, tako da smo se na vršnem grebenu opotekali kakor pijanci. Take si nas, Peter, tudi posnel za arhiv. Potem pa smo šli samo še navzdol z zavestjo, da je minilo, da je opravljeno, da smo zunaj. Saj smo bili na nek način ujetniki stene, zavedali smo se, da ni povratka nazaj, da ostaja samo ena pot - navzgor. No, to smo tudi hoteli. Nekje v nekem predalu se še skriva tisti odkrušeni kamen, ki sem ga prinesel z južnega vrha Aconcague. Komu mar, nekega dne ga bo nekdo vrgel proč ... 5 Peter Podgornik. ' J t f ' i' ■■ ■ T '' ' ' ■J ■ M ' čez Aconcaguo in smo se jih bali, pa ni bilo. Fantom v južnem stebru je šlo počasneje, kar je razumljivo, saj so imeli zahtevnejše plezanje. Bili smo utrujeni, vendar človek vztraja in bližnji rob stene se nam je nasmihal. Dobesedno, saj je nanj žarela svetloba nizkega sonca in kovinskega neba, ki se ga tam zgoraj resnično skoraj dotikaš. Toda čas teče in na vrh smo se prekobalili šele pozno popoldne v megli. Izčrpani, zmedeni, malo v drugem stanju. Po grebenu smo stopili na sam vrh, nato pa že v temi malo nižje, na severni strani, ki je bila večinoma kopna, med skalami poiskali prostor za bivak. Mraz je bil Pod serakom Foto: arhiv Igorja Škamperleta O odpravi Cilji odprave na Aconcaguo so bili ponoviti Francosko smer v južni steni, splezati po novi smeri po južnem stebru na južni vrh, ponoviti Poljsko smer v vzhodni steni in pristopiti na vrh po severni strani. Plezalci so bili zbrani iz večine primorskih odsekov, odpravo je vodil Žarko Trušnovec, Jože Andlovic pa se je odprave udeležil kot zdravnik. Odprava je trajala od 2. 1. 1982 do 5. 2. 1982. Potek odprave Od 2. 1. do 3. 1. smo potovali iz Zagreba preko Zuricha v Buenos Aires. Tam so nas prisrčno sprejeli in gostili slovenski izseljenci kluba Triglav. Kasneje smo bili v Mendozi obveščeni o novi Japonski smeri (Tsuneo Hasegawa - solo), preplezani pozimi leta 1981 po centralnem ozebniku med obema vrhovoma Aconcague, o vzponu so poročali tudi njihovi mediji. Da je takrat prišlo do neljube pomote, smo odkrili šele pred dvema letoma, ko je ameriški plezalec preplezal novo smer po centralnem ozebniku. Hasegawa je tam zares poskusil, a se je zaradi objektivnih nevarnosti umaknil v Francosko smer in takrat torej opravil zimsko ponovitev le-te. Bralec bo lahko v naših takratnih prispevkih opazil omenjeno Japonsko smer po centralnem ozebniku. V Mendozi smo nakupili vse potrebno skupaj z andinistom Luisom Albertom Parrajem, ki je s svojo turistično agencijo organiziral pot naprej proti goram. 6. 1. smo odpotovali 180 kilometrov daleč do Cruz de Canja, v koči andinista Fernanda Grahalesa pripravili tovore in prespali. Naslednje jutro smo začeli s pristopom pod južno steno do Plaza Francia, 4200 m, in naslednji dan postavili bazni tabor. Pridruženi član odprave Janez Aljančič je odšel sam pod severno stran gore na Plaza de Mulas, 4300 m, in v naslednjih dneh opravil vzpon po severni strani (Ruta Norte) na vrh Aconcague. Ekipa Borut Slapernik, Dani Felc, Marjan Olenik, Miro Škapin in Tamara Likar je 15. 1. odšla z vso potrebno opremo iz baze pod južno steno preko sedla Relincos, 5100 m, in sestopila pod vzhodno steno. Njihov vzpon je potekal preko neskončno dolge vzhodne stene, čez Poljski ledenik na glavni vrh Aconcague, kamor so stopili 23. 1. V dolino so sestopali po severni strani gore na Plaza de Mulas in po dolini Horcones do Confluecie. Ekipa Bogdan Biščak, Igor Škam-perle, Milan Černilogar in Miroslav Svetičič - Slavc je v dneh od 19. 1. do 22. 1. ponovila Francosko smer v južni steni gore. Vstopili so po novi vstopni varianti, nadaljevali po Francoski smeri in izstopili po Messnerjevi izstopni varianti na sedlo, od koder so dosegli glavni vrh in sestopili na severno stran gore. Ekipa Ivan Rejc, brata Pavel in Peter Podgornik ter Zlatko Gantar je v dneh od 20. 1. do 28. 1. preplezala novo smer po južnem stebru na južni vrh Aconca-gue in sestopila na severno stran gore. Plaz, ki je 18. 1. ponoči odnesel velik Besedilo: Peter Podgornik del opreme, spravljene pod smerjo, je delo te ekipe resno ogrozil. Tovariška pomoč in stara oprema pod steno ter v spodnjem delu Francoske smeri sta delno nadomestili izgubljeno. Takrat smo novo smer imenovali Jugoslovanska, toda v večini literature in v medijih se je smeri po južnem stebru prijelo ime Slovenska. V Argentini so za smer imeli svoje ime, in sicer Diret-tisima Sur-Sur. 29. 1. smo sestopili v civilizacijo, v Buenos Airesu so nas spet gostili izseljenci, domov pa smo se vrnili 5. 2. Aconcagua pozneje V poznejših letih so slovenski plezalci v tej mogočni steni preplezali še štiri nove, zelo zahtevne smeri: - Slovensko smer, kombinacij o različnih smeri s prvenstvenimi deli (Dani Tič in Milan Romih, 18.-23. 2. 1986); - Sončno linijo - jugozahodni greben (Milan Romih spodnji del in Miroslav Svetičič - Slavc, 10.-12. 1. 1988). Slavc je po opravljenem vzponu v desetih urah z vrha sestopil po Francoski smeri v južni steni; - Ruleto (Milan Romih in Miroslav Svetičič - Slavc, 31. 1.-2. 2. 1988); - Johanovo smer - Mobitelovo lastovko (Aleš Koželj in Tomaž Humar, 17.-21. 12. 2003). Zadnje veliko dejanje je v tej mogočni steni opravil ameriški plezalec Chad Kellog. V dneh od 22. do 24. 12. 2009 je po centralnem ozeb-niku preplezal novo smer Medicine strupen, grizel je prav vsako minuto in proti jutru bi me že skoraj pojedel. Prijatelji so bili že nižje spodaj in so me klicali ... Ko sem začel sestopati in me je nižje ujelo sonce, so iz ledenih paličic na roki počasi spet nastali prsti. Milan in Slavc sta našla svoj rovtarski, idrijsko-cerkljanski humor. Sestop je bil še dolg, dva dni, toda vračali smo se v svet. V tisti navadni, običajni svet, ki ga imamo tudi radi. Ko smo naslednji dan zvečer prišli zdravi in srečni v bazni tabor, pa čeprav utrujeni, da se to ne da povedati, smo najbrž bolj kakor kdaj prej spoznali še eno lekcijo: po uspešni zahtevni turi v gorah se človek v dolino vrne drugačen, kakor je bil prej. Obogaten in morda tudi močnejši, vendar skromnejši in strpnejši. O Buddha (približno tam, kjer naj bi avgusta 1981 plezal Hasegawa). Dolgovi in ... Dolgo mi ni dal spati markanten steber levo od naše smeri. Leta 1989 sva se pozimi tja odpravljala s prijateljem Alojzom Fonom - Huljem. Žal sem si par mesecev pred odhodom zlomil nogo. Dve leti pozneje sva imela rezervirane že letalske karte, ko je zaradi nesreče umrl Huljo. Iskal sem soplezalca in v Mendozi se mi je priključil prijatelj Pavle Kozjek. Z okrog sto kilogrami opreme in hrane sva se v zimski idili prebijala pod južno steno, dan pred bazo pa je Pavle zbolel za pljučnico in morala sva nazaj. Steber še kar čaka ... Spomini Slabih pet mesecev po povratku odprave sta v junijski nevihti ugasnili življenji brata Pavla in prijateljice Tamare Likar. Nesreča se je zgodila med plezanjem v severni steni Malega Koritniškega Mangarta. Sredi poletja leta 1995 je med plezanjem nove, izredno zahtevne smeri v zahodni steni Gašerbruma IV na višini 7150 metrov za vedno zaspal neumorni plezalec in ljubitelj gora Miroslav Svetičič - Slavc. Skoraj trideset let po uspešni primorski odpravi sta starost in bolezen ugnali našega dragega dohtarja. Jože Andlovic, zdravniška legenda mnogih odprav v tuja gorstva, nam je na poti v Ande stal ob strani kot angel varuh. O Goram se zaradi otrok ni treba odpovedati! Rezultati ankete med družinami, ki zahajajo v gore z majhnimi otroki1 Besedilo: Boštjan Hauptman Ker nisem ravno izpod planin doma, sem lepote naših gora začel spoznavati šele v študentskih letih. A sem jih vzljubil in kaj hitro so postale del mojega življenja. Tam gori sem spoznal tudi ženo. Kmalu je na svet privekal prvi otrok. Takrat so mi prijatelji hojo v gore z najmanjšimi. Še več - ta tema je tudi pri zdravnikih in pediatrih pogosto precejšen tabu. V zadnjih letih lahko opazimo porast števila staršev, ki aktivno preživljajo prosti čas s svojimi otroki v gorah. Z razvojem primerne opreme se je tudi starost, ko otroke Lačni ptički - igra in zabava v gorah Foto Boštjan Hauptman hkrati s čestitkami hudomušno pripominjali: "Nič več ne bo tako, kot je bilo! Na hribe pa kar pozabi za naslednjih nekaj let!" A skušnjava je bila prehuda, da bi dolgo zdržali v zavetju doma. Že po nekaj mesecih smo se s hčerko sredi zime odpravili na Vogar. In potem vsakič malo višje ... Kaj kmalu smo v hribe hodili še pogosteje, praviloma vsa družina, čeprav se je od takrat povečala še za štiri člane. Na začetku je bilo precej vprašanj, dvomov in negotovosti, včasih tudi malo strahu božjega, predvsem zaradi pomanjkanja ustrezne literature in informacij. Večina knjig, ki se ukvarjajo z otroki v gorah in s predlogi izletov, j e namenj ena otrokom, starim nekaj let, ki so že sposobni samostojno premagovati predvideno pot. Nikj er pa ni moč zaslediti nasvetov za 1 Prispevek smo napovedali v novembrski številki (PV 11/2011) kot "podaljšek" teme meseca o alpinističnem in gorniškem starševstvu. Objavljamo ga z zamudo zaradi preobilice gradiva in omejenih prostorskih možnosti revije, zaradi česar se avtorju opravičujemo. prvič vzamemo s seboj, spustila močno pod prvo leto. Čeprav smo med večino gornikov lepo sprejeti, pa se najdejo tudi takšni, ki obsojajo naše početje: "Kaj pa ima otrok od tega? Jih samo mučite in izpostavljate nevarnostim!" Zmoti jih otroški jok ali pokakana plenička. Ker sem želel svoje trudoma pridobljeno znanje deliti z drugimi, sem pred časom napisal sestavek o naših izkušnjah z družino v gorah.2 A da tokrat ne bi opisoval zgolj lastnih izkušenj ter prepričeval samo s svojimi pogledi in argumenti, sem z anketo raziskal razmišljanje staršev, ki se gorništva lotevajo z vso družino, pogosto začenši s še ne enoletnimi otroki. V anketi, ki sem jo izvedel preko spleta, je bil cilj spoznati razmišljanje staršev, zbrati njihove izkušnje in ideje. Anketo je izpolnilo 147 družin. Sestavek Vse o nahrbtnikih za nošenje otrok je v obliki pdf datoteke možno najti na različnih spletnih mestih. V pripravi je nova, posodobljena verzija, ki bo vključevala izkušnje in ideje več aktivnih družin. Zakaj zahajate v hribe z otroki, v čem vidite smisel? Večini staršev gorništvo pomeni rekreacijo, ki se ji ne odpovedo niti po rojstvu otrok in v kateri se udejstvuje vsa družina. Med pogosteje navedenimi vzroki za tovrstno obliko preživljanja prostega časa so sprostitev, svež zrak, nabiranje kondicije oz. zdravje in mir, vse to pa starši želijo posredovati svojim najmlajšim. Gorništvo je kot pomemben način učenja in vzgoje otrok izpostavila dobra polovica staršev. Hribi jim predstavljajo prostor, kjer lahko otrokom skozi igro približajo naravo - rastline, živali in naravne pojave, kjer se lahko učijo o ohranjanju narave in pomenu ekologije. Otroci pridobivajo kondicijo, gibčnost in spretnost, odpornost, naučijo se vztrajati do cilja, izkusijo kakšno hudo uro - mraz ali dež. Narava ponuja tudi prostor za igro in dogodivščine. Skozi vse navedeno se oblikujejo pozitivne navade in značaj otrok. Četrtina družin kot pomemben vidik navaja druženje in povezovanje, še posebej znotraj same družine. Pogosto jim gorniško celo aktivnejše kot prej. Glede na pogostost obiskovanja gora je 33 % družin takih, ki tja zahajajo zelo pogosto (večkrat mesečno), 45 % pogosto (vsaj vsak mesec oziroma desetkrat letno) in 22 % občasno (le nekajkrat na leto). Zahtevnost tur z družino je precej manjša. Večdnevne ture so zamenjale enodnevne, večurne poti pa krajše, običajno nekajurne in manj izpostavljene. Na lažje dostopne točke se je že odpravilo 95 % družin, prvič pa gredo, ko je otrok star povprečno sedem mesecev in pol. Najmlajšega so v ruti prinesli na Smrekovec že pri treh tednih. Pri tem starši uporabljajo vozičke (11 %; Tamar, Krnica, Kofce; povprečna starost tri mesece), kengurujčke oz. podobne pripomočke3 (35 %; povprečna starost štirje meseci), nahrbtnike (53 %; povprečna starost deset mesecev), eden pa je šel prvič v gore peš, a šele pri štirih letih. V sredogorje (z nekaj urami hoje) se je doslej odpravilo 67 % anketiranih družin, prvič pri povprečni otrokovi starosti leto in dva meseca. Najmlajši je imel samo dva meseca, mamica ga je nesla z Vršiča na Doživetje - spoznavanje narave ob mravljišču Foto Boštjan Hauptman predstavlja edino možnost po napornem tednu, ko si lahko vzamejo čas zase, brez hrupa, gospodinjskih in ostalih obveznosti ali nepričakovanih obiskov. Kdaj začnete zahajati z otroki v naravo in kako pogosto? Ker gre za vzorec družin, katerih starši zahajajo v hribe (oz. so zahajali pred rojstvom otrok), ni presenetljivo, da je bilo le osem takšnih, ki po rojstvu še niso šli v hribe, razlogi pa so predvsem zdravstveni. Nihče med njimi ni omenil, da se mu zdi to neprimerno ali celo nevarno. Pri preostalih 139 družinah sem analiziral, kako je prihod novega člana vplival na pogostost zahajanja v hribe. Po naraščaju gre 45 % staršev v hribe redkeje kot pred rojstvom otrok. Pogostost se kljub novim družinskim članom ni spremenila v povprečju pri 38 % družin, 17 % pa je takšnih, ki so po rojstvu Slemenovo špico v ruti. Kengurujčki in podobni pripomočki so bili uporabljeni v 9 % (povprečna starost štirje meseci), nahrbtniki v 79 % (povprečna starost enajst mesecev), 12 % družin pa se je prvič odpravilo v hribe, ko so otroci že samostojno hodili (povprečna starost tri leta in dva meseca). Delež družin, ki so bili s predšolskimi otroki že tudi v visokogorju (nad 2000 metri), je le še 22 %. Najmlajši med njimi je bil petmesečnik na Kredarici, na vrhu Triglava pa še ne šestmesečni otrok - v obeh primerih v nahrbtniku. V 80 % vzponov v visokogorje so bili uporabljeni nahrbtniki (povprečna starost leto in pol meseca), 20 % otrok pa je prvič že hodilo (povprečna starost štiri leta). 3 V to kategorijo pripomočkov za nošenje poleg kengurujčkov sodijo še štorklje, trakovi, rute z obroči, vreče in mehke nosilke. Kako prisotnost otroka vpliva na izbiro tur in opreme, kako vpliva vreme? Starši so bili enotnega mnenja, da mora biti težavnost ture prilagojena najmlajšim. Vendar na podlagi odgovorov ugotavljam, da starši zelo različno dojemajo, kaj naj bi pomenilo prilagojena. Tako imamo starše, katerih otroci, ki jih celotno pot nosijo v nahrbtniku, skorajda ne vplivajo na izbiro ture v smislu kamor pride očka, bo prišel tudi otrok, pa naj so to celodnevne ture, visokogorj e, zavarovane plezalne poti ali zimske razmere. Na drugi strani obstaja prav tako velika skupina staršev, katerih otroci morajo obvezno spati ob določeni uri (ne v nahrbtniku), pot zaradi njih ne sme biti ozka in prepadna, z malo višinske razlike. Te razlike se pri nekajletnih otrocih, ki že hodijo, še poglobijo. Medtem ko nekateri starši spodbujajo otroke, da že pri dveh letih in pol prehodijo celotno pot, dolgo celo do štiri ure hoje v eno smer in z višinsko razliko do 800 metrov, pa imamo starše, ki otroke pri štirih letih na isti poti še vedno nosijo del poti ali celo vso pot. Prav tako si nekateri želijo že nekaj jeklenic in klinov na poti pri triletnem otroku, ker mu to predstavlja dodatno motivacijo, nekateri starši petletnih otrok pa se nad takšnim početjem celo zgražajo. Ker je bilo nemogoče določiti glavne značilnosti pri izbiri tur, povzemam tiste odgovore, ki jih je navedlo vsaj nekaj staršev. Pri dostopu je zaželeno, da se del poti lahko prevozi z avtom. Za nekatere je pomembno tudi, da so ture blizu doma in je vožnje čim manj. Starši izbirajo poti, ki so primerne sposobnostim najmlajšega pohodnika, ne prestrme, z manj višinske razlike in varne (ne prepadne, krušljive). Med zahtevnejšimi turami se odločajo predvsem za predhodno poznane poti. Ko otrok začne hoditi, upoštevajo, da se lahko čas hoje podaljša do dvakrat glede na običajno trajanje. Ob poti so zaželene naravne znamenitosti (predvsem voda - potoki, jezera, slapovi ter jame in soteske), s čimer dodatno navdušujejo otroke, na cilju pa koča, ki omogoča zavetje pred slabim vremenom, topel obrok in previjanje (še posebej v zimskem času). Nekateri starši bi na cilju privoščili svojim otrokom celo razna igrala. Pri vremenu in letnih časih so bili odgovori manj raznoliki. Lepega, jasnega in sončnega vremena si želijo vsi, 51 % družin je takšnih, ki zahajajo v hribe v vseh letnih časih, 35 % od pomladi do jeseni oz. v kopnih in ne premrzlih razmerah, le 14 % pa samo v glavni, poletni sezoni. Pozimi izbirajo krajše ture, previdnejši so pri vremenu, pomembno jim je tudi, da so koče odprte, da se lahko pogrejejo. Priprave na turo z otroki zahtevajo nekaj več časa. Za dojenčke so potrebne plenice, vlažilni robčki, nekateri vzamejo s seboj tudi previjalne podloge. Starši vzamejo za otroka tudi več rezervnih in toplejših oblačil. Ko se otrok še nosi, uporabljajo prevelika oblačila, ki otroku kljub sedenju prekrivajo okončine. Potem so tu še kapa in rokavice, tudi poleti, kajti mirujočega otroka precej hitro shladi. Pred dežjem in vetrom ga zaščitijo s pokrivalom, ki ga poveznejo preko celotnega nahrbtnika. Tisti, ki otroka nosi, pogosto uporablja pohodne palice, da varuje svoja kolena in mirneje prenaša otroka. Navedeni pripomočki in oprema so še ropotuljice, plišaste igračke ali knjižice, odeje, celo poseben šotorček za spanje dojenčka se je znašel med odgovori. Ko otroci hodijo, potrebujejo dodatna oblačila ali obutev - zaradi dežja ali pa ker radi čofnejo v vodo ali stopijo v sveže kravje blato. Prehrana za otroke Večina staršev pri izbiri in pripravi hrane za najmlajše ne komplicira, pozornejši so le na tople in preko dneva enakomerno porazdeljene obroke. Ko se otrok še doji, je dovolj prisotnost mamice, le tu in tam kdo vzame še umetno mleko in vročo vodo v termovki (bolj za rezervo). Dojenje pogosto dopolnjujejo s kašicami (zanimivo, da jih pogosteje pripravljajo doma iz svežega sadja, kot pa kupijo že pripravljene), mlečnimi izdelki (jogurti in skutice) ter sadjem (pretežno banane, jabolka). Dobra desetina staršev jemlje s seboj topel obrok za otroka, npr. juhe in mineštre v termo posodi ali mleko in čokolino. Pri malo starejših otrocih se dopolnjuje prehrana še z raznimi namazi za kruh, z oreški in s suhim sadjem, čokoladami, energijskimi tablicami in vitaminskimi bonboni, slednjimi že deloma zaradi motivacije. Za otroke, starejše od enega leta, pripravljajo praktično isto hrano kot zase - sendvič, sadje, sladke priboljške, vodo, sok in čaj v termovki. Kar 32 % staršev je navedlo, da redno jedo z otroki v kočah, če so le na poti. Po pripovedovanju staršev marsikateri otrok v koči je tudi hrano, ki je doma ne bi niti poskusil, npr. joto ali žgance. Otroci, ki že hodijo, zelo radi sami nosijo svojo malico, pa čeprav samo kaj sladkega. Nekaj družin je izpostavilo, da je za otroka nadvse zanimiva izkušnja jesti na prostem. Vsekakor pa si pri načrtovanju prehrane velja zapomniti priporočilo enega izmed staršev: "Lačen ali žejen otrok je - siten otrok." Motivacija za hojo, usklajevanje med otroki, kombiniranje z ostalimi športi Šele ko otroci shodijo tudi v hribih (nekje okoli dveh let in pol), postanejo ture resnično počasne. Da bi skupaj zmogli več in hitreje, se starši zatekajo k trikom, kako mlade gornike motivirati in jim pomagati. Enotnega pristopa ni, vsak otrok je malo drugačen, odvisno je tudi od trenutne situacije. Več staršev je izpostavilo, da mora biti otrok na turo pripravljen - da je spočit in se je veseli. Velik pomen dajo tudi na izbiro same ture - da je ob njej potoček ali slap, mostiček ali soteska, na cilju igrala ali mogočen stolp ... Ker otroci radi posnemajo odrasle, jim priskrbijo nahrbtnik, vodni meh in palice (lahko odlomljene ob poti). Otrokom so velika motivacija tudi sovrstniki, ker lahko z njimi tekmujejo, ali domači pes, ki ga je treba loviti. Starši si pomagajo z raznimi škrati, ki med potjo nastavljajo bonbončke in na cilju skrijejo kakšen sladek zaklad, z zgodbami o gorskih vilah in ostalih pravljičnih junakih, ki se skrivaj o ob poti, ali pa se pogovarjajo o vsakdanjih stvareh, ki so otrokom trenutno všeč. Čas izkoriščajo tudi za učenje pesmic in za uganke. Pogosto so starši ob koncu dneva utrujeni predvsem od - govorjenja. Potem ko se družina poveča še za enega člana, dobijo starši nov izziv - usklajevanje želja in sposobnosti vseh otrok, da ne bi bili starejši zdolgočaseni in mlajši preobremenjeni. Čeprav se je treba prilagajati najšibkejšemu, so starši našli precej možnosti. Za hitrejše napredovanje gre eden od staršev s starejšim naprej, medtem ko mlajšemu pustijo nekaj časa, da sam hodi, in ga nato nesejo del poti, da ujamejo hitrejša. Če ima starejši na vrhu še dovolj energije, eden od staršev z njim podaljša turo, npr. s Kriške gore na Tolsti vrh. Drug pristop za upočasnitev starejšega je, da mu dajo med hojo kakšno nalogo, npr. da kot izkušen gornik pomaga mlajšemu bratcu po nevarni poti ali z njim opazuje stvari ob poti, npr. kako mravlje nosijo hrano in gradijo mravljišče. Se pa zgodi, da v takšno igro ob poti posrka vso družino in na koncu niti ne pridejo do zastavljenega cilja. Starši vmes na kakšni planoti pustijo otrokom tudi prosto, da se po milji volji natekajo. Na otroška pričakovanja se pripravijo vnaprej tako, da že doma načrtujejo turo skupaj z njimi, si ogledajo fotografije poti na spletu in se pogovorijo, kaj bodo lahko počeli. 13 % staršev z več otroki se občasno odloči, da mlajšega pustijo nekomu v varstvo in gredo samo s starejšim ali pa gre s starejšim eden od staršev ali starih staršev. Kako reševati nepričakovano? Navkljub skrbnim pripravam tu in tam stvari ne potekajo tako, kot bi želeli. V anketi najpogosteje izpostavljene nevšečnosti so povezane s spremenljivim vremenom. Starši zaščitijo pred dežjem otroke, ki se nosijo v nahrbtniku, z dežnim prekrivalom, s starejšimi pa poskusijo kje prevedriti. Po potrebi se posušijo v koči. Nekaterim otrokom je takšna izkušnja pomenila zanimivo dogodivščino, če le starši niso pokazali, da jih to skrbi. Več staršev je izpostavilo, da bi si za otroke želeli primerna vodoodbojna oblačila, a je tako majhne velikosti težje dobiti. Pogosto presenetita veter in hladen zrak. Če s seboj nimajo rokavic, si pomagajo z rezervnimi nogavicami, za podkapo pa uporabijo majico ali pulover. Najmlajše v Mali pohodnik - s palicami je bolj zanimivo. Foto Boštjan Hauptman kengurujčku večkrat skrijejo kar za svojo jakno, da jih ogrejejo. Neredko se zgodi, da otroku premoči plenička, zato so obvezna rezervna oblačila. Na drugem mestu nevšečnosti je trma otrok. Ni drugega, kot da se ustavijo in mu prisluhnejo ali pa enostavno počakajo, da ga mine. V poštev pridejo tudi predhodno omenjene igre in triki za motivacijo. Marsikomu se je že pripetilo, da ni imel dovolj hrane in pijače ali pa je bila koča zaprta. V tem primeru starši prepuščajo svoj delež hrane otrokom. Ko tudi to poide, pa ne gre drugače kot priti čim prej na cilj. Za zaključek Starši, ki z družino aktivno zahajajo v gore, opažajo pri otrocih veliko pozitivnih učinkov. Že kot dojenčki, ki jih samo nosijo, so po turah bolj umirjeni, spijo mirneje in so odpornejši. Čeprav ne vedo, kje so bili, jih bodo družinske fotografije čez čas ozavestile, da so zahajali v hribe že od nekdaj. Otroci, ki hodijo, so manj prepirljivi, tolerantnejši do drugih, lažje navezujejo stike, znajo vztrajati in so manj dovzetni za stres. Pridobljena znanja in izkušnje jim bodo lepa popotnica za življenje. Predsodki, da so otroci nebogljeni, da se bodo prehladili, da ne zmorejo hoditi navkreber, naj nam ne bodo za izgovor! Ne razmišljajmo, za kaj smo zaradi njih prikrajšani, ampak kaj vse lahko počnemo s toliko starimi otroki. Zagotavljam vam, da boste prijetno presenečeni nad njimi in seboj! O Zimsko štetje ptic Vodne ptice Na konec tedna, ki je najbližji sredini januarja, v mnogih državah severne poloble že vrsto let poteka zimsko štetje vodnih ptic International Waterbird Census (IWC). V Sloveniji smo z akcijo začeli leta 1988, od leta 1996 pa organizirano poteka na vseh večjih vodnih telesih. Akcijo koordinira Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS). Glavni koordinator Luka Božič z mrežo lokalnih koordinatorjev poskrbi, da so s popisovalci, ki jih je približno 250, pokrita vsa večja vodna telesa. V času pisanja še nisem imel na voljo rezultatov letošnjega štetja, je pa zanimiv podatek, da smo lansko leto našteli preko 60.000 ptic in kar 63 različnih vrst. Vsa leta prevladujejo race mlakarice (približno 45 %) pred liskami in rečnimi galebi. In kakšen je namen popisa? Ker poteka v tako velikem obsegu, nam skozi desetletja daje vpogled v stanje posameznih vrst in trende v populacijah. To pa so pomembni podatki za pravilno upravljanje z vodnimi površinami. Toda kljub velikemu trudu so še vedno mnogi manjši vodotoki Besedilo: Dušan Klenovšek1 nepregledani. Med njimi tako rekoč vsi hribovski in gorski potoki. Res, da na njih ni veliko vodnih ptic, a nekaterim vrstam so ti vodotoki edini življenjski prostor. Prvi med njimi sta povodni kos (Cinclus cinclus) in siva pastirica (Motacilla cinerea). Verjetno bi bilo skupno število opaženih osebkov precej večje, če bi bili pregledani vsi ti vodotoki. Povodni kos je naša edina ptica pevka, ki se zna potapljati in plavati, sicer pa ni v sorodu z nam Povodni kos (Cinclus cinclus) Foto: Ivan Esenko poznanim kosom. Bolj kot je potok žuboreč in voda čista, večja je verjetnost, da ga opazimo. Sicer jih poleti zaradi številčnosti in navajenosti na ljudi verjetno najlažje opazujemo v Vintgarju, a tudi pozimi ni težav. Ob prečkanju potokov preko mostov pa poglejmo pod njih - mogoče uzremo značilno gnezdo, iz mahov umetelno zgrajeno kroglasto tvorbo s stranskim vhodom. Siva pastirica je podobna bolj poznani beli pastirici, od katere jo zlahka ločimo po rumenem obarvanju. Za razliko od povodnega kosa, ki hrano išče pod vodo, pasti-rica drobne žuželke pobira ob njej. Prepoznamo jo tudi po za pastirice značilnem otresanju z repom. Mogoče se kdo vpraša, ali s svojo radovednostjo škodimo pticama, ki sta tako kot večina ptic v Sloveniji zavarovani. A lahko smo brez skrbi. Le v času gnezdenja raje ne bodimo preveč radovedni, ko opazimo gnezdo. Prijatelju, ki je pogledal vanj, so pred leti iz gnezda v strahu poskakali še negodni kosovi mladiči in komaj je vse vrnil nazaj. Naj služi ta prispevek tudi kot motivacija, da se nam naslednje leto pridružite. Predhodno poznavanje ni potrebno, saj vas bodo koordinatorji naučili vsega potrebnega. Lahko pa se najprej za leto ali dve pridružite izkušenejšim popisovalcem. Vsakega med vami bomo veseli in prepričan sem, da boste z nestrpnostjo pričakovali naslednje štetje. O Kozjanski park. Siva pastirica (Motacilla cinerea) Foto: Dragana Stanojevic miniatura O Tolmun Toliko je moj kot njen Besedilo: Gregor Gornik Prijetno utrujen je po brezpotju sestopal v dolino. Misel na pravkar osvojeni vrh ga je navdajala z ravno pravšnjo mero ponosa. Na turo je krenil skorajda sredi noči, saj se je obetal eden izmed tistih s poletno vročino in sončno pripeko prebogatih dni. Nekoliko ga je že žejalo, a bo nižje doli zavil k potoku in se osvežil. To je bil prav poseben potok, ki je v skale vklesal več skritih tolmunov in korit. Ni posvečal večje pozornosti vedno glasnejšemu žuborenju, dokler njegov sluh ni zaznal nenavadnega šuma, ki je motil to monotono pesem potoka. Na primernem mestu je skozi rušje pogledal v strugo, prizor ga je za hip osupnil. V tolmunu pod navpično skalo je čofotalo žensko bitje. Že je hotel neopazno oditi dalje, ko ga je prešinila hudomušna misel: tolmun je ravno toliko njegov kot njen! Na primernem mestu se je nato strmo spustil proti cilju. Iz grla se ji je izvil pritajen krik, ko ga je zagledala. Njemu pa so strmina, rušje in pajčevina, ki jo je spotoma, ne namenoma, z glavo snel z grma, pripomogli k vtisu, da jo je zagledal šele sedaj. V opravičilo je izustil nekaj narejeno zmedenih besed. S hitrimi kretnjami leve roke si je skušal odstraniti pajčevinaste niti z obraza. A se je morda ujel v past, mu je za trenutek šinilo skozi možgane. Nato je izrekel nekaj oguljenih fraz o vremenu pa čudoviti naravi in da je žejen. To je tudi razlog, da je zavil sem dol. Njen odziv ga je opogumljal, zato je s pogovorom nadaljeval in jo nevsiljivo opazoval. Imela je graciozno postavo, česar tudi rahlo valovanje vode ni moglo prikriti. Ni bila več rosno mlada, a tudi on jih je štel že krepko čez štirideset. Če se ji lahko pridruži, je nato v primernem trenutku izstrelil. Prikupnemu nasmehu in rahlemu priklonu glave je sledil oster pogled: "Lahko, če boš priden." Smuknil je za bližnji grm, se na hitro znebil cunj in nato zdrsnil v tolmun. Voda je bila prav prijetno hladna. Bilo je manj prostorno, kakor se je zdelo od zunaj, in imel je kar nekaj težav, da ni zašel v njeno osebno območje. Nadaljevala sta s pogovorom, ki se je vedno bolj razvijal v prijetno kramljanje o tem in onem. Da ga je navdušil nedavni koncert znane, že nekoliko ostarele rokovske skupine in podobno. Sicer pa, kje lahko dandanes še najdeš mladega rokerja? Oh, ti mladi so tako ali tako nekaj čisto posebnega. Mogoče pa sta onadva že malce v letih, sta se vprašala - in se zraven samozavestno nasmehnila. Tako se namreč nista niti najmanj počutila. Povedala je, da v hribe sicer ne hodi prav pogosto, pozna pa pot do teh tolmunov in občasno pride sem prebrat kako knjigo ali samo sanjarit. Pa še daleč ni do sem gor. Nekatere njene besede pa tu in tam kak naglas so izdajali severovzhodno poreklo, sicer pa je bilo očitno, da že dolgo časa živi v okolici glavnega mesta. Zaupala mu je nekaj zanimivosti iz svojega življenja. V mlajših letih jo je navduševal ples, ukvarjala pa se je tudi z atletiko. Ko jima je v tolmunu postalo hladno, sta se zleknila na bližnje skale in se predala božanju sončnih žarkov. Sonce je bilo še vedno visoko na nebu, ko je rekla, da bo treba v dolino. Bolj zaradi vljudnosti je vprašal, če jo lahko pospremi. Skobacala sta se na noge, se zazrla drug drugemu v oči in nato še malo bolj diskretno v druge dele telesa pa spet v oči in nato s kančkom sramežljivosti povesila pogled ter se odpravila vsak k svojemu kupu obleke. Ampak pot v dolino je bila potem še dolga in tja sta prispela, ko je bil že pozen mrak. O O Marmof p 0 n LIP UPTRACK JACKET C*fte1ipilWtkB. Ufflll)i#Hrit flcri) Uta jila, kol spufl t Aj«, pe«« k prtu ¡¿ora ¡3 Y-W Etapni, Vilice Itqnini acíldMfl M3 ji t-dflLii - a pičli rtfru in vcci te Ifrrii CCV5H IrwErj t<"i HSÍ icrcr 00'te ilgriíw v ñkfrvi. JikfiiS fi UúkavM *rúi*<-¿ ilpftffliijtrta 13 ¡irajkt inij lipr-ínn m nu1iw1¡hq upuaU. ptittbM JifuS ¡A udebAÚ t« 090. ■JM4PUIHI, LN4ÚHII "J 1 T 4-, E>Jhbin l..nlur. iw. .'rH<{