Borba za vsakdanji kruh ubija mlajši generaciji ves idealizem »Idealizem!« Kako lepa misel, kako lepo zveneča beseda, a še lepša, če preveva mlado generacijo, ki stopa na plan. In kako je potreben človek idealizma, ki vidi vse lepo, vse v rožicah in. če ga žene ta idealizem, da ustvari velika dejanja, da ga krepi v borbi za uspehe, za prerojenje vsega in ga navdihuje s silo in upom, da je vendar tja do cilja dosegajoča razdalja. In očitek današnji generaciji, češ da nima idealizma, ali je upravičen ali je pretehtan ali je krivičen? »Da upravičen je in krivičen!« Vprašanje »Zakaj ni v mlajši generaciji danes tistega idealizma, ki ga je nosila mlada generacija nekoč, ga pripenjala na svoje prapore vzpodbujajoč se z njimi?« je težko vprašanje, je pa obenem tudi trpka stvarnost in resnica. Tisti, ki stalno očitajo mlajši generaciji pomanjkanje idealizma, so tako rekoč sokrivi, da je ta idealizem splahnel in je namesto njega nastopila kruta stvarnost, realnost, ki je zakoreninjena v borbl za vsakdanji kruh. Ta je danes izpodrinila plapolajoč plamen idealizma, ta je danes gonilna sila mlade generacije in to danes pretvarja in preusmerja to generacijo iz lepega idealizma v kruto realnost, od dela za ideale k borbi za kruh, za življenje. Poglejmo mlajšo učiteljsko generacijo. Ali se ni usoda najkruteje poigrala z njo? Ali ni doživela najhujše udarce? Ali ji ni bil prvi korak V življenje zagrenjen z grenko kupo žolča in pelina? Potem pa naj idealizem preveva v vseh teh tako kmto prevaranih in kruto zagrenjenih dušah, ki ne najdejo nikoli prave pomoči v borbi s kruto realnostjo? In kakšna je ta pot v živijenju te mlajše generacije? Prvi udarec je peti letnik učiteljišča, ki je zadel takoj vse one, ki so imeli že pred seboj pot v življenje, že namerjen korak v poklicno načrtno delo, prepleteno z mislimi in čustvi idealizma. Ta prvi udarec je bil grenak in je bujno plapolajočemu plamenu idealizma prilil prvo kapljo spoznanja in krute prevare. Vendar ta udarec se je polegel, žrtev so mlade duše pozabile v obljubi, da bo ta žrtev pripomogla k takojšnji namestitvi. A zopet je sledil drugi udarec — udarec čakanja, ko so se lepe obljube izpremenile v prazne besede, ko so zagotovila splavala po vodi. Tri, štiri in še več let so čakali na namestitev in stradali kruha. Ali lahko sedaj kdo verjame v potenciranje idealizma? Menda si teh iluzij nobeden ne bo delal, ker za nje ni stvarne podlage. Krutost borbe za kruh je postala realni dedič prej plamenečega idealizma v dušah vseh prjzadetih. Končno je vendar potekel čas čakanja in ob namestitvi je marsikatera skrita iskrica idealizma znova zaplapolala — leta krutih udarcev so minula! Življenje je potekalo dalje. delo je prižigalo novih plamenkov, a plačilo je prilivalo slabega olja tako, da so plamenčki novega idealizma pričeli tudi ugašati. Sledil je tretji udarec v obliki čakanja na napredovanje. Čakaj in le čakaj, in vsak tak »čakaj« je sekal nove rane v duše s poslednjimi ugašujočimi plamenčki idealizma mlade učiteljske generacije in dušil te plamenčke enega za drugim. Ali naj to čakanje krepi mladega človeka? Ali naj mu taka krivica da novih vzpodbud za idealno gledanje vsega, kar se dogaja okrog njega, ko pa je ves zrak okužen z najkrutejšo realnostjo? In ko je končno minula tudi ta doba, ko je bilo čakanje že preedolgo, je vendar polagoma tudi mlajša generacija napredovala. A že smo do danes doživeli in doživljamo nadaljnje udarce četrtega, petega, šestega, vsak dan nadaljnjega. In čemu? Ali se morda maščuje nad nami usoda zaradi zavrženega idealizma? Ne! Usoda ni tako kruta, krut je čas, kruti so oni, ki nam naprtijo očitek o splahnelem idealizmu. Mlajša generacija hodi po poti krute realnosti, ki jo tepe, hodi v borbo za svoj vsakdanji kruh, v kateri omahuje, v kateri propada in zakopava svoje sile in poslednje tenke odtenke idealizma, ki je nekoč v obliki velikanskih valov gonil ustvarjajočega duha mlade gencracije. Sedaj je ta duh otopel, prcteklost je le sen, bodočnost pa odprto vprašanje. Draginja! Male plače! Kako bo prvega? Ali boš ,s plačo izhajal? Dolgovi! itd. — to je danes »idealizem«, s katerim se peča mlada učiteljiska generacija in ta »idealizem« je gonilna sila življenja. Zavest, da je mlajši generaciji tako rekoč zaprta pot k lastnemu ognjišču, k idealncmu skupnemu družinskemu življenju, k sreči, žge, peče in seka rane. Misel, da je delo družinske matere učiteljice v šoli manj vredno, kakor pa delo učiteljice, ki si ni ustvarila domačega, zakonskcga življenja, navdaja prve s ču-tvom manjvrednosti kljub temu, da je morda dala življenje novemu bitju, novemu sočloveku, sotrpinu in dela kakor druga. ' Ali naj prva zavest in druga misel podžigata v teh dušah idcalizem? Ali naj ti občutki netijo nove plamene že ugašajočega idealizma? Tudi take misli so utopije in nihče si jih niti misliti ne sme, še manj pa prav po tihem izreči! Tako sedaj »nekdanja« mlajša oz. »sedanja« starejša generacija, tu leže argumenti, tu so dejstva, stvarna dejstva, zakaj ni več v mlajši generaciji, posebno pa učiteljski, onega idealizma, ki je nekoč preveval in plamtel pri vas. To pot preusmeritve vodijo kruta realnost, lastne izkušnje in stvarna doživetja v današnji dobi in, kam nas bo dovedla... ? V-ar