zmagi nad Lieinijem. Pod Konstantinom je tako storjen odločilen korak v smeri bizantinizma, toda ne na področju portreta, marveč v pojmovanju cesarske službe. Odločilen korak k bizantinskemu pojmovanju cesarske oblasti po božji milosti je storjen v letu 326/327 in takrat formulirano majestetično zvišanje cesarskega do­ stojanstva ostane poslej obvezno za stoletja. Glavne teze študije, ki smo jih v skopih obrisih skušali prikazati, kažejo na široko historično in umetnostno perspektivo, v katere luči je uspelo avtorici izluščiti pomembne in za nadaljnji razvoj odločilne momente kasnoantične umetnosti. Sno­ vanje prvega graverja, katerega osebni opus zna avtorica v tenkočutnih stilnih analizah razbirati iz množice vzporednih manj kvalitetnih in kopirnih del. naj bi bilo verna podoba pojmovanja dvora v umetnostnih in historično vsebinskih vpra­ šanjih. Knjiga ni lahko berilo, vendar bo poglobljenega bralca obogatila s povsem novimi pogledi na kasnoantično dvorno umetnost in dvorno politiko. Pot do novih pogledov pa odpira le poglobljena analiza novčnega gradiva epohe, zlasti reprezen­ tativnih zlatih multipel. Če je tu in tam težko slediti analizi minucioznih detajlov na majhnih formatih solidusov. so stilna opažanja, komparacije in analogije pri velikih formatih vedno prepričljive. Morda bi tu in tam veljalo v večji meri pri­ tegniti v pretres vzporedno kovanje bakra. Zlati Romulov multiplum iz Ostije na primer postavlja avtorica v leto 311/312, vsekakor po Galerijevi smrti maja 311. Sklicuje se na vzporedno kovanje komemorativnih bakrenih novcev za Romula, Maksimijana, Konstancija Klora in Galerija. Res navedeni Divi nastopajo na folli- sih s podobo templja na reveru, toda tempelj ima v tej seriji šest stebrov in legendo Aeterna Memoria. Y strogo paralelo z zlatim medaljonom gredo le Romulovi follisi z dativno legendo Aeternae Memoriae ter okroglim zidanim templjem, kot ga srečujemo na medaljonu. Medaljon je zanesljivo kovan vzporedno s to bolj zgodnjo vrsto komemorativnih follisov. v kateri se javlja Romulus še sam in ga je prav zaradi tega postaviti v leto 510. Knjigo ilustrira 41 odličnih tabel, ki jih žal občutno kazi nekaj napačno mon­ tiranih posnetkov. Avtorica sama v študiji ponovno obravnava novene portrete z navzgor usmerjenim pogledom. Take portrete omenja že Eusebius (V . C. 4.15) in preluknjani primerki, posneti na tablah 12 in 13, kažejo, da so stari uporabniki novcev kot obeskov pravilneje usmerjali os portreta kot monter tabel, kjer so zadevne glave nesprejemljivo zvrnjene naprej. Študiji je dodan katalog glavnih tipov Konstantinovega zlata. Katalog ima 749 številk, ni pa popoln, ni corpus, kar znatno zmanjšuje njegovo samostojno vrednost. Pri posameznih številkah je sicer navedena kovnica in okvirna datacija, a katalog sam je žal zasnovan po abecednem redu reverov. Čeprav si katalog pri­ zadeva, da bi bil popoln, bi mu le kronološka razvrstitev emisij v okviru posa­ meznih kovnic zagotovila trajnejšo vrednost. Aleksander Jeločnik J. Garbsch, D ie n orisch -p an n on isch e F ra u e n tra c h t im 1. und 2. Ja h rh u n d e rt. Münchner Beiträge zur Vor-und Frühgeschichte, Band 1 1 (Veröffentlichungen der Kommission zur archäologischen Erforschung des spätrömischen Raetien. Band 5), München 1965, 236 strani, 61 slik v tekstu. 52 tabel in 16 zemljevidov v prilogi. Avtor je v tej knjigi skušal podati pregled noriško-panonske ženske noše. ko­ likor jo dokumentirajo najdbe, tako nagrobniki kot izkopanine posameznih členov te noše v širšem prostoru srednjega Podonavja. Čeprav je že leta 1899 W . Kubit- schek (JÖAI 3, 1900. Bbl. 11) opozoril, da bi bilo potrebno zbrati gradivo, ki bi osvetlilo nošo keltskih in panonskih žena, je šele po tej objavi J.Garbscha zajet ta specifični fenomen v vsem pojavu. Ta noša je značilna predvsem zaradi tega, ker predstavlja v prvih dveh stoletjih edino opredeljivo domorodno narodno oblačilo v takratnem rimskem imperiju. Uvodoma analizira avtor noriško-panonsko žensko nošo na spomenikih. Vseh je naštel preko 350, vendar pa tu ni želel doseči popolnosti: to se najbolje vidi pri naštevanju primerkov iz naših krajev, kjer ni upošteval nagrobnika iz Trebnjega, Laškega in druge v depojih naših muzejev, predvsem tistih v Celju in Ptuju. Ven- dar pa to dejstvo ne more bistveno vplivati na rezultate, ki jih je pridobil na pod­ lagi pregleda načina oblačenja v vzhodnoalpskem prostoru v omenjenem času. Prav tako se ti izsledki še vedno močno skladajo z ugotovitvami V. Geramba (Steirisches Trachtenblich 1, Von der Urzeit bis zur französischen Revolution, Graz 1952), ki je spomenike kartografsko fiksiral in dobil ustrezne rezultate. Pri tem opozarja v krajšem sestavku na zelo zamotano vprašanje, zakaj se ta posebnost ni ohranila tudi v moški noši. Najprej obravnava spomenike s predstavami mladenk, ker se na teh upodo­ bitvah pojavlja preprosta oblika noše. Zanimivo pri teh nagrobnikih, ki jih avtor našteje 75, je dejstvo, da držijo mladenke v rokah skoraj vedno tele predmete: skrinjico z dragotinami, zrcalo in prtiček. Po avtorjevih ugotovitvah je bilo pre­ prosto vrhnje oblačilo noriških deklet iz dolgega, pravokotnega kosa blaga z majhno ovalno odprtino v sredini in z obšitimi podolžnimi stranicami. Nekoliko zahtev­ nejša so konično krojena vrhnja oblačila, pri katerih so naramnice ozke. izrez za vrat pa večji. Prav tako kot pri prejšnjem kroju so tudi tu podolžni robovi zašiti, razen pri odprtini za roke. Vse te mladenke so upodobljene brez pokrival na glavi. V nasprotju s tem srečujemo na upodobitvah žensk skoraj vedno tudi pokrivalo, ki je značilno v panonskem delu često tudi kot pokrivalo tamkajšnjih mladenk. Noša je pri poročenih starejših ženah izpopolnjena še s prstanom, zapestnico, ovratnico, lunulo, bogato okrašenim pasom, brošami in drugimi okrasi. Med temi se skoraj dosledno pojavljata lunula in prstan. Iz vsega sklepa avtor — še posebej ker se pri mladenkah ne pojavlja — da so »pod avbo« upodobljene le poročene ženske. Med ženskimi pokrivali loči avtor noriško pečo, »Modius M ütze,<, krzneni klobuk, panonsko pečo s pajčolanom in njeno posebno severozahodno panonsko varianto, panonski turban in njegov derivat s pajčolanom, značilen predvsem za območje Azalov med Interciso, Aqnincumom in Brigetiom. Za spomenike s predstavami sta­ rejših žensk je značilno tudi vrhnje oblačilo. Tako je ta noša sestavljena iz spod­ njega oblačila, ki ima dolge rokave in se tesno prilega vratu ; čez to oblačilo pa so nosile brezrokavnik spet na ramenu s fibulami ter čez vse to še vrhnje ogrinjalo. Sleherno teh oblačil je bilo nekoliko krajše od prejšnjega, tako da dajejo na spo­ menikih stopničast zunanji videz. Težavna je presoja celotne noše starejših žensk ravno zaradi vrhnjega ogrinjala, ki je na spomenikih često poudarjeno upodob­ ljeno in zato zakriva dele noše pod njim. Prav tako niso upodobljene vse sestavine oblačil na doprsjih v medaljonih. Težišče svojega dela pa je avtor oprl na pregled sestavin te noše, kot se nam kažejo na osnovi najdb v grobovih. Verjetno so bile sestavljene iz organskih snovi, ki so v ognju zgorele. Podobno je tudi s samimi tkaninami in usnjenimi deli ženske noše. Zato se obrača avtor predvsem na členitev tistih sestavin, ki mu dajejo za­ dostno oporo in možnost za nadaljnje poglobljene analize. Členitev problematike, tako z vidika kronologije in tipologije kakor predvsem z vidika razširjenosti posameznih sestavin ženske noše kaže, da je samo v tako zasnovanem delu možno pričakovati uspeh. Osnova njegovim razglabljanjem je tako obsežen katalog najdišč z deli noriško-panonske ženske noše. Iz tega kataloga črpa avtor podatke o razvoju posameznih členov noše. Povzetek predstavlja po­ glavje o noriško-panonski ženski noši po podatkih grobnih inventarjev, v katerem razčlenjuje razvoj in oblikovno bogastvo fibul, sklepancev, jezičkov in drugih okra­ sov s pasu. Fibule deli v dve skupini. V prvi so sponke z dvojnimi gumbi, drugo pa noriške tečajaste sponke, ki jih avtor deli po značilnostih v več podskupin in podaja na sl. 4 1 njih kronološko zaporedje, ki sega od začetkov v poznem t. sto­ letju pred n. š., pa vse do leta 180 po n. š. Število variant je naj večje v začetku II. stoletja, medtem ko opažamo pri starejših podskupinah, da je število fibul večje. Podobno je tudi z okovjem za pas in drugimi členi noše. Značilno je mnogo primer­ kov manjšega števila oblik v prvem stoletju in veliko oblikovnih variant z razme­ roma manjšim številom primerkov v drugem stoletju. Glede na naše starožitnosti je zanimiva avtorjeva ugotovitev o gradivu, izkopanem na nekropoli v Mihovem: die dem Wiener Naturhistorischen Museum übermittelten Inventare dieses vor über 70 Jahren ausgebeuteten Brandgräberfeldes machen häufig einen recht zweifelhaften Eindruck.« V končnem poglavju ugotavlja avtor, da se pojavljajo posamezne oblike v te­ ritorialno zaključenih območjih, kar nam razlaga v poglavju o etničnih pripadno- stih bolj z geografskega vidika kot pa, da bi posamezne skupine predstavljale tudi nacionalne enote. Toda najsi opazujemo geografsko razširjenost glede etnične opre­ delitve s še tako skeptičnim pogledom, je jasno, da se skupina, navedena pri Garbschu na sl. 59 pod 1, sklada z osrednjim noriškim ozemljem, da sovpada sku­ pina 5 z območjem Bojev, skupina 6 deloma z bivališči Eraviskov in skupina 4 z območjem Latobikov od Stične do Sotle. S. in P. Petru R e stau rie ru n g und K on servieru n g. Bericht von der 5. Tagung der Arbeitsge­ meinschaft des technischen Museumspersonals in Berlin 1964. Ergänzungsband des Berliner Jahrbuchs für Vor-und Frühgeschichte, Band I, Berlin 1964. Y desetih letih svojega obstoja se je Društvo tehničnega muzejskega osebja, ki združuje nemške konservatorje in preparatorje, močno uveljavilo z organiziranjem tečajev, rednimi in občasnimi zborovanji, predvsem pa z revijo »Zeitschrift für Museumstechnik«. Krog svojih sodelavcev je sčasoma razširilo tudi na nekatere sosednje dežele, obenem pa doseglo tudi kvaliteten dvig strokovne ravni z začetne prakticistične dejavnosti, s tem da je pritegnilo strokovnjake z različnih sorodnih naravoslovnih področij. Težnjo k ožjemu sodelovanju z bolj razvitimi evropskimi konservatorskimi centri, ki se je v društvu razvila žal šele v zadnjih letih, je po­ kazalo tudi 5. zborovanje. Velik del pomembnejših referatov so prispevali tuji strokovnjaki, pa tudi domači znanstveni delavci iz izvenmuzejskih institucij in industrije. Precej referatov obravnava uporabnost plastičnih mas v različne restavrator­ ske namene. S kritičnim odnosom do uporabe sintetičnih lakov in lepil se odlikuje prispevek R. Hosemanna, ki izhaja s stališča, da moramo najprimernejše in naj­ stabilnejše sredstvo iskati med tistimi, ki so sorodna stabilnim naravnim snovem in se zato zavzema za uporabo polietilenskih in izobutilenskih smol. Tu gre za pla­ stične mase, ki so jih doslej prav malo uporabljali v konservaciji — razen polietilen­ skih folij —, pač zavoljo tega. ker jih je možno uporabljati le pri povišani temperaturi. Avtor nakazuje možnosti izdelave primernejšega sredstva na tej pod­ lagi. Posebno poročilo je posvečeno epoksidnim umetnim smolam tipa araldit, ki so si že pred leti utrle pot v restavratorsko prakso. Izjemna lastnost aralditov, da se pri strditvi ne krčijo, in njihova izredna lepilna moč jim dajeta v mnogih pri­ merih prednost pred drugimi plastičnimi masami, čeprav so razmeroma dragi. Avtor demonstrira uporabo različnih vrst aralditov za impregnacijo, lepljenje lesa in stekla in kot pomagalo v razstavni tehniki. O prednosti plastičnih mas pred klejnimi in drugimi naravnimi lepili v vlaž­ nem okolju piše R. Wihr ob primeru konservacije in snemanja stenskih slikarij v Trieru. Za sprednjo utrditev fresk je uporabljena polivinil-acetatna (PVA) razto­ pina, za omet hrbtne strani že snete freske pa vodna disperzija iste smole, s pri­ mernim polnilom. Metoda v osnovi vsekakor ni nova, saj jo za te namene uporab­ ljajo tudi pri nas. vendar je v opisu podana vrsta domiselnih podrobnosti, ki bodo zanimale tudi našega restavratorja zaradi sorodnosti klimatskih razmer. Ne bi pa bilo odveč, če bi avtor obenem opozoril na škodljivi vpliv mikroorganizmov, ki jim je podvržena tudi polivinil-acetatna smola, če tako utrjeni objekt še nadalje pu­ stimo v vlažni atmosferi brez posebnih varnostnih ukrepov. Isti avtor govori v dru­ gem sestavku o svojih izkušnjah s PVA disperzijo pri izdelavi odlitkov velikih kamnitih plastik in arhitekturnih detajlov. Kamnito površino najprej po znanem načinu premaže z lateksom (gumijevim mlekom), to plast pa utrdi s stekleno tka­ nino in PVA disperzijo. Tako odliti negativ je mnogo lažji in je hitreje izdelan kakor mavčni. Z odlivanjem velikih kamnitih objektov se bavi tudi B. Urbon, ki pa namesto PVA uporablja za utrditev gumijastega negativa perforirano leseno ploščo s pokončno vsajenimi premičnimi paličicami, prilagojenimi reliefu kamna. Oba postopka sta lahko izvedljiva in brez dvoma tudi ekonomsko upravičena, kadar je potreben daljši transport negativov velikih dimenzij. V daljšem referatu razpravlja A. Katz o vzrokih poškodb in razpadanja kamni­ tih predmetov, v prvi vrsti takih, ki so prepojeni s higroskopnimi solmi. Ker neka­ teri predmeti brez škode ne prenesejo dolgotrajnega namakanja, avtor priporoča